(OKOLJSKA) PRIHODNOST BO URBANA IZVLEČEK
Stalno naraščanje števila in deleža mestnega prebivalstva ni zaznamovalo le preteklih desetletij, temveč prinaša številne izzive tudi za doseganje ciljev trajnostnega razvoja v prihajajočih desetletjih, zlasti še z vidika brzdanja pritiskov mest in mestnega prebivalstva na lokalno in globalno okolje. V članku so obravnavani trendi rasti mestnega prebivalstva ter odnosi med urbanizacijo in trajnostnim razvojem, posebej pa so izpostavljene okoljske posledice urbanizacije in možnosti za zmanjševanje ekološkega odtisa urbanega prebivalstva, ki bo s svojim načinom življenja ključno pri narekovanju bodoče svetovne potrošnje in proizvodnje ter posledične (ne)trajnostne prihodnosti planeta kot celote. KLJUČNE BESEDE: urbanizacija, trajnostni razvoj, okolje, urbana ekologija
UVOD
Hitro povečevanje števila prebivalstva, zlasti mestnega, pomeni vse večji izziv pri izboljševanju kakovosti življenja za vse in hkrati preprečevanju nadaljnje degradacije okolja z vsemi posledicami, ki jih ta prinaša. V prihodnjih desetletjih bodo trendi izčrpavanja okoljskih virov in onesnaževanja najbolj odvisni prav od mest in načina življenja njihovih prebivalcev, ki bodo številčno v vse večji prevladi.
URBANIZACIJA SKOZI ČAS
Čeprav so urbana območja po svetu različno opredeljena in tudi statistični podatki Združenih narodov temeljijo na zelo raznolikih virih, ni dvoma, da sta delež in število mestnega prebivalstva v zadnjih desetletjih zelo hitro naraščala. Trajalo je več kot 300 let, da je delež mestnega prebivalstva narasel z 2 % leta 1700 na 52 % leta 2010. V prvi polovici 20. stoletja je ta delež narasel s 15 % na 30 % (9, 11, 13) in okrog leta 1950 je v mestih živelo že 750 milijonov ljudi. V tistem času se je število mestnih prebivalcev vsako leto povečalo za dobre tri odstotke. Mesta so izjemno hitro rastla tudi v drugi polovici 20. stoletja, ko je rast prebivalstva v mestih znatno prehitevala splošno rast števila prebivalcev, čeprav sta se začeli obe proti koncu stoletja vendarle nekoliko umirjati (11). V letu 2018 je po ocenah Združenih narodov (11) živelo na urbanih območjih že 4,2 milijarde ljudi oziroma 55 % vsega svetovnega prebivalstva. Najvišje stopnje urbanizacije imajo Severna Amerika (82 %), Latinska Amerika (81 %) in Evropa (75 % urbanega prebivalstva), medtem ko je najbolj podeželska Afrika s 43 %, ki jih sledi Azija z okrog polovico mestnega prebivalstva. Afrika in Azija imata skupaj tako skoraj 90 % vsega svetovnega podeželskega prebivalstva in še vedno velik potencial za rast urbanih območij. Do sredine tega stoletja naj bi se svetovno mestno prebivalstvo povečalo za dodatne 2,5 milijarde, njihov delež pa na 68 %. Kar 90 % te rasti naj bi odpadlo prav na Azijo in Afriko, ki sta v obdobju 2015–2020 izkazovali v povprečju 3,6-odstotno (Afrika) oziroma 2,2-odstotno (Azija) letno rast mestnega prebivalstva (11, 13). Pozornost svetovne javnosti je običajno usmerjena na največja svetovna mesta, čeprav skoraj polovica vsega mestnega prebivalstva na svetu živi v naseljih z manj kot 500.000 prebivalci in le vsak osmi mestni prebivalec živi v velemestu z več kot 10 milijoni prebivalcev (13). Med njimi izstopajo Tokio s 37 milijoni prebivalcev, ki se mu čedalje bolj približuje Delhi (30 milijonov), sledijo pa Šanghaj (27 milijonov), São Paulo in Ciudad de México (22 milijonov), Daka in Kairo (21 milijonov) ter Peking in Bombaj (20 milijonov) (11). Kljub vsesplošni rasti mestnega prebivalstva pa obstajajo tudi mesta, ki so v zadnjih letih doživela upad števila prebivalcev. Slednji je značilen zlasti za nekatera mesta evropskih in azijskih držav z nizko rodnostjo, lahko pa je tudi posledica gospodarskega upada ali naravnih nesreč, ki prizadenejo posamezno mesto (13). Urbanizacija praviloma ne pomeni le rasti števila mestnega prebivalstva in s tem povezanega deleža,
37
