Bodi moja

Naslov izvirnika: Rumour has it © 2009 by Jill Mansell © za slovensko izdajo Mladinska knjiga Založba, d.d., Ljubljana 2010 Vse pravice pridržane.

Prevedla Nataša Müller

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: emka.si.

CIP – Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana MANSELL, Jill Bodi moja / Jill Mansell ; [prevedla Nataša Müller]. – 1. izd. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 2011. – (Zbirka Oddih) Prevod dela: Rumour has it ISBN 978-961-01-1725-4 253813760 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela in njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, skupaj s fotokopira­ njem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

J

i

l

l

M

A

N

S

Bmoja odi

E

LL

OÄ?etu, z ljubeznijo.

1. poglavje

Čuden je občutek, ko človek odpre vhodna vrata in se v trenut­ ku zave, da je nekaj narobe.

Tilly je postala v veži in z roko potipala za stikalom. Bil je mr­ zel februarski četrtek, kot vedno se je ob šestih vrnila domov in ni imela razloga pomisliti, da je kaj drugače kot ponavadi.

Toda bilo je, to je čutila. Vedela je.

Stikalo je naredilo klik, luč se je prižgala. Toliko o zloveščem šestem čutu; občutek pri odpiranju vrat se je zdel drugačen, ker v veži ni bilo preproge.

V veži ni preproge? Jo je Gavin s čim polil? Na petkah je pre­ senečeno odtopotala v dnevno sobo.

Kaj se dogaja? Ozrla se je po sobi in vsrkavala njeno vsebino – oziroma pomanjkanje vsebine. Dobro, privoščili so si ju izjemno izbirčni vlomilci ali pa …

Pismo je postavil pokonci na polico nad kaminom. Gavin je bil res predvidljiv. Verjetno se je posvetoval z gurujem za ma­ nire: Draga gospodična Spodobnik, punco nameravam pustiti brez opozorila. Kako naj ji pojasnim, kaj sem naredil?

Nakar je gospodična Spodobnik odgovorila: Dragi Gavin, o, ti ubogi revež. Ob takšni priložnosti je pravilen postopek tak, da ustrezni podatek sporočiš v pismu, napisanem na roko – ne 7

z elektronsko pošto ali SMS-jem –, potem pa ga postaviš na sre­ dino police nad kaminom, kjer ga ni mogoče spregledati.

Kajti če smo iskreni, kakšen razlog bi pa še lahko bil? Tilly je v glavi naredila seznam stvari. Zakaj sicer bi bil predvajalnik – njen – še vedno tukaj, televizor – njegov – pa je manjkal? Zakaj bi sicer manjkale tri četrtine devedejev, vojnih, znanstvenofan­ tastičnih in podobnih, ostale pa so jokave drame in romantične komedije? Zakaj bi sicer manjkala mizica, ki jima jo je podarila Gavinova mama, medtem ko … »Tilly? Hojla! Jaz sem!« Madonca, ni dobro zaprla vrat. In zdaj se je Babs iz stanova­ nja nasproti pretirano obzirno prikradla po prstih, kakor da je zato vdiranje v zasebnost kaj bolj sprejemljivo. »Živjo, Babs.« Tilly se je obrnila; morda je imela zanjo sporo­ čilo od Gavina. Ali pa jo je mogoče prosil, naj se oglasi in preve­ ri, ali je z njo vse v redu. »Si si hotela sposoditi čaj?« »Ne, hvala, pikica, toliko ga imam, da mi gleda iz ušes. Samo zanimalo me je, kako si. Oh, revica, jaz sem pa mislila, da sta tako srečna skupaj … Niti v sanjah ne bi pomislila.« Svetlozeleni uhani so zarožljali, ko je potrto zmajala z glavo. »Mlada zasa­ njanca, tako sva vaju krstila z Desmondom. Ubožica, ves ta čas si vse tiščala v sebi. Škoda, da mi nisi povedala. Veš, da vedno rada prisluhnem ljudem.« Rada prisluhne? Babs je živela za to, da je poslušala o tujih tegobah. Lahko bi ji bilo ime Čenča, saj je bilo opravljanje njen glavni konjiček. Toda človek bi težko rekel, da je antipatična; kljub vtikljivosti je bila prisrčna in dobrodušna. »Saj bi ti povedala,« je rekla Tilly. »Če bi vedela.« 8

»O, ti ljubi Jezus!« je nejeverno zarjula Babs. »Hočeš reči …« »Gavin jo je pocvirnal.« Tilly je pobrala pismo s police. »Ali pa ga je kdo ugrabil.« »Toda ko sem ga popoldne videla nositi stvari v najeti kombi, ni bilo ob njem nobenih ugrabiteljev,« jo je razumevajoče po­ gledala Babs in dodala: »Samo njegova mama in oče.« m

Naslednji večer je vlak s Paddingtona ustavil na postaji v Roxboroughu. Bil je petek ob četrt na osem in vsi so odhajali domov.

Razen mene, jaz se domu izogibam.

Na peronu jo je čakala Erin. Pred mrazom jo je ščitil svetlo­ rožnat plašč, in ko je skozi okno opazila Tilly, ji je začela divje mahati. Že samo ob pogledu nanjo je Tilly odleglo. Ni si mogla za­ misliti, da ne bi imela najboljše prijateljice Erin. Pred desetimi leti, ko je tehtala, ali naj študira v Liverpoolu ali Exetru, bi lahko izbrala Liverpool in potem je ne bi spoznala. Toda odločila se je za Exeter; imel je pridih morskega letovišča, verjetno pa je pri odločanju pomagala tudi pripomba prijateljičine prijateljice, da je mesto polno čednih fantov. In tam je naletela na Erin, ki je v študentskem domu stanovala v sosednji sobi. Že prvi dan sta se ujeli. To je bila platonična ustreznica ljubezni na prvi pogled. Čudno je bilo pomisliti, da bi, če bi odšla v Liverpool – kjer brez dvoma ni manjkalo hord čednih fantov –, imela čisto drugo najboljšo prijateljico, recimo visoko in vitko triatlonko Monico.

Ojoj, če samo pomisli na to …

9

»Uf,« je zastokala Erin, ker jo je Tilly objela tako, da ji je vzelo sapo. »Za kaj pa je bilo to dobro?« »Vesela sem, da nisi triatlonka Monica.« »Madonca, jaz tudi.« Erin se je ob misli na to stresla in prijela Tilly pod roko. »Pridi, pojdiva domov. Naredila sem lepljivi ka­ ramelni puding.« »Vidiš?« je zasijala Tilly. »Monica tega ne bi rekla. Rekla bi: ‚Pojdiva na petnajstkilometrski tek. To naju bo spravilo v dobro voljo.‘« Erinino dvosobno stanovanje v eni od ljubkih vegastih hiš, ki so obdajale glavno ulico v mestu, je bilo tik nad izposojevalnico in prodajalno oblek iz druge roke, ki jo je vodila zadnjih sedem let. Delo v trgovini ni bilo njen sanjski poklic, saj je na exetrski univerzi z odliko diplomirala iz francoščine. Načrt, da bo v Pa­ rizu delala kot prevajalka, se je izjalovil mesec dni po njenem enaindvajsetem rojstnem dnevu, ko je mamo zadela možganska kap. Maggie Morrison se je iz energične in klepetave trgovke s starinami čez noč spremenila v krhko, pozabljivo gospo, ki je bila le še bleda senca same sebe. Obupana Erin se je odrekla sanjski službi v Parizu in se preselila nazaj v Roxborough, da je skrbela za mater. Ker o starinah ni vedela čisto nič, je starinarni­ co preuredila v prodajalno rabljenih oblačil uglednih znamk.

Tri leta po prvi možganski kapi je sledila druga, in ta je Mag­ gie vzela življenje. Žalost, pomešana z olajšanjem, je Erin pri­ nesla še več tesnobe, podkrepljene s slabo vestjo, toda takrat so prebivalci Roxborougha že prepoznali potencial trgovine. Erin, ki se je vedno nameravala preseliti v Pariz, ko se zgodi, kar se mora, je spoznala, da si ne želi več oditi. V Roxboroughu, ­starem 10

trgu sredi pokrajine Cotswolds, je bilo čudovito živeti. Ljudje so bili prijazni in pozorni, v mestu je vladalo sožitje in posel je cve­ tel. Tukaj je bila srečna in ljubljena. Zakaj bi se selila?

In zdaj, po skoraj štirih letih, je imela razlog več, da je bila zadovoljna z odločitvijo, da ostane. Toda Tilly še ne bo pove­ dala, ker si še ni opomogla od Gavinovega izginotja. To bi bilo pregrobo. Čeprav je bilo treba priznati, da Tilly ni bila čisto nemočna.

Seveda je bila pretresena, toda novica, da se je njen fant odselil, jo je bolj presenetila kot potrla. »Danes popoldne sem ga poklicala,« je pojasnjevala Tilly med dvema grižljajema lepljivega karamelnega pudinga. »Res je neverjeten. Ni mi mogel povedati v obraz, ker se je bal, da se bom zjokala, in ni se domislil nič drugega kot to, da jo podurha.

Preselil se je nazaj k staršem. Žal mu je, ampak zdelo se mu je, da najina zveza nikamor ne pelje. Zato je šel.« Nejeverno je zmajala z glavo. »Ostala sem v stanovanju, ki si ga z eno plačo ne morem privoščiti, oglasa za sostanovalko pa ne morem dati, ker imam samo eno spalnico. Madona, je sebičen.« »Bi se zjokala? Če bi ti povedal v obraz?« »Prosim? Kaj pa vem. Mogoče.« »Mogoče? Če si v fanta noro zaljubljena in te pusti, se zjokaš.« Erin je obliznila žlico in jo uperila proti Tilly. »Morala bi jokati kot dež.« Tilly je postala napadalna. »Ni nujno. Mogoče pa sem globo­ ko v sebi strta.« »Kot dež,« je ponovila Erin. »Kar mi daje misliti, da sploh nisi nesrečna. Pravzaprav ti je mogoče celo odleglo, da je Gavin 11

spokal. Kajti na skrivaj, globoko v sebi, si si želela, da te pusti, ker se nisi mogla prisiliti, da bi ti njega.« Tilly je zardela in molčala. »Ha! Vidiš? Prav imam, kajne?« je zmagoslavno vzkliknila Erin. »Enako je bilo pri Mickeyju Nolanu. Na začetku si bila čisto navdušena nad njim, potem pa si se začela dolgočasiti in nisi vedela, kako naj ga odsloviš, ne da bi ga prizadela. Zato si se mu odtujila do te mere, da je spoznal, da se je zveza izpela. In Darren Shaw,« se je na lepem spomnila. »Z njim si naredila isto.

Slabo vest imaš in nočeš pustiti fanta, zato ga prisiliš, da on tebe.

Ne morem verjeti, da tega še nisem opazila.« Tilly je spoznanje presunilo. »Mogoče imaš prav,« je pri­ znala. »Nič mogoče, prav imam!« »Sem ti kdaj povedala o Jamieju Dalstonu?« »Ne. Zakaj? Si to naredila tudi njemu?« »Ne, ko sem imela petnajst let, sva dva tedna hodila. Potem sem spoznala, da je malo čudaški, in sem ga dala na čevelj.« Til­ ly je premolknila in se ob pripovedovanju dolgo pozabljenih spominov zazrla v kamin. »Takrat je začelo postajati neprijetno, kajti Jamie se ni hotel sprijazniti, da je konec. Kar naprej me je klical domov in hodil gor in dol po moji ulici. Če sem šla ven, je šel za mano. Potem mi je za rojstni dan poslal precej drag nakit.

Mama ga je odnesla njegovi mami in vmešala se je policija. Ne vem čisto natančno, kaj se je zgodilo, mislim pa, da je ukradel denar, da je kupil nakit. No, z družino se je nekaj tednov zatem preselil in nikoli več ga nisem videla, me je pa vse skupaj na smrt prestrašilo. In ob branju časopisnih člankov o bivših fantih, ki 12

postanejo zalezovalci, se mi ježijo lasje. Najbrž zato raje prepu­ stim fantu, da me da on na čevelj. Manj verjetno je, da me bo potem preganjal.« »Torej si v resnici vesela, da je Gavin odšel,« je povzela Erin. »Hja, ni se obneslo. Bil je ujetnik svojih navad. Po svoje sem se res počutila kot v kletki,« je priznala Tilly. »Toda njegova mama mi je prigovarjala, kakšna terna je njen sin, in nisem ji mogla reči: ‚Že, ampak ali ne bi mogel biti majčkeno manj dol­ gočasen?‘« »Ampak preselila si se k njemu,« jo je spomnila Erin. »Ni bil dolgočasen že od začetka?« »Saj to je tisto! Ne vem. Najbrž je bil, a je to dobro skrival.

Vsekakor mi je to, da je član modelarskega društva, povedal šele potem, ko sem se preselila k njemu,« je odvrnila Tilly. »In čisto je pozabil omeniti pozvanjanje. Ojoj, grozno me je sram. Kako sem lahko pol leta hodila s fantom, ne da bi vedela, da skrivaj hodi pozvanjat?« »Oh, daj no,« je tolažeče rekla Erin, odložila prazni skodeli­ ci za puding na mizico in vstala. »Nehalo je deževati. Pojdiva v pivnico.«

13

2. poglavje

Dobra plat življenja na glavni mestni ulici Roxborougha je ta, da pivnica Lena lisica stoji na njenem drugem koncu. Dovolj da­ leč je, da ni treba tlačiti čepkov v ušesa, ko imajo večer karaok, hkrati pa dovolj blizu, da se po veseljačenju lahko peš odmaješ domov. Tilly je uživala v gostilniškem vzdušju, všeč so ji bili raz­ noliki gostje in ljubeznivo osebje. Nasmejala jo je izjava lastnika pivnice Declana, ko mu je Erin pojasnila, da je Tilly sveže zapu­ ščena. »Fant je nor. Pridi živet v Roxborough. Svež podeželski zrak in veliko jabolčnika ti bosta dala zagona.« »Hvala, ampak jaz sem mestna srajca,« se je zasmejala Tilly. »Presneta predrznica, Roxborogh je mesto.« »London je mislila,« je pripomnila Erin. »Tam je grozno,« je zmajal z glavo Declan. »Mi smo veliko prijaznejši.« »Tam imam službo,« je pojasnila Tilly.

Besede so naredile vtis nanj. »O, službo. Si premierka? Gene­ ralna direktorica BBC-ja?« Erin ga je udarila po roki. »Declan, daj ji mir.« »V naših časopisih so prave novice,« je vrnila udarec Tilly, ki jo je zabavala gostilničarjeva zajedljivost, in pokazala na izvod Roxborough Gazette, ki ga je listal. »Kaj imate pri vas 14

na naslovnici? Krava žrtev polomljene živinske ograde. Na na­ slovnici!« »Že, ampak ali ni lepše, da tukaj ne mrgoli teroristov in mo­ rilcev?« ji je pomežiknil Declan. »Zato mi je všeč. Pa sem v Lon­ donu živel trideset let.« »In kaj se je zgodilo s kravo?« Tilly se je nagnila naprej, ven­ dar ji je izmaknil časopis. »O, ne, kdor se posmehuje našim časopisnim naslovom, ne izve, kako se končajo članki. So gasilci potegnili kravo iz jarka, so jo dvignili iz pasti, da se je vrtela kot kak padalec? Ali pa so jo pustili tam viseti in umreti grozljive smrti? Bilo je zelo za­ muuudno …« Declan je popustil šele čez dve uri, ko sta odhajali. Prepognil je časopis in ga potisnil v Tillyjino zeleno-zlato usnjeno torbico. »Izvoli, preostanek preberi sama. Že res, da tole ni Evening Stan­ dard, toda naš časopis ima dušo. In ne izmolze te.« Grozno je bilo to, da se je po treh vrčkih jabolčnika Declano­ vo šaljivo govorjenje Tilly na tihem zdelo smešno. Toda nekako je ohranila resen obraz. »Zato so te torej izgnali iz Londona. Zaradi slabih šal.« »Že prvič si uganila, punca. In vesel sem, da so me. Pravza­ prav jim bom večno hvaležen,« je pribil Declan.

Ko sta se znašli zunaj, jima je v želodcih zakrulilo in morali sta se odpraviti po ulici navzgor v prodajalno rib s krompirč­kom.

Medtem ko sta čakali, je Tilly razgrnila časopis in prebrala, da so kravo, čedno črno-belo frizijko Mabel, res na varno potegnili krajevni gasilci in jo pripeljali nazaj k njenemu teličku Ralphu.

Oh, to je bilo dobro vedeti. Vsekakor je bilo boljše, kot da bi do 15

smrti bingljala s tacami skozi ogrado, medtem ko bi ubogi teli­ ček žalostno mukal … »Oprostite. Enkrat lista in enkrat trsko s krompirčkom.« Ko sta bili spet na ulici, je Tilly željno razvila vreli zavojček in odtrgala prvo plast panade. »Njam, njam.« »Jaz bom svojo pojedla doma,« je rekla Erin. »Tega ne moreš! To počnejo stari ljudje. Riba s krompirčkom je stokrat boljša na svežem zraku.« »Osemindvajset let sem stara,« je veselo pripomnila Erin. »Staram se. In ti tudi.« »Nesramnica!« je ogorčeno vzkliknila Tilly in vanjo vrgla krompirček. »Nisem stara, frklja sem še.« Najstnika, ki sta prečkala cesto, sta prezirljivo prhnila in dreg­nila drug drugega. »Kar misli naj si,« je Tilly slišala reči ene­ ga od njiju. »Za božjo voljo,« je užaljeno rekla Tilly in razširila roke. »Za­ kaj se nocoj vsi spravljajo name? Če imam osemindvajset let, še nisem geriatričarka. V cvetu mladosti sem!« Drugi fant se je zarežal. »Čez dve leti boš stara trideset let.

Potem pa boš geriatričarka.« »Zmorem vse, kar zmoreš ti,« je razdraženo bevsknila Tilly. »Mišek mali.« »No, potem pa poščij tisti zid.« Madona, kako sovraži jezikavo mularijo. »Ali pa naredi tole,« je zaklical prvi fant, vzel zalet in igraje preskočil pritrjeni smetnjak s kupolastim pokrovom malo na­ prej od prodajalne rib.

16

Oja, to je že bolje. Polulati zid je problematično, preskakova­ nje pa je tako rekoč njena posebnost. Težava je bila le v tem, da je bila oblečena v precej kratko krilo, res pa je bilo iz elastičnega blaga. Zavojček ribe s krompirčkom je potisnila Erin v roke, vze­ la zalet in skočila. Skok čez smetnjak je bil brezhiben, izvedla ga je v loku, kot Olga Korbut. Zataknilo se je pri pristanku. Ampak roko na srce, kolikšna je bila možnost, da bo z levo nogo končala prav na tistem krompirčku, ki ga je malo prej vrgla v najboljšo prijateljico, ker jo je ozmerjala s staruho? »Ojoooooj!« je zavpila Tilly, ko ji je zasukalo levo nogo in je z rokami zakrilila po zraku. Slišala je Erin od groze vzklikniti ‚Pa­zi …‘, milijoninko sekunde zatem pa jo je odneslo v bok parkira­ nega avtomobila.

Av. Ustavil je padec, toda še vedno je bolelo. Ko je ležala splo­ ščena kot kakšen lik iz risanke, je opazila, da je avtomobil izjem­ no čist in bleščeč. »Ej!« se je razlegel zlovoljen moški glas malo naprej po ulici.

No, avtomobil je bil še pred petimi sekundami izjemno čist in bleščeč. Ko se je Tilly odlepila od njega, je opazila, da je pu­ stila madeže mastnih prstov na sopotnikovih vratih, sprednjem odbijaču in prej deviško čisti stranski šipi. Z rokavom suknjiča je skušala obrisati najhujše lise. Moški zadaj je besen kot ris vzklik­ nil: »Si mi spraskala barvo?« »Ne, nisem, sploh pa ne bi smel parkirati tukaj, na dvojni ru­ meni črti.« Tilly se je ozrla čez ramo in preverila, ali je predaleč, da jo ujame. Od Erin je vzela zavojček s hrano in naredila tisto, kar bi vsaka osemindvajsetletnica, ki da kaj nase – stekla po ulici.

17

»V redu je,« je zasopihano rekla Erin, »ne teče za nama.« Upočasnili sta korak in Tilly se je spet lotila krompirčka. Ko sta se takole vlekli po mokrem pločniku, je rekla: »Še dobro, da ni bilo nikogar v bližini, da bi fotografiral. Gotovo bi se podoba mastnih prstov na čistem avtomobilu znašla na naslovnici na­ slednjega izvoda Gazetta.« »Veš, Declan ima prav, tukaj bi ti bilo všeč.« Erin, ki je imela še vedno zavit ves krompirček, je prijateljici sunila enega. »Če bi rada poskusila, lahko ostaneš pri meni, kolikor te je volja.« Tilly je ponudba ganila, toda vedela je, da je ne more sprejeti.

V letih, ko je Erin negovala mamo, je spala na kavču v dnevni sobi, Maggie pa je imela zase edino spalnico. Bilo je vse prej kot idealno. Vedela je, kako klavstrofobično se je počutila Erin. Eno je bilo priti za konec tedna in prespati dve noči, toda za kaj več je bilo stanovanje premajhno. To ne bi bilo pošteno.

Prišli sta na konec glavne ulice, morali sta le še prečkati ce­ sto in znašli bi se na domačem pragu. Tilly si je hlastno basala krompirček v usta in čakala, da mimo zapelje avtobus, za njim pa še bleščeč črn avtomobil … »Kreten!« je zavpila, ko je avtomobil zapeljal v lužo ob ploč­ niku in ji je krilo in noge zalil val ledeno mrzle vode. Odskočila je – prepozno – in bežno opazila odblesk belih zob, ko se je mo­ ški za volanom nasmehnil, dvignil roko v narejeno opravičilo, potem pa odbrzel naprej. »On je bil, kajne?« Tilly se je stresla, ko ji je mrzla voda pre­ močila temne najlonke, in se oklenila zavojčka rib s krompir­ čkom, da se pogreje. »Tisti, ki je vpil za mano.« »Avtomobil je bil isti,« je pritrdila Erin. »Nekakšen jaguar.« 18

»Baraba, to je naredil nalašč.« Bila je jezna, a obenem očara­ na. »Ampak zelo spretno.« Erin jo je postrani pogledala. »Kako to misliš?« Tilly je pokazala na Erinin neomadeževani svetli plašč, po­ tem pa na svoje premočeno krilo in nogavice. »Tebi ni nič, po­ škropil je samo mene.« m

Naslednje jutro se je Tilly zbudila na kavču s suhimi usti, mrz­limi nogami in odejo na tleh. Ura je bila deset in Erin se je pred eno uro po prstih odkradla mimo nje v pritličje in odprla trgovino. Tilly je sklenila, da bo šla čez čas k njej, potem pa na potep po Roxboroughu, toda najprej bo nekaj časa lenarila in tuhtala, kaj naj naredi s preostankom življenja.

Pripravila si je lonček čaja in si na krožnik naložila opečenec, potem pa zvlekla odejo nazaj na kavč in smuknila podnjo. Pri­ žgala je televizijo in pobrskala po torbici za telefonom ter pre­ verila, ali ji je kdo pustil sporočilo. Ne, nihče, tudi Gavin ne. Kar je bilo v redu, saj si ni niti najmanj želela, da bi si premislil in obžaloval odločitev.

Zrahljala si je blazine in srknila požirek čaja. Iz torbice je vze­ la izvod Roxborough Gazetta in ga poravnala tam, kjer je bil po­ mečkan. Ob zgodbi s kravo ji je šlo še vedno na smeh.

Prelistala je časopis in izvedela, da sta se ženskama iz iste ulice rodila dva para dvojčkov. Zakaj se ta novica ni znašla na naslovnici? Objavljen je bil tudi članek o dražbi traktorjev – oh, kako ob tem človeku razbija srce! –, cela stran pa je bila po­ svečena dobrodelnemu bazarju na srednji šoli. Tilly je ošinila 19

fotografije poročnih parov, članek o drevesni veji, ki utegne biti nevarna, če komu pade na glavo, in o pokvarjenem avtobusu na Scarratt’s Lane, zaradi katerega je bila cesta zaprta – o, gro­ za – za cele tri ure in pol. Objavljena je bila tudi fotografija po­ kvarjenega avtobusa s potniki, ki so stali ob njem in bili videti ustrezno potrti, razen fantiča, starega kakih pet let, ki se je režal kot pečen maček.

Vse skupaj je bilo pravzaprav ljubko. Najhujši dogodek v Rox­ boroughu zadnji teden je bila očitno smrt moškega, ki se je zgru­ dil, ko je izkopaval krompir na svojem vrtičku. Ampak star je bil triindevetdeset let, kaj je vendar pričakoval? Tilly je srkni­ la še malo čaja, obrnila stran in naletela na oglase za službo. V mehanični delavnici so iskali mehanika, v restavraciji pomival­ ca posode, v hotelu točaja, policistko, ki pred vrtcem pomaga otrokom čez cesto. Preletela je preostanek seznama – pisarni­ ško delo … taksist … čistilka … vrtnar … hm, oglas je verjetno dala triindevetdesetletnikova vdova, ki potrebuje nekoga, da ji izkoplje krompir do konca.

Njeno pozornost je pritegnil okvirček na dnu strani.

Deklica za vse, zabavno delo, podeželska vila, 200 funtov te­ densko.

Samo to je pisalo, kratko in jedrnato. Tilly je tuhtala, kaj po­ meni zabavno delo; konec koncev se nekaterim zdi zabaven položaj finančnega ministra. Mogoče pa je bilo mišljeno kaj ne­ čednega, na primer zabavati slinaste poslovneže.

Ugriznila je v opečenec, obrnila stran in začela brati oglasno rubriko naprodaj. Poročna obleka številka 46, nikoli nošena … akustična kitara, zelo dobro ohranjena, le na spodnji strani ima 20

sledi zob … servis z devetinpetdesetimi krožniki (en manjka – pristal je v lažnivem, prevarantskem možu) … komplet devede­ jev Zvezdne steze, razlog za prodajo poroka z netrekijevko …

Tilly se je znova nasmehnila. Celo oglasi so bili očarljivo od­ biti. Pojedla je opečenec in preletela še rubrike osamljena srca – moški, 63, išče mlajšo žensko, rada mora imeti brstični ohrovt –, prodaja nepremičnin – vse zunaj njenih finančnih zmožno­sti – in na koncu dolgočasne športne strani.

Prišla je do konca časopisa, potem pa jo je nekaj spodbudilo, da je obrnila nazaj na stran s tistim oglasom.

Kakor da ji maha, jo kliče.

Kar je bilo absurdno, saj niti ni pisalo, za kakšno delo gre, in tudi plačilo je bilo bolj slabo. Toda saj ne bo škodilo, če na hitro pokliče in se pozanima?

Pograbila je mobilni telefon, vtipkala številko in prisluhnila zvonjenju na drugi strani. »Pozdravljeni,« se je zaslišal glas z odzivnika, »prosim, da po pisku pustite …« »Sporočilo,« je na pomoč priskočila Tilly, vendar je glas ni poslušal. Naletela je na tišino, glasu ni bilo več, tona tudi ne, ni­ česar. Telefonski odzivnik je bil poln sporočil.

Eh, pa nič. Tistega, ki je objavil oglas, so zasuli s klici in se je morebitnih uslužbenk otepal s palico. Verjetno je tako ali tako iskal natakarico zgoraj brez.

Najbolje bo, da vstane.

21

3. poglavje

V nedeljo popoldne je Erin odpeljala Tilly na postajo. »No, že veš, kaj boš?« Tilly se je skremžila in odkimala. »Ne še. Le to, da bom po­ iskala cenejše stanovanje. Kaj pa lahko naredim? No, razen tega, da šefa prepričam, da mi podvoji plačo. Ali pišem Georgeu Cloo­ neyju in ga vprašam, ali bi imel kaj proti, če se preselim v njegovo vilo na bregu Comskega jezera. Ta možnost mi še vedno ostane.« Na parkirišču je bilo hladno. Poljubila je Erin in rekla: »Hvala ti za ta konec tedna. Sporočila ti bom, ko bo kaj novega.« »Lahko ga vprašaš, ali te hoče za punco.« Erin jo je objela. »Res nočeš, da počakam s tabo?« »Ne, ni treba. Vlak bo tu čez deset minut. Kar pojdi do­ mov.« Takoj ji je bilo žal. Dve minuti potem, ko je našla sedež na peronu, se je po zvočniku zaslišalo sporočilo, da ima vlak proti Londonu štirideset minut zamude.

Vsi na peronu so glasno zagodrnjali. Tilly, ki se je oklepala rešilne bilke, se je ozrla k starejši ženski poleg sebe. »Štirinajst ali štirideset?« Ženska je ogorčeno tlesknila z jezikom in odvrnila: »Štiri­ deset.« 22

Mož mlajše ženske, ki je skušala potolažiti kričečega dojenč­ ka, je zmajal z glavo in sitno rekel: »To bo še zabavno.« Zabava.

Zabavno delo, podeželska hiša. Tilly je pred očmi vzniknil iz­ vod Roxborough Gazetta, ki ga je stlačila v Erinino škatlo za star papir, in žal ji je bilo, da ni še enkrat poklicala tiste številke.

Potem se je zdrznila, saj se je zavedela, da jo ima še vedno v telefonu. Le zadnjo številko mora znova zavrteti. »Živjo. Jaz sem. Prekleti vlak ima zamudo, zato se ne bom vrnil pred šesto. Klinčevo tipično …« Tilly je vstala in diskretno stopila stran od tečneža, ki se je zdaj glasno pritoževal v mobilni telefon, da mu bo zaradi otro­ kovega kričanja razneslo glavo. Telefon si je pritisnila na uho in poslušala zvonjenje na drugi strani. Tokrat odzivnik ni bil vklju­ čen. Tudi oglasil se očitno ne bo nihče, vsaj tako je kazalo. Po­ zvonilo je osemkrat, devetkrat, desetkrat … »Prosim?« Glas je bil mlad, ženski in zadihan. »Dober dan, kličem zaradi oglasa v časopisu,« je začela Tilly. »Smem vprašati …« »Počakajte, očeta bom poklicala. OOOČIII!« se je zaslišalo. »Av,« je zastokala Tilly, ko ji je hrup stresel levi bobnič. »Joj, oprostite. Zelo močna pljuča imam. Aha, že gre. Oči, še nekdo kliče zaradi oglasa.« »Porkaflek, ni že dovolj izbire?« Glas je bil pust, naveličan in liverpoolski. »Povej ji, da je prepozna in da smo že nekoga za­ poslili.« V Tilly se je prebudil tekmovalni duh. Še pred dvema mi­ nutama si službe sploh ni želela. A če se je hočejo zdaj takole znebiti …

23

»Veste, kaj?« se je odkašljala. »Lahko mu poveste, da sem ga slišala. Ne premore niti toliko spodobnosti, da bi govoril z mano?« Dekle je veselo odvrnilo: »Počakajte,« potem pa: »Oči, zdaj je pa jezna nate.« Tilly je najprej zaslišala, kako je telefonsko slušalko prevzela druga roka, potem pa še jezno šepetanje. »Da, oprostite.« Glas je bil očetov in za kanček prijaznejši kot prej. »Kar po pravici bom povedal. Tale oglas je ena sama polo­ mija. Ravno sem se vrnil z dopusta in telefonski odzivnik je bil poln sporočil. Oglas bi moral iziti prihodnji teden, ne prejšnji. Želim si le skodelice čaja in sendviča s slanino, pa ne pridem ne do enega ne do drugega, ker telefon zvoni kot nor in se ponuja toliko deklet, da ne vem, kam z njimi. Ampak dajva,« je utrujeno rekel. »Povejte mi ime in telefonsko številko. Poklical vas bom enkrat med tednom, da se dogovoriva za srečanje.« »Čakajte malo,« ga je ustavila Tilly, »saj niti ne vem, ali hočem priti na pogovor. Kaj natančno pa naj bi počela ta vaša deklica za vse?« »Vse.« »Napisali ste, da bo delo zabavno. Kaj to pomeni?« »To pomeni, da obstaja majhna možnost, da boste dva od­ stotka časa uživali. Preostalih osemindevetdeset odstotkov pa bo živi dolgčas.« »Aha, zdaj me hočete odgnati, da se vam ne bo treba srečati z mano,« je sumničavo rekla Tilly. »Je ta tako imenovana služba kako povezana s pornografijo?« »S fotografijo?« 24

»S pornografijo. S seksom.« Enoglasen vzdih je Tilly dal ve­ deti, da jo zdaj poslušajo vsi na peronu. »Ne. Žal mi je,« se je hudomušno oglasil moški. »Zakaj? Ste upali, da bo?« »Ne, nisem.« Tilly se je trudila zveneti kot dama, vendar ne odurno pedantna. »In zakaj je plačilo le dvesto funtov na te­ den?« Tokrat se je zasmejal. »Ker bi živeli pri nas. Nobenih drugih stroškov ne bi imeli, tudi avtomobil je na voljo.« No, to je bil res dober razlog. »Veste, kaj? Jaz bi bila kot nalašč za to delo,« je hitro rekla Tilly. »Dobro, dobro. Pogledal bom v koledar.« Zaslišala je listanje strani. »Pa začnimo vpisovati sestanke. Pridite v četrtek popol­ dne, da se spoznava. Vam ob štirih ustreza?« »Niti ne,« se je nakremžila Tilly. »Pa ob petih? Šestih?« »Živite v Roxboroughu?« »Ne, v Bombaju, zato sem dal oglas v Roxborough Gazette.« Kakšen duhovitež. »Jaz živim v Londonu. Ta hip pa sem na železniškem peronu v Roxboroughu in čakam, da se vrnem v mesto.« Zdaj ali nikoli, je pomislila Tilly in globoko zajela sapo. »Fantastično bi bilo, če bi lahko k vam prišla zdaj.« Molk.

Ki mu je sledilo še več molka.

Potem je zaslišala vzdih. »Sem omenil, kako utrujen sem?« »Medtem ko se boste pogovarjali z mano,« je nedolžno rekla Tilly, »vam lahko pripravim slasten sendvič s slanino.« 25

»Bistri ste, kajne?« se je zarežal. »Tukaj sem,« je Tilly poudarila drobno prednost. »Če me zdaj ne morete sprejeti, se bom vrnila v London. In zapravili boste priložnost.« »In tudi skromni ste.« »Pomislite. Idealna sem, zato vam bodo prihranjeni nadaljnji razgovori.« Spet je nastal premolk. Potem se je oglasil. »No, prav, narišite se tukaj. V Bukovi hiši smo, na Brockley Roadu, takoj čez most in na desni na poti iz mesta. Veste, kje je to?« »Ne, ampak brez skrbi, našla vas bom.« To je zvenelo lepo in učinkovito, ne? »Čez deset minut bom pri vas.« No, bila bi, če bi bil pred postajo kak taksi. Toda to je bila pobožna želja, kajti na to hladno februarsko popoldne je vsak pošten taksist doma dremal po nedeljskem kosilu. Tilly ni hotela še enkrat klicati Erin. Sicer pa, kako daleč je lahko ta hiša? Več kot kilometer in pol že ne. V četrt ure bo tam.

Deževalo je. In hiša je bila dlje kot kilometer in pol stran. Še močneje je začelo liti in nebo je potemnelo tako kot njen sivi pulover in kavbojke, ker seveda ni imela dežnika. Za seboj je vlekla kovček na kolescih, ki je škripal in se premetaval po ploč­ niku. Po petindvajsetih minutah je pred seboj na desni zagledala hišo in pospešila korak. Tam je bil k sreči znak, na katerem je pisalo Bukova hiša. Zavila je k vhodu, ki sta ga obdajala stebra, in se odpravila po gramoznem dovozu. Posestvo v regentskem slogu je bilo veličastno, dih jemajoče in lepo osvetljeno kot vele­ blagovnica Harrods v božičnem času.

Upehana in premočena je stopila k vhodnim vratom in po­ 26

zvonila. Kaj sploh počne tu? Moški se bo najverjetneje izkazal za pravega čudaka. Dovolj bo, da ga samo pogleda, pa bo vedela, da ne bo delala zanj, tudi če … »Porkaflek, punca. Kakšna pa si.« Čudak je na stežaj odprl vrata in jo potegnil noter. »Mislil sem že, da si nas pustila na ce­ dilu. Da si me po telefonu samo dražila. Ne reci, da si šla vso pot od postaje peš.« Tilly je pokimala, v blaženi toploti so ji glasno šklepetali zob­ je. »Nobenega taksija ni bilo.« »Aha, to je pa zato, ker so tukajšnji taksisti velike lenobe. In tudi plašča nimaš.« Postrani je pogledal njen premočeni pulo­ ver. »Če bi me še enkrat poklicala, bi se pripeljal pote. Če dobiš pljučnico in te pobere, te bom imel na vesti, kajne?« »Podpisala bom izjavo, da prevzemam odgovornost zase.« Tilly je iztegnila roko in segla v njegovo. »Jaz sem Tilly Cole. Me veseli.« »Mene tudi, Tilly Cole. Jaz sem Max Dineen.« Bil je visok in suh kot hrt, star kakšnih štirideset let, s kratko pristriženimi va­ lovitimi svetlimi lasmi in prijaznimi sivimi očmi za očali z jekle­ nimi okvirji. »Pridi, da te posušimo. To ponavadi rečem Betty,« je dodal in jo odpeljal v kuhinjo. »Hčerki?« Max je pokazal na rjavo-belega terierja, ki je zvit ležal na se­ dežu pod oknom. »Psički, ampak človek se hitro zmoti. Še jaz ju zamenjujem. Betty je tista s hladnim smrčkom,« je nadaljeval, medtem ko je zvok korakov najavil hčerkin prihod v kuhinjo, »glasni deklič v črtastih najlonkah pa je Lou.« »Živjo.« Lou je bila na začetku najstniških let, z neukročenimi 27

rdečimi lasmi, ki so ji plesali okoli glave, in nalezljivim nasme­ hom. »Pravzaprav sem Louisa. Fuj, čisto premočena si.« »Vedel sem, da bo drago šolanje nekoč prišlo prav. Lou, to je Tilly. Steci gor in ji iz sobe za goste prinesi haljo.« Max se je obrnil k Tilly. »Tvoja oblačila bomo vrgli v sušilnik. Kaj praviš?« ji je pomežiknil. »Koliko razgovorov za službo si že imela v halji, kaj?« Sploh ni bil sluzast, ničesar ni namigoval. Le opozoril je na očitno. Ampak vseeno bi bilo čudno … »Že v redu, lahko se preoblečem,« je Tilly pokazala na kov­ ček. »Smola pa taka,« je pripomnil Max.

28

4. poglavje

Hiša je bila čudovita, opremljena z občutkom za barve in ele­ ganco. Naj je bil Max Dineen poročen ali ločen, je bilo to ver­ jetno žensko delo, je razmišljala Tilly. V garderobi, obloženi s temnozelenimi in belimi marmornatimi ploščicami, si je slekla mokra oblačila in nataknila rdeč angora pulover in črne hlače, ki jih je nosila prejšnji večer.

V kuhinji je Max vzel mokra oblačila, jih odnesel v utiliti in potisnil v sušilnik. Potem ji je izročil lonček kave in potegnil stol od mize. »Pa začniva. Takole je. Z Loujino mamo sva se pred tremi leti ločila. Živi in dela v Kaliforniji. Prvi dve leti je Lou živela pri njej, vendar je pogrešala vse tole,« posmehljivo je pokazal na okno z dežnimi kapljami, »vse to veličastno angleško vreme. Zato je lani sklenila, da se za vedno preseli nazaj. Spremenil sem ime in šel v ilegalo, vendar me je izsledila.« »Oči, ne govori tega,« je Lou zavila z očmi. »Da ne bo kdo še verjel.« »Če je pa res. Skrival sem se v hiši in nosil umetne brke. Brez­ upno. Bilo je tako, kot bi me izsledil pes slednik.« »Nobena ne bo prišla delat sem, če boš tako govoril. No, ta­ kole je,« je prevzela vajeti Lou. »Stara sem trinajst let. Ko sem se 29

vrnila domov, je oče pri delu malo izpregel, zdaj pa je spet bolj poprijel.« »Saj mi ne preostane drugega,« se je oglasil Max. »Celo pre­ moženje me staneš.« »No,« je nadaljevala Louisa, ne da bi se zmenila zanj, »sklenila sva, da potrebujeva pomoč, deklico za vse, ki bo prihajala pome v šolo in podobno, včasih kaj skuhala, očetu pomagala pri delu – torej, vse, kar je treba. Naloge so precej nedoločne, ker …« »Naloge so precej nedoločne,« se je vmešal Max, »kajti če bi napisala, da iščeva nekoga, ki bo pazil na sitnega starca in cme­ ravo najstnico, bi se nama vsi na daleč izognili.« »Ne poslušaj ga.« Louisi so se navihano iskrile oči. Odprla je pločevinko pepsikole. »Tako. Se ti zdi, da bi rada počela kaj takega?« Tilly je skomignila. »To je odvisno od tega, kaj dela tvoj oče. Če je iztrebljevalec podgan, mu ne bom prav z veseljem poma­ gala.« »Kaj pa meniš o kopanju grobov?« je vprašal Max. »Oči, bi prepustil pogovor meni? Ni grobar,« je rekla Loui­ sa, »ima podjetje za notranje opremljanje. Delo je res zabavno in oče je zelo iskan.« Ponosno je pokimala. »Tako. To bi počela.

Zdaj si ti na vrsti, da nama poveš kaj o sebi.« Tilly je prikrila nasmešek, ker je bila Louisa tako iskrena, is­ kriva, gospodovalna in mlada. Trinajstletna pegasta rdečelaska z velikimi obročkastimi uhani v limetasto zeleni obleki in pisa­ nih progastih nogavicah je vodila pogovor za službo. Tilly se je zmotila, nekdanja žena ni bila odgovorna za prikupno opremo hiše.

30

In tudi podgan ni bilo na obzorju, kar je bil dodaten plus. »Povedala bom po pravici. Živim v Londonu, imam dolgo­ časno službo in ravnokar me je zapustil fant. To me niti ni pre­ več vrglo iz tira, bolj me jezi, da ne morem več plačevati najem­ nine za stanovanje, v katerem sva živela. Za konec tedna sem prišla k prijateljici Erin in …« »Erin? Tisti, ki ima trgovino Erinine lepe obleke?« je živahno vprašala Louisa. »Poznam jo. Z mamo sva hodili k njej v trgovi­ no in Erin mi je zmeraj postregla z želejevimi bomboni v obliki jagod. Super punca je.« »Vem, da je. In vesela bo, ko bo izvedela, da tudi ti tako mi­ sliš,« je odvrnila Tilly. »Že od fakultete sva najboljši prijateljici.

No, videla sem vajin oglas v časopisu in vaju včeraj poklicala, vendar je bil telefonski odzivnik poln sporočil. Danes popoldne je imel vlak zamudo in pomislila sem, da bi še enkrat poskusila srečo. Erin pravi, da je v tem mestu prijetno živeti. Navdušena bi bila, če bi se preselila sem. In zato sem tukaj.« »Znaš kuhati?« je vprašal Max. »Tako tako. Nisem ravno Nigella.« »Ne glej tako zaskrbljeno, ne iščeva Nigelle.« Max se je skrem­ žil. »Ko vtika prst v usta in vzneseno stoka, me mine ves tek.« Uf, še dobro. »Znam pa pripraviti božanske sendviče s sla­ nino.« »Prima. To je hrana za bogove. Imaš policijsko kartoteko?« »Ne!« je osuplo vzkliknila Tilly. »Si pri prejšnjih delodajalcih kdaj kaj sunila?« »Sponke za papir.« Spomnila se je, da je iskrenost pomemb­ na vrlina. »Kuverte. Pisala. Kemična,« je dodala, da ne bi mislil, 31

da je kradla dragocene nalivnike. »Aja, in enkrat kolut toaletne­ ga papirja. Ampak le zato, ker nama ga je doma zmanjkalo in nisem imela časa, da bi šla v trgovino. In to je bilo prav nerodno, ker sem ga tihotapila iz poslopja pod plaščem, potem pa me je vratar vprašal, ali sem noseča.« Max je resno prikimal. »Tudi meni gre na živce, kadar se mi to zgodi. Imaš kakšno vozniško kazensko točko?« »Niti ene.« Tokrat je Tilly lahko odgovorila samozavestno, predvsem zato, ker ni imela avtomobila in si je le občasno spo­ sodila pri starših forda focusa. Ker sta bila prva lastnika in sta ga od dne, ko sta ga pripeljala iz avtomobilskega salona, vozila le onadva, ni šel hitreje kot petdeset kilometrov na uro. »Ti je všeč rumena?« »Prosim?« »Ti je všeč rumena? Takšne barve sobo boš imela, če boš pri­ šla živet sem.« »Odvisno od tega, kakšna rumena je. Gorčična mi ni prav pri srcu.« Max se je zasmejal. »Zdaj je pa že izbirčna.« »Neverjetna sta,« je Louisa zmajala z glavo.

Odšli so gor in Max je pokazal Tilly sobo, ki je bila čudovi­ to pobarvana v odtenek bledo zlate s pridihom srebrne in bele.

Razgled skozi velika križna okna je jemal dih, čeprav so bili griči, ki so se dvigali v daljavi, trenutno oviti v sivo meglico. Zavese so bile drage in razkošne. In kakšna je bila šele postelja … »No?« je vprašal Max. Tilly so se posušila usta. Je kaj narobe, če sprejme službo samo zato, ker se je zaljubila v posteljo?

32

Le da je bilo to veliko več kot le postelja. Bila je čisto prava, s posteljnimi stebrički in zastrta z damastnim baldahinom uma­ zano bele in srebrne barve. Žimnica je bila tako visoka, da bi morala skoraj vzeti zalet, da bi se povzpela nanjo, blazine so pa bile poravnane tako, kot vidimo na fotografijah v revijah.

Bilo je kot v Hollywoodu, to je bila njena sanjska postelja in imelo jo je, da bi se valjala po njej kot kužek. »Ni ji všeč,« je rekel Max. Tilly je odkimala. »Ne morem verjeti, da ste se tako potrudili za človeka, ki bo le delal pri vas.« »Zelo velikodušen delodajalec sem,« je skromno pripomnil Max. »Oči, lažeš.« Louisa je zavila z očmi in pogledala Tilly. »Nikar ga tako ne občuduj. Soba je bila takšna, še preden je pomislil, da bi dal oglas za pomočnico. To je najina najlepša soba za goste.« »Oh. No, vseeno je čudovita.« »Lahko bi ponudil katero drugo,« je rekel Max. »Ampak to pomeni, da bi jo moral pospraviti, to pa se ti ni ljubilo. Saj je vseeno. Lepa pa je, kajne?« Louisa je opazovala Til­ ly. »No? Kakšna je razsodba?« »Rada bi sprejela službo,« je odvrnila Tilly. »Čeprav bi se mo­ rala najprej pogovoriti z Erin in vaju preveriti. Mogoče sta od­ pad­nika in neprilagojenca.« »O, to sva zagotovo,« je prikimal Max. »In mogoče morava tudi midva poklicati Erin in se pozanimati o tebi.« »O meni bo povedala same lepe stvari. Če ne bo,« je odvrnila Tilly, »ve, da jo čaka strašno mučenje.« Ob sendvičih s slanino in jajci ter čaju so se spoznavali na­ prej.

33

»Kako nameravaš krasti toaletni papir?« je vprašal Max in skrivaj dal Betty pod mizo rezino slanine. »Obljubim, da ne več kot enkrat ali dvakrat na teden.« »Si zjutraj, ko vstaneš, živahna in vesela?« »Lahko sem.« »O, ne, ne prenesem, da so ljudje zjutraj veseli.« »Stara tečnoba je,« jo je potolažila Louisa, »kajne, oči?« Tilly je nagajivo uperila prst vanjo. »Če bom prišla delat sem, bo kot v filmu Moje pesmi, moje sanje.« »Brez pojočih nun,« je pripomnil Max. »In za manj otrok boš morala skrbeti,« je dodala Louisa. »Ne bom te silila, da nosiš obleke, narejene iz zaves,« je oblju­ bila Tilly. »In ne boš se poročila s stotnikom von Trappom,« je rekel Max. Zelo naravnost.

Oh. Saj res. Saj ne da bi se hotela poročiti z njim. Pa vseeno.

Tilly se je zdelo, da ji je s tem hotel povedati, da ni njegov tip.

Madonca, je mislil, da se spogleduje z njim? Kajti res se ni.

Neposreden pa je.

Prestregla je pogled, ki sta si ga čez mizo izmenjala Louisa in Max. »Oh, oči, ne povej ji,« je zastokala Louisa. »Ne moreva tega za zdaj zamolčati? Ne bi počakala, da se vseli?« »Česa mi ne sme povedati?« Tilly se je vzravnala in v želodcu jo je stisnilo od strahu. Vse je tako lepo teklo. »Moram,« je ravnodušno odvrnil Max. »Sicer ne bi bilo po­ šteno.« 34

Za božjo boljo, sta vampirja? »Prosim, oči, ne,« je rotila Louisa. »Kaj mi morate povedati?« V veži se je razleglo zvonjenje telefona. Max je pogledal Loui­ so in z glavo pomignil proti vratom. »Prosim, oglasi se, Lou.« Za hip se je zazrla vanj s stisnjeno čeljustjo. Potem je odri­ nila stol in stekla iz kuhinje, da so ji rdeči kodri poskakovali na ramenih. »Je to povezano z vašo ženo?« Tilly je v šoli nastopila v Jane Eyre. Se je Louisini mami zmešalo? Je bilo tisto, da se je odselila v Ameriko, laž? Je v resnici zvezana na podstrešju? »Po svoje.« Max je pokimal in prisluhnil mrmranju, ko se je Louisa oglasila na telefon. »S Kaye sva se ločila, ker sem gej.« Marička, tega pa res ni pričakovala. Odložila je sendvič. Je govoril resno ali pa je bila to spet šala? »Res?« »Res.« Max jo je za hip nepremično gledal. »Povedal ti bom, preden se Lou vrne. Ko sem bil sredi dvajsetih let, je bilo laž­ je biti heteroseksualec. Spoznal sem Kaye in bila je čudovita.

Potem je zanosila. Tega nisva načrtovala, ampak nič hudega.« Žalostno se je nasmehnil. »Moja mama je bila navdušena. Po­ ročila sva se, rodila se je Lou in rekel sem si, da bom zaradi njiju ostal hetero. Zdržal sem skoraj deset let. Kaye nisem prevaral niti enkrat. Toda potem se nisem več mogel pretvarjati. Ločila sva se. Uboga Kaye, nič ni bila kriva. In Lou je vse skupaj odlično prenesla. Prava šampionka je.« »To vidim,« je pripomnila Tilly. »Seveda pa so za njo hudi časi. Trenutno nimam partner­ ja, zato je lažje. In nisem tak, da bi pripeljal vsak teden domov 35

drugega.« Max je premolknil in nadaljeval. »Obenem pa moraš vedeti, da to ni London, ampak Roxborough. Preden sva dala oglas v časopis, sem govoril z žensko, ki vodi agencijo za zapo­ slovanje. Svetovala mi je, naj ne omenim, da sem gej. Menda bi odvrnil precej morebitnih kandidatk, zlasti če bi bila polovica ra­ zloga za službo ta, da bi rade poskusile srečo z bogatim očetom samohranilcem.« Napol se je nasmehnil, potem pa trpko dodal. »Potem pa si bleknila tisto o filmu Moje pesmi, moje sanje.« »Nisem tako mislila,« je ugovarjala Tilly. »Fino. Toda tista ženska je rekla tudi, da marsikdo ne bi želel živeti z gejem.« Max je skomignil z rameni. »Samo ponavljam, kar mi je re­ kla. Nekaterim bi se to zdelo malce … ogabno.« Za njima se je zaslišal zvok in Tilly se je obrnila. Pri vratih je stala Louisa. »No?« je napeto gledala.

Tilly ni mogla verjeti ušesom. »Je ženska, ki vodi agencijo za zaposlovanje, stara dvesto sedemdeset let?« Louisina ozka ramena so se od olajšanja sprostila. »Ali to po­ meni, da te ne moti? Bi še vedno rada prišla živet k nama?« Tilly je komaj ohranila resen obraz. »To me ne moti. Če pa smo že pri ogabnih razvadah, moram vedeti, kakšen odnos ima tvoj oče do potiskanja od masla umazanega noža v marmelado, do metanja čajnih vrečk v pomivalno korito in puščanja odvite tube zobne kreme.« Lou jo je zarotniško pogledala. »Večino časa je v redu. Ko je zbran.« »Potem pa dobro,« je odvrnila Tilly. »Tudi jaz sem.«

36

5. poglavje

»Tilly, Tilly!« Vrata v stanovanje so bila odprta in Babs je pri­ neslo noter kot raketo. »Gavin je prišel! O, marička, to je tako romantično, nazaj te hoče …« Tilly je otrpnila. Menda ne že spet. Zaprla je zadnji kovček in stopila k odprtemu oknu.

Da, spodaj je stal Gavin in v rokah stiskal šopek lilij. Nosil je kavbojke, ki mu jih je mama zlikala, da so imele kot nož ostro črto.

Začudilo jo je, da sta živela skupaj, pa kljub temu ni vedel, da so ji lilije od vseh rož najmanj pri srcu.

Gavin se je ozrl k njej in vzkliknil: »Tilly, ne odidi. Tega ne bom prenesel. Napako sem naredil in žal mi je.« »Tako je kot v tistih krasnih filmih s Caryjem Grantom,« je zavzdihnila Babs in plosknila z dlanmi.

Niti približno ni bilo tako. Cary Grant ne bi nikoli dovolil materi, da mu takole zlika kavbojke. »Gavin, ne počni tega. Ti si zapustil mene, še veš? Konec je.« Odkar je začel obžalovati svojo odločitev, jo je rotil, naj si pre­ misli in ne odide. To je šlo Tilly najbolj na živce, a je vsaj ni pekla vest, da je ona razdrla zvezo. »Ampak rad te imam!« V dokaz je obupano pomolil v zrak šopek lilij.

37