SUVOT POKLICNO USPOSABLJANJE – DODATNI MATERIALI ZA TRENERJE
PSIHODRAMA IN SORODNE TEHNIKE IGRANJA VLOG Psihograma je psihoterapevtska metoda, ki podpira osebni razvoj ter s pomočjo dramatizacije omogoča pridobivanje edinstvene izkušnje pri reševanju problemov, težav in medsebojnih konfliktov. Na psihodramatski stopnji - "tukaj in zdaj" – prisotni so spomini na pretekle dogodke, kot tudi intimne drame, fantazije in sanje, poleg tega pa scenariji in pričakovanja za prihodnost. Te predstavitve na odru so zelo podobne situacijam vsakodnevnega življenja ali pa so metoda za predstavitev duševnega stanja in procesov. Vloge različnih karakterjev in čustev, ki so pomembna za igralce so zaigrana s strani različnih udeležencev,ki jih določijo protagonisti. V igrah so lahko uporabljene tudi različne stvari in pripomočki. Osnovna tehnika,ki se nanaša na psihodramo je igranje vlog. Igralcem omogoča, da na odru igrajo vloge različnih likov in da govorijo v njihovem glasu. Besede in obnašanje igralca mora nato ponoviti oseba, ki igra dano vlogo in predstavlja ‘podporni ego’. Teatralna realnost psihodrame se vedno prikazuje glede na osebni scenarij protagonista. Ostale psihodramatske tehnike so: igranje vlog (poistovetenje z različnimi karakterji in obnašanje v različnih situacijah), podvojevanje (člani skupine govorijo v imenu protagonista, dajejo mu napotke, katere lahko uporabi ali jih zavrne) in zrcaljenje (predstavitev protagonistovih značilnosti na odru kar mu omogoča, da si situacijo ogleda z bolj oddaljene perspektive). Psihograma je sestavljena iz treh glavnih delov: ogrevanje, aktivnost in zaključek, ki temelji na medsebojnem izmenjavanju čustev v skupini. Zadnja faza je: deljenje (udeleženci govorijo o svojih čustvih in izkušnjah, povezanih z zaigrano sceno), povratna informacija o vlogah (ljudje, ki igrajo določene vloge govorijo o čustvih in občutjih, ki so jih doživeli med igro) in povratna informacija identitete (člani skupine govorijo o izkušnji, ki izvira iz oponašanja protagonista ali katerega drugega lika med uprizoritvijo). Ustanovitelj psihodrame je Jacob Levy Moreno (1889-1974), psihiater in psihoterapevt, čigar teorije povzemajo mnogi terapevti po vsem svetu. Moreno je v svoji teoriji posebej izpostavil pomen doživljanja pripadnosti skupini. Trdil je, da se vsak človek razvije in zraste v skupini, v kateri velja edinstvena medsebojna notranja dinamika in dinamični procesi, ki se odvijajo v skupini. Skupina je kot ogledalo v katerem lahko vsak vidi svoj lasten odsev. Povzeto po: "Teatr, który leczy [Gledališče, ki zdravi]", Anna Bielańska, Wydawnictwo Uniwersytetu Jagiellońskiego, 2005 ter “Focus on Psychodrama. The Therapeutic Aspects of Psychodrama”, Peter Felix Kellerman, Jessica Kingsley Publishers, 1992
Sociodrama je metoda povezana s psihodramo. Ima enako osnovno sestavo, razdeljeno na tri dele. Glavna razlika je med obema metodama je, da psihodrama temelji na osebnih problemih, medtem ko sociodrama posega v globlje vzroke, ki so nas oblikovali ali deformirali. Najpomembnejši razlogi za uporabo sociodrame so: boljše razumevanje socialne situacije, poglobitev znanja udeležencev o vlogah, ki oblikujejo to situacijo (vloge, ki jih oni in drugi ljudje igrajo) in doživetje katarze ob izražanju čustev povezanih z danim predmetom. Povzeto po: “The Handbook of Psychodrama”, ur. Marcia Karp, Paul Holmes in Kate Bradshaw Tauvon, Routledge, 1998