DROBTINICE
18. GEOGRAFSKI RAZISKOVALNI TABOR V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI: »V TOKU IDEJ IN DOŽIVETIJ PO DOLINI ZELENEGA ZLATA« Slika 1: Udeleženci geografskega tabora (foto: Simon Koblar).
Kdaj: 5.–13.7.2014 Kje: občine Spodnje Savinjske doline – Braslovče, Polzela, Prebold, Tabor, Vransko in Žalec
Društvo mladih geografov Slovenije je tudi letos organiziralo geografski raziskovalni tabor, že 18. po vrsti, ki se je odvijal pod geslom »V dolini zelenega zlata« v občinah Spodnje Savinjske doline. Udeležilo se ga je 26 študentk in študentov dodiplomskega in podiplomskega študija skupaj s tremi organizatorji. Prvi dan tabora je bil namenjen uvodni ekskurziji, v sklopu katere smo se seznanili z gospodarstvom (tekstilna tovarna Polzela), lokalno zgodovino (muzejska zbirka Prebold skozi čas, grad Žovnek) in si ogledali nekatere kraške reliefne oblike (jami Vetrnica in Škadavnica na Vranskem). Večer je bil namenjen spoznavanju udeležencev in regionalni večerji. Drugi dan je sledila fizično-geografska ekskurzija. Tea Erjavec iz podjetja Limnos nam je pripravila kratko predavanje o ekoremediacijah. Ekoremediacije so okoljske tehnologije, s katerimi na naravne načine obnovimo okolje, ki je bilo pod pritiski različnih dejavnosti. Poznali so jih že v preteklosti, npr. mejice, kali, mokrišča, itd. Nato je sledil, kakor se za geografe spodobi, terenski ogled rastlinske čistilne naprave v Kalah na Vranskem, bregov ob vodotoku Bolski v Prekopi in zasilnega mostu v Čepljah. Popoldne je sledil ogled kontaktnega krasa na Ponikovski planoti. S profesorjem dr. Natkom smo pogumno premagovali vzpone in 12
spuste ter pritok Hotunjščice (kjer je bil premočen teren pač nekoliko spolzek za nekatere prisotne ;)), tako da smo si ogledali slepe doline v Tajni in požiralnike Ponkvice. Ekskurzijo smo zaključili pri cerkvi sv. Jedrt nad Gotovljami (ki pa je brez pokopališča). Tretji dan je bil namenjen hmeljarstvu in alternativnim oblikam kmetovanja. V Ekomuzeju so nas popeljali skozi zgodovino te dejavnosti, sodelavci iz Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo pa so nas seznanili s trenutnim stanjem in njihovim raziskovalnim delom. Popoldne smo si ogledali hmeljarsko kmetijo Oset, kjer nam je lastnik pokazal obiralni stroj ter razložil obiranje hmelja in njegov odkup. Nato smo odšli na kmetijo Cokan, kjer smo se seznanili z alternativnimi oblikami kmetovanja v Spodnji Savinjski dolini. Ko smo območje dodobra spoznali, so se udeleženci posvetili delu po skupinah in tako obravnavali lokalne tematike. Prva skupina se je ukvarjala z razvojem hmeljarstva in njegovimi potenciali za razvoj. Ugotovili so, da se število hmeljarjev od leta 1965 zmanjšuje. Razloge lahko iščemo v zastareli mehanizaciji, nadomeščanjem hmelja z drugimi kulturami v hmeljskih žičnicah (vrtnine, pšenica, silažna koruza, oljne buče) in večjem številu naravnih nesreč (suša, toča, orkanski veter). Kljub temu pa ima hmeljarstvo določene priložnosti za razvoj, kot so novi produkti iz hmelja, razvoj mikropivovarn in butičnih piv. Infrastruktura je že postavljena, pogoji pridelovanja so ugodni, hmeljske sorte so priznane, le še pridelovalci morajo bolj enotno nastopiti na trgu. Skupina, ki se je ukvarjala z ekoremediacijami prsti in voda, je najprej izvedla analizo stanja, kjer je ugotavljala
