Alkimist by Mozaik knjiga

Roman Alkimist je nova vznemirljiva uspešnica znane in priljubljene Amande Quick. Pisateljica s pravim imenom Jayne Ann Krentz je že leta med najbolj branimi avtoricami tudi pri nas; njene napete zgodbe, polne privlačnih likov in strastnih zapletov, preberemo v eni sapi. Amanda Quick je pod različnimi imeni napisala prek 120 romanov, ki so izšli v več kot 20 milijonih izvodov.

Amanda Quick Alkimist

Charlotte Arkendale mora po smrti brezvestnega očima, ki je zapravil družinsko premoženje, sama poskrbeti zase in za mlajšo sestro. Ustanovi agencijo za diskretna poizvedovanja; njene stranke so ženske, ki se želijo pred poroko prepričati o iskrenih namenih svojih snubcev. Ko eno od strank umorijo, se Charlotte odloči poiskati morilca. Na pomoč pritegne znanstvenika Baxterja St.Ivesa, moškega varljivo nedolžnega videza, a vroče krvi. Med njima vzplamti prvinska strast. Toda ko raziskujeta alkimijo poželenja, morilec ne počiva in samo čaka primeren trenutek, da bo zaljubljenca ločil … ali pa za vedno združil – v smrti.

Amanda Quick Alkimist

Mislila je, da ve vse o moških. Nato pa je srečala znanstvenika blagega videza, a vroče krvi …

29,95 €

02_ALKIMIST_oprema.indd 1

9/7/10 9:04 AM

Amanda Quick Alkimist (po naslovnici)

P rolog

London, polnoč Charlotte nikoli ne bo izvedela, kaj jo je prebudilo tisto jutro nekaj ur pred zoro. Morda so njeni speči možgani prestregli škripanje stopnic ali pritajena moška glasova. Kar koli že je bilo, nenadoma je odprla oči in se dvignila v postelji. Prevzel jo je strah in oblila jo je kurja polt. Gospodinja je imela prosto in Charlottin očim, lord Winterbourne, se te dni nikoli ni vrnil domov pred svitom. Vedela je, da sta s sestro Ariel čisto sami v hiši. Toda nekdo se je bil malo prej vzpel po stopnicah in se napotil po hodniku. Odvrgla je odeje in vsa drgetajoča stopila na mrzla tla. Tisti trenutek se ji ni niti sanjalo, kaj naj stori. Zaškripala je še ena deska. Stopila je k vratom, jih odškrnila za prst ali dva in se zazrla v temo na hodniku. Postavi, zaviti v dolgi ogrinjali, sta bili le senci na koncu dolge veže. Ustavili sta se pred Arielinimi vrati.

Eden od mož je držal svečo. Svetloba plamena je razkrila Winterbournov robati obraz in zlobni izraz na njem. »Hitro opravi,« je hripavo zašepetal drugemu moškemu. »Potem pa se poberi. Skorajda se je že zdanilo.« »Toda rad bi užival v tem redkem zadovoljstvu. Okusiti pravo devico tako plemenitega rodu je priložnost, ki se ponudi le malokdaj. Si rekel štirinajst? Ravno prava starost. Vzel si bom čas, Winterbourne.« Charlotte se je komaj zadržala, da ni zakričala od groze in besa. Glas drugega moža je zvenel kot dobro uglašen instrument, bil je plemenit in mogočen, čeprav je šepetal. To je bil glas, ki bi lahko ukrotil divjo zver ali pel hvalnice, njej pa se je zdel nekaj najbolj grozljivega, kar je slišala v življenju. »Si zmešan?« je siknil Winterbourne. »Pohiti in opravi že.« »Veliko denarja si mi dolžan, Winterbourne. Gotovo ne pričakuješ, da boš poravnal dolg s tem, ko me boš nekaj minut pustil na samem z ljubko devičko? Vsaj uro zahtevam.« »Nemogoče,« je zamrmral Winterbourne. »Starejša ima sobo malo naprej po hodniku. Prava pokora je, neznansko divja. Če jo boš prebudil, nihče ne ve, kaj bo storila.« »To je tvoja stvar, ne moja. Saj si ti gospodar te hiše, mar ne? Torej bom to prepustil tebi.« »Kaj, hudiča, pa pričakuješ, da bom naredil, če se prebudi?«

»Zakleni jo v sobo. Zveži jo. Z nečim ji začepi usta. Pretepi jo do nezavesti. Briga me, kako boš to uredil, vendar nočem, da me kdo moti med uživanjem.« Charlotte je tiho zaprla vrata in s široko razprtimi očmi vsa zmedena začela tekati po z mesečino osvetljeni spalnici. Potem je globoko zajela sapo, se zbrala in pohitela k omari, ki je stala zraven okna. Otipala je kljuko, odprla omaro in z vrhnje police potegnila odeji. Pod njima je bil skrit kovček, v katerem je bila očetova pištola. Charlotte ga je pograbila, ga s tresočimi se rokami odprla in iz njega vzela orožje. Pištola ni bila nabita, toda glede tega ni mogla storiti ničesar. Ni imela niti smodnika niti krogle, pa tudi časa ne, da bi ugotovila, kako se orožje sploh nabije. Pohitela je k vratom, jih sunkovito odprla in stopila na hodnik. Nagonsko je vedela, da je tujec, ki je nameraval posiliti Ariel, nevarnejši od obeh mož. Čutila je, da bi se takoj odzval na vsako njeno omahovanje ali strah, zato mu ni smela pokazati niti trohice zbeganosti, ki jo je zajela. »Takoj se ustavita ali pa streljam,« je tiho rekla. Winterbourne je od presenečenja obstal kot vkopan. »Prekleto, Charlotte.« Drugi moški se je počasi obrnil, da je ogrinjalo tiho zašelestelo. Šibek plamen Winterbournove sveče ni razkril, kdo bi lahko bil. Klobuka si ni snel. Široki krajci in visoko privihan ovratnik so na njegov obraz metali temne sence.

»Oh,« je zamrmral. »Starejša sestra, domnevam?« Charlotte se je zavedela, da stoji v mesečini, ki je skozi okno njene spalnice in odprta vrata sijala v prostor. Tujec bi si z lahkoto ogledal njene obline pod tanko belo spalno srajco. Iz vsega srca si je zaželela, da bi bila pištola, ki jo je držala v roki, nabita. Še nikoli nikogar ni tako zelo sovražila. In tudi še nikoli ni bila tako prestrašena. Tisti trenutek je njena domišljija prevladala nad razumom. Globoko v sebi je bila prepričana, da človek, ki stoji pred njo, sploh ni človek, ampak pošast. Prepustila se je občutku in ostala tiho. Z obema rokama se je oklenila pištole, jo dvignila in napela petelina. V tišini hodnika se je zaslišal zvok, ki ga ni bilo mogoče zamenjati z ničimer drugim. »Prekleto, dekle, se ti je zmešalo?« je proti njej stopil Winterbourne in se nekaj metrov pred njo nenadoma ustavil. »Spusti orožje.« »Ven!« Pištola v Charlottinih rokah se ni niti malo zatresla. Vsa njena pozornost je bila usmerjena na pošast v črnem ogrinjalu. »Oba. Pojdita.« »Očitno res namerava pritisniti na petelina, Winterbourne.« V osladnem tonu sta bila hkrati med in strup, poleg tega pa je bilo slišati, kakor da se moški ob prizoru pošteno zabava. »Ne bi si drznila.« Toda Winterbourne se je vseeno umaknil nekaj korakov. »Charlotte, poslušaj. Saj nisi tako neumna, da bi hladnokrvno ustrelila človeka. Obesili bi te.«

»Tudi prav.« Pištola se še vedno ni povesila. »Pridi, Winterbourne,« je tiho rekla pošast. »Pojdiva. Dekle namerava pognati kroglo v enega od naju in vse bolj se mi dozdeva, da si je za žrtev izbrala mene. Nobena devica ni vredna tega.« »Kaj pa moje zadolžnice?« je s tresočim se glasom vprašal Winterbourne. »Obljubil si mi, da mi jih boš vrnil, če ti dovolim imeti mlajšo sestro.« »Kaže, da boš moral dolg odplačati drugače.« »Toda nimam s čim.« Winterbourne je bil čisto obupan. »Nobene dragocenosti, ki bi jo lahko prodal in poplačal dolg, nimam. Ženinega nakita ni več. Ostalo je le še nekaj srebrnine. Pa tudi hiša ni moja. Komaj si lahko privoščim najemnino.« »Prepričan sem, da si boš že kaj izmislil in me izplačal.« Pošast se je počasi napotila proti stopnišču. Moški ni odvrnil pogleda od Charlotte. »Toda vsekakor ne zahtevaj od mene, da bi se moral zaradi plačila srečati z angelom maščevanja, ki bo držal v roki pištolo.« Ko je stopal po stopnišču, mu je pištola v Charlottinih rokah ves čas pozorno sledila. Izogibal se je svet lobi Winterbournove sveče in pazil, da je bil njegov obraz vseskozi v senci. Naslonila se je na ograjo in ga opazovala, ko je odprl vhodna vrata. Potem se je na njeno grozo ustavil in jo pogledal. »Verjamete v usodo, gospodična Arkendale?« je do nje prineslo njegov glas iz teme. »S takimi rečmi si ne belim glave.«

»Škoda. Glede na to, kar ste pravkar pokazali, ste ena tistih redkih oseb, ki jo znajo vzeti v svoje roke, zato bi morali temu posvetiti več pozornosti.« »Odidite iz hiše.« »Zbogom, gospodična Arkendale. Reči moram, da sem se odlično zabaval.« Ogrinjalo je še zadnjič zašuštelo in pošast je izginila. Charlotte je spet laže dihala. Obrnila se je proti Winterbournu. »Tudi vi. Pojdite ali pa bom pritisnila na petelina.« Na njegovem obrazu se je pokazala jeza. »Sploh veš, kaj si storila, trapa neumna? Celo bogastvo sem mu dolžan.« »Briga me, koliko ste izgubili. Pošast je. Vi pa ste človek, ki bi zver nahranil z nedolžnim otročičem. Zato ste pošast tudi vi. Izginite od tod.« »Ne moreš me kar vreči iz lastne hiše.« »Natanko to nameravam. Odidite ali pa bom pritisnila na petelina. Nikar ne dvomite o tem, Winterbourne.« »Ljubi bog, tvoj očim sem.« »Navaden podel lažnivec ste. In tat. Polastili ste se dediščine, ki jo je nama z Ariel zapustil oče, in jo pognali za igralnimi mizami. Mislite, da vam kaj dolgujem po tem, kar ste storili? Če res verjamete kaj takega, ste nori.« Winterbourne je pobesnel. »Ko sem se poročil z vajino materjo, sem dobil tudi denar!« »Poberite se iz hiše!«

»Charlotte, počakaj. Sploh ne veš, za kaj gre. S človekom, ki je pravkar odšel, se ni pametno šaliti. Zahteval je, da mu nocoj vrnem dolg, in to moram tudi storiti, drugače ne vem, kaj mi bo napravil.« »Pojdite.« Winterbourne je odprl usta in jih takoj spet zaprl. Nemočno se je zazrl v pištolo in se stokajoč odpravil proti stopnišču. Po poti navzdol se je moral opirati na ograjo. Prečkal je vežo in stopil iz hiše. Charlotte je čisto pri miru stala v senci na vrhu stopnišča, dokler se za Winterbournom niso zaprla vrata. Potem je nekajkrat globoko vdihnila in povesila roko, v kateri je držala pištolo. Za trenutek se ji je zazdelo, da se je svet okoli nje začel vrteti. Zvok kočij, ki so ropotale po cesti pred hišo, je bil slišati oddaljen in skorajda neresničen. Celo domači podobi veže in stopnic sta se zdeli strašljivi. Na koncu hodnika so se odprla vrata Arieline spalnice. »Charlotte? Slišala sem glasove. Je vse v redu?« »Da.« Charlotte je skrila pištolo v naročje, tako da je sestra ni mogla opaziti. Obrnila se je in se prisiljeno nasmehnila. »Da, vse je v redu, Ariel. Winterbourne je kot vedno prišel domov pijan. Malce sva se sporekla. Vendar je že odšel. Danes ga ne bo več nazaj.« Ariel je nekaj trenutkov molčala. »Želim si, da bi bila mama še živa. V tej hiši me je včasih resnično strah.« Charlotte je čutila, da so se ji oči napolnile s solzami. »Včasih se tudi jaz bojim. Toda kmalu bova svobodni. Jutri bova odšli v Yorkshire.«

Pohitela je k sestri in jo z eno roko objela. Pištolo je potisnila še globlje med gube spalne srajce. Mrzlo jeklo jo je peklo na goli koži. »Si prodala srebrnino in tisto, kar je ostalo od maminega nakita?« jo je vprašala Ariel. »Ja. Včeraj sem v zastavljalnico odnesla še zadnje kose. Nič več ni ostalo.« V letu po tem, ko se je njuna mati med ježo smrtno ponesrečila, je Winterbourne prodal njen najlepši nakit ter večino srebrnine in denar porabil za poplačilo igralniških dolgov. Ko je Charlotte ugotovila, kaj se dogaja, ji je uspelo skriti nekaj prstanov, brošk in obesek. Izmakniti ji je uspelo tudi del srebrnega čajnega servisa. Zadnjih nekaj mesecev je vse to na skrivaj odnašala v zastavljalnico. Winterbourne je bil večino časa pijan in sploh ni opazil, koliko dragocenih malenkosti je izginilo iz hiše. Če pa se mu je že kdaj zazdelo, da kaj manjka, mu je Charlotte pojasnila, da je tisto stvar zastavil sam, le da se ne spominja, ker je bil pijan. Ariel jo je pogledala. »Misliš, da nama bo v Yorkshiru lepo?« »Prijetno bo. Najeli si bova hiško.« »Toda od česa bova živeli?« Čeprav je bila Ariel stara šele štirinajst let, je imela precej občutka za praktične stvari. »Denar od maminih reči ne bo trajal dolgo.« Charlotte jo je objela. »Nič ne skrbi. Si bom že kaj izmislila.«

Ariel se je namrščila. »Menda ti ne bo treba postati guvernanta, kaj? Saj veš, kakšne grozne reči se dogajajo damam v tem poklicu. Slabo jih plačujejo in pogosto z njimi grdo ravnajo. In če boš šla v službo, najverjetneje ne bova mogli ostati skupaj.« »Prepričana bodi, da bom že našla kakšen drug način za preživljanje,« jo je tolažila Charlotte. Obema je bilo jasno, da poklic guvernante ni najprijetnejši. Poleg slabe plače in ponižujočega ravnanja je obstajala še nevarnost, da bi jo nadlegovali moški; večini se je to zdelo nekaj samoumevnega. Ne, drugače bom morala poskrbeti za naju, je pomislila Charlotte. Toda zjutraj se je vse nepričakovano obrnilo. Lorda Winterbourna so našli v Temzi s prerezanim goltancem. Policija je sumila, da je bil žrtev roparjev. Nobenega razloga ni bilo več za beg v Yorkshire, vseeno pa je Charlotte vedela, da si mora poiskati službo. Novico o Winterbournovi smrti je sprejela z velikim olajšanjem. Toda vedela je, da nikoli ne bo pozabila pošasti z neverjetno očarljivim glasom, ki jo je tisto noč videla na hodniku. Italijanska obala, polnoč, dve leti pozneje »Torej si se nazadnje le odločil, da me izdaš,« se je Morgan Judd oglasil od vrat stare kamnite sobe, ki mu je rabila za laboratorij. »Škoda. Veliko skupnega imava, St. Ives. Sklenila bi lahko zavezništvo, ki bi nama prine-

slo neznansko moč in bogastvo. Čakala naju bi veličastna usoda. Toda ti ne verjameš v usodo, kajne?« Prsti Baxterja St. Ivesa so se tesno oklenili izdajalskega zvezka, ki ga je bil malo prej našel. Obrnil se je proti Morganu. Ženskam se je Judd zdel podoben padlemu angelu. Njegovi naravno skodrani črni lasje so bili skrbno počesani kot pri romantičnih pesnikih. Imel je visoko čelo in oči barve modrega ledu. Tudi njegov glas bi lahko pripadal samemu Luciferju. To je bil glas človeka, ki je pel v oxfordskem zboru, bral poezijo očaranim poslušalcem in v postelji zapeljeval ženske iz visoke družbe. To je bil bogat, teman in očarljiv glas, poln skrivnostnih podtonov in neizgovorjenih obljub. To je bil močan in strasten glas, ki ga je uporabljal, tako kakor vse drugo in druge, kadar je hotel doseči svoje. Njegova kri je bila enako modra kot led v njegovih očeh. Izviral je iz ene najimenitnejših angleških družin. Toda njegovo elegantno aristokratsko vedenje je zbledelo zaradi okoliščin njegovega rojstva. Morgan Judd je bil pankrt. To je bila ena od dveh stvari, ki sta jima bili z Baxterjem zares skupni. Druga je bila zanimanje za kemijo. To zadnje je bilo tudi vzrok za njun polnočni prepir. »Usoda je za romantične pesnike in pisatelje ljubezenskih romanov.« Baxter si je popravil očala z zlatimi okvirji, ki so mu lezla z nosu. »Jaz sem znanstvenik, take metafizične neumnosti me ne zanimajo. Vem pa,

da človek lahko proda dušo hudiču. Zakaj si jo ti, Morgan?« »Predvidevam, da govoriš o sporazumu, ki sem ga sklenil z Napoleonom?« Njegove čutne ustnice so se komaj opazno ukrivile, očitno ga je pogovor zabaval. Stopil je dva koraka v temno sobo in se ustavil. Robovi njegovega plašča so vihrali okoli bleščečih škornjev tako, da so Baxterja spominjali na krila velike ujede. »Da,« je odvrnil Baxter. »To kupčijo sem imel v mislih.« »Moja odločitev ni nič osebnega. Naredil bom, kar je treba, da dopolnim svojo usodo.« »Izdal boš domovino, ker hočeš uresničiti nore sanje o nekakšnem velikem poslanstvu?« »Angliji nisem dolžan ničesar in ti tudi ne. To je dežela, kjer vladajo zakoni in nenapisana družbena pravila, zaradi katerih genijem, kot sva midva, ni dovoljeno zavzeli mesta, ki jim pripada v družbi.« Morganove oči so se svetile v soju sveč. Njegov glas se je zlomil v grenki jezi. »Ni še prepozno, Baxter. Pridruži se mi.« Baxter je dvignil zvezek. »Hočeš, da ti pomagam dokončati te strašne zvarke, ki bi jih Napoleon uporabil proti najinim rojakom? Res se ti je zmešalo.« »Nisem nor, ti pa si prav zagotovo tepec.« Morgan je izmed gub črnega plašča potegnil pištolo. »In slep, kljub očalom na nosu, če ne vidiš, da Napoleon pomeni prihodnost.« Baxter je odkimal. »Preveč moči si hoče pridobiti. To ga bo uničilo.«

»Človek je, ki razume, da velika dela pripadajo tistim, ki imajo voljo in so dovolj bistri, da jih uresničijo. Še več, je človek, ki verjame v napredek. Je edini vladar v Evropi, ki res razume pomen znanosti.« »Vem, da je namenil veliko denarja za kemične, fizikalne in podobne poskuse.« Baxter je opazoval pištolo v Morganovi roki. »Toda to, kar počneš v tem laboratoriju, bo skušal izkoristiti za zmago v vojni. Veliko Angležev bo umrlo strašne smrti, če ti bo uspelo izdelati dovolj strupenega plina. Ti to nič ne pomeni?« Morgan se je zasmejal. Zvok je bil nizek in globok, kot bi čisto potiho zazvenel velik zvon. »Sploh ne.« »Si peklu pripravljen prepustiti tudi svojo čast? Tako kot svojo rodno deželo?« »St. Ives, presenečaš me. Kdaj se boš naučil, da je čast šport, namenjen zabavi tistih, ki se niso rodili kot pankrti?« »Ne strinjam se s tabo.« Zvezek je vtaknil pod roko, si snel očala in jih začel čistiti z žepnim robčkom. »Čast je nekaj, kar lahko doseže in ohrani vsak zase.« Nasmehnil se je. »Če malo pomisliš, je to podobno tvojim predstavam o usodi.« Morgan je prezirljivo in jezno priprl oči. »Čast je za ljudi, ki sta jim moč in bogastvo položena v zibko, ker so imele njihove matere dovolj pameti, da so se poročile, preden so se ulegle. Je za ljudi, kot sta najina plemenita očeta, ki bosta svoje naslove in bogastvo zapustila zakonitim dedičem, pankrte pa pustila brez vsega. Čast ni za naju.«

»Morgan, veš, kaj je tvoja napaka?« Baxter si je pazljivo nataknil očala nazaj na nos. »Preveč se razvnameš ob nekaterih rečeh. Čustva in kemija ne gredo skupaj.« »Preklet bodi, St. Ives.« Morgan je še tesneje stisnil pištolo. »Dovolj imam tvoje topoglavosti in pridiganja. Tvoja največja napaka je pomanjkanje poguma in drznosti, da bi sam oblikoval svojo usodo.« Baxter je skomignil z rameni. »Če obstaja kaj takega, kot je usoda, potem je meni usojeno biti obupen dolgočasnež do dne, ko bom umrl.« »Bojim se, da je ta dan že napočil. Morda ne verjameš, toda nerad te bom ubil. Eden redkih ljudi v vsej Evropi si, ki bi lahko doumeli genialnost mojih dosežkov. Res škoda, da boš umrl in ne boš mogel videti, kako se bo izpolnila moja usoda.« »Usoda, seveda. Kakšna neumnost. Veš, obsedenost z metafizičnim in okultnim je še ena lastnost, ki je pravi znanstvenik ne bi smel imeti. Nekoč so se ti te stvari zdele smešne. Kdaj si začel verjeti v takšne traparije?« »Norec.« Morgan je pazljivo pomeril in napel petelina. Čas se je iztekal. Ničesar več ni bilo mogoče izgubiti. Baxter je v obupu segel po težkem svečniku. Skupaj z gorečimi svečami ga je vrgel proti razmetani delovni mizi. Težko železo je takoj razbilo steklene posode na njej. Bledozelena tekočina, ki je bila v njih, se je razlila po mizi, pljusknila proti plamenom in v hipu zagorela. »Ne!« je kriknil Morgan. »Preklet bodi, St. Ives!«

Pritisnil je na petelina, toda pozoren je bil predvsem na hitro šireče se plamene, ne toliko na tarčo. Krogla je razbila okensko steklo za Baxterjem. Baxter je z zvezkom v roki pohitel proti vratom. »Kako si drzneš vmešavati se v moje načrte?« Morgan je pograbil zeleno steklenico, ki je stala na bližnji polici, in vsebino razlil naokoli, da bi nasprotniku odrezal pot. »Ti norec zmešani! Ne moreš me ustaviti!« »Ogenj se hitro širi. Teci, za božjo voljo!« Toda Morgan se ni zmenil za opozorilo. Ves besen je pljusknil vsebino steklenice naravnost proti Baxterju. Baxter si je nagonsko zavaroval oči z roko in se obrnil proč. Kislina ga je poškropila po ramenu in hrbtu. Sprva ni čutil ničesar razen čudnega občutka mraza. Bilo je, kot bi padel v vodo. Toda že naslednji trenutek je tekočina razžrla laneno srajco in dosegla kožo. Pekoča bolečina je bila tako neznosna, da je skoraj izgubil pamet. Prisilil se je, da se je osredotočil na beg. Ogenj se je hitro širil po sobi. Ko je popokalo še nekaj steklenic in se je njihova vsebina vžgala, je nastal gost smrdljiv dim. Morgan je odprl predal in iz njega vzel še drugo pištolo. Pohitel je proti Baxterju, čeprav je zaradi jedkega dima komaj kaj videl in je le stežka meril v pravo smer. Baxterju se je zdelo, da ga odirajo pri živem telesu. Skozi gost dim je videl, da mu pot do vrat zapirajo vedno višji plameni. V tisto smer ni mogel pobegniti.

Na slepo je brcnil in zadel zračno črpalko. Zgrmela je na Morganovo levo nogo. »Preklet bodi!« Ko je naprava zadela Morgana, se je ta zamajal in padel na kolena. Pištola je zaropotala po kamnitih tleh. Baxter se je pognal proti oknu. Za njim so divje mahedrali ostanki od kisline razžrte srajce. Splezal je na široko kamnito polico in pogledal v globino. Pod njim je bilo razburkano penasto morje. V soju mesečine je opazoval velike valove, ki so butali ob temelje starodavnega gradu. Zagrmel je strel. Baxter se je vrgel v temno globino. Ko je letel proti vodi, je za njim odjeknila vrsta glasnih eksplozij. Srečno je zgrešil skale, toda ob padcu v vodo je izgubil Morganov zvezek in za vedno je izginil v globinah morja. Ko mu je nekaj trenutkov pozneje uspelo priplavati na površje, je ugotovil, da je izgubil tudi očala. Vendar jih ni potreboval, da bi videl, kako se je laboratorij v gradu nad njim spremenil v pekel. V noč se je valil gost oblak dima. Takega požara ni mogel preživeti nihče. Morgan Judd je bil mrtev. Baxter je razmišljal o smrti moža, ki je bil nekoč njegov sodelavec in najboljši prijatelj. Ob takem koncu bi skorajda lahko začel verjeti v usodo.

Pr vo pogla vje

London, tri leta pozneje »Ne morem drugače, kot da sem iskrena, gospod St. Ives. Žal niste tisto, kar sem imela v mislih za to službo.« Charlotte Arkendale je sklenila roke na veliki mahagonijevi mizi in Baxterju namenila kritičen pogled. »Žal mi je, da sem tratila vaš čas.« Pogovor se ni razvijal dobro. Baxter si je popravil zlata očala in upal, da ne bo začel škripati z zobmi od jeze. »Oprostite, gospodična Arkendale, toda dobil sem vtis, da želite zaposliti nekoga neškodljivega in dolgočasnega.« »Bo kar držalo.« »Mislim, da je bil vaš opis popolnega kandidata, če se prav spomnim, oseba, neopazna kot siva miš.« Charlotte je razprla svoje bistre, vznemirljivo zelene oči. »Mislim, da me niste pravilno razumeli, gospod.« »Redko se zmotim, gospodična Arkendale. Najmanj, kar lahko rečem o sebi, je, da sem natančen, metodičen in preudaren. Motijo se tisti, ki so vročekrvni ali nagnje-

ni k pretirani čustvenosti. Zagotavljam vam, da nisem tak.« »Težko bi se bolj strinjala z vami o nevarnostih, ki jih prinaša strastna nrav,« se je hitro oglasila. »Res, to je ena od težav …« »Naj vam preberem, kaj ste napisali v pismu svojemu prejšnjemu pomočniku.« »Res ni treba. Prav dobro vem, kaj sem pisala gospodu Marclu.« Baxter se ni zmenil zanjo. Segel je v žep svojega malce pomečkanega plašča in iz njega vzel pismo. Tolikokrat je že prebral to preklemano reč, da jo je znal na pamet, vendar se je vseeno teatralno zazrl v izumetničeno pisanje. Gospod Marcle, kot gotovo veste, iščem novega svetovalca, ki bo prevzel vaše mesto. To mora biti človek, ki ne zbuja pozornosti. Želim pomočnika, ki bo posle zame opravljal neopazno; gospoda, s katerim se bom lahko redno srečevala in pri tem ne bom pritegovala pozornosti in začudenih pogledov. Poleg vsakdanjih dolžnosti, ki naj bi jih opravljal in ki ste jih vi zadnjih pet let opravljali zelo uspešno, vas prosim, naj ima človek, ki mi ga boste priporočili, še nekatere druge sposobnosti. Ne bom vam govorila o težavnosti položaja, v katerem sem se znašla. Zaradi zadnjih dogodkov je odveč reči, da potrebujem močnega in čuječega človeka, ki me bo lahko tudi varoval, če bo treba. Skratka, rada bi zaposlila tudi telesnega stražarja.

Kot vedno moram seveda gledati na stroške. Zato se mi zdi, da bi bilo gospodarneje, če bi namesto dveh ljudi zaposlila enega, ki bi lahko izpolnjeval obe dolžnosti … »Da, da, natančno se spomnim svojih besed,« ga je hlastno prekinila Charlotte. »Toda ne gre za to.« Baxter je vztrajno nadaljeval. Zato vas prosim, da mi pošljete spoštovanja vrednega gospoda, ki bo ustrezal obema navedenima zahtevama in bo neopazen kot siva miš. »Ne vem, zakaj morate še enkrat na glas prebirati, kar sem napisala, gospod St. Ives.« Baxter se ni dal. Obdarjen mora biti z visoko stopnjo inteligence, saj bo moral zame opravljati običajne občutljive poizvedbe. Toda ker bo tudi telesni stražar, mora znati uporabljati pištolo, za primer, če bi se stvari obrnile v napačno smer. Predvsem pa mora biti, kot gotovo veste, gospod Marcle, diskreten. »Dovolj, gospod St. Ives.« Vzela je zvežčič, vezan v rdeče usnje, in ga živahno položila na mizo, da bi pritegnila njegovo pozornost. Baxter je dvignil oči od pisma. »Mislim, da ustrezam večini zahtev, gospodična Arkendale.« »Prepričana sem, da jih res izpolnjujete kar nekaj.« Namenila mu je leden nasmešek. »Gospod Marcle vas

ne bi priporočil, če ne bi bilo tako. Žal pa imate eno pomembno pomanjkljivost.« Baxter je zganil pismo in ga potisnil nazaj v žep. »Po besedah gospoda Marcla je čas bistvenega pomena.« »Res je.« V očeh se ji je pokazala senca zaskrbljenosti. »Potrebujem nekoga, ki bo naloge prevzel takoj.« »Potem pa najbrž ne bi smeli biti tako izbirčni, gospodična Arkendale.« Zardela je. »Toda, gospod St. Ives, gre za to, da želim zaposliti nekoga, ki bo ustrezal vsem mojim zahtevam, ne le nekaterim.« »Gospodična Arkendale, vztrajam, da ustrezam vsem.« Premolknil je. »Ali skoraj vsem. Sem bister, pozoren in zelo diskreten. Priznam, da me pištole ne zanimajo preveč. Ugotovil sem, da so po navadi nenatančne in nezanes ljive.« »Aha.« To zadnje jo je razveselilo. »Zdaj sva pa tam. To je zahteva, ki ji ne ustrezate, gospod.« »Toda kar dobro se spoznam na kemijo.« »Kemijo?« se je namrščila. »Kako, za božjo voljo, pa naj bi to pomagalo?« »Človek nikoli ne ve, gospodična Arkendale. Včasih se izkaže za zelo koristno.« »Razumem. No, to se mi seveda zdi precej zanimivo, toda žal ne potrebujem kemika.« »Zahtevate človeka, ki ne bo pritegnil pozornosti. Nekoga preudarnega in neopaznega.« »Da, toda …«

»Naj vam povem, da so me dostikrat opisali z natanko temi besedami. Neopazen kot siva miš.« V Charlottinih očeh se je zrcalila jeza. Skočila je na noge in stopila okoli mize. »To pa vam zelo težko verjamem, gospod.« »Res ne vem, čemu.« Baxter si je snel očala in začel korakati po majhni knjižnici. »Lastna teta mi je rekla, da se vsak, ki se mi približa na manj kot dvajset korakov, začne najkasneje po desetih minutah na smrt dolgočasiti. Gospodična Arkendale, zagotavljam vam, da nisem le videti dolgočasen, v resnici sem poosebljeni dolgčas.« »Najbrž imate kratkovidnost v družini, gospod. Vaši teti bi priporočila, da si omisli par očal, kakršna nosite vi.« »Moja teta bi raje umrla, kot se pokazala z očali.« Ko si je brisal očala, se je na hitro spomnil čedne Rosalind, lady Trengloss. »Nadene si jih le, kadar je prepričana, da je popolnoma sama. Dvomim, da jo je njena lastna služkinja že kdaj videla z njimi.« »To le potrjuje moje sume, da si vas že nekaj časa ni pošteno ogledala, gospod. Morda že od takrat, ko vas je pestovala v naročju.« »Prosim?« Charlotte je stopila k njemu. »Gospod St. Ives, skušam vam dopovedati, da gre pri vsem skupaj za vid.« Baxter si je spet previdno nadel očala. Vsekakor je izgubljal nit pogovora. To ni bil dober znak. Zato si jo je začel ogledovati s svojo siceršnjo pozorno natančnostjo.

Le malo se mu je zdela podobna damam, ki jih je poznal. Dlje ko je bil v njeni družbi, bolj je bil prepričan, da je nekaj čisto posebnega. Na njegovo presenečenje ga je očarala, saj si je iz tistega, kar je vedel o njej, prej ustvaril popolnoma drugačno predstavo. Bila je malo starejša, kot je pričakoval. Kakih petindvajset let, je presodil. Izrazi na njenem obrazu so se menjavali tako hitro, kakor bi opazoval kemične reakcije v epruveti nad plamenom. Oči so ji obkrožale močne obrvi in dolge trepalnice. Raven nos, visoke ličnice in izrazite ustnice so izdajali odločnost in nepopustljivo voljo. Z drugimi besedami, je pomislil Baxter, to je ženska od hudiča. Bleščeče rdečkasto rjave lase je imela počesane na prečo nad visokim, inteligentnim čelom. Kodre je imela na vrhu glave spete v vozel, iz katerega je nekaj pramenov padalo na senca. Moda je tiste dni narekovala nošenje steznikov in tankih oblek, ki naj bi razkrivale čim več ženskih čarov, toda Charlotte je bila oblečena zelo spodobno. Imela je obleko iz rumenega muslina z dolgimi rokavi in belim ovratnikom. Izpod naborkov, ki so krasili rob, so tu in tam pokukali rumeni usnjeni čeveljci. Opazil je, da ima zelo lepe noge. Prekrasno oblikovane, z elegantnimi gležnji. Malce v zadregi zaradi takšnega razmišljanja je Baxter pogledal proč. »Oprostite, gospodična Arkendale, toda nisem vas povsem razumel.«

»Preprosto niste tisto, kar iščem.« »Ker nosim očala?« Namrščil se je. »Mislil sem, da poudarjajo mojo podobo pustega dolgočasneža.« »Z vašimi očali ni nič narobe.« Zdaj je zvenela že precej razkačeno. »Meni pa se je zdelo, da ste rekli prav to.« »Mar me ne poslušate? Začela bom verjeti, da se namenoma delate neumnega, gospod. Še enkrat ponav ljam, niste pravi za to nalogo.« »Jaz pa bi rekel, da sem kot nalašč zanjo. Vas smem spomniti, da me je priporočil prav gospod Marcle?« Charlotte je na te besede samo odmahnila z roko. »On že dolgo ni več v službi pri meni. Prav zdaj je na poti v hišico v Devonu.« »Omenil mi je, da si bo privoščil zaslužene dolge in mirne počitnice. Dobil sem vtis, da ste zelo zahtevna delodajalka, gospodična Arkendale.« Otrpnila je. »Prosim?« »Saj ni pomembno. Ne gre za njegov odhod. Pomembno je, da ste ga poklicali in mu dali navodila, kakšna naj bo njegova zamenjava. Za to dolžnost je izbral mene.« »Jaz imam zadnjo besedo pri vsem skupaj in pravim vam, da ne ustrezate.« »Zagotavljam vam, da sem po mnenju gospoda Marcla najprimernejši za to službo. Z zadovoljstvom mi je napisal priporočilno pismo, ki sem vam ga pokazal.« Energični sivolasi John Marcle je bil ravno sredi pakiranja svojih stvari, ko je od delodajalke dobil še zadnja

navodila. Baxter se je pojavil ravno ob pravem času. Vsaj tako je menil, dokler ni začel sumničavega Marcla prepričevati, da bi rad dobil to delo. Namesto da bi bil vestni gospod Marcle olajšan, ker je rešil ,težavo Arkendale‘, kot jo je sam imenoval, si je že od vsega začetka prizadeval, da Baxterju vzame pogum. »Gospodična Arkendale je, hm, malo nenavadna,« je pojasnil in se igral s peresom. »Ste prepričani, da bi se res radi potegovali za to službo?« »Zelo prepričan,« je odvrnil Baxter. Marcle ga je pogledal izpod košatih obrvi. »Oprostite mi, gospod, vendar ne razumem povsem dobro, zakaj se na vsak način želite potegovati za službo pri gospodični Arkendale.« »Čisto vsakdanji razlogi. Potrebujem zaposlitev.« »Da, da, to razumem. Toda saj dela ne manjka.« Baxter se je odločil, da bo razkril del svoje zgodbe. Menil je, da bo tako vzpostavil kanček zaupljivosti. »Oba veva, kako dolgočasne so po navadi take službe. Navodila odvetnikom in raznim posrednikom. Dogovarjanje o prodaji in nakupu posestev. Bančništvo. Vse skupaj zelo nenavdihujoče.« »Po petih letih službe pri gospodični Arkendale vam lahko zagotovim, da delo ni bilo kaj posebej zanimivo.« »Želim si česa malce drugačnega,« je goreče začel Baxter. »Ta služba se zdi malce drugačna. Pravzaprav čutim, da mi bo ponudila tudi izzive.« »Izzive?« Marcle je zaprl oči. »Dvomim, da veste, o čem govorite, gospod.«

»Povedali so mi, da živim preveč dolgočasno, in mi predlagali, naj v svoje življenje vnesem nekaj vznemirjenja. Upam, da bom v tej službi dobil priložnost za to.« Marcle je nenadoma živahno odprl oči. »Ste rekli, da iščete vznemirjenje?« »Natanko to, gospod. Človek, kot sem jaz, ga v vsakdanjem življenju doživi zelo malo.« Baxter je upal, da ne bo zvenelo kot pretiravanje. »Vedno sem živel umirjeno.« Še več, zelo je užival v svojem nevznemirljivem bivanju na tem svetu. Ta preklemana naloga, za katero ga je prosila teta, je prav neprijetno zmotila njegov spokojni vsakdanjik. Edini razlog, zaradi katerega ga je Rosalind lahko pregovorila, je bil, da jo je še predobro poznal. Imela je čut za dramatiziranje – najbolj je obžalovala, da nikoli ni postala igralka –, vendar se nikdar ni vdajala neumnim predstavam ali pustila domišljiji prosto pot. Rosalind je bila iskreno zaskrbljena zaradi okoliščin smrti svoje prijateljice Drusille Heskett. Policija je trdila, da jo je ustrelil vlomilec. Rosalind pa je sumila, da morilec ni nihče drug kot Charlotte Arkendale. Baxter je na tetino prošnjo privolil, da bo malce pobrskal po zadevi. Nekaj skrivnega poizvedovanja ga je pripeljalo do ugotovitve, da skrivnostna gospodična Arkendale ponuja službo. Baxter je v tem zavohal priložnost. Razmišljal je, da bo tako v idealnem položaju za razi skovanje. Z malo sreče bo hitro razrešil primer in se vrnil v blaženi mir svojega laboratorija.

Marcle je globoko zavzdihnil. »Res je, da delo pri gospodični Arkendale včasih ponudi kanček vznemirjenja, vendar pa nisem povsem prepričan, da je to vrsta pustolovščine, v kateri boste uživali, gospod St. Ives.« »O tem bom sodil sam.« »Verjemite mi, gospod, če iščete vznemirjenje, bi bilo bolje, da se vdate igram na srečo.« »V igranju ne uživam.« Marcle se je spačil. »Verjemite mi, tudi pekel bi vas manj spravljal ob pamet, kot vas bo ukvarjanje z zadevami gospodične Arkendale.« Baxter ni razmišljal o možnosti, da bi bila lahko Charlotte Arkendale kandidatka za umobolnico. »Menite, da je nora?« »Koliko dam pa poznate, ki bi od človeka, ki naj bi urejal njihove zadeve, zahtevale, naj bo še telesni stražar?« Pametno vprašanje, je pomislil Baxter. Vse skupaj je postajalo iz trenutka v trenutek bolj čudno. »Ni pomembno, vseeno bi rad zaprosil za službo. Očitno je, da potrebuje nekoga, ki ji bo urejal zadeve. Konec koncev odhajate in nekdo vas mora nadomestiti. Toda bodite tako prijazni in mi pojasnite, čemu bi gospodična Arkendale potrebovala telesnega stražarja.« »Kako, hudiča, pa naj to vem?« Marcle je odložil pero. »Gospodična Arkendale je nekaj posebnega. Od smrti njenega očima, lorda Winterbourna, sem jaz skrbel za njene poslovne zadeve. Lahko vam zagotovim, da je bilo teh pet let najdaljših v mojem življenju.«

Baxter se je radovedno zazrl vanj. »Če niste marali te službe, zakaj ste potem vztrajali?« Marcle je zavzdihnil. »Izredno dobro me je plačevala.« »Razumem.« »Toda moram vam priznati, da me je, kadar koli sem dobil od nje pismo z navodili, oblil srh. Nikoli nisem vedel, kakšne nenavadne zahteve bo imela. In to je bilo, še preden je zahtevala, naj bo v službo vključeno tudi varovanje.« »Kakšne zahteve pa ima glede vsakdanjih reči?« Marcle je zastokal. »Pošiljala me je vohljat za precej čudnimi ljudmi. Na vrat na nos sem moral na sever zbirat podatke o nekem gospodu. Po njenem naročilu sem se pogovarjal z lastniki najzloglasnejših igralnic in bordelov. Raziskoval sem finančne zadeve neštetih ljudi, ki so jo zanimali.« »Priznam, nenavadno.« »In prav nič damsko. Prisegam, če ne bi tako velikodušno plačevala, bi odnehal že po prvem mesecu. Vendar vsaj nikoli ni zahtevala od mene, naj bom njen telesni stražar. Za to sem ji neznansko hvaležen.« »Pa morda veste, zakaj se počuti ogroženo?« »Niti sanja se mi ne.« Ko se je Marcle naslonil nazaj, je stol zaškripal. »Nisem se ji zdel vreden, da bi mi to zaupala. Če sem čisto iskren, se mi pravzaprav nikoli ni zdelo, da mi gospodična Arkendale sploh kaj zaupa. Niti tega ne vem, od kod izvirajo njeni dohodki, na primer.« Baxter se je znal zelo dobro nadzorovati. Nezakonski otrok, pa čeprav ga je zaplodil bogat grof, se tega

kmalu nauči. Ta sposobnost mu je tisti trenutek prišla zelo prav. Ob zadnjih Marclovih besedah mu je uspelo ohraniti brezbrižen izraz na obrazu. »Vtis imam, da je imela mati gospodične Arkendale, lady Winterbourne, precejšnje premoženje iz prvega zakona,« je previdno začel Baxter. »Predvidevam, da je dediščina končala v rokah gospodične Arkendale in njene sestre.« Marcle je usločil obrvi. »O tem vas bo najbrž hotela prepričati tudi gospodična Charlotte. Toda lahko vam zagotovim, da je Winterbourne pognal dediščino skoraj do zadnjega penija, preden ga je pred petimi leti doletela milost, da ga je ubil neki razbojnik.« Baxter si je snel očala in jih začel čistiti z robčkom. »Kaj torej menite, od kod prihaja ves denar gospodične Arkendale?« Marcle se je zazrl v svoje dlani. »Iskren bom, gospod. Čeprav sem pet let pomagal upravljati njeno premoženje, se mi še danes niti ne sanja, od kod izvira denar. Če boste sprejeli to službo, vam priporočam, da sledite mojemu zgledu. Včasih je najbolje, če človek ne ve vsega.« Baxter si je počasi spet nataknil očala. »Osupljivo. Morda je umrl kak daljni sorodnik in ji kaj zapustil, če je že Winterbourne pognal vse, kar naj bi dobila od matere.« »Ne verjamem,« je počasi rekel Marcle. »Pred nekaj leti sem si privoščil malce radovednosti in opravil nekaj skrivnih poizvedb. Nobenih bogatih sorodnikov ni. Bo-

Amanda Quick Alkimist

Mislila je, da ve vse o moških. Nato pa je srečala znanstvenika blagega videza, a vroče krvi …

29,95 €

02_ALKIMIST_oprema.indd 1

9/7/10 9:04 AM