POBEG
Presenečenje pri sosedi Od Vzhodne Tirolske, mimo Salzburga do Linza Piše: Leonora Romano • Foto: R. Josipovic, T. Mesic, J. Steininger
Kitzbühel, Saalbach, Kaprun, Flachau. To so imena, ki mi naslikajo sledečo zgodbo. Sobotno ali nedeljsko jutro, zima je. Če si želim romantično sliko, dodam še s snegom pobeljene ulice. Kavč, topla odeja in čokolino v rokah. Prižgan tvsprejemnik in vznemirljiv glas komentatorjev. Poteka namreč smučarska tekma. No, in tako sem se verjetno že v svoji mladosti seznanila z imeni teh krajev, smučarskih središč. Priznam, tam nisem bila še nikoli. Pravzaprav našo sosedo Avstrijo poznam le po nekaj obiskih Dunaja, Celovca, Gradca in nekoč davno Salzburga. In ker nisem prav zaresna smučarka, sem se le nekaj kratkih dni v preteklosti zadržala z druščino na nekaj avstrijskih smučiščih. Ampak zdaj mi je Avstrija tako zelo zadišala. Pa ne po zimi, gern knedlih in kuhanem vinu, to sploh ne. Zadišala mi je po pozni pomladi, skorajšnjem poletju. Pa smo naredili načrt. Malo gremo v naravo, v gore, tokrat zelene, se nadihat svežine in potem v poletni vrvež mest. Želela sem videti Linz in na pot nam je prišel še vedno glasbeni Salzburg. Pa smo šli.
V
zhodna Tirolska je bila naša prva destinacija. Kljub temu, da smo doma v zeleni deželi, me vedno znova fascinirajo prostranost hribov, gora, čudoviti razgledi in intenzivna zelena barva. Tu je je bilo v izobilju. No, če je sončen dan, je res intenzivna. Malce smole pa smo imeli prav na začetku naše avanture. Res je med najvišjo avstrijsko goro Grossglocknerjem ali po slovensko Velikim Klekom in Dolomiti čudovita pokrajina. In poleg zelene smo ponekod videli še zaplate beline in ostankov zime. Želeli smo si po alpski cesti Grossglockner-Hochalpenstraße, ki pelje 2572 metrov visoko. No, ta načrt se nam je sfižil v dežju. Pa smo zavili v Gradonno. V občini Kals na Grossglocknerju so se že pred 200 leti zbirali navdušeni alpinisti, pravijo domačini. Mit o 3798 metrov visoki gori še danes drži in prevzema gorske navdušence. Če sem čisto iskrena, meni je fino to videti tako v daljavi, se povzpeti na kaj nižjega, da je razgled še vedno odprt in lahko zadihaš s svobodnimi pljuči in se zazreš v čisto popolnost narave.
42
DIŠI PO ŠVICARSKEM BORU Zelo dobro je, da v tej tirolski gorski vasici leži tudi Gradonna Mountain Resort. Rekli so, da začutiš naravo, že ko vstopiš v vhodno dvorano. Ah, seveda, sem si mislila, krasni reklamni letaki. Ne morem verjeti, pa je čisto res: ko vstopiš, diši po, sicer ne vem, ali je švicarski ali ne, se mi pa zdi, da zelo zadiši po boru. Dva dni smo si vzeli za oddih. Skok v bazen, savna, masaža in ob sončnih obdobjih kratki in malo daljši sprehodi. Blaženo. In ko smo že tako blaženi imeli slivaste prste od predolgega namakanja v bazenih, smo novo blaženost nameravali začutiti še v številnih cerkvah Salzburga. Severni Rim mu pravijo. Nič čudnega, če pa je bil več kot 1000 let cerkvena država, v kateri je bila združena posvetna in cerkvena moč v vlogi knežjega škofa. Takoj za Vatikanom je bil Salzburg najpomembnejša cerkvena metropola. Ta pomembnost je bila med drugim razlog, da mu je Unesco dodelil naziv svetovne kulturne dediščine. Raziskovati baročne trge, se potikati po majhnih pasažah, pokukati v to in ono cerkev ali samostan, to je bil naš dnevni načrt.
»Vsekakor Salzburga nismo želeli zapustiti, ne da bi videli slavno lutkovno gledališče, ki je bilo ustanovljeno leta 1913, lani pa so ga sprejeli na Unescov seznam materialne kulturne dediščine.«
Goodlifestyle.si
