GOODLIFE 60, zima/winter 2022

Odmik od histerije

Že dober mesec nas mediji med drugim bombardirajo s prazničnimi oglasi, večina njih je precej neizvirnih. Res ne razumem, zakaj moramo ure in ure na dan na televizijah gledati reklame naših največjih trgovcev z živili, ko pa se ljudje že brez tega zaganjajo v trgovine in besno kupujejo.

Malodane vsi tožijo, da jim zmanjkuje denarja, trgovine in šoping centri pa pokajo po šivih. Odpirajo se še novi lidli, hoferji … in tudi ti bodo takoj polni. Ljudje nimajo de narja? Prav nasprotno, na slovenskih bankah je na računih 23 milijard evrov. In statistika celo pove, da so Slovenci varčni. Kaj bi šele bilo, če bi bili zapravljivi …

Razumem, tudi sam grem v trgovino po hrano ter tu in tam preverim, kateri trgovci so bolj ugodni. In to je tudi vse. Pri oblačilih se čedalje bolj držim trajnosti, ker verjamem, da ta modna »drža« res lahko pomaga k čistejšemu okolju.

Veseli december? Saj razumem pričakovanja otrok, veselja ob miklavžih, božičkih in ded kih mrazih, histerije odraslih, tekanja po trgovinah, pitja »kuhančkov« na 10 stopinjah v dežju pa res ne. Ja, se strinjam, december je lep mesec, poln tradicije, upanja, srečevanja s prijatelji, najbližjimi, pogovorov, objemov, a čas lahko preživljamo tudi bolj kakovostno.

December je zame mesec, ko lahko v toplem domu berem dobre revije, ki znajo življenj ski slog dvigniti na višjo raven, pa izbrane knjige, ki te »zastrupijo« z drugačno vsebino od krute realnosti. In je mesec, ko si pogledam še kako vrhunsko nadaljevanko in film več, da sem morda še malo bolj oddaljen od sveta tukaj in zdaj, čeravno se dobri filmi in nadaljevanke včasih še kako navezujejo na naša življenja v svetu, ki ga doživljamo ta hip.

In je čas, ko rad skuham večerjo za prijatelje, no, to rad počnem kar vse leto. Pa srečno! — ALEŠ ČAKŠ ales.caks@goodlife.si

Revija Goodlife 59, jesen 2022 DOBRO ŽIVLJENJE

Goodlifestyle.si, info@goodlife.si

Lastnik in izdajatelj: GL, d. o. o., Erbežnikova 2, 1000 Ljubljana Odgovorni urednik: Aleš Čakš Pomočnica urednika: Maja Tomšič

Avtorji: Vesna Barbalić, Alenka Birk, Aleš Čakš, Kaja Komar, Primož Korošec, Hermina Kovačič, , Teotim Logar, Smilja Štravs

Lektura: Simona Fortuna

Trženje: info@goodlife.si Prelom in oblikovanje: I·D

Naslovnica: Marko Pernhart, Grad ob reki pozimi

Tisk: Tiskarsko središče d. o. o., Slovenčeva ulica 19A, SI-1000 Ljubljana ISSN 1855-6957

Foto: Matevž Kostanjšek

Revija Goodlife izide štirikrat letno.

Ekstravagantna pevka in modna ikona –Roisin Murphy Pevska in

modna kameleonka

Kraljica avantgarde in pop art ikona Roisin Murphy bo poleti 2023 izdala nov album, ki ga je produciral DJ Koze. Septembra je bila zaradi svoje modne ozaveščenosti in ekstravagance osrednja gostja na modni platformi International Talent Support (ITS) v Trstu.

Na povabilo Barbare Franchin, predsednice, ustano viteljice in umetniške direktorice fundacije ITS, je sodelovala kot članica žirije na 20. izdaji medna rodnega modnega natečaja ITS Contest, ki nudi podporo mladim talentom. V družbi zvenečih modnih imen, med katerimi so bili tudi Demna Gvasalia, kreativni direktor Balenciage, Sara Sozzani Maino iz Vogue Italia in An drea Rosso, ambasador trajnosti pri Dieslu in ustanovitelj znamke MYAR, se je srečala z letošnjimi finalisti, si ogle dala njihove kolekcije in podelila nagrado.

EKSCENTRIČNA IRSKA PEVKA

Za njo je bogata kariera, veliko je še pred njo. Uresničila je solo kariero, ki prehaja med različnimi žanri, ritmi in vpli vi. Nekoč je bila del bahavega elektronskega dua Moloko in dobri dve desetletji sta minili, odkar je polnila plesišča po vsem svetu z uspešnico Bring it back. Zagotovo se je še spomnite v tisti opazni obleki, sestavljeni iz koščkov ogledala, ki jo je, mimogrede, ustvarila kar sama. Róisin Murphy s svojim ekscentričnim in domiselnim modnim slogom že od nekdaj vzbuja veliko pozornosti, še več pa z »zadimljenim jazzovskim glasom« in vokalnim razpo nom. Karizmatična pevka, tekstopiska in glasbena pro ducentka si je na ITS vzela nekaj minut in mi z nizkim glasom živahno pripovedovala o modnih začetkih, ikonah in še veliko več.

Njena oblačila poudarjajo njeno osebnost: so ekshibicioni stična, igriva, naravnost eklektična. Vse podobe je »zakri vila« sama, nima ekipe, ki bi skrbela za to. Modo je vedno uporabljala kot orodje umetniškega izražanja. Vse se je začelo v Dublinu, kjer je odraščala in bila že kot deklica obsedena z oblačenjem. »Kot otrok sem se vedno rada pre oblačila in razkazovala in marsikdo je domneval, da sem

naravna ekshibicionistka, a vendar sem že takrat skozi sebe pripovedovala zgodbo.« Oblačila se je v viktorijanske ob leke, od tete, lepotne kraljice v 60. letih minulega stoletja, si je izposojala kose iz njene kolekcije oblačil tistega časa: tiare, bleščeče obleke, celo poročno obleko, in od njenega moža stare leviske, kavbojske srajce … Nikoli se ni bala nositi starih oblačil.

V vsakdanjem življenju je, pove, bolj ležerna kot na odru, kjer je poudarek in del njenega nastopa pravzaprav bitka z oblačili, identiteto in predsodki.

MODO ODKRIVA NA INSTAGRAMU

Ste se kaj spremenili v modnem smislu od začetka kariere, jo vprašam. »Nisem se. Rada raziskujem tako kot nekoč in se borim z arhetipi na odru med nastopom, bitka pa se kaj hitro spremeni v novo tematiko. Mislim, da gre za iskanje ravnotežja med prikazovanjem mene z ničimer in mene z vsem, na odru pa je ravno nekaj vmes. Estetsko se ni nič spremenilo, vsi vplivi iz otroštva so še tukaj.« Zaznamovale so jo močne ženske, ob katerih je odrasla: poleg matere, ki je trgovala s starinami, še mamine tete, ki so bile šivilje, tudi dedek krojač – od vseh se je veliko naučila in znanje o modi, ki so ga prenesli nanjo, še danes s pridom uporablja. Ima najljubši kos oblačila in od kod trenutno črpa navdih? »Nimam,« pove in nadaljuje: »Rada pa odkrivam modo na instagramu.« V njeni garderobi vlada kaos, ustvarjalni nered. Potuje z osmimi kovčki, v katerih je več oblek kot glasbil. Na turneji pa ji priskoči na pomoč le roadie Simon Philipsa.

Med pogovorom začutim njeno živahno osebnost, polno kreativnosti in navdiha, v smehu mi pove, da tako živi vsak dan in da se izklopi samo, ko spi.

MODNE IKONE

»V zadnjem času so zame največje ikone Italijanke – Mina, Patti Pravo in Raffaella Carrà.« Njena ljubezenska zgodba z Italijo se je začela pred leti, z Italijanom, seveda, sedanjim partnerjem, glasbenim producentom Sebastianom Proper

zijem. Skupaj sta ustvarila projekt Mi senti, za katerega je zapela v italijanščini. »Kar nekaj časa sem preučevala sliko in zvok italijanske televizije 60., 70. in 80. let. Delala sem različice njihovih pesmi. Ko sem jih začela raziskovati – od vokala pa do načina oblačenja, kako so se predstavile, kako so osvojile oder ob gibanju –, sem bila prav obsedena, v nji hovi izvedbi sem zaznala več sodobnosti, kot sem je priča kovala. Opazila sem, da se ljudje dobro odzovejo na njihov način petja, ki je zaradi vmesnega šepetanja bolj intimen. Italijansko tankočutnost in odzivnost na to univerzalno ob liko sem prelila v svoje pesmi. Čudovito je velike italijanske kancone interpretirati po svoje in se učiti od njih.« V že pokojni Raffaelli Carrà je našla tudi navdih za video pesmi Narcisuss.

NOV ALBUM

Še pod močnim vtisom uspešnega zaključka novega al buma mi razloži: »Vsebuje plesno glasbo s pogovornimi deli, ves planet je notri, nekakšno poglobljeno potovanje je. Vsi, ki so ga slišali, so bili navdušeni.« Le nekaj dni pred prihodom v Trst je bila v Londonu na predstavitvi novega albuma. »Natančno so ga poslušali in bilo je malce čudno, ker ni bilo treba ničesar več dodati. To je bil res pomemben trenutek zame kot umetnico, zelo čustven in hkrati men talno naporen, imeli smo sestanek za sestankom, vsakič z novo skupino ljudi. In na koncu smo podpisali pogodbo. Čudovito! Čas za zmagovalni ples. Čutim, da bo prihod nje leto dobro zame. Zahvaljujem se sebi, bogu, zvezdam in vsemu, čemur se da zahvaliti, da sem sposobna ostati na poti. Potreben je bil čas, da so se povezali vsi elementi, od moje odrske podobe do vsega, kar me je navdihovalo, vsega, kar je del mene in kar sem vložila v delo – vse je harmonično.«

Od devetnajstega leta, ko je vstopila na underground bri tansko klubsko sceno, po uspešni karieri z Molokom in nadaljevanju samostojne pevske kariere so minila tri de setletja. Pa kdaj razmišlja, da bi jo končala? Sledi odločen ne. »Če kdaj, sem zdaj še bolj ustvarjalna, imam odličen bend in ekipo, pravzaprav imam v tem trenutku vse, kar potrebujem.«

Piše: Alenka Birk • Foto: arhiv ITS

Moda so poslovni, kulturni in družbeni trendi

Imran Amed je ustanovitelj, direktor in

portala The Business of Fashion

Piše: Hermina Kovačič · Foto: arhiv ITS

Leta 2007 je Imran Amed, Kanadčan, ki živi v Veliki Britaniji, začel pisati blog The Business of Fashion. Bolj kot sezonski trendi so ga zanimali poglobljeni pogledi na poslovni vidik modne industrije, proizvodnja in trženje modnih izdelkov, njihov vpliv na družbo in okolje, poslovni modeli, ki vključujejo trajnostne prakse. Danes velja za enega najvplivnejših v svetu mode. Za svoje zasluge na tem področju je bil imenovan za člana reda britanskega imperija. Njegov blog je prerasel v portal, ki mu tudi z dnevnimi novičniki sledi 705.000 naročnikov iz 125 držav.

Zekipo, ki šteje več kot sto ljudi iz Londona, New Yorka, Pariza in Šanghaja, pripravlja praktične nasvete, spletne treninge, informacije o delovnih mestih v modni industriji in kariernih izzivih, poroči la, raziskave, analize, okrogle mize in druge dogodke z znanimi ljudmi iz modne industrije. Pravi, da mu je uspelo zaradi odlične ekipe, s katero deli prepričanje in prvotno poslanstvo BoF, da je treba odpreti, informirati in povezati globalno modno industrijo. Govorila sva septembra v Trstu, kjer je bil žirant modnega projekta International Talent Support.

Srečujeva se v času, ko je smrt kraljice Elizabete II. še kako aktualna.

Dogajanje nenehno spremljam na telefonu. Odrasel sem ob njej. V osnov ni šoli smo vsak dan peli: »Naj bog živi kraljico.« Bila je stalen, uravnote žen vir stabilnosti in doslednosti.

Bila je tudi edinstvena modna ikona. Absolutno. Modo je uporabljala za posredovanje idej, med drugim ideje o krojaški diplomaciji. Sporočila nam je posredovala z raznimi detajli. Med obiskom Kanade je na primer nosila broško v obliki javorjevega lista, ki je državni simbol Kanade. Take signale je uporabljala kot priznanje lokalnim kulturam, da bi pritegnila pozornost na določene teme ali problematike. Mnoge ženske na pomembnih položajih in prve dame danes tako upora bljajo modo; ona je to počela 70 let.

Kraljica je bila poosebljenje stare šole o tem, kaj sta zadržana eleganca in večna klasika. Žal izumirata – tudi v okoljih, kot je parlament. Misli te, da sem sodijo tatuji in pirsingi?

urednik

Modo uporabljamo za to, da izrazimo, kdo smo.

Kaj pa pravila oblačenja, protokola?

Mislim, da niso več pomembna. Nekateri se v klasičnih, konservativnih oblačilih ne počutijo udobno. Prihajamo do točke v kulturi po svetu, ko sprejemamo idejo, da so ljudje različni. Ko sem delal v konservativnem okolju svetovalnega podjetja, kjer sem moral vsak dan spoštovati pravila oblačenja, se nisem dobro počutil. Čeprav mi ni do razkošja ali pretira vanja, so me motile drobne stvari: da ne smem obleči oranžne srajce ali drugačnih čevljev, kot so bili zapovedani. Če nekdo v parlamentu nosi pirsinge, mu to mogoče pomaga pri zavedanju, kdo je. Vedno bolj živimo v svetu, da ne glede na to, ali delate v parlamentu ali pisarni ali ste na cesti, lahko izrazite, kdo ste. Ste, kdor ste. To je napredek. Kultura in družba se spreminjata in sprejemata drugačne ljudi.

Ne gre le za drugačnost, gre za kršenje pravil že dolgo uveljavljene este tike, ki ima v nekaterih okoljih, okoliščinah svoj smisel.

Spomnite se, kako so bili moški oblečeni pred sto, dvesto leti. Moda je od sev sprememb v družbi in kulturi. Z njunimi spremembami se neizogibno spreminja tudi kultura oblačenja, pa čeprav se ob tem počutimo neprijetno.

Spremembe in trende spremljate vsak dan. Kateri so najbolj izraziti?

Ne spremljam zgolj modnih trendov, ampak predvsem poslovne, kulturne, družbene, in skušam ugotoviti, kam spada vanje moda in kako odseva do gajanje v svetu. Opažam, da postaja vedno bolj brezspolna. Določene bar ve, kosi oblačil ali modnih dodatkov, ličenje, oblike pričesk so bili nekoč rezervirani le za moške oziroma ženske. V trenutnem kulturnem »zeitge istu« se ljudje ne podrejajo več idejam specifičnih normativov za določen spol, stereotipom in pravilom. Ker so, kar so. Modni oblikovalci, kot so Ludovic de Saint Sernin v Parizu ali Charles Jeffrey v Londonu ali kup mladih oblikovalcev v New Yorku in, ne nazadnje, tudi nekaj finalistov na ITS, opisujejo svoje kolekcije kot brezspolne. Niso kolekcije ne za moške ne ženske, pač pa za vse.

Živimo v nenavadnem obdobju, ki ga zaznamujejo pandemija, energet ska kriza, vojna. Kako se to kaže v modni industriji?

Različno. Med pandemijo smo nosili udobna oblačila »za doma« in nehali kupovati druga. Energetska kriza vpliva na količino denarja, namenjenega nakupu oblačil. Vpliva pa tudi na račune podjetij, ki jih bodo visoke cene mogoče prisilile v netrajnostne načine poslovanja. Zaradi vojne in sankcij so se mnoga podjetja umaknila iz Rusije, medtem ko so ukrajinska nehala poslovati. Z modno industrijo se prepleta vse dogajanje po svetu – politič no, ekonomsko, družbeno, kulturno.

Zanimivo je, da je vse to dogajanje dvignilo povpraševanje po izdelkih prestižnih blagovnih znamk in tudi njihovo ceno.

Že pred in med pandemijo zaznavamo spremembo v družbi: bogastvo bogatih se je še povečalo in povečalo se je število revnejših. Prepad je vse globlji. Luksuzna plat mode oskrbuje bogate, ki imajo še več denarja kot prej, masovna pa revne, ki ga imajo še manj. Čez nekaj let bodo luksuzna podjetja še naprej dobro poslovala, medtem ko se lahko zgodi, da se bodo podjetja z oblačili za množice borila za obstoj.

Luksuzna plat mode oskrbuje bogate, ki imajo še več denarja kot prej, masovna pa revne, ki ga imajo še manj. Čez nekaj let bodo luksuzna podjetja še naprej dobro poslovala, medtem ko se lahko zgodi, da se bodo podjetja z oblačili za množice borila za obstoj.

Težava nastane, ko je praznik vsak dan

JANEZ BOGATAJ, ETNOLOG, IN DAN PODJED, ANTROPOLOG, O PRAZNIKIH

Piše: Leja Kovačič • Foto: Primož Korošec

Čeprav je jesen vsako leto bolj topla, rdeča barva v nakupovalnih središčih božične prazni ke napoveduje že od konca oktobra. V ZDA se radi pošalijo, da se vsako leto takoj po zahval nem dnevu zbudi Mariah Carey in od povsod odmeva le še All I Want for Christmas is You. Pa pri nas? Kaj smo privzeli, pa bi bilo bolje, da ne bi? Kaj svojega ohranili? Odgovarjata etno log prof. dr. Janez Bogataj in antropolog dr. Dan Podjed.

Janez: Vsi prazniki so dokaz, da ljudje to potrebujejo. Motivi, zakaj jih potrebujejo, pa so precej drugačni kot v preteklosti. Prazniki postajajo vse bolj globalni, vsebi na je vse bolj komercialna; od intimnosti, družinskosti se pomikajo k javnemu. Imamo javna martinovanja, tudi božič je javen, če pogledamo nakupovalna središča, po letu 1991 smo tudi pri nas uvedli ameriškega Božička. Imamo množična silvestrovanja na prostem. Najstarejše

tovrstno praznovanje sega v Maribor, leto za njimi se je pridružila še Ljubljana.

Dan: Ko sem se peljal na pogovor, se nisem mogel izogni ti črnemu petku, bil je na plakatih, na radiu, nato pa še na telefonu. Črni petek je najbolj skomercializiran praznik, prihaja iz ZDA, vsako leto je en dan po zahvalnem dnevu. Ta praznik je nekako še najbolj pošten, saj je njegov edini slogan: kupuj, kupuj, kupuj. Potrošništvo tu vsaj ni skrito pod glazuro božiča, valentinovega ali noči čarovnic. Za nimiv je tudi izvor imena, najprej so ljudje mislili, da se tako imenuje, ker je to dan, ko podjetja niso več v rdečih, temveč že v črnih številkah, a bojda gre za nekaj drugega; v šestdesetih letih so namreč v Filadelfiji ljudje z obrobja, navadno temnopolti, navalili v središče, nastali so zastoji in kaos, zato ima ime rasističen pridih. Nekaj časa so mu rekli veliki petek (Big Friday), a potem se je vrnilo ime črni petek. In kar nenadoma se je ta praznik zapravljanja pojavil tudi pri nas. Od leta 1991 pri nas kar vznikajo novi prazniki. Težava nastane, ko je praznik vsak dan. Zdaj jih imamo toliko, da se od njih komaj odpočijemo.

»Ljudje iz revnejših družbenih okolij so na praznične dni prišli voščit, tisti, ki so imeli več, pa so jim spekli pogače in hlebčke. Ker tega niso mogli pojesti naenkrat, so jih posušili in jedli s toplim mlekom. Celotna skupnost je poskrbela, da so vsi preživeli v zimskem času. Danes pa vsi pričakujejo le denar.«

JANEZ

KONČNO SMO SE POGREŠALI

Janez: Ločevati moramo na novo privzete praznike od tis tih, ki so del naše tradicije, a so se z leti predrugačili. Prazni ki, ki imajo tradicijo tudi pri nas, so bili nekoč izrazito veza ni na družinska okolja. Martinovanje je bil nekoč družinski praznik, proslavljali so zaključek letine; kjer je večino letine predstavljalo žito, so bile v ospredju močnate jedi, kjer je bilo več grozdja, pa vino. Danes pa je to izumljena tradicija, del občega ljudskega norenja. Zanimiv primer je tudi va lentinovo, mi smo imeli prekrasne oblike valentinovega … Dan: In gregorjevo.

Janez: Imeli smo tri praznike, namenjene zgolj ptičjim že nitvam, saj vemo, da se vsi tiči ne ženijo hkrati. (smeh) Nato pa so konec osemdesetih naši tiskani mediji začeli pospeše no govoriti o tem, da bi tudi na Slovenskem začeli prazno vati valentinovo, kot ga poznajo v svetu.

Dan: Nič ni narobe z izumljanjem tradicije, tako so nastali vsi prazniki. Ne moti me niti, če se prazniki spreminjajo s časom, me pa skrbita pretirana komercializacija in popu larizacija. Poglejmo primer martinovanja v Drašičih, kjer sem bil letos. Tam je bil vsako leto Martinov pohod, ki pa je preveč zrasel. Ljudi je bilo preveč, najeti so morali varno stnike, reševalce, celo reševalca iz vode, če kdo vanjo zatava. (nasmeh) Dogodek je postal za skupnost neobvladljiv. Zani mivo je, kako je pandemija prekinila masovnost, spet je šlo na neformalni pohod samo nekaj ljudi, tisti, ki so to začeli, in kak mlajši. Čeprav je imela pandemija veliko negativnih učinkov na družbo, je bil pozitiven gotovo to, da smo se vprašali, kaj je res pomembno, zakaj potrebujemo praznike. Končno smo se enkrat pogrešali, se spraševali, kdaj se bomo spet zbrali. Skrbi me, da prazniki postajajo vsebinsko praz ni. Moramo jih napolniti z novo in staro vsebino, z nečim, kar gradi skupnost.

ŽIVIMO V DRUŽBI, KI JE ZAŠLA V EKSTREME

Dan: Potratnost v času praznikov ni nič novega. Marcel Ma uss je v knjigi Esej o daru pisal, kako so se ljudstva na seve rozahodu Severne Amerike v obredu, imenovanem potlač, potratno obdarovala. Nekdo je priredil velikansko zabavo, moral je zapraviti čim več, zažigali so čolne, krzno in drago cenosti pa metali v morje. To počnemo še zdaj. Pripravimo preveč hrane, najemo se toliko, da ne moremo več stati. Janez: Zdaj sem napisal knjigo o gastronomski diplomaci ji, v njej omenjam znanega hrvaškega avtorja in diplomata Hida Biščevića, ki pravi, če se hočeš z nekom dobro prego varjati, ga moraš najprej dobro nahraniti. (smeh)

Dan: No, to, kar sem omenjal o potlaču, se pogosto sprevrže v ekstrem. Drugi obred, ki ga je Mauss opisoval, pa so poz nali na Trobirandskih otokih v Pacifiku, tam je izmenjava darov potekala drugače. Otoki so v tem arhipelagu nanizani v krogu in moški so šli s čolni na sosednji otok in s seboj peljali zapestnice ter jih menjali za ogrlice. Po dvajsetih letih

se je isti dar vrnil na prvotni otok. Z ekonomskega vidika je to nesmiselno, vzdržuje pa skupnost. Moški so se imeli lepo na izletu, vrnili pa so se z darovi. Danes temu rečemo krožno gospodarstvo, morda se moramo raje usmeriti k temu kot k potratnemu zapravljanju. Mimogrede, antro pologi, ki so raziskovali potlač na severozahodu Severne Amerike, so ugotovili, da je bil ta obred v času raziskova nja že povsem iztirjen. Začeli so pretiravati. A enkrat se pač začne. Nekdo prinese nekaj in ti mu nekaj vrneš, on prinese več, ti mu več vrneš, on te povabi na večerjo, ti njega na požrtijo. Živimo v družbi, ki je zašla v ekstreme. Strah me je, ko v predbožičnem času stopim v nakupo valno središče in slišim All I Want for Christmas is You, takrat me zasrbi denarnica. Te reči se premikajo vse bolj v poletje, poglejte, kako visoke so temperature, mi moramo pa že zapravljati za darila. No, temperature so tako visoke tudi zato, ker smo toliko zapravljali že v preteklosti, tudi tako smo zavozili ta planet. Če želimo praznovati tudi v prihodnosti, moramo spremeniti svoje navade.

Janez: Opozoril pa bi še na dobrodelnost, ki je tudi se stavni del praznikov. Sodobna slovenska dobrodelnost je videti tako, da na vrhuncu prireditve prinesejo povečan ček in ga nekomu podarijo. Nekoč je bilo to videti dru gače. Ljudje iz revnejših družbenih okolij so na praznične dni prišli voščit, tisti, ki so imeli več, pa so jim spekli po gače in hlebčke. Ker tega niso mogli pojesti naenkrat, so jih posušili in jedli s toplim mlekom. Celotna skupnost je poskrbela, da so vsi preživeli v zimskem času. Danes pa vsi pričakujejo le denar.

NAJPOMEMBNEJŠI DAR JE, DA SKUPAJ SEDEMO ZA MIZO

Janez: Tudi v mojem družinskem krogu skušam uvesti, da je namesto daril najpomembnejši dar to, da skupaj sedemo za mizo, se ne pogovarjamo o volitvah, politiki, o tem, ali smo že zamenjali zimske gume …

Dan: O tem, ali smo cepljeni. (nasmeh)

Janez: Raje bodimo navdušeni nad darom, ki nam je omo gočil, da se družimo. Predlagal sem tudi, da povsem opus timo darila.

Dan: Jaz na črni petek ne kupim ničesar. Če bi več ljudi ravnalo tako, bi bilo morda drugače. Doma se trudimo, da gremo od materialnega k socialnemu in duhovnemu, k dru ženju. Če že, se obdarujemo z doživetji. Saj veste, kako je s stvarmi, preden jih dobite, imajo veliko vrednost, v trenut ku, ko jih dobite, jim vrednost pade.

Janez: To je pač temeljna formula potrošniške družbe.

Dan: Lepo darilo je knjiga ali povabilo na koncert, v gleda lišče, takšno darilo nima roka trajanja, lahko ga doživiš sku paj. Ali pa, da narediš nekaj dobrega za drugega. Raziskave kažejo, da obdarovanje nekoga, ki ga ne poznamo, a nekaj potrebuje, najbolj dolgoročno razveseli tistega, ki obdaru je. S takšnim obdarovanjem pridobimo vsi.

»Te reči se premikajo vse bolj v poletje, poglejte, kako visoke so temperature, mi moramo pa že zapravljati za darila. No, temperature so tako visoke tudi zato, ker smo toliko zapravljali že v preteklosti, tudi tako smo zavozili ta planet. Če želimo praznovati tudi v prihodnosti, moramo spremeniti svoje navade.«

Izbor: Aleš Čakš, Alenka Birk · Foto: arhiv proizvajalcev

Ustvarjalci prve ure, ki je bila na Luni, so naredili nov korak z elegantnim Speedmasterjem, zasnovanim za merjenje vsakega trenutka na planetu Zemlji – in Marsu. Nov Omegin časomer Speedmaster X-33 Marstimer je nastal v sodelovanju z Evropsko vesoljsko agencijo (ESA). Novo Omegino uro napaja kaliber 5622 Omega. Ura ima zelo natančen kvarčni mehanizem s toplotno kompenzacijo, ki hitro in učinkovito upravlja številne digitalne in analogne funkcije ure. Edinstveni 45 mm kronograf z ohišjem iz titana lahko meri čas in časovne pasove na Zemlji in na skrivnostnem rdečem planetu Mars.

Čeprav je do misije s posadko na rdeči planet morda še daleč, je nov Omegin Speedmaster X-33 Marstimer že na voljo na več lokacijah na planetu Zemlja. Cena: po povpraševanju. SLOWATCH.SI

OKRASEK COIN, NAMA.SI

SERUM

HIALURONSKO

ERBORIANOV PRAZNIČNI KOMPLET LJUBIM

KOŽO Z GELASTO KREMO RED PEPPER PULP, CC KREMO CLAIR IN CC KREMO

DARILNI KOMPLET

OKRASEK

OKRASEK

Klasični šik in električna pridobitev

Pri znamki Mercedes-Benz so osvežili priljubljena klasična modela ter okrepili električni naboj.

Piše: Matej Kačič · Foto: Mercedes-Benz

RAZRED GLC

KO POPOLN PREOBRAT NI POTREBEN

Biti popularen in pomemben je odlična stvar, a kako negovati prilju bljenost med kupci? Pri Mercedesu ne želijo ničesar prepustiti naklju čju, zato so predstavili novo generacijo najbolje prodajanega modela GLC. Popoln preobrat zaradi mnogih odlik predhodnika ni bil potre ben, v drugi generaciji pa družinski športni terenec v prvi vrsti stavi na privlačno in prefinjeno obliko. Med svežimi aduti so nekoliko večje mere, prilagodljiv notranji prostor s še več prostora v zadku, intuitivni sistem MBUX ter v skladu s črko G – Gelände, teren – tudi preverjene lastnosti onkraj urejenih poti. Največ sprememb za GLC je v notran

josti, kjer se spogleduje z limuzinskim sorodnikom v obliki razreda C. Krasita ga elegantna armaturna plošča in ukrivljena sredinska konzola, ki jo zaključuje velik 11,9-palčni pokončni zaslon na dotik. Privlačni paket ob obsežni serijski opremi dopolni še učinkovit hibridni pogon, saj je novi GLC na voljo kot blagi hibrid z 48-voltno tehnologijo ali kot priključni hibrid. Ti imajo električni doseg več kot 100 kilometrov (WLTP). Za pisanje pustolovščin in spominov na terenu poskrbijo mnoge funkcije, kot je serijski štirikolesni pogon, povsem električna terenska vožnja v plug-in modelih, zaslon za terensko vožnjo in »pro zorni motorni pokrov«. Inženirji so novemu GLC za posladek pritak nili še novo krmiljenje zadnje osi, s tem je športni terenec postal še bolj okreten in dinamičen.

RAZRED A OSVEŽITEV ZA NAJMANJŠEGA

Včasih v življenju bolj štejejo drobne stvari in manj pomembna dejanja in pri Mercedesu na to niso pozabili. Poskrbeli so za osvežitev razreda A, sploh ker je najmanjši in najcenejši predstavnik srebrnih puščic zelo pomemben mo del, z visoko popularnostjo prodaje na več evropskih trgih. Ker želijo ohra niti uspeh malčka, ki si ga je ustvaril pretežno pri damah, so zanj pripravili sveženj ravno pravšnjih popravkov v oblikovanju in tehnologiji. Privlačne zunanjosti so se pri Mercedesu le nežno dotaknili, zato bo razlike spredaj in zadaj opazilo le bolj pozorno oko, več novega je pod pločevino. Dva zaslona na armaturni plošči ostajata, dopolnili so ju z najnovejšo generacijo sistema

MBUX, s tremi različnimi slogi prikazovanja. Med bombončki so zmogljivej ši glasovni asistent, povezljivost s pametnimi napravami ter čitalnik prstnih odtisov. Varnost kotira še višje, zato ima prenovljeni razred A povečan nabor varnostnih pripomočkov, ki zajema tudi sistem ohranjanja voznega pasu in aktivnega nadzora krmiljenja, pri parkiranju pa bo v pomoč 360-stopinjska kamera s 3D-pogledom. Novosti so tudi pod motornim pokrovom, stroji so elektrificirani in serijsko povezani s samodejnim sedem- ali osemstopenj skim menjalnikom. Nov blago hibridni sistem je pridobil 48-voltni motor in nekaj dodatne moči, na začetku motorne ponudbe je 1,33-litrski prisilno polnjeni štirivaljni bencinec z močjo od 100 ali 120 kilovatov, stopničko višje pa sta dvolitrska turbo štirivaljnika z močjo 140 ali 165 kilovatov in štiriko lesnim pogonom.

EQE SUV

DOPOLNITEV ELEKTRIČNE PONUDBE

Ambicioznost se pogosto povezuje z uspehom in pri Mercedesu s svojo električno družino modelov EQ temu lahko pritrdijo. Do leta 2030 bo več kot polovica njihovih avtomobilov opremljena z električnimi pogonskimi sklopi, že tako pestro ponudbo za vse okuse in potrebe pa so zdaj obogatili z modelom EQE SUV, ki je usmerjen k mlajši publiki. Drugi največji elek trični športni terenec ob učinkovitosti in prepoznavni podobi z vzdolžnim svetilnim elementom in LED-žarometoma ponuja razkošje prostora, boga to opremo in inovativno tehnologijo, prepriča pa tudi z vidika varnosti in udobja. V dolžino meri 4,86 metra, medosna razdalja presega tri metre, v

zadek pa pospravi od 520 do 1675 litrov. Na voljo so trije pogonski sklopi, že osnovni z enim elektromotorjem ponudi moč 215 kW (292 KM) ter doseg do 590 kilometrov. Nad vstopnim modelom je štirikolesno gnani model z dosegom 580 kilometrov, vrh standardne palete pa pomeni model z močjo 300 kW (408 KM), s štirikolesnim pogonom in največjim dose gom 547 kilometrov. Zadnji, a še kako pomemben del sestavljanke novega EQE SUV sta zelo nabrušeni različici AMG. Gre za prva električna športna terenca izpod rok mojstrov iz Affalterbacha, šibkejši od dvojice Mercedes -AMG EQE SUV 43 4Matic zmore 350 kilovatov, kar ga do stotice izstreli v 4,3 sekunde. Najbolj zahtevni bodo posegli po EQE SUV 53 4Matic+ s 460 kilovati moči, pri katerem je pospešek skrajšan na 3,5 sekunde ter največja hitrost povečana na 240 km/h.

Chefinja z vizijo

Je še kdo, ki ne pozna Ane Roš? Najbolj znano slovensko chefinjo, ki se lahko pohvali z dvema Miche linovima zvezdicama, gurmani poz namo že od leta 2002, ko je prevzela vajeti v kuhinji Hiše Franko. Drugi pa zaradi izdelkov, ki so za trgovinsko verigo nastali po njenih receptih. Letos se je chefinja odločila, da je čas za nove podvige. Svoje znanje je najprej pripeljala v prestolnico, odprla pekarno in butično trgovino, zdaj čakamo še na bistro. Spomladi 2023 se bodo njeni meniji pojavili v novem kompleksu Petram Resort & Residences v Savudriji, čez nekaj let še v petzvezdičnem hotelu v Trstu.

Roševa je bila na letošnjem izboru naj boljših kuharjev Best Chef Awards v Madridu izbrana med najboljših deset; prva mesta na lestvici so pripadla velikim chefom, kot so Dabiz Muñoz, Rene Redzepi, Joan Roca, Massimo Bottura. Najvišje uvr ščena ženska – Ana Roš – je prejela še poseb no nagrado za prvinski odnos do sestavin in okolja, v katerem deluje.

PEKARNA ZA NATAŠO IZ HIŠE FRANKO

Na Slovenski cesti, le nekaj korakov od glavne pošte, se je oktobra odprla butična Pekarna Ana, za katero je bila glavni krivec pekovka Nataša Đurić, ki je hotela zapusti ti Hišo Franko. Mojstrica peke z drožmi je postala vodja pekarne, slaščičar Anže Kra njec pa njena desna roka. V butični pekar ni majhna ekipa vsak dan ustvari omamno dišeče mojstrovine. Medtem ko izbiraš, ali boš morda le rogljič, čokoladni žepek ali raje jabolčne »cruffine« (hibrid med mafinom in rogljičem, po okusu pa zmes vsega najboljše ga: mafinov, rogljičev, jabolčnega zavitka in cimetovih rolic), lahko oprezaš, kako nastaja njihov odlični kruh z drožmi. Nekomu bodo bolj dišale bagete, česnov kruh s timijanom, kruh s karamelizirano čebulo, spet drugi pa bodo očarani nad toplo cimetovo rolico z marelicami in orehi ali kardamomovo rolico s slivami in limonovo glazuro.

OD VELEPRODAJE DO BUTIČNOSTI

Kruh iz pekarne lahko kupite tudi v butični trgovinici na ljubljanski pokriti tržnici, kjer prodajajo vse izdelke, ki so rezultat sode

ANA ROŠ •

Od Kobarida prek Ljubljane v Savudrijo in Trst

lovanja s trgovsko verigo Tuš – teh je zdaj že šestdeset. Sodelovanje, ki je nastalo kot rešitev za kmete, ki so med pandemijo os tali brez odjemalcev, se je izkazalo za zelo uspešno in izdelki so hitro pošli s polic. Kupite lahko tudi boljše slovenske sire, slo venski med, suhomesne izdelke in naravna vina. Za modne navdušence, ki sledijo traj nostnim načelom, pa je na voljo še kolek cija dodatkov za dom Benedetti Life x Ana Roš. Motiv cvetličnega potiska so cvetlice in živali, ki sta jih chefinja in modna obli kovalka Matea Benedetti opazili na travni kih Kobarida.

Njoke s pehtranom, bučne njoke, pirine kruhke z drožmi, sladolede, sorbete in ka ramelizirani jabolčni namaz lahko dobite tudi na oddelku Tuš gourmet & delikatesa v veleblagovnici Nama.

BISTRO V KNAFLJEVEM PREHODU

Do prihodnjega leta bo treba počakati na bistro v prvem nadstropju hotela As, ki pa ne bo Hiša Franko v Ljubljani. Lokal bo namenjen za »all day dining« oziroma od zajtrka do večerje, na meniju bo več med narodne kuhinje, pa enostavnih in cenovno bolj dosegljivih jedi. Za kosilo boste lahko s prijatelji poklepetali ob pripravi svoje torti lje ali se zvečer z boljšo polovico pogreli ob fondiju. Za bistro s podobnim konceptom se Roševa dogovarja še s hotelsko verigo 25hours, ki naj bi leta 2025 v nekdanji pala či italijanskih železnic na Trgu Vittorio Ve neto v Trstu odprla nov štirizvezdični hotel.

ISTRSKA GASTRONOMIJA À LA ANA ROŠ

Ob novici, da bodo v novozgrajenem leto višču Petram Resort & Residences v Savu driji kuhali po receptih Ane Roš, so se mar sikomu pocedile sline. Za projekt je skupaj s chefom Leonardom Fonsecom ustanovila podjetje LAXY. L pomeni Leonardo, A je Ana in potrebovala sta še XY. To je postal Žiga Vavpotič, nekdanji predsednik uprave podjetja Outfit7. Roševa bo za savudrijsko letovišče pripravila menije in izbrala živila, Fonseca bo nadzoroval kuhinjo, Vavpo tič pa skrbi za logistiko. Jedi bodo istrsko obarvane, kot drobci spominov na poletja, ki jih je Roševa preživljala v Istri; saj veste, fige, ribe, sočni paradižniki in njej najljubše sveže ostrige.

POSEBNA IZDAJA SOBOTNE PRILOGE V PRODAJI

Na voljo na prodajnih mestih po vsej Sloveniji.

60 strani vrhunske vsebine:

Mateja Svet

Odpuščanje je zapleteno. Prinaša mir. Prinaša osvoboditev od preteklih spon, ne pomeni pa pozabe

Tomaž Rodič, Vesolje-si Nisem niti sanjal, da bom vodil razvoj satelita

Literarne uspešnice Zgodba ima svojo moč

Zdravnik David Zupančič

Ustvarjalnost je odvod za vse, čemur smo priča v našem poklicu

Tatiana Bucci, deklica iz Auschwitza Skozi igro smo dihali življenje

Jasna Podreka, raziskovalka Moški, nasilni do žensk, imajo nekaj skupnega

Čas za razmislek.

Povezani smo kot niti v čipki

Nedavno je končala umetniško gostovanje v ljubljanski Križev niški cerkvi, v kateri je konec poletja prebival njen Orakelj, večmedijska instalacija, odmev njenega performansa Šablonira nje – spomin na jutri. Preizprašu je spremembe, ki zaznamujejo naš svet, v katerem pogosto izgubljamo tla pod nogami.

Eva Petrič je konceptualna interme dijska in likovno-vizualna ume tnica, fotografinja, performerka in pisateljica. Sodelovala je na več kot 70 samostojnih in 120 skupinskih razstavah v Evropi, ZDA in Aziji. Živi in ustvarja v Ljubljani, na Dunaju in v New Yorku. Leta 2016 je bila z dvema velikima insta lacijama kot prva umetnica iz Slovenije predstavljena v znameniti dunajski ka tedrali sv. Štefana, bila pa je vključena tudi v enega od največjih umetniških projektov v javnem prostoru New Yorka, Sing for Hope. V svojem avtorskem delu postavlja v ospredje koncept atmosfere prostora, ki določa bivanje vsakega od nas tako na fizični kot mentalni ravni. Zanima jo tudi vonj kot sredstvo komu niciranja; v ta namen je ustvarila že nekaj umetniških vonjav, ki jih vključuje v svo je umetniške instalacije.

SENCA JE ODTIS, KI GA ČLOVEK PUŠČA ZA SEBOJ

Njena strast je čipka, ker je struktura niti, povezanih v različne vzorčne sveto ve, odsev našega sveta. Čipka je mreža, ki nas povezuje, ker nihče ne more živeti sam, naš svet obstaja zaradi mreže od nosov, ki nenehno vstopajo med nas in v nas, na Zemlji ali v vesolju. Čipka je ma terializirana mreža teh odnosov, osnovni element, ki določa umetniško ustvarjanje Eve Petrič, drugače povedano, čip, ki ga vstavlja v večino svojih umetniških insta lacij in projektov. To je na primer Earth ling Tatto Seal, v vzorec idrijske čipke prevedena silhueta Zemljana, ki v zbirki Lunine galerije že od februarja letos biva na Mednarodni vesoljski postaji 420 ki lometrov nad nami. Ljudje smo namreč ustvarjeni iz množice elementov – če ti med seboj niso trdno povezani, kot so niti v čipki, ne obstajamo.

EVA PETRIČ • Večmedijska umetnica

Piše: Smilja Štravs • Foto: arhiv Eve Petrič

Umetnica že deset let sodeluje s slovensko blagovno znamko Rogaška; zanjo ustvarja kolekcijo kristalnih vaz, v katere ročno gravira svoje unikatne senčne podobe – sledi našega življenja, kot pravi.

Senca je sled, odtis, ki ga človek pušča za seboj na Zemlji, nezavedna materija in zrcalo naše telesne biti. Je simbol naše ga obstoja, podobno kot praske, ki nam jih vtisne življenje. Prevedena v čipko je materialni izraz človekovega bivanja, kot je na primer reciklirana mreža čipk, po doba oblakov Hematoma Cdur, ki jo je lani predstavila v galeriji DLUM v Mari boru, kot kvantno sakuro jo je predsta vila v atriju ljubljanskega magistrata na japonsko-slovenski razstavi, oktobra pa jo bo odnesla na Japonsko, na bienale Biwake. »Čipka je simbol skupnosti, spo minja nas, da v tem svetu nismo nikoli sami, vedno smo vpeti v mrežo odnosov, v njih živimo in delamo. To nam nalaga tudi odgovornost do drugih, zavedanje, da vsaka akcija generira reakcijo; to nas umešča v sistem in določa naš vpliv v njem,« pove. Takšen je tudi Evin projekt Rubikova kocka recikliranih senc&e@ mocij, ki že od junija 2019 stoji na mu zejski ploščadi Metelkova v Ljubljani pred zgradbo Slovenskega etnografskega muzeja ter opozarja na nenehno preple tanje in vzajemno vplivanje različnih idej.

NIČ NA ZEMLJI NI VEČNO

Umetniško delo vedno teme lji na občutjih, zato je univer zalno, berljivo v vseh jezikih in dostopno vsem generaci jam. Svoje instalacije najraje umešča v spiritualne prosto re, kot so cerkve, v prostore, ki imajo svoje lastno življe nje, ki niso zgolj prazne bele škatle, ki čakajo, da jih nekdo napolni z vsebino. To so pro stori, ki imajo posebno moč, vanje ljudje prihajajo, da bi se odmaknili od resničnega in virtualnega sveta, našli notranji mir, poiskali rešitve, si odgovorili na vprašanja. Za ustvarjalca so ti prostori zahtevnejši, saj terjajo dialog, ki ga moraš znati vzpostaviti z njimi. »To se mi zdi veliko bolj zanimivo, tudi kot pogled v dinamiko časa, ki se vzpostavi v di alogu med mojo vizijo sodobne umetnosti in likovnim svetom prete klosti, ki je že prisoten v prostoru, v katerega vstopam,« poudari Eva.

»Veliko sodobnih predstav temelji na starih simbolih in mitih, vendar pa danes ne verjamemo več v simbole tako kot nekoč, ko so bili zelo vpeti v religijo in je ta zelo zaznamovala vsakdanje življenje. Sodobni svet je svet brez religije, a jo človek še vedno potrebuje, morda ne kot institucijo, vsekakor pa kot občutek vizije bivanja in umeščanja lastne biti v prostoru,« pripoveduje Petričeva in doda: »Naš prostor na Zemlji je brezčasen, v njem ni opornih točk, zato se ljudje tako radi sprašuje jo, kaj je sploh smisel bivanja. Danes smo sposobni zavedanja, da smo pač tu, da nič na Zemlji ni večno, podrejeni smo našim nagonom in strastem.«

MORDA SMO CELO LJUDJE NAPAKA

Posebnost človeka je, da je čuteče bitje, kar določa tudi, ali svet doživljamo resnično ali zgolj virtualno. To je po sebno očitno pri mlajših ge neracijah, ki v več primerih nimajo izkušnje z resničnim svetom in ga poznajo zgolj na ravni digitalne komunika cije. Z idejo resnične podobe in njene virtualne dvojčice se rada poigrava v svojih per formansih kot tudi z idejo bivanja v vesolju. Ustvarila je 50-minutni video RE@ EVOLUTION, ki ob glasbi avstrijskega glasbenika Ru perta Hubra predstavlja avdi ovizualno popotovanje skozi vesolje s postankom na Zem lji. Predstavila sta ga v plane tariju naravoslovnega muzeja na Dunaju.

»Občutek imam, da se približujemo točki emocionalne singularnosti, po kateri nič več ne bo tako, kot je bilo,« meni. Evina umetnost je zr calo njenega osebnega doživljanja sedanjosti in prihodnosti človeštva. Vznemirja jo umetna inteligenca, prepričana je, da jo potrebujemo in da nam bo pri reševanju težav sodobnega sveta v veliko pomoč, hkrati pa obstaja nevarnost, da se ob zaverovanosti v virtualne povezave izgu bi bistvo človeka. Tega bistva ni mogoče prenesti v drugo formo, lahko le poskušamo ustvariti poenostavljeno šablono človeka s čustvi, a ga nikakor ne moremo sestaviti v nobeni obliki v vsej naši raznolikosti, z množico napak, ki jih imamo, vred. »Napake so ključnega pomena, saj usmerjajo evolucijo, in morda smo celo mi 'napaka' na tem svetu,« razmišlja Eva Petrič.

VAZI IZ SERIJE OD SEV. TO JE SERIJA ROČNO GRAVIRANIH VAZ

ROGAŠKE Z MOTIVI SENČNIH FOTOGRAFIJ GR@Y MATTER, PREVEDENIH V VZOREC IDRIJSKE ČIPKE.

Zimska pravljica

Slike iz stalne umetniške zbirke Narodne galerije z motivi zime priznanih slovenskih slikarjev

1.

1. MARKO PERNHART, GRAD OB REKI POZIMI

Idiličen prizor zimskega dne, ki ga je po vzoru nizozemskih krajinarjev 17. stoletja z natančno izrisanimi detajli, oblačno atmosfero in romantičnim razpoloženjem ujel koroški kra jinski slikar slovenskega rodu Marko Pernhart. Na ledeni po vršini je slikar upodobil drsalce, sprehajalce in skupino, ki se zabava z balinanjem.

2. MARKO PERNHART, GORICA NA VRBSKEM JEZE RU, 50-TA LETA 19. STOLETJA

Z obale Vrbskega jezera v današnji Avstriji je slikar upodobil skupino drsalcev na zaledeneli jezerski površini. Pravljičnost zimske pokrajine z gradičem iz 17. stoletja, vidnim na polo toku v ozadju, sledi tradiciji nizozemskega slikarstva 17. sto letja. Slikar je prizor zavil v meglico in ga romantično obar val, lepoto malega kraja pa je poudaril s silhuetami gorovja v ozadju.

3. PAVEL KÜNL, LJUBLJANA RIBJI TRG, 1847

Idilična zimska podoba Ljubljanskega gradu in pod njim dela Ljubljane z Ribjim trgom ob desnem bregu Ljubljanice je še danes prepoznavna veduta, čeprav je bil del obzidja z rene

sančnim stolpom že leto po nastanku slike podrt, rečna stru ga pa leta 1835 regulirana. Ena pri nas najstarejših upodobi tev zimske vedute sodi med začetnice serije zimskih krajin, ki so zaradi bleščave in svetle barvne skale vrh priljubljenosti doživele pri impresionistih. V duhu bidermajerskega slikar stva so detajli navadnega zimskega dne natančno naslikani in celo zamrznjena reka ne ovira dela peric.

4. IVAN GROHAR, ŠKOFJA LOKA V SNEGU, 1905

Ivan Grohar je po izročilu navdih za sliko dobil, ko je sedel v prvem nadstropju gostišča v Homanovi hiši v Škofji Loki. Na 1. november leta 1905 je, kot so zapisali, najprej močno deževalo, nato pa je dež prešel v gosto sneženje, ki je utišalo mesto in ljudi spravilo za zidove hiš. Ta čarobna bela tišina je na Groharja naredila vtis, in čeprav naj bi se bil trudil, da bi ujel razpoloženje naravnega pojava, dokler je trajal snež ni metež, je v resnici podal svoje subjektivno, melanholično preoblikovano doživetje konkretnega dogajanja.

5. RIHARD JAKOPIČ, ZIMA, 1904

Jakopič se je posebej pripravil za razstavo v Secesiji leta 1905, na katero so bili slovenski slikarji povabljeni po posredovanju arhitekta Jožeta Plečnika. Slika Zima je eden najkonkretnej ših pokazateljev Jakopičevih umetniških pobud po reflek tiranem srečanju z impresionizmom na razstavi v dunajski Secesiji leta 1903. V pogledu od blizu se nam razodene že metodična raba impresionistične razdeljene palete, ki pa od impresionističnega projekta odstopa z velikim, ateljejskim formatom. Tako kot za Groharja je bila tudi za Jakopiča v tem trenutku najpomembnejša velika slika, namenjena galerijski steni.

Piše: Aleš Čakš · Foto: Narodna galerija

Umetniki Jaka Babnik, Živa Drvarič, Dejan Habicht, Đejmi Hadrović, Nik Erik Neubauer, Uroš Potočnik, Arjan Pregl, Boštjan Pucelj, Lina Rica, Small but dangers, Špela Škulj bodo svoje umetnine razstavljali v Galeriji Miklova hiša. Razstava v Ribnici se bo odprla 15. decembra.

Likovna zbirka Riko je zasebna umetniška zbirka podjetja Riko. Njena selektorica in kuratorka je Polona Lovšin. »V zbirki so zastopani najpomembnejši avtorji zadnjih sto let – od impresionistov do sodobnih avtorjev, ki jih v zadnjih desetih letih bolj pospešeno zas ledujemo. Trenutno obsega približno 350 del; obseg se z zbirateljskimi odkupi redno širi in dopolnjuje.«

V zbirki so s svojimi deli prisotni najvidnejši umetniki 20. stoletja, v zbirateljskem fokusu zadnjih let pa, poudari Polona Lovšin, prevla dujejo predvsem sodobni avtorji: Jasmina Cibic, Viktor Bernik, Žiga Kariž, Matej Andraž Vog rinčič, Miha Štrukelj, Jaka Babnik, Nika Autor, Goran Bertok, Ištvan Išt Huzjan, Staš Kleindi enst, Borut Krajnc, Tanja Lažetić, Zmago Le nardič, Roman Uranjek, Alen Ožbolt, Uroš Po točnik, Mark Požlep, Arjan Pregl, Lucija Rosc, Bojan Salaj, Tadej Vaukman in drugi.

»Z zbirateljsko zazrtostjo v sodobno umetnost želimo v zbirki zajeti aktualni utrip, ki ga temati zira in problematizira sodobna umetnost, ob tem pa upamo, da z odkupi potrjujemo vrednosti in pomene sodobne umetnosti, da soomogočamo boljše produkcijske možnosti avtorjem in spod bujamo njihovo delo,« razloži kuratorka zbirke.

KATERO DELO JE PRELOMNO?

Bolj kot finančno vrednost zasledujemo pomen in pozicijo, ki ga ima v umetnosti posamezno delo ali nasploh avtorjevo ustvarjanje, pojasni Polona Lovšin. »Zanima nas predvsem, kate ro delo je toliko prelomno, da zaznamuje čas in odpira prave refleksije. Ker se zavedamo, da umetnine dejansko zaživijo šele v povezavi z umetnostnimi institucijami in občinstvom, zbirko z zaokroženim izborom del vsako leto

Neznosna lahkost bivanja

zdaj že sistematično predstavljamo v Galeriji Miklova hiša. In prav razstave, ki dajejo izbrani okvir umetniškim delom, so odlična priložnost, da reflektiramo zbirko, njen pomen in namen, njen fokus in zbirateljske odločitve.«

Kako misliti zbirko? Kot pravi Gerard Waj cman, je zbirka vselej prikrajšana za najmanj en objekt, ki manjka. Rikova zagotovo je, kar tudi spodbuja zbirateljske odločitve. In to nas vedno mami – za kaj je torej prikrajšana? Katerih del v njej ni? Pogled, ki zbirko hipotetično dopol njuje, je bil zaupan eni najbolj perspektivnih kuratork mlajše generacije Nini Skumavc, da pristopi k oblikovanju razstave. »Na voljo sta ji bila ves fundus in priložnost, da dela iz zbir ke tematizira z deli, ki v zbirki niso zastopana. Umik zbirateljskega pogleda v prid kuratorske ga pristopa odpira in nudi nove poglede tako na posamezna dela kot lege, ki soustvarja bližina drugih del.«

Kako si je kuratorka torej zamislila letošnjo decembrsko razstavo? Po navedbah Nine Sku mavc je bil vstop v Likovno zbirko neobreme njen s kakršnim koli vnaprejšnjim kuratorskim izhodiščem ali metodo. »Zbrani fond del je na mreč obsežen in dovoljuje obravnavo različnih tem, ki tematizirajo aktualni trenutek. Fokus se je zaustavil na delih, ki se ukvarjajo s prostori (naravnimi, arhitekturnimi, urbanističnimi, družbenimi, digitalnimi, javnimi, intimnimi), ki jih kažejo, interpretirajo in tematizirajo in va nje vpenjajo 'neznosno lahkost našega bivanja'. V tem pogledu so izhodišče dela Jake Babnika, Boštjana Puclja, Uroša Potočnika in Arjana Pregla iz Likovne zbirke Riko, kjer za motivi in estetskimi podobami stoji tudi močna vsebina, ki omogoča njihovo večplastno branje in razu mevanje. Njihova dela na razstavi postavljam v dialog z deli Žive Drvarič, Đejmi Hadrović, Dejana Habichta, Nika Erika Neubauerja, Line Rice, Špele Škulj in skupine Small but dangers.«

Izbor vsebuje pretežno ustvarjalce srednje do mlajše generacije, kjer je prostor ujet najprej kot atmosfera, kar nagovarja asociativno branje, poleg tega pa kot nosilec pripovedi o aktualnih problematikah – od bivanjske, okoljske, kultur ne do identitetne.

Piše: Aleš Čakš · Foto: arhiv Likovne zbirke Riko

Umetniške poslastice v Cankarjevem domu

BOŽIČNA PESEM

Družinski muzikal skladatelja Boštjana Gom bača, glasbenogledališka predstava za vse ge neracije v režiji Ivane Djilas.

Charles Dickens, veliki angleški romanopisec, je s klasično novelo Božična pesem ustvaril eno najpomembnejših del in enega od bo žičnih mitov moderne literature. Prvič jo je natisnil leta 1843 in takoj je postala uspešnica ter skorajda obvezno čtivo za več generacij po vsem svetu. To je prva zgodba v zgodovini, ki se dogaja kot potovanje skozi čas, in ena najbolj priljubljenih o duhovih sploh. Danes je zgodba svojevrsten fenomen, ki ga tradici onalno obujajo v predprazničnem času. Med igralci so: Radoš Bolčina, Jure Kopušar, Ana Facchini, Marjuta Slamič. (21. december, Lin hartova dvorana).

HRESTAČ

Predstava za božični in novoletni čas. Fanta zijska zgodba o Mišjem kralju in doživetjih v svetu slaščic je predstava za otroke in mladino, hkrati pa poslastica za ljubitelje baleta. Je pra va družinska dogodivščina. Hrestač je zadnji balet Petra Iljiča Čajkovskega (1840–1893), ustvarjen po Hoffmannovi pripovedki, in velja za eno najbolj priljubljenih baletnih stvaritev. Razlogi njegove »večnosti« so v izvirni zgodbi, odlični glasbi in prav takšni koreografiji.

koreografsko posodobljen, čeprav še kako ohranja duha prvo tne uprizoritve. Dramaturginja je Patricia Stöckemann; kostu mografinja in scenografka Margrit Flagner, produkcija pa Balet HNK Ivana pl. Zajca Reka (30. 12. ob 18. uri in 31. 12. ob 16. uri, Gallusova dvorana).

V VRTINCU SPREMEMB

Velika naravoslovna razstava bo predstavila pomembne zako nitosti narave in okolja, v katerih živimo, in dejstvo, da se na svetu vse spreminja. Tudi človek. Bo zmogel toliko modrosti, da bo preobrnil razvoj v vzdržen? Bo ta modrost dovolj, da za gotovimo svoj obstanek na Zemlji?

V sodelovanju s Prirodoslovnim muzejem Slovenije (13. 12. 2022 do 5. 11. 2023)

BALET GISELLE

V plesni zgodovini je odrska zgodba Giselle (Adolphe Adam) zapisana med temeljnimi deli, saj je ob premieri leta 1841 v dveh dra maturško, vizualno in gibalno popolnoma različnih dejanjih prepričljivo udejanjila estet ske ideje svoje dobe. V prepletu realističnih ljudskih elementov in vzporednosti nadna ravnih sil pripoveduje zgodbo o nesrečno za ljubljenem in zavedenem kmečkem dekletu, ki ob spoznanju ljubezenske prevare umre, se v drugem dejanju pridruži vilinskemu sve tu izdanih, bridko razočaranih mladenk, a z močjo odpuščanja sebe in svojo ljubezen reši iz sovražnega fantastičnega sveta maščevalnih umrlih nevest.

Ljubljansko premiero je zasnoval španski ple salec in koreograf José Carlos Martínez. Več let je bil prvak baleta pariške opere, kjer je nastopal v vseh velikih repertoarnih vlogah in svoje delovanje ovenčal z nagradami Lozane, Benois de la Danse, španske državne plesne nagrade in drugih. Bil je tudi umetniški vodja državne baletne skupine Compañía Nacional de Danza.

Glasbeno vodenje: Kevin Rhodes, scenogra fija in kostumografija: Iñaki Cobos Guerrero, koprodukcija SNG Opere in baleta Ljubljana in Cankarjevega doma (12. in 13. 1. 2023 ter ponovitve do 28. 1., Gallusova dvorana).

Piše: Aleš Čakš

Reško različico Hrestača podpisuje italijanski koreograf Mau ro de Candia. Njegov Hrestač se dogaja v današnjem času; je plesalsko svež, scenografsko in kostumografsko aktualen in

Ko se zavesa razpre, lahko le še gledaš

Klasično baletno delo Giselle v izvedbi SNG Opera in balet Ljubljana bomo lahko na odru Cankarjevega doma gledali januarja prihodnje leto, pod koreografijo pa bo podpisan nekdanji prvak baleta pariške opere in dolgoletni umetniški vodja španske narodne plesne skupine Compañía Nacional de Danza José Carlos Martínez. Premiera bo 12. januarja 2023.

»Giselle je ikonični balet tako za plesalca kot koreografa, eden mojih najljubših. Za mo škega plesalca je eden od klasičnih baletov, pri katerih ne kažeš le svoje tehnike, temveč mo raš prikazati tudi dramatično zgodbo. Kot kore ograf sem ustvaril mnoge balete s povsem novo koreografijo, a pri Giselle je zelo pomembno, da spoštujem tradicijo in baletu vdihnem novo živ ljenje, ne da bi veliko spreminjal.

Zlasti veliko pozornosti sem posvetil rokam, gi banje je zelo fluidno, saj menim, da klasičnega baleta ne moremo več plesati enako kot nekoč, izkušnje iz različnih sodobnih slogov nam po magajo, da se klasičnega baleta lotevamo bolj naravno,« pravi Martínez. In o Giselle doda: »To je tragična ljubezenska zgodba. V življenju vsi skušamo najti pravo lju bezen, vsi sanjamo o tem, tako je bilo vso človeško zgodovino. Gotovo tega baleta ne gledamo z ena kimi očmi, kot so ga ljudje leta 1841, a ker je zgod ba brezčasna, bi se lahko zgodila tudi danes.«

BOLEČINA JE ALARM, DA MORAMO BITI BOLJ PAZLJIVI

Nekdanji prvak baleta pa riške opere je kot plesalec prejel številne nagrade, leta 2002 pa je začel delo vati kot koreograf. O tem, ali je bil pred premiero bolj živčen, ko je stal na odru, ali zdaj, ko je pod njim, pravi: »Ko plešeš, lahko nadziraš, kaj delaš,

JOSÉ

CARLOS

MARTÍNEZ

• Španski koreograf

če gre kaj narobe, lahko to skušaš popraviti sam, le prevzeti moraš nadzor nad svojim telesom in svojim partnerjem. Ko si koreograf, pa moraš vse delo opraviti, preden se nastop začne. Ko se zavesa razpre, lahko le še gledaš in zaupaš svojim plesalcem. Torej, da, vsekakor sem bolj nervozen na dan premiere, ki jo delam kot koreograf.«

Balet kljub svoji lepoti plesalcem prinaša tudi ve liko fizičnih bolečin, od njih smo že slišali, da so jih tako vajeni, da imajo slabo vest, če jih nič ne boli. In Martínez? »Ne strinjam se s to idejo. Ple salci delamo s svojim telesom, želimo ga prignati najdlje, kot lahko, da bi dosegli 'popolnost', a to je skorajda nemogoče. Moramo poslušati svoje telo. Bolečina je alarm, da moramo biti bolj paz ljivi. V karieri sem imel nekaj poškodb, a vedno mi je bilo na odru lepše, če nisem čutil bolečine. Nikoli nisem zato občutil krivde,« pove.

IZ MADRIDA V PARIZ

Od leta 2010 je deloval kot umetniški vodja španske narodne plesne skupine Compañía Na cional de Danza, te dni pa začenja na novem položaju, postal je umetniški direktor baleta v pariški operi. O razlikah pove: »To je nekaj povsem drugega. Najprej zaradi velikosti orke stra, v Madridu je obse gal 50 plesalcev, v Parizu 154. Plesalci v pariški operi so stari od 18 do 42 let, kot direktor jih moraš motivirati in oblikovati vsako sezono z mislijo na njihove zmožnosti. Plesalci hočejo vedno nove izkušnje, občinstvo pa želi v pariški operi gledati klasične produk cije, treba je torej iskati ravnovesje. V Madridu je bila moja naloga, da sem ustanovi dal novo identiteto s tem, da sem klasični balet pripeljal nazaj v Španijo, v Parizu pa moram 350 let staro institucijo povesti v so dobne čase, biti spoštljiv do tradicije, a jo hkrati peljati v prihodnost.«

Piše: Leja Kovačič ·

Foto: Darja Štraus Tisu (arhiv SNG opera in balet Ljubljana) in osebni arhiv Joséja Carlosa Martíneza

» Razloge za srečo sem našla na – Finskem

FINSKA JE PO OZN ENA NAJBOLJ SREČNIH DRŽAV NA SVETU

«

Ni naključje, da sem rojena 27. julija, da verjamem v Božička, da imam rada tišino in da obožujem Mumine. Na Finskem so doma razlogi za srečo! Letos je Organizacija združenih narodov (OZN) desetič objavila letno poročilo o svetovni sreči. Na lestvici najbolj srečnih dežel se je že petič znašla Finska, kjer so doma Božiček, severni sij, Mumini, pomirjajoča narava z jezeri, močvirji in temno zelenimi gozdovi, čist zrak in … tišina.

PRVO MESTO NA SEZNAMU ŽELJA

Skoraj prepričana sem, da ima večina popotnikov svoj seznam, kaj v življenju želijo obiskati, doživeti, videti. Prepričana sem tudi, da se na teh seznamih pogosto znajde naravni pojav, znan kot severni sij ozi roma aurora borealis. V polarnem območju je opazen od septembra do aprila, na vidnost tega osupljivega pojava pa vpliva več dejavnikov, med drugim, pod kakšno zvezdo smo rojeni in kako naklonjeni so nam

nordijski bogovi. Ples zelene svetlobne tančice s sledmi rožnate nad mestom Rovaniemi na Laponskem je še danes na prvem mestu mojega seznama najlepših doživetij v življenju.

NEŠTETO ODTENKOV ZELENE – NA NEBU IN NA ZEMLJI

Recept za srečo se po mnenju Fincev skriva v povezanosti z naravo. Več kot 70 odstotkov Finske prekriva gozd, ki v sebi skriva bogastvo gozdnih sadežev. V poletnih mesecih nas kratek sprehod po gozdu nag radi z lončkom raznovrstnih borovnic, objem visokega bora, smreke in breze pa nariše nasmeh na obraz ter poveča občutek notranjega miru. Meritve v finskih mestih kažejo, da je zrak najmanj onesnažen na svetu.

Pozimi se pokrajina na severu države spremeni v svet, kjer je doma snežna pravljica. Ravno prav adrenalinska in ravno prav romantična vožnja z motornimi sanmi ali pasjo vprego po brezpotjih neskončnih zasneženih laponskih gozdov pod smaragdno zelenim obokom je bila zame pot k sreči. Ta je doma ob tabornem ognju v zavetju najvišjih smrek in borovcev, kar sem jih videla v življenju.

Piše: Vesna Barbalić · Foto: arhiv Kompasa

PRVI MED NAJBOLJ SREČNIMI PREBIVALCI

Tako kot njegovo ime je slavna in razvpita tudi dilema, kje je doma najbolj pri ljubljeni mož na svetu. Skoraj vse severne dežele, od Grenlandije do Danske, so se bojevale za status Božičkove domovine. In dolgo časa je bila to skrbno varo vana skrivnost. Le palčki so vedeli, da je Božiček doma na hribu Korvatunturi na severovzhodu Laponske, v neposredni bližini severnega tečajnika. Še danes ni povsem znano, kako je skrbno varovana skrivnost prišla na dan. Joulupukki, kot Božička kličejo finski otroci, v svojem domu, do katerega ne vodi cesta, še danes živi, kolikor mu le dopušča čas, dokaj mirno življenje z gospo Božičkovo, palčki, jeleni in pasjimi prijatelji.

Božiček je okoli božiča bolj ali manj na terenu, saj se odpravi na pot okoli sveta. Vse druge dni v letu pa je v svoji pisarni v Božičkovi vasici, kjer ga lahko obišče čisto vsak, mu zaupa želje, z njim poklepeta in naredi sebek. V Božičkovi vasici je najbolj čarobna pošta na svetu, kamor prihaja na milijone pisem z vsega sveta in kjer lahko oddate božično voščilnico v poseben nabiralnik za pošto, ki jo bodo naslovniki prejeli ob naslednjem božiču. V veliki stavbi, kjer je tudi Božič kova pisarna, so najrazličnejše delavnice in pisarne palčkov, center za logistiko

in nadzor pisem želja, pa tudi omamno dišeča sobana gospe Božičkove.

VEČ SAVN KOT TELEVIZORJEV

Če ocenim »na grobo«, je na Finskem približno 188.000 jezer in jezerc, približno toliko otokov in otočkov ter več kot dva milijona savn. Imeli naj bi več savn kot televizorjev. Seveda se uvrščajo na vrh lestvice po številu savn na prebivalca. Savna je finska strast in del njihove identitete. Je prostor za sproščanje, druženje, pa tudi poslovna srečanja. Redni obiski so blagodej ni za telo in duha, krepijo imunski sistem in zmanjšujejo stres. Če bi vprašali Fince, bi verjetno dobili odgovor, da se v savni skriva sreča. Ravno tako kot v skodelici kave.

Finci so namreč znani po tem, da spijejo največ kave, 12 ki logramov na osebo na leto. Za primerjavo: spijejo je dvakrat toliko kot Italijani. Velja pa, da v nasprotju s koncentriranim espressom, ki je najbolj razširjen v Italiji, na severu Evrope pi jejo bolj šibko oziroma razredčeno.

POZABI »HYGGE«, ČAS JE ZA »SISU«

Danci so svetu predstavili filozofijo življenja »hygge«, ki pou darja, da se sreča skriva v udobju, ugodju in uživanju v malih stvareh, pri življenjskem slogu po načelih finskega »sisu« pa gre za nekaj drugega. To so odločnost, pogum in vztrajnost v vsakdanjem življenju ter zmožnost doseganja ciljev in sreče tudi s premagovanjem težkih ali neprijetnih ovir.

Naantali, finsko turistično središče, leži dve uri vožnje zahodno od finske pre stolnice Helsinki. Priljubljeno pristaniško mesto je tudi prestolnica Mumindola, doline, kjer živijo najbolj znani finski risani junaki Mumini oziroma Mumintro li. Simpatična pravljična bitja, ki rada filozofirajo, je ustvarila finska pisateljica in slikarka švedskega rodu Tove Jansson. Njihove dogodivščine lahko spremljamo po vsem svetu v knjigah, stripih, animacijah, risankah, dramskih predstavah in celo operi. V mestu Naantali na otočku Kailo je tematski park Moomin World, v Tampereju pa so leta 2017 odprli muzej Muminov.

Zabavni Mumini zimo radi prespijo. Severni sij so doživeli že najmanj tisočkrat, ravno tako čarobno zasneženo pokrajino. Se pa zelo dobro zavedajo, kako po membno je spanje za telo in duha, za srečo in »sisu«. Poleg kave, savne in heavy metal glasbe je namreč tudi spanje za Fince izjemno pomembno. Namreč, 27. julija praznujejo celo državni praznik zaspancev oziroma Unikeonpäivä, ki je povezan z legendo o sedmih spečih v Efezu.

PRAZNIK ZASPANCEV V DOLINI MUMINDOL

Galerist EMIL ŠARKANJ je izbral štajersko prestolnico

arhiv gosta, Delo, arhiv hiše Denk

Emil Šarkanj je lastnik Galerije Hest v Ljubljani in Mariboru. Je velik poznavalec slovenskega slikarstva, strasten galerist in ljubitelj umetnosti.

V njegovih galerijah prevladujejo slovenski slikarji, tisti najuglednejši in najpomembnejši (Slana, Ciuha, Jakše, Spacal, Grohar …) in tudi malo manj znani, a dobri (recimo Miha Perme). Emil Šarkanj se je z galerijama obdržal tudi v najhujših gospodarskih krizah in med epidemijo, kar govori o tem, da zelo dobro pozna naš trg umetnin. A. Č.