Doktrina soka

2

Naomi Klein: Doktrina šoka Razmah uničevalnega kapitalizma Naslov izvirnika The Shock Doctrine – The Rise of Disaster Capitalism © Naomi Klein, 2007 © za izdajo v slovenščini: Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2009 Prevedla Barbara Simoniti

Knjiga je izšla s finančno podporo Ministrstva za kulturo RS.

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: www.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 339.9 327 KLEIN, Naomi Doktrina šoka : razmah uničevalnega kapitalizma / Naomi Klein ; [prevedla Barbara Simoniti]. – 1. izd. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 2009. – (Zbirka Premiki) Prevod dela: The shock doctrine ISBN 978-961-01-0706-4 243358208 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

Aviju, spet

Vsaka sprememba je sprememba téme.

– César Aira, argentinski romanopisec, Cumpleaños, 2001

VSEBINA Uvod Prazno je lepo: Tri desetletja izbrisovanja in prirejanja sveta Prvi del Dva doktorja šoka: Raziskovanje in razvoj 1. Mučilni laboratorij: Ewen Cameron, CIA in manično prizadevanje, da bi izbrisali in spremenili človeški um 2. Drugi doktor šok: Milton Friedman in iskanje laboratorija za laissez-faire

Drugi del Prvi preizkus: Porodni krči 3. Stanje šoka: Krvavo rojstvo kontrarevolucije 4. Brisanje z lista: Teror opravi svoje delo 5. »Povsem nepovezano«: Kako se je neka ideologija očistila svojih zločinov Tretji del Preživeti demokracijo: Bombe, narejene iz zakonov 6. Rešeni z vojno: Thatcherizem in njegovi koristni sovražniki 7. Novi doktor šok: Gospodarsko vojskovanje zamenja diktaturo 8. Kriza deluje: Predstavitev šokterapije Četrti del Izgubljeno s tranzicijo: Medtem ko smo jokali, medtem ko smo trepetali, medtem ko smo plesali 9. Zaloputniti vrata zgodovini: Kriza na Poljskem, pokol na Kitajskem 10. Demokracija, rojena v verigah: Utesnjena svoboda Južnoafriške republike 11. Kres mlade demokracije: Rusija izbere »Pinochetovo opcijo« 12. Kapitalistični id: Rusija in nova doba divjega trga 7

11 29 31 54 77 79 101 118 131 133 144 156

169 171 193 216 242

DOKTRINA ŠOKA

13. Naj gori: Plenjenje Azije in »padec drugega berlinskega zidu« Peti del Šokantni časi: Razmah kompleksa uničevalnega kapitalizma 14. Šokterapija v ZDA: Balon domovinske varnosti 15. Korporativistična država: Odstraniti vrtljiva vrata, vstaviti obokani prehod

258 277 279 304

Šesti del Irak, sklenjeni krog: Pretirani šok 16. Odprava Iraka: Iskanje »modela« za Bližnji vzhod 17. Ideološki povratni udarec: Zelo kapitalistično uničenje 18. Sklenjeni krog: Od nepopisanega lista do požgane zemlje

319 321 336 355

Sedmi del Gibljivi zeleni pas: Nevtralna območja in zaščitni zidovi 19. Izpraznjenje obale: »Drugi cunami« 20. Uničevalni apartheid: Svet zelenih pasov in rdečih pasov 21. Izgubljanje mirovne pobude: Izrael kot opozorilo

377 379 399 416

Sklep Šok popušča: Razmah ljudske obnove

435

Opombe Zahvale

457 542

Barbara Simoniti: Opomba prevajalke Tomaž Mastnak: Uničevalen in globalen od začetka

549 553

Stvarno in imensko kazalo

561

8

Temelji racionalistiÄŒne civilizacije

Doktrina ĹĄoka

9

UVOD

Uvod

Prazno je lepo Tri desetletja izbrisovanja in prirejanja sveta Zemlja pa je bila vedno bolj sprijena pred Bogom in polna nasilja. Bog je pogledal na zemljo in glej, bila je pokvarjena; vse meso je spridilo svojo pot na zemlji.

Bog je rekel Noetu: »Sklenil sem, da je prišel konec vsega mesa, kajti napolnili so zemljo z nasiljem, zato, glej, jih bom pokončal z zemljo vred.« Prva Mojzesova knjiga (Geneza) 6,11–13 Presenečenje in strahospoštovanje sta dejanji, ki ustvarjata strah, nevarnost in uničenje, ki so nedojemljivi ljudem na splošno, posameznim elementom/sektorjem družbe groženj ali vodstvu. Narava v obliki tornadov, orkanov, potresov, poplav, neobvladljivih požarov, lakote in bolezni lahko poraja presenečenje in strahospoštovanje.

– Šok in strahospoštovanje: Doseči naglo prevlado, vojaška doktrina za vojno ZDA proti Iraku1

Jamarja Perryja sem srečala septembra 2005 v velikem zavetišču Rdečega križa v mestu Baton Rouge v Louisiani. Večerjo so razdeljevali nasmejani mladi scientologi, on pa je stal v vrsti. Ravno so me razkrili, da sem brez spremljevalca za stike govorila z evakuiranci, zato sem se skušala čim bolj zliti z njimi, bela Kanadčanka v morju afroameriških južnjakov. Umaknila sem se v vrsto za hrano za Perryjem in ga prosila, naj govori z mano, kakor da sva stara prijatelja, kar je prijazno storil.

V New Orleansu se je rodil in tam odraščal, in pred tednom dni se je umaknil iz poplavljenega mesta. Videti jih je bil kakšnih sedemnajst, vendar je rekel,

11

Naomi Klein: DOKTRINA ŠOKA

da jim ima triindvajset. S svojo družino je celo večnost čakal na avtobuse za evakuacijo; ker jih ni bilo, so odšli peš po pekočem soncu. Na koncu so pristali tukaj, v raztresenem prireditvenem centru, kjer so običajno farmacevtski sejmi in »Pokol v glavnem mestu: Najboljše za boj v jeklenih kletkah«, zdaj pa je tu dva tisoč otroških posteljic in množica jeznih, izčrpanih ljudi pod nadzorom nataknjenih vojakov nacionalne garde, ki so se pravkar vrnili iz Iraka.

Tisti dan se je po zavetišču širila novica, da je Richard Baker, ugledni republikanski kongresnik iz tega mesta, skupini lobistov povedal: »Končno smo v New Orleansu počistili socialna stanovanja. Mi tega nismo mogli, a Bog jih je.«2 Joseph Canizaro, eden najbogatejših gradbenih podjetnikov v New Orleansu, je ravno izrekel nekaj podobnega: »Mislim, da imamo nepopisan list, da začnemo znova. In s tem nepopisanim listom imamo nekaj zelo velikih priložnosti.«3 Ves teden se je državna uprava Louisiane v Baton Rougeu plazila okoli lobistov korporacij in jim pomagala zadržati te velike priložnosti: nižje davke, manj regulative, cenejšo delovno silo in »manjše, varnejše mesto« – kar je v praksi pomenilo zravnati stavbe socialnih stanovanj z zemljo in jih nadomestiti z bloki lastniških stanovanj. Ko si poslušal govore o »začetkih na novo« in »nepopisanih listih«, si lahko skoraj pozabil na strupeno brozgo smeti, kemičnih odplak in človeških ostankov le nekaj kilometrov naprej po avtocesti.

V zavetišču pa Jamar ni mogel misliti na nič drugega. »Jaz tega res ne morem videti kot čiščenje mesta. Vidim samo, da je v mestu umrlo veliko ljudi.

Ljudi, ki ne bi smeli umreti.« Govoril je tiho, a starejši mož v vrsti pred nama ga je slišal in usekal: »Kaj je narobe s temi ljudmi v Baton Rougeu? To ni nobena priložnost. To je prekleta tragedija. Kaj so slepi?« Mati z dvema otrokoma se je oglasila. »Ne, niso slepi; hudobni so. Z njihovim vidom ni nič narobe.« Eden tistih, ki so v poplavljenem New Orleansu videli priložnost, je bil Milton Friedman, veliki guru gibanja za nebrzdani kapitalizem in človek, ki mu pripisujejo, da je napisal knjigo pravil za sodobno, hipermobilno gospodarstvo. »Stric Miltie«, kakor ga imenujejo njegovi pripadniki, je pri triindevetdesetih letih in kljub slabemu zdravju vendarle še imel moč, da je napisal komentar za časnik Wall Street Journal tri mesece potem, ko so nasipi popustili. »Večina šol v New Orleansu je v ruševinah,« je napisal, »prav tako pa tudi domovi otrok, ki so jih obiskovali. Otroci so zdaj raztreseni po vsej državi. To je tragedija. Je pa tudi priložnost, da korenito spremenimo izobraževalni sistem.«4

12

PRAZNO JE LEPO

Friedmanova radikalna ideja je bila: namesto da bi vlada porabila del milijard dolarjev pomoči za to, da bi obnovila in izboljšala obstoječi javni šolski sistem v New Orleansu, bi družinam razdelila bone; te bi mogli porabiti na zasebnih ustanovah, od katerih mnoge delajo z dobičkom, in bi jih subvencionirala država. Ključno je, je še zapisal Friedman, da ta bistvena sprememba ne bi bila začasna rešitev, ampak »trajna reforma«.5 Omrežje desničarskih mislecev je Friedmanov predlog zgrabilo in se zgrnilo na mesto po ujmi. Administracija Georgea W. Busha je njihove načrte podprla z desetinami milijonov dolarjev, da bi šole New Orleansa spremenili v »koncesijske šole« – javno financirane institucije, ki bi jih vodile zasebne enote po svojih pravilih. Koncesijske šole globoko razdvajajo Združene države Amerike in najbolj ravno v New Orleansu, saj v njih mnogi afroameriški starši vidijo način, da bi odpravili pridobitve gibanja za državljanske pravice, ki so zagotavljale, da imajo vsi otroci enak standard izobraževanja. Za Miltona Friedmana pa celotni sistem državnega šolskega sistema zaudarja po socializmu. Po njegovem so funkcije države samo »varovati našo svobodo pred sovražniki pred našimi vrati in pred našimi sodržavljani; ohranjati red in mir, uveljavljati zasebne pogodbe, podpirati konkurenčne trge«.6 Z drugimi besedami, zagotavljati policijo in vojake – vse drugo, tudi zagotavljanje brezplačnega izobraževanja, je nepošteno vmešavanje v trg.

V nasprotju z ledeniško počasnostjo, s katero so popravljali nasipe in spet vzpostavljali električne daljnovode, je razprodaja šolskega sistema New Orleansa potekala z vojaško hitrostjo in natančnostjo. V devetnajstih mesecih, ko je bila večina revnih prebivalcev mesta še vedno v izgnanstvu, so javni šolski sistem New Orleansa skoraj v celoti zamenjale zasebno vodene koncesijske šole. Pred orkanom Katrina je šolski odbor vodil 123 javnih šol; zdaj vodi 4. Pred ujmo je bilo v mestu 7 koncesijskih šol; zdaj jih je 31.7 Učitelje New Orleansa je nekoč zastopal močan sindikat; zdaj je pogodba sindikata razpadla in štiri tisoč sedemsto njegovih članov so odpustili.8 Nekaj mlajših učiteljev so vzeli v službo v koncesijskih šolah, za nižjo plačo; večine niso. Časnik The New York Times je zapisal, da je New Orleans »glavni nacionalni laboratorij za široko uporabo koncesijskih šol«, medtem ko se je inštitut American Enterprise Institute, friedmanistični miselni trust, navduševal, da je »Katrina v enem dnevu dosegla to, […] česar šolska reforma v Louisiani ni mogla doseči v več letih«.9 Učitelji iz javnih šol, ki so medtem opazovali, kako so denar, namenjen za žrtve poplave, preusmerili v odpravo javnega sistema, ki ga je nadomestil zasebni, so Friedmanov načrt poimenovali »izobraževalno grabljenje ozemlja«.10

13

Naomi Klein: DOKTRINA ŠOKA

Sama imenujem te organizirane napade na javno sfero takoj po katastrofalnih dogodkih, ki jih spremlja obravnavanje nesreče kot vznemirljive tržne priložnosti, kapitalizem uničenja.

Friedmanov komentar o New Orleansu je bil na koncu njegovo zadnje priporočilo za javno [socialno] politiko; umrl je manj kakor leto dni zatem, 16. novembra 2006, star štiriindevetdeset let. Privatiziranje šolskega sistema srednje velikega ameriškega mesta se morda zdi skromna naloga za moža, ki ga slavijo kot najvplivnejšega ekonomista pretekle polovice dvajsetega stoletja in ki je med svoje učence štel več ameriških predsednikov, britanske premierje, ruske oligarhe, poljske finančne ministre, diktatorje tretjega sveta, sekretarje kitajske komunistične partije, direktorje Mednarodnega denarnega sklada in zadnje tri voditelje centralne banke Združenih držav Amerike. Toda njegova odločenost, da izkoristi krizo v New Orleansu za uresničitev fundamentalistične oblike kapitalizma, je bila tudi nenavadno primerno slovo od z energijo nabitega profesorja majhne postave, ki se je na vrhuncu označil za »staromodnega pridigarja, ki opravlja nedeljsko pridigo«.11 Več kakor tri desetletja so Friedman in njegovi pripadniki izpopolnjevali ravno to strategijo: čakali so na veliko krizo, nato so razprodali dele države zasebnim delovalcem, medtem ko si prebivalci še niso opomogli od šoka, potem pa so začasne »reforme« naglo spremenili v trajne.

Friedman je v enem svojih najvplivnejših esejev izrazil osrednje taktično čudežno zdravilo sodobnega kapitalizma, to, kar sama razumem kot doktrino šoka. Dejal je: »Samo kriza – dejanska ali dozdevna – ustvari resnične spremembe. Ko kriza nastopi, je delovanje odvisno od idej, ki ležijo naokoli. To je po mojem naša osnovna funkcija: razvijati alternative obstoječi politiki, jih ohranjati žive in dostopne, dokler politično nemogoče ne postane politično neizogibno.«12 Samo kriza – dejanska ali dozdevna – ustvari resnične spremembe.

Nekateri ljudje kopičijo konzervirana živila in ustekleničeno vodo, da bi bili pripravljeni na velike nesreče; friedmanovci kopičijo ideje svobodnega trga.

In ko enkrat nastopi kriza, je bil ta profesor Univerze v Chicagu prepričan, da je ključno ukrepati hitro, uvesti nagle in nepovratne spremembe, preden bi od krize razrvana družba spet zapadla nazaj v »tiranijo statusa quo«. Ocenjeval je, da ima »nova administracija kakšnih šest do devet mesecev, v katerih mora doseči glavne spremembe; če ne izkoristi priložnosti, da v tem obdobju ukrepa odločno, ne bo dobila še ene priložnosti«.13 Variacija na Machiavellijev nasvet, da je treba udarce zadati »vse naenkrat«, se je izkazala kot ena Friedmanovih najbolj trajnih strateških zapuščin.

14

PRAZNO JE LEPO

Friedman se je naučil, kako izkoristiti presenečenje velikega obsega ali krizo, ko je bil v sredini sedemdesetih let svetovalec čilskega diktatorja, generala Augusta Pinocheta. Čilenci niso bili le v šoku po generalovem državnem udaru, ampak je državo travmatizirala tudi huda hiperinflacija. Friedman je Pinochetu svetoval, naj v gospodarstvu uvede hitre spremembe: znižanje davkov, svobodno trgovino, privatizirane storitve, krčenje socialne porabe in deregulacijo. Na koncu so celo javne šole zamenjale zasebne, financirane s koncesijskimi boni. To je bila najskrajnejša kapitalistična preobrazba, kar so jih kdaj kje poskusili, in postala je znana pod imenom revolucija »čikaške šole«, saj je toliko Pinochetovih ekonomistov študiralo pri Friedmanu na Univerzi Chicago. Friedman je napovedal, da bodo hitrost, nenadnost in obseg gospodarskih sprememb v javnosti izzvali psihološke reakcije, ki »spodbudijo prilagajanje«.14 Skoval je zvezo za to bolečo taktiko: »zdravljenje s šokom« ali »šokterapija«. Povsod, kjer je vlada v desetletjih zatem uvedla obsežni program svobodne trgovine, zdravljenja vsega naenkrat s šokom ali s »šokterapijo«, so se za to tako odločili.

Pinochet je prilagajanje olajšal še s svojo lastno šokterapijo; izvajali so jo v številnih mučilnih celicah v zaporih na telesu tistih, ki bi kapitalistični preobrazbi najverjetneje bili napoti. Mnogi ljudje v Latinski Ameriki so videli neposredno povezavo med gospodarskimi šoki, ki so obubožali milijone, in izbruhom mučenja za kazen tisočem, ki so verjeli v drugačno družbo.

Urugvajski pisatelj Eduardo Galeano se je vprašal: »Kako naj bi tako neenakost ohranjali, če ne s sunki električnih šokov?«15 Točno trideset let potem ko so ti trije prepoznavni šoki zajeli Čile, se je formula znova pojavila s še veliko večjo silo v Iraku. Najprej je prišla vojna; po mnenju avtorjev vojaške doktrine »šoka in strahospoštovanja« je bil njen namen, da »nadzira nasprotnikovo voljo, zaznave in razumevanje in ga dobesedno onesposobi za delovanje ali reagiranje«.16 Nato je prišla radikalna gospodarska šokterapija, ki jo je sprožil glavni odposlanec Združenih držav Amerike Paul Bremer, ko je bila dežela še v plamenih: množična privatizacija, popolnoma svobodna trgovina, enotna 15-odstotna davčna stopnja, dramatično skrčena državna uprava. Iraški začasni trgovski minister Ali Abdul Amir Allawi je takrat dejal, da so njegovi rojaki »naveličani tega, da so predmet preizkusov. Sistem je doživel že dovolj šokov, zato ne potrebujemo še šokterapije v gospodarstvu.«17 Kadar so se Iračani uprli, so jih prijeli in zaprli v ječe, kjer je njihova telo in um čakalo še več šokov, tokrat izrazito manj metaforičnih.

Odvisnost svobodnega trga od šokov sem začela raziskovati pred štirimi leti, ko se je zasedba Iraka šele nedavno začela. Potem ko sem iz Bagdada

15

Naomi Klein: DOKTRINA ŠOKA

poročala o neuspelih poskusih Washingtona, da bi se držal doktrine »šoka in strahospoštovanja«, sem odpotovala na Šrilanko, več mesecev po uničujočem cunamiju leta 2004, in bila priča drugi različici enakega manevra: tuji investitorji in mednarodni voditelji so se združili, da bi izkoristili vzdušje panike, in celotno čudovito obalo izročili gradbenim podjetnikom; ti so naglo zgradili velika turistična letovišča in tisočem ribičev preprečili, da bi obnovili svoje vasi v bližini morja. »Po kruti igri usode je narava ponudila Šrilanki enkratno priložnost, in iz te velike tragedije bo nastala turistična destinacija svetovnega razreda,« je najavila šrilanška vlada.18 Ko je orkan Katrina zajel New Orleans in je jedro republikanskih politikov, miselnega trusta in gradbenih podjetnikov začelo govoriti o »nepopisanih listih« in vznemirljivih priložnostih, je bilo jasno, da je to zdaj način uresničevanja korporativnih ciljev: izrabiti čas kolektivne travme za uporabo radikalnega socialnega in gospodarskega inženiringa.

Večina ljudi, ki je preživela uničujočo nesrečo, je hotela ravno nasprotje nepopisanega lista: hoteli so rešiti, kar so mogli, in začeti popravljati, kar je bilo uničeno; hoteli so spet utrditi svojo povezanost s krajem, ki jih je oblikoval. »Ko obnavljam mesto, imam občutek, kakor da obnavljam sebe,« je dejala Cassandra Andrews, prebivalka hudo uničenega dela Lower Ninth Ward v New Orleansu, ko je odstranjevala ruševine po ujmi.19 Toda uničevalni kapitalisti nimajo nikakršnega interesa, da bi obnavljali, kar je bilo. V Iraku, na Šrilanki in v New Orleansu se je proces, varljivo imenovan »obnova«, začel tako, da so prvotno nesrečo dokončali z odstranitvijo vsega, kar je ostalo od javne sfere in zakoreninjenih skupnosti, nato pa so se hitro lotili, da jih nadomestijo s korporativnim novim Jeruzalemom – vse preden so se žrtve vojne ali naravne nesreče mogle spet zbrati in zahtevati, kar jim je pripadalo.

Najbolje je to povedal Mike Battles: »Za nas sta strah in nered ponujala resnično priložnost.«20 Štiriintridesetletni nekdanji sodelavec obveščevalne službe CIA je govoril o tem, kako je kaos v Iraku po invaziji pomagal njegovemu neznanemu in neizkušenemu zasebnemu varnostnemu podjetju Custer Battles, da je zaslužilo okoli 100 milijonov dolarjev z naročili z zvezno vlado.21 Njegove besede bi lahko bile slogan za sodobni kapitalizem: strah in nered pospešita vsak nov skok naprej.

Ko sem začela to raziskavo o povezanosti superdobičkov in meganesreč, sem mislila, da sem priča bistveni spremembi pri tem, kako težnja po »liberalizaciji« trgov napreduje po svetu. Ker sem bila del gibanja proti skokoviti rasti korporativne moči, ki je prvič nastopilo v Seattlu leta 1999, sem bila vajena, da so podobno, podjetjem prijazno politiko uvajali s pomočjo izsiljevanja na vrhovih Svetovne trgovinske organizacije ali kot pogoj za posojila

16

PRAZNO JE LEPO

Mednarodnega denarnega sklada. Tri značilne zahteve – privatizacija, vladna deregulacija in veliko krčenje socialne porabe – so običajno zelo nepriljubljene med prebivalstvom, toda ko so sporazumi podpisani, ostane vsaj pretveza medsebojnega soglasja med vladami, ki se pogajajo, pa tudi soglasja med domnevnimi strokovnjaki. Zdaj pa so enak ideološki program vsilili s pomočjo najbolj očitno prisilnih sredstev, kar jih je: pod tujo zasedbo po invaziji ali takoj po kataklizmični naravni nesreči. Enajsti september 2001 je vladi v Washingtonu očitno zagotovil zeleno luč za to, da države preneha spraševati, ali hočejo ameriško različico »svobodne trgovine in demokracije«, in jo začne uvajati z vojaško silo »šoka in strahospoštovanja«.

Ko sem se poglabljala v zgodovino, kako je ta tržni model zajel ves svet, pa sem odkrila, da je ideja izkoriščanja krize in nesreče bila modus operandi gibanja Miltona Friedmana od samega začetka – ta fundamentalistična oblika kapitalizma je vedno potrebovala nesreče, da je napredovala. Vsekakor so priročne nesreče postajale vedno večje in bolj šokantne, a to, kar se je dogajalo v Iraku in New Orleansu, ni nova iznajdba časa po 11. septembru 2001.

V resnici so ti drzni poskusi izkoriščanja krize kulminacija treh desetletij strogega upoštevanja doktrine šoka.

Gledano s stališča te doktrine, je preteklih petintrideset let videti povsem drugače. Nekatere najzloglasnejše kršitve človekovih pravic tega obdobja, ki so jih običajno razumeli kot sadistična dejanja protidemokratičnih režimov, so dejansko izvedli ali načrtno z namenom, da bi terorizirali javnost, ali pa so jih dejavno izrabili kot pripravo za uvedbo radikalnih »reform« svobodnega trga. V Argentini je v sedemdesetih letih »izginotje« trideset tisoč ljudi, večinoma levičarskih aktivistov, pod hunto bilo integralni del uvedbe politike čikaške šole, tako kakor je teror sodeloval tudi pri enaki gospodarski preobrazbi v Čilu. Na Kitajskem je leta 1989 šok pokola na Trgu nebeškega miru [Tiananmen], ki mu je sledila aretacija deset tisočev ljudi, dal prosto pot komunistični partiji, da je večino države spremenila v hitro rastoče izvozno območje z delavci, ki so preveč prestrašeni, da bi terjali svoje pravice. V Rusiji je leta 1993 odločitev Borisa Jelcina, da pošlje tanke zažgat stavbo parlamenta in zapret voditelje opozicije, odprla pot za bliskovito privatizacijo, ki je ustvarila zloglasne oligarhe.

Falklandska vojna leta 1982 je služila enakemu namenu Margaret Thatcher v Združenem kraljestvu: nered in nacionalistično vznemirjenje po vojni sta ji omogočila uporabo velikanske sile, da je zatrla stavkajoče delavce in sprožila prvo privatizacijsko vročico v zahodni demokraciji. Natov napad na Beograd leta 1999 je ustvaril možnosti za naglo privatizacijo v nekdanji Jugoslaviji – cilj, ki je obstajal že pred vojno. Ekonomija nikakor ni edina motivacija za te

17

Naomi Klein: DOKTRINA ŠOKA

vojne, vendar so v vsakem primeru velik kolektivni šok izkoristili za pripravo na gospodarsko šokterapijo.

Travmatični dogodki, ki rabijo za ta namen »mehčanja«, niso nujno vedno nasilni. V Latinski Ameriki in Afriki je v osemdesetih letih dolžniška kriza prisilila države, da se »ali privatizirajo ali umrejo«, kakor se je izrazil neki funkcionar Mednarodnega denarnega sklada.22 Vlade sta preveč bremenili hiperinflacija in prezadolženost, da bi mogle reči ne zahtevam, ki so prišle v paketu s tujimi posojili, zato so sprejele »šokterapijo« z obljubo, da jih bo rešila pred še hujšo katastrofo. V Aziji je finančna kriza v letih 1997/98 – skoraj tako uničujoča kakor velika gospodarska kriza v tridesetih letih – prisilila v ponižnost tako imenovane azijske tigre in odprla njihove trge za to, kar je časnik The New York Times opisal kot »največjo svetovno razprodajo po propadu poslovanja«.23 Mnoge od teh držav so bile demokratične, vendar radikalne preobrazbe svobodnega trga v njih niso uvedli demokratično. Ravno nasprotno: po Friedmanovem mišljenju je kriza velikega obsega zagotovila potrebno pretvezo, da so preglasovali izrecne želje volivcev in državo izročili gospodarskim »tehnokratom«.

Seveda obstajajo tudi primeri, ko so politiko svobodnega trga uvedli demokratično: politiki so na volitvah zmagali z brezkompromisnim političnim programom; najboljši primer za to je Ronald Reagan v Združenih državah Amerike, najnovejši pa Nicholas Sarkozy v Franciji. Vendar so v teh primerih križarji svobodnega trga naleteli na pritisk javnosti in bili povsod prisiljeni ublažiti in prirediti svoje radikalne načrte, tako da so pristali na spremembe po delih, namesto da bi dosegli popolno zamenjavo. Bistvo je, da je Friedmanov model sicer mogoče delno uvesti v demokraciji, vendar so za uresničitev njegove prave vizije potrebni avtoritarni pogoji. Da bi gospodarsko šokterapijo izvedli brez zamejitev – tako kakor v Čilu v sedemdesetih letih, v Rusiji v devetdesetih in v Združenih državah Amerike po 11. septembru 2001 – je vedno potrebna nekakšna dodatna velika kolektivna travma, ki ali začasno odpravi demokratsko prakso ali pa jo povsem prepreči. Ta ideološki križarski pohod se je začel v avtoritarnih režimih Južne Amerike, na največjih in na novo osvojenih ozemljih – v Rusiji in na Kitajskem – pa še dandanašnji najudobneje in najbolj dobičkonosno sobiva z vodstvom jeklenih pesti.

Šokterapija pride na dan Friedmanovo gibanje čikaške šole je pridobivalo vpliv po vsem svetu od sedemdesetih let naprej, vendar do nedavna njegove vizije niso nikoli v celoti

18

PRAZNO JE LEPO

uvedli v državi, iz katere izvira. Ronald Reagan ji je vsekakor utrl pot, vendar so Združene države Amerike obdržale socialni sistem, socialno varnost in javne šole, kjer so se starši, po Friedmanovih besedah, oklepali »nerazumne navezanosti na socialistični sistem«.24 Ko so leta 1995 republikanci dobili nadzor nad kongresom v Združenih državah Amerike, je bil David Frum, priseljeni Kanadčan in kasneje pisec govorov Georgea W. Busha, med tako imenovanimi neokonservativci, ki so pozivali h gospodarski revoluciji v slogu šokterapije. »Takole bi po mojem morali narediti. Namesto da postopoma režemo – malo tu, malo tam – bi po mojem poleti v enem dnevu odpravili tristo programov, od katerih vsak stane milijardo dolarjev ali manj. Morda ti rezi ne bodo prinesli velike razlike, ampak, dragi moji, so pa zgovorni. In izvedemo jih lahko kar takoj.«25 Frum takrat ni dosegel svoje doma pridelane šokterapije, predvsem zato ne, ker ni bilo krize, ki bi ustvarila podlago zanjo. Toda leta 2001 se je vse spremenilo. Ko so 11. septembra udarili napadi, je bila Bela hiša polna Friedmanovih učencev, med katerimi je bil tudi Friedmanov bližnji prijatelj Donald Rumsfeld.

Bushevo moštvo je s srhljivo naglico izkoristilo trenutek kolektivne omotice – ne zato ker bi administracija zlobno načrtovala krizo, kakor so trdili nekateri, ampak ker so ključne osebnosti administracije, veterani prejšnjih eksperimentov uničevalnega kapitalizma v Latinski Ameriki in Vzhodni Evropi, pripadale gibanju, ki moli za krize, tako kakor kmetje v suši molijo za dež in krščansko-sionistični zagovorniki konca sveta molijo za »zamaknjenje«.* Ko dolgo pričakovana kriza udari, takoj vejo, da je končno prišel njihov trenutek.

Friedman in njegovi pripadniki so trideset let metodično izkoriščali trenutke šoka v drugih državah – ustreznikih 11. septembra, vse od Pinochetovega državnega udara 11. septembra 1973. To, kar se je zgodilo 11. septembra 2001, je, da je ideologija, ki so jo ustvarili na ameriških univerzah in utrdili v institucijah v Washingtonu, končno dobila priložnost, da pride na dan.

Busheva administracija je takoj izkoristila strah, ki so ga sprožili napadi, in to ne samo za to, da je napovedala »vojno proti terorju«, ampak da je tudi zagotovila, da bo to skoraj popolnoma dobičkonosni podvig, razcvet nove industrije, ki bo pognal novo kri po žilah zastalega ameriškega gospodarstva.

Najbolje je to mogoče razumeti kot »kompleks uničevalnega kapitalizma«, ki ima veliko dalj segajoče tipalke kakor vojaškoindustrijski kompleks, pred katerim je Dwight Eisenhower opozoril na koncu svojega predsedovanja; to je globalna vojna, v kateri se zasebne družbe bojujejo na vseh ravneh, njihov boj plačujejo z javnim denarjem davkoplačevalcev, njihova naloga brez omejitve * Angleško Rapture (v prvotnem pomenu ‘zamaknjenost’, ‘vzhičenost’) z veliko začetnico označuje transportacijo vernikov v nebesa ob drugem Kristusovem prihodu – op. prev.

19

Naomi Klein: DOKTRINA ŠOKA

pa je varovanje domačega ozemlja Združenih držav Amerike v neskončnost, medtem ko odpravljajo »zlo« v tujini. V le nekaj letih je kompleks razširil svoj tržni doseg z boja proti terorizmu do mednarodnega vzdrževanja miru, do monetarne politike, do pomoči ob vedno pogostejših naravnih nesrečah.

Končni cilj za korporacije v središču kompleksa je v običajno in vsakodnevno delovanje države uvesti model vladanja za dobiček – dejansko torej privatizirati vlado.

Busheva administracija je za to, da je kompleks uničevalnega kapitalizma pognala v tek, brez javne razprave dodelila zunanjim virom mnoge najobčutljivejše in osrednje funkcije vlade – od zagotavljanja zdravstvene oskrbe za vojake do zasliševanja ujetnikov, do zbiranja in »izkopavanja podatkov« z informacijami o nas vseh. Vloga vlade v tej brezkončni vojni ni vloga upravnika, ki nadzira omrežje izvajalcev, ampak vloga podjetnega kapitalista z globokimi žepi, ki zagotavlja »semenski« denar za vzpostavitev kompleksa, nato pa postane največja stranka za nove storitve. Če navedem le tri statistične podatke, ki kažejo obseg preobrazbe: leta 2003 je vlada Združenih držav Amerike s 3512 pogodbami najela družbe, da opravljajo varnostne funkcije; v obdobju dvaindvajsetih mesecev do avgusta 2006 pa je ministrstvo za domovinsko varnost izdalo več kakor 115 000 takih pogodb.26 Globalna »domovinskovarnostna industrija« – pred letom 2001 ekonomsko nepomembna – je zdaj sektor z 200 milijardami dolarjev.27 Leta 2007 je poraba vlade Združenih držav Amerike za domovinsko varnost znašala v povprečju 545 dolarjev na gospodinjstvo.28 In to je šele domača fronta vojne proti terorju; resnični denar je v bojevanju v tujini. Poleg trgovcev z orožjem, katerih dobički so z vojno v Iraku poskočili, je vzdrževanje vojske ZDA zdaj eno najhitreje rastočih storitvenih gospodarstev na svetu.29 »Ni dveh držav z McDonaldom, ki bi se med seboj vojskovali,« je decembra 1996 drzno izjavil kolumnist časnika The New York Times Thomas Friedman.30 Ne le da so ga dve leti kasneje postavili na laž, ampak se po zaslugi modela profitnega vojskovanja vojska ZDA zdaj vojskuje tudi v navezi z verigama Burger King in Pizza Hut, saj ju najema, da odpirata podružnice za vojake v vojaških oporiščih od Iraka do »minimesta« v Guantánamu.

Nato prideta še humanitarna pomoč in obnova. Začelo se je v Iraku, nato pa sta profitna pomoč in obnova že postali nova globalna paradigma, ne glede na to, ali je do prvotnega uničenja prišlo zaradi preprečevalne vojne, kakršen je bil napad Izraela leta 2006 na Libanon, ali zaradi orkana. Ker pomanjkanje virov in podnebne spremembe zagotavljajo vedno večji dotok novih nesreč, je odzivanje na katastrofe preprosto preveč vroč rastoč trg, da bi ga prepustili neprofitnikom. Zakaj bi UNICEF gradil porušene šole, ko pa to lahko

20

Urednica zbirke Nela Malečkar Naomi Klein DOKTRINA ŠOKA Razmah uničevalnega kapitalizma

Prevedla Barbara Simoniti Naslovnico oblikoval Jure Jančič Tehnično uredil Matej Nemec Jezikovni pregled Nuša Mastnak in Alenka Kobler Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana, 2009 Predsednik uprave Milan Matos Izvršna direktorica Založništva Tina Škerlj Natisnila tiskarna Impress, d. d., Ivančna gorica Prva izdaja Naklada 1500 izvodov ∂ Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana, 2009