Oskarjev kotiček
NENAVADNE ZGODBE Št: 3 Avtor: OSKAR NEUVIRT
KAZALO: PONORELA KRAVA TRMASTA MUCA IN DIREKTORICA TEŽAVE Z UTOPLJENCEM
Kaj vse gasilci vidimo pri svojem delu, kaj vse moramo pretrpeti in požreti, kakšne situacije reševati in kaj tvegati, ve lahko samo GASILEC. Te zgodbice vam bodo ponudile malo vedrejši pogled v naše delo.
OSKAR NEUVIRT: NENAVADNE ZGODBE
stran: 2
Ponorela krava Bilo je spomladi leta 2000 okrog devete ure dopoldan, ko je na poklicni enoti v Mariboru zazvonil telefon za klic v sili 112. Nek občan iz Miklavžu na Dravskem polju je sporočil, da po vodnem kanalu Maribor-Zlatoličje plavata dve kravi. Vodja izmene je določil štiričlansko ekipo za reševanje na vodi. Poleg mene sta bila še dva Jožeta, Gojčič in Kurade ter Beno Donko.
Na pot smo se odpravili z vozilom za reševanje na vodi in tehničnim vozilom z dvigalom. Aktivirali smo še prostovoljne gasilce iz Miklavža , ki tudi imajo čoln za reševanje na vodi.
OSKAR NEUVIRT: NENAVADNE ZGODBE
stran: 3
Niti v sanjah si takrat nisem zamišljal, kaj vse bomo ta dan še doživeli. V začetku je kazalo, da bo kljub redki in nenavadni reševalni akciji potekalo vse gladko. Čoln smo splavili pri mostu čez kanal v Miklavžu. Enako so takoj za nami storili tudi domači gasilci. Opremili smo se z reševalnimi vrvmi ter se zapeljali po kanalu v smeri elektrarne Zlatoličje. Kaj hitro smo dohiteli že zelo izmučeno kravo, ki je plavala kar po sredini kanala. Očitno je poskušala sama na breg, a ji to zaradi strmine in spolzkega betona ni uspelo. Krava je bila težka približno 400 kilogramov. Skupaj s sotrpinko, ki je plavala še kakšnih 300 metrov nižje, je padla v kanal pri goveji farmi v Miklavžu, ki je locirana tik ob vodi. Kaj hitro mi je uspelo vreči kravi zanko na rogovje. Privlekli smo jo do roba kanala, kjer jo je dvigalo potegnilo na breg. Strojnik Jože Gojčič je to ob pomoči delavcev farme opravil zelo dobro. Problemi so se pojavili, ko sva s sodelavcem priplula do druge krave. Takoj nama je dala vedeti, da se z najinim početjem ne strinja. Zaganjala se je z glavo, na kateri je imela dva ostra rogova , v gumi čoln. Po več poskusih krave, da naju potopi in ob pomoči čolna gasilcev Miklavža, nam je uspelo natakniti zanko na rogovje. Privlekli smo jo do roba kanala. Krava se je obupno otepala nadete vrvi. Splezal sem na breg, kamor mi je Jože vrgel vrv. Reševalna vrv je bila dolga 25 metrov. Ko se mi je pridružil še sodelavec in sva vrv napela, je krava takoj začutila pomoč in pričela lesti po betonskem bregu. No, sem si mislil, ne bomo potrebovali dvigala, vendar sem se krepko
OSKAR NEUVIRT: NENAVADNE ZGODBE
stran: 4
zmotil. Ko je podivjana žival prikorakala na vrh, pa se je zgodilo. S sklonjeno glavo in z vso silo se je pognala proti meni. Prizor je spominjal na bikoborbe. Sam ne vem, kako mi je uspelo odskočiti. Naenkrat me je vrglo preko škarpe v koruzno njivo. Krava me je oplazila le po kolenu leve noge. Vrv sem še vedno trdno držal v rokah. Z Jožetom sva vlekla na vso moč in poskušala ustaviti ponorelo kravo, ki je lomastila naprej po koruzni njivi. Po kakšnih petdesetih metrih sva ob robu njive zagledala nekaj akacijevih dreves. Uspelo nama je nekako oviti vrv okrog prvega drevesa in žival je morala obstati. Divjala je še naprej in vrv se je ovijala okrog debla. Končno smo si oddahnili.
V kolenu sem čutil rahlo bolečino. Pridružila se nam je neka gospa iz farme, ki nam je zagotovila, da bodo kravo naložili na traktorsko prikolico in jo odpeljali na farmo. Spomnim se, da sem gospo opozoril, da je krava nevarna in naj obvestijo veterinarja, ki ji bo dal kakšno pomirjevalo. Pospravili smo opremo in se napotili proti domu. Napisal sem poročilo in s
OSKAR NEUVIRT: NENAVADNE ZGODBE
stran: 5
sodelavci smo še enkrat analizirali uspelo akcijo reševanja ponorele krave. Popoldan, takoj po kosilu sem opazil, da mi koleno vedno bolj zateka. Vodja izmene mi je predlagal pregled v bolnišnici. Na dvorišču sem se pridružil reševalnem vozilu, ki je bilo ravno na poti tja. Sedež reševalne enote se je pred nekaj meseci preselil v našo stavbo. Med potjo sem se pogovarjal z zdravstvenima tehnikoma in jima na kratko opisal kravji rodeo, ki sem ga doživel dopoldan. Pa mi pravi reševalec, da sem jih odnesel še kar dobro, saj so pred kakšno uro vozili v bolnico moškega, ki mu je neka krava v kraju Loka poškodovala glavo in rebra. Takoj sem ugotovil, da je to »naša« pobesnela krava. Pozneje sem izvedel, da je pri nalaganju pobegnila delavcem farme in se napotila proti magistralni cesti Maribor – Ptuj. V naselju Loka se je zapletla na nekem dvorišču v verigo domačega psa čuvaja. Moški je slišal lajež in prišel na dvorišče. Poskušal je kravo rešiti verige. Niti slutil ni, da ima opravka z nevarno živaljo. Pri tem početju ga je krava napadla in poškodovala. Poklicali so reševalce in policijo. Moškega so preko okna rešili na drugo stran hiše in ga oskrbeli. Nekako so z ovirami zaprli dvorišče, kjer je verjetno krava končala svoj uničujoči pohod. V bolnišnici so mi pregledali koleno in mi nadeli mavec. V bolniškem staležu sem bil štirinajst dni. Moje pripovedi pa še ni konec. Po nekaj dneh me je doma obiskal moj prijatelj Jože Protner, takratni podžupan občine Maribor. Ko je slišal mojo zgodbo, se je pričel smejati, saj se je spomnil pripovedi
OSKAR NEUVIRT: NENAVADNE ZGODBE
stran: 6
svojega kolega župana občine Starše Vilija Ducmana. Le ta mu je pripovedoval, kako se je pred dnevi peljal iz Miklavža proti Loki. Sredi polja je srečal dva moška, ki sta imela v roki palice in tekla po cesti. Ustavil je avto in ju vprašal, če lahko kaj pomaga. Oba sta prisedla in mu povedala, da lovijo kravo, ki je pri nalaganju pobegnila ter še dodala, da sta zapornika. Farma je namreč last Vzgojnega zavoda Kozjak, ki dela pod okriljem mariborskih zaporov. Županu je postalo zelo nelagodno. Komu pa ne bi. Kar oddahnil si je, ko sta »lovca« na kravo izstopila v Loki. Protner je šele takrat v celoti verjel pripovedovanju kolega Ducmana. Ko sem se vrnil na delo v gasilsko enoto, so mi sodelavci podarili okvirjeno fotografijo, na kateri je bil jezdec na kravi. Potrudili so se in s fotomontažo jezdecu nadeli moj portret. Zatem nekaj časa nisem jedel govejih zrezkov. Dokončno pa sem kravi odpustil, ko sem prejel od zavarovalnice nekaj denarja. Moram pa pošteno zapisati, da me med intervencijo ni bilo nič kaj strah. Le pozneje, ko sem razmišljal, kaj bi bilo, če bi me zadela z rogovjem , me je spreletel srh. Živemu človeku se vse zgodi, če si pa gasilec, pa še toliko več.
OSKAR NEUVIRT: NENAVADNE ZGODBE
stran: 7
Trmasta muca in direktorica Veliko zgodb piše življenje, če pa si gasilec je teh zgodb še več. Opisal vam bom eno, ki se je zgodile nekega hladnega zasneženega dne v Radvanju pri Mariboru. Gasilci smo dobili klic iz eminentnega hotela Habakuk pod Pohorjem. Iz recepcije so javili, da se v njihovem prezračevalnem sistemu znašla muca, ki nikakor noče ven in neusmiljeno mijavka že ves dan. Bali so se, da bi muca poginila. Uboga žival je namreč hodila po velikih ceveh in se oglašala enkrat tu drugič drugje. Pogin živali v tem sistemu bi verjetno pomenil celo začasno zaprtje hotela.
OSKAR NEUVIRT: NENAVADNE ZGODBE
stran: 8
Pred hotel smo se napotili s kombiniranim vozilom in štirimi gasilci. Pričakal nas je hišnik-vzdrževalec. Skupaj smo se napotili na zadnjo stran ogromnega hotela, kjer se je iz pet metrov globokega svetlobnega jaška slišalo mijavkanje muce. Odločili smo se, da odstranimo zaščitno mrežo in se po lestvi spustimo v jašek. Občasno je namreč muca pokukala iz prezračevalnega jaška. Upali smo, da je dovolj izmučena in lačna, da jo bomo lahko zagrabili. Že med prvimi poskusi reševanja muce je vzdrževalcu zvonil telefon. Klicala ga je direktorica hotela, ki je želela, da gasilci takoj umaknemo gasilsko vozilo izpred hotela nekam na zadnjo stran. Odločil sem se, da tega zaenkrat še ne storimo in tudi njena želja in zahteva hkrati se mi je zdela dokaj nenavadna. Ko pa je ponovno klicala sem vprašal vzdrževalca, zakaj neki moti direktorico naše vozilo saj ne ovira nikogar. Ogovor je bil nekako tak; da pač prihajajo goste in kaj neki si bodo mislili, če pred hotelom stoji gasilsko vozilo !?. Moje začudenje je bilo takrat še večje in počutil sem se kot garjav pes, ki ga vsi odganjajo. Med tem časom prvi poizkus reševanja muce ni uspel, saj se je muca vedno umaknila ko je prišel blizu nje gasilec. V bližini je stanoval en moj prijatelj. Šel se do njega in dal mi ji 20 dkg pariške klobase, vedro in preko vedra vrečo za krompir v katero smo vrezali luknjo. Upali smo, da bo, ko bomo spustili v jašek vedro z klobaso, muca splezala v vedro in takrat bomo vedro na vrvi potegnili iz jaška. Trmasta direktorica je še vedno vztrajala, da umaknemo gasilsko vozilo, zato je naš voznik to tudi storil. Spustimo vedro v jašek in muca previdno
OSKAR NEUVIRT: NENAVADNE ZGODBE
stran: 9
prileze iz prezračevalne cevi. Spleza v vedro in plaho se loti klobase. Gasilec začne previdno vleči vedro iz pet metrov globokega jaška. Le nekaj centimetrov pred vrhom, ko bi že lahko muco zagrabili se le ta prestraši in skoči nazaj v globok jašek ter izgine v labirintu cevi. Kljub mrazu, ki je lezel do kosti smo vztrajali še naprej pa tudi direktorica ni več klicala. Po nekaj poskusih smo obupali in pustili vedro s klobaso v jašku ter vrnili zaščitno mrežo. Naročil sem vzdrževalcu na občasno pogleda kako je z muco in da naj nas naslednje jutro pokliče. V poročilo o intervenciji sem z težkim srcem kliknil rubriko »intervencija ni bila uspešna« Naslednji dan so vzdrževalci v garažah hotela izrezali luknjo v prezračevalno cev in uboga žival je čez čas le prilezla na prosto. Moj ponos pa mi ni dal miru in napisal sem elektronsko pismo direktorici in ji opisal naše občutke ob reševanju muce. Kot da naš neuspeh pri reševanju ni bil dovolj, nas je gnjavila še ona z umikom vozila, kot da smo neki klošarji. Napisal sem ji tudi, da če bi videli gostje gasilsko vozilo pred hotelom ne bi bilo to nič strašnega, nasprotno, še bolj varno bi se počutili. Čez dolgo časa sem prejel odgovor, ne pa opravičila. Vztrajala je pri svoji odločitvi in nam vrgla pod nos še to, da itak nismo bili uspešni. Pričujoča zgodba potrjuje dejstvo, da gasilci pri nas še dolgo ne bomo cenjeni kot bi morali biti. V omenjenem hotelu pa bomo verjetno bolj cenjeni, ko nas bodo ponovno potrebovali. Upam da nikoli. Naj dodam še to, da pri prevzemu hotela niso smele biti omarice za gašenje iz nadzemnih
OSKAR NEUVIRT: NENAVADNE ZGODBE
stran: 10
hidrantov postavljene ob fasadi hotela ampak jih je izvajalec moral postaviti samostojno 20 metrov vstran na zelenico. Vse za lepšo podobo hotela.
OSKAR NEUVIRT: NENAVADNE ZGODBE
stran: 11
Težave z utopljencem Ribič iz predmestja večjega slovenskega kraja se je nek popoldan odpravil k reki na ribolov. Pot ga je vodila po strmem, z mešanim gozdom poraslem bregu reke. Ko je prišel natovorjen z ribiško opremo do majhnega tolmuna, kjer se je izlival potok v reko, je zagledal v vodi utopljenca. Starejši moški je verjetno padel po strmem skalnem pobočju in končal v vodi tolmuna. Naš ribič se je hitro obrnil in jo jadrno odkuril v naselje, kjer je v najbližji gostilni poklical policijo in povedal, kaj je videl na bregu reke. Seveda se potem ni več vrnil k reki, saj ni prenesel pogleda na mrliča v vodi. Jaz in še dva poklicna kolega smo sodelovali pri reševanju tega nesrečnega moškega. Zaradi nedostopnosti terena smo splavili gasilski čoln kak kilometer nizvodno. Na nosila naloženega utopljenca in prekritega s črnim prtom smo zatem naložili na čoln. Po videzu sodeč je bilo truplo v vodi kakšnih par dni. Seveda so sodelovali policisti v uniformah, pa kriminalisti, pa preiskovalni sodnik in še kdo. Takrat še nisem vedel zakaj , ampak policisti so se vedli nekam skrivnostno in še posebej pedantno in skrbno so opravili svoje delo. Truplo smo zatem peljali do mesta splavitve čolna, kjer je že čakala pogrebna služba. Sedel sem v čolnu in držal nosila. Kolega je vozil gumi čoln z izven krmnim motorjem v smeri toka reke. Za trenutek je zapihal veter in se uprl v črni prt, ki je tako prekrival truplo, da je bila ena roka vidna. Zaradi tega se je skupaj s prtom dvignila tudi roka in izgledalo je, kot da naju možakar
OSKAR NEUVIRT: NENAVADNE ZGODBE
stran: 12
pozdravlja z dvigom roke. Kolega Marjan je izpustil plin na ročici motorja in polglasno dejal:»Ja kaj te zdaj nori !« Sam sem se tudi ustrašil in skoraj izpustil nosila. Še dobro, da so bila nekoliko privezana. Pozneje sva truplo srečno predala pogrebnemu podjetju. Da ob tem sploh ne omenjam »težav«, ki sta jih imela delavca podjetja. Naj ostane med nami, kot radi rečemo. Od tega dogodka je minilo nekaj let. Nekega jutra sem sedel na vrtu lokala in skupaj z upokojenim delavcem policije pil kavo. Pogovor je nanesel na reševanje na vodi. Takrat mi je kolega zaupal nekaj več podatkov v zvezi z zgoraj omenjenim utopljencem. Tisti dan , ko je ribič prijavil svojo najdbo, je patrulja policije zgrešila mesto najdbe in iskala utopljenca kakšen kilometer višje ob reki, kjer se prav tako steka v reko manjši potok. Ker policista nista ničesar opazila, sta mislili, da gre za potegavščino. Seveda takrat na policijskih postajah še ni bilo telefonov, ki beležijo številko kličočega. Očitno pa si ob prijavi tega dežurni ni zapisal. Skratka, nekaj so »zaštrikali«. Lahko si predstavljaš, je razlagal kolega, kako se je začudil naš ribič, ki je po nekaj dneh zbral pogum in odšel lovit ribe na svoje priljubljeno mesto ob reki. Ponovno je zagledal mrliča na istem mestu kot pred dnevi, ko je prijavil najdbo. Odvrgel je opremo, stekel v bližnjo gostilno in jih na telefon št. 92 malo »napel« policistom. No, potem smo našli truplo in odpeljali utopljenca, je kolega končal pripoved.
OSKAR NEUVIRT: NENAVADNE ZGODBE
stran: 13
Tudi to se zgodi živemu človeku. Po tem sem si »dvig roke« utopljenca med vožnjo razlagal nekako takole: » Ja, kje pa ste hodili tako dolgo!«
OSKAR NEUVIRT: NENAVADNE ZGODBE
stran: 14