SUVOT POKLICNO USPOSABLJANJE – DODATNI MATERIALI ZA TRENERJE
PSIHODRAMA IN SORODNE TEHNIKE IGRANJA VLOG Psihograma je psihoterapevtska metoda, ki podpira osebni razvoj ter s pomočjo dramatizacije omogoča pridobivanje edinstvene izkušnje pri reševanju problemov, težav in medsebojnih konfliktov. Na psihodramatski stopnji - "tukaj in zdaj" – prisotni so spomini na pretekle dogodke, kot tudi intimne drame, fantazije in sanje, poleg tega pa scenariji in pričakovanja za prihodnost. Te predstavitve na odru so zelo podobne situacijam vsakodnevnega življenja ali pa so metoda za predstavitev duševnega stanja in procesov. Vloge različnih karakterjev in čustev, ki so pomembna za igralce so zaigrana s strani različnih udeležencev,ki jih določijo protagonisti. V igrah so lahko uporabljene tudi različne stvari in pripomočki. Osnovna tehnika,ki se nanaša na psihodramo je igranje vlog. Igralcem omogoča, da na odru igrajo vloge različnih likov in da govorijo v njihovem glasu. Besede in obnašanje igralca mora nato ponoviti oseba, ki igra dano vlogo in predstavlja ‘podporni ego’. Teatralna realnost psihodrame se vedno prikazuje glede na osebni scenarij protagonista. Ostale psihodramatske tehnike so: igranje vlog (poistovetenje z različnimi karakterji in obnašanje v različnih situacijah), podvojevanje (člani skupine govorijo v imenu protagonista, dajejo mu napotke, katere lahko uporabi ali jih zavrne) in zrcaljenje (predstavitev protagonistovih značilnosti na odru kar mu omogoča, da si situacijo ogleda z bolj oddaljene perspektive). Psihograma je sestavljena iz treh glavnih delov: ogrevanje, aktivnost in zaključek, ki temelji na medsebojnem izmenjavanju čustev v skupini. Zadnja faza je: deljenje (udeleženci govorijo o svojih čustvih in izkušnjah, povezanih z zaigrano sceno), povratna informacija o vlogah (ljudje, ki igrajo določene vloge govorijo o čustvih in občutjih, ki so jih doživeli med igro) in povratna informacija identitete (člani skupine govorijo o izkušnji, ki izvira iz oponašanja protagonista ali katerega drugega lika med uprizoritvijo). Ustanovitelj psihodrame je Jacob Levy Moreno (1889-1974), psihiater in psihoterapevt, čigar teorije povzemajo mnogi terapevti po vsem svetu. Moreno je v svoji teoriji posebej izpostavil pomen doživljanja pripadnosti skupini. Trdil je, da se vsak človek razvije in zraste v skupini, v kateri velja edinstvena medsebojna notranja dinamika in dinamični procesi, ki se odvijajo v skupini. Skupina je kot ogledalo v katerem lahko vsak vidi svoj lasten odsev. Povzeto po: "Teatr, który leczy [Gledališče, ki zdravi]", Anna Bielańska, Wydawnictwo Uniwersytetu Jagiellońskiego, 2005 ter “Focus on Psychodrama. The Therapeutic Aspects of Psychodrama”, Peter Felix Kellerman, Jessica Kingsley Publishers, 1992
Sociodrama je metoda povezana s psihodramo. Ima enako osnovno sestavo, razdeljeno na tri dele. Glavna razlika je med obema metodama je, da psihodrama temelji na osebnih problemih, medtem ko sociodrama posega v globlje vzroke, ki so nas oblikovali ali deformirali. Najpomembnejši razlogi za uporabo sociodrame so: boljše razumevanje socialne situacije, poglobitev znanja udeležencev o vlogah, ki oblikujejo to situacijo (vloge, ki jih oni in drugi ljudje igrajo) in doživetje katarze ob izražanju čustev povezanih z danim predmetom. Povzeto po: “The Handbook of Psychodrama”, ur. Marcia Karp, Paul Holmes in Kate Bradshaw Tauvon, Routledge, 1998
SUVOT POKLICNO USPOSABLJANJE – DODATNI MATERIALI ZA TRENERJE
Sociometrijo je prav tako razvil Moreno in jo opisal kot teorijo in metodo za razumevanje medsebojnih odnosov, ki obstajajo med osebami, ki živijo v socialnih skupinah. Skozi sociometrične tehnike lahko opažamo medsebojno privlačnost, odpor in nevtralna čustva. Sociometrija določa, da se posameznika ne sme obravnavati izven konteksta medsebojnih socialnih in osebnih odnosov v katerih živijo. Drugo pomembno dejstvo, ki ga določa je da so skupine bolj dinamične kot statične. Odnosi med osebami v skupini se od časa do časa spreminjajo. Po določenem času se bo oseba do različnih ljudi v skupini obnašala drugače in po določenem času se bo drugače obnašala tudi do istih oseb. Moreno je razvil “sociogram”, sistematsko metodo za grafično predstavitev osebkov (kot pike/krogi/trikotniki) in odnosov med njimi (kot črte/krivulje). Povzeto po: “Sociometry, Experimental Method and the Science of Society. An Approach to a New Political Orientation”, J.L. Moreno, Beacon House, Beacon, New York, 1951. Spontanost in ustvarjalnost sta, kot pravi Moreno, simbiotična - eno ne more obstajati brez drugega. Moreno opisuje spontanost kot postopen proces odpiranja pod vplivom intuicije in domišljije. Termin ‘spontanost’ izvira iz latinske besede sponte - brez oklevanja,po lastni volji. Spontanost je ključ do ustvarjalnosti in vitalnosti. Je vir sreče in bistvo mnogih avtentičnih pogledov na 'jaz'. Po nazoru Morena se v človeku skrivajo viri spontanosti in le-ti se morajo osvoboditi preko treninga. Spontanost je prisotna v različnih trenutkih – ko človek razmišlja, igra, kaj občuti ali tudi ko počiva. Termin 'kreativnost, ustvarjalnost' izvira iz latinske besede creatio - kreacija. Kot pravi Moreno ustvarjalnost ni rezultat poglobljenega razmišljanja ali načrtovanja, ampak se nanaša na procese improvizacije, pri čemer fizična aktivnost nadvlada nad intelektualnim razmišljanjem. Povzeto po: Anna Bielańska, „Kreatywność – źródło w ogrodzie życia” [Ustvarjalnost – vir v vrtu življenja] v: „Psychodrama. Elementy teorii i praktyki” [Psihodrama. Elementi teorije in prakse], znanstveno uredništvo, Anna Bielańska, ENETEIA, 2009 Kreativnost ima moč preoblikovanja,transformacije; že obstoječim oblikam predstavi nove. Je proces – potovanje, ne končna destinacija. Kreativnost moramo neprestano spodbujati. Zahteva domišljijo, spontanost, fantazijo in sanje, misli,razmišljanja in zanimanje. Domišljija in fantazija zagotavljata ideje za kreativnost-verjetne ali neverjetne. Zato, da te ideje uresničimo so potrebne misli in razmišljanja in kot rezultat spontanosti se porodi kreativnost. Nato nastopi občutek zanimanja,ki nam omogoča da opazimo vso lepoto, ki nas obdaja. Povzeto po članku avtorice Roulle Demetriou, Arteri Magazine, no 4, 2007, Ciper Teorija vlog Vlogo lahko definiramo kot dejansko in oprijemljivo obliko, ki jo prevzamemo. Vloga funkcionira v danem kontekstu in času, in je reakcija v situaciji, ki vključuje tudi druge ljudi. Na njeno obliko vplivajo predhodne izkušnje osebe in kulturni vzorci, ki obstajajo v družbi. Vsaka vloga vsebuje iz osebni in kulturni vidik. Ideja o vlogah je ključni vidik Morenove psihodrame. Po njegovi teoriji ima vsak od nas lasten repertoar vlog, ki se med sabo izmenjujejo. Vsaka vloga ima ustrezno anti-vlogo, ki je skrita in neaktivna. Vloge lahko opazujemo, razvijamo in vadimo, ter jih lahko spreminjamo po lastni volji. Nasprotje spontanosti in ustvarjalnosti je 'kulturna konservativnost' – tradicionalne običajne sheme obnašanja in vlog, torej maske ki jih nosimo v vsakodnevnem življenju. Moreno je bil globoko prepričan, da mora človek vedno iskati nove poti svojega izražanja, iskati nove vloge. Lahko tudi igra ‘stare’ vloge na nov način. Dober primer za to je viden pri delu učitelja, ki lahko zato da poda znanje učencem kopira stare vzorce ali pa se trudi iskati nove inovativne ideje.
SUVOT POKLICNO USPOSABLJANJE – DODATNI MATERIALI ZA TRENERJE
Povzeto po: Anna Bielańska, „Role i ich znaczenie” [vloge in njihov pomen] v: „Psychodrama. Elementy teorii i praktyki” [Psihodrama. Elementi teorije in prakse], znanstveno uredništvo, Anna Bielańska, ENETEIA, 2009
SUVOT POKLICNO USPOSABLJANJE – DODATNI MATERIALI ZA TRENERJE
SOCIOMETRIJA
Povzeto po publikaciji “The search for creativity” (Avtorica: Maria Schejbal, prevod Andrew McGuire, urednik The Bielsko Artistic Association Grodzki Theatre) pripravljeno in izdano v sklopu projekta „Psychodrama on the educational stage” (Lifelong Learning Program, Grundtvig; Project Number: 142673-LLP-1-2008-1-PL-GRUNDTVIG-GMP). Pri sociometričnih vajah se udeleženci zavejo kompleksne narave odnosov v skupini. Vzajemne, večdimenzionalne odnose povežejo s svojimi karakternimi lastnostmi, čustvovanjem in prepričanji. Eden osrednjih ciljev sociometrije je tudi študija motivacije in potreb članov skupine. Znanje s tega področja je še posebej pomembno v procesu izobraževanja, saj določa učinkovitost procesa pridobivanja znanja. Spoznavanje sebe in razvijanje boljšega razumevanja delovanja skupine ima bistven vpliv na razvoj vsakega izmed članov skupine ter izboljšuje njihovo sodelovanje. Primer praktične rabe sociometrije pri analiziranju odnosov v skupini so vaje, ki razkrivajo medsebojne vplive in povezave med člani skupine. Lahko so različnih oblik: na primer, učitelj lahko zagotovi pogoje – kriterije, ki so osnova za udeležence, ki se nato oblikujejo v skupine ali »žive sociograme« (podobe vezi): »ti si tisti, s komer bi se želel pogovoriti o zelo rizičnem projektu«, »ti si tisti, ki mu želim zaupati«, »ti si najprimernejši za ravnanje s financami v skupini«. Pravilo, ki velja za vse člane je, da lahko vsak izbere le eno osebo, ki jo mora zgrabiti za ramena. Tako se rodijo različne povezave in se dinamično preoblikujejo, odvisno od narave kriterija. V sorodni različici takšnega sociometričnega testa mora vsak član odgovoriti na vprašanja mentorja, tako da oblikuje vrsto iz ostalih članov (ki pomeni skupino) ali tako, da ostale člane razporedi na različne distance od sebe. »Kdo v skupini ima name največji vpliv?« »S kom sem v najboljših odnosih?« »Kdo mi je dovolil, da ga najbolje spoznam?«. Ta tehnika kaže tudi na kompleksnost in večdimenzionalnost običajnih skupinskih odnosov ter vključuje gibanje in akcijo (dejanje). Drug način za predstavitev položaja določene osebe znotraj skupine je igra, v kateri osebnost in značaj ljudi simbolizirajo tri kategorije, ki jih označimo tudi v fizičnem prostoru: volkovi samotarji, družabni volkovi in vodilni volkovi. V prvem krogu se vsak izmed članov postavi na izbrano mesto, na katerega po svojem mnenju spada – upoštevajoč vse oblike skupin in vsakdanje življenje. V drugi fazi se člani skupine prerazporedijo. Vsak udeleženec ustrezno prerazporedi ostale člane skupine, glede na isti kriterij. Primerjava obeh situacij nam ponuja zelo zanimiv sklop kognitivnih informacij. Povratne informacije udeležencem omogočijo, da preverijo oz. potrdijo svoje lastno vedenje in odnose. Zemljevidi Ena najpreprostejših sociometričnih tehnik je zemljevid, ki ima več različic. Obstaja več oblik zemljevidov, ki jih lahko uporabimo za različne situacije (zemljevidi krajev, čustev, potreb, interesov, sanj). Odvisno od izbranega kriterija (ki ga določi mentor ali tudi udeleženci sami), skupina oblikuje prostorske in gibalne konfiguracije, ki prikazujejo skupne lastnosti posameznikov, kot tudi tiste, po katerih se med seboj razlikujejo. Zemljevid se lahko nanaša na vidne značilnosti, na primer starostno strukturo v skupini, ali pa razkriva osebna prepričanja, odnose in intimne izkušnje. Ustvarjanje zemljevida v novi skupini se pogosto začne z identificiranjem prostorov, od koder člani skupine prihajajo ali kjer živijo. Mentor označi namišljeno prizorišče igre: vzame na primer dva šala in ju postavi na nasprotna konca prostora ter z njima označi sever in jug. Člane
SUVOT POKLICNO USPOSABLJANJE – DODATNI MATERIALI ZA TRENERJE
skupine povabi, naj poiščejo svoj prostor glede na navodila, npr. »kraj ali vas, v kateri si se rodil/a«. Udeleženci zavzamejo ustrezna mesta, povejo ime rojstnega kraja in svoj položaj prilagodijo glede na pozicijo ostalih članov skupine. Svoj kraj lahko definirajo tudi bolj podrobno – naštejejo kakšno podrobnost, tako da ostali dobijo boljši občutek o kraju, ki ga predstavljajo. Sprememba kriterija (recimo, kje trenutno živite; kam bi radi šli/potovali; kraj, kjer se počutite najbolj domače) povzroči spremembo zemljevida. Takšna oblika medsebojnega razumevanja med člani skupine se zelo razlikuje od klasičnih načinov predstavitve – saj so vsi člani skupine nemudoma vključeni v dogajanje, združujejo se skozi razne interakcije in vzpostavljajo stike. Tako nastali zemljevidi se lahko drug med drugim zelo razlikujejo, odvisno od tega, kaj je želel doseči mentor; kriteriji pa se lahko nanašajo na različna področja življenja – družino, delo, veščine ali interese. Z različnimi vrstami zemljevidov se spreminja tudi količina informacij, ki so jo člani skupine pripravljeni razkriti. Posebna različica zemljevida je vaja za ogrevanje, ki je udeležencem delavnic običajno zelo všeč: Sem edina oseba v tej skupini, ki... Vsi stojijo v krogu. Posamično stopajo v krog in dokončajo stavek, tako da povejo svoje izkušnje, opišejo svoje znanje ali veščine ali življenjske situacije, po katerih se razlikujejo od drugih članov skupine. Na primer: »sem edina oseba v tej skupini, ki zna hoditi na hoduljah«. Udeleženci naj podajajo le resnične izjave. Če je v skupini še kdo, ki zna hoditi na hoduljah ali je to že poskušal, se pridruži osebi na sredini kroga. Pogosto se izkaže, da tisto, zaradi česar nekdo misli, da je edinstven, delijo tudi drugi člani skupine. Pri vaji ni predvideno določeno število ponovitev; igra se nadaljuje, dokler se nekako po naravni poti ne izteče. Člani skupine imajo tako priložnost, da se med seboj bolje spoznajo; slišijo veliko novih in zanimivih informacij, ki so zanimive za celo skupino; vsak lahko z drugimi deli informacije o svojih interesih in tako dokaže, da je edinstven in nekaj posebnega. Če želimo skupino usmeriti k nadaljnjim aktivnostim, lahko vajo nadaljujemo tako, da rečemo: »sem edina oseba v tej skupini, ki bi želela govoriti o...« ali »sem edina oseba v tej skupini, ki me zanima...« Odgovori na takšne izjave nam lahko pomagajo razjasniti potrebe in interese vsakega posameznega člana skupine. Velika prednost zemljevida kot povezovalne tehnike je njegova dinamična in poživljajoča narava, pa tudi dobesednost in dostopnost ad-hoc podob, ki nastanejo pri njegovi uporabi. Atom Atom – družba, družina in poklic – je podoba, ki prikazuje mrežo povezav med osebo na sredini kroga in ostalimi. Predmet analize so lahko najrazličnejše teme – iz družinskega kroga, delovnega mesta ali splošnega kroga medosebnih povezav. Ponavadi za atom uporabimo list papirja, lahko pa si pomagamo tudi s ključi, opekami, listjem, kovanci, kamenčki, itd. Vsak član skupine nariše svoj atom, s pomočjo predhodno razloženih simbolov: npr. krog in trikotnik označujeta spol, cela ali črtkana črta označujeta naravo odnosa (trden, stabilen, problematičen, spremenljiv), puščica simbolizira smer oz. odnos (enostranski odnos ali vzajemni odnos). V risbo lahko vključijo tudi druge elemente, recimo vprašaje in krepko tiskane črte. Pomembna je tudi razdalja med posameznimi elementi – komponentami atoma, saj se navezuje na globino in poglobljenost odnosa. Avtor risbe na sredo nariše simbol sebe, ali zapiše svoje ime. Podobno, torej z imeni ali začetnicami, označi druge ljudi na svoji risbi. Ko vsi končajo, sledi predstavitev diagramov in skupinska debata. Ta del naloge lahko začnete z razstavo atomov – postavite jih na stole ali na tla, tako da lahko vsi vidijo vse. Nato vsak
SUVOT POKLICNO USPOSABLJANJE – DODATNI MATERIALI ZA TRENERJE
posameznik pove nekaj o svojem izdelku, na koncu pa se v debato vključijo vsi. Postavljajo vprašanja, izpostavljajo pomen elementov risbe in pogosto odkrijejo stvari, ki jih tudi sam avtor ni opazil, vendar so prisotne v njegovi risbi. Povratne informacije so dragocene, saj pripomorejo k boljšemu razumevanju svojih odnosov z drugimi – poudarek je na pojavih, ki so zelo pomembni za obstoj v določeni družbi. Naslednji korak je preobrazba atomov iz dvodimenzionalne risbe na oder. Člani skupine postanejo asociacije narisane sheme – izbere jih avtor. Izbere tudi nekoga, ki bo na odru predstavljal njega. Z uporabo tehnike zamenjanih vlog učitelj izvaja kratke intervjuje z vsemi izbranimi liki. Najprej na vprašanja odgovarja avtor atoma, šele nato izbrani člani skupine odigrajo svoje vloge, tako da ponavljajo avtorjeve besede in posnemajo njegovo vedenje. Povzetek igre je v obliki povratnih informacij od ljudi, ki so v avtorjevem atomu igrali določene vloge. Tako avtor dobi veliko dragocenih informacij in namigov, ki mu bodo v pomoč pri ocenjevanju in boljšem razumevanju delovanja določene skupine ljudi. Med dejavnostmi, ki bodo skupino pripravile za različne naloge, imajo sociometrične tehnike svoje mesto. Uporabljamo jih v glavnem za študijo odnosov v skupini, čeprav pogosto služijo tudi kot privlačna oblika vaj za ogrevanje, vse pa so strogo povezane z integracijo skupine in ustvarjanjem varnega, prijaznega okolja, ki je predpogoj za učinkovito sodelovanje. Kljub temu pa moramo upoštevati, enako kot pri vajah za ogrevanje, določene problematične pojave in odpor s strani udeležencev. Po Morenu je bistvo sociometrije vpogled v organizacijo in strukturo skupine, znotraj katere imajo določeni ljudje določen prostor, hkrati pa sooblikujejo odnose z drugimi. Sociometrija nam pomaga razkriti odnose med člani skupine, tudi tiste skrite; razkriva nam skupne točke in razlike. Prav zaradi tega lahko postane uporabno orodje za izboljšanje skupinskega dela v katerikoli skupini: v terapiji, izobraževanju, na delu. Moreno pravi, da je človek »mreža povezav«, ki nikoli ne deluje kot samostojna enota, to pa pomeni, da se sociometrija nanaša na najbolj elementarno dimenzijo naše resničnosti.
SUVOT POKLICNO USPOSABLJANJE – DODATNI MATERIALI ZA TRENERJE
VAJE ZA OGREVANJE
Povzeto po publikaciji “The search for creativity” (Avtorica: Maria Schejbal, prevod Andrew McGuire, ur. The Bielsko Artistic Association Grodzki Theatre) izdano v sklopu projekta „Psychodrama on the educational stage” (Lifelong Learning Program, Grundtvig; Project Number: 142673-LLP-1-2008-1-PL-GRUNDTVIG-GMP). Pedagogi o vajah za ogrevanje: Vaje za ogrevanje so zelo koristne in jih toplo priporočam. Pomagajo nam »prebiti led« in ustvarjajo dobro vzdušje skozi igro. Ob njih se razživijo posamezniki in celotna skupina. Ljudi združujejo in jih povezujejo. Ponujajo priložnost za neposreden stik, tudi fizično, preko dotika. Vaje za ogrevanje krepijo zaupanje in odnose v skupini. Obliko vaje je treba izbrati previdno, z upoštevanjem značilnosti skupine in teme učne ure – imeti morajo namen in smisel. Podobno kot ogrevanje v športu, imajo te vaje nalogo, da nas pripravijo in mobilizirajo za izvajanje določene naloge, hkrati pa predstavljajo bistven element učenja veščin in pravil, ki jih bomo potrebovali kasneje pri delu. Lahko jih nadgrajujemo ali spreminjamo glede na domišljijo mentorja ali potrebe skupine. Piotr Kostuchowski (Grodzki Theatre, Poljska) Vaje in igre za ogrevanje so zelo uporabno sredstvo v procesu integracije skupine, saj zmanjšujejo napetost. Učitelj skozi njih spozna pričakovanja in potrebe članov skupine, ki običajno prihajajo s strahovi, negotovostjo in predsodki. Ker gre za igre, se tako prej počutijo varne in so bolj zaupljivi. Pomagajo jim, da zaupajo učitelju in da razmišljajo v stili »mi« in ne »jaz«. Vaje za ogrevanje pogosto potekajo v parih ali manjših skupinah, kjer udeleženci trenirajo dragocene, želene veščine. Za mnoge ljudi je delovanje v skupini in sodelovanje z drugimi nekaj težkega. Preko takšnih vaj se naučijo pravila sodelovanja. Klitos Symeonides (CAEA, Ciper) Pozdravi Mentor prosi udeležence, da se pozdravijo drugače kot ponavadi. Najprej morajo pri pozdravu uporabiti nogo, nato kolena, boke, ramena in nazadnje – se morajo stakniti z glavami. Vaja vsebuje veliko gibanja in je zelo zabavna; pojavljajo se vedno bolj dodelani pozdravi, člani skupine se običajno vedejo svobodno in spontano in iščejo različne načine za vzpostavljanje odnosov. Vsi dobijo priložnost, da srečajo oz. pozdravijo vsakogar, v obliki direktnega stika. Igra od igralcev zahteva, da premagajo odpor do fizične bližine (ki je za mnoge velika težava), hkrati pa vzpostavlja meje varnosti – saj imajo vsi sposobnost, da nadzorujejo način, na katerega bodo stopali v odnos z drugimi. Podobno kot druge aktivnosti z gibanjem, so pozdravi najbolj primerni v situacijah, ko nivo energije v skupini pade ali ko so člani utrujeni od tempa ostalih dejavnosti. Imena Naloga udeležencev je, da podrobneje pogledajo svoje specifične lastnosti, poklicne sposobnosti in veščine, tako da analizirajo svoja imena. Na list napišejo anagram – besed, ki se začenjajo s črkami njihovega imena. Npr. ADAM – Altruističen, Drugačen, Aktiven, Melanholičen. Dovoljeno je tudi izumljanje novih besed, skovank, ki označujejo neko posebno
SUVOT POKLICNO USPOSABLJANJE – DODATNI MATERIALI ZA TRENERJE
lastnost posameznika. Nato se vsi predstavijo s pomočjo besed svojega anagrama, tako da pomen posameznih besed razložijo v kontekstu različnih življenjskih in poklicnih situacij. V sorodni različici te vaje se člani skupine na začetku sprehajajo po prostoru in se drug drugemu predstavijo tako, da pri tem uporabijo besede iz anagrama. Analiza besed poteka kasneje, v velikem krogu. Še ena različica pa je zasnovana tako, da ustvarijo smiseln stavek z besedami, ki se začenjajo na črke njihovih imen, npr. ADAM – Ali Danes Analiziraš Misli?. Namen igre je razmislek o šibkih in močnih plateh osebnosti, s pomočjo besedne igre, s premetavanjem pomenov in asociacij. Zanimiva popestritev posameznih samo-predstavitev so lahko informacije, ki jih podajo drugi člani skupine – vsi razložijo, zakaj se strinjajo ali ne strinjajo z značilnostmi, kot jih je podal avtor. Ta aktivnost je lahko uporabna v različnih fazah skupinskega dela, ne le na začetku, ko pomaga članom, da se spoznajo in premagajo svojo »tremo«. V številnih izobraževalnih kontekstih lahko spodbudi udeležence k iskanju novih, ustvarjalnih rešitev in idej. Prostor Člani skupine se sprehajajo po prostoru in iščejo prostore, s katerimi po lastnem mnenju povezujejo določene občutke. Ustavijo se na mestu, kjer se – po učiteljevem namigu – počutijo svobodne, varne, vesele ali jim je preprosto udobno; ali na mestih, kjer se počutijo negotovi, nemirni, kjer čutijo nevarnost. Vsak na kratko razloži svoje občutke. Različic te igre je veliko, navezujejo se na spoznavanje in privajanje na določen prostor, v katerem se izvaja tečaj. Naloga vsakega učenca je lahko, da izbere eno mesto – tisto najbolj zanimivo, kamor bo povabil še ostale udeležence in jim razložil, zakaj je izbral prav to mesto. Dopolnjevanje Delo poteka v parih. Ena oseba deluje kot vodja in začne zaporedje gibov. Naloga njegovega partnerja je, da dokonča zaporedje na svoj način. Čez čas zamenjajo vloge. Pri igri ne gre za ponavljanje ali posnemanje gibov partnerja, pač pa za dopolnjevanje. Kot nekakšna sestavljanka – vsak mora najti način, kako se vklopiti in imeti idejo, ki jo bo »vstavil« kot manjkajoči košček sestavljanke. Igra, ki se na prvi pogled morda zdi zelo preprosta, je v resnici velik izziv. Zelo težko zna biti uganiti, kakšen je resnični namen vodje; razumeti njegove izraze, geste, dejanja in nato predlagati smiselno in povezano nadaljevanje. Zanimiv zaključek igre ja diskusija v parih – primerjava razlik in podobnosti v govorici telesa in interpretaciji gest med obema partnerjema. Igra je odličen primer za trening medosebne komunikacije, saj se ob njej udeleženci zavedo kompleksnosti in bogastva razpoložljivih oblik za prenos informacij, sporočil in znanja. Zato ima igra pomembno mesto v gibanju in sprostitvi. Da - ne Smisel te vaje soočanje: gre za neposredno srečanje nasprotujočih si mnenj in argumentov. Delo poteka v parih. Partnerja izvajata pogovor, omejen na samo dve besedi – eden lahko reče samo »da«, drugi pa samo »ne«. Skupno imata nalogo preverjanja in poglabljanja odnosa, uravnovešenja moči in krepitve sposobnosti komunikacije in prepričljivosti. Gre za uporabo in preizkušanje različnih metod komunikacije; za udejstvovanje in osvobajanje različnih čustev. Kot dodatni element takšnega »pogovora« lahko vpeljemo fizični kontakt – partnerja sta obrnjena drug proti drugemu in se spopadeta, ampak samo z rokami. Vajo je možno izvajati tudi v skupini, ki jo razdelimo na dve nasprotni strani. Vremenska napoved Mentor prosi skupino, da govori o svojem počutju v obliki vremenske napovedi (npr. danes je oblačen dan, z občasnimi padavinami, nizkim zračnim pritiskom in naraščajočo temperaturo. Popoldne lahko posije tudi sonce.) Udeleženci opisujejo svoje počutje na način po analogiji
SUVOT POKLICNO USPOSABLJANJE – DODATNI MATERIALI ZA TRENERJE
zgornjega metaforičnega primera, zatem pa morajo predstaviti dogodke, ki po njihovem mnenju najbolje ilustrirajo njihovo počutje. Za predstavitev imajo nekaj minut časa – lahko si izberejo pripomočke in nato na učiteljev znak pričnejo s svojo improvizirano predstavitvijo. Skupina sodeluje in izmenjuje svoje občutke. Pripomočki so pomemben del igre (barvni šali pridejo zelo prav, saj lahko ponazarjajo oblike in gibanje). Vaja je odlična povezovalna aktivnost, ki pri članih skupine razvija domišljijo in ustvarjalnost odgovorov. Zaupanje Vaja je preizkus medsebojnega zaupanja med člani skupine. Polovica jih zapusti učilnico oz. prostor, kjer potekajo srečanja, druga polovica pa medtem pripravi prostor za vajo: po sobi razporedijo razne predmete in ovire. Druga polovica se v prostor vrne z zavezanimi očmi. Vstopajo posamično in vsak dobi svojega vodiča. Tisti z zavezanim očmi položi roko na rame svojega vodiča, ki ga varno popelje po prostoru. Vsake toliko vodiči zamenjajo svoje partnerje in se preizkusijo z drugimi. Na koncu vsi opišejo izkušnjo in se postavijo kot živi kipi, ki naj bodo odraz njihovih občutkov. V naslednji fazi vaje oblikujemo manjše skupine: upoštevamo podobnosti, ki se pokazale v prvih korakih vaje. Te skupine nato zgradijo skupinske skulpture – spomenike. Na ta način se izrazijo simbolične ideje, ki prikazujejo uravnovešenost čustev znotraj skupine. Živali Mentor pripravi dva izvoda papirja z napisanimi imeni živali. Razdeli jih med skupino, člani pa morajo poiskati drugega predstavnika iste živalske vrste. Toda to morajo početi z zaprtimi očmi, samo s pomočjo oponašanja živali (psi lajajo, kokoši kokodakajo, mačke mijavkajo itd). med premikanjem po prostoru morajo roke držati odročene, kot varnostni ukrep. Odlična vaja v situacijah, ko je skupina utrujena od miselnih naporov, saj deluje osvežujoče ter daje novo energijo in pomeni premik iz točke stagnacije. Nasprotja Podobno kot v prejšnji vaji je naloga vsakega člana, da poišče partnerja na podlagi informacije, zapisane na koščku papirja. Toda tokrat morajo iskati nasprotja. Na primer: tat išče policaja, študent išče učitelja, pacient išče zdravnika. Premikajo se po učilnici in igrajo dodeljene vloge. Pomen skušajo razbrati s pomočjo vedenja, obraznih izrazov in tipičnih gest. Tako bi jim moralo uspeti razvozlati vsako vlogo oz. karakter. Običajen dan Vsak poišče svoj prostor v prostoru. Cilj naloge je prikazati tiste aktivnosti, ki jih določena oseba počne ob različnih trenutkih vsak dan. Vsi delajo hkrati, vsak v svojem ritmu. Učitelj pove, koliko je ura; začne s peto ali šesto uro zjutraj. V tem času večina ljudi spi, nekateri pa že pijejo kavo ali sprehajajo psa. Ob 7h si nekateri umivajo zobe, drugi se vozijo ali hodijo v službo; nekdo ugaša budilko in spet drugi kadi jutranjo cigareto. Čas nato preskoči 2-3 ure naprej in tako se igra nadaljuje vse do 1. ure ponoči. Učitelj lahko uro zaustavi tudi prej in prosi učence, da mu natančneje razložijo, kaj takrat počnejo. Igra ni samo odlična vaja igranja vlog, pač pa tudi način, da se udeleženci spoznajo med seboj, odkrijejo, kaj imajo skupnega in kje se razlikujejo. Začarani gozd Člani skupine se gibajo – premikajo po sobi, medtem ko jim učitelj razlaga: »sprehajate se po travi, pesku, blatu; skozi gozd, po strmi skalnati poti; navzgor po potoku, v globokem snegu«. Vsak skuša poiskati samosvoj način premikanja skozi posamezne scenarije. Čez čas vsi prispejo do čarobne doline, kjer jih začarajo. Najprej se spremenijo v petletne otroke, ki se igrajo, nato
SUVOT POKLICNO USPOSABLJANJE – DODATNI MATERIALI ZA TRENERJE
v najstnike, ki se srečajo v mestu ali šoli, mlade odrasle, ki se soočajo s pomembnimi odločitvami in izbirami, zrele odrasle in končno upokojene starejše občane. Naloga je improvizacija vlog glede na starost ter gradnja odnosov in interakcija. Vaja je za skupino povezovalna, omogoča jim lažji kontakt med seboj ter jih uči, kako izraziti čustva, potrebe in impulze. Sprehod Učenci se postavijo v dve vrsti, ena nasproti druge. Tako nastane simboličen prehod za prostovoljca. Njegova naloga je povedati zgodbo – kakršnokoli zgodbo, medtem, ko se sprehodi skozi »tunel«. Vsak v vrsti doda eno besedo, ki jo mora vključiti v svojo zgodbo. Dodajanje in upoštevanje vedno novih tem in predlogov in hkrati ohranjanje smiselne zgodbe zahtevajo ustvarjalnost, fleksibilnost, domišljijo in koncentracijo. Roke Skupina kleči v krogu. Iztegnjene roke položijo na tla po sistemu: roka X, roka Y, roka Z, roka Y, roka Z, roka V, itd (izmenično). Nato pričnejo v ritmu udarjati z rokami ob tla. Ena roka za drugo, v smeri urinega kazalca. Če nekdo udari dvakrat, se smer obrne. Lahko se dodajo dodatne ovire, na primer, trojni udarec pomeni, da se tri roke preskočijo, smer pa ostane ista (to je že kar težka različica). Vaja je močno povezovalna in izboljšuje koncentracijo. Stroj Naloga je izgradnja multi-funkcionalnega mehanizma, v katerem ima vsak del pomembno vlogo. Igra se začne s prostovoljcem, ki ima kakršnokoli idejo za stroj. Ostali se mu spontano pridružijo in pri tem ustvarjajo nove povezave in funkcije. Dovoljene so vse vrste gibov in zvokov. Učitelj ustavi vajo v trenutku, ko je stroj dokončan in v celoti deluje. Igra lahko nastopa v funkciji gibalno usmerjenega premora med aktivnostmi. Lahko jo izvajamo tudi na določeno temo in s tem pripravljamo udeležence na osrednji cilj srečanja (na primer, gradnja stroja iz posameznih računalniških delov kot preizkušanje meja tehnoloških ugank). Predmeti Ta vaja je nekakšen način »ogrevanja za temo« in uporablja jezik metafor. Vsak udeleženec ustvari svojo skulpturo – konstrukcijo, za katero lahko uporabi karkoli v sobi. Pred samim srečanjem lahko učitelj v ta namen pripravi dodatne rekvizite. Skulpture naj bodo ilustracija idej in izrazov, povezanih z glavno temo srečanja. Na primer, med urami zgodovine Evrope učenci ustvarjajo simbolične podobe določenih držav, s poudarkom na dejstvih, osebnostih in dogodkih, ki so po njihovem mnenju najbolj pomembni. Nato vsak opiše svoje delo in pojasni izbor posameznih elementov. Zatem vsa skupina analizira in oceni temo srečanja skupaj z učiteljem. Vaja ima veliko izobraževalnih prednosti. Primarno se navezuje na domišljijo in umetniški izraz, zajema pa tudi sposobnost asociacij in postopoma pripelje člane skupine do močnejšega zavedanja o temi učne ure.