POBEG
Svetost narave z Indijanci BRAZILIJA • V amazonskem pragozdu s plemenom Yawanawá Piše: Simon Plestenjak • Foto: simonplestenjak.com
Sredi amazonskega pragozda, v skrajnem zahodnem kotičku Brazilije – v zvezni državi Acre, ki meji na Peru – živi v rezervatih nekaj indijanskih plemen. Tudi drugod po Braziliji lahko še najdemo rezervate s prvobitnimi prebivalci Južne Amerike, vendar so amazonski Indijanci tisti, ki so najbolj oddaljeni od »belske civilizacije« in zato najbolj uspešno ohranjajo svoj starodavni način življenja. Kot fotograf sem se pridružil odpravi izkušenj željnih (avant)turistov, s katerimi smo en teden preživeli pri plemenu Yawanawá.
ali požigajo gozdove za pridobitniške namene. V boju za dobičkom kriminalci še vedno ubijajo Indijance, ki se jim upravičeno postavijo po robu, lokalne oblasti pa so predaleč ali si zatiskajo oči, medtem ko štejejo umazani denar od podkupnin. Prvi stik z belci so Yawanawá imeli v začetku 20. stoletja z nabiralci lateksa. Zanimiva je pripoved, ki sem jo slišal ob tabornem ognju, in sicer da je vrač že pred prvim srečanjem doživel vizijo prihoda belcev in že takrat zapovedal prijateljske odnose, ki jih zdaj nove generacije uspešno potrjujejo in negujejo.
eset let že živim v Braziliji, v São Paulu. Tako je naneslo. V tem času sem že dodobra prekrižaril Brazilijo, tako zaradi delovnih kot zasebnih potovanj. Glede na njeno velikost (približno kot Evropa) si lahko mislite, da je mnogo zanimivega videti. Oceani, otoki, plaže, gore, reke, slapovi, jame, puščave, pragozdovi, če naštejem nekaj naravnih okolij. Pa izjemna mešanica človeštva, potomci Evropejcev, Indijancev, Afričanov, Arabcev, Japoncev – Brazilija je neverjetna. Že od mladih nog, ko je naša generacija na počitnicah v Dalmaciji prebirala stripe Mistra Noja, pa sem si želel obiskati Indijance, tiste, ki še vedno živijo po svoje, prvobitno. To pa ni tako preprosto! Zaradi odročnosti, zapletene logistike, dovoljenj za bivanje v rezervatu in predvsem omejene komunikacije lahko potovanja do Indijancev uresničimo samo skupinsko. Pleme Yawanawá sprejema obiskovalce. Je primer, kako se lahko starodavno pleme uspešno vključi v mehanizme moderne »belske civilizacije« in ohrani svoj prvobitni način življenja, svoje tisočletne šege in običaje. Življenje vodijo med duhovnim svetom in naravo, sočasno pa se pod vodstvom nekaterih vizionarskih vodij uspešno vključujejo v moderni svet, razpet med ponudbo in povpraševanje. Vrata domov odpirajo gostom iz drugih svetov in tako raznašajo svoje sporočilo o povezanosti človeka z naravo in duhovnim svetom. Poleg te misije pa prek obiskov pridobivajo vidnost in denar, bistvena varnostna mehanizma, še tako pomembna za ranljivo skupino, kot so ameriški staroselci.
Vendar ni bilo vedno tako lepo. Stik z belci je prvotno zdesetkal pleme. Nove bolezni, proti katerim Indijanci niso bili odporni, zasužnjevanje za delo pri pridobivanju lateksa in podiranju dreves so jih privedli skoraj do izumrtja. Zgodil pa se je odločilni preobrat in popeljal pleme na pot osvoboditve in reševanja kulture. Nekateri člani so odšli v mesta, študirali in se vrnili v pleme, opremljeni s poznavanjem belske civilizacije. Zavedali so se svojih pravic in pri oblasteh uspešno vložili vlogo za rezervat. Izgnali so misijonarje, ki so si prizadevali pokristjaniti Indijance in uničiti vse njihove duhovne obrede. Nekaj izjemnih žensk iz plemena je prevzelo pobudo in obudilo duhovni svet Yawanawá, kar je za sabo potegnilo tudi ohranjanje kulture, pesmi, zgodb, okrasja in poslikav.
D
PLEME YAWANAWÁ IN NJIHOV REZERVAT Pleme šteje nekaj več kot 1000 ljudi, ki živijo razdeljeni v sedem vasi. Njihova zemlja je od leta 1984 razglašena za indijanski rezervat, ki je po velikosti le malo manjši kot Gorenjska. Življenje v njem plemenu zagotavlja obstoj in varnost, vendar so vsi rezervati v Braziliji predmet napadov nezakonitih gozdarjev, ki sekajo
42
ODLOČILNI PREOBRAT PRED IZUMRTJEM
TRIJE LETI, PET UR S KOMBIJEM IN SEDEM UR V ČOLNU Potovanje je iz São Paula trajalo dva dni. Najprej trije leti do mesta Cruzeiro do Sul, potem peturna vožnja s kombijem do reke Rio Gregorio, kjer se je začela naša sedemurna plovba po skoraj tisočerih rečnih vijugah. Sedem ur sedenja v ozkem čolnu je naporno, vendar je vsaka minuta poplačana s pogledi na čudovito drevje amazonskega pragozda. Vonj postane gosto zelen, zvok ptic pa na žalost preglasi glasen ropot posebnih motorjev, prirejenih za plovbo po plitvinah – reka je avgusta najnižja, v povprečju kakih 15 centimetrov, ponekod tudi samo centimeter ali dva. SREDI AMAZONSKEGA PRAGOZDA Na obrežju nas je sprejela delegacija najpomembnejših predstavnikov plemena in nastanili smo se v lesenih kolibah, ki so v današnjih časih zaradi uporabe
Goodlifestyle.si
