Teža naslednjega dne by Fotografiranja

Marjan Rajšp

TEŽA NASLEDNJEGA JUTRA

2015

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Univerzitetna knjižnica Maribor 821.163.3-31 RAJŠP, Marjan Teža naslednjega jutra / Marjan Rajšp. - Maribor : samozal. M. Rajšp, 2015 ISBN 978-961-283-286-5 COBISS.SI-ID 81995009

MARJAN RAJSP

TE Z A NASLEDNJEGA JUTRA

Ko dajem revnim hrano, mi pravijo svetnik; ko sprašujem, zakaj revni nimajo hrane, mi pravijo komunist. Helder Camara, brazilski duhovnik

1 Takšen prizor zadnje čase ni bil redek. Vsak na svoji strani velike in masivne, s tonami razmetanega papirja obložene mize, se gledava skoraj nepremično in celo večnost v popolni tišini. Šef z izrazom mučenega teleta, jaz na robu krhke budnosti in globokega spanca. Kot bi si celil rane po divji noči z dolgoletno jetnico, si je oblizoval najprej spodnjo, nato zgornjo ustnico, eno z drugo in obratno, me za trenutek pogledal, kot bi že končno vedel, kaj bo rekel, zastal, globoko vdihnil, si premislil in padel nazaj v telečjo fazo. Mučne trenutke tišine je prekinjal z nalivanjem mojega vedno znova praznega kozarca. »Preveč piješ,« je raztrgal tišino in nadaljeval, še preden sem uspel povedati, da to že dolgo vem in da me to že dolgo več ne moti. »Nisem te klical zaradi tega,« je rekel tiho. »Vem, zakaj si me klical, vedno pridem zaradi istega razloga.« Predme je vrgel še topel časopis in napihnjen kot žaba čakal na mojo reakcijo. Na prvi strani velika slika in jaz na njej, ko se je delala zora in sprašujem neznanca, kako domov.

Pred dvopičjem, menda je pomenilo avtor citata, je pisalo: »Zadnji svetovni komunist« in za dvopičjem nekaj, kar sem menda nekje povedal: »Še sem živ, svet še ni mrtev.« Pod sliko velik članek o meni kot sramoti svobodnega sveta. »Kaj praviš?« »Slabo izgledam.« »Pusti sliko, preberi članek. Zdaj ve že celi svet. Komunist v današnjih časih, sredi Evrope.« Tukaj je čas opravičil relativnost. Dežela z dvema milijonoma prebivalcev je še nekaj let nazaj premogla milijon komunistov, ki so skoraj ves čas svojega članstva živeli v prepričanju, da je Karl Marx četrti brat tistih filmskih treh. »Tudi jaz sem bil, veš … « knedelj mu je pogledal skozi debel golšast vrat. Moj šef in lastnik nekdaj državne založbe je bil komunist dolgih štirideset let in eden mnogih, ki nikoli niso prebrali Komunističnega manifesta. Preden je spomladi ‘45 skesan skočil iz domobranskih v partizanske škornje, je le redko izpustil prvo vrsto okupatorjevih teženj po ponemčenju slovenskega naroda. V Mariboru je s kričanjem njegovega imena šel na živce že samemu Hitlerju in nekaj tednov kasneje v prestolnici iz prve vrste ustoličil škofa na fašistični desnici. Ves čas, dokler je bilo na bojiščih več nemških vojakov kot partizanskih krogel, je po gostilnah prepeval nemške pesmi in ob slehernem zajtrku, ki ga je seveda vedno pozabil plačati, govoril, da k žgancem bolj sodi nemški šnops kot slovensko mleko. Vojna sreča se je začela obračati in že pred koncem vojne je tekoče govoril srbsko in brez napak pisal v cirilici. Da ne bi slučajno kdo podvomil v

iskrenost njegove preobrazbe, je pretepel dvajset zvezanih nemških ujetnikov. Moj šef je bil skaljen za najvišje naloge povojnega obdobja. Konec osemdesetih se je od komunizma poslavljal s sloganom »Spet me je srečala pamet« in na Trgu Svobode spektakularno skuril partijsko knjižico. Ljudje so odobravali vse njegove veleumnosti, ki so močno dišale po njegovi preteklosti: »Jaz sem edina demokracija,« recimo. Večdesetletno preganjanje kapitalizma je zamenjal za delnice in postal lastnik nekoč državnih podjetij. Veter nikdar ni pihnil drugam, kot mojemu šefu v hrbet, ali kot je rekel sam malo nerodno: »Veliko čevljev sem zamenjal, a vedno sem nosil tuje.« Zdaj je lastnik založbe in pozna veliko pomembnih ljudi približno njegovega moralnega profila: sinove tranzicije. »Vidiš,« je rekel, »vsi imajo dovolj denarja, da vzgojijo nesposobne otroke in skoraj vsi ti njihovi srebrnožličniki pridejo v svojem brezdelju do butaste ideje, da so umetniki. Pesniki v glavnem.« Tukaj nastopi moj šef. Vplivnemu prijatelju preobrazi sina iz popolnega bebca v cenjenega umetnika. Ti prijatelji mu ostanejo dolžni do konca življenja in moj šef se pogosto spomni nanje. »Poslušaj tole,« me je nagovoril, ko sem prvič vstopil v njegovo pisarno, ker sem v trenutkih blage treznosti pustil bujnim ustnicam, da so mi v žep potisnile iz časopisa izrezan oglas za delo. Te ustnice so nekoč mehčale tudi šefove noge in en klic je bil potreben, da sem stal v njegovi pisarni.

Še ena težka noč prišli so in odšli hudi časi čez pokončno držo še tistih nekaj dobrih dni bi mogoče vzel za svoje le tvojih solz ne znam zalizat kot ostale rane poškropljenih po stenah moje duše kot kri padlih partizanov po škornjih domobranov in vsako jutro, kakor tudi ta pomladni dan me jebe samo ena stvar rdeča nit človekove usode je Romeo bil jagnje ali pač mesar. »Ti kaj razumeš?« me je vprašal z začudenim pogledom v list papirja in našobljenimi ustnicami. »Niti malo. Lahko dobim kaj za pit?« »Dobro, potem iz tega cepca ne bo težko narediti pesnika.« Premikanje od mize do nekaj korakov oddaljenega bifeja je bilo podobno splavitvi tankerja; zelo počasno in na robu katastrofe. Šele takrat sem opazil, da bi bila njegova glava, ki po obsegu presega trikratnik normalne odrasle glave, občutno premala za njegovo telo, če bi bila samo malenkost manjša. Začel je nekakšno psihoanalizo snobizma, kaj podobnega še nisem slišal, niti kje prebral, a se mi ni zdelo povsem zgrešeno. »Pameti ne pogreša nobeden vse do takrat, ko bi nekdo lahko opazil njeno odsotnost. V družbi se radi postavljajo z njo skoraj tako, kot z novim avtom, krznenim plaščem ali

z imenom na cerkveni klopi. Vse to vzbuja zavist in če so avto, plašč, pa tudi tista ploščica v cerkvi vidni, je s pametjo malo bolj zapleteno. Ne moreš izgledati pametno, če zveniš butasto, in ostane jim edino, da na glas berejo nerazumljive pesnike in najtežje filozofe. V glavnem te, ki si zaslužijo, da jih oni berejo.« Všeč mu je bilo, kar je povedal, zvenelo mu je dovolj cinično, da se je spet malo nasmehnil in mi nalil viski v kozarec. »In kje se kažejo ti hlinjeni veleumi in ljubitelji visoke umetnosti?« me je vprašal in dolgo čakal moj odgovor. »Ne vem,« sem rekel. Bilo mi je vseeno za poezijo in filozofe in za službo, hotel sem ven od tam, on pa je nadaljeval: »Literarni večeri, vsak dan jih je stotine, vseh vrst, in tukaj se proda največ takšnih knjig, kot je ta zbirka pesmi tega ljubega sina mojega dragega prijatelja, kako se že piše, hm, ja, Grims.« Če bi šefu lahko očitali pomanjkanje vsega človeku sorodnega, vključno z videzom, mu pomanjkanja iznajdljivosti ne bi mogli. Poznal je ljudi, vedel je, kako se svet vrti in kam je treba namočiti kruh, da na njem največ ostane. »Veš … « me je presenetil, ko sem že mislil, da je končal in bo končno povedal, kaj bi naj jaz delal pri njem, če bi me vzel v službo, on pa je čutil potrebo, da do konca razdela svojo študijo slovenskega bralca visoke umetnosti, ki mu sicer prinaša veliko manjši dobiček kot njegove usluge srečnim očetom zdaj uspešnih umetnikov, » … kupujejo s podpisi in posvetili pesnika, ki je v njihova življenja vstopil skozi zadnja vrata življenjske modrosti, oči uglasil z nekoč podhlajenim srcem, ki zdaj zaznavajo

le še tisto, kar so do sedaj spregledale, in bile bi slepe še naprej, če ne bi bilo njega, velikega pesnika. Če ne kupiš, ne podpiraš kulture in čez noč si znan kot nekulturni divjak. Oznaka divjak ostane za zmeraj, zato kupijo vsi celo več izvodov. »Za darilo,« rečejo, »vsi so kulturni, kar jih poznam.« Drugi dan nesejo knjigo v službo, zvečer na pivo, na kegljanje, nesejo jo povsod, kjer jih ta knjiga naredi pametnejše od ostalih. Berejo po tihem in na koncu vsake pesmi stisnjenih ustnic komaj slišno rečejo: »Čudovito.« Vedno je zraven nekdo, ki ne bi bil rad manj pameten in ga vljudno (saj se vendar bere visoka poezija) prosi, naj prebere še enkrat na glas. Čustveno, da ti solze stopijo na rob izlitja, prebere natančno tako, kot se bere visoka poezija in prav nikogar ni, ki se ne bi strinjal z oceno čudovito. »Večja zvezda ta očkov nadarjeni sin postane, več prodamo in večji je zaslužek. Preprosto.« »In … « je vzkliknil in dvignil prst visoko v zrak, zbal sem se, da ne zna končati, kar enkrat začne. »In … « je ponovil brez prsta, »polovico knjig, ali celo več kot polovico, proda stavek, napisan na zadnji platnici knjige, ki nima popolnoma nič s knjigo. Povedati mora le, da je to najboljša knjiga na svetu.« In pisanje takšnih stavkov bi naj bilo moje edino delo. »Povej stavek ali dva, ki bo tega cepca postavil ob bok Puškinu in Kosovelu.« Prebral je še eno pesem in spet nisem nič razumel. Vzel sem si dva dolga požirka za razmislek in med točenjem, zdaj sem si točil že sam, domislil stavek, ki bi naj prodajal to brezupno knjigo pesmi.

»Ob mnogih knjigah sem jokala, le ta knjiga je jokala z mano. Objeti sva zaspali in zjutraj jokali dalje. Podpis: mati samohranilka.« »Mater ti vidim, cepca bomo prodajali po celem svetu! Lahko ti to napišeš tudi trezen?« »Nič ne morem trezen.« Dobil sem službo. Malemu Grimsu je šef pomagal do lepega števila nagrad, postal je znan celo čez mejo in z dometom njegovega imena je rasla njegova nadutost, kot se to rado zgodi pri vseh umetno ustvarjenih umetnikih. Bilo je nujno, da mali ni vedel, kako je nastal, zapletlo se je, ko je kmalu na to pozabil njegov stari in postal gluh za šefove prošnje. Recimo temu prošnje. Tukaj sva usodo njegovega sina spet vzela v svoje roke. Naslednjo zbirko butastih pesmi je spet izdal pri šefovi založbi in jaz sem spet napisal stavek na zadnjo platnico njegove knjige. Z nenavadno debelimi črkami je pisalo: »Če je to napisal sam, kdo mu je napisal prvo knjigo?« Novinarji so na njegovih kosteh pustili manj, kot bi najbolj lačni mrhovinarji. Mali se je vrgel v reko tri tedne po izidu knjige. Od takrat, ko je izvedel, da sem, kot je pravil sam, zadnji komunjar v Evropi in da sem edini Evropejec, včlanjen v vseh komunističnih partijah po svetu, v državah, ki so vse do zadnje tudi pod strogimi sankcijami in iz česar bi moral razbrati, da je nekaj narobe z njimi in posledično tudi z mano, sem vsak teden poslušal, kaj bodo o tem rekli

Američani, Nemci, Japonci. Vse me je pustilo nedotaknjenega, razen tega: »Na romanje greš.«

2 Čarli je sedel na desnem robu zadnje klopi leve, ženske strani avditorija Jožefove cerkve. Ko me je zagledal, so se mu oči zasvetile v pozdrav, kot bi prvič videle Bambija. Stisnil se je k ženski z ruto in mi naredil malo prostora. »Nisem vedel, da je maša, običajno je ob takšni uri ni,« sem rekel občutno preglasno glede na prostor in dogodek. Ura je bila nekaj čez poldne. »Zadušnica je, govori tiše. Boš kaj spil?« Izpod klopi je potegnil liter belega vina najslabše kakovosti. Potegnil sem dva žejna požirka in kislo vino mi je obraz potegnilo v eno točko. Sklenjenih rok sva poslušala župnikov govor o pokojnem. »Bil je dober oče in mož.« V nadaljevanju je omenil imena treh njegovih žena in med tem sem spil cel liter neverjetno kislega vina. »Na romanje grem,« sem rekel šepetaje. Čarli ni rekel nič. »Pokojni je bil dober prijatelj. Zadnjih dvajset let, potem ko se je vdal zgaranemu hrbtu in odšel v invalidski pokoj, je večino časa prebil na balinarskem igrišču, vrgel kakšno igro in občasno spil kakšno pivo.« Čarli je balansiral pogled med mano in prazno steklenico, lesk iz oči se je navlekel neke

čudne žalosti. Župnik je zaključil pokojnikov življenjepis s smrtjo v bolnišnici, menda je bilo nekaj z jetri. Pogledi nedeljskih vernikov, ki so mimo naju zapuščali cerkev, so se brez izjem ustavljali na prazni vinski steklenici, ki je stala med nama kot kakšna izpraznjena mati v bran svojima podivjanima sinovoma. Župnik je šel zadnji in z močno kretnjo, kot bi ministranta potapkal po glavi, nakazal, naj počakava. »Pridem takoj,« je šepnil tiho in z roko odmeril približno 31 centimetrov nad drugo, kar je v našem pantomimičnem jeziku pomenilo višino litrske vinske steklenice in vso veselje, ki jo prinese s seboj. Župnika Toneta sem spoznal pred mnogimi leti, ko sva s Čarlijem in vinom bežala pred peklenskim soncem v hlad Jožefove cerkve. V prvi klopi sva oba držala za isto steklenico in ugotavljala morebitno škodo, povzročeno od sonca na poti od trgovine do cerkve, in verjetno vzbujala vtis, da krčevitost prijema ne bo popustila brez pretepa, pa je zato zvenel še bolj umirjeno, celo nežno, ko je pozdravil. »Bog daj.« Ne spomnim se večje zadrege, ne prej ne kasneje. Ne da bi odzdravila, sva steklenico odložila k nogam in se zagledala v Kristusa na križu. »Tudi hlad je božje delo,« je rekel in prisedel. »Ja, tudi hlad. In tudi vino. Ja, tudi vino, vino še posebej.« Kristusa sva zdaj že gledala s pogledom njegove matere na Golgoti. Opazil je najino iskanje pomoči od nemočno visečega božjega sina in poskušal razbremeniti težo zadrege, ki naju je neusmiljeno tlačila v embrionalni položaj. »Jezus je imel rad vino,« je rekel in nadaljeval, »mislim celo, da so ga križali zaradi vina. Vinogradniški

lobi ga je zabil na križ. Predstavljajta si vse napore, pridelati vino v tisti neprijazni kamniti in suhi pokrajini, za vsako kapljico vina steče litre znoja in krvi, potem pa pride nekdo in naredi vino iz vode v eni sami sekundi. Bali so se, da jim bo uničil dejavnost in so se ga raje znebili. Takrat to ni bilo težko, nekaj so si izmislili, nekoga podkupili, kot se to dela še danes, in revež je že nosil svoj križ v pogubo. To je najbolj verjetno.« Zdaj je on gledal Kristusa in midva njega, neverujoč svojim ušesom in njegovi prisebnosti. Trznil je iz svoje zblojenosti in naju pogledal z rahlim nasmeškom, vesel, da je našel nekoga, ki mu lahko zaupa svojo rekonstrukcijo začetkov krščanstva. »Sta že spila?« je vprašal in kar skočil iz prve klopi skoraj na oltar, »Imam še nekaj v rezervi.« Naredil je dva koraka proti zakristiji, se sunkovito obrnil in usedel, kjer je do takrat sedel, in s prstom na ustih rekel. »Tudi jaz rad pijem. Pijem pred mašo, pijem med mašo, to tako že vesta, in po maši. In če vama še nekaj povem … « stišal je že tako komaj slišen glas, se obrnil kot v zlatih časih UDBE in rekel: »Če bi bil Jezus danes živ, bi v cerkev hodil tudi samo pit.« Odhitel je in se vrnil še isto minuto z litrom neetiketiranega vina in s tremi kelihi. »Ti si bil zmeraj ti, in tudi takrat, ko nobeden ni razumel tvojih pogledov in še manj dejanj, kakor takrat, ko si ravno temu Kristusu pred nami lakiral nohte na nogah z rdečim lakom in jih porisal z nečim, kar še je najbolj spominjalo na srp in kladivo, sem si rekel, da si to pač ti in da bi lahko vedel, da boš to enkrat storil, če si že pridigal okoli, da je Jezus prvi in najbolj čisti komunist na svetu. Tudi takrat si

bil to preprosto ti in nisem ti zameril, čeprav nisem razumel najbolje, kaj ti je to bilo treba, nisem pa se jezil nate. Ti si bil vedno ti in to smo ti priznavali vsi, midva s Čarlijem in Roza; mi trije, ki te imamo radi, in to so ti priznavali vsi ostali. Zdaj te pa ne razumem več. Romanje v Santiago? Bog pomagaj. Dvomim, da se boš spremenil, da se boš vrnil kot dober kristjan ali vsaj antikomunist, kot to pričakuje tvoj čudni šef. Saj te ne bo nagnal iz službe, potrebuje tvoje bedarije na zadnjih straneh knjig.« Na trenutke se mi je zdelo, da župnika med to pridigo sili na jok. Vsi trije smo gledali v Kristusa, kot bi čakali, da se bo po vsem tem strgal s križa. V tisti dolgi tišini, ki je sledila, je bil videti še bolj nebogljen pred našimi že rahlo pijanimi pogledi. Moral bi se videti takrat, ko sem se usedel v pozo Rodinovega Misleca, z razširjenimi nogami in z roko pod brado, globoko vdihnil, pogledal enega za drugim in rekel mirno, kot bi vedel, kaj govorim: »Ne bodo me pokristjanili, jaz bom iz romarjev naredil komuniste.« Mislim, da je župniku odleglo, drugače ne bi takoj za tem odšel in se vrnil z novim litrom vina.

3 To v resnici ni bila prava služba. Občasno sem se domislil kakšnega stavka, ki bi naj povečal prodajo brezupnih knjig otrok šefovih prijateljev, in še redkeje me je šef plačal. Še zmeraj sem bil odvisen od socialne pomoči. Še zmeraj sem živel v pritlični sobici s skupno kopalnico na skupnem hodniku in s pogledom v leseno ograjo, ki je razmejevala moje življenje od vrste hiš, z razgledom čez mesto do Pohorja, v katera so se vračali iz pravih služb, pred njimi parkirali avtomobile, jih zaklepali na daljavo, pobožali psa, ženo in otroke ter zakurili zidan kamin za čevapčiče, vonj katerih je veter zvečer prinesel skozi špranje med deskami v mojo malo sobo. Tudi jutra so se še zmeraj začenjala s paničnim razbijanjem srca in težo odrasle slonice na prsih, ki sem jih lahko razbremenil samo z dolgim požirkom vina. Vino je bilo zaradi tistih stavkov malo manj kislo, drugih sprememb v življenje pa mi tisti šefov drobiž ni prinesel. Za prvi stavek, ki je malega Grimsa izstrelil med zvezde in od koder se je kasneje, spet zaradi mojega stavka, vrgel v reko, mi je šef plačal ravno dovolj, da sem Čarlija peljal na pico in nekaj piv. Usedla sva se k prvi mizi pri šanku, da bi lahko

preganjala natakarja, če bi naju hotel spregledati. Pristopil je, še preden sva se uspela dobro usesti. Vsakemu je porinil svoj meni v roke in rekel: »Izvolita, gospoda.« Smešno je zvenelo. Čarli je naročil pico in dve pivi. »Kakšno pico?« je vprašal prijazni natakar, ne da bi posumil, da jo je Čarli nazadnje naročal, ko je obstajala samo ena vrsta: s šunko, sirom in gobicami. »Kaj kakšno? Pico pač, veliko, največjo.« Tudi Čarli ni mogel vedeti, da so se sčasoma spremenile tudi tako večne stvari, kot je pica. Natakar je zapisal in vprašal še mene: »In vi, gospod?« »Isto, pico in dve pivi.« Zapisal je s čudnim, malo zbeganim izrazom na obrazu. Čez minuto je prinesel štiri piva na mizo, ne preveč prepričan, ali je prinesel prav. »Vsakemu dve, tako sta naročila, ali pa se motim, gospoda?« »Ne motiš se, prav si prinesel,« je rekel Čarli in že sva pila vsak iz svoje steklenice, ko je natakar še stal pri mizi. »Na zdravje, Čarli!« »Na zdravje,« je rekel in naročil natakarju čez šank še dve pivi. Natakar je prinesel vsakemu dve. »Dober je ta fant,« je rekel Čarli. Na pico sva vlila pol stekleničke tabasca, da sva vsaj zaradi nečesa trpela. Natakar je med tem prinesel že tretji par vsakemu. Dolgo je trajala tišina, preden je Čarli vprašal, če se spomnim najinega pohoda na Mariborski otok. Običajno je s kombinacijo vprašanj želel nekaj povedati. »Koliko sva plačala za taksi nazaj?« je vprašal. Ni mi bilo povsem jasno, kaj misli.

»Ne vem natančno, nekaj litrov vina je požrl.« »Ja, drag je bil,« je rekel Čarli bolj sebi kot meni. Mislil sem že, da vprašanja nimajo globljega namena, čeprav Čarli ne zapravlja besed le zaradi prekinjanja tišine. Spet sva bila tiho nekaj časa in tudi tretji pir je izginil kot klada v razbeljeni peči. »Koliko je kilometrov na tem Caminu?« »Aha, bumbar ti, sem tačko moliš,« sem si mislil. Kako bom prehodil 800 kilometrov, me sprašuješ, če sem v izogib povratnim trem do doma žrtvoval zadnje litre vina. »Aha, bumbar ti,« sem rekel, »misliš, da ne bom prehodil.« »Koliko?« »Osemsto kilometrov.« »Hm, osemsto kilometrov.« »Kaj?« »Nič.« Pojedla sva, kar sva mislila, spila nekaj več, tu se ne da pomagati, in mogoče bi še malo posedela, počakala, da se uleže, kot rečejo tisti, ki imajo redne obroke in se radi uležejo za dobro prebave, če se k mizi takoj za najino ne bi usedli dve mladi punci, ena od njiju z neznosnimi težavami. Za pet odstotkov so ji znižali pisarniško nadpovprečno plačo, kredit se je podražil za naslednjih pet, servis njenega BMW-ja je svinjsko drag, v manjšem ali cenejšem avtu pa se ne bo vozila, saj ni neka reva sestradana, očka pa ne da več za bencin, ker si je prejšnji mesec kupila tri torbice in trojne čevlje sorodne barve, ki pa jih ne nosi več, ker so barve že dolgo zastarele in to bi ji v trgovini morali pove-

dati. »Najraje bi jo tožila, kozo neumno. Bom pa šla k njenemu šefu in vrgel jo bo na cesto, to ti garantiram.« Druga je kimala, polna razumevanja. »Pridi, Feri, greva, preden jo s to flašo počim čez čelo.« Gosti so prenehali žvečiti, natakarju je kozarec padel v umivalnik, Čarli se je oblekel in šel proti izhodu. »Prosim, ne zini ničesar, lepo te prosim,« sem pri sebi ponavljal prošnjo punci, ko sem stopal do šanka plačat račun. Zaslišal sem tresk vrat za Čarlijevim hrbtom in nič drugega ni zmotilo tišine, kot je ta picerija verjetno ne pomni. Na poti ven sem se ustavil pri njuni mizi. »Si ga morala razpizdit, mater ti jebem!« Nisem si mogel pomagati.

4 Glavna in verjetno tudi edina razlika med kurbo in kurbetino, kakor tudi temeljna značilnost slednje, je najbolje opisana v besni kletvici prizadetih v (ne)razmerju z njimi. »Vsem je dala, razen meni, kurbetina.« Lestvica gre takole: kurbica da skoraj vsem, kurba vsem, kurbetina pa vsem, razen meni. Ko sem od desetih slišal, da je Roza, pri kateri sem vsakodnevno kupoval vino, kurbetina, sem vedel, da je ni dobil še nihče. Bila je drobcena in krhka kot iglica božične jelke, ki je do treh kraljev stala pri radiatorju. Zmeraj me je lepo sprejela in pozdravila enako vljudno, kot vse ostale kupce. Sčasoma sva se zbližala in postajal sem deležen njene posebne pozornosti, čeprav s svojim videzom nisem mogel izsiliti nobenega spoštovanja. Videla me je kot bežečega skozi špalir in svojih pet minut, namenjenih meni, je smatrala kot tisti objem, kjer te ne najde nobena batina. Ve, kdaj imam rojstni dan, na zadnjega me je spomnila. »Vse najboljše, Feri.« »Kateri dan je danes?« sem vprašal. »Tvoj rojstni dan, butec.«

»Vsak dan mi je isti. Daj mi isto.« »Danes jaz častim, da ne boš zmeraj pil tisti luknjač želodca.« Na pult je postavila liter kraškega terana. »Slabo mi bo po takšnem vinu,« sem rekel s slinastim nasmehom. Prišla je okrog pulta, čisto blizu, stopila na prste, jaz sem se malo sklonil, da me je lahko objela. Z lici sva dolgo slonela drug na drugem. Močan stisk okoli vratu je govoril naj pustim tisti teran na pultu in naj se obrnem in grem, naj se vrnem čez en mesec z zdravo barvo na licih, zlikan, počesan in umit, še po možnosti obrit, v vsakem primeru trezen, in naj jo odpeljem daleč stran. Še z njo v objemu sem se stegnil na pult, pograbil teran in se zahvalil. Po tistem me res dolgo ni bilo nazaj. Začel sem pisati pesmi, ki sem jih v tulcih spravljal v prazne steklenice in jih z malega mostu metal v Dravo. Upal sem, da se bo katera zataknila v reko visečem grmu in jo bodo našli v naslednji čistilni akciji, da jo bodo kot zadnji testament romantičnosti, ki je že zdavnaj izginila za ploščatim obzorjem LCD ekrana, prenesli na kakšno radijsko postajo, da bi našla to dekle, kateremu je namenjena. Podpisal sem jo s Feri, za Rozi. Veliko pesmi sem zmetal v Dravo, preden sem spet upal k Rozi po vino. Nič ni rekla, da so našli kakšno pesem v steklenici od nekega Ferija za neko Rozi, kot bi jaz pisal njej. Ni me objela. »Oprosti,« je rekla. Nisem vedel, zakaj. Spet sem stal razpet med njo in starim življenjem, ki me dnevno dvakrat,

mogoče tudi trikrat, pripelje k njej po vino in od koder zmeraj zbežim, čeprav bi včasih rad ostal. »Pridi ob osmih, takrat končam.« Ostala sva tiho in še enkrat se je izkazalo, da na tišino ne moreš računati, če je treba kaj povedati. »Feri, pusti to vino tukaj.« Zvenelo je kot edina prošnja v življenju, edino, kar bi si želela, preden se postara, potem bi si lahko želela, da se stara z mano. Prijel sem jo za lica in pobegnil. Vino sem vzel s seboj in nisem se vrnil ob osmih.

5 Bližal se je čas, ko bo treba oditi, in vsi so čakali, kdaj si bom premislil. V časopisu se je spet pojavil članek z mojo sliko z naslovom »Eksorcistični pohod čez Španijo.« Končal se je z vprašanjem: »Ali bo Jezusovo delo na Zemlji s tem končano?« Šel sem do šefa z nekajdnevno zamudo. Poklical me je že pred dobrim tednom, da bi si izmislil stavek, ki bi naj naredil, kar vsebina knjige ni bila sposobna − prepričal nekoga, da jo kupi. Moja zagnanost za delo ga ni ravno navduševala, vendar se v strahu, da bi pogovor o tem lahko nanesel na plačo in vse ostale pravice iz delovnega razmerja, ki ga seveda ni bilo, kot ni bilo plače in ne pravic in ne mene v službo, in šef je lahko bil srečen, če sem se kdaj prikazal. Pravzaprav me je sprejel zelo prijazno, kar je znak, da me potrebuje bolj, kot jaz potrebujem njega. »Boš kaj spil?« Na to vprašanje sploh nisem več odgovarjal. »Vzemi si sam iz bifeja, prosim, jaz že težko vstajam.« Steklenico viskija in kozarec sem prinesel k mizi, da ne bi motil delovnega procesa z nenehnim sprehajanjem do bife-

ja in nazaj. »Poslušaj,« je začel in zazdelo se mi je, da mu že presedajo ti njegovi prijatelji, katerih priimkov in imen se v glavnem ne spomni. »Poklicala me je hči prijatelja, hm, kako se že piše, no, saj ni niti pomembno, bil je blizu vsem vladam in v komandah vseh podjetij, ki so kdaj kaj veljala in jih seveda ni več. Čudno, ponavadi me kličejo njihovi očetje,« se je zamislil na kratko. Predme je vrgel približno tristo tiskanih strani in iz prve sem prebral, katerega veljaka hči je spoznala, da nima nič z očetom, da še krasti ne zna in se oklepa zadnje možnosti, da kaj naredi iz sebe vsaj na področju, kjer je za uspeh potrebno še vse kaj drugega, kot samo kakovost lastnega dela. »Uboga punca, malo sem prebral, ona je najhujši primer, kar sva jih imela. Piše o svoji družini, ki je bila nekoč srečna v enosobnem stanovanju, potem pa je stari obogatel in na petsto kvadratnih metrih nove hiše uničil družino. To je v glavnem to, na tristo straneh. Izmisli si kaj, da se punca osamosvoji in da pobegne od starega.« Takoj sem si izmislil stavek, vendar sem se delal, da razmišljam. Med razmišljanjem me je šef vzpodbujal s pitjem, mislil je, da pomaga. Spil sem tri in rekel: »V hiši iz dreka se ne da praznovati obletnic poroke.« Debeli obraz, ki ni in ni prenehal stopnjevati svojega začudenja, je po dolgi minuti le bil sposoben izreči prve besede. »Ti si vedno bolj čuden, sprehodi se malo, nekaj spij, to ti bo pomagalo. In ne pozabi, knjigo želimo prodati, ne uničiti.«

Šel sem k Rozi po vino in na socialno. Pred mnogimi leti sem na hodniku Centra za socialno pomoč srečal Čarlija. O njem sem vedel le, kar sem lahko sklepal iz njegovih člankov, ki jih je objavljal v raznih revijah in so počasi izginjali, kot izginja vse boleče, najprej s pomočjo tablet, potem pa, če nič druga ne pomaga, pod natančnim rezom skalpela. Povsod so mu povedali popolnoma enako. »Širjenje svojih idej, ki niso skladna z družbenimi normami in celo spodkopavajo kolektivno miselnost, da ne omenimo spodbujanje revolta tega pridnega in poslušnega malega naroda proti svojim izvoljenim predstavnikom, kar v definiciji demokracije pomeni proti samemu sebi, ne koristi nikomur, še najmanj nam, niti njim, in kot lahko vidite, dragi Čarli, niti vam.« »Feri Lucij,« sem rekel in mu ponudil roko. »Čarli Marx,« je rekel in mi stisnil roko kot nekdo, ki je večino časa preživel z lopato in krampom. Mnogo let kasneje je bil hodnik Centra dvakrat bolj poln čakajočih na denarno pomoč, varstveni dodatek, otroške doklade in še mnogo vrst pomoči, ki so si jih vlade izmišljevale za obrambo pred socialno revolucijo. Mirno sem čakal, pil svoje vino in bral Bukowskega. Dva meni podobna socialna primera sta mi pristopila s plastičnim kozarčkom v roki. Po treh urah sem prišel na vrsto. Za mizo isti obraz kot pred tremi meseci. Na sredi geometrijsko popolne okrogle glave, ki jo je široka bela črta razmejevala na dve geometrijsko popolni polovici, so se vzorno položeni

lasje tesno prilegali lobanji in izginjali za ušesi, da bi se opazovalcu v mojem položaju skriti spletli na hrbtu in se bohotno združeni prikazali čez desno rame, kot nekaj, kar je vredno videti. Ne znam si pomagati, ampak na tem stolu se zmeraj počutim kot Orwellov konj: vsi so ga imeli radi, dokler je delal dve izmeni, v vsaki za tri delovne konje in še tistega, ki vse nadzira. Pod bremenom slogana »Še bolj bom delal« je bolan in vprežen za voz kamenja obležal pod vetrnim mlinom in svojo pot v boljšo prihodnost zaključil kot častni potnik na nekem drugem vozu z napisom Alfred Simmonds, konjederec in izdelovalec kleja. Pogled se mi je srečal z njenim in prisilil sem se, da dalje mislim na konja. Njen škripavi glas me je odtrgal od sorazmerno dobre družbe. »Še zmeraj nič ne delate, gospod Lucij?« »Nič, še zmeraj nič.« »Kako pa preživite?« je analitično zaključila dejstvo, da pri njih dobim premalo denarja, da bi preživel cel mesec. »Z vašo socialno.« »Ni mogoče, gospod Lucij, s tem denarjem ne preživi nihče. Vidite,« je nadaljevala, ne da bi se nehala božati po kitki, ki ji je čez desno ramo padala preko desne joške, »to je enkratna pomoč in njena višina pravzaprav onemogoča, da pridete čez tri mesece po novo. Ali kršite kakšno prepoved, recimo, da delate in posledično niste več upravičeni do ponovne dodelitve, ali pa preprosto … « »Crknem od lakote,« sem vskočil, širina mize jo je obranila pred krošejem. »No, gospod Lucij, ne tako. Mislim, ja, ne preživite.«

»Kar je isto, le da je vaša smrt bolj civilizirana.« Spet sem mislil na jebenega konja, ona pa programirano naprej, kot bi prejšnjih stavkov ne bilo. »Kje delate, gospod Lucij?« »Nikjer.« »Dajte no, kako pa preživite?« »Kradem!!!« Zdaj sem jo že res imel poln kurac. »Ohoohoo!!!« je kriknila. Dva sunkovita giba sta kitki našla novo lego na hrbtu, pogled je premetavala iz enega kupa papirja na drugega, kot bi ne vedela, katera žica je prava, modra ali rdeča, in čas neusmiljeno beži, v predalu pa je namesto rešitve zagledala še eno, belo žico. Nič, kar bi prepovedovalo krajo. Nič, na kar bi lahko naslonila svojo zavrnitev dodelitve socialne pomoči za naslednje tri mesece. Po dolgem rehabilitacijskem molku, ki ji je vrnil staro barvo na obraz in kitko v prvotno lego, je le podpisala tistih nekaj evrov na mesec. Že med vrati na prepolni hodnik sem še zadnjič tisti dan zaslišal njen škripavi glas: »Pazite se, gospod Lucij, če vas dobimo, da delate, vam bomo pobrali ves denar.« Delati že dolgo nisem več mogel iz več razlogov, pa tudi če odmislim pretirano pitje. V privatnem sektorju, kot se to vljudno reče sužnjelastnikom, nisem želel zaradi ugovora vesti, kar je normalno za zagrizenega komunista in sovražnika vsake oblike kapitalizma, še posebej našega, tranzicijskega. Ugovor vesti, kot ga poznajo v vojski, le da je moj povsod naletel na zgražanje. Pomisleki o naperjeni

puški proti tistim, ki se spuščenih hlač odločijo obračunati z vsem kar je ženskega v hiši, preden jo zažgejo, so od nedavnega splošno sprejeti, zavračanje skoraj brezplačnega dela za bogate kapitaliste pa se razume kot nerazumevanje zahtev globalnega trga in škodljivo širjenje nostalgije po uravnilovki. Tako pravijo eni in zaradi tega trpi večina. V javni sektor, to je tisti, ki gre zelo na živce privatnemu zaradi prevelikega obsega zakonsko predpisanih pravic, ki so ostale kot dediščina tistega zavoženega socializma iz tiste preklete Titove Jugoslavije, pa ne pridem, ker tam zaposlujejo na posebej družinsko topel način. Seznam zaposlenih kakšnega javnega zavoda izgleda kot pokopališče na hrvaškem otoku Susak: v stočlanskem kolektivu so trije priimki. Kot je rekel Čarli tisti prvi dan, ko sva se srečala v Centru za socialno pomoč: »Dovolj sem naredil za to jebeno družbo, od nje želim le še to, da se napijem na njen račun in da je ne gledam več trezen.« Po socialni sem spet šel k Rozi. Njen glas je spral ves gnoj iz mestnih ulic in za trenutek bi skoraj postal človek, kot ga želijo naši pastirji pod zastavo ob himni. Spet me je objela in spet nisem vedel, kako se naj obnašam. Ukazujoče je rekla, da naj bom ob devetih doma, ker bo prišla pogledat, kje živim. »Naj kaj prinesem?« je še vprašala. »Prinesi vino.« Zdaj sem bil skoraj prepričan, da bom ob devetih doma. Ob devetih je potrkalo na vrata. Ni bil Čarli, on nikdar ne trka. Soba je izgledala kot šolski primer, kam ni primerno

naseljevati ljudi in ostala bitja po inteligenčni lestvici navzgor od kure. Ko je Roza vstopila, je soba izgledala še veliko slabše. Roza še nikdar ni bila lepša. »Usedi se.« »Kam?« se je smejala. Na edinem stolu pri mali mizi so bile skoraj vse moje knjige: Bukowski v prozi in poeziji, Kafkina pisma Mileni, življenjepis Jacka Londona, Böll in Grass od Nemcev, Andrič in Veličković od južnih bratov, Saramago in naš Vitomil Zupan. Vse jih je lepo in počasi pregledala. »Nekje še morata biti Prešeren in Kosovel,« sem rekel, ne preveč prepričan, da jih nisem že zapil. Vse skupaj sem pobral in vrgel v kot pri vratih. Bil je spet kraški teran. »Imaš odpirač?« je vprašala rahlo boječe in s pomislekom, da je odpirač v takšnem stanovanju verjetno nadstandard. Zamašek sem potisnil s prstom v steklenico. Roza se je smejala, ko sem žejnih ustnic lovil vino, ki ga je zamašek izpodrival, preden je zaplaval na površini. Natočil sem dva kozarca od gorčice z znaki horoskopa. Postelja, na katero sva sedla, je bila ravno dovolj široka, da se nisva imela kam nasloniti, pa sva upognjena sedela v čakanju, da drugi prekine tišino. Po nekem pravilu bi ona morala nekaj povedati o moji sobi in jaz bi ji moral reči, kako je lepa. Spet sva bila tiho. Pod mizico je zagledala mali stari radio. »Spusti neko glasbo,« je rekla in šele takrat sem dobil občutek, da nisem sam. »Radia ne poslušam, ker ne plačujem RTV prispevka, lahko pa poslušava CD-je.« »Kaj imaš?« je vprašala. Videlo se je, da je tišina ob odhodu s seboj vzela tudi najino zadrego. Pognal sem tistega, ki je

že bil v starem philipsu. Enega od desetih, kar sem jih imel, na vseh je bil stari dobri Tom Waits. Kot božje svarilo o škodljivosti kajenja je zadonel glas, ki je bil najbližji božjemu, ko je Mojzesu narekoval deset zapovedi. Glas kot zapuščina slabih časov, ki so minevali v dimu in alkoholu, je prinašal zgodbe tistih, ki se v njih prepoznajo. Glas, ki nas ni puščal same v tem času na tem svetu. Teatralno, kot me ni poznala, in bil sem ji na začetku bolj zanimiv od pesmi, sem ji vsak verz posebej razlagal, malo prevajal, česar ni razumela, ob priložnostih povedal kaj iz njegovega življenjepisa in malo pretiraval, kot recimo: »Če bi bog imel denarnico, bi imel njegovo sliko v njej.« In Roza se je smejala. Povedal sem ji, kako je Springsteen puritansko vrgel kurbe iz priredbe Jersey girl in jih nadomestil s puncami, kot bi v New Jerseyu kurb ne imeli, ker si lahko vse punce same plačajo šolnino in očetje vsem hčeram dajo za najemnino. Potem sva še samo poslušala, pila in kadila. Vedno bolj všeč ji je postajal. Očaral jo je, kot očara vse z občutljivo dušo, glas, kot na koščke razbit cigaretni dim, jo je vlekel k sebi in posledično čez mojo rame, da sva izgledala, kot bi nama to ne bilo prvič in bi nad nama visela stara prisega, da naju lahko loči le smrt. Postajala sva eno v objemu glasu in še zmeraj sramežljivem dotiku, ko jo je ena beseda spomnila na njeno ime, da sva jo iskala vedno znova in ugotavljala širši pomen njene vloge. »Poslušaj zdaj,« je rekla že četrtič, ko se je pesem znova zavrtela do njenega imena.

So, ring around a Rosie You are sleeping in the rain You are always latte for supper And man now you let me down again. Nič ji nisem razlagal, tudi prevoda ni potrebovala. »Pravzaprav sva oba v njej,« je rekla in zdi se mi, da jo je napadla rahla žalost. Ulegla se je na posteljo in jaz za njen hrbet. Toplina, ki je nastajala v tesnem prileganju, je odnašala dolgoletno odsotnost bližine, ta mučen občutek sebe kot edinega prisotnega. Stisnil sem jo tako močno, da sem se, ko se je malo premaknila in rahlo zaječala, zbal, da jo je zabolelo, in pod objemom sem začutil dviganje prsi in pospešeno udarjanje srca. Waits je pel, ko sva tako zlepljena ležala, in nadaljevanje iste pesmi mi ni pustilo druge možnosti, kot da kmalu spet pobegnem. So what becomes of all the little boys who run away from home well the world just keeps gettin’ bigger once you get out on your own. Ko je Čarli vdrl v sobo, je sonce že risalo razmike med deskami ograje na steno. Po širini in položaju svetlih lis sem se znal vsaj približno časovno orientirati in nikoli se nisem zmotil za več kot pol ure, kar je za moj način življenja dovolj natančno, le pri menjavi časa s poletnega na zimski in nazaj imam prvi teden nekaj problemov. Roze ni bilo več v sobi, nisem slišal, kdaj je odšla. Čarli je bil precej

razburjen in razočarano je izključeval iz igre eno prazno steklenico za drugo, ki bi še imela vsaj za tisti prvi jutranji požirek vsebine v sebi. »Vse si spil.« »To pa je res čudno,« sem se zasmejal, pa Čarliju ni bilo do smeha. »Kaj se je zgodilo?« sem ga vprašal. Njega ni skoraj nič več pretreslo, zdaj pa je izgledal precej iz sebe. »Hepanu bi skoraj uspelo, zadnji čas sem prišel.« »Komu bi skoraj kaj uspelo?« nisem vedel, kaj momlja bolj sam pri sebi kot meni. »Repeku, komaj sem ga rešil. Zadnji čas sem prišel.« »O, bog ga jebo, kaj pa je zdaj pozabil?« »Radio je pustil prižgan, verjetno je bil še od včeraj pijan.« »Pa saj ve, da ne sme.« »Seveda ve, te varovalke si je sam izmislil, in tudi to ve, da se jih mora držati, če ne želi, da se tragično konča. Rekel mi je, da je bil radio nastavljen zelo na tiho in ga ni slišal, potem pa so verjetno kar na radiu pojačali, da bi ga lahko slišali tudi tisti, ki se ga izogibajo.« »In kdo je bil?« »Predsednik.« »Potem pa ni čudno.« Tudi meni se je zameglilo pred očmi. Čarli je dvignil vsako steklenico posebej in jo malo nagnil, da bi se na robu dna kaj nabralo. »Niti kapljice.« »Oprosti. Če bi vedel ... « »Mimo trgovine sem šel, sam sem si kriv.« »Kateri predsednik,« sem hotel krivdo skriti pod prejšnjo temo, čeprav nisem bil kriv, da nisem imel niti kapljice vina

v stanovanju, »države ali vlade?« »Vlade. Menda se je po treh stavkih pognal s stola.« Repek je rekreativni samomorilec. Vsako jutro, takoj zatem ko vstane in še preden se umije, stopi na stol in si natakne zanko okoli vratu. Pravi, da s tem dobi občutek, kako nekaj spreminja v življenju. Ker pa še zmeraj ni prepričan, če želi obviseti, si je vgradil dve varovalki. V hladilniku si zmeraj pusti vsaj eno pivo in vrata hladilnika pusti priprta, da ga svetloba iz njega spomni na obstoj včasih edinega razloga za življenje. To je stimulativna varovalka. Druga varovalka je preventivna. Zmeraj preveri, če je radio ugasnjen. Govor katerega od politikov bi lahko deloval kot sunek nevidne roke v hrbet. Zadnja stvar, ki ohranja obupanca pri življenju, je govor politika. In ravno to jutro, ko je pozabil na radio, je naletel na predsednika vlade. »Pivo je imel v hladilniku?« sem vprašal Čarlija. »Ja, pivo je imel v hladilniku.« »Tistega bi spil.« »Pridi, hepan,« mi je rekel in potisnil hlače v roke, ker sem še vedno stal v gatah. »Danes bo šel Repek z nama, naj malo pozabi.« Nisva ga rada jemala s seboj, ker se je že po nekaj minutah pitja čudno obnašal. Ko smo pili v cerkvi, je po petih požirkih obvezno klečal pod Jezusom in ga spraševal: »Zakaj so ti to storili?« Potem je na ves glas preklinjal vse po vrsti, od Judeža preko Pilata do navadnega vojaka, ki je sunil sulico v Jezusovo srce, čeprav je takrat bil že mrtev. Na koncu je prisegal, da ga bo maščeval, in niti prepričevanje župnika

Toneta, da je prostovoljno šel v smrt, ga ni odvrnilo od tega. Omenjanje prostovoljne smrti sva župniku odsvetovala. Ko smo pili ob Dravi, je spet potreboval samo pet požirkov, da je začel metati kamenje v labode. Po naslednjih petih požirkih labodi več niso bili v nevarnosti, je pa zadeval vse ostalo okoli sebe: parkirane avtomobile, mimoidoče sprehajalce in tiste, ki so si po sprehodu v bližnjem lokalu privoščili hladno pivo. Enkrat je zadel policijskega psa v nagobčnik in mu ga rahlo zvil. Policistki sta nas zapisali s pištolama v rokah. Poskusil sem se odkupiti in sem obljubil, da bom do naslednjega dne zravnal žice v nagobčniku, da imam doma klešče in primež, sem se zlagal, in če želita, mu lahko s tanko bakreno žico spletem grb posebne policijske enote v nagobčnik. Noč smo prespali na policijski postaji na Vošnjakovi. V cerkvi lahko naredi manj škode, sva se strinjala s Čarlijem. Na poti smo kupili štiri litre najslabšega vina, že dolgo mi ni padel na pamet noben komercialno uspešen stavek. Cerkev je bila hladna in prazna. Usedli smo se v prvo vrsto tik pod Jezusa, kar bo, pa bo. Župnik je prišel kmalu za nami. Zdi se mi, da je ves čas v cerkvi, če ne čaka vernikov, pa čaka naju s Čarlijem. Bil je presenečen, ko je zagledal Repka. »Kaj pa je tebe prignalo v cerkev?« ga je nagovoril spet s tistim pastirskim glasom in še preden je počakal na odgovor, je vprašal naju s Čarlijem: »Kaj se je zgodilo, da sta ga vzela s seboj?« Povedala sva mu o srečanju s predsednikom vlade, ob imenu katerega je tudi župnikov obraz postal bolj mrk, da ne rečem sovražen, ker se to za župnikovo nrav ne

spodobi. Šteli smo Repkove požirke in po petem ga je Čarli prijel za ovratnik. Sprejeli smo sklep, seveda brez Repka, ta je, vklenjen v močan prijem, že pogledoval proti Jezusu in dobival otožne oči. Župnik je bil avtor ideje, da bi Repek pomagal v cerkvi pri opravljanju različnih del. Del je veliko, vseh mogočih vrst, denarja pa malo ali skoraj nič, zato je bila osnovna župnikova zasnova tega projekta zastavljena na brezplačnem delu, ki bi Repku zjutraj preusmeril misli od samomora k župnijskim obveznostim. Od dne, ko je bil skovan zahvalni stavek »Bog ti bo povrnil« in na katerem so bili kasneje postavljeni temelji cerkvene ekonomske renesanse, je Cerkev zelo nerada plačevala, vendar se ideja o božjem plačilu »če kdaj, takrat ko več ne potrebuješ« ni ujemala z mojo in Čarlijevo proletarsko doktrino. V ustni dogovor, ki je bil tudi takšen trdnejši od vsakega pisnega in notarsko overjenega dogovora v slovenski gospodarski praksi, smo zraven nalog dodali še minimalno plačo, zajtrk in kosilo, štiri tedne plačanega dopusta, prepoved alkohola med delovnim časom in tedensko spoved. Na koncu smo Repkovo bodočnost vsi lepo zalili. Mi trije, jaz, župnik in Čarli, ne da bi Repka sploh vprašali, če bi delal kot cerkveni pomočnik ali pa bi se raje doma obešal, in Repek, ki sploh ni vedel, kaj smo se zmenili in da jutri zgodaj zjutraj že začne.

6 »Bistvo je v družbi, sam si nihče in da družba funkcionira, je bistvenega pomena, da smo vsi podrejeni družbi. Razumeš? Družbenim pravilom, razumeš, Feri? In družba te pošilja na to kurčevo romanje, ne jaz ne kdo drug. Družba!!!« Še preden sem se usedel, celo preden sem si natočil dva deci njegovega finega viskija, sem povedal šefu, da ne grem nikamor. Ni dobro sprejel. »Mater ti jebem klošarsko,« je ponavljal in med hojo v krogu kot jastreb nad jazbecem s svojo ogromno glavo metal senco name. »Usedite se, šef,« sem mu rekel, ne preveč prepričan, da ga bolj zapoved kot prošnja ne bo še bolj razjezila. »Kdo te bo pobiral, če padeš,« sem si mislil in ta misel mi je ustnice, ki sem jih že namakal v kozarec, rahlo raztegnila v nasmeh. Brez besed se je usedel in kot že tolikokrat prej sva se tiho gledala čez razmetano mizo. Trajalo je dovolj dolgo, da sem v miru razmišljal o družbi, ki me menda prezira in pošilja na prevzgojno romanje. Kdo je pravzaprav ta brezoblična horda kolektivnega mišljenja? Kaj je z individualno pametjo, če združena podleže ne najbriljantnejšim primerkom svoje vrste, ki z željo po izponitvi strankarskega programa

amputirajo ude lastne samouresničitve, s katerimi ustvarijo hobotnico, njo pa hranijo s pripadniki velikih idej omejenih vodij? S pametjo, ki celo naseda mojim stavkom na zadnjih straneh knjig. Je mogoče z odgovorom na to vprašanje dobiti odgovor na enega največjih paradoksov človeštva: kako je pri materi božji mogoče, da dobri posamezniki, ki v celotni človeški populaciji predstavljajo vsaj 91 odstotkov, združeni tvorijo tako gnilo in pokvarjeno družbo? Kaj je država ali bolje, kdo so država? Kateri državnik je že rekel, da rajši prevara volivce, kot državo? Kakorkoli, nočem imeti nič z vami in nič od vas. »To še spijem in grem,« sem rekel šefu, ko me je nekaj vrglo iz zamišljenosti in sem spet naletel na tiho buljenje drug v drugega. Nič ni rekel, jaz pa sem takoj za tem, ko sem zaprl vrata za seboj in na hodniku vdihnil zrak, ki bi ga lahko takrat opisal kot gorski, začel razmišljati o morebitnem naslovu v jutrišnjem časopisu. Ta dva sta se mi zdela še najbolj verjetna: »Še en spodrsljaj duhovne rehabilitacije« ali: »Cerkev že razmišlja o možnosti lobotomije«. Zrak na ulici je bil že skoraj narkotičen. Nekaj je padlo z mene in prisežem, da bi me dvignilo, če me za spodnji rob suknjiča ne bi potegnil fantič z očmi kot iz japonskih risank. Prijel sem ga za roko, ga odpeljal nekaj metrov do trafike in dvignil do višine izložbe, iz katere si je izbral rdečo liziko. Mama ni bila nekaj, kar bi srečal vsak dan. Nevsakdanja lepota vitkih nog s kronskim delom na njih in obrazom, ki bi lahko bil edina stvar, katere ne bi bilo po izgubi spomina potrebno na novo obujati od mrtvih, je izgubljala sijaj za

podobo moderne ženske z dvema telefonoma na ušesih in cigareto v ustih, da se mi je v prizore skupnega krajšanja časa pred in po spanju mešala slika njenega prihoda iz službe, verjetno v tako živčnem stanju, kot ga je bobnala z visokimi petami ob tlakovce med čakanjem na malega, ki sem ga pustil na polici kioska v varnih rokah prodajalke, njo pa še pol dneva sanjal v tistih delih sožitja, ki je ključnega pomena za srečo v družini. V parku sem pobral Čarlija in pri Rozi kupil dva litra vina. Spet me je objela z rahlo žalostjo v očeh. Rekla je samo, da se je imela zelo lepo tisti večer in da bi rada slišala še vse ostalo od Waitsa. Že drugič isti dan me je oblil občutek sreče, kar je bilo že skoraj več, kot sem lahko prenesel. Hitro sem se iztrgal, zahvalil, jo hotel poljubiti na čelo in z litrom v vsaki roki odhitel na ulico k Čarliju. Da je vino toplo, je bilo vse, kar je odgovoril, ko sem mu nekje na poti do cerkve povedal, kaj sem sklenil buden ponoči in zgodaj popoldne povedal šefu, ki me verjetno ne bo hotel videti nikoli več. Župnik je novico sprejel povsem drugače. Zelo čustveno je nekajkrat zaploskal, se obrnil h Kristusu na križu, pod katerim je klečal Repek, in se trikrat prekrižal. Ne vem, kje jih je imel, a ko se je obrnil nazaj k nama, je držal v roki tri kelihe. Dragi kamni s kelihov so se svetili v sončni svetlobi, ki je prebijala barvne vitraže in se tako obarvana lomila na ostro brušenih robovih cerkvene skromnosti. Dva litra sta hitro stekla, četudi sta bila pretopla, in župnik je hitro prinesel dva nova brez etikete in do stopinje pravil-

no ohlajena. Razlagal sem jima, kako je vse skupaj potekalo pri šefu, kako je premetaval svojo težko glavo po pisarni, kaj je vpil in kako je obsedel, ko sem svoboden kot Barabas odhajal iz pisarne. Povedal sem jima o trenutkih tišine in veliki večini dobrih ljudi, ki tvorijo pokvarjeno in gnilo družbo. »Vsi so dobri,« je rekel župnik, »saj so vsi božji.« Čarlija je razburil procent dobrih. »Kakšnih 91 procentov, ti nisi normalen. 11 mogoče, to je največ.« Župnika je že zagrabilo vino in moja odpoved romanja, pa je vsake toliko ponovil, kot iz transa, da so vsi dobri, ker so vsi božji. »To se da izračunati,« je rekel Čarli. Res me je zanimala metodologija, kako lahko pijan v prvi klopi cerkve in pod mrtvim Kristusovim očesom izračunaš procent dobrih ljudi na Zemlji. In Čarli je začel. Takrat mi ne ostane kaj več, kot da poslušam, odgovarjam na bolj retorična vprašanja, kot na takšna, ki pričakujejo odgovore, in da se na koncu strinjam. Neprisiljeno strinjam, ker je to le Čarlijevo področje. »Tudi če vzameva vse človeštvo v račun, kar si ti verjetno mislil, ko si rekel človeštvo, si zraven štel tudi Aborigine, Maore, Eskime, Indijance, Nube in vsa tista nepokvarjena plemena na Papui Novi Gvineji z dvema prstoma na nogah. Pa še takrat ne prideš do 91 procentov, pokvarjenega sveta je vse več. Vzemi samo zahodno družbo, našo državo, recimo, tukaj smo doma, nas poznamo. Volitve dajo čisto sliko,« je rekel Čarli in naslednji požirek je bil tisti, ki se je dotaknil dna. Župnik je že bil nazaj z dvema novima neetiketiranima steklenicama vina, ohlajenima na popolnoma pravih stopinjah. Čarli je nadaljeval in me navidezno vključil

v razpravo o procentu dobrih zahodnjakov oziroma sonarodnjakov. Župnik je že bluzil po svoje. »Kdo voli tistega lopova na volitvah,« me je vprašal in jaz sem odgovoril zelo bistro glede na okoliščine: »Lopovi!« »Pa niso ravno lopovi,« me je presenetil, »jaz bi jim rekel preračunljivi.« »Njihova logika je takšna:« je nadaljeval po dolgem požirku, »od tistega, ki krade in mi odstopi samo delček ukradenega, imam več kot od poštenjaka, ki nima ničesar in mi ne more ničesar dati. Niso ravno lopovi, k dobri družbi pa tudi ne pripomorejo veliko.« Kar strinjal sem se s tem. »In teh je bilo na zadnjih volitvah četrtina vseh, ki so volili,« je rekel Čarli in med tem sem mu iztrgal steklenico iz rok. Župnik je svojo tesno privijal k sebi in že dolgo ni več sodeloval. »In kdo voli desničarje?« me je spet vprašal. »Desni,« sem rekel pametno. »Recimo,« je rekel Čarli in bil sem vesel, da se strinja. »Ampak spet nič dobrega za družbo,« in s tem sem se spet moral strinjati. »Teh je skoraj polovica in zdaj imamo že tri četrtine takšnih, ki pomagajo pri gnitju te države.« Mojih 91 procentov je res preveč, sem ugotovil. »Zdaj še ostanejo levi, kdo jih voli?« In spet sem bil jaz na vrsti: »Levih ni, razen naju, seveda, in še župnik mogoče.« Župnik je že spal, zvonovi pa še niso odbili tretje ure popoldan. Še sreča, da ni imel več maše tisti dan. »Ne, ni jih, mi smo zadnji svoje vrste,« je rekel Čarli razočarano in s tem sva končala izračun dobrih ljudi v državi, do točnega procenta pa tisti dan nisva prišla. Pri praznih steklenicah smo obsedeli v prvi klopi cerkve in midva s Čarlijem sva ob spečem župniku gledala pribitega Kristusa, pod katerim je klečal Repek, ki še nikdar ni storil

nič slabega na tem svetu. Naslednji dan je bil praznik. Sonce je že dolgo korakalo čez poletno nebo in prebijalo tribarvne vihrajoče zastave na skoraj vsaki hiši. Vpliv bleščečega sonca me ni zapustil niti za prodajnim pultom in oči sem naslonil na sonce, pod katerim je pisalo janževec. To ni tisto vino, ki si ga lahko privoščijo vsakodnevni pivci s financiranjem izključno iz socialne blagajne, a sonce na njem je ponujalo razkošje, ki se mu takrat ni bilo vredno odpovedati. »Od sonca razvajeni,« piše na steklenici. Če zunaj ni sonca, dobiš flaširanega, sem si mislil, in upal, da si bom to zapomnil do zime. Zima bo draga, ampak nekaj je treba tudi pozimi narediti za zdravje. Trgovka mi je s studom, ki je vedno spremljal njen pogled v moje tresoče roke, zakopala liter janževca med sladoled in povedala, da ima Roza danes prost dan. »Vrnem se čez pol ure,« sem rekel in res sem se, do minute natančno. Zunaj se je v hipu naredila rosa na steklenici. Skoraj stekel sem do parka, z vžigalnikom odprl steklenico in v slabe pol minute v njej pustil manj kot tri prste vina. Prižgal sem si cigareto in zaspal na soncu kot maček na haubi hrošča. Mislim, da sem sanjal izgon celotnega državnega vrha na otok z največjo povprečno temperaturo na svetu in z enim samim drevesom brez omembe vredne sence, ko me je z rahlo brco v čevelj iz sanj vrgel policist, ki je, ko sem dvignil glavo in pomežiknil v oslepljujoče sonce, zmajal z glavo in rekel: »A, ti si, « in šel dalje. Čudne stvari so se dogajale skozi vse mesto do klopi ob Dravi, kjer s Čarlijem velikokrat sediva. Nekaj ljudi se je prekrižalo, ko so me zagledali. Mati, ki je

proti meni prihajala z otrokom, ga je vzela v naročje in mu glavo obrnila vstran od mene. Še nekaj časa sem slišal za seboj ponavljanje otroškega kričanja: »Daj, da vidim!« in histerične mame: »Ne smeš!« Čarli je že bil tam in precej dobre volje, ki sem jo najprej prepoznal kot posledico prazne steklenice vina na tleh pred klopjo, a je krivdo za njegovo prešernost v celoti nosil članek na prvi strani časnika z naslovom »Simpatiziranje s hudičem«. »Avtor posluša Stonse,« se je smejal Čarli. Slika nad člankom je bila po svoje lepa: oba sva bila na njej, za nama cerkev z rahlo ukrivljenim turnom, jaz klečim pred Čarlijem, ki pije iz steklenice in ima oblečeno majico s Titovo podobo. Čarli se spomni, da sem takrat na tleh iskal zadnji evro, ki mi je malo pred tem padel na tla. »Še sreča, da je župnik ostal v cerkvi, zdaj bi še njega križali,« se je zresnil ob skrbi za najinega dobrega prijatelja. Čarli je bil hudič v tem članku, omenjali so ga večkrat kot boga, ki je menda že zdavnaj dvignil roke od naju in vse ukrepe zoper hudičev narastek prepušča cerkvenim dostojanstvenikom, državi in vernikom. »Prava mala fatva, kaj,« me je prekinil Čarli. »Pa da ščijeva v sveti gral, saj avtor ni normalen, midva pijeva iz njega,« in skoraj ga je vrglo od smeha. »Čakaj, da preberem,« sem mu vskočil v smeh in na polovici članka vrgel časopis v smeti. Pred naju je stopil mašno oblečen gospod srednjih let, ki je verjetno šel na občinsko različico proslave, pljunil Čarliju skoraj na nogo, ta je najprej presenečen otrpnil in takoj za tem zapel za njim:

Please allow me to introduce my self I’m a man of wealth and taste I’ve been around for a long, long year Stole many a man’s soul and faith. Čarli je vstal in hodeč s hudičevim smehom proti gospodu v mašni obleki pel dalje. HAHAHAHAHAHHAHA And I was round when Jesus Christ Had his moment of doubt and pain Made damn sure that Pilate Washed his hands and sealed his fate. S prekrižanimi rokami se je branil Čarlija, jaz pa sem ga vlekel nazaj na klop. »Lepo poješ, Čarli,« sem mu rekel, ko sva končno sedla. »Zdaj vidiš tvojih 91 % dobrih ljudi,« je rekel Čarli vidno jezen. »Saj ni pokvarjen, le spran je.« Čarli je vstal, si popravil suknjič in rekel: »Pridi, greva na proslavo.« Čeprav je bila osrednja državna proslava kot zmeraj v glavnem mestu in v Mariboru ni bilo enega vsedržavnega pomembneža, so občinski organizatorji kljub temu napolnili dolgo prvo vrsto stolov z lepo oblečenimi povabljenci posebnega političnega, kulturnega in družabnega pomena

na občinski ravni. Za njimi so stali delavci, upokojenci, študentje in brezposelni. Po himni in še dveh točkah pevskega zbora so se zvrstili govorniki s svojimi kdo ve kje napisanimi govori, ki so vse do zadnjega omenjali in celo poudarjali pomen enotnosti naroda v teh težkih časih. Govori niso niti zahtevali popolne pozornosti, da sem ujel skupno točko njihovega sporočila, ki je neverjetno spominjala na tisto davno o enem vodji, enem narodu in eni državi. In ljudje so na znak v obliki kratkega premora med govori navdušeno ploskali. Za odrom se je dvigal rahel dim in ko je veter potegnil proti občinstvu, je ves trg zadišal po čevapčičih za povabljence iz prve vrste, ko bodo po koncu razglabljali o kriznih časih in čudovitih oblekah. Za rajo se na predvolilnih govorih kuhajo kranjske, potem se štiri leta več nobeden ne spomni nanje. Slinasta od vse močnejšega vonja, ki je iz spomina vlekel okus in ga polagal v lačna usta, polna domoljubnih pesmi, se je raja pomikala mimo naju in z grimaso na obrazu sporočala, da so v časopisu brali članek, ki ga je krasila najina slika na naslovnici. Čarli je vstal, stopil na nizek zid, ki nama je služil za oporo, ko sva sedela na tleh, in padel mi je mrak na oči. »Kam hitite, patrioti, vam ni do čevapčičev nocoj,« je nagovoril množico ljudi, ki ga je skoraj v celoti ignorirala. On je nadaljeval, gruča mimoidočih je bila dolga in vedno ga bo nekdo slišal, za cel govor pa se je bilo potrebno ustaviti in teh ni bilo veliko. »Domoljubje je največji nateg človeštva in večji povzročitelj smrti kot kajenje, alkohol in gripa skupaj. Kdo si je izmisli patriotizem, vas vprašam, dragi patrioti?« Čarli se je od

vzhičenja in vina precej zibal na ozkem zidu in vedno pogosteje sem ga moral s prijemom za suknjič obdržati na njem. Zazdelo se mi je, da je zadnje Čarlijevo vprašanje ustavilo precej ljudi, ki so hoteli vedeti, kaj ima povedati človek, ki se druži s hudičem in se znajde na prvi strani časopisa. In Čarli je nadaljeval. »Kdo, vas vprašam, dragi Slovenci? Bo vam Čarli povedal, Čarli Marx,« je poudaril svoje ime skupaj s slavnim priimkom in se stegnil na zidu, da sem slišal, kako je nekaj v hrbtu počilo. »Bogati in pomembni. Tisti z lepim življenjem, ki jim smrt na bojnem polju, kakorkoli danes slavljena zvenela, ne diši preveč, ker je življenje menda lepo in zato je treba najti nekoga, ki bo umrl za njih. Najbolj so primerni tisti, ki nimajo za kaj živeti, takšni nenavezani na življenje, ampak ti nimajo za kaj umreti. Kaj pa zdaj narediti, so se spraševali, ko bogati s smrtjo preveč izgubi, revežu pa se jebe in več ne loči življenja od smrti, sovražnik pa je pred vrati? In so vneto iskali en majhen razlog, ki bi rajo, naveličano življenja v njihovih posranih delavnicah z 18 urnim delovnim časom, pognalo na bojišče z zanosom in s pesmijo v grlu. In nastala je ideja o domovini. Nastala je zastava, himna, nogometna reprezentanca in uniforma. Bogati so rešeni. Raja je združena pod enim imenom in eno barvo. In potem je domovina dobila še osebna imena in priimke, obraze in dobre avtomobile. Ti zdaj sedijo tam, v prvi vrsti s čevapčiči v ustih in z letalsko karto v žepu, za primer nenadnega strateškega umika. Potem se bodo zmagoslavno vrnili v domovino in ponosni na neuklonljiv duh svojega

naroda zapeli kakšno narodno, ki bo govorila o zadnjih naših bojih (celo uporabljali bodo besedo »naših«), in ob novi porciji čevapčičev preživelim na vozičku z amputirano nogo in s klobukom v edini preostali roki poklonili novčič, s skremženim obrazom sočutja in ponosom sprejeli rahle trepljaje odobravanja svoje mlade žene in … in pozabili.« Z glasnim: »Bedaki!« je končal svoj govor in požel salvo žvižgov, med katerimi sem zaslišal tudi nekaj ploskanja. Stopil sem na zid, objel Čarlija, ki me je pogledal s solznimi očmi, da bi mu pomagal stopiti na tla, ko naju je zaslepila bliskavica fotoaparata. Strop, v katerega sem nepremično gledal, odkar sem zjutraj odprl oči, je odseval moje misli. Belina kot nedolžna pižama nikdar več ponovljivih srednješolk. Praznina kot neskončni peskovnik za miniaturnost človeškega uma ali brezpotja logike v prostranosti nesmisla. Splahnem smrad po cigaretah in po včerajšnjem vinu z novim jutranjim požirkom. Pol litra sem si zvečer pustil za naslednje jutro, kar sem samohvalno razumel kot prvi znak zrelosti in izkušenj. Strop je bil tam še dolgo zatem, ko je pol litra izginilo brez vidnega učinka na razpoloženje. Ljudje brez prihodnosti razmišljamo o preteklosti in resnično ne pomnim drugih ljudi kot starcev, pijancev in vojnih veteranov, da so lahko vse dneve govorili o zdavnaj minulih časih. Mogoče edina sreča nas na dnu je ta, da ni več kam pasti. Ko elita iztrga še zadnji novčič iz delavčevega žepa, udarci počasi usahnejo. Še kakšna vzgojna, da ti ne pade kaj norega na pamet, kar bi lahko ogrozilo njihovo pernatno

življenje, potem ostaneš sam z modricami na ponosu. Roke iz garda zdrsnejo v prazne žepe in na klopi v parku obsediš kot potolčen boksar v kotu ringa. Za zmeraj. Da bogati razred dobiva še eno bitko, je bilo vidno na močno povečanem številu brezupnih obrazov na klopeh parka, ki so nepremično zrli v nedoločeno točko v daljavi in se ob presahli steklenici stresli ter za hip zavedli svojega bivanja in položaja. Tisti srečnejši, skoraj po pravilu s krajšim stažem na klopi, so si prinesli novo steklenico in se spet izgubili v nevidni točki pobega. Ostali so s prošnjo na suhih in razpokanih ustnicah, da bi trajal dolgo, poniknili v spanec. S Čarlijem sva odšla proti cerkvi in prvič sem v pomanjkanju vsega občutil, da ne spadam med najnesrečnejše ljudi v državi. Bil je lep dan in pot do cerkve sva podaljšala za nekaj nepotrebnih metrov, ki so kot puder na razpokano otroško ritko delovali neverjetno blažilno. Dolgo sva hodila tiho, počasi pila vino in vsaj jaz sem razmišljal o ljudeh, ki so novi v tem svetu predolgih dnevov. Poskušal sem se spomniti, kako dolgo traja občutek pričakovanja nečesa novega, ko se staro podre in ne ostane nič. Kako dolgo še ne veš, da bi takšno stanje znalo trajati v nedogled, kdaj spoznaš, da tega ne bo konec nikoli in kdaj se s tem sprijazniš? Ubogi ljudje so se mi zasmilili. Razmišljajoč o ljudeh z mojimi težavami sem tiho stopal ob Čarliju in nedaleč od cerkve, tam ko se pot od Drave dvigne do vodnjaka, me je prijel za komolec, najprej pogledal v jasno nebo, se zastrmel v daljavo in mirno, kot zna le Čarli, rekel stavek, po katerem sem vedel takoj, da so moji mirni dnevi mimo:»Ko beda prestopi mejo, dragi moj Feri, jo morajo najbolj občutiti bogati.«

7 »Če ne bi bil Aleksander, bi bil Diogen,« se mi je zazdelo, da slišim, in v stavku prepoznal šefov glas. Odpiranje oči po brutalnem vdoru realnosti v zasanjano božanje sonca na klopi je lahko težje, kot bi si lahko mislil nekdo, ki so mu težki dnevi redki ali celo tuji. Postava, ki ni zakrivala le sonca, ampak pol neba, je bolj kot na silhueto človeka, ki je kot takšen bil nekoč prepoznan že na prvi pogled, spominjala na Tadž Mahal tik pred sončnim vzhodom. Od nekod skozi to ogromno gmoto, ta čudež mi bo vedno ostal skrivnosten, se je prikradel žarek, en sam žarek, prebil skoraj polno steklenico viskija in se kot tanka odlomljena trska hrastovega soda zaril v zenico. Verižna reakcija je stekla. Žarek je prebil skorjo možganov, del, ki je skrbel, da občutki potlačenih užitkov zaradi pomanjkanja ne bi bili izgubljeni za zmeraj. Iz te mračne globine spomina je privrel vonj in iz žlez slinavk pognal erupcijo sline, ki je trdo stisnjene ustnice niso znale zadržati v intimnih mejah ust, da je stekla čez lica in brado na roko, ta pa je sunkovito kot puščica Amorja naravnost v srce poletela čez topel popoldanski zrak in krčevito zagrabila pravilno ohlajeno

steklenico. »Zbudi se, Čarli.« Čarli je zagrabil steklenico in mi jo iztrgal iz roke, ne da bi odprl oči, in naredil dolg požirek. Še veliko mi manjka, sem pomislil. »Zdaj si že Aleksander,« sem vprašal šefa vljudno, kot še nikoli prej, prodal sem se za malo viskija. »Bolj sem videl Diogena v tebi kot Aleksandra v sebi,« si je z nekaj lažne skromnosti našel novo mesto pod soncem, ki mi ga je že predolgo zakrival, da bi še lahko ostal prijazen do njega. »Stopi mi s sonca, šef,« sem prevzel Diogenovo vlogo in postalo mi je jasno, zakaj je Diogen živel v sodu. Iz njega se razen neba ne vidi ničesar. »Znašel bi se jaz v sodu, šef, že zdaj pogosto visim v njega, pa me takšni, kot si ti, neprestano vlečejo na svetlo. Kaj bi zdaj rad?« Stopil je na stran, da me je sonce prisililo v mižeči položaj, ki ga običajno zavzamem pred pomembnim požirkom in tak položaj sem izkoristil za dolg odžejajoči požirek iz steklenice, ki sem jo le izprosil iz Čarlijevih rok. »Napiši tisti stavek za tisto cmeravo knjigo o družinski tragediji, kjer je denar vse zajebal. Saj se spomniš tiste ministrove smrklje, ki bi rada pisala, pa se še podpisati ne zna. En mali genialni stavek, da jaz prodam to knjigo. Plačam ti dvojno, glej, še nekaj ti dam vnaprej.« Potegnil je 10 evrov iz žepa in najraje bi mu pregriznil žilo na vratu. »Do konca tedna bo pri tebi,« je rekel Čarli mirno, kot je zmeraj govoril.

Šef je zadovoljno pokimal in brez besed odšel. Čarlijev sloves ni dopuščal dvoma v izrečeno, njegov glas in pogled pa ne ugovora. Na klopi so ob naju ostali mir, sonce in viski. Ostalo mi je samo čakanje. Viski je počasi presahnil, sonce je izgubljalo moč in postajalo nežno kot rahla omamljenost. Po Dravi so v ravni črti plavale račke in na vsaki strani te povorke en racak. Na bregovih reke so v svojo snežno belo perje labodi stiskali svojo glavo. Na prvi pogled je vse izgledalo lepo. Skoraj nemogoče je bilo ne misliti na Rozo in na najin sinočnji sprehod po tisti isti poti ob reki, kjer se je Čarli spomnil, kaj muči ta svet. Mogoče je bilo namenoma, pa se ne spomnim ali pa si ne priznam, da sem po vino vstopil v trgovino le pet minut pred zaprtjem, kot tudi tega ne vem, če si je Roza moj obisk ob takšni uri razlagala kot preračunljivo gesto, ki v okoliščinah, natančno takšnih kot tisti večer, izgleda zelo romantična. Celo minuto je trajalo, ko sva se v glavnem gledala, da mi je povedala, da bo pravkar končala, da bi mogoče počakal, da zaključi in zaklene, pa če nimam bolj pametnega dela, bi jo mogoče pospremil vsaj del poti do doma. Tudi njej bi mogoče koristil kakšen požirek, zato ga bo danes ona kupila, in ne ravno najslabšega. »Bo teran v redu?« je vprašala. »Kateri letnik,« sem se nasmehnil in se sam pri sebi vprašal, kdo je kriv za moje dobro počutje, teran ali Roza. V eni roki sem držal teran, drugo pa v žepu, ko sva hodila tako počasi čez most, kot da za tem sprehodom na tem svetu nič več ne pride, ne jutro, ne nov teran, ne lep in ne slab dan, da je to prav to, kar bi moralo ostati, in ker ne bo, naj traja

čim dlje. Na klopci ob Dravi, ki niti slučajno ne stoji ob poti do Rozinega doma, sva spraznila steklenico skoraj z istim tempom kot to narediva s Čarlijem. Skotalil sem jo pod klop in sprehod, ki je sledil, je bil še malenkost počasnejši od prejšnjega čez most, ki se je prebil na prvo mesto svetovne lestvice najpočasnejših sprehodov v kategoriji mešanih parov. Pri malem mostu me je Roza potegnila v nadaljevanje obrečne potke, tja kamor še mesec ne posveti in tudi nobene luči niso postavili, da bi uničila takšen večer. Le tiste neškodljive luči čez Dravo so metale svoje oči na najino početje ob poševnem drevesu, ne da bi naju izdale. Poševnost drevesa me je položila na Rozo, dve majhni dlani sta mi objeli obraz in med njimi so njene ustnice našle moje. Med zobe je vzela mojo spodnjo ustnico, jaz pa sem si na vso moč prizadeval najti pot do njenega jezika. Ko mi je uspelo, kar sem sanjal mnoga jutra, sem najprej opazil, da ima njen jezik okus po teranu. Roke sem še zmeraj držal v žepih. »Objemi me,« je zašepetala. Po teh besedah me je zapustila zadržanost. Prijel sem jo za rit, jo privil k sebi, kot bi jo hotel stlačiti pod svojo kožo in ji jezik porinil tako globoko, da se je reva začela dušiti. Potem sem jo obrnil in jo z ritjo naslonil na nekaj, kar še malo prej ni imelo takšne razsežnosti, ji odprl hlače in jih potegnil tik pod rit, ki je zasijala kot polna bleda luna. Še nikdar nisem videl česa lepšega, bolj belega. Izvila se je iz objema, si potegnila hlače na svoje mesto, me prijela za nos, poljubila in v smehu vprašala, da mi je postalo malo nerodno:»Kam si pa ti navalil, kaj?« Še nekaj časa sva objeta slonela na nagnjenem deblu drevesa

in čez Dravo gledala luči, ki niso videle naju. V istem tempu kot sva prišla, sem jo pospremil do doma. Pred vrati me je poljubila še enkrat. »Se vidiva, ne?« V vprašanju je odseval strah, naseljen z izkušnjami z mano. »Seveda,« sem odgovoril in mislil sem resno. Poljubil sem jo in se odzibal čez mesto domov. Dolgo je trajalo, preden sem zaspal. Ko sem se zjutraj zbudil, se mi je zdelo, da sem celo noč spal pri prižgani luči. Naslednji dan je bil načrt v Čarlijevi glavi izdelan do zadnje potankosti. V časopisu mi je pokazal plačnika družbenih krivic. Bil je znan obraz, poln grehov, ki bi jih lahko, še posebej zato, ker so se vsebinsko pokrivali z njihovimi, odpustil samo Vatikan. Pod ščetkasto frizuro prasičje oči, pod boksarskim nosom pa tanke ustnice. Spominjal je na tri mestne veljake iz Alana Forda. Bivši paznik, ki je našel svoje poslanstvo v politiki in v druženju s sumljivimi podjetniki. Približno takšnimi, kot je bil moj šef. Vsi so dolžni drug drugemu, skupaj pa državi in zato je bil prvi korak v Čarlijevem načrtu obisk šefa. Kot je Čarli obljubil, še pred koncem tedna bom v njegovi pisarni z butastim stavkom, ki prodaja knjige in dela velike pisatelje. »Oda samskemu stanu? Kaj ima to s knjigo?« Nejeverno je pogledoval malo mene in malo sebe v ogledalu, kjer pa ni dolgo zadrževal pogleda. »Verjetno nič, saj je nisem niti prebral, jamči pa široki krog bralcev, in to je tisto, kar bi ti želel, da ta stavek doseže.« Bil sem dobro pripravljen na vprašanje, ki je moralo slediti. »In kdo bo bral to knjigo?«

»Pravzaprav vsi,« sem se počutil spet kot Rodinov Mislec, čeprav sem zdaj sedel kot kurba na zdravniškem pregledu, pol leže na fotelju, razprtih nog in s polnim kozarcem viskija v roki. »Brali jo bodo samski v tolažbo, poročeni iz nostalgije in ločeni za blaženje dvomov. Če je kdo, ki ne sodi v nobeno od teh treh kategorij, jo bo bral, ker jo berejo vsi. Ti že veš kako to gre, šef.« Malo je žvečil, kar sem mu povedal, vmes nalival oba kozarca in začel tako, kot vedno začne, kadar me pohvali. »Bog te jebo. Tebe je škoda, Feri. Ti si mali genij, lahko bi bil bogat, če bi pozabil te bedarije, ki jih v resnici sploh ni, če pa že so, pa v današnjem svetu ne prinašajo nič dobrega.« Mislim, da je govoril o poštenju, morali in ostalih bedarijah. »Škoda je tako dobrega viskija za tvoje pokvarjeno srce,« sem si mislil in bes na ustnicah skrival v kozarcu, ki je bil spet prazen. Iz žepa je potegnil sto evrov, očitno je pozabil na mojo genialnost in celo pohvalil višino nagrade za pičlih nekaj minut razmišljanja. »To ne bo dovolj,« sem rekel poln samozavesti in jeze. Nisem ga pustil do besede, ker bi se vse skupaj zavleklo čez pol dneva in sem hitro nadaljeval z uslugo, ki mu bo prinesla 50.000 evrov. Bolj natančno, rešil se bo dolga v tem znesku. »Ne sprašuj, šef, pokliči ga in mu povej, da mu boš vrnil denar in naj ga pobere iz koša za smeti na Glavnem trgu pred vhodom na Rotovški trg. Naslednji petek, točno opoldne. Nisem čakal na odgovor. Molčečega sem pustil na stolu

in na odhodu rahlo tresnil z vrati. Čarli je poznal takšne ljudi, vedel je, da si ob takšnem denarju ne sivijo glave z vprašanjem čistih rok. Sledil je popolnoma normalen dan. Debelina sence desk je dosegla svoj dnevni maksimum, oba stranska roba sta bila približno enako dolga in zgornji rob je ležal skoraj pravokotno na stranskih. Bilo je poldne zgodaj septembra, ko sem se s topo bolečino na levi strani glave in ostro v levem očesu zavedal novega dne; ponovitev v tisočih. Ne verjamem več, da pravi pijanci nimajo glavobola. Dobra lastnost te hudičeve bolečine, ki se običajno razteza čez levo stran v globino levega očesa, je ta, da utiša psihične bolečine. Po zmagi farmacije nad tem prekletstvom, se pojavi tistih nekaj optimističnih trenutkov o novem dnevu, boljšem dnevu, ki bo začel nekaj novega, boljšega od tega prekletega alkoholnega dneva. Ne današnjega, jutri bo čas za to. Bolečina daje smisel življenju brez bolečine. Zato so volitve vsake štiri leta. Zato so vojne. Zato se zaljubljamo neštetokrat v življenju, in se, čeprav se nam je to nekoč zdelo nepredstavljivo, nekega toplega večera prvič obrnemo stran od nje, buljimo v steno pol noči in si lažemo, mogoče ne prvič v življenju, da je kriva topla noč. Nimam jaz več teh skrbi. Od takrat, ko je Roza ostala pri meni dlje kot sem jaz vzdržal buden, in odšla, preden sem se zbudil, je že minilo nekaj časa. Do njenega prihoda pa so izginili že vsi ti občutki. Bilo je povsem nedolžno. Vse, kar se ima zgoditi, si predstavljam vsako jutro. Erekcija me premetava po postelji in zdi se mi, da se v njej počasi utaplja tudi bolečina v glavi,

kar si razlagam na povsem laičen, a medicinski način. Več krvi, ki se, stimulirana s sladkimi spomini ali vsaj s slikami, če so spomini že zbledeli, zbere v organu za spolne zadeve, pomeni manj v glavi, in edem možganov, ki nastane zaradi alkoholne zastrupitve, ob pomanjkanju krvi počasi upade, torej možgani, sedaj neotečeni, več ne pritiskajo na steno lobanje in ne povzročajo glavobola. Skuham si kavo in z vinom splahnem dve tableti. Čez dve uri je bolje in več kot pol dneva je mimo. Ko sem se odzval na trkanje in odprl vrata, sem na pragu zagledal veliko boksarsko vrečo z malo rdečo piko na njej, nič večjo od frnikole. Čez dobro minuto je visela s kavlja, ki je pred njo držal edino luč v sobi, Čarli pa je, zadihan kot na osemtisočaku, poskušal razložiti naslednji korak najinega načrta in predvsem to, kaj ima ta vreča z njim. To je tudi mene najbolj zanimalo. »Ta pika je nos, Feri, ti pa jo poskusi udariti čim hitreje, čim bolj natančno in kar se da močno.« V mladih letih sem bil hiter in natančen, a vedno sem se izogibal pretepom, ker nikoli nisem presegel petinpetdeset kilogramov. V trenutkih, ko bi do pretepa lahko prišlo, pa sem imel velike težave ostati na nogah tudi brez krošeja. Hiter in natančen sem nekoč res bil in to sta bile dve glavni zahtevi, nos ima tako in tako majhno in krhko kost. »Ni potrebna velika moč, da poči nos,« je rekel Čarli, »hitrost in natančnost boš pa danes natreniral.« Prvi poskusi so bili obupni, kaj vse alkohol naredi! Piko sem že zadel, a čas, ki ga je roka porabila iz svoje štartne pozicije do nje, je bil predolg vsaj za trikrat. Čarli je nejevoljno hodil po sobi

in tarnal, da se lastnik nosu, ki ga bo potrebno zlomiti, ne bo le umaknil udarcu, ampak bo imel dovolj časa, da pokliče policijo, preden ga počim. Potem se je spomnil tehnike, ki jo uporabljajo smučarski skakalci na treningih. Ti trenirajo v slabših kombinezonih, kot jih uporabijo naslednji dan na tekmi. »Pijan boš treniral, in če boš v takšnem stanju soliden, boš trezen dober,« je rekel in stekel v trgovino po tri litre vina. Meni je bila ideja všeč. Počasi sem se nalival in tolkel v rdečo piko na boksarski vreči. Po prvem litru so bili že vidni prvi rezultati. Natančnost je bila stoodstotna, hitrost se je povečala za dobrih trideset odstotkov, tako je izračunal Čarli, ki je zadovoljen odprl še drugo steklenico in jo napol izpraznil. »Skakalno tehniko sva obrnila na glavo,« se je šopiril po sobi in z zadnje strani tolkel v vrečo, da bi me zmedel, a odstotek zadetih nosov je ostal na stotih. Po drugi steklenici sem okrog vreče že poplesaval v stilu Mohameda Alija in s preciznimi udarci razbijal namišljeni nos. Tolkel sem z vseh položajev. Izza hrbta krošeje, iz žepa direkte, s prekrižanih rok z zadnjo stranjo dlani, kar Čarli ni odobraval, češ da udarec ni dovolj močan in možnost poškodbe roke velika. Tolkel sem hitro, natančno in vedno močneje. Pravi nos ni imel možnosti, da ostane cel. Trening sva končala pozno ponoči ob bledi svetlobi dveh sveč, ko že zdavnaj nisem več videl pike na vreči. »Jutri imaš prost dan,« se je Čarli vživel v vlogo trenerja in me pustil na kavču utrujenega, pijanega in z zatečenimi členki desne roke. Jutri moram zgodaj po vino, da ostanem v formi, so bile moje zadnje misli pred spanjem.

Sončna svetloba, ki se je enakomerno polagala na puste stene brez slik in koledarja, mi ni razkrila nič novega, le nov dan, ki se bo vlekel po ustaljenem kolovozu vse do večera, in še preden sem pogledal po kruto odmerjenem življenjskem prostoru, sem občutil težo na prsih, kot bi mi slonica stopila gor z eno taco, ostale tri pa dvignila v zrak in mi neusmiljeno srkala počasi uhajajočo dušo skozi žejen rilec. Pretežko, da bi mi uspelo vstati, pa sem si pogrnil odejo čez glavo in v mislih premleval možnost prisotnosti kakšnega požirka vina v sobi. Čarlijev glas od včeraj, da sva spila vse in da bo treba spat, me je postavil v čevlje, še zmeraj s tisto nerazložljivo bolečino globoko pod grodnico, ki je sevala vse do želodca in me posedala na školjko pogosteje, kot bi to pričakoval od tistih skromnih obrokov hrane. Misel na vino mi je pregnala slika Roze, ki se je prikradla od nikoder in beli svetlobi na pusti beli steni dala nek čudno topel ton. Slonica je izginila in zrak, ki je napolnil prej potlačena pljuča, me je prisilil v dolg kašelj. V umivalnik sem spljuval lepljivo slino z barvo najslabšega tobaka in zajahal toplo ulico do trgovine. Dva različna tempa sem ubiral po poti, ki bi jo znal prehoditi že slep. Z vinom v mislih sem grabil po razbeljenem asfaltu s hitrostjo večno poznega uradnika na poti do službene ure. Potem mi je Roza odrezala pol koraka in večino hitrosti z upravičenim strahom, kako me bo sprejela po tolikih dnevih tišine, ko se nisem prikazal. Vendar še je zmeraj ni bilo. Vzela je dopust in nekam odpotovala, njena sodelavka ni vedela, kam. Imel sem jo na sumu, da mi ne pove in bal sem se, da ji je Roza tako naročila. Vzel sem tri litre najcenejšega belega

vina in komaj odkorakal v cerkev. Vse, kar sem si želel, je bila župnikova molčeča družba in vino. Ni me motilo, da je toplo, a ga je župnik kljub temu zamenjal za svojega neetiketiranega in ohlajenega na popolnoma pravilno temperaturo, mojega pa dal na hladno. Lastnost dobrega govorca je ta, da ve, kdaj mora biti tiho, in župnik je bil v tem nepremagljiv. Ko je napolnil dva keliha z mašnim vinom, se je usedel zraven mene in molčal kot skrivnost Kristusovega groba. Dolgo sva tako sedela, mogoče je minilo več ur, občutek za čas je izginjal sorazmerno z vinom. Razen občasnega pozlačenega zvoka keliha, ki ga je izpodrivalo novo natakanje, ni nič zmotilo nepredušne tišine, ujete za debelimi zidovi cerkve. Roza se je počasi in brez upanja na rešitev utapljala v vedno daljših požirkih in ravno takrat, ko je njena dokončna utopitev naredila prostor ostalemu meni znanemu svetu in sem želel vprašati po Repku, se je v maniri tišine, ki sva jo z župnikom gojila že nekaj ur, prikazal in popolnoma tiho prisedel. Mogoče je mislil, da moliva, prostor ni bil ravno napačen za takšno početje. Dvakrat si je steklenico prilepil na ustnice in z obrazom tistega, ki ve, kaj je dobro in da dobro ostane le do takrat, ko veš kdaj odnehati, jo je odložil tja, kjer jo je vzel, rekel, da več ne sme in odšel tako tiho, kot je prišel. Bolj kot njegov glas, je vsebina izrečenega odmevala po cerkvi. »Kaj se je zgodilo,« sem vprašal župnika. »Že dolgo je takšen, spije nekaj malega in se odpravi nazaj na delo, pogosto pa v klopi prebira verske knjige. Ne vem, kdaj sem ga nazadnje videl klečati pred Kristusom in preklinjati. Zadnjič je rekel, da si bo našel žensko in se poročil. V tej

cerkvi, je rekel, civilno in cerkveno.« »Bomo že matičarja spravili sem,« se mi je smejalo, svet se je spravljal na bolje. Bil sem vesel za Repka, sebe pa več nisem čutil kot nekoga, ki ga kaj mori ali veseli. Bil sem pijan, odsoten, kot bi spal brez sanj in ob prebujanju ne vedel, kaj je huje, praznina iz spanja ali budnost brez sanj. Niti naslednje jutro me ni skrbelo, ko bodo kot čeri iz presahlega učinka vina pogledali ostri robovi vsakdana in me prebadali do naslednjega litra. Nisem pomisli na Rozo, njo edino, ki je kdaj opravila delo, ki ga je zmoglo le vino, a do takrat še tega nisem opazil. Zgodnji vdor Čarlija v mojo sobo, ko sem še spal, je prehitel slonico, da mi ob srečanju novega dne stopi na prsi. V rokah je držal dva litra belega vina in sodeč po njegovem veselem obrazu sem bil prepričan, da je zjutraj kupil vsaj tri. »Roza dela?« sem vprašal in hitro ublažil negativni odgovor z dolgim požirkom. Bil bi še daljši, pa mi je Čarli iztrgal steklenico iz rok z obrazložitvijo, da moram tempirati formo skozi ves dan do večera, takrat bom ravno prav pijan pokazal, kaj sem se naučil na vreči. »Na dan tekme ni treninga,« je rekel Čarli spet v slogu dobro plačanega trenerja. Razen psihološke priprave, vir katerih so bili iz časopisa izrezani članki o najini tarči, ki si je skozi kariero nakopala najin bes in bo danes plačala svoj dolg. Res je bil ogaben ta človek. S stavkom, ki bi lahko bil uvodni verz neuradne himne naše poslovne kulture: »Bog je najprej sebi brado naredil,« je opravičeval vse ukradeno, ki to seveda ni, če je kraja skladna z zakoni, ti pa z ustavo.

Lačnim in ponižanim tvorcem njegovega bogastva, pa je po njegovem pripadla čast, tako on v enem intervjuju, biti kolateralna škoda pri dosegu višjih, nacionalno pomembnih ciljev. In armada odvetnikov je to zelo uspešno dokazovala. »Vse legalno, kaj?« je vprašanje zvenelo jezno in dovolj zgovorno, da danes zvečer ne bom zgrešil tistega prekletega nosu. »Ja, vse je menda legalno, sodeč po sodbi našega neodvisnega sodišča,« je odgovoril Čarli in neodvisnega obarval v barvo cinizma, pod katerim se skriva razlaga o slepi Justiciji, ki je zaradi izgube vida uspešno razvila čut za tip. »Veš, kaj je rekel Honore de Balzac?« me je vprašal Čarli, jaz pa nisem upal vprašati: »Kdo?« pa sem raje takoj odgovoril: »Ne!« »Za vsakim bogastvom stoji pozabljeno kaznivo dejanje. To je rekel in imel je prav.« Noč je prišla prej, kot bi si želel. Z vsakim korakom me je bilo bolj strah in na luni, beli kot sneg, sem našel njen nasmeh in v njem odobravanje lune same, da je prav, kar bova nocoj počela. V kraterjih sem iskal tistega najbolj podobnega Rozinim našobljenim ustnicam, ki me poljubljajo pred odhodom na fronto, in skoraj bi zaslišal njen glas v slovo. To sem si takrat želel: en sam poljub in objem. Pa sem namesto tega skozi grmovje zagledal okorno hojo predebelega človeka z veliko glavo na vrhu in eno drobno silhueto ob njem. Potegnila sva si nogavico čez obraz in črno kapo čez glavo, da bi bila podobna noči. Ni večje sile od noči. Vse, kar ni dnevu primerno, se dela ponoči. »Ni sam,« je rekel

Čarli. Hotel sem nekaj reči, pa se mi je želja po vinu zgnetla v veliko kepo v ustih. Pljunil sem brez občutka za situacijo in sprožil dolgo načrtovano akcijo in Čarlijevo jezo. Senci sta se malo ustavili, se prijeli za roke in stoje poslušali spet gluho noč. To je noč. Ponoči pljunek bolj grozno zveni kot podnevi strel iz puške. Čarli me je prijel za rokav in potegnil iz grmovja, ki nama je zadnje pol ure delalo romantično gverilsko kuliso. »Pridi, hepan, greva,« je Čarli v šepetu pokazal prve znake živčnosti. Strah je začel popuščati. Po telesu se mi je razlilo celo vedro adrenalina. Ne vem, kako v medicinskih učbenikih ta kombinacija z alkoholom vpliva na telo in duha, jaz sem se nenadoma počutil močan in odločen. Senci sta še vedno nepremično stali in se držali za roke. Na drobceni sem opazil krilo. »Ženska je zraven,« sem rekel in pričakoval, da bo Čarli zaradi tega dejstva preklical operacijo, da bova odkorakalo mimo, kot da se ni imelo kaj zgoditi, pa tudi če z nogavico čez obraz. Naslednji trenutek sva stala pred njima. Takrat nisem več občutil ničesar. Nisem videl lune, ki mi je še malo prej sijala v glavo s svojim ciničnim nasmehom, nisem slišal Čarlija, kako je verjetno ukazal, naj mož razširi roke. Vse moje dojemanje sveta se je skrčilo na širino nosu. Izgledal je kot pika na vreči. Bil sem popolnoma neizkušen pretepač, zadnjega se spomnim iz osnovne šole, ko sem pretepel sošolca, ker je sošolki, v katero sem bil zaljubljen od prvega dne, porinil svinčnik v rit, zato me je zvok zlomljenega nosu presenetil in vrnil na kraj dogajanja, da sem razločno videl, kako so se kapljice krvi prijele bledih ženskih lic. Ostale zvoke je

zadušil molk šoka. »Primi ga za nos, bi rada da izkrvavi,« je Čarli nadrl njegovo ženo. Ne da bi kazala kakršnekoli znake, ki jih običajno pripisujemo človeku v kakršnikoli situaciji − ker nekaj je na človeku, kar ga loči od stroja − ga je povsem mehansko zagrabila za nos in bila spet kregana. »Pusti me, boli,« se je zadrl na njo in jo odrinil. Solze, zveste spremljevalke bolečin v nosu, so redčile dva potoka krvi, ki sta v močnih curkih iz nosa čez brado tekla verjetno na čevlje. Začudenje solzam navkljub ni presahnilo in oči so že dosegle velikost lune za njegovim hrbtom. V glavnem je bilo vzdušje spokojno po tistem posegu njegove žene in njegovem kričanju in tako spokojno je zvenel tudi Čarli, ko mu je v enem stavku razložil, kaj mu je storiti, če si ne želi ostalih srečanj. »Ta petek točno opoldne daj 50 tisoč evrov v koš za smeti na Glavnem trgu pred vhodom na Rotovški trg. Oči so postale še malce večje in to je bil edini znak, da je razumel. Povsem mirno sva odšla do Drave, kjer sva na klopi presedela v tišini in brez kapljice alkohola celo noč. To noč sem bruhal, kot prej ne celo življenje skupaj. Saj ne, da bi svoje brezskrbne pijanske dneve in visenje na socialni veji želel zamenjati za nočne gverilske naloge pravičnika, a naslednje jutro sem se zbudil s precejšnjo dozo zadoščenja pod srcem. Težko bi občutkom prilepil značilnosti sreče, ker so se razlikovali od tistih ob Rozi ali ob prvemu jutranjemu požirku vina, ki nažene slonico z mojih pljuč, pa še ta dva sta se v osnovi razlikovala v vseh pogledih. Sreča ima več obrazov in nikoli ne moreš videti vseh s samo enimi očmi. Mogoče sem zdaj na pragu

tridesetih premogel tri, največ štiri pare, a vseeno sem se vsako jutro zbujal slep. Prvo srečo sem si otipal s postelje z velikimi slonjimi ušesi čez oči. Teža steklenice, če je napovedovala pol litra ali več, je počasi hujšala slonico na mojih prsih še preden sem potočil prve kapljice in začel se mi je vračati vid, ki je bil zadolžen samo za vinsko srečo. Po prvi terapiji sem zadihal in oči, ki so bile vajene le na Rozo, so se počasi začele prebujati. Seveda je mogoče gledati z več pari hkrati, tako je sreča v njeni trgovini, ko mi je Roza postavljala novo steklenico na pult, prodirala vame po dveh tokovih, le da sem takrat videl bolje na tiste oči, ki so zaznavale vino, kar se je zdaj, ko Roze že dolgo ni, počasi spreminjalo. Tretjim pivnikom sreče bi bolj težko rekel oči, ker je ta sreča prihajala v obliki glasu in verzov Toma Waitsa. In samo enkrat sem uspel stočiti vse svoje srečne vire v en kozarec in temu sem lahko edinkrat v življenju rekel popolna sreča. Temu jutru pa ne bi mogel reči srečno. Ob postelji ni bilo vina niti za umivanje zob in Roza me ne bo čakala v trgovini. Še zadoščenje, da sem nekomu, ki si je to po vseh kriterijih pravičnega sveta zaslužil, zlomil nos, je ob odsotnosti sreče začelo počasi usihati. Še tega nisem vedel, del kakšnega velikega načrta je bil moj natančno odmerjeni udarec. Ker sem že dolgo živel v skladu s pravilom, ki sem ga iztrgal iz pesmi Zabranjenega pušenja, in pravi: »Što manje dete znaš, to si manje nesretan,« nisem Čarlija spraševal ničesar. Želel sem, da dogodki, podobni včerajšnjemu, ne bi kalili mojega življenja, ki so ga sestavljale tri sreče, vendar je bil Čarlijev načrt bolj kompleksen. Na Glavnem trgu se je v petek ob dvanajstih zgodilo točno

to, kar se je po Čarlijevem predvidevanju imelo zgoditi. V času dogajanja sva, skrita pred soncem, v prvi cerkveni klopi praznila steklenice eno za drugo in Čarli mi je v grobem razložil razplet najinih dosedanjih dejanj, ki je zaradi časovne sinhronizacije z dogajanjem na Glavnem trgu zvenel kot komentar tv-prenosa. »Veš,« je začel z rdečimi očmi, »če je vse pravilno narejeno, se na koncu ne more nič zalomiti. To je kot pri potici, če si testo naredil pravilno, bo samo vzhajalo. Če si pazljivo oluščil orehe, se ti kasneje ne bodo polomili zobje in če si plačal elektriko, je potica pečena.« »Če imaš pečico,« sem nadaljeval, ne da bi vedel, kaj hoče povedati. »Točno tako,« je rekel Čarli, zdaj že ves rdeč, »vidiš, da razumeš.« »Razumem en kurac, povej mi točno, kaj se dogaja in kam vse to pelje,« sem postal radoveden, ko sem zatajil Zabranjeno pušenje skupaj z njihovim naukom. »Poslušaj,« je rekel in jaz sem poslušal, širil oči in usta, pil skoraj brez postanka in na koncu skoraj trezen od šoka obsedel s prazno steklenico v roki. Na kratko je ta operacija, ki je po genialnosti v zgodovini imela le malo primerjav, izgledala takole: »Bumbar z zlomljenim nosom naju bo prijavil, ker misli, da sva dva ulična amaterska kriminalca. Policija bo prijela dva nepomembna mala mafijaša, ki za svojega šefa opravljata razna mala dela, kot je pobiranje denarja iz koša za smeti.« Cerkveni zvonovi so oznanjali začetek petkovega popoldneva. »Ravno zdaj pobirata tistih 50.000 evrov, ki bi jih naj tvoj šef nastavil v koš kot vračilo dolga. Zato sva obema naložila isto uro ob istem košu. V njem je denar od bumbarja, namenjen nama.« Čarli je malo zastal in kot bi poslušal dogajanje, projicirano iz domišljije,

je prešteval sekunde do naslednjega zamišljenega dogodka. Kot bi resnično vse skupaj videl, je nadaljeval: »Policija jima ravno zdaj lomi denar iz rok. Ne boj se, Feri, ne bosta nič priznala ali izdala. Saj poznaš prvo mafijsko pravilo,« me je vprašal, pa sem odkimal, nič nisem vedel o tem svetu. »Ne priznaj niti takrat, ko te zalotijo, to je prvo pravilo,« me je podučil. »Dobila bosta približno pet let, ob lepem obnašanju bosta zunaj čez dobre tri. Nobenemu ne bo nič jasno, pa tudi izgubil ne bo nič, zato se tudi ne bodo sekirali preveč. Denar ni bil šefov, mafijaš pa bo še zmeraj beležil dolg na njegovemu računu. Mogoče se šef zaradi izkazane pripravljenosti, da poravna svoj dolg, celo dobro zapiše pri mafiji, pa še nekaj časa bo pridobil. Šef ve, da so najini prsti vmes, ampak mora molčati, da se je šel to igro. Zdaj bo gledal malo drugače na naju: z malo strahu v srcu. Za policijo je primer zaključen. Bumbar verjetno zdaj hodi kot pav široko na varni razdalji in piha v poviti nos en in isti stavek: »Mene sta našla jebat, lopova!« Svoj denar bo dobil nazaj in nos se bo počasi celil. Čez dva tedna, ko bo nos še vedno malo boleč, bo spet srečal naju. Udarec bo isti in nos bo, če bo imel srečo, počil samo na istem mestu. Šok in strah bosta večja od njegove pokvarjenosti, zavedanje, da pa je za tem nekdo veliko večji od dveh razbojnikov, pa ga več ne bo spravljalo v dilemo, ali naj naslednjič uboga ali naj pokliče policijo. »Bi ti tvegal, da dobiš še tretjič po zlomljenem nosu?« me je vprašal Čarli, ponosen na svojo strateško genialnost, ki ji nisem mogel oporekati. »Po dveh zlomih v dveh tednih se bojiš še samo ene stvari, tretjega zloma iste kosti,« je končal Čarli poetično in pila sva dalje.

Preden sva se, pijana od vina in uspeha, opotekla skozi špalir cerkvenih klopi, je Čarli rekel še samo en stavek: »Naslednjič mu bova rekla za 100.000 evrov.« Časopis je naslednji dan poročal, kot bi povzel Čarlijevo zgodbo. Krivca in motiv so znani. Dve žrtvi slabih razmer in želja po hitrem zaslušku. Na zaslišanju nista povedala nič. »Izgledala sta precej presenečeno, ampak kdo bi razumel obnašanje takšnih ljudi,« je končal svoj prispevek novinar dnevnega časopisa na celi strani črne kronike. Če sem pravilno razumel Čarlija, je do naslednjega napada štirinajst dni in teh sem namenil preživeti brez vsakega razburjenja. Tako kot sem preživel zadnjih deset let. Da me ne bi karkoli spomnilo na izvedeno gverilsko akcijo in tisto, ki še prihaja, sem se odločil izogibati Čarliju, pa sem si v sobico s pogledom v ograjo prinesel cel zaboj najcenejšega vina in šteko cigaret. Bral sem Bukowskega, ves dan poslušal Waitsa in pil. Prvi dan sem celo pomil okno. Ko se je posušilo, so na njem ostali madeži in mali svaljki wc papirja. Dan je hitro minil in naslednje jutro se je začel nov, popolnoma enak. Spet sem pil in ob Waitsu bral Bukowskega. Tisti dan sem pomil tla in posodo. Vse s čisto vodo. Še pred koncem dneva je v zaboju manjkala polovica steklenic. Ni bilo težko izračunati, da bo ena premalo, pa sem v zavetju prvega mraka privlekel še dve. Prvič po dolgem času sem bil vesel, da ni Roze v trgovini. Še vprašal nisem po njej, niti pozdravil, ko sem z zabojem v vsaki roki na odhodu brcnil v vrata in skoraj tekel v zavetje male luknje, ki bi ji tisti večer skoraj rekel dom. Še dva

dneva sta minila enako. Ob osmih sem se zbudil z glavobolom. Do devetih sem buljil v strop ali pa razmišljal o dnevu, ko se bo Roza zbudila ob meni. Potem nekaj minut erekcije in rahlo poboljšanje stanja v glavi, vsaj kar se bolečine tiče. Ob devetih sem si privzdignil vzglavnik, da sem lahko začel piti. Če erekcija ni pomagala, sem z vinom splahnil dve kombinirani tableti. Ko je glavobol zamenjala bolečina pod nogo slonice, sem vstal, čeprav se ne spomnim, da bi kakšno jutro našel pameten razlog za to. In sem pil dalje. Čistil nisem več. Mogoče je bil peti ali šesti dan. Spomnim se, da sem pil iz drugega zaboja. Spomnim se, da je bilo nekje okrog poldneva, ko mi je končno uspelo odstraniti sloničino taco z mojih reber in duše, takrat mi je padlo v glavo, da bi lahko pisal spomine. Bil je čuden občutek. Ne vem, kaj sem videl takrat, a skoraj prepričan sem, da nisem videl sobe. Pil sem mehanično in šele takrat, ko sem prazen zaboj brcnil čez sobo in me je soba znova prijela za vrat, sem se spomnil svojih stavkov na tujih knjigah in da skoraj nobeden ne bere knjig o takšnih ljudeh, kot sem jaz. Zaspal sem še pri belem dnevu. Drugo jutro je prineslo glavobol, erekcijo, dve tableti in misel na knjigo. Slonice ni bilo. Še preden sem spil prvi požirek, sem si iz trgovine prinesel zvezek, svinčnik, radirko in zaboj vina. Še sreča, da je bila socialna pred nekaj dnevi. Pisal sem in radiral. Pisal in dvomil. Cele dneve. Pisal, dvomil in pil. Do teme, ki se je razpotegnila čez dneve in se jih ne spomnim. Čarli me je našel skoraj mrtvega. Ko sem odprl oči, je bilo okrog mene vse belo, na omarici pri postelji pa velik šopek banan. Bolnišnična hrana se je vsem razen meni zdela ogabna, o

juhi pa tudi jaz ne najdem dobre besede. Zjutraj in zvečer so se pri nogah zbrali zdravnik, sestra in dve praktikantki. Občasno so poglede s kartona, obešenega na zadnji rob postelje, dvignili k meni in zamišljeno kimali. Zdelo se mi je, kot bi me sploh ne opazili, in če me ob koncu vsake vizite zdravnik ne bi vprašal, kako se počutim, bi zlahka verjel, da je vsega konec in da so truplo že zdavnaj odnesli. »Dobro,« sem odgovoril dvakrat dnevno, čeprav me je že počasi mikalo zaprositi za liter vina. Počutil se nisem nič slabše kot že vrsto let, da nisem na dobri poti do visoke starosti, pa sem prvič posumil takrat, ko sem na odhodu ene od večernih vizit slišal eno praktikantko reči drugi: »Si videla, koliko je star, komaj trideset.« Eden za drugim so minevali dnevi treh dnevnih obrokov hrane in dvakrat po tri minute pozornosti. Pozabil sem na Čarlija, šefa, bumbarja, župnika in Repka, ob vseh sestrah in praktikantkah, v katere sem se zaljubljal večkrat dnevno, odvisno katera je bila v mojem vidnem polju, sem pozabil celo na Rozo. Pozabil sem celo na drugi del Čarlijevega načrta o drugem zlomu istega nosu. A ob mislih na to dezerterstvo v objemu sterilne sobe me je žrlo in stiskalo v želodcu, da sem bil prisiljen na hodniku poiskati eno od sester ali zdravnic in pri nezapetem gumbu domišljijo zapeljati v erotične vode. Kot je vsega lepega enkrat konec, te enkrat vržejo tudi iz bolnice. Na zadnji viziti je običajno zasedbo zdravnik, sestra in dve praktikantki okrepil še en zdravnik. Po neobičajno dolgem gledanju v kartoteko in še bolj čudno dolgimi pogledi vame, da mi je postalo že malce nerodno, se je med

zdravnikoma vnela razprava, kako naprej, zdaj ko so oni naredili vse, kar je bilo v njihovi moči. En zdravnik je bil mnenja, da me je treba poslati nujno na zdravljenje od alkohola, drugi zdravnik je bil zelo odločen, da sem zrel, če že ne prepozen, za psihiatra. Ženski del je z obema soglašal, kar je verjetno pomenilo, da bi lahko bil zjutraj pri enem in popoldne pri drugem specialistu. Na koncu je stvar rešil glavni računovodja bolnice in me kot zdravstveno nezavarovano osebo postavil na ulico. Račun bom menda plačal, ko se bom zaposlil. »Torej nikoli,« bi mi skoraj pobegnilo. Ne vem, če je bilo naključje, ali pa so senčne sobe namenjene plačilno nesposobnim in nezavarovanim pacientom, na ulici sem uzrl že dolgo pozabljeno sonce. Njegov efekt je bil v desetih minutah enak desetdnevni oskrbi v bolnici. Kot bi me pod seboj zagreble vse tiste prsi in dolge noge, ki so jim namerno ali pozabljeno nezapeti gumbi dajali svobodo postati nepogrešljiv del mojih lepih spominov. Napol v hipnozi sem hodil proti njemu, da mi je žgal čelo in nos in se s težavo prebijal skozi dolge dlake na lica in brado, dokler nisem spoznal, da sem popolnoma iz smeri tistih nekaj točk v mestu, kjer bi lahko srečal Čarlija. Ni ga bilo težko najti. Sedel je ob reki na klopci in pil vino. Razveselil se me je, kot bi ga nikdar ne pustil na cedilu, in mi porinil steklenico vina v roke, jo potegnil nazaj in zaskrbljen vprašal, kaj so mi rekli v bolnici. »Še lahko piješ?« »Mislim, da ne, pa kaj oni vedo, če sami ne pijejo.« Odgovor je bil dovolj prepričljiv, da je z nasmeškom pospremil najdaljši požirek, brez da bi se mi premaknilo

adamovo jabolko. Čarli je znova povedal vse, kar me je zanimalo, ne da bi sploh načel temo, ki me je močno morila in je bila pod težo dolgo odsotnega vina malo potlačena. Z enim samim stavkom, ki na prvi pogled ni imel zveze z bumbarom in denarjem. »Sicer ne izgledaš slabo, pa bi mogoče bilo vseeno dobro, da še greš za nekaj dni v toplice.« Pogledal sem ga s pogledom, na katerega ni bilo mogoče odgovoriti drugače. »Vseh 100.000 evrov,« je rekel in mi iztrgal skoraj prazno steklenico. »Kaj pa bova zdaj?« sem vprašal kot nekdo, ki ve, da za nečim vedno pride potem. »Najprej se bova napila, je odgovoril, kot nekdo, ki ga ne zanima, kaj pride potem, čeprav je vedel, da delo še zdavnaj ni končano. To sem vedel tudi jaz, pa me je to iz trenutka v trenutek vse manj zanimalo. Naslednji dnevi so me spominjali na otroštvo: novi čevlji, nove hlače, srajca, kapa in suknjič. Imel sem občutek, da se mi je popravila celo drža pri hoji. Sedel sem še vedno zvit kot bumerang, ki ob vsakem pogledu nanj grozi, da se bo vrnil. Mrak se je spuščal nad mesto, ko sem tisti dan že tretjič zavil v trgovino, kupil liter vina in vprašal po Rozi. »Ni je, še razglednice ni poslala,« mi je povedala njena sodelavka s pogledom v moje lakirane čevlje. Nisem se dolgo zadrževal na njenem pogledu. Kuzli sem zdaj s tistimi ostrimi robovi na hlačah in v novem suknjiču postajal

celo všeč. Z litrom terana sem stopil na skoraj prazno ulico s temnim in od zvezd prebodenim nebom nad sabo. Brezdomcu sem vrgel evro v klobuk, ki je z neslišnim »hvala« na ustnicah pogledal v nebo, kot bi želel reči, da sva pod njim varna na tej zemlji in da se vse začne tam, kamor pogled ne seže. To sem razbral iz njegovega pogleda, čeprav se mi še sanjalo ni, kje bi to naj bilo. Ko sem vse skupaj pretvoril v zemeljske dimenzije, sem se zavedal, da še nikdar nikogar nisem tako pogrešal, kot tisti trenutek Rozo. Punco, ki ni potrebovala lepih čevljev in obleke, da me je lahko imela rada. Edino punco, ki me je kdaj imela rada. Ki je nadomeščala luno in zvezde, ko sem ji tam na poševnem drevesu potegnil hlače pod rit. Tja sem se privlekel s pomočjo terana in z glavo tolkel v staro lubje. Še preden me je listje pometlo podse, sem steklenico zalučal daleč čez breg Drave, kot sem nekoč metal vanjo v steklenice skrite pesmi za Rozo. Noč je bila topla in mirna. Rozin glas in njene oči, ko me je kregala zaradi neučakanosti, ko sem razgalil absolutno svetlobo njene riti, ki je verjetno takšna, kot jo vidimo v ozadju življenjskega filma, preden ves zemeljski vek izgine za plotom teme, so me držali budnega do prve pesmi ptic, ki so prebrodile noč veliko bolj spokojno, kot jaz. Rozo je iz mojih misli pregnala skrb, ali je bilo še kaj vina v tisti steklenici, ki sem jo v trenutkih globokega obupa sinoči vrgel v reko.

8 Da je denar sedaj veliko bolj čist, kot je bil v bumbarjevih žepih, si župnik lep čas ni dovolil dopovedati. »V Bibliji že najdemo podlago za ta denar, zakon pa to ne dopušča,« je govoril zmedeno, razpet med Jezusov nauk in veljavno pravo Republike Slovenije. »Še manj pa kaj takega dopuščajo cerkveni zakoni. Če nas dobijo, da denar bogatih delimo revežem, gresta vidva sedet po civilnem pravu najmanj za deset let, jaz bom pa v kakšni cerkveni kleti gnil do svoje smrti.« »Jezus je šel na križ, ker je bil skregan s postavo,« ga je miril Čarli. »Saj poznate vse muke Kristusove, ki jih je bil primoran prestati le zato, da bi naredil kaj dobrega za svoj narod, da bi bil na koncu linčan od tega istega naroda?« »Že že … « je svoje poskuse zanikanja prekinjal vedno bolj na začetku svoje argumentacije. »Že, ampak … no dobro,« je končno popustil pod bremenom izvirnega Jezusovega nauka, ki je imel toliko skupnega z najinim − Marxovim. Akcija, ki smo jo poimenovali »Vrnitev ljudskega ljudstvu« in s tem zabrisali vsak pomislek, da je denar kadarkoli pripadal bumbarju, se je lahko začela. Takšne vrste dobra

dela, da vzameš bogatim in daš ubogim, so kazniva povsod po svetu in če je dobrotnik kot fizična oseba zabeležen v mnogih državnih registrih pod različnimi številkami, je za svoja dejanja odgovoren pred zakonom, ki so ga spisali spet bogati in je bil sprejet v imenu ubogega ljudstva, čeprav jih velika večina sploh ne ve, da takšen zakon obstaja, kaj šele, da jim škodi. Zato je bilo potrebno vso dobroto prenesti na božja ramena. Pojavila se je dilema, ali naj bo to Bog ali Jezus. Jaz najprej nisem videl razlike, pa je Čarli meni in župniku, ki se je v začetku zavzemal za Jezusa, razložil, zaradi česa je bolje, da vpletemo Boga. »Jezus je bil od krvi in mesa. V kakšni obliki zdaj klati okoli, ne vem, možno pa je, da ima potomce, in če jih ima, jih bodo že poiskali, si jih izmislili verjetno v podobi kakšnega s komunističnimi idejami, ki ne razume, da je od časov njegovega slavnega prednika, ki ga sicer spoštujejo, minilo dva tisoč let in v tem času se je marsikaj spremenilo. Torej, to se več ne spodobi, kar je Jezus pričal nekoč. In jih bodo zaprli. Mogoče res celo nas. Zaprli bi samega Jezusa, če bi jemal bogatim in dajal revnim.« »O moj bog, pomagaj,« je vzdihnil župnik. »Seveda,« je zagrabil Čarli, »boga bomo prosili za pomoč in v njegovem imenu bomo mi razdelili ta denar med revne. Za boga nihče ne ve, kdo ali kaj to je. Bog je dober, velik, pošten in strog. Bog je menda povsod in v vsakem od nas in bog vse vidi in vse ve. K njemu se zatekajo verniki in ateisti, takrat ko boli in ko je preklemano lepo. Vse je menda bog, za vsakega drugačen in nekaj drugega, a za vsem tem ni nobenega obraza, da bi lahko nosil brado. Bog je preveč

abstrakten, da bi ga ustrelili.« Tako je bog dobil nalogo, da razdeli skoraj 100.000 evrov med tiste, ki potrebujejo in jim je bilo konec koncev tudi nepravično odvzeto. Skoraj 100.000 evrov, nekaj so znesli operativni stroški, najina obleka, boljše vino in svečnik za tri sveče, ki sva ga kupila župniku, da bi prej razumel, kaj je pravzaprav Jezus želel povedati v času svojega življenja. Čarli si je vzel nekaj dni za premislek. Niti on ni natančno vedel, kako razdeliti to bogastvo med ljudi, da bodo verjeli, da je božji dar. Tisti, ki bodo deležni te pomoči, so predstavljali še najmanjši problem. Oni so pripravljeni verjeti vse, samo da nekaj dobijo, konec koncev bi v vsakem primeru rekli: »Hvala bogu.« Problem se bo pojavil verjetno zelo kmalu za tem, ko se bo prvi pohvalil s statusom osebe, ki pri bogu uživa posebno skrb. Kdo pa lahko zadrži zase, da mu je bog poslal pralni stroj na Zemljo en dan za tem, ko je pri spovedi potožil, da mu je stari že zdavnaj crknil in da otroci že dolgo hodijo zamazani in smrdljivi v šolo. Mnogo radovednih nosov se bo zakadilo v to zgodbo in vse skupaj bo treba obdržati v nekih višjih sferah. »Zato bog,« je Čarli navrgel še en razlog. »Kdo drugi pa lahko ima denar ali kakršnekoli dobrine neznanega izvora? Samo bog. Bo upal kdo v tej državi, kjer cerkev podpira vse politične vogale, zanikati obstoj Boga ali vsaj priznati, da je njegova moč izključno zastraševalne narave, v resnici pa ni zmožen ničesar?« Obsedeli smo s to mislijo v prvi klopi cerkve tik pod Jezusom žejnih ust in hvala bogu je župnika mučila vsaj enako

močna žeja kot naju s Čarlijem. Brez besed je odšel v zakristijo, od koder je prinesel vsakemu svoj liter neetiketiranega in ohlajenega na idealno temperaturo. Vsak je odprl svojega. Župnik je naredil križ nad njimi in stegnil dobro polovico. »Na zdravje,« je rekel in še: »Zato smo na svetu, da delamo dobro na njem in služimo ljudem.« »Z božjo pomočjo,« je rekel Čarli. Ogrodje naše dobrodelne akcije je bilo postavljeno. Seveda je ta akcija zahtevala, da župnik prelomi kodeks molčečnosti pri spovedi, kar ga ni preveč motilo, če so le cilji skladni z Jezusovimi nauki. Vse tegobe ubogih bogaboječih ljudi, izpovedanih v spovednici, bo prenesel nama, skrbnikoma fonda za odpravljanje materialnih težav žrtev tržnega postsocialističnega sistema. Druga župnikova naloga je bila, da pri maši odkrito prizna svojo vlogo medija med njimi in Bogom. Tretja, in ta se je zdela Čarliju nepogrešljiva, je bila malo prirejena pridiga, ki bi močno dišala po socializmu s koreninami mnogo globlje kot do Marxa, pravzaprav vse do prvih Jezusovih pridig, ki so resnično dišale po delitvi dobrin. »Vidiš,« mi je rekel Čarli, ko sva odhajala iz cerkve blagoslovljena z župnikovim mahanjem, »zdaj boš doma delal iz vernikov komuniste, ne bo ti treba v Španijo na romanje. Za kaj takega pa potrebuješ denar. Veliko denarja.« Midva sva ga imela. Čeprav bi človek pričakoval nenehno pritoževanje nad svojim vsakodnevno slabšim življenjskim položajem, valeč krivdo na vse državne institucije, so se ljudje, ki niso več

verjeli niti svojim najbližjim ali sebi, kaj šele nad njimi štrlečim falusom v belih srajcah in v strankarskih kravatah, spopadali s svojo bedo bolj ali manj v samoti. Kljub vse daljšim vrstam pred spovednicami je župnik enemu za drugim delil le standardizirane pokore za čisto običajne grehe, ki jih že prej ni manjkalo. V glavnem so želeli biti čisti pred spanjem, ko se bodo z molitvijo obrnili še na edinega, ki bi jim mogoče utegnil pomagati, zdaj ko jim je lastna oblast pobrala vse do zadnjega kovanca in jih pustila v milosti bogu in v tolažbi alkohola. Bili so časi za nove prijeme preživetja, ki jih je Cerkev žigosala kot greh, dolgoletna katoliška vladavina na tem prostoru pa je vsem generacijam pred nami, in temu ne bo pobegnila nobena naslednja, vcepila neprestani proces samoobtoževanja in občutek krivde. Hladna in temna stanovanja, v katera se je namesto sladkih glasov napovedovalk naselil le nevzdržen zvok krčenja želodcev in oglušujoči kriki otrok, ki se z begom v morasto spanje rešujejo lakote, so vse pogosteje postajala rojstni kraj čudnih idej, kako priti do denarja in nahraniti družino, obenem pa poravnati zaostale račune za vodo, elektriko, najemnino, obratovalne stroške in izbrisati svoje ime iz knjige dolžnikov pri lokalnem gostilničarju. Zgodovina je apatičnemu narodu ponujala nekaj preverjenih prijemov za takšne čase in v glavnem so vsi sekali ovinek do življenjske eksistence brez posebnega miselnega napora. Možje so svoje žene pošiljali po zaslužek kar na ceste. Mlade in lepe so se kurbale, grde in stare so pele. Predvsem ženske iz prve skupine so bile po opravljenem delu doma skoraj zmeraj tepene. Če ni zaslužila nič, je svoj del naloge pri reševanju

družinske eksistence vzela neresno in neprofesionalno, kar je bilo več kot dovolj v okolju z rahlimi živci, da ji je mož zelo plastično pokazal svoje nezadovoljstvo. Če je zaslužila preveč, je bila kurba. Skupaj sta potem še pretepla otroka, ki zaradi krikov ni uspel pobegniti v slabe sanje, ki so še vedno bile boljše od lakote. Ker so pa to konec koncev dobri ljudje, so jim dnevi, podobni tem, rezali globoke brazde v dušo in ob prvi priložnosti se je cela družina napotila k spovedi. Resnične verzije takšnih in podobnih zgodb je bilo mogoče slišati le na ulici in v gostilnah, v spovednico pa so prišle zgodbe precej prečiščene. Vendar si ob njih in s predznanjem iz resničnega okolja ni bilo težko naslikati precej podroben približek resničnosti. On je pretepel njo, ker ga vara, ona sina, ker je isti oče, varala ga pa ni, le pustila se je poljubit, da ne bi bilo zamere, je le eden od redkih še živečih sorodnikov. Takšna je bila spoved za zbiranje denarja s pomočjo prostitucije. Denar je bil po pravilu zmeraj zamolčan in pri spovedi takšne vrste problema sploh ni bilo, župnik pa bi z vprašanjem o materialnih stiskah večal pomen denarja in s tem manjšal vlogo boga kot edinega vira sreče, čeprav se ta doktrina katoliške cerkve, da je Bog nadomestek za vsa pomanjkanja, ni skladala z željo te iste cerkve, da bi na svetu obstajal le en bančni račun − njihov. Vrste takšnih zgodb so se pred spovednico večale iz tedna v teden in župnik je iz tedna v teden več pil. Dnevi so se vlekli v čakanju na en namig o nesreči, ki bi jo midva s Čarlijem lahko z božjim denarjem rešila, pa so meščani zakopali svoje ideje alternativnega pridobivanja življenjskih sredstev v namišljene spovedi rahlih nespora-

zumov kot posledico slabih živcev, ki so krasili že celo zahodno poloblo. Robovi na hlačah nove obleke so počasi izginjali in spet sem postajal tisti jaz, ki nima nič skupnega z ničemer, kar preziram. Čarliju se je zdelo pametno, da bi, še preden se nova obleka poistoveti s staro, obiskal šefa. Od operacije levi kroše 1 in 2 nisem šefa videl ali slišal niti enkrat. Za vse je bilo bolje, da se ne videvamo, da pa šef ne bi pozabil na predrznost, ki je mejila na norost, in norcev se je treba bati, je bil Čarli mnenja, da je treba vzdrževati določeno stopnjo strahu pri sovražniku. Rob na hlačah, ki je počasi izginjal, pa je pričal kar se da zgovorno, da se je zgodba, ki se je za šefa končala pri aretaciji dveh mafijskih kurirjev, nadaljevala in očitno uspešno končala, in to tako uspešno, da o njej ni bilo nobenega govora več. Z roba hlač je bilo mogoče prebrati ta prehod denarja iz enega žepa v drugega, ki zagotovo ni bil prostovoljen, a so vse strani kljub vsemu ostale tiho. To je šef razbral iz roba hlač in zalil ga je hladen znoj, ko sem na stolu prekrižal noge in ga vprašal, če še ima kaj viskija. Hitro se je zbral in me vljudno napotil do bara, ker se on vstaja še samo takrat, ko gre scat ali spat. Pogrešal sem že njegov viski. Operativni stroški niso dovoljevali dragih pijač, zato sem še zmeraj pil poceni vina, ki so bila sicer za razred boljša od kupljenih s socialno pomočjo, pa še zmeraj tista z edinim poslanstvom, da me napijejo. Še bolj kot viski sem si želel teran in že dolgo sem vedel, da si želim to slastno vino zaradi Roze bolj kot Rozo zaradi vina. Ta dilema

me je na začetku najinega poznanstva še precej begala. »Vesel sem, da te vidim,« je rekel, ko je počakal, da sem spraznil dvakrat po deci kozarec in si nalil novega skoraj do vrha. »Reši me,« mi je rekel z nasmehom, ki je izgledal popolnoma pravi, ker so ga ljudje njegovega kova potrebovali pri prebijanju v smetano družbe. Predme je vrgel sto tipkanih strani knjige z naslovom »Spolno življenje vojaškega kuharja«. Seveda nisem smel zamuditi priložnosti za razmislek, ki sem mu pomagal z vonjem in okusom tretjega kozarca dragega viskija. »Kuhar, ki ve, kaj ubije sovražnika, ve, kaj osreči prijatelja,« sem rekel že na robu četrtega kozarca. »Hmm, kaj bi jaz brez tebe. Človek te preprosto mora imeti rad,« me je presenetil s stavkom, ki ga nikdar ne bi pričakoval iz njegovih ust. Med tem, ko se je šef čudil mojim genialnim sposobnostim pisanja nesmiselnih stavkov, ki so neverjetno vplivali na prodajo slabih knjig, sem počasi izpraznil kozarec in brez pozdrava odšel iz pisarne. Takrat sem zadnjič videl šefa. Le nekaj dni po izidu knjige so ga našli ustreljenega z vojaškim kalibrom 7,62. Že prvi trenutek se mi je zdelo, da bi ta stavek lahko nekdo razumel popolnoma napačno. Ali pa tudi ne.

9 Le kaj se je zgodilo s temeljno resnico, da čas celi vse rane? Že dva meseca je minilo od spoznanja tam za poševnim drevesom, da je luna v primerjavi z nekaterimi stvarmi le pust kamen, namenjen vsem in za vse dioptrije, Rozina rit pa je kot krona na dveh žezlih svetila le meni, ko sem ji tam za tistim poševnim drevesom potegnil hlače 20 centimetrov pod nivo moralnega. Bilo je vse huje. Od misli na Rozo in od njene dolgotrajne odsotnosti, ki je bila verjetno odgovor na mojo desetdnevno odsotnost po noči ob poševnem drevesu, sem že postajal bolan in edino zdravilo, ki sem ga poznal ob kombiniranih tabletah za odpravljanje posledic pitja, je bilo vino. Vedno več vina. Humanitarnega denarja, ki je čakal prvo spovedno denarno stisko, nisem zapravljal, sem se pa na dan socialne pomoči, potem ko sem se do polovice zapil v svoji temni sobici, odpravil v gostilno, ki je bila za odtenek temnejša od moje sobe in skoraj dva metra niže od mimohodne slepe ulice. Vanjo in iz nje si moral po stopnicah. Spuščal sem se počasi, da ne padem. Med redkimi lučmi, ki so bolj služile slepljenju prišlekov na strmih stopnicah

kot razsvetlitvi lokala, se je lenobno vlekel cigaretni dim. Trajalo je nekaj časa, a gostilna je le začela dobivati obrise. Na levi mize in stoli, pred mano potka v naslednji prostor in še ene stopnice navzdol, na desni dolgi točilni pult in za njim dve punci, strmeči v svoja že skoraj prazna kozarca. Natakarja ni bilo nikjer, le mi trije, jaz in vedno lepši punci. Zazdelo se mi je, da sta nebesa in pekel zamenjala položaja. Bil sem dva metra pod zemljo z vso socialno v žepu in vsemi tistimi steklenicami, obrnjenimi na glavo, za šankom pa dve punci, ki ju nisem poznal in onidve nista videli mene. In pel je Tom Waits. Sky is red And the world’s on fire And the corn is taller than me The dog is tied To a wagon of rain And the road is as wet as the sea And sometimes the music from a dance Will carry across the plains And the places that I’m dreaming of Do they dream only of me? Prižgal sem si cigareto in v čakanju na natakarja prikrito opazoval malo eno, malo drugo punco. Poznal sem občutke s pogledom v prazen kozarec in zdelo se mi je, da bi ta izraz na licih lahko pomenil, kako je silni žeji navkljub to njun zadnji kozarec vina in v tem videl svojo priložnost za mojo socialno. Natakar se je končno privlekel od nekod iz ozadja

in naročil sem liter refoška. S pripadajočim snobovskim kozarcem v roki sem stal vsaj pet metrov od prve tarče, tista privlačnejša je bila še dva metra dlje. Zveni grozno, a Roza je bila zadnje, na kar sem pomislil. Želel sem žensko, seveda Rozo, če bi bila kje v bližini, a potreba po mehki ženski koži je vsiljevala vse možne nadomestke. Naravna, čisto osnovna potreba je izbrisala marsikatero osebnostno in fizično zahtevo in ti dve punci, ki sta vsaj fizično odgovarjali vsem kriterijem že pred izbrisom, sta presegli spomin na Rozo. Dolgo sem si ogledoval njun skoraj obupan pogled in se znašel pred novo dilemo. Tista na skrajnem robu šanka mi je bila bolj všeč. Če preskočim bližnjo in pogrnem pri lepši sem zapravil obe, a ker sta sedeli dokaj skupaj, bom zapravil obe, kakorkoli se zdaj odločim. In izbral sem lepšo. Pograbil sem steklenico in svoj snobovski kozarec, preskočil prvo in se postavil tik ob svoji tarči. Na daleč je izgledala pravljično. Dolgi oranžni lasje, zvezani v čop in debele ustnice, kot bi tudi v trenutkih globoke žalosti zaradi praznega kozarca bile pripravljene na fafanje. Dobro sem se odločil, če mi uspe, si bom dvignil ugled v svojih očeh. Postavil sem se skoraj nevljudno blizu, postavil steklenico in svoj grdi kozarec na šank in se začudil sam nad sabo s tem neverjetno vljudnim tonom. »Dober večer, gospodična, smem dotočiti malce vinčeka?« Še preden je stegnila svojo debelo dlan s kratkimi prsti po moji ponujeni roki in z nasmeškom uničila vse moje iluzije o njeni lepoti, sem sam sebe poslal v božjo mater in nadaljeval v svojem slogu. Zagrabil sem njeno roko z čistim zidarskim prijemom, rekel: »Feri,« s cigareto v ustih

in ji z drugo roko natakal vino v skoraj prazen kozarec. Kakršnokoli taktiziranje bi pomenilo izgubo časa, pa sem se odločil, da v stavku ali dveh povem, zakaj sem pravzaprav pristopil. Še prej sem pustil, da je spila svoj kozarec mojega refoška do konca, za vsak primer, da se ji ne bi med mojo ponudbo zaletelo, ali da me ne bi polila z njim, če bi bila preveč občutljiva. Na njenem izrazu sem videl, da nisem najbolje začel, pa sem začel naštevati njene pristojnosti pri najinem morebitnem početju. »Lahko ti izbereš, kje in kam hočeš da te. Lahko izbereš položaje, meni je vseeno. Lahko stojiva, leživa, čepiva ali sediva,« sem ji vlekel ustnice v neznansko začudenje, ki je počasi preraščalo v gnus. Polom sem želel omiliti z duhovičenjem, pa sem nadaljeval: »Če pa se zaradi pretirane alkoholiziranosti zavleče čez celo noč, se lahko kadarkoli zadereš time out.« Niti to se ji ni zdelo smešno. Vzela je torbico in brez besed odšla proti izhodu. Zelo počasi, kot bi jo potrle vse nesreče na svetu. Dolg oranžni čop je segal skoraj do riti, ki ji zaradi krivih nog ni uspevalo slediti ravni liniji do strmih stopnic iz gostilne. Ko je stopila na prvo stopnico, sem videl, da ima tudi neverjetno debele gležnje. Nekatere punce bi zmeraj morale nositi hlače. Hitro sem si opomogel in še preden je oranžna punca stopila na zadnjo stopnico, sem že pogledoval proti drugi. Bila je popolno nasprotje. Vse na njej je bilo koščeno in vsak del telesa je proporcionalno odgovarjal sosednjemu in tako naprej v krogu čez celotno telo. Sem pa že videl lepše obraze, to je bilo tudi res. Še posebej mi je v oko zapel njen slog oblačenja. Pomislil sem, da so takšna oblačila visela z dreve-

sa, ko je moja mama z bičkastimi zamahi dobivala dirko do babičinega jajčeca. A znala je nositi, ta oblačila. Kot bi ji od vseh na svetu pristajala le ta. Potegnil sem se lenobno čez šank, postavil steklenico in svoj ogabni kozarec skoraj pred njo in sprejela me je z najlepšim nasmeškom na svetu. Še malo prej ne najprivlačnejši obraz je dobil angelsko lepoto. Odrezala mi je noge in vse besede so se zapičile v grlo kot ribja kost. Težavo z dihanjem sem rešil z nenaravno odprtimi usti, izgledal sem, kot bom ravnokar nekaj rekel, pa si vedno znova premislil. Nekaj moram reči, ne morem stati nem kot kip ob njej vso noč, sem se prepričeval, čeprav sem vedel, da bo narobe, karkoli bom že rekel. In še preden mi je uspelo spraviti iz grla prvi glas ali vsaj zapreti usta, je z enim preprostim kratkim stavkom posegla v zadrego in me rešila nadaljnjih muk: »Idi spat,« je rekla. Kupil sem še eno steklenico refoška in se čez mesto odmajal domov. Hudičevo so me pekle tri stvari, ko sem se prebudil in so sence desk na podu že kazale poldne. Tri različne bolečine, ena za vsako od njih. Krivda za Rozo me je žgala od grla čez ves torzo in srce je nekako krvavo donelo na njenih ostrih konicah. Usmiljenje mi je pred očmi menjavalo tri različne poglede istega obraza pod dolgimi oranžnimi lasmi. Tisti žalostni, v dno skoraj praznega kozarca, je prehajal v ne preveč ljubek nasmeh s kančkom sreče, ki sem ga zasadil v prej razočarano srce, ko sem pred njo postavil tisti liter in je po vsega dveh minutah popustil pod mojimi poskusi, da tistega večera iz verjetno čisto spodobne punce naredim kurbo za eno noč. In sram ob koščeni. Dve besedi in nasmeh,

ki bi ga Leonardo pokvaril s svojim čopičem. Počutil sem se osramočen, kot kraljevi pes, ki mu ni uspelo najti niti ene race od tristo sestreljenih z angleškega neba. »Idi spat,« je rekla, pa sem šel. Opazil sem, da se je malo zapoznela erekcija pojavila šele ob misli na tisto koščeno punco. Še malo me je premetavalo med temi občutki z različnimi obrazi, ko sem se spomnil še svoje zadnje možnosti, da po dolgem času spet postanem mož. Rozina sodelavka, kateri je zanimanje zame rahlo upadalo sorazmerno z nalaganjem umazanije na novo obleko in z bledenjem ostrih robov na hlačah, se mi je še zmeraj zdela dovolj obupana, da bi znala zvečer potrkati na moja vrata. Z oslinjenimi prsti sem malo izostril hlačne robove, madeži pa so se mi zdeli preveč brezupni, da bi sploh kaj poskusil. Opravil sem polovico jutranje mantre alkoholiziranja, čisto trezen sem imel ravno toliko možnosti kot na smrt pijan. Nobenega veselja nisem zaznal v njenem pogledu, pa sem v minuti želel končati svoj lov na čarovnico. Uporabil sem meni edini poznani način osvajanja. »Daj mi dva litra.« Če nisem povedal katerega, je pomenilo najcenejšega, ni se mi zdela dogodek, za katerega bi si delal dodatne stroške. »Z vsemi silami nad vročino, kaj?« je vprašala brez posebnega tona v glasu ali melodije v izgovorjavi, nekako tako, kot te pokličejo iz čakalnice v ordinacijo, in ker se mi je zazdelo, da je v tem vprašanju precej sarkazma, sem še dodatno skrajšal predparitveni postopek. »En liter je zate, če se prikažeš na mojih vratih, ko zapreš to štacuno,« sem rekel s prav tako brezbarvnim glasom

povsem nemelodično. Prisežem, da sem videl utrinek v njenih očeh, in tako sem že vnaprej poznal odgovor, na katerega ni bilo potrebno čakati dlje kot sekundo ali dve. »Pridem,« je rekla kratko. Povedal sem ji kam in jo pustil samo v klimatizirani trgovini, soncu na svobodi pa pustil, da mi je v kombinaciji z jutranjim litrom odsekal pol dneva in ga nadomestil s spanjem brez sanj v parku. Potrkalo je rahlo, odprl sem vrata in še preden sem jih spet zaprl, sem v roki že držal njene hlačke. »O bog, z njo je še huje kot z mano,« sem pomislil, ko se je njeno skoraj breztežno telo v popolnem predajanju upogibalo mojim ukazom. Veliko je bilo zapletenih in občasno prepletenih figur, preden se je kleče umirila z obrazom na rjuhi neprepoznavne originalne barve in v tesen objem vklenjenimi rokami na hrbtu. Srečal sem se s kiklopskim pogledom, začuden, da je srce še zmeraj celo. Njeno dihanje je še vse pospeševalo. Vedel sem, da je največ 5 sekund vzdržljivostni čas, ki mi jamči relativno varnost pred potomcem, če je slučajno v ovulacijskih dneh. Njeno dihanje je postajalo že skrb vzbujajoče, vmes je nekaj blebetala, nič od tega se ni dalo razumeti, pa tudi zanimalo me ni preveč. Za globokim vzdihom je nenadoma nastala popolna tišina. Še prej nerazumljivo blebetanje, ki je kljub temu zvenelo človeško in v tistem trenutku verjetno primerno, je bilo prekinjeno nekje na sredini, in šele za tem, ko ji je uspelo zapreti začudene oči in v prazno hlastajoča usta, je blebetanje zamenjal grgrajoč stok, čigar intenzivnost se je večala z globino penetracije in je bil na las podoben tistemu, ko sem si jo že pri vratih nastavil z

močnim prijemom za tilnik. Občutek za čas je popolnoma izginil, a mislim, da je moja ocena 5 sekund bila precej točna. Vztrajal sem do zadnjega, potem je globok hrbtni jarek akumuliral dolgotrajno zalogo. Kot od metka zadet sem se zgrudil v stanje, ki verjetno nima imena, a če so to nebesa, grem jutri v cerkev brez vina. Dolgo sva ležala drug ob drugem, ona na trebuhu, jaz na hrbtu. »Je šlo kaj noter,« me je vprašala šele čez dolgo časa. Pogledal sem na hrbet in ni se mi zdelo verjetno, da tisto, kar sem videl, ne bi bilo vse. »Bil bi čudež,« sem rekel. Nekaj je zastokala, z roko potipala po hrbtu in mi dala prav. Malo je stvari, v katere sem kdaj prepričan, in ena od teh je bil vzrok mojega fantastičnega počutja naslednje jutro, še preden sem začuda spil svoj prvi liter. Pravzaprav sta bili dve. Sinočnji obisk in vse, povezano z njim, in ob meni prazna postelja zjutraj. »Najlepše so noči v dvoje in jutra, ko se zbujaš sam,« je rekel en pesnik brez prihodnosti, pa sem se, poln zaupanja v njegovo pamet, tega držal tudi sam. Spet sem se počutil, da bi lahko mogoče kaj pospravil po sobi. Zložil sem knjige na kup, zmetal vse prazne steklenice v kot, da jih zavržem na poti v trgovino po polne, in pometel tedne, mogoče mesece staro umazanijo. Z lune se je videlo, kje sem že potegnil z metlo. Sredi sobe se je nabral velik kup belega papirja različnih oblik. Nekateri so izgledali, kot bi si njihov stvaritelj vzel čas za njih, ko jih je ploske s posebno spretnostjo oblikoval v žogice. Spet drugi niso imeli nobene določene oblike, bile so deležne le dva ali tri

prijeme očitno že nervoznih prstov. Na tleh so ležali tudi fizično nedeformirani listi, iz vseh pa je zijala moja pisava. Pozabil sem že na svoj poskus pisanja spominov, ki se je končal v bolnišnici. »Spomini pijanca, ki pije, da pozabi« se mi je zdel posrečen naslov, če bi mi kdaj uspelo dokončati te spomine. Glede na vsebino sem jih poskusil zvrstiti po vrsti. Praviloma so bile lepo oblikovane žogice popisane prve, površno zgubane nekje na sredini, na koncu sem jih še samo metal z mize, ne da bi jim posvečal kakršnokoli pozornost, potem ko sem ugotovil, da vse napisano ni vredno popolnoma nič. Že na prvi strani sem izvedel, da sem strašen pijanec. Na tretji strani me je že resno skrbelo. In tako naprej, stran za stranjo. Do dvajsete strani je vse bilo točno tako, kot se je zgodilo, če mi je spomin še pravilno služil, potem pa sem počasi začel izgubljati tla pod nogami. Spomini so začeli dobivati obliko blodenj. Ob meni na klopci več niso sedeli normalni pijanci, liki so postajali zmeraj bolj čudaški, na koncu so se že vsi svetili, kot bi kradli uran iz nuklearke, sam pa sem postajal vedno bolj rdeč. Nič zemeljskega več ni bilo zaznati na zadnjih nekaj straneh. Le blodnje nezemeljskega pijanca, ki se v centru pozornosti med množico krilatih bitij oklepa svoje steklenice in zavrača vsako pomoč pri odvajanju od alkohola. Vsak pobeg se konča en nivo više, še pri bolj vztrajnih in prijaznih krilatih terapevtih, kot bi se pomikal skozi devet krogov nebes, meni pa se mudi na zemljo, ki je veliko bolj podobna peklu. Z grozo sem nehal prebirati lastne spomine in misel na lastno stanje v času tega pisanja mi je vzbujala strah, ki ga že dolgo nisem

poznal, saj ob vseh tesnobah ni bilo prostora zanj, pijan pa sem se tako otresel vseh neprijetnih obÄ?utkov. Poiskal sem liter in stegnil iz njega polovico, malo poÄ?akal in kmalu je bilo vse v redu. Vse po starem, le soba je bila Ä?ista.

10 Ko človeka dušijo predolgi dnevi tudi takrat, ko vstaja opoldne, se zateka k čudnim razlagam sveta okoli sebe, ki pa mu zvenijo toliko bolj verjetne, kolikor bolj boleha za nevednostjo, s kakšno tujko vmes pa razlage že mejijo na neizpodbitne znanstvene trditve. Kot recimo moja razlaga o vplivu erekcije na blaženje glavobola. Po prebiranju svojih spominov, ki so preraščali v blodnje o nebesih, ali karkoli je že bilo zavito v tisto brezmadežno belino s prijaznimi bitji, sem začel razmišljati o možni povezavi med verovanjem in alkoholiziranostjo, saj so se nebesa pojavila proti koncu, ko mi je alkohol že popolnoma nadomeščal pamet. Lahko bi bilo znanstveno, če mi uspe dokazati povezavo med odstotkom vernikov z gostoto vinogradov na istem področju. Seveda se župnik ni mogel strinjati, da bi neprištevnost, povzročena zaradi alkoholiziranosti, bila pogoj za vzgojo vernikov. »Alkohol je brez dvoma vzrok marsičesa, deluje terapevtsko kot tudi pogubno, a nikakor ni vezni člen med vernikom in njegovo vero. Če se spustim na tvojo raven znanstvenega razmišljanja, Feri,« mi je položil roko na glavo z

nasmeškom, ki je okrog besede »znanstvenega« zakoličil narekovaje, »je nepovezljivost teh dveh pojmov zelo preprosto dokazati. Alkohol je preko srčno-žilnega sistema povezan z možgani, ki brez srca res ne bi prišel do njih, vendar je srce v tem primeru uporabljeno kot organ, ki v tvojem primeru napaja noge z energijo, da greš vsakodnevno po vino, potem roko, da steklenico poneseš k ustom, pa vse tiste kanale do želodca, od koder se spet po žilah transportira s pomočjo srca do možganov, v njih pa sproži postopek, rezultat katerega je tvoja teorija, s katero se ne bi strinjal noben Zemljan, število tistih, ki bi ti poleg mene dali priložnost, da jo poveš do konca, pa verjetno tudi ne presega dvajset. V primeru vere, in popolnoma isto je z ljubeznijo, pa srce preraste svojo mehansko vlogo neutrudne mišice. Nič otipljivega ga ne veže k njemu, pa vendar se iz njega rodijo najlepše stvari, ki so pameti z zemeljskim dojemanjem nerazložljive. Samo nasloniš se na njih in se prepustiš, ne da bi poskušal karkoli razumeti. Vidiš razliko, Feri,« me je vprašal in še preden sem sam želel dopolniti njegovo nestrinjanje z mojim pogledom na korelacijo vera− alkohol, je iz seznama nezdružljivosti z vero sam črtal, kar sem imel že sam na jeziku. »Tudi Vatikan, prav imaš, Feri.« Z župnikom sva sedela v prvi klopi in čakala Čarlija. Prišel sem nekaj minut prej, da bi lahko v miru razložil teorijo, ki pri župniku ni držala vode. Bil je klic na izredno srečanje, ker je župnik v eni izmed jutranjih spovedi zaznal moledujoč krik po pomoči in priložnost, da midva s Čarlijem najin načrt končno pripeljeva v zadnjo fazo, brez katere bi akcija bila nesmiselna.

Čarli je prišel trezen in brez vina. To praznino v cerkvi, še nikdar nismo sedeli brez vina, je hitro zapolnil župnik z litrom neetiketiranega in ohlajenega do desetinke stopinje natančno. Resnost naloge včasih dela čudeže, da bo Čarli pol dneva trezen, pa nisem pričakoval, le po tihem sem upal, da ne obstaja resnejši razlog njegove poldnevne abstinence. »Da ni bolan,« me je zaskrbelo, pa je vrgel nase pravo luč z dolgim požirkom, da je župnik skočil po drugi liter, še preden sva se midva z župnikom dotaknila prvega. Preden je začel s primerom, ki bo nedvomno zahteval najino intervencijo in ki bo, če bo šlo vse po sreči, sprožil plaz koristnih spovedi, na osnovi katerih bova lahko razdelila denar tistim, ki ga najbolj potrebujejo, ne da bi k temu pritegnila nosove pristojnih služb za varovanje lastnine bogatih, nama je povedal še nekaj zanimivih primerov, s katerimi si nisva znala pomagati. Imela sva popoln vpogled v življenje in grehe someščanov. Sosed čez cesto od cerkve je varal svojo ženo z napihljivo lutko, narejeno in prodano za te namene. Ančka jo je klical. Na začetku ga ni razžirala krivda, na njo je gledal kot kos lepo oblikovane gume z luknjami, ki spominjajo na tiste njegove žene. »Zakaj raje Ančka kot tvoja žena?« je zanimalo župnika. »Žena je že dvajset let pri koči, ta pa je nova,« je vedel, kaj ga privlači bolj, kot pa odbija vonj in otip po gumi. Zapletati se je začelo, ko je z Ančko spletel globlje odnose, kot je sam seks. Z njo se je pogovarjal, poslušal glasbo, ji razlagal o svojem otroštvu. Malo ga je skrbela njena skrivnostnost, ker je neupogljivo molčala o sebi. Kupoval ji je nakit, spodnje perilo, celo knjige. Post-

ala sta par, kot vsak drug par na začetku. Na tej točki pa ga je začelo skrbeti, če z Ančko, ki jo je v obdobju čustvenega približevanja prekrstil v Ano, vara svojo ženo in se je odločil spovedati župniku. Seveda je možnost varanja žene z navadno gumo župnik kategorično zavrnil. V nasprotnem primeru bi priznal enakovrednost, če ne premoč, minljivega telesa nad brezčasno dušo, kar pa nikakor ne ustreza usodi telesa, ki v vsakem primeru konča na jedilniku črvov, če ne v peči, duša pa se za vekomaj naseli nekje v bližini boga in skupaj z njim precej neprizadeto opazuje življenje na Zemlji, ki je le odskočna deska do tistega večnega, breztelesnega. Nehote je takrat moralno opravičil prostitucijo. Zadovoljen s tolažbo in razlago, ki ga je ohranjala čistega in mu dovoljevala nadaljevanje svojega početja, se je cerkveni sosed ojunačil in vprašal začudenega župnika, ki na koncu ni mogel zadržati smeha, ne takrat ne zdaj, ko nama je to pripovedoval: »Bi bilo kaj narobe, če bi Ana spala med nama z ženo?«

11 Na koncu je ostala le harmonika. Vedno več časa je vzelo, da so otroci zaspali s pomočjo neuglašenih narodnozabavnih tonov, njihovi materi pa ni pomagala ne harmonika, niti slivovka, ki je počasi že lezla h koncu. Bal se je, da bo brez žganja padel v stanje svoje žene, ki je vse noči, odkar so zadnjo skorjo kruha pomočili v toplo mleko, hlipala za njegovim hrbtom. Ženska zgaranih rok je, zaklana od obupa in lakote, ležala zakopana v premočeno blazino. Brez slivovke bi se zlomil že prej, pa je odpovedal komaj tretji dan, potem ko je zjutraj na vratu steklenice zaman čakal še zadnjo kapljico. Tretji dan je harmoniko prodal na kramarskem sejmu. Bilo je dovolj za naslednje tri dni pitja, bila je dobra harmonika. Zgodaj zjutraj četrti dan se je vrnil z velikim hlebcem kruha in tremi litri mleka. To je vse, kar je ostalo od harmonike. Ženo je našel tako, kot jo je zapustil: hlipala je v svoj vzglavnik, za njenim hrbtom so tulili otroci kot kojoti v luno. Po eni uri že kar nevarnega požiranja na pol prežvečenega kruha in zlivanja mleka naravnost skozi grlo so otroci z oslinjenimi prsti pobirali še zadnje drobtinice in jih nosili v še zmeraj lačna usta. Mati se skoraj

ni premaknila, le tolažba, da so otroci malo manj lačni, je ublažila njen jok. To je bila pogosta slika oropanega mesta v uničeni državi. Ostala mu je le še spoved, čeprav ni imel nič pri pustošenju države zadnjih dvajset let, le harmoniko je zapil. Župnika je skoraj razjokal. Naj se vrne čez dva dni, mu je naročil, ob tem pa se niti Bog več ne more delati slepega. Tisoč evrov smo mu dali, ko se je vrnil. Ne mi, Bog, seveda. »Vi, gospod župnik, Bog, ministrstvo za promet, meni je vseeno, s tem denarjem bom naredil prave pujseke iz svojih otrok. Ženo bom peljal na kosilo in rožo ji bom kupil na poti domov,« je hlipal verjetno enako, kot je že dneve hlipala njegova žena in spet je razjokal župnika. Midva s Čarlijem sva pila župnikovo vino v senci nedaleč od cerkve. Čez tri dni je prišel nazaj. »Žena se popravlja,« je začel poln hvaležnosti, »spet je dobila svojo barvo nazaj in voljo do življenja, otroci se pa bližajo tisti teži, ki pritiče njihovim letom in višini.« Zdaj se je pojavil nov problem. Otroci, čeprav siti, zvečer spet tulijo, ker so se navadili na zvok harmonike, preden zaspijo. Župniku se je zdelo, da bi to bilo izkoriščanje božje dobrote, Čarli pa je v tem videl priložnost demonstracije božje moči. Pa še denarja, ki smo mu namenili za prehranjevanje njegove družine, ne bo zapravljal za nakup harmonike. V starinarnici sva s Čarlijem našla eno zelo poceni frajtonarico, ki je izgledala, kot bi res bila od boga, še iz njegovih šolskih dni. »Zupanova,« se je začudil mož, ne da bi se preveč ubadal z božjim poreklom, ki je med vsemi možnimi izbral ravno harmoniko slovenske izdelave. Hvala bogu, je ponavljal in

prosil župnika, naj se zahvali v njegovem imenu, če ga bo še kaj videl ali slišal, da sam nima stikov z njim. »Vsak dan,« je rekel župnik. Na vratih iz cerkve se je obrnil in nam zaigral nekaj tonov v slovo, s čimer je rahlo zasenčil naše prepričanje, da je ravno harmonika tisto, kar njegovi otroci pogrešajo. Na naslednjo spoved, polno bede, nismo čakali dolgo. Že naslednji dan je prišel priletni gospod s svojo zgodbo, ki je bila rešljiva le po milosti božji v obliki bankovcev. Tisoč bi jih bilo ravno dovolj. Nismo se obremenjevali z rahlim pretiravanjem pri slikanju revščine in njegovih otrok, ki po dvorišču lovijo kobilice in jih žive goltajo kot poslanci kaviar. Smrdel je po pomanjkanju denarja, pa mu je župnik naročil, naj se vrne naslednji dan, bo že Bog našel nekaj tudi zanj. »Kaj pravi Bog,« je z očmi, ki so po barvi in velikosti spominjale na prerezano lubenico, nemo spraševal župnika, še preden so zvonovi klicali k jutranji maši. »Bom pogledal,« je rekel župnik, odložil sestavine za mašni špricer, odšel v svoje prostore in se vrnil s tisočakom. »Za otroke,« mu je naročil, »pa naj pustijo kobilice pri miru.« Potreba po olajšanju grehov polnih duš je postala vse močnejša. Pred spovednico se je kmalu vila vrsta. Med njimi ni bilo težko ločiti tistih, ki so prišli k spovedi, od tistih, ki so prišli preizkusiti zdaj že legendarno Božjo dobroto na lastni nesreči. Ti so zmeraj bolj začenjali spoved kar na prvo žogo: »O, gospod župnik, povejte gospodu tam zgoraj, da potrebujem denar za hrano, za položnice, za šolske potrebščine.« Nihče se ni niti spomnil omeniti kakšen greh. Prišel je starec, prepit

kot žolna, in zahteval nekaj litrov vina, lahko pa tudi nekaj denarja, da si ga sam kupi. Ko ga je župnik spomnil, da je prišel k spovedi in naj mu zaupa nekaj grehov, ki mu jih bo, kot oseba s polnimi božjimi pooblastili v Božjem imenu odpustil, ga je skoraj nadrl. »Kakšen greh neki, to ni moj greh, da jaz nimam za pijačo.« Drugi dan smo mu pripravili desetlitrski sod dobrega župnikovega vina in nekaj denarja, da bi kaj pojedel. »Tega se več ne rešimo do smrti,« je rekel Čarli, »takšnega vina še sigurno ni pil.« Naš denar je kopnel sorazmerno s hitrostjo širjenja glasu o dobrem Bogu in z večanjem znamenitosti naše male cerkve, ki se je že postavljala z ramo ob rami z međugorsko, če že ne s Fatimo. Cerkvica z nagnjenim turnom in s pogledom na lenobni tok reke pod njo, ki je še pred nekaj dnevi samotno nudila zavetje grešnikom in hladno senco pijancem, je postajala vsedržavna atrakcija. Ker pa na svetu ni ene same stvari, pa naj bo plod naravnih sil ali produkt človeške spretnosti in domišljije, ki ne bi bila politično in medijsko zlorabljena, je naša mala cervica postala center zanimanja in priložnosti obeh kreatorjev našega življenja. Dan za dnem se je Bog pojavljal na prvi strani časopisa, ob njem pa veljaki Cerkvi ljubih strank. Ko so izčrpali vse omejenosti širokokotnega objektiva, ki je karseda od blizu objel trpljenje dolgoletne križane priče naše zapitosti s politično zaigranim sočutjem in malo četo črnih otrok z izbuljenimi očmi in štrlečimi ličnicami, ali tistimi našimi, belimi, v črtastih pižamah s cevkami v nosovih, so si postregli z neomejenimi zmogljivostmi fotomontaže. Jezus

100

kot gasilec na lestvi, prislonjen na goreče okno petnajstega nadstropja. Z eno roko se drži za lestev, v drugi doječo mater. Na tleh z obema rokama drži za lestev nihče drug kot predsednik Cerkvi ljube stranke. Nasmejan. Ali Jezus kot gorski reševalec. Pripet na dolgo vrv helikopterja z golimi rokami odkopava zasutega planinca in njegovega psa. Na glavi trnova krona namesto čelade, za krmilom helikopterja vodja poslanske skupine še ene posvečene stranke. Nasmejan. Ob vsaki takšni sliki se je Čarli nasmehnil kot rabelj, gluh za prošnje, in nama z župnikom mešal nepopisno jezo z obiljem začudenosti. Tako kot samo Čarli zna, pomirjeno in prepričan, da je prepričal še naju, je rekel, da so z vsako takšno sliko dva metra globlje v grobu in že zdavnaj dovolj globoko, da bi še kadarkoli pogledali iz njega. Drugi dan smo s spovedjo čakali tako dolgo, da se je vrsta nabrala do ceste. Župnik je vse povabil v cerkev, jih posedel na klopi in ob mnogoterih oblikah nejevolje začel mašo. Jaz ne potrebujem pridig, ampak denar, je bila skupna točka vseh komentarjev. Kmalu so se umirili, župnik je le bil tista vez med njimi in Bogom, po kateri je Bog pošiljal denar in ostale dobrine. »Če spravi denar iz Nebes na Zemljo, potem lahko posreduje tudi kakšno informacijo o nas v nasprotni smeri in si bo nazadnje Bog premislil,« je bila misel, ki je končno naredila red v cerkvi. Jaz in Čarli sva spet sedela v zadnji klopi in pila župnikovo vino, kot že pri tolikih mašah. Ta maša pa ne bo navadna maša, skupaj z župnikom jo je pripravil Čarli.

101

»Vstanimo in molimo,« je rekel župnik. In so vstali in molili, nekateri prvič v življenju. Vsi, razen naju s Čarlijem.

102

12 Če bi želel iz pridige, ki je občasno že jezno donela med visokimi oboki glavne ladje in zmedenimi glavami prisotnih, potegniti rdečo nit, bi si težko domislil primernejši nauk, ki se navadno uporablja kot napotek pri razumevanju nerazumljivih stvari, in pravi, da je vsako na videz nerazumljivo stvar potrebno pogledati z na videz napačne strani, da bi postala razumljiva. Ta metodologija bi bila seveda presedan v dogmatičnih sferah cerkvenih evangelijev, kjer se vse uporablja, kot je napisano, metafore pa so pospremljene z uradno cerkveno razlago in ni ga greha večjega od dvoma v pravilnost te razlage. Vsemu navkljub pa ni bilo mogoče spregledati župnikovega sestopa iz kroga Božjih pooblaščencev med navadno rajo, od katere je v obupu dvignil roke, kot je to menda Bog storil že v svojih mladih letih, in jih puščal na milost in nemilost sveta, ki so si ga vztrajno gradili izključno po lastnih potrebah. Kakor čebulne plasti je eno za drugo trgal stereotipne podobe Boga z njegovega jedra globoko pod njimi in razgaljal ta vir vseh solz, s katerimi si je opral obraz pred svojo lastno obsodbo. Obraz brez brade in pregovorno materine topline. Brez

103

strogosti in odsotnosti, v katerem je človeštvo stoletja dolgo videlo le čudna božja pota. »Bog je kot strah,« je rekel župnik, »na sredi ni nič, okrog ste pa vi.« »Je upanje, ki se ga oklepate kot zadnjo vejico nad gladino, preden vam še nosek ne potone pod njo,« je nadaljeval po trenutkih negodovanja iz prvih klopi, kjer so sedeli predstavniki desne politične opcije in novinarji. Župnik ni želel, da bi občestvo ostalo zbegano po pridigi, kot se je to rado dogajalo Kristusovim sledilcem, zato je do takrat izrečeno oplemenitil s preprosto zgodbo o nesreči letala v Andih in njihovem kanibalskem boju za preživetje v poletnih oblačilih na minus desetih stopinjah. Zgodba se konča trideset let kasneje na istem mestu visoko v Andih. »Nikdar prej ne kasneje nisem občutil tako močne prisotnosti Boga, kot tiste dni,« reče eden preživelih svoji hčeri na tistem svetem mestu. »Zakaj ne?« vpraša hči (in upam stavit, da je to butasto vprašanje bilo vsiljeno zaradi dramatizacije zgodbe). »Danes imava sendviče in bunde,« odgovori oče. Sledil je dolg premor. Župnik je gledal po občestvu in od tam smo gledali njega. Nemi, skoraj brez kašljanja. Vsi. Berači in novinarji, politiki in ostali prevaranti, ki so povsod, od koder je možno, kaj odnesli, so bili popolnoma zmedeni. Bil je začetek vsega drugega kot dobrega za desne nabiralce političnih točk ob razpelu in darovih vsemogočnega. Potne srage na čelu so dobivale velikost žuljev in ko so se ena za

104

drugo prebadale, so se vzdolž rdečih obrazov druga ob drugi stekale v eno deročo čez lica na bele ovratnike. Gledal sem Čarlija, začudeno, kot še nikoli prej. Pomežiknil mi je s pijanim očesom in potisnil steklenico župnikovega vina. Zadovoljen, tako zadovoljen, kot ga še nisem videl vseh deset let, je rekel preprosto: »Pij, Feri, danes je naš dan.« »Imam svojo, skoraj polno,« sem rekel, da me ni mogel slišati, in jo stegnil do konca. »Naj bo, karkoli že mislite, da je, in naj bo vse to, spil bom liter za vsakega od vas,« se je župnik zasmejal skupaj z vsemi in kelih položil na svoje žejne ustnice. »Nikakor pa ni nekdo, ki bi delil denar, šolske potrebščine ali sodčke vina. Zato je na Zemljo poslal dobre ljudi, ki v množici tistih, s katerimi Bog nima popolnoma nič, skrbijo za tisto drugo množico, žrtve brezdušnih, ki jih pogosto vidimo kot od boga pozabljene. Poslal je tako navdihnjene in sposobne ljudi, da so ustvarili celo gibanje in na koncu ves družbeni sistem na temeljih Markovega evangelija, ki pravi, da je vse premoženje treba razdeliti revnim. Pa je preveč ljudi, ki se davijo z dvema jabolkoma istočasno v ustih tik ob lačnem sosedu. Pohlep uničuje ta svet. Uničil je gibanja, ki so skrbela za soljudi, uničil je sisteme solidarnosti. Ostali so posamezniki, njih nekaj, za prste ene roke. Dva takšna danes sedita v zadnji klopi. Tako revna, da še svojega vina pogosto nimata, in tako neverna, da hodita v cerkev samo pit, pa sta kljub vsemu razdelila vse svoje imetje revnejšim od sebe.« S prstom je pokazal na naju, čeprav to ni bilo potrebno, bila sva velikokrat na prvi strani časopisa,

105

označena kot zlo sodobnega sveta − komunista. Neštete bliskavice so naju zagrnile v belo svetlobo in naju ohromile na zadnji cerkveni klopi. Preklinjam svojo sposobnost, da v takšnih trenutkih vidim naslovnico jutrišnjega časopisa s sliko in naslovom nad njo. Preveč osvetljena od mnogih bliskavic sevava dva para prepitih oči naravnost v bralca, jaz prestrašen kot opica pred cepljenjem, Čarli pokončno z dvignjeno brado nedvomno sporoča: »Jebite se.« Nad njo velike poudarjene črke: »Božjo dobroto iznakazila komunistična potegavščina«. Seveda nisem pričakoval, da bi bilo kjerkoli omenjeno, kako so reveži na račun te potegavščine dobili skoraj 100.000 evrov. Inkvizicija je bila veliko učinkovitejša od naših organov pregona. Pomirjen s tem, da bodo lepega jutra potrkali in me brez besed odpeljali, od koder se kot trajno neprilagodljiv in škodljiv izrodek civilizirane družbe dolgo ne bom vrnil, sem se v predajanju meni ljubemu brezdelju presedal s klopi na klop in vsaj trikrat dnevno poskusil najti župnika. Že naslednje jutro je bila cerkev zaklenjena. Na zaklenjena vrata sem naletel tudi popoldne in zvečer, preden sem se odzibal pijan domov. Tudi naslednje dni, ko sem čakal svoje krvnike, ki jih že cel teden ni bilo od nikoder. Bili so še zadnji topli dnevi tega leta. Jutra brez slonove teže na prsih in z Rozo v načrtih, ko se vrnem z robije. Ostanek dneva sem zbluzil z litrom na klopi pod nežnim soncem. Zraven sem prebiral članke o nezaslišanem škandalu, ki se je nedavno zgodil v cerkvi. Omenjali so samo mene in Čarlija, župnika nikoli. Potem sva še midva začela izginjati

106

iz člankov in vse skupaj je postala zgolj ena reševalna akcija desnega političnega pola. In Čarli je imel spet prav, ko je rekel, da poškodba od lastnega noža zaceli šele takrat, ko izkrvaviš. Levi, in tako jim pravim le zato, da jih ločim od desnih, se te zadeve niso dotaknili niti z besedo. Ne, ker bi bili manj pokvarjeni in se ne želijo v hudih urah sovražnika napajati s tujo bolečino, le veliko pametnejši so. Kjer je zraven Bog, nikdar ne veš, kako bi se obnašal, zato je bolje pustiti tako, kakor je zapisano že 2000 let. Prav ni, popraviti se pa tudi ne da. Drugo načelo, kateremu so zvesti izkušeni politiki, pa uči, da ognja, ki je že zajel sovražnikov tabor, ni potrebno razpihovati. In desničarji so goreli kot bakla. Levi so le vsak drugi dan izvedli anketo strankarske priljubljenosti, rezultate pa objavili v zdaj levim spet precej prijaznih medijih. Kmalu so bile vse desne stranke pod parlamentarnim pragom. S Čarlijem sva upala, da bo sojenje, če bo do njega prišlo, šele po volitvah in levem triumfu in da se bodo levi spomnili, kdo je uničil desne. Desni so to dobro vedeli. Potrkalo je veliko pred volitvami. Tako rahlo, da bi tisto jutro stavil svojo edino steklenico, ki sem jo z mislimi pri Rozi počasi praznil še v postelji, da trka ona. Skočil sem kot kobilica naravnost v tri zamorjene policijske obraze pred vrati. Nič krivi v službi pokvarjenega režima so prišli, prepričani, da sem jaz tisti slabi fant v tej državi. Vsaj tako so izgledali na prvi pogled. Pričakoval sem lisice in kletvice, pendrek čez hrbet in vse pojebane komunistične matere, ki se jih bodo spomnili v svoji pomanjkljivi

107

izobrazbi in še bolj škrbavi želji po kakršnemkoli znanju, pa so me presenetili s skoraj tako nežnim pozdravom, kot je bilo trkanje. Po uvodnih formalnostih, če sem jaz ta grešnik, ki je več v časopisu kot predsednik države, in s potrpljenjem, katerega vzrok bi lahko iskal v lastnem videzu ali trenutnem položaju, v katerem sem se znašel, so čakali dobre pol ure, da sem se oblekel in spil do konca svoj jutranji liter. Stali so nemi za mojim hrbtom. Nemi kot vest nosilcev nove družbene doktrine, katerih orodje za dosego ciljev so predstavljali. Nemi in prazni z neko arhetipsko obliko človeškega usmiljenja, ki je počasi tonilo pod naučeno neprizadetim dojemanjem sveta s horizontom na konicah prstov iztegnjene roke. Jaz pa sem stal pokončno z vso močjo tistega jesenskega sonca na gladini razburkanega vina, ki se je zlato od žarkov žametno poganjalo čez grlo in skoraj sočasno v glavo. Mogoče prvič v življenju ponosen nase. Nismo mi spadali v isto kletko. Ko bo kovinski zvok rešetk odrezal moj pogled od naslednjih let sončnih vzhodov in zahodov, bom zaprl oči in za žuborenjem življenja v prsih ustvaril nove vzhode in zahode, valove vseh morij bom pretakal v brezčasnosti pomirjene duše in vem, da bodo nemalokrat pljusknili skozi ponosne in hrepeneče oči ravno takrat, ko bodo njihove prebirale napotke delovanja osebe pod to številko za točno določen dan od te do te ure. V preiskovalnem zaporu se je avtomatizem nadaljeval. Vse je izgledalo kakor vlak, obsojen na enotirno progo okrog sveta. »Ime in priimek.« Povem.

108

»Naslov.« »Ne vem.« »Ne veste naslova lastnega doma?« »Ne, a kljub temu ga najdem, če nisem preveč pijan.« »Davčna številka?« Samo pogledam ga. Opazi, da vprašanje res ni bilo primerno. In tako naprej cela vrsta vprašanj do končnega monologa, kaj smem in česa ne. »Kmalu vas bo obiskal preiskovalni sodnik,« še reče na koncu. »Ko ga jebe,« odgovorim. Že skoraj pred celico z lesenimi vrati, ki me bodo prikrajšala za jekleni zvok zapiranja, se spomnim knjižničarja iz časov, ko sem še zahajal v knjižnico. Ta mi je povedal o zbirkah knjig, ki jih izposojajo v raznih ustanovah, in če mi je moj prepiti um še količkaj služil, je med njimi tudi zapor. »V preiskovalnem zaporu nimamo knjig, boste si jih pa lahko izposojali kasneje v pravem,« me je že obsodil na nedoločeno obdobje prestajanja kazni, ne da bi videl preiskovalnega, kaj šele pravega sodnika. »Vam jaz prinesem iz knjižnice knjigo, če želite,« se je prijazno ponudil brez kančka tveganja, da mu je ne bi vrnil. »Prisilni jopič Jacka Londona,« mu naročim »in Vojno in mir, Tolstoj,« če bom dolgo tukaj, pomislim. Tresk vrat ni bil jeklen, bil pa je enako grozljiv, čeprav se nič ne more primerjati z zvokom ključavnice, zvočno različico pogleda skozi majhno okno, ki ni gledalo nikamor. Tolstoja se nisem niti dotaknil. Jack London pa me je osvobajal zaprtega telesa, ki sem ga v krčih abstinenčne

109

krize puščal zvitega na preznojeni postelji, sam pa sem se, ločen od zavrženega telesa, svoboden kot ptica sprehajal z Rozo po najlepših travnikih, ki so cveteli v regratovih lučkah. Z njo sem plezal na vrh Grintovca, jo iskal med skalovjem Vratudiha, gradil kamnite hiške na obali Drave, stoletne ulice Pirana neminljivo žigosal v bit svojega življenja in iz mračne pohorske noči opazoval lučke svojega mesta, ki bi brez nje bile lučke nekega mesta. Občasno, a zmeraj pogosteje, me je silovit napad v celici zapuščenega telesa pognal v gostilno, da sem v enem požirku zadostil svoji duši, ki je vidno srečna za nekaj časa pomirila zbolelo telo. Budno stanje ni bilo znosno. Oči so ob vsakem stiku s paznikovimi moledovale za požirek alkohola, tudi tistega lekarniškega za izpiranje ran, če ni drugega, ali pa vsaj cigaret s filtrom, da si po zadnjem dimu z njim prerežem žile. Sedmi dan po večerji mi je paznik, ki je šel zame v knjižnico, prinesel plosko čutarico domače slivovke. Spraznil sem jo še preden je iz njegovih prešla v moje roke. Solze so me zalile kot Drava Duplek in si s tem izprosil takšno porcijo trikrat dnevno v naslednjih dneh, ob vsakem obisku paznika v moji samici. Če ni bilo mojega, pa jo je prinesel nekdo drug. Brez izjeme vsak dan trikrat. To seveda ni bilo dovolj za polno življenje kroničnega pijanca, na samomor v tistih redkih trenutkih budnosti pa tudi nisem več pomišljal. Odtujen od lastnega gnijočega telesa sem lahko več časa preživel ob Rozi kot v gostilni. Bivanje v celici se je zavleklo čez mesec dni, ne da bi mi kdorkoli kaj povedal. Še vedno sem čakal na preiskovalnega sodnika. Po dnevu, ko so me začeli oskrbovati s trikratnimi,

110

sicer nezadostnimi obroki slivovke, se nisem imel nad čem pritoževati. Vsi pazniki so bili zelo prijazni in karkoli bi si zaželel, bi mi uresničili. Še kurbo, če bi zaporniški proračun predvideval takšne stroške. Moj krožnik je bil zmeraj bolj poln od krožnikov ostalih zapornikov, nikoli pa nisem slišal, da bi se kdo pritožil zaradi tega. Razlog za to sem iskal v zagotovi smrtni obsodbi, ki jo verjetno vsi pričakujejo glede na težo storjenega dejanja v določenem času in v določenem prostoru. V času treh dnevnih obrokov sem se neprestano oziral po jedilnici in iskal Čarlija. Spraševal sem po njem, a so vsi le skomignili z rameni in obrnili tok pogovora najpogosteje na kakšno nogometno tekmo. Bal sem se zanj in za župnika, tako zelo, da sem zadnje dneve v svojih pobegih pogosto z njima pil v prvi klopi cerkve, kot smo to počeli dolga leta. Včasih je pred nami klečal tudi Repek in preklinjal vse po vrsti, ki so križali Kristusa. Ko sem že počasi začel izgubljati občutek za čas in že nekaj časa nisem spraševal po datumu, so se kakšne pol ure za zajtrkom odprla vrata prvič ob neredni uri. Zaskrbljen obraz zelo prijaznega paznika mi je pregnal prvo misel, ki se mi je zasvetila ob zvoku ključa, da so mi povečali dnevno dozo slivovke. Človek se hitro naleze zaskrbljenosti, še posebej, če je sam vir skrbi, in naslednji občutek, da to ne bo dobro, se je izkazal za pravilnega. Paznik se je opravičeval, medtem ko mi je zelo ohlapno natikal lisice. »K tožilcu te peljem,« je rekel in slišal sem požiranje tresočega se glasu. »V lisicah? Je to običajno?«

111

»Samo pri tem tožilcu.« Pred vrati je stal še en paznik s še enim izraznim potrdilom mojih strahov, da sem zdaj resnično najebal. Z zvezanimi rokami na hrbtu sem vstopil v veliko sobo brez oken. Bila je velika vsaj 6 krat 6 metrov in na sredini je stala široka miza z dvema stoloma na vsaki strani. Na levi strani mize, obrnjen tako, da sem ga gledal v desni profil, je sedel ta zloglasni tožilec in, ne da bi se premaknil za milimeter, bral dalje. To je trajalo precej časa, pa verjetno veliko manj, kot se mi je zdelo. Stojim pri vratih, zaklenjenih od zunaj, v lisicah nevtraliziranimi rokami na hrbtu pred tožilcem, ki si je ravno zdaj vzel čas za branje. V kakšnem drugem času bi prisegel, da sem na sedežu gestapa. Ne vem koliko časa je minilo, preden je s tihim glasom rekel »sedi« in potisnil čtivo pol metra od sebe. Ko sem svoje prestrašene oči višinsko uravnovesil z njegovimi, ki so spominjale na kup pepela od zažganih prošenj za nebesa, sem opazil, da ni lučke na mizi. Hotel sem vprašati po njej, pa sem si premislil. In tako se je v malce drugače postavljeni sceni nadaljevala ista drama molka. Gledal me je čez jagodičast nos in jaz sem gledal njega. Celo večnost. Ni se mi zdelo pametno, da jaz začnem zaslišanje, pa sem čakal, da se kaj zgodi. Čakal, dokler ni počasi vstal in razkril svoje višine košarkarja, ob katerih sta mrtvo bingljali dve najdaljši roki, ki sta kadarkoli zrasli na kakšnem živem bitju, in se skoraj pri kolenih cepili v pet najdaljših prstov, ki jih za čuda nisem opazil, ko je listal papirje in se delal, da bere. Prisegel bi, da sem bil še na

112

varni razdalji, ali pa bi bil ob upoštevanju naravnih dimenzij rok, ko sem samo za delček sekunde, tisočinko verjetno, če oko to beleži, zagledal dlan, veliko kot teniški lopar in takoj za zvokom zlomljenega nosu zaslišal še dva hkratna poka, v vsakem ušesu enega. S stolom sem poletel v dva metra oddaljeno steno in z razklano glavo na temenu pristal na tleh. Tukaj se moje zaznavanje zasliševalnega postopka skrči na različne točke bolečine, ki so preganjale ena drugo, iz enega očesa v drugega, iz enega rebra po lestvici do zadnjega, v trebuh, moda, obe ušesi, dokler ni ponehalo in se je vrhovni tožilec državnega tožilstva usedel na svoj stol. Niti njegovega dihanja nisem slišal, ko me je mlel kot stroj za drobljenje pohorskega tonalita. Povsem mehansko v službi vladajočega razreda. Nekaj časa je sedel, ko sem jaz ležal in nisem vedel, kje me bolj boli. Takrat je verjetno seštel vse udarce in prišel do zaključka, da bom verjetno težko z zvezanimi rokami in polomljenim telesom sam zlezel na stol. Ne ozirajoč se na bolečine Kristusa v zadnjih urah me je zagrabil kot snop sena in mojih petinpetdeset kilogramov vrgel na stol. »Kje je Čarli?« sem vprašal. Dolgo sem zaman čakal odgovor in pretakal kri iz ust na mizo, da sem naslednjemu vprašanju sprostil pot od glasilk do tožilčevih možganov. Ob tem sem vsem bolečinam navkljub hudomušno pomislil, ali niso vsa vprašanja zaman, če so odgovori odvisni od njegove pameti, pa sem vprašal vseeno. »Je živ?« »Živ je,« me je presenetil.

113

»Je župnik živ?« sem vprašal. »On ni v naši pristojnosti,« je odgovoril takoj, kot bi si želel oprati roke še za eno žrtev sistema, padlo brez njegove pomoči. »Je živ?« sem vztrajal. »Verjetno ni.« Volitve so preganjale sojenje in sojenje je preganjalo moje zdravljenje. Desničarji so se pripravljali na zadnji udarec s strani njihovega pojmovanja pravne države. Vse je bilo pripravljeno, le jaz in Čarli sva še manjkala, da popijeva vso količino njihovega žolča. Zaradi pomanjkanja časa so me zdravili le kozmetično. Vse, kar gleda izpod obleke, se mora zaceliti. »Bolečina lahko ostane,« sem slišal nekoga reči zdravniku v ordinacijo zaporniške ambulante skozi priprta vrata, ko sem bil na previjanju. »Največ teden dni,« sem še ga slišal ponoviti vsakič, ko je zdravnik želel nekaj pripomniti. Po tem dnevu sem bil ob vsaki uri pohvaljen, kako neverjetno hitro okrevam. Čez en teden bi naj bil kot nov, je napovedal zdravnik, čeprav sem bil še teden dni nazaj malo slabši kot mrtev. In res, že šesti dan po skrivnostnem naročilu sem puščal telo v vlagi celice in v Londonovi tehniki spuščal dušo kot vetrnega zmaja v prostranstva sveta, kjerkoli me je že čakala Roza. Na dan sojenja sem še vedno čutil vsako kost. Štrleče dele telesa, ki so gledali skozi očiščeno in zlikano obleko, ki sem si jo prislužil z enim natančno odmerjenim udarcem v

114

bumbarjev nos, so prekrili z debelo plastjo pudra in zabrisali sledi srečanja z državnim tožilcem. Okorno hojo bodo zlahka pripisali nožnim okovom, grbasto držo nenehnemu sedečemu spanju na klopi v parku, bolečo grimaso pa roganju vsemu, kar je svetega na svetu. Peljali so me skozi dolge hodnike zapora, na katerih so se verjetno namenoma, čeprav je izgledalo naključno, zbrali vsi pazniki in še nekaj ostalega osebja. Za srečo, ki pa ni imela nobene moči, da bi posegla v že zdavnaj napisano sodbo. Za trenutek, preden so me spet objeli debeli zidovi sistema, se mi je sonce zarilo skozi na temo navajene zenice. Sivina pročelij je izginila za svetlečo slepoto brez tunela, ki zmeraj vodi do neizbežnega konca. Brez tunela ali horizonta se je vzpenjala kot sanje, vredne čakanja, da se uresničijo, kot Roza, ki še ni prišla. Zaslepljen z ničem okrog sebe v neskončni svetlobi, se spomnim nekoga iz pesmi, ki je želel izvedeti, ali je ptica ali nebo, čeprav njuna večna soodvisnost razvrednoti pomembnost te dileme. Posadili so me zraven debelo napudranega Čarlija in vse dokler ni sodnik s kladivom izsilil tišine, ki jo je množica za najinim hrbtom spreminjala v neznosno nerazumljivo brenčanje, se nisem zavedal prostora ne časa, ki bosta zabeležena na dnu opisa prihajajočega dogodka na koncu najinega poslanstva. Žarela sva kot evro v delavski dlani. Razen preprostega navodila, naj bom tiho, da bo on, Čarli, povedal vse, kar je tukaj potrebno povedati, ni rekel nič. Jaz nisem rekel niti toliko. Svojega zastopnika nisva imela,

115

njihovega je Čarli zavrnil v imenu obeh, kar je bilo povsem na mestu, glede na stališče, ki ga je Čarli zavzel spet v svojem in mojem imenu in ga tudi razložil začudenemu sodniku in šokiranemu ljudstvu za najinim hrbtom, v imenu katerega je menda sodnik sedel tam, kjer je sedel, in opravljal funkcijo pravičnega razsodnika po načelu enakosti pred zakonom. »Ne priznavata sodišča!!!« je steklenel oči na sredi zmeraj bolj rdečega obraza. »Ne priznavava,« je rekel Čarli in jaz sem ponovil za njim. Po nekajkratnih živčnih udarcih s kladivom ob leseni podstavek, da bi v dvorano spet priklical mir in tišino, je sodnik zaprosil, če lahko to žalitev brez primere od osamosvojitve dalje, ki preraste sodišče in zgovorno priča o celovitem odnosu do države, pojasniva. »Ne zdi se mi potrebno,« je rekel Čarli, »pa bom pojasnil, vašemu začudenju na ljubo.« »Zakaj se tako čudi?« me je vprašal Čarli začudeno in tako tiho, da sem ga lahko slišal le jaz in sem ves zmeden izrisal začudenje še na svoj obraz. »Prosim, na kratko,« je rekel sodnik in se zleknil na stolu, kot bi pričakoval, da Čarli ne bo uslišal te prošnje. Gledal sem Čarlija, kot sem gledal pred davnimi časi župnika Toneta, ko nama je na dan prvega srečanja v cerkvi razlagal o pomembnosti vina v življenju in Jezusu, ki so ga križali zaradi vina in o tem, kako sam rad pije. Ob spominu nanj sem dobil solzne oči. Čarli je začel, sodnik ga je prekinil z ukazom, naj vstane, ko govori. Čarli ga je zavrnil in sodnik ga je pustil na miru, da je nadaljeval sede, kar je v ozadju spet sprožilo glasno brbotanje, ki je sodnika ponov-

116

no pognalo v nebrzdano razbijanje s kladivom po lesenem podstavku. Po nastopu tišine je Čarli ponovil že izgovorjen začetek in nadaljeval: »Prepad, ki zija med nama s Ferijem z ubogim ljudstvom za najinim hrbtom, ki ste si ga vi drznili imenovati za vašega pooblastitelja, in vami z vašimi pokrovitelji, ki nimajo z ljudstvom popolnoma nič skupnega, ima vesoljske razsežnosti. Dejanja, ki jim boste zapisali sodbo ali ste jim že, so rezultat drugačnega dojemanja sveta, kot ga branite vi za skupino, ki si je prilastila ta svet. To sta dva svetova, naš in vaš, in če priznam vas, priznam vašo zapisano postavo, rezultat katere je množica bednikov tu za mano, ki jih ne bi bilo, če bi o postavi vprašali te iste ljudi, v imenu katerih mi sodite, in pregnali te, ki so vam zapisali postavo in v imenu katerih me boste obsodili. S tem bi stopila v vaš pokvarjen svet s hrbtom obrnjena proti malemu človeku, delavcu, kmetu. Priznala bi neprimernost najinih dejanj, s katerimi sva hranila lačne, in na koncu bi se še morala pokesati. »Kesam se, sodnik, da sem hranil lačne, bi morala reči.« Sodnik je spet s kladivom miril ljudstvo za najinim hrbtom. »Nadaljujte,« je rekel Čarliju. »Ne razumem, zakaj vas čudi, da sodišča ne priznavava. Bi naju morali pripeljati sem vklenjena kot sužnja in napudrana, kot ostarelo manekenko, pod katerima je vse polomljeno, tako kot se polomi, kar ni vaše in strašansko škodi, če bi se drug drugemu zdelo, da sva del ene celote in sodiva skupaj?« Spet je zahrumelo za najinim hrbtom in sodnik je spet razmahal s kladivom, da je Čarli lahko povedal do konca.

117

»Če priznava sodišče, bo kazen vzgojna. Če ga ne priznava, in nikdar ga ne bova, je vaša kazen lahko le maščevanje. Maščevanje za to, da … « Čarli je zastal in tišina je bila gostejša od sovražnosti. »Preberite si najine grehe, vse imate napisano,« je rekel Čarli dokaj jezno in sodnik je spet udaril s kladivom po podstavku, čeprav je bila v sodni dvorani popolna tišina. Za naju se je tukaj sojenje končalo. Sedela sva, ker nisva smela oditi. Nobeden naju ni več ničesar vprašal, midva pa tudi nisva kazala znakov, da bi še želela kaj dodati. Tehnika Londonovega junaka o bežanju iz lastnega telesa v lepše kraje se je izkazala za priročno tudi na sojenju. Spet sem z Rozo pohajkoval okoli sveta, jo vozil na pivo in kostanje, gledal luno in ugibal, če jo je že načel mrk, ko mi je ležala na nogi in razlagala o stvareh, za katere še nisem slišal. Mislim, da je Čarli prespal celotno sojenje. Ne vem, kje sem bil z Rozo takrat, ko sem med hrupom splošnega govorjenja in premikanja stolov zaslišal glas, podoben šivalnemu stroju, ki mi zapira vse rane in na njem moje ime: »Feri.« Še enkrat od zadaj in ničesar razen zapiranja ran ni bilo več skupnega s starim šivalnim strojem. Mimogrede, med tem ko sem iskal izvor glasu, ki je bil zelo blizu Rozinemu, sem izvedel od Čarlija, da sva dobila 10 let z možnostjo podaljšanja. »Z možnostjo podaljšanja, to obstaja?« sem se začudil in v trenutku pozabil, ko sem spet zaslišal: »Feri,« in zagledal te oči na koncu predora. Ker oči so tiste, ki jih iščemo v temi. Ne luči. Najti luč v tunelu, pomeni biti izgubljen v

118

drugačnih svetlobnih pogojih, a še vedno izgubljen. Oči pa bi lahko bile tiste edine, ki jih pogled zazna za svoje in za katerimi se nahaja konec nenehnega tavanja. Konec teme. Skoraj bi pozabil, da še skoraj nič ni zaceljeno, pa sem želel pomahati nazaj. Ni šlo, pa sem le rekel: »Roza,« pretiho, da bi me slišala. Vklenili so naju v okove in odpeljali. Rozo so pustili dovolj blizu, da me je pobožala po licu. Ko so se mi vlile solze, je bila že predaleč, da bi mi jih obrisala, pa so mi kapljale na čevlje. »Ti kaj prinesem?« sem še slišal, preden sem izginil za vogalom. Izprosil sem si trenutek in paznik me je prijazno, a boleče obrnil k njej. »Teran?« je vprašala nasmejana. »Ja, ja, teran, teran mi prinesi!!!« Paznik je odkimal in že kazal prve znake živčnosti. Grabila me je panika. Kaj mi naj prinese, če alkohola ne sme? »Svinčnik,« sem se zadrl in šokiral Rozo in paznika. »Svinčnik?« je vprašala Roza. »Pa zvezek,« sem še naročil in tik preden me je ponovno zmanjkalo za vogalom, sem naročil še boksarko vrečo. Vedel sem, kaj bom počel, ko pridem iz robije. Solze so krive za kubistični pogled daleč čez hodnik na razcepu v drugi, mogoče daljši, temnejši in globlji hodnik, s koncem kdo ve kje in neznanim razlogom nastanka, kamor je izginil po kratki sekundi nasmeha skozi tople oči, ki so morale ugasniti, da je lahko svet nespremenjen živel dalje. In še danes ne vem in nikdar ne bom izvedel, če ga je

119

dosegel in če sploh je obstajal, moj klic za njim, ki ga slišim vsakodnevno v glavi: »Hej, Čarli … «

KONEC

120

Marjan Rajšp TEŽA NASLEDNJEGA JUTRA Samozaložba Vse pravice vezane na knjigo so v neodtujljivi lasti avtorjev. Lektorirala Aleksandra Boj Prelom in oblikovanje Anja Peternelj Oblikovanje platnic Pal Kosi Tisk Dravski tisk Naklada 500 izvodov Maribor, 2015