5 minute read
Presene?enje pri sosedi
Presenečenje pri sosedi
Od Vzhodne Tirolske, mimo Salzburga do Linza
Advertisement
Piše: Leonora Romano • Foto: R. Josipovic, T. Mesic, J. Steininger
Kitzbühel, Saalbach, Kaprun, Flachau. To so imena, ki mi naslikajo sledečo zgodbo. Sobotno ali nedeljsko jutro, zima je. Če si želim romantično sliko, dodam še s snegom pobeljene ulice. Kavč, topla odeja in čokolino v rokah. Prižgan tv sprejemnik in vznemirljiv glas komentatorjev. Poteka namreč smučarska tekma. No, in tako sem se verjetno že v svoji mladosti seznanila z imeni teh krajev, smučarskih središč. Priznam, tam nisem bila še nikoli. Pravzaprav našo sosedo Avstrijo poznam le po nekaj obiskih Dunaja, Celovca, Gradca in nekoč davno Salzburga. In ker nisem prav zaresna smučarka, sem se le nekaj kratkih dni v preteklosti zadržala z druščino na nekaj avstrijskih smučiščih.
Pa smo naredili načrt. Malo gremo v naravo, v gore, tokrat zelene, se nadihat svežine in potem v poletni vrvež mest. Želela sem videti Linz in na pot nam je prišel še vedno glasbeni Salzburg. Pa smo šli.
Vzhodna Tirolska, panorama iz Gradonne Mountain Resorta
Vzhodna Tirolska je bila naša prva destinacija. Kljub temu, da smo doma v zeleni deželi, me vedno znova fascinirajo prostranost hribov, gora, čudoviti razgledi in intenzivna zelena barva. Tu je je bilo v izobilju. No, če je sončen dan, je res intenzivna. Malce smole pa smo imeli prav na začetku naše avanture. Res je med najvišjo avstrijsko goro Grossglocknerjem ali po slovensko Velikim Klekom in Dolomiti čudovita pokrajina. In poleg zelene smo ponekod videli še zaplate beline in ostankov zime. Želeli smo si po alpski cesti Grossglockner-Hochalpenstraße, ki pelje 2572 metrov visoko. No, ta načrt se nam je sfižil v dežju. Pa smo zavili v Gradonno. V občini Kals na Grossglocknerju so se že pred 200 leti zbirali navdušeni alpinisti, pravijo domačini. Mit o 3798 metrov visoki gori še danes drži in prevzema gorske navdušence. Če sem čisto iskrena, meni je fino to videti tako v daljavi, se povzpeti na kaj nižjega, da je razgled še vedno odprt in lahko zadihaš s svobodnimi pljuči in se zazreš v čisto popolnost narave.
DIŠI PO ŠVICARSKEM BORU
Zelo dobro je, da v tej tirolski gorski vasici leži tudi Gradonna Mountain Resort. Rekli so, da začutiš naravo, že ko vstopiš v vhodno dvorano. Ah, seveda, sem si mislila, krasni reklamni letaki. Ne morem verjeti, pa je čisto res: ko vstopiš, diši po, sicer ne vem, ali je švicarski ali ne, se mi pa zdi, da zelo zadiši po boru. Dva dni smo si vzeli za oddih. Skok v bazen, savna, masaža in ob sončnih obdobjih kratki in malo daljši sprehodi. Blaženo.
In ko smo že tako blaženi imeli slivaste prste od predolgega namakanja v bazenih, smo novo blaženost nameravali začutiti še v številnih cerkvah Salzburga. Severni Rim mu pravijo. Nič čudnega, če pa je bil več kot 1000 let cerkvena država, v kateri je bila združena posvetna in cerkvena moč v vlogi knežjega škofa. Takoj za Vatikanom je bil Salzburg najpomembnejša cerkvena metropola. Ta pomembnost je bila med drugim razlog, da mu je Unesco dodelil naziv svetovne kulturne dediščine. Raziskovati baročne trge, se potikati po majhnih pasažah, pokukati v to in ono cerkev ali samostan, to je bil naš dnevni načrt.
KJE JE MOZART?
Na poti do Salzburga smo poslušali Mozartovo glasbo in najmlajšim udeležencem naše avanture pripovedovali, kako je že kot deček čudežno igral na klavir. Ni čudno, da smo med potepanjem po salzburških ulicah ves čas poslušali: »Kje je ta fantek Mozart, a igra klavir? A ga lahko gremo pogledat?« Pa smo zavili kar k njemu domov na ulico Getreidegasse 9 in si ogledali, kako je živel, njega pa vendarle nismo našli. No, razen na nekaj slikah. Krasno je bilo videti njegov mali klavir pa njihovo kuhinjo z ognjiščem. Posebno doživetje, da lahko morda vsaj malo začutiš, kako je bilo v njegovih časih.
Salzburg, mesto glasbe in koncertov
Glasba prileze izza vsakega vogala, iz špranje, izza vsakih vrat skrivnostno vibrira. Dogodkov je toliko, da zagotovo vsak najde kaj zase. Ko smo tako pohajkovali po zajtrku in se dopoldansko lenobno premikali, smo iz cerkve slišali čudovito glasbo. Pokukali smo noter. Vstop je bil prost. Zaobjela nas je čudovita orgelska glasba. Izvedeli smo, da Evangeličanska cerkev vsak četrtek ob 11.11 pripravi to bogastvo orgelske glasbe za vse, ki si jo želijo slišati.
Ko smo se odločali o spominkih za domov, smo prek ulice zagledali modro pročelje čarobne trgovinice, na kateri je pisalo Conditorei Fürst. Seveda Mozartove kroglice. Tu jih še danes delajo na roko, pravijo. Po istem zahtevnem receptu. Nekaj smo jih snedli kar na tam, druge pa vzeli domov.
LUTKOVNA DOGODIVŠČINA
Vsekakor Salzburga nismo želeli zapustiti, ne da bi videli slavno lutkovno gledališče, ki je bilo ustanovljeno leta 1913, lani pa so ga sprejeli tudi na Unescov seznam materialne kulturne dediščine. Obiskali smo predstavo Čarobna piščal, drug dan pa si vodeno ogledali še zakulisje teatra. To je bila šele fascinantna dogodivščina.
Salzburg, lutkovno gledališče
Od ene znamenitosti z Unescovega seznama do druge, smo se smejali v avtu, ko smo šli proti Linzu. Na spletu sem namreč prebrala, da v mestu ob Donavi navdušuje Unesco City of Media Arts. In res je Linz navdušil s posebno atmosfero ob Donavi, z ulično umetnostjo in živahno kulturno sceno. Posedeli smo v kavarni na njihovem glavnem trgu. Baročno jedro je res lepo. Trg obdajajo baročne stavbe v pastelnih barvah. Zanimivo je, da ima podobno kot Ljubljana na hribu grad, s katerega je čudovit razgled na mesto.
Ko smo se sprehajali ob Donavi, smo na drugem bregu zagledali res impresivno moderno stavbo. Gre za center Ars Electronica ali nekakšen muzej prihodnosti. Zanimive razstave na temo umetnosti, tehnologije, družbe in številni
eksperimenti, namenjeni tudi obiskovalcem, navdušujejo. Ko smo že pri umetnosti, so nam rekli, da ne smemo zgrešiti njihovega »berlinskega zidu«. Gre za umetnost grafitov na industrijskih zgradbah, imenujejo pa jih Mural Harbour. Tam vidite res barvite ulične umetnine. Lahko se peljete s čolnom po Donavi in jih opazujete. Fascinantno.
MOJ KOTIČEK – OAZA KULTURE
Ampak če bi se morala odločiti za en kotiček, ki me je še posebno navdušil v Linzu, je to kulturna četrt OÖ Kulturquartier s številnimi zunanjimi in notranjimi galerijami ter čudovitim razgledom na mesto. To je prostor eksperimentalne kulture, množice umetniških in kulturnih dogodkov. Kulturna vibrirajoča oaza sredi mesta.
Linz, Center Ars Electronica, muzej prihodnosti
Prekrasen razgled pa smo našli še nekje. Z eno izmed najstrmejših železnic smo se z vlakom naravnost iz središča mesta peljali do hriba Pöstlingberg na obrobju Linza. Potem pa nas je čakala še magična vožnja skozi jamo z Dragon Expressom v Grottenbahn. Pa smo šli v deželo škratov, gozdnih živali, pravljic. Ta slavni vlakec vas popelje nazaj v otroštvo, otroke pa navduši z vsakim metrom, ovinkom.
Pravzaprav ne vem, ali lahko zajamem vse dogodivščine, detajle, dogodke, ki potekajo, se odkrivajo za vsakim ovinkom, v vsaki ulici tega presenetljivega mesta. Ne vem, ali me je že katero tako presenetilo, mi ponudilo toliko več od pričakovanj.
Mogoče lahko sklenem to zgodbo čisto na vrhu. Na najvišjem delu Linza, kjer fotogalerija Hartlauer tako veličastno bdi nad mestom. Še posebno magično je, če si galerijo na prostem ogledate ob večeru, ko pade mrak. Takrat se scenografija umetniških fotografij in mesta pod njim zlije v povsem svojstven umetniški, čaroben trenutek.
