Britev

VEZNA LISTA: PANTONE 201U

Romani: Veter nima cest, 1958 Vseenost, 1972 Erazem Predjamski, romaneskna trilogija, 1978, 1984 Krtov kralj, romaneskna tetralogija, 1987 Opomin k čuječnosti, 1997 Na rožnatem hrbtù faronike, 1999 Sij s kačjih rid, 2003 Kobariško zrcalo, romaneskni triptih, 2007 Novele: Račke po reki plavajo, 1961 Zarjavele medalje, 1966 Televizijske drame: Rekviem za heroji, 1969 Gorjupa bajta, 1975 Stezà do polnoči, 1993 Potopisna in druga proza: Testenine bivših bojevnikov, 1980 Delanje romana: Izpiski s koledarja, 2007

Nekje čisto v intimnem ozadju je vse skupaj uglašeno z bolečo in neodjenljivo empatijo do slovenstva, še posebej primorskega, njegove lahkoverne drobnosti. Po cankarsko ga daje v nič – ne zato, ker bi verjel, temveč zato, ker se boji, da bi utegnilo biti res: Primorci smo tako domoljubni idioti vdanega, s pobožno zvestobo prekrvavljenega srca. Za vsakomer, ki se od koderkod pribicíkla popridigat o domovini, zdrvimo kot polhi za hudičem s flavto! Saša Vuga je svoj romaneskni triptih Britev (ali Kako ubiti narodnega izdajalca) napisal ob svoji osemdesetletnici malodane kot zaključni pripovedni kredo. V primerjavi z Erazmom Predjamskim (1978) ali Krtovim kraljem (1987), ki sta oba slogovno resnično sijajna zgodovinska romana, je njegov triptih podložen z osebno izpovednostjo.

Dr. Matjaž Kmecl

Nagrade in priznanja: Nagrada vstaje slovenskega naroda, 1975 Nagrada Prešernovega sklada, 1979 Prešernova nagrada, 1998 Bevkova nagrada, 2001 Član SAZU, 2007

SašaVUga BRitev (ali Kako ubiti naRodnega izdajalca)

Otroška povest: Škorenjček Matevžek, 1955, 1975, 2000

Saša Vuga, pisatelj in dramaturg, se je rodil 8. 2. 1930 na Mostu na Soči. Leta 1956 je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz slavistike in primerjalne književnosti.

Od leta 1949 je bil govorec na Radiu Ljubljana, med letoma 1961 in 1989 pa urednik dramske redakcije Televizije Ljubljana. Že zgodnje Vugove literarne objave (Mladinska revija, Sodobnost) so napovedovale izjemno ustvarjalno skrb za slogovno izbrušenost, za izvirno metaforiko, za natančnost opisov. In za izbiro tematike, ponajveč iz življenja ljudi obakraj Soče, predvsem v zvezi z dramatičnimi zgodovinskimi dogodki. Iz njegovega opusa posebno izstopata zgodovinski freski, romana Erazem Predjamski (1978) in Krtov kralj (1987).

Saša Vuga velja za pionirja pri uveljavljanju novih dramskih zvrsti na Slovenskem – televizijske drame, nadaljevanke in nanizanke.

24,94 € Slika na naslovnici: Gabrijel Stupica, ILEGALCI, 1962, gvaš, papir 147 x 257 mm (detalj)

1

03_BRITEV-prelom.indd 1

12/28/09 2:08:32 PM

03_BRITEV-prelom.indd 3

12/28/09 2:08:34 PM

1 BRITEV Edvardu Kocbeku

03_BRITEV-prelom.indd 5

12/28/09 2:08:34 PM

Pod prašno uro z rimskimi številkami »Ko da se izgubljam vase – pa ne vem: Ali se bom še kdaj našel?« Luč je grebla rov skoz noč. Z ovinkov se je strmo tr­ gal v temò prepad. Za klancem je sedela skala. Na ska­ li je živahno vzdrhtel možic z nekakšno helebardo, v hlačah iz rjavega poceni žameta, kot uharica spihan v obrveh. Zamahoval je s škatlasto svetilko, ko da ropota s kadilnico. Potožil, da je čer o prvem svitu prirjovela s hriba dol. In naj ne rineta naprej: »Nazaj je zmeraj bolj udobno!« Zanesljivo bolj – doktor Kaplja ga je meril v siju žarometov. Zmignil. Se počasi vrnil za krmilo. Sta­ rec, zbit v kup ukrivljenih kosti, je primrmral do vrat povedat, da je svoje dni vardéval vas pred ognjem. Le­ gel po silvestrovem zaspat. »Ob dveh je zagorelo na treh koncih! Zjutraj je v kolobarju sred snega smrdelo le še po zažganih kocih, mokrih sajah, krikih vran – še da­ nes, če zarignem, se mi pokadi iz pljuč!« Molče sta obrnila, zdražena kot zajec, ki se je pred njima v iskrih ridah reševal s poti. Kmalu odklenila.

Vrgla blatne čevlje s praga v kot. Sedla k mizici, v pri­ jazno trde kmečke naslanjače.

Doktor Kaplja je zacincal: 7

03_BRITEV-prelom.indd 7

12/28/09 2:08:34 PM

»Ti, ne vem. Jaz – ko da ne vem naprej?« Maver je priložil pest v čeljust. Zmomljal: »Poskusi pa nazaj.« »Ah! Prav – nazaj?« Kaplja je, koščen in slok, imel usnjata, ozka lica.

Cézarsko lobanjo z gladkim čelom pod uvelim čopom las – ta mu je, vse bolj razredčen, skrival žlebasto udr­ tino, krogla mu je tam odžgala za pol palca kože in kosti. »Odkar sem sam, me strah in trpka bolečina kdaj odpravita na pot. V krogih. Vsakič do nikamor.« Kajpak, srečal jih je, nekaj žensk, po tistih dveh osmrt­ nicah: Kot hijene so se mu od vsepovsod približale.

Ga klicale v nočeh. Se silile na zmenke. Drvele s časo­ pisom v rokàh postajat ob vhod – ena, z glasom, ki je vonjal po kubanskem rumu, ga je sedem polnoči za­ peljevala s petjem barkarol po telefonu, črna, rahlo kotlovinasto rdečih lic: »Dogovorjeno znamenje bo stenski koledar s prašičkoma! Bodite, doktor, kar se da naravni: Ko da ste docela tjàvdan naleteli pred ka­ varno name!« Potlej ga je nalomilo. Kraj pogrebščine.

V Stari Gorici. Umrl je Furlan, sošolec, špecerist, v dalj in šir zadelan s tolščo, z voljnim vencem ovčje belih kodrov nad zabuhlim uhljem – Maver je mečkal prti­ ček. Zibal misel. Pa se nagnil h Kaplji. Mu pokazal v steklen okvir s pokojnikom, pred šopkom aspidíster: »Žlahtna žara, na pogrebu prej, okrašena z arabeska­ 8

03_BRITEV-prelom.indd 8

12/28/09 2:08:34 PM

mi! Ampak – v kako liliputanski pisker lahko streseš tolikšnega velikana!« Kaplja se je komaj kaj ozrl. Se li­ monasto posmihnil kot od šale z brado. Na železniški postaji padel v generalko: Mahoma ga je pod prašno uro z rimskimi številkami obšla slabost. S komolcem je omahnil na polico s časopisi. Jo podrl v krike trafi­ kantke – za minuto se mu je ustavilo srce. »Bilo je bla­ ženo. Sladkó! Ugašanje. Izginjanje. Ko da počasi, sme­ šno, shuljen, stopam v zrak! A da sem nekako zavpil?

Se brž prebudil iz te smrti za pokušino? Za zadnjo vajo je bilo lepo. Do danes, Maver, pravzaprav – najbolj lepo!«

Mamo æe odnaša reka Maver, pil je v kratkih, šobastih požirkih, se je skremžil.

Mesečeva pajčevina mu je zviškoma prepredala obraz: »Skraja je življenje večno. Spotoma začne začudeno veneti. Kot otreslo zimsko jabolko. Odpirajo se brazde.

Grinte,��������������������������������������������� pudrane s prašino vprašanj. S črvojédino���� ob­ žalovanj. Že sta tu nadležna starost. Kmalu – smrt.« Po rezko nepričakovanem Aninem slovesu, za ko­ silom je pospravila, pomila. Odložila vinske vrčke z 9

03_BRITEV-prelom.indd 9

12/28/09 2:08:34 PM

lovskimi podobicami v kuhinjski predal. S Kapljeve pi­ salne mize poiskala list papirja in pero. Mu napisala vsakdanje, mirno, kot poljube z Bleda, le da je vrstice upogibalo na desno stran: »Imeli smo se radi, imejte se naprej. Ne iščite me, mamo je spodnesla reka. Od vojne sèm drug drugemu obljubljamo gradiče nad oblaki, že marsikdo živi v njih, stanujemo pa v predvojnih ropotarnicah. A zebe? A v deželi ni toplote? Kdaj bo proč vsa ta jesen? Moj ključ je pod predpražnikom. Ne marajte – trpljenje naših dni je kažipot brez cilja. Vse svoje slike sem zažgala, če je še katera kje, jo dajte vi. Ni pomoči, morate me po vsi sili, prosim, pozabiti. Mamo že odnaša reka. Prosim vas: Imejte se radi!« Po Aninem izgínjenju sta jo poldrugi mesec v jutra­ njih mračinah Kaplja levo, Maver desno iskala kilome­ ter gor, nazaj, tik reke. Strgala v robidju, v groblji vsak dva para ribiških angleških škornjev. Trčila v obrežnem ščavju ob tri kure, psa. V razpadlo kravo. V pijanca, z mopedom se je pripeljal z brega dol. Pod vodo ga je s trdimi okleščki zgrabil štor – Kaplja je naročil dve osmrtnici. Poskusil čez grenčino narediti križ. Križ se ni naredil: Kdaj ponoči, je zaupal Mavru, ko je od spa­ rin v koči sunil oknici vsaksebi, je ob grme, na streljaj, vstal trop grajskih lovcev – žmerili so. Mrdali. Mrmra­ li. Se scedili ko temà v temo skoz črn madež. Vrbe so 10

03_BRITEV-prelom.indd 10

12/28/09 2:08:34 PM

pometale za njimi. Vse do svita potlej se je noč, dobrot­ no tiha, risala prek zvezd v hrib.

Odkar se je Ana Helena utrníla, vanjo sta bila zalju­ bljena oba, vzljubila pa je Kapljo – vranjelasa, ostra, vzravnana kot kraljica v grških igrah, z brzostrelko prek zavezniške letalske bluze razburljivo lepa, z vrsto zob, bolj belih kot so prvi zvončki v snegu, za zapečki so zavi­ sti pošušljavale o samomoru neuslišanca in o zapitem novomašniku, pozabljenem v hribovsko župnijo, hčerki sta nosili, Ana in Helena, Anino ime, čeprav sta, revni, rasli kot bršlin po zidu, ki ga je svoj čas žlahtníla vrtnica vzpenjavka – Kaplja je zaropotal. Do narti pahnil prste v lesene natikače: »Globoko v klavrnijo se spotakneš, če postaneš, sam, za vse nezanimiv.« Maver je vrtel koza­ rec. Ga trdo položil: »Ah! Čeprav na samem, nisi zlasti danes nikdar sam!« Nasmihal se je. Si z dlanmi otrl lica: »Sicer pa mojstrsko ustvarjaš dimasto zaveso krog te svoje nemoči.« Kaplja je odkimal. Se zazrl v pod: »Hoja drugih mimo drugih. In vsak skriva, ko tato­ vi vrečo – breme.« »V deželah, doktor, kjer ni žalosti, so žalostni, v solzàh le krokodili.« K stropu se je kot na transparentih vil, ob obešalni­ ku, napis: Srbe da na vrbe? Moj odgovor: Nema vrba, kolko ima Srba!

11

03_BRITEV-prelom.indd 11

12/28/09 2:08:35 PM

Po spominih zaudarjam »Ljubi Jezus vsemogočni – a me bodo ubili?« »Kaj zdaj to!« je Maver planil v Kapljev klic.

Spod stropnih desk je blago dihalo trhlenje.

Kaplja je ogrnil suknjič. Se začudil k Mavru: »Nékdo – ko da vrta vame. Mi sledi. Kani mi zav­ dati. Kdo? Ne vem. Vem samo, kako iz dneva v dni vse globlje, dlje bežim. Kam? Strah se mi je s krempeljci zakávljal v pleča kot kragulj v kunca: Kamor grem, ga nosim. V strah se kdaj prismukne vest z otročjimi, ne­ umnimi očitki. Jah, prekleto! Zanimivo: Strah je lahko vsakršen – le zadovoljen, le vesel nikdàr.« Spoznala sta se, Kaplja z Mavrom, zmočena, zvečer na jésen, ko je minometni drobec strgal Ani čez hrbèt – zatekli so se v hrib. V smrajasto, sesedlo hišo. Vanjo se je usipal dež, igličje z macesnov, vrišč ujed. Sever je loputal z gnilim žlebom. Dva sta Mavru spod pristre­ ška poiskala trsk in pet polen. Eden je vrtel kolešček na vžigalniku, trd, na kolenih, ko da moli, naj vendàr vžge. V molitveniku so iztrgali za pest strani. Jih pre­ mečkali. Podtaknili v sračje gnezdo sred ognjišča – starka je na desni strani pograda bolehala. Na levi je ugašal gospodar. Klel, naj pogasijo, a mi hočeš priva­ liti še kaj hujšega za vrat! Kaplja mu je dal požirek žga­ nja. Starki aspirin. Ju potrepljal. Pokril prek ust. Potlej

12

03_BRITEV-prelom.indd 12

12/28/09 2:08:35 PM

so se v blede zublje pletli starkin rožni venec. Gospo­ darjeve spirale smrtnih stokov, dihanj, hitro jih je tanj­ šalo v brezzobe hropce. Anini utrujeni, potrpežljivi, pa nestrpni vzdihi – ko je Maver v to ledeno noč zapel neznano, toplo pesem, plapolavo kot kos volne na strašilu v ajdi. Zjutraj je zamrl ogenj. Se potišal gospo­ dar. Veter je vzdolž strtih stekel v oknu stresel po stezì dol jato vran, kristalen dan – Maver je spet zavrtel ko­ zarec. Se obrnil k luči: »Po spominih zaudarjam.« Zleknil se je. Sprožil suhe noge daleč skupaj predse, nič drugače ni včasih začumèl v zatišju gorskih izb, z dlanjo do tal, obákraj, držal prst na parabelumu z od­ petim petelinom – se zahehetal: Kot bela rovka iz kr­ tine mu je iz natrgane volnenke smuknil palec, dlakast, plosk, uvel. Poplesal, brcnil je. Se spet pogreznil v črn­ kasto nogavico – Kaplja se je vpraševal: »Da se mi toži po�������������������������������������� preteklosti? Ker se je vse bolj kila­ vo spominjam?«

Otroci dolgih vrst popaËenj Mavrova Kristina, jah: Opita, v tretjem mesecu, z ovinka jo je vrglo v zid na mostu – topolino je prevrglo čez in dol. Do jutra je na dnu kot smešna ščuka z lučmi vznemirjal mrene. V svitu so prišli gasilci. Maver v krat­ 13

03_BRITEV-prelom.indd 13

12/28/09 2:08:35 PM

ki halji, v copatah, z velikansko ruto krog vratu. Dopol­ dne je priropotal žerjav – Maver je sedèl v mrtvašnici.

Nerodno vstal. Odgrnil rjuho. Jo pogledal prek rdečih nohtov na nogàh, nago, iz Mantegneve smeri: Moja Mr­ tva Kristina! K ograjnim vratcem so prikoracáli škornji dveh miličnikov. Odrevenelo se je sklonil. Jo kradoma poljubil v desno, v levo nart, natanko tja, kamor slikar zatolče kot kovač v konja Kristusu žebèlj. Jo sunkoma zagrnil. Po vojaško, čez obraz – jeseni potlej pa odkril, za hujšo zagrenjenost, pri pospravljanju, pod bósensko šatuljo, pisemce. Kristina ga je sred soparnega poletja, čudno nečitljiva od vsegà, sčečkala Vitji, morda Mitji: Ne pohodi me – sem se že sama! Pa ozobčano, bledično sliko, še vonjivo po frizerskem páčulju: Napeta od stra­ sti, sta tolkla tango na poletni sindikalni veselici. Na plesišče so iz latnika rdeli krépasti lampijoni. Dvakrat je iskal Kristininega mígavca, obakrat v uri najbolj jed­ kih bolečin, z naperjeno efénko v zadnjem žepku – nič: Življenje je kot klopotanje v mlinu šlo naprej.

V jesenskih dèžjih, potlej, ko si je že cev potiskal v usta, za pokušino, je samokres odnesel gor. In ga v Kri­ stinini galoši skril za strešni tram.

Mavru je obraz obraščala postarana milina.

Vrnil se je v stol. Se nagnil k okenski polici: »Najina praznina, doktor, zalita z mesečino – nekak­ šen nič na nič.« 14

03_BRITEV-prelom.indd 14

12/28/09 2:08:35 PM

Na mizi se je gubal žameten prtič, umazan s kavno usedlino. Z grintami robidničeve marmelade. Maver je potožil: »Malnar! Molnar, Mlinarič, trije bombački – pa Turjak! Dečki, ki se nas še ni dotaknil brivski apa­ rat!« Ko da ga je hèbnil, zdramil, se je Kaplja zganil: »Kdo da se vas ni dotaknil?« »Britev, pravim – ni se nas.« Drevo pred oknom je, razkrečeno v zašiljenih vejàh, grozilo iz teme. »Ko drobceni balonci – napihnjeni s krvjo!« Kaplja je požmeril mimo Mavrovega prsta. »Češnja, pravim, tam! Zahrbtna! Zvabi te s cinglja­ vo iskrostjo hrustavk. V zeleno, hladno zamračênost listov – poči veja, ki na njej čepiš kot kurji tat, pa se na tleh zdrugačiš v ohromelca. Oh, je usod, ki jih vsako leto pokonča! Če bi na svetega Antona Črešnjevca, re­ cimo, zborovalo češnjevo pohabljenstvo: Bila bi plima iz vozičkov, gluhih nog, strtih hrbtenic!« Kapljev cik – cik nohta v mizo ga je razvnel.

Odrinil je sir, oljke, gnjat z ovsenim kruhom: »Pravim, vse predpoldne mi je Malnar kazal mami­ no fotografijo! Podrhteval. Kašljal je. Jecljal, ko da ga zebe. Prvič sem takrat razbral, kako marsikateri, ki bo sunjen v boj, zasluti smrt. Potlej je bilo podobnega pre­ več. In ob vsakem sem se spomnil mamine podobe.« 15

03_BRITEV-prelom.indd 15

12/28/09 2:08:35 PM

Kaplja se je rahlo zmrdnil. Mu pokinkal: »Vem.« »Vem, veš.« Maver je pogledoval kot v daljnogled, uperjen v takratne dni: »Dali so mi potno torbo, polno bomb sifonaric, narezank, paradajzaric. Privlekli dolgo lestev od skednjà. Jo prislonili k oknu – pa smo šli!« »Vem,« je rekel Kaplja. »Vem, veš. Malnar je še tam – mene pa je pijan be­ logardist v pilotski kapi, iz obstrešnih špranj je pohr­ kaval z laško brzostrelko, sfrcnil dol.« »Vem,« je rekel Kaplja. »Vem, veš,« je Maver migal: »Štirje so me, zgrbljeni, zvalili v plahto. Nesli mene, in odnesli svojo prašno, vročo, znojno glavo spod mogočnega, nevarnega tur­ jaškega zidu. Dim od boja nam je materino mleko bri­ sal z ust – Malnar, ta pa je na ruši sred raztrganih ko­ priv ostal, kar smo bili.« »Kaj ostal?« »Ah, otrok.« Zrak je votlo vonjal po vojaškem naftalinu, posta­ nih georginah, kavi. »Najin rod – generacija tod in tam, saj: Otroci dol­ gih vrst popačenj.« »Komaj kam zakličem, že je tu preteklost! Se že oklepa mojih nog!« »Nog? Pusti jo preteklostim. Preveč nečednega so zakopali vanjo.« 16

03_BRITEV-prelom.indd 16

12/28/09 2:08:35 PM

»Ne, Kaplja, ne! Sicer bo, ko da sem izgubil vse – še lastno senco!«

Ljubi Jezus vsemogoËni Rdeči čopki na omarnih ključih so se zibali od Mav­ rovih besed. Spet je vstal, zataval. Se z dlanmi oprl k oknu. Se z očmi zabadal ven, v temò: »Moje zvegano življenje, to je, to je, si vse bolj ver­ jamem, je roman! Za gričem kod si bom najel trhleno kmečko izbo. Preužitkarsko. Z razgledom na obrežno jelševje v meglì. Se vozil tja zaklepat na zapah, ko mi bo praznost najbolj za petámi, jah, Mavrova Kristina: Opita, v tretjem mesecu – bilo je svetlega, tistega dne, reka pa íhtava, razpljuskana, smaragdno zobčasta fa­ ronika! Preprosto: Kaníla je pogoltniti spakljivo, do­ mišljavo zagorelko, uradnico Kristino. Ko je zavrisni­ lo, sem skočil, zdirjal v zgornji, v zdolnji vrt, preplezal zid z bodljivo žico, s previsne skale spolznil pod vr­ tince, jo poiskal v globini, v piruetah čipk, mehurčk­ ov, jo potisnil gor, z grdim udarcem sem jo, oberoč s pestmi, spravil ob zavest, jo zgrabil v konjski rep, jo zvlekel k bregu, na polico pod čermi, prekrito z gor­ kim flumom, s kamenčki, bolj belimi ko drobci belih školjk, bila je naga, izkiparjena kot Eva, s pravljično 17

03_BRITEV-prelom.indd 17

12/28/09 2:08:35 PM

kaktejo črnkastih dlak vrh nog: A naj pozabim, Ka­ plja?« Ga Kaplja ni poslušal – je pa pogledal vanj.

Gládil je dlani. Si rekel: »V jutrih. V Parizu, težek, temen mraz. Moral sem po usmrajeni ulici gor, mimo kramarja z jestvinami, pritlikavega, kegljastega Splitčana s povešenim trebu­ hom. Otekli gležnji so mu vdirali v lakaste, pošite če­ vlje. Pri njem sem kupil malico. Ko jo je z žabastimi rokicami zlagal v oljnati papir, je njegov grlasti, puranji glas kavdràl krog naju – vsakič je nazadnje sprožil vame prste kot igračkast parazol: Ih, zakaj imamo usta, nohte, dlan kot opica? Zazeval. Čakal je. Pokazal plot umazanih, slabo vpetih zob: Zakaj imam, kot pes tam zunaj, jezik? Otipal si je jezik. Se tipal v uhelj, nos. Se tapkal po lobanji. V podbradke: Sem gospod človek – a mogoče nisem?« Spet je, ko da je nazaj od glasnega nekod, potihoma povzel: »Seveda, britev. Ni se jih še mogla dotakniti – mene tudi ne.« Maver se je gugal v oknicah, obstal.

Zategnil, naveličano poskočen: »Sonce lije, dežek sije, žito žene, dragi Kaplja – kaj?

Nam ni lepo?« Umik v pokoj ga je zvijal v molk. Ure daleč je pre­ 18

03_BRITEV-prelom.indd 18

12/28/09 2:08:36 PM

dremal pred zaslonom. Bolščal skoz obarvane neu­ mnosti v svoj premrli svet. Si spustil kdaj zvečer dekli­ no k postelji. Ji potlej, ljubezniv, odklepal spod balko­ na v bele črte, ki so jih v mrakoto vpletali zastori.

Ulična svetilka. Sneg – zašáril do spominov. Jih tènko tehtal. Zrešetal. Jih za pokušnjo skladal na papir. Pa z grenko grozo, spet ponižan, ugotovil, da ne zmore niti petnajst skromno čednih stavkov v maternem jeziku – odtlej si je pri radiu anonimno plačeval Sibeliusov Val­ se triste: Da bi drugi vedeli, kako mu, nepoznancu, gre.

Daleč kod se je iz lin težko jemala pozna ura. »Ljubi Jezus vsemogočni – a me bodo ubili?« »Jah! Že spet,« je Maver sunil v Kapljev klic.

Nemirno je s pogledom česal čezenj.

Kaplja se je tiho, vdano zbiral: »Rekel bi: Kdo sem, ki silim k razsodnikom? Sem kaj ustvaril, kdaj? Metulja, belouško, grozd? Črva vsaj?

Nič! Sem kvečjemu ustvarjen, torej vsemù dolžnik. Kaj, a dolžnik? Z veseljem! Klanjam se! Vendar – komú?«

19

03_BRITEV-prelom.indd 19

12/28/09 2:08:36 PM

Na lutkarskih vrveh Primerilo se je, ko je pripeljal z duhamornega zdravniškega posveta na Dolenjskem: Jedlo se je. Ki­ slo pilo. Se držalo na modrost – žaromet je paral skoz katranske plahte, prebodene s kapljami jesenskega dežjà. Na lepem, tam, z ovinka, tik akacije, ob razpot­ ni tabli, zgrbljena pod krpo gubastega najlona, nekak­ šna dva – ko da klečita za vbogajme? Vijeta roke za milost: Naj ustavi! Naj pomore! Mar ne vidi, v kak­ šnem sta! Ko je zavrl in odprl, se je večji, v zobe kot pustni drakula, zagnal. Mu z ovnovsko nakrčeno lo­ banjo butnil v usta – zletel je h krmilu, sekal s peto, onega zadel pod bávtaro, spodbodel svoj vreščavi ford.

Na suknjo mu je stekla kaša iz krvi, zob, slin. Otiral se je s palcem. Divje gonil. Jezik mu je pijano prhal z ustnic ven. Od snoči sta na begu dva razbojnika s Hr­ vaškega, so mu zaupali na policiji – Kaplji je po tej Dolenjski križem šlo: Včasih se mu je na màh cinob­ rasto zmeglilo. Niti šolska ne drugačne medicine niso pravšnje znale na pomoč. Skrival se je za ljudmi. Po­ stajal nenavzočen, trepetlikav. Se izgubljal na polnoč­ ne tihotapske marše tjàvdan pod opletanje snežink. »Se mar v Kaplji kaj vžiga?« je pomislil Maver. »Ah, kaj vem, gasi!« »Godlja, Maver, več navdušenja kot strojnih pušk, 20

03_BRITEV-prelom.indd 20

12/28/09 2:08:36 PM

več ljubezni, znanja malo, Nemci pa: Prihajali so ure­ jeno. Stanovitno, pomniš, igle v šivalnem stroju, tu je tega zbodlo, hkrati onega.« »Mhm, aprila je zvrnilo našega očeta.« »Redčilo je v ljudi. Zamiralo je sonce.« »Godlja, Kaplja, saj. Zato si pravim, da ne smem to­ žiti domobranca za ogabno hlapčevanje okupatorjem.

Ali obesiti na partizana, kar se je po vojni vnemalo pri nas: Tretji roki sta ju zlobno sukali na lutkarskih vr­ veh!« »Človek, slišim, se spreminja. Sicer da vse ostaja kar se da, kot je.« »Oh, Kaplja! Črni roki sta ju satansko pregibali na lutkarskih vrveh!« »Sanje – sproti se nam oddaljujejo. Samo zato, da bi ostale sanje?« Maver je zajécal. Vzdihnil.

Strgal bigo iz načete štruce. Jo zmečkal: »Kakšen sladoledast, pomarančast sneg je naletaval o treh kraljih!« Kaplji se je čez utrujene, odmaknjene oči svetila stárost. Zmignil je: »In smrt – pa ga ne bo, da bi mi ob njej po bratov­ sko podržal roko.« Veke so se mu odstirale. Zastirale, pripravljene spre­ jeti redko solzo: 21

03_BRITEV-prelom.indd 21

12/28/09 2:08:36 PM

»Koža se mi svaljka kot prebita pnevmatika, sese­ dam se. Kupil sem satenasto kravato, vsak teden ro­ mam na pogreb, tam včasih kot svoj čas neumno za­ strmim – ko so jeseni v dežjù rignili čez pot potoki ali so debla pokala spod mesečin v mraz, me je pre­ sunjalo: Kako grobo je mamam in očetom v groblji, Maver, kdaj bova slekla zdraženost iz onih vojnih dni?« Skremženih, priprtih ust se je nasmehnil: »Britev, jah – ta se nas ni smela še lotiti!«

Nosi svoj obraz pod pázduho Obnju je vsiljivo cvrčal vonj po gorskem jégliču, na­ trganem v deževnem jutru – kepasto dišavno svečo je živahno tanjšalo v papagajski kljun. »Vame lije čas. Čutim ga, kako mi gre po žilah no­ ter gor. Ko bo prispel, kamor ga je napotilo, bo čez ve­ seloigro, krščeno za Klemen Kaplja, zdrsnil zastor. V nedeljo, Maver, prilival sem ostrožniku pod oljnato po­ dobico Ane Helene: Gledala je kot od zmeraj predirlji­ vo, zviška vame – bilo mi je, ko da ji zlivam, spreneve­ dast, mrzle pljuske na razgaljeni hrbèt! Ko je odšla, kot grejo v jutrih rose z jerebik, sem si razklenil stisnjene zobe z modrostjo grajskih pridigarjev: Še po slabih le­ 22

03_BRITEV-prelom.indd 22

12/28/09 2:08:36 PM

tinah morate sejati! Pustite kugo, lakoto in kar gre sèm Gospodu! Dal ju je. Nazaj potegnil. Zbogom!« Ko je odšla, je Maver vnémarno sledil: Če je odšla – pa kam odšla?

In kdo je dal na pošto pismo brez podpisa, spisano na škrbast stroj: »Da bi videl, ali je mrlič zadosti mrtev, ga moram lahceno zarezati v peto – rajnki, si učil, ne krvavi. Za­ dosti sivega sva si drug drugemu nanesla. Jutra tod so mavrično ciklamna. Človeki pa karikatura samih sebe.

A je drugod različno? Reka mlačna, kuščarsko zelena od spreminjastih brežin. Ne iščiva se, dragi, ljubeznivi moj – že skraja sva bila samo za nárazen. Prinašala sva si narobe dni. Puščobnost, ki je sproti gnila v nič. Imeli smo se radi: Kot vsakokrat, ko mislimo, da se imamo radi – ta reč nazadnje obvisi na berglah. Pomnim listje na te­ mnikastih asfaltnih tleh. Iz takih vzorcev so babici kro­ jili krila. Sred prsi je nosila broško: Pozlačeno sovo. Zme­ raj je vzdigovala prst, ko da prenaša pred seboj lojeno svečo. Če rečem babica, uzrem to svečo, žolte liste, vla­ žno zateptane čez asfalt, ujamem sovje hukanje v jesen­ sko noč – zmeraj si mi zdaj zavidal, zdaj očital domišlji­ jo. Odkar naju več ni, je ni. Je le grmičasta ravan, cigan­ ski sejem, gosli, cimbale. In vprašanje, ki me vse bolj redkoma obtrka: Kaj za vraga naju je zaneslo vkup? Po­ tegni čez komedijo vodo. Mirno hodi skoz te najine dru­ 23

03_BRITEV-prelom.indd 23

12/28/09 2:08:36 PM

gačne dni. Imej to pismo za vstajenje mrtvega. Ne vem, čemú ga je sestavil nekdo, ki ga ni. Zunaj, gledam, gre krdelce kurentov. Vsak nosi svoj obraz pod pázduho. In s kravjim zvoncem potrkuje nama v slovo.« Kdo se je tako natančno pa zares ponorčeval iz Ka­ plje? Z onim PS: »Pridno sta pregledovala breg obakraj – si lahko na­ šteješ tri razločke med kadavrom krave, ki sta jo našla, in utopljenko, te pa nista našla?« Utrujeno si je zagátil prsta v prste.

Z oknic je odskočil pramen sveče. »Kdo, natančno pa zares, menda.«

Sin, odpušËam ti Prek počrnele bele stene so se sence zvirale kot kril­ ca lačnih bogomolk. Stopil je sèm, tja, prevrnil celo­ fansko vrečko na kredenci, zvrhano z mrliškimi kostmi, piškoti, delanimi z jajčnimi beljaki s čokoladnim pra­ hom – ko da bi se Kaplji sred besed skalilo. Doktor je otrpnil. Zajecljal. Povzel: »Sneg, hrustljiv, kristalast, čakal sem lisico, luna je sumljivo zažarela: Vsaka bukev si je slekla senco. Jo polegla poleg dol. Na màh pa je kot netopirjast strah vzkrilil žvižg. Zabučal v jeko. Sprožil metež – bežal 24

03_BRITEV-prelom.indd 24

12/28/09 2:08:36 PM

sem. Nič videl, taval. Se izgubljal. Butal v debla. Grebel iz robid. Slep od hudega, sem se znašel pred hišo. Sta­ la je vrh rébri, stara. V kolobarju sliv. Ko da preži, kam se bo zvrnila dol. Zgnetel sem se pod obokan vhod v kozjo stajo. Žmeril v podivjanost belih, zledenelih os – kamor je udarila, ob skrilje, v trhel les, je trknilo. Po glavi so mi, pomnim, pofrlévale neumne misli, kot: Se jeseni res začenjajo popoldne? V grapah je rohnelo. Za­ vijalo skoz gozd. Zamet krog sliv je rastel kot voda o povodnji – oziral sem se k bajti: Kot v mrtvašnici, temà.

Na lepem prileti od okna dol nekakšno črno breme.

Spominjalo bi, mehko, na gosenico. Udre se v sneg. Vi­ dim – starček. Vzdignem ga. Brbral je, cvilil. Smrdel približno ko dihur. S koleni sunem k vratom. Ga po­ vlečem noter – na klópi ob ognjišču snaha, sin. V očeh, nabreknjenih od hribovskega žganja, kot vitriol. Ne ganeta se. Gledata. Pod kotlom je nemirno mrl plitev plamen. Zvrnem starca, pol lobanje mu je že prekrila kri, na pograd v kotu. Grem, da bi odšel, pa se na kupu smrajastih soldaških kocev stari čudno kobaca. Ko da bi rad pokleknil. In vrisne s tenkcenim, vzdihljávim glasom: Sin, odpuščam ti! Podobno sem naredil s tvojim dedom – le da je tisto noč zapadlo manj snega, pa je naš dobri ata storil smrt! Obrnil se je. Me iskal od vrat: Vi, tovariš, bodite no tako prijazni, prinesite noter še moj drugi čevelj! Šel sem, ko da sem zašel v hudobno prav­ 25

03_BRITEV-prelom.indd 25

12/28/09 2:08:37 PM

ljico. Šele pred svitom spet našel, ne vem kako, zjecljan, domov.« Maver je ogrnil irhast, lakajskemu podoben plašč.

Izza ovinkov gor je pešal smeh – ves kot rjovenje.

VeËni kot voda, minljivi kot pena Včasih, če je mir v njiju vzbrnel kot v ostri zimi bur­ ja zvrh električnih drogov, sta zamrmrala: Maver, Ka­ plja, skupaj sva močnejša v teh nočeh, ko po deželi jadra­ jo na ostarelih kormoranih sence duš – z vonjive sveče se je širila temà. Kaplja je, s komolci narazen, s čeljustjo na zapestni uri, poprijel: »Kako je siromakom gluho­ nemcem, ko si ne morejo nikdàr ničesar reči – beseda kida strah. Skrbi za okna, da je od njih prepih! Opravlja spoved, kako jim je?« Maver je pritegnil klop, se razpo­ tegnil. Rekel, da bi Kaplji vendarle kaj rekel: »Saj, Slo­ venci! Kot vojaki so bili trpežni, če jih je španski kralj leta dolgo vsako leto poslal nakupit za pol polka!« Dok­ tor se mu je skrivaj nakremžil: »Si opazil stavek? Časo­ pisje ga poltretji teden že vsiljuje: Morda je možen novi čas – nikakor pa ne novi človek!«������������������������ Maver je pokimal, krat­ ko, nenavzoč: »Kajpada ����������������������������������������� sem ga.« Kaplja se je, blag, na­ muzal: »Nisi! Sam sem ti ga, zdajle, jaz, izfabriciral!« Maver je pol sprenevédavo, pol tog obstal: »Jah? Bil sem 26

03_BRITEV-prelom.indd 26

12/28/09 2:08:37 PM

drugod – v plundrastem božičnem jutru, ko smo jim padli v hrbèt pa so jih Lahi zapustili, se potajili v žele­ zniški predor, in so jo belčki ucvirali kot zajci.« Kaplja se je zganil. Oko položil h klopi. Si potihoma zaupal: »Dokler zajci ne bodo zmogli svojih zgodovinarjev, bo zelena bratovščina še naprej slavila lovce.« Odmahnil je, ko da je koga prizadel. Si stisnjenih oči zaklical: »Člo­ vek kralj! Razpet med hostijo v inkrustiranem neapelj­ skem ciboriju in kupom smraj v straniščni školjki!« Vedro, s pegicami smeha krog in krog po nesmeja­ vih licih zanergàl: »A se tudi tebi kaže najina pogovorna matematika to milo noč takó: 22 plus 7 je 13 minus 18 je 27 minus 4 je 10 plus 11 je 66 – enako 105?« Maver je v sunku sédel, gledal. Si objel kolena. »Večni kot voda, minljivi kot pena – a ne, Maver?

Vse tišči v zmedo. V potop. Moj prepeličar mi kdaj vrže pod oči grenak pogled. Vsakokrat si ga stolmačim: Kaj delaš, gospodar, kaj vendar delaš! Zakaj je ta naš svet tako svinjak – ena sama norija, trpljenje! Molčim. Nač­ nem konzervo nemške pasje hrane, mu ta svoj odgovor zabelim s pljunkom olja. In grem.« Maver je spet legel. Vnémarno zalistal v žepni tele­ fonček. Kimal: »Bolj pri roki je staróst, bolj se opažam kot na smrt obsojen, talec.« 27

03_BRITEV-prelom.indd 27

12/28/09 2:08:37 PM

Kaplja je zasopel – pa iskal pod strop, v kolačkaste senčne prikazni: »Kako je prav, da se vsakih sedem let, sem kdaj že v Ljudski pravici bral profesorja Pjotra S. Bašmáčkina, človek spremeni – da v teh sedmih letih nekako sple­ sni. Odmirajo mu celice. In s celicami čustva, razum, notranji svet. Morála. Celo barve. Na kratko: Se, feniks, prerojeva. Sproti, je pisalo, postaja drug. Kar je bilo, mre! Kot kačji lev – da gre to tudi v pozabo? Kot čez pol stoletja hudobije, ki so se godile, ah: V imenu česa?

Marsičesa. Ko več ne skelijo posabljáne, ožgane, ledene mumije kraj Berezine – je tam sploh bil zločin? Ko se šentjernejska noč pozabi. In se sholar pri odgovoru zmoti za borih 431 let? Koga še peklijo hekatombe v Iliadi?«

Poslednji se ni vrnil Jurko Ščipalkasto si je, s kazalcem, s palcem podržaval glavo: »Jernej Cekuta, po domače nič kot, pomisli – Ka­ planov!« »Kdo?« »Jernej Cekuta, kaplan. Sva skupaj prebedela zadnjo noč. Njegovo. Pozabljam doživljaje. Velikokrat celo 28

03_BRITEV-prelom.indd 28

12/28/09 2:08:37 PM

igralce v njih. Vse – ta pa se iz mraka kdaj prijazno pri­ smeji! Ujamem zraven sebe dihanje. Ga že uzrem tam pod svetilko, med lovskimi trofejami: Prsten obraz.

Nečimrno gladko izbrita lica. Kratkoviden – ob kanji in čekanih kapitalnega prašiča. Čekani, glej jih, z letni­ co 2004 na jelóvem ploščku! V grdobiji drugega se več­ krat, Maver, trudim razločiti senco mojih krivd. Včasih gre in spet – ne gre! Kaplanov Jernej me je, v na zunaj taki noči, nehote ravnal. Zato sem vse doslej kljub vsemù bil vsaj na videz kar – načelen. Je pa bila takrat­ na noč od te, nocojšnje, najine bolj daleč, kot je sever­ ni tečaj vsaksebi mimo južnega.« Počasi mu je Kaplja, ko da je našel, kar je iskal, od­ prl v zgodbo: »Imel je potno, mehko dlan kot brez kosti. In do krvi ožrte nohte.« S pladnja dolgovratih steklenic je v pohlevni smra­ ji od kaminskih saj izbral vabljivo, napadalno kutinovo žganje. Z okna dol je pòd postlala mesečina. Bilo je je za dve rumenkasti frotirki – Kaplja je odčepil.

Si nalil, pil: »Je šlo na štiri zjutraj. Ko sem odstrl vrečevino z okna, sem uzrl zoro. Opazil eno stražo – smrkala je kraj oreha, blodna od vsegà. Videla nikamor. Čete je poleglo v prazna hleva. Po senikih. V skednjù. Sanitej­ cu sem pomagal pri prebiranju blaga – opoldne smo 29

03_BRITEV-prelom.indd 29

12/28/09 2:08:37 PM

zabili v cesto grenadirski avto, čedno naložen. Pa mi Pavlinček, medicinec, angelski pod plavolaso grivo, kar na màh zašepeta: Za bóga milega! Ne zgani se! Je kaj zaslutil? Slišal nič – odškrnil, prežal je. Se vrgel skoz meglice. Ven. Se grebel v breg. Se zvrnil vznak. Jecnil, že ga ni bilo: Spustili so mu štiri krogle v trebuh. V srce. Jo brž pobrisali. Zaropotalo je od vsepovsod.

Vzbrenčalo kot v osirju. Pod orehom je, zaklan kot ovca, v krvavih kmečkih cunjah, glavo mu je prevrnilo na hrbèt, čepel stražar – grdo ga je bilo pogledati.« Obstal. Dodal je, da je izza mègle zraslo sonce.

Osrebrilo vrano na gnojišču. Roso v pajčevinju.

Da so jih že štirikrat zalezli v hosti. Za ovinki. Ob stezì. Jih tiho snemali. Pospravljali – poslednji se ni vr­ nil Jurko, tudi bolničar. Zamujal se je z mitinga. Se vra­ čal sam. Nemara ga je kdo celo nalil: Našli so ga na kupu kálovnic, porezanega kot na norem fantovskem pretepu. Zabodenega v nozdrv. Z enim uhljem. V pr­ sih mu je kot na martrah zevala široka rana. »Ljudje so nam bili vse bolj strupeni.« Nihče ni več odzdravljal na pozdrav. »Zmrdnjeno so se pobirali krog nas!« Če so kam šli, čeprav le na umivanje k potoku, je četrti prve tri v gosji vrsti ščitil z lahko strojnico – so­ vraštvu domačinov je ušel čevljar, ki ga je nekdo vabil z vrečo laških šolnov. Ne tod, prihulil se je odondod: 30

03_BRITEV-prelom.indd 30

12/28/09 2:08:37 PM

Zlezel na drevo. Kot opica trpel sred rogovil – sta na­ slutila, da ju voha ali kaj? V mračini je čevljar zapazil dve nagrbljeni postavi, kako se tihotapita od sliv in proč. Previdno je odprl v zapuščeno kajžo. K vreči, zvr­ njeni čez klop – naphala sta jo z rušo, z oblanci. In s kožo že sprhnelih crkotin. »Menda: Zasliševali so. Prežali. Razpenjali pasti.

Zastonj!«

Sájava, na pol privita petrolejka Pavlinček in stražar pa sta bila nekakšen pljusk čez rob – zvečer, daleč kod je poklenkaval zvon, dišalo je po belih žitih, po življenju, kraj neba je ljubeznivo mrl ptičji spev, zahod je splameneval v rožnih mrenah, to­ nil, je Kaplja stopil v izbo, sred vprašanja: »Doklèj bomo po trije šli pred strojnico?« Nabralo se jih je pol ducata. In dva obveščevalca. Luč v niši je mrlikala, ble­ dela, tudi niša: Ožila se je. Obraščala s temò – na vo­ sek so pribili svečo. Spet nažgali. Majhno triglavko je komandir nosil kar se da priliznjeno k lasem, sicer bi jo med gibanjem zapravil – zrak je zaudarjal. Rumenel od splesnjenega laškega tobaka. Kadili so vsi. Še ne­ kadilka. Sopli, hropli. Rigali. Si s palcem drezali k očem. Jih meli. Kleli. Vmes iskali krivce za razmere, 31

03_BRITEV-prelom.indd 31

12/28/09 2:08:37 PM

ki jim krog vratu vežejo vse trše zanke – dva so že opr­ tali na onadva. S tretjim pa naj se, sumljivo zoprnim, preskusi rosni Kaplja. »Uganil si, s Cekuto – s Kaplanovim kaplanom.« Ponoči ga je zrivalo v godljaste, neumne sanje.

In ga od prvih sončnih žarkov, Kapljo, zabolelo.

Pusta stavba kraj zdivjanih vrtnih gred, župnišče, na oškrbljenem balkonu, oknih, na policah vlažna od plevela v napoklih piskrih – tri pedi nad vhodom je nemela sončna ura brez kazalca, venčana z naborkom iz izluženih pismenk 18Tacite moventur horae18.1 Na korcih je brez kljuna kikirikal glinast petelinček pol­ razprtih repetnic, ko da bo prhnil v zrak. »Dva belo­ gardista sta zatrjevala, na zaslišanju, da so ga zadnjič opazili treznega v zakristiji 10. avgusta 1942. Kmalu potlej ga je žalost oklatíla v smrt.« Maver je zamišljeno poslušal sred klopi: »Počasi, Kaplja! Malo več povej: Koga?« Monsinjorja Miško, drobnega, kašljávega primor­ skega pribežnika. Od razočaranja nad klavrnijo, ki so vanjo zaigrali domovino, si je kuhal mulo. Nič več je­ del. Pil – in se do dna zapil: Samomor s tropinovcem, z drožénko. Nesli so ga v grob. In je bilo, ko da tovori­ jo v krsti župnikovo štolo, par prepranih hlač, naočni­ ke, lahko je šlo. Miškova poguba je spraznila prostor 1

Ura tiho teče, 1818.

32

03_BRITEV-prelom.indd 32

12/28/09 2:08:38 PM

za kaplana. Cekuta je prišel, ko da ga ni: V temàh, ko je drevesa krog vasi povezalo v mračne butare in so se prašna stekla v oknicah popikala od zvezd. Šele v ne­ deljo je soseda opazila, da leze na podstreho in skrivaj nazaj sájava, na pol privita petrolejka.

Meseci so se osipali. Kot s koledarja.

Cekuta se je, blag, nevsiljiv, domáčil. »Čakal sem. Potrkal. Spet – s pestjo!«

O velikonoËju s Ërnim cvetjem lastovk Odprlo se mu je namazano. Zavelo po lišajih. Po plesnobi – kaplan je stal kot zguban angel v hodníčni srajci, z naramnicami do kolen, plah, zažmurkan v Ka­ pljo, v svoje prste – milil jih je. Praskal z britvico po dlakah. Prst za prstom čedil v dlan. Mu zamrmral, kako se ne spodobi, vsaj zame ne, če bi v kocinastih rokàh držal pred oltarjem hostijo, ki je naš Gospod.

Kaplja je debelo gledal.

Na strgalcu je pisalo Gillette – Patent No. 19. »Naj vas tikam? Vikam?« je kaplan odložil britevco na klop ob vratih. »Eeeh,« je Kaplja zmignil, sramežljiv.

Si božal dlačice pod usti: »Eh!« 33

03_BRITEV-prelom.indd 33

12/28/09 2:08:38 PM

Polsvetloba v nizki, dolgi veži je blažila. Sivo steno, zaljšano s podobami svetnikov, s kitkami rdečkaste če­ bule, je grizljal soliter. Na kamnitih ploščah je tu, tam rjavela packa z blatnih pet. Cekuta je mrmral, ko da ne ve drugače kam, kako so v davnih dneh temu župnišču hrvaški martolózi uropali pet vrčev prvovrstnega cve­ tličnega medu. Pergamenten kodeks z bogoslužno in asketično vsebino. In poljudni Morimóndov spis o tem, kaj delajo mladeniči z mladenkami, ko mislijo, da se je božji vid ponoči spravil spat. Se nagnil daleč ven čez prag. Kot s prižnice zamaknjeno zakrožil o velikonočju s črnim cvetjem lastovk vrh lazurnega neba, ki da je čas kolačev in potic: »Se pa počenja bolj kot zmeraj tod pri nas naglavni greh!« Kaplja se mu je nasmehnil. Ga zavil v zadrego.

Kaplan si je nadel naramnico: »A grémo noter?« Kaplja se je stisnil tèsno mimo njega: »Gremo!« Pred oknom se je belo bočila gomila kamenja, okro­ nanega s trnjem. »Jah, Cekuta – za slabo gimnazijo starejši od mene.

Uležanih, spodaj otečenih lic. Mežnarsko prostaških ustnic, vrezanih čez pol obraza. Z valovitimi lasmi. Z očmi ni upal daleč proč, tiščal jih je v tla. Ali kot mar­ trniki ob oltarju v kapelici obličje vzdigoval v obok. S tistimi le nekaj leti več me je tu, tam skrivšema ošinjal z gori dol – sem ga zato spočetka vikal?« 34

03_BRITEV-prelom.indd 34

12/28/09 2:08:38 PM

Cekuta je pogládil lilast lonček z milnico: »In če smem vprašati: Kaj te je prineslo?« »Smete,« sem odvrnil, zresnjen: »Noge.« »Ah – in še vprašanje: Hišna preiskava?« Potrdil sem. Iz prsnega žepkà na srajci vzel papir.

Mu ga na pol razgrnil. Ga spet spravil – molčal je. Pre­ plašeno pogledal vame. Kimal. Stal. Se manjšal, ko da se mu je zvrh pleč do križa položila težka skrinja. Vda­ no pahnil prste v zrak, pohitel z neenakomerno, ven­ dar odločno hojo prvi. Mi pred vhodom v pisarno vr­ gel prek ramen: »Kaj skriva, kar bo – smrt?« Me skoraj vlekel noter. Grlasto vzklikal, da ni v nobenih vratih ključa: Naj vstopim! Kamor me je volja! Prosil, naj mu le čim manj razsteljem. Ko pa bom opravil – iz ozke mizice pod žarnico na goli žici je potegnil knjigo. Jo vnémarno zataknil v suknjič: »Ko pa boš opravil, pridi.

Grem čez vrt. Brat brevir.« Z nohtom je škrebljal v pla­ tnico, ta mu je rdeče poštrlevala iz žepa. Naglo je priprl za seboj – prešla me je tihota, zatohla od gosposke čr­ vojédine. Razločni redki, rahli zvoki so se mi drugači­ li v misli. Misli je hromila stenska ura, gubáničasta, zmazana od muh – tiktak se je zasajal vame stanovitno.

Kot injekcijska igla. Zmeraj globlje. Prostori v župni­ šču pa: Puščobni, bledi, prazni. Ko da jim je Bog pre­ dlanskim kdaj na vrat na nos prebegnil daleč proč. Za mizo v zidu luknja – kot kropilnik. Z vzidano kositrno 35

03_BRITEV-prelom.indd 35

12/28/09 2:08:38 PM

cevjo. Noter je Cekuta, med ora et labora,2 odtakal svo­ jo vodo ven.

Nisem si verjel. Zato sem se zaganjal.

Naredil iz kleti k podstrešju premetánko – kot sem upal, da jo znam. Čez dobri uri sem vzdrhtelih rok postal pri oknu.

Onkraj tam, pod lopo, je zasígan možek žagal klana debelca na kozi. Kaj naj rečem komandirju? Kaj bo meni rekel on? Nič več ne bo, kot mi je do včeraj bil.

Cekuta se je v krogih dréncal krog župnišča. Me brž uganil votlega. Odkrito se je, rešeno zahihitàl: »Kon­ čal?« Zaprl barvasto trakovje v brevir. Dodal, da bi mi rad ponudil kaj, pa nimam nič. In se, cincàv, zmencal nizdol, skoz vas.

Obšlo me je, da bo na koncu žalostno.

SonËne srage na Cekutovem brevirju Spet sem prestal neumno, znojno noč.

Spet je od zgodnjih sončnih žarkov zabolelo. Zasla­ njal sem oči z roko. Glasno rompljàl s kovano kljuko.

Spet je Cekuta stopil predme, v platneni srajci. Z nara­ mnicami pod hrbtòm. Zažmurkan. Plah pa ne. Si strgal z britvijo po členku. Pomižal za pozdrav – vanj sem upe­ 2

Moli in delaj.

36

03_BRITEV-prelom.indd 36

12/28/09 2:08:38 PM

ril predatírani papir, podpisan s komandirjevim tesar­ skim svinčnikom. Kaplan mi je vsakdanje, suho vrtal skoz utrujeni pogled. Pokazal po hodniku gor: »Da bi le to lahko vsaj karkoli spremenilo!« Nekakšna rosna, iskra vrabčja beseda je cvrlela z vej. Grobo sem, jezast, odrezav, zagodrnjal: »Bo spremenilo, bo – vsaj, vsaj po­ štni zemljevid!« Kraj križnega oboka je zastal. Zviškoma začuden, sprenevédast. »Kaj?« Se posmehljal. »Jah! Ze­ mljevid?« Obrite prste oberoč obrisal v hlače – premeril sem ga, spet: Je res tako zmedlélega glasu, da si med pri­ digami starke pritikajo z dlanmi šimpanzje uhlje?

Drugič sem se v dveh dneh s podstrešja spustil do kleti pregledovat v dolgčas – tik póldneva sva naletela drug na drugega. V pisarni: On urejen, spočit. Jaz pra­ šen, siv prek las od vlažnih pajčevin in crklih pajkov.

Iz mizice je rdel, ko da se kam ponuja, nečimrn od pi­ sanih pasíc, brevir. Cekuta se je že obrnil vanj, ko je od veže sèm pricopotalo žensko v bárkastih, razšitih če­ vljih: V škrbasti, prsteni, svoj čas pološčeni kozíci mu je prinesla jest. V kanglici za mleko je na palcu zibala prežgano juho. V kuhinji mu je narezala četrt komolca ovsenjaka – mirno sem se sklonil k mizici. Z otožno­ stjo pobrskal v liste, svilnate, na moč primerne za svalj­ kanje tobaka. Pa trznil, sopnil. Se kradoma ogledal.

Brevir jadrno zatihotapil v žep – takrat se mu je, Ma­ ver, podobno skoraj tudi meni, podrlo.

37

03_BRITEV-prelom.indd 37

12/28/09 2:08:38 PM

Kot na povelje sem odhitel skoz plevel na vrtu.

Ven. Razburjeno pridrl k izbi, smrajasti od naftalina ber­ saljerskih pumparic, plesnivega tobaka, postanega znojá. Odprl v oster žarek, prerisan kot s cerkvenih slik je padal z okna dol povprek v zvozlane komandirjeve roke, brevir – tam je bilo, črnikasto kot mušje nogice, pod vinskim grozdom na polprazni strani, več kot ve­ liko več vsegà. V kolobarju smo pesti upirali ob mizo.

Glavé so nam kot lutkam kinkale nizdol. Čez čas je ko­ mandir z razpoklim nohtom piknil k pikicam in krog­ cem, križkom, ošiljeno, natanko vrisanim: »Aha – ci­ rilica!« Odkimal sem. Kot krap hlastal po zraku: »Nak! Stara grščina! Jezik je naš – črke so tuje: Breg dnevna, Sóbranek nočna, Kal mrtva straža! Klanec in Klošč strojnični gnezdi! Ozebek stezà občasnih patrulj!« Po­ sebno je kaplan občrtal kuhinjo za skèdnjem. Razločno se je videlo, kako je brisal z gumico: Kot se nam je na vási prilagajal položaj.

Nemeli smo v sončne srage na Cekutovem brevirju.

Komandir se je poraženo prestopil v težkih škor­ njih: »Iz te vojne prideš ali z Brdavsovo betico. Ali pa – brez svoje!« Ah, pozabil sem – bil je Martin, v ramena kot or­ gelska omara.

38

03_BRITEV-prelom.indd 38

12/28/09 2:08:38 PM

Prekladal je brevir iz rok v dlan kot živo žabo. Ga tipal. Naperil žepni nožek. S klino pocefral svilasto stranico – zadaj se je skrivala podobica od neke nove maše. Pod jagnjetom in kelihom pa, snétjasto, kot ka­ ravana črnih mraveljc, komaj vidno, seznam: Šest imen, med njimi Stari birt in stárosta sokolov Smerkolj, uči­ telj Mirče Pajk in mati Marija. S tremi otroki.

Nekdo se je, v zadregi, obstrelil s kislo šalo: »Kdor nima sovražnikov, ne bo prišel daleč!« Ko zveš, pregónjen, zbit kot koža na ciganskem bob­ nu, da je v slami, ki si se zakopal vanjo, kača, te hkrati skoljeta obup in bes – komandir si je obrezal ostri noht.

Zlomil nož. Ga vrgel v žep: »Skegljálo se mu je! Odrl ga bom ko dihurja!« Šaljivko, oni, nas je spet modril: »Beda, ki jo poznaš, je boljša ko tista, ki je ne poznaš!« Ozrli smo se vanj: Nos, masten od znojenja. Bliskal se mu je kot razmeh­ čana, v stopljeni sladkor potopljena smokva. Na màh se mi je čudno zavrtelo: Ko da je potegnil veter – v ko­ stanju je zavelo na jesén. Listje je rožljalo. Vrane so za­ krakale zvrh skal. Oblaki, sivkasto so šli kot za pretep.

Zaprl sem oči. Jih stisnil. Previdno me je spet, skoz li­ last pajčolan, posedlo h komandirju. K njim za mizo.

Pred brevir – kot gramofon so stresali vsak polno vre­ čo praznih besedi. Šaljivec, v poležanih grahastih laseh 39

03_BRITEV-prelom.indd 39

12/28/09 2:08:39 PM

kot stara ovca, spet in spet si je s kazalcem drezal v ro­ ževinaste naočnike, z mesarsko vrvco privezane krog tilnika, se je spotegnil: »Kaplan je v trajanju ene avemarije zagrešil za ducat litanij grdobij!« Možata Luka si je v porjavelih prstih zvijala to­ bak: »Odkar si to kaplánče brije brke, se mi vidi – nag!« Komandir pa, vstajal je: »Cekute moramo jemati kot naravni pojav.«

Le obsijana pot od zibelke do zvezd In spet, menda – nespečna, dolga noč. Pa zarja, pre­ vetrena z brizgi sončnih žarkov. S klici kanj. Z naspa­ nim ptičjim cvrkotánjem po razraslih zelenikah in ka­ linkah – zdaj so šli trije: Napeti Kaplja spredaj, z dlanjo na kratki konjeniški mavzerici. Nosil jo je po razvadi lovcev. Kot goli polži so se mu v hrbèt sovražno slinile oči z dna izb in vež. Ponoči je župnišče na skrivaj, spod hlevske lope in z vozirja v ropotarnici, prevzela straža – Cekuta je pobito ždel v pisarni. Okrtačen v čevlje.

Zastrmljèn v steno, tam je nékdo z grobo gojzarsko ve­ zalko zvezal zlomljeno nogó na božji martri h križu. Z 40

03_BRITEV-prelom.indd 40

12/28/09 2:08:39 PM

rokami na kolenih. Pogledal je od spodaj gor. Po pas­ je.

Krvavkasto prsten. Ugasnjenih oči.

Z nasmehom pijanca: »Vso noč sem čakal, te slutil v temì – kaj si?« »Gotovo prinašalec zoprnih novic. In ti?« »Jaz, jaz? Sem čist kot reka po nevihti!« »Ahja! Reke so takrat ponajveč blatne.« Kaplan, debelo je pogledoval, ko da se mu je Kaplja prišel sanjat. V mavričnih svetlobah se je krog oči liša­ jasto udiral. »Ljubi Jezus vsemogočni – ali me bodo ubili?« Začel se je presedati. Se zlamljati naprej, na­ zaj.

Sunkoma se je zadržal. Se zalomil h Kaplji: »Bo kdo potegnil črto pod ves ta križ?« Pa so mu rekli mednje. Ven, čez vrt.

Cekuta je sivel: »Znašèl sem se prehitro. Zdaj – se ne znajdem več.« Ko je pripiral vhod, je Kaplja uzrl kraj klopi Ceku­ tovo strgalce Gillette – Patent No. 19. Scincalo ga je.

Z orjaškim ključem si je zribal tistih bore puhcev pod nosnicami. Pomislil, da kaplan tegà ne bo nikoli več potreboval. Britev shranil v žep – vas, na zunaj pra­ zna, hladna kot mrtvašnica, se je veselo barvala od čmrljev, muh, čebel, ko je Cekuta, bled, zatárnal: »S 41

03_BRITEV-prelom.indd 41

12/28/09 2:08:39 PM

hudodelstvi si lahko prislužimo šafót ali – svetinjo!« Kaplja ga je radovedno meril. Si prikimal: »Včasih pač oboje hkrati.« Pod bradavíčavo, nekajstoletno lipo, Kapljo je vsakič spomnila na črn škorenj, zavit v krč­ ne žile, se je Cekuta opotekel, križal.

Stresel dlan v zrak: »Smrt – le obsijana pot od zibelke do zvezd je!« V izbi potlej, v slabi uri, kot zmeraj jih je žéjalo po hitrici, je brez otepanja priznal, kako jim tedensko po­ šilja lističe posadki v dolnjo vas – cerkovnikovi osem­ letni pastorki, ta je nosila teti kruh in joto, jih je z bu­ cikami spenjal pod obleko. Ali vrival v katransko goste kitke. »V marsičem pa ga bo to kar neusmiljeno poha­ bilo!« je Kaplja z vrat lovil v šaljivčeve besede.

Sodba je bila, kot se je včasih čudno rad izražal ko­ mandir, na glavo. »Dobro zdravilo je zmeraj grenko!« je pavliha zbral osvaljkani papir.

Cekuto so zaprli v kozjo stajo.

Vrh durc je luč trosilo izdolbeno srce.

Jah, tisto stišano poletno nedeljsko jutro – lepo kot sonce po dežjù.

42

03_BRITEV-prelom.indd 42

12/28/09 2:08:39 PM

Kot namazan s kislo smetano Opoldne, južni vetrc je obiral cvetje z lip, je iz goz­ darske senčne ceste dol vzniknila odbrana četa. Prvi je, tršat, jajčasto uvitih nog v nemških okovankah, za­ režán, revsnil na harmoniko pritlikavi Rohnè, strojni­ čar. Ob njem je na fižolovki vzdigoval izluženo zastavo kot banderce svetega Florijana na proščenjih, trd, slo­ vesno smešen, jagenjčkast v svitkastih laseh, Bržádla.

Kaplja mu je z okna ven pomahal z brivskim čopičem – tik zadaj jih je šlo za jedro petnajstnijo zalih, smeha­ stih, skoraj do zob oboroženih, nič kocinastih, nič str­ ganih: Ko da prihajajo do zadnjega nič kot od brivca.

V sredi je ubrano tokotála mlada mula, osedlana s težko strojnico. Z malhama streliva. Z nabreklo vrečo – na platnu je široko ždel napis kruh.

Kaplja se je zgrbil k revnemu zrcalu. S čopičem po­ drsal v lusko mila – četo so imeli za razkazovalno: Nam naj bi dajala kaj duha, onim pa čim več strahu. Roma­ la je v krogih. Vsakič je zastavo nosil drug, s harmoni­ ko mehàl kdo drug od štirih. Jopiče so si menjavali. Si s pljunki čedili obutev. Kamor so prišli, je zaudarilo po vnemi, plesu – s palcem in s kazalcem se je praznično prijel za nos. Držal dih.

Si prvikrat nanosil milnico pod uhlje.

Od obrednosti mu je v rokàh nadležno zadrhtelo.

43

03_BRITEV-prelom.indd 43

12/28/09 2:08:39 PM

Čakal je – se videl kot namazan s kislo smetano.

Koračnico je s klanca utrnílo iz vasi, ko je pridirja­ la, omarasta v kosteh, gusarska v naglavni črni ruti na debele bele pike, zvezani tik nad očmi, z enim zobom na razkačeni črnini ust, mogočna starka: »Žnidaršič! Oj – Žnidaršič! Požrli so mi svinjsko pičo!« Kot v maškarah se je krivila. Zaletavala. Kričala je.

Udarjala z gorjačasto pestjo – pridrli da so pod zasta­ vo. S harmoniko, nizdol. Do zadnjega krompirčiča sprazníli kotel za prašiče, hladil se je na štirih kamnih kraj svinjaka. Ga polizali do dna: Pa je šla današnja krma! »Do zadnjih kolerabic in kot blisk – krompir­ čkov!« Kaplja je pomislil na obaltno vrečo kruh ob sedlu laške mule. Se nasmihal – trznil od srbljivih bolečinic.

Z lic mu je škripálo, ko da z ihto para prhel robec. Pa­ čil se je. V grobih gibih bril. Po kunčje migal z ustnico, ah, saj smo res bili, kot nas je zrisal oni monsignor v Čr­ nih bukvah – tolovaji!

44

03_BRITEV-prelom.indd 44

12/28/09 2:08:39 PM

Na kolenih pred nahrbtnikom Potlej pa – visok večer. Morda naslednji. Šilast kra­ jec je zabadal zarjo na obzorju. Spodnja polovica goz­ da je mrlela v mrak. Nebo nad lipami pa sinje, jasno – mimo je prišel Čebulj z obličjem kot zastaran madež.

Se počásnil. Gledal gor, vstran. Kaplji tjàvdan zamr­ mral, naj se pri priči oglasi, z orožjem in z nahrbtni­ kom, pri komandirju. Se obračal. Se oščájal. Se odbri­ sal spod zastrtih oknic kam – komandir je razkorače­ no, s pestmi na križu, stal tik okenske police. Pleča mu je črtal jermen parabélne torbice. Kamnit, raménast, je v hiranju svetlobe zunaj vse bolj temnel. Ni se ganil, ko je Kaplja vstopil. Rekel je, naj sede – kam, je Kaplja še­ pnil. Obletavala ga je zmrzljiva stiska. Puško je prislo­ nil v kot, lesen. Počenil na nekakšen molzni stolček. Si nahrbtnik oberoč prižel k želodcu: Od zagatnosti ni mogel uganiti, ali mu razbija sred srca. Utripa žila na senceh ali na vratu. Ali, kdo pa ve, v zapestju – noč je tanjšala v krojaške pupe senco vež in vrat. Šum ptic v drevju se je zlagal pod peruti. Milo mrl. Čez čas je komandir globoko vzdihnil. Se ogledal: »A, si tu? Obsojeni kaplan – jah, bo malo cirkusa.« Kaplan da si je z ihto dal vrh dnevniških zapisov klic Pametnemu bo usoda na njegovi strani! Bilo pa je tako: Po naznanilu, da je sodba, kot je za naglavne grehe 45

03_BRITEV-prelom.indd 45

12/28/09 2:08:39 PM

prav, na glavo, se je stresel. Četrt ure podrhteval. Pokal s členki. Si kositrno razpelce na roženem rožnem ven­ cu nosil v ustnice. Oči zavijal v strop. Do pajčevin, pi­ kastih od mušjih trupelc. Se na màh ujel. Jim razodel, kako bi rad umrl počesán. Obrit – poslali so v župni­ šče po Patent No. 19, je na klopi. Zad za pragom. Nak, ga ni! Ni pri vhodu ne na stolu ne nikjer – pomeni: Kdo si je organiziral Cekutovo Gillette v žep? Kdo je hodil tam? Zaklenil? Potemtakem, je pomignil: »Sprazni predme, kar imaš v nahrbtniku. Na tla.« Britev je kot klavrna igračka trknila prek podnic.

Vedel sem: Primerilo se bo nepopravljivo – namenjen sem za strel.

Komandir je s trdimi, razpraskanimi prsti segel k petrolejki. Jo prižigal. Sédel – dolgo meril zmedenega Kapljo na kolenih pred nahrbtnikom. »V adventu smo za tri ukradene krompirje streljali.« Kaplja je prikimal: »Vem.« »Spomladi smo za kos ukradenega kruha streljali.« Kaplja je prikimal: »Vem.« »Veš pa greš pa kradeš!« »Britevca – tako ali tako je ne bo več potreboval!« Komandir je vstal. Prišel težak, počasen. Z nohtoma pogladil Kapljo gor in dol prek lic. Se zmrdnjen vrnil k petrolejki. Gledal, ko da ga ne vidi: »Naj še zdaj, poleti streljam? Za ta hudičev ništrc?« 46

03_BRITEV-prelom.indd 46

12/28/09 2:08:39 PM

Strmo gor, v mravljišËa zvezd Potlej pa – in spet: Visok večer. Najbrž naslednji.

Rdečkasto srebro svetlob in vse bolj gluhih senc se je odlivalo s pečin. Izza zaspalih, rosnih rož je skrivno prišuštel Čebulj. Šel je skrivljen, hitro, ko da koga za­ lezuje. Ali da jo cvre, zalezovan, v pritlehnih, dolgih, telovadčastih korakih – Kaplji se je videlo, da mu v ko­ lenih škriplje kot od zdelanih kredenčnih vratc.

Pa je Čebulj zasopnil. Se ozrl vzdolž dvorišča, hiš: »Pri priči h komandirju! Z orožjem! Z nahrbtni­ kom!« Prijazen vetrc, vel je mimo sadovnjaka, vonjal po razpadlih jabolkih, sršenih, je grenčinastemu Kaplji zbrisal prvi mrč dremávosti zvrh vek. Na poti z brega je s pogledi begal križemkoli v temò.

Ob robu zvezdne rose se je zibal bel oblak.

Notri so večerjali nekakšno postno revščino, koru­ zni kruh, jerbašček nagnitih sliv. Šaljivec je razlagal umetnijo, kako vžgan ogorek nesti v golt. Puhniti kot besen bik dva curka dima iz nosnic. In – tobak vrniti na jeziku neugaslo ven. Pomembno je požmeril k zbegane­ mu Kaplji. Sprožil prst v tla: »Použijmo te darove, zakaj pošilja vam jih sam Gospod, je rekel sveti papež Ceferin Dvanajsti!« S kremžo je ugreznil žlico v zelnato čobó­ dro.

47

03_BRITEV-prelom.indd 47

12/28/09 2:08:40 PM

Zunaj – mrak se je vdano zleknil v noč.

Mir. Krog hiše je čumelo pet vejátih lip.

Kaplja se je zvrnil zad za latnik. Spet ujel iz okna dol pavliho: »Kdor išče strpnost pri duhovniku, naj upa še na varnost pri razbojniku!« Naštrúkljal je nahrbtnik.

Spustil tilnik vanj kot v kokošje gnezdo. Se skoz jabla­ nove vejice zamaknil strmo gor, v mravljišča zvezd – z umazano dlanjo si je odribal solze. Z ličnic so se mu nabirale kot ptičji lim. »A veš, kako se v taki kompli­ kaciji reče? Se reče: Priveži se nanj! Za kazen torej se to zadnjo noč priveži na kaplana,« si je kimal komandir: »Do zarje ga ne spusti spred oči. Drugih tam ne bo. Če bi pa storil samomor z morilčevo roko ali se nekako drugače zmotovilil kam, jo pihnil, stopi na njegovo me­ sto. Kraje britve No. 19 si opran kvečjemu zato, ker si nam izdajalca sam odkril.« Stražarja sta slonela za dvoriščnim zidom.

Pod šopkasto magnolijo.

Prvi, blagi Brinc, z okroglimi naočniki. Pa strojni­ čar Cigan, ki je grdo prenašal svoj priimek: Vsakič, ko so ga poklicali, je zajecljal.

Molče sta mu pomigala.

In se z ovinka izgubila v stezò.

48

03_BRITEV-prelom.indd 48

12/28/09 2:08:40 PM

Vrv je dišala po govejem vratu Svetla, nizka bajta je poganjala med gričkoma. Pod jarim bukovjem. Kraj veže je na vrečah, se je Kaplji vi­ delo v mračini, čakal kup sončničnih semen, najbrž pripravljenih za trenje v olje – odpahnil je v domačno izbo, zlepšano z visokim, ozkim okencem obakraj bog­ kovega kota. Za vhodom je nad belo packo tičal kavelj­ ček: So tam ukradli uro na utež? Iz bluznega žepkà je poiskal dve ploski sveči v lepenkasti lupini. Eno vžgal.

Položil na široko, prašno javorovo mizo. Pa ostro za­ čutil, da je zvrh peči opazovan: Kaplan je klečal, čudno skrotovičen. Roke si je ovesil z rožnim vencem. Z vek mu je, in od pološčenih pečníc, zelenkasto sršelo v pla­ polanju stenja. »Ljubi Jezus vsemogočni – ali me bodo ubili?« Z ležalnih desk in iz gomile krp je zaudarjalo.

Cekuta je zastokal. Se prevrgel. Butnil, zvegan, kot od pijače pijan – Kapljo je prevzelo kot pred norim strahom: Ko da truplo kobaclja z razbite krste v zrak pa v hlipanjih, podobnih mukanju, nazaj. Zabil je de­ sne prste v pest. Zakleščil podrhtevanje. Se nagnil k oknu: Meglà, obotavljavo se je zlegala na reko. Se vzpel na ždič, ki je od zida v zid obdajal peč. Se prekobálil gor, čez rob, h kaplanu – straža od magnolije mu je zve­

49

03_BRITEV-prelom.indd 49

12/28/09 2:08:40 PM

zala zapestji pod hrbèt. Vrv je dišala po govejem vratu.

Razvezal ga je. Ga polegel. Mu nastlal pod glavo za naróčaj cunj. V dlan pritisnil krhelj kruha – Cekuta je pogoltno grizel. Pa z očmi ves čas izbolščeno, počasi blodil predse: »Joj, ljudje! Nemočni talci – čakamo, kdaj nas bo kaj prišlo pobrat!« Prostor je zadahnil od zaprtih oken, senc in zapu­ ščenosti.

Drugih tam ne bo, je poudarjal komandir.

Kapljo je votlilo.

Premaknil se je tèsno k trepetavemu Cekuti. Prite­ gnil puško. Jo potihoma odpel. Z vrvénega pasu odtak­ nil jajčasto narezanko z ročajem kot pri steklenici za sifon – iz mraka mu je vzkrilil Jurko, bolničar: Našli so ga na kupu kálovnic. Razrezanega. Zabodenega v noz­ drv. Z desnim uhljem.

Zadrževal je dih. Poslušal ven. K magnoliji.

Kaplan si je oblizoval zapestja, ribal, božal: »Svet? A se tudi tebi uprizarja kot morišče?« Bolj se je Cekuta zlagoma umirjal, bolj je Kapljo žgal nemir – na lepem je ujel prelet ujede. Žvižgasto skovi­ kanje, ne od skovirja, temveč od skrivača: Ne huka kdo dogovorjenih znamenj? Kot okostnjakast krempelj mu je greblo v grlo – kaplan se je zabrbotal k molitvi.

Se pokrižal, klanjal.

50

03_BRITEV-prelom.indd 50

12/28/09 2:08:40 PM

Saj bo med nami dvoje vrat, če se bo kdo priplazil!

Zunanja, vežna: Vlažna so. Nabrekla – bi krehnila.

Cekuto je posedlo. Pahnil se je k steni. Pomahljal: »Kako pravijo pri hiši? Kako? Pri Kataríniču? In – čemu je prazna?« Kaplja ga je tiho gledal. Kimal. Ko ga je nataknílo: »Vaši vojščaki so Katarinko tako zdelali, da je Ka­ tarinič sam ni upal natovoriti na voz. Poskusil je – pa se je siromački drob razsul in z njim otrok. Krsto so zvečer v mrtvašnici ukradli. Jo zapili. Pobili v soboto še moža. Mu glavo zatlačíli v torbo, da se ne bi potoči­ la konju med kopita – moja vi, moja vi, je vreščala neka starka: Kaj sem videla! Naj grem naprej?« Kaplan je bégav, plah puhtel po seči, znoju.

Začel je šepetaje, vdan. Brez iht. Pohlevno: »Ubijanje da je včasih nekako potrebno – vendàr gorje, če se zazdi nepogrešljivo. Zdaj drug nasproti dru­ gemu postavljate svoji pokvarjenosti spomenik. Pol hlapci na kolenih. Pol likvidatorji v robatih škornjih, rdečkastih – da se ne vidi kri. Prav. Naj bo vse prav! Pa tebi, kako je tebi ime?« Kaplja se je od strani posmehnil: »Odkar sem borec, kar Viktorija.« »Ah! In kje si se nalezel grščine?« »Natanko tam, kjer ti: Profesorja Jerè in Strupi. Gr­ ščina, latinščina.« 51

03_BRITEV-prelom.indd 51

12/28/09 2:08:40 PM

»Kako! Jerè in Strupi? Neverjetno! Škofovi zavodi!

Iz njih si zrastel?« »Začel sem rasti. Rastel, doklèr me ni nekdo izdal.

Zdaj sem pa tu.« »Strupi, retorik – njegov na moč učinkoviti spoj di­ alektike in logike!« Živo je klecnil med spomine. Pa ovenel.

Nagrabil za pest krp s peči: »Od snoči že videvam božjo njivo: Mrak. Sadinja vas pri Žužemberku. S križev ždijo vrane. Iglice se z jelk usipljejo na poležani sneg – jah!« Kaplja je zamižal: Stenska ura, ki je ni v packi tik za vrati, prehiteva.

Pet Ëelad, nadevanih z obrazom Čutil je, kako bi se Cekuta od vsakršnih tesnob iz­ kašljal v nekakšno spoved – kremžil se je, zviral. Od zglajenih desk je kdaj pocvílilo. Začel je krpe vezati v nabuhle vozle. Jih mrzlično razdirati. »Poganja me od rečenice: Bog ima za pametne v nebesih dovolj dela! Do poganske: Spal bom sen, ki v njem ni več nobenih sanj!« Nerodne, hrapave dlani so mu izstopale pol pednja da­ leč iz oguljenih rokavov. Včasih se je zahihítal – se hi­ hital. Se zavrl v stok. S ploskim nohtom je obtrkal bla­ 52

03_BRITEV-prelom.indd 52

12/28/09 2:08:40 PM

ten čevelj: »Pod stopala se mi splazi hlad! Kot iz kleti!

Pa spet, ko da sem o strupenih mrazih krog božiča za­ mečkal podplat v svež juničji kravjak – o, blažena to­ plota!« Sigal, hlipnil je. Lasje so mu kot kaveljci na obešal­ niku štrleli s čela: »Sen, paž noči – ta benjaminec smrti, ta misterij, ta nerazložljivost!« Sopel je. Čvrsto ulóvil Kaplji prste – ta mu jih je brž, mrmrav, iztrgal. »Z dedom, ob zatonu sva počivala v čereh! Iz pre­ dora blizu doli je v predor zagnalo vlak – hip, ta kos minljivosti se mi je vrezal v spomin. Prevzelo me je hrepenenje po, kaj vem, če hočeš: Večnem, kajpak! Sve­ tem! Izza te vznesenosti se je rodila moja sla po Bogu – zakaj žalila me je šibkost našega vsegà! Me silila v is­ kanje smisla vsemu.« Kaplja se je, z mislimi drugje, komaj obrnil vanj: »Ampak pri kom iskati, kam? V čem – po vsem.« »Po čem vsem?« se je kaplan mahoma zatišal. »Jah – seznam! Grščina v brevirju, namenjena po­ sadki: Učitelj Mirče Pajk. Stari birt Smerkolj, stárosta sokolov. Marija, mati, s tremi pobči.« Cekuto je izžemalo v robato, grbasto slamnjačo. »Gol seznam: Ime, hišna številka – nič dokazov!« Kaplan si je izsrkal lice kot od razbolelega zoba: 53

03_BRITEV-prelom.indd 53

12/28/09 2:08:40 PM

»Ah! Da jih ni? Najlepši dokaz, da so krivi, je, da ni dokaza, ker: Če dokaza ni, pomeni, da so ga skrili. Če pa so ga skrili, so torej kaj – krivi!« Mlačna sapa z brega dol je stresla prašne, strgane zastore v oknih.

Najbrž maček se je, tih, priropotal do hišnih vrat. »Aj! Ljubi Jezus vsemogočni – ali me bodo ubili?« Misli so se Kaplji spet, kot jata rib mladic v kalnem toku, zlivale drugam – melišča, nagnil se je stran. Jih gledal, bela, strmo gor, s peči. Kuštrava od senc. Melišča ondan, skuštrana v dežjù. Robidje naokrog je klapo­ušno pobingljavalo: Ko so pridrli, jim je dobra sreča kar se da natančno vzbuhnila spod nog poldrugi jerbas rudni­ škega razstreliva. Godlja�������������������������������� – kamnat����������������������� sveti Bonifacij je de­ belo zastrmel iz opustelih lastovičjih gnezd v plesnivem zidnem dolbu. Kaplja se je zrinil v pleve na skednjù. Se tlačil k pajčevinam, pocukranim z mrlački muh. Veter se je zviral skoz odcvele veje.

Pljusk se je obračal v hrib, trave česal zdaj na velo, zdaj na biks, se vrnil, vsakokrat ���������������������������������� je ��������������������� p�������������������� rah na cesti brž po­ goltal dežne šibre – tresk: P��������������������������� et čelad, nadevanih z obra­ zom, je odkolovratilo tri sežnje v zrak. Druga so za drugo z votlim, ponvastim udarcem čofnile na kolo­ voz. Se gugale kot cvilimožek. Se zgrgrano, curkoma napólnile z raztreščene kapi.

Kaplja se je mlinčil v pod – pa tisti Pisciarétta?

54

03_BRITEV-prelom.indd 54

12/28/09 2:08:41 PM

Mlad, hudoben, tolst, porasel z belimi ščetinami.

Obležal je v koritu, pred svinjakom. Na mezincu kazal prstan z roževinasto mrtvaško glavico.

Pod streho je strohnela oknica udarjala v okvir.

Se spotoma razbila.

V podobi belega metulja Eh, prešlo je, se je Kaplja zganil. Prešlo že marsi­ kaj.

Ozrl se je: Oni se je z mačjimi očmi, na pol pedi, privrtal vanj – sapa mu je šla na česen. »A kaj razmišljaš kdaj, Viktorija?« »Ne kliči me več s tem imenom!« Kaplan se je znojil.

Obakraj sènc se mu je vžigalo za diadem solzic: »Aja! Krstno mi povej, pa te ne bom!« Uplahnil je. Si naglo poiskal prek lic: »Si, kakršen pač si. In si kot jaz – le da tegà ne veš.« Momljal je, mu pred nos pozvanjal z rožnim ven­ cem: »������������������������������������������������� Mir noči, vzete iz dolgčása, ščipa, zmrzlega sne­ ga!« Pod palcem je ujel kocino, hušnil v žep, izdrl britev, si oslinil kót kraj ustnic, zgrabil kožo, se nakremžil – 55

03_BRITEV-prelom.indd 55

12/28/09 2:08:41 PM

se očedil. Se gladíl. Pokimal. Britevco zavil v umazan robec. Ju pogreznil v suknjič. Se oziral: »Jah! Dežela?

Je pod ničlo! Smrt, koti se kot podgana! Kdo bo nosil jarem vseh posledic?« Od nekod se je pripeljal dah po címastem krompir­ ju. »Vidiš! Vidiš – ni ga še bilo, sveta, doklèr me ni bilo!« Zdaj bo, Kaplja je prisluhnil, spet vpraševal v temò: »Kam – neskončno prelivanje našega časa! Za­ kaj?« Pa je Cekuto vrglo na kolena.

Dlani so mu šimpanzje tlesnile v krpe: »O, ta noč, Gospod! Vsa najina, vsa črna! A ne bre­ dem proti toku?« Zvijal je roke krog križca, ga poljubljal. Se spet me­ tal ko tlačani pred graščakom tik do desk in cunj, pah­ njenih čez hladno peč – Kaplji je na lepem zazvenelo po nekakšni, se je čudil, ne predolgi večnosti: Ob vzhodu že bo ta Cekuta, ta kaplan samo še mrtev, to­ rej kaj – predmet? Predmeti pa nikoli več, skoz veke vekov, ne umrejo. Kot kamnata sekira bo. Šivanka iz kosti. Kot leščerba v žarnem grobu. Kako je torej s to rečjo: Duša bo zletela z dihom? S krikom, stokom – kam? Kako bo šla? V podobi belega metulja, šopka ja­ 56

03_BRITEV-prelom.indd 56

12/28/09 2:08:41 PM

god, grlice? Kot puhasta snežinka, ki brlivkne v sinji nič?

Cekuta se je klanjal.

Pocingljaval z rožnim vencem.

Si pokril obraz: »Bog, moj Bog – a bi me ti zapu­ stil?« Kapljo je prevzemalo: Kaplan vse bolj drsi v otro­ čjost. Od zelo zagat v norost. Zganja hrup kot v zakri­ stiji, če se mu zlasata ministranta – z vrat je spet pre­ vidno zašumelo. Ko da maček oblizuje kost. Obšla ga je tesnoba. Od povsod je, z oken, špranj, v podobi ka­ čjih zob, zazevanih pod strop, strašila mesečina – spet je zunaj rahlo cvrknilo.

Cekuta se je, s prsti v ščepèc, trkal za kesanje. Mr­ zlično jecljal: »Gospod, pouči me, kako v nebo, ne da bi nam kaj natrgalo teles!« Brbral je v pest, ožeto k nosu – Kapljo je nasršilo: Ko da nekdo po mačje hodi v hišo?

Znamenja dopušËajo domnevo V ustih je zaznal lepljivo, polžjo, prašno slino.

Siten mraz, otóplil ga je hlad iz ročne bombe. »Ni mi pomoči, obsojen sem pač nase,« je kaplan zamiral. Se s klečanj sesedal v kot, po turško. Žmeril, 57

03_BRITEV-prelom.indd 57

12/28/09 2:08:41 PM

ko da ga je oklatíla pijača. Si začel, gorjup, šušljati: »Že­ jen sem! Kot žolna žejen! Bolj – ko duša v pèklu vic!« Kaplja je prisluhal ven. Z nohtom drezal po grana­ tinih zarezah – pa Cekuti zvezal lakte za hrbèt. Se zdr­ sal dol. S puško v pesteh pripiral, bolščal. Prežal. Ostr­ meval skoz rogljiče mesečine, položene vsaksebi noter.

Se kot mesečnik, ob steni, s korakom v korak, z nape­ timi očmi, brž mu je zakljuvalo v sencìh, odpravil h kuhinji. Natočil cinast piskrček. Kapníca je pohlevno pricurljavala. Dajala glas kot mačice oledenelih vrb vzdolž potoka o božiču v burji. Stisnil pipo. S piskrcem obstal. Odrevenel – na pragu se je temno zrisala posta­ va. Prej ko se mu je preplašenost vžgala v strel, je oni vprašal: »A bo vse v redu?« Kaplja je uganil: Komandir. »Mhm! Nič ni narobe! Vse!« Daleč kod se je v noč usula toča treskanj. »Makaronarji. Lovijo laške zajce – mačke.« Kaplji se je veža gugala kot čoln v skalah. »Kje ga pa tiščiš?« »Na kmečki peči.« »Ih, kmečki? Je kaj nekmečkih blizu tod?« V spuščeni roki je držal debel samokres.

Pa ko da se je z vedrega neba ponižal siv oblak, za­ kril dvorišče – v hipu ni bilo sred vrat nikogar.

Le dve jablani sta plaho zadrhtevali čez pot.

58

03_BRITEV-prelom.indd 58

12/28/09 2:08:41 PM

Kaplja se je vzpel. Kaplanu spróstil vrv.

Mu dal vrček: »V svetem pismu, če prav pomnim, se nekomu po­ smehujejo, ker se ni znal rešiti s križa dol in – ker mu Bog ni maral na pomoč?« Cekuta je pohlepno pil.

Obakraj ustnic mu je puščalo.

Oddahnil se je. Se otrl v rokav.

Spet nagnil. Lizal rob: »Življenje teče med nesmislom in ljubeznijo. Kot reka mimo takih in drugačnih skal. Pogan vpraša: Kam? Nekateri smo ljubezen – drugi pa?« »Nesmisel, kajpada!« je Kaplja naveličano zazdeh­ nil. »Saj – znamenja dopuščajo domnevo, da je res tako.« Sunil je kotlič pod cape kot monštranco v taberna­ kelj: »Se me ne bojite? Novica se bo širila kot oljna sra­ ga!« Zgrbil se je. Dlan omrežil z rožnim vencem.

Spustil stok: »V hipu se bo sonce kot krvava pest zaprlo zad za hrib!« Sopel je. Se kremžil Kaplji.

Mu po zajčje migal v šobah: 59

03_BRITEV-prelom.indd 59

12/28/09 2:08:41 PM

»In tako, Viktorija – kmalu bo do konca vsèga ko­ nec.« Stegnil se je, se zazrl skoz mračino: »Jah! In da bo potlej vse strohnelo?« »Bo, seveda bo, strohnelo bo. Vse.« »Ampak – kupujete si mačka v žaklju!« Kaplja je odmignil: »Poznamo mačka.«

Æepni noæ, zapiËen v potico Sklonil se je: Stara ura, ki je ni v madežu kraj vrat, vse bolj dremavo gre. Kaplan se je prekobacàl v kleča­ nje. Z nohti grabil h križcu pod obradek. Zibal glavo. Šepetal priprošnje. Veke so mu po kokošje padale vkup.

Jih je pa vsakič sunkasto razprl. Zamrnjàl. Kašljal. Za­ grgljal. Kaplja ga je zbliza, sotrpinsko meril. Enako naši upi, njihovi so majhni. Ničevi. So sončni prah. Mlinč­ kasta, vročično móljena molitev je uspavala – Cekuti se je glas ošilil. Še nekajkrat je zažebral, pa se z rame­ nom, mláhav, na kolenih vrečasto zalomil v zid. Usta so mu omahnila med zavihke. Zevala. Ko da se bodo snela. Prej žveplasto bledičasti obraz mu je ološčil znoj.

Ko se bo zdramil, je pomislil Kaplja, bo nemara drug, vdan.

60

03_BRITEV-prelom.indd 60

12/28/09 2:08:41 PM

Bo mar opletal, naj pobegnem daleč od njegove smrti? Celo spodžigal, naj zbeživa skupaj – kam, bi naju naši brž našli. Na màh ubili. Kot njihovi. Kot Lah. Kaplan je zamomljal����������������������������������� . Se hitro zbrusil v zbrano, stano­ vitno, lahceno smrčanje: Ko da h glasbi, ki je ni, brni pohleven, razglašen otroški kontrabas. Kdo bo, pred zoro še, odprl ponj? Moškon, odurni Peskarč, Loteráj, Popotnik? Ah, konjedercev, jim je za hrbtòm kdaj rekel komandir, ne zmanjka. Ljudje se ne bojijo niti véstnih furij. Še najmanj Boga. Kdo jih izbira? Kdo posili v kaj?

Kateri vrag, ko jim kot žganja pijanim kaže smer?

Kaplan je hrkal. Zabrbljal.

Nà, še v sanjah moli, se je Kaplja zleknil.

Kdo ponj? Kdove. Sposojeni, kostnáti likvidatorček Akacija – stržek, ko da je v zibki rast oholo pozabila nanj, z nosom v kavkin kljun, z roženimi naočniki ko dno dveh pivskih steklenic, hodil je ponoči, híter, ko da goni star bicikel, v beli vetrovki, ujedje osmehljan, huljast – Kaplja se je vsakič ob Akaciji vprašal: Kje pa je pozabil koso?

Cekuta je zaškrtnil. Vzdihal. Prhnil v jok.

Oni Čebulj morda, z obličjem kot zastaran madež?

Nekakšne belcebube, močeradki, dušne krote zvabijo človeka v – kaj? Ah, da ga res? Ali ne gre, kamor pač gre, lokav, zmrdljiv, jeguljast, sam? Podobni mrhovin­ ci so sred vojske tu, sred vojsknih tam. In zmeraj bodo.

61

03_BRITEV-prelom.indd 61

12/28/09 2:08:41 PM

Vsepovsod – čakajo. Somračni. Kot sred njivskega osa­ ta strah s prezeblo vrano na klafedri.

Objestni gospodarji vsaj za dan, dva kakšnega življenja.

Spet ga je dohitel smeh ljubljanskega postreščka Sav­la: »V gamašo skrijem praprotovo seme, pa do treh po­ noči slišim kot iz radia v gostilni, kako z veseljem se z oblaka dol bogovi smejejo ljudem!« Kaplji so se iz temè zelenkasto natkali starši, teta.

Stric – južinali so pri kužnem znamenju. Na plahti, v makih je naštel orehov štrukelj. Skledo s kuhanimi jaj­ ci. Sol in sir. Kito kožnatih klobas. Posodico z gorčico.

Rdeče vino v opleteni steklenici. Žepni nož, zapičen v potico, od rozin mozoljavo – ko da sem s kroglo padel, me več ni, tako nikdàr se jim ne oglasim.

Vse bolj je čutil, da mu sen spodmika tla.

Napenjal je oči kot polh zvrh tepke – nič.

Angel z oljkovo metlíco Šumljavo ga je vzelo blizu gor. Vsenaokoli je prijaz­ no, trudno vonjala jesen. Bledenje žarkov – v jerebiki je žgolela taščica. Razpiral je dlan z vlažno kapo, kot glina premečkano v kepo. Koledar na steni kod jim kaže 62

03_BRITEV-prelom.indd 62

12/28/09 2:08:42 PM

kraj oktobra. Nanaglo pa – z avtomobilske umivalnice se je izcédil smrad po žveplu: Čistili so jo. Na kup me­ tali preperele, stolčene, izbruhane akumulatorje. Men­ da, skrivnosti dobrega in zlega v človekovi usodi, je za­ plivkalo po Kaplji, ko je zlesenel: Na hišnem pragu je čumela starka v razprtem črnem krilu. Dobrodušno je mežikala fantíču, ta je z ročno bombo tolkel drobcene orehe. Dečkove dlani so, gibke kot pri krtu šapke, čvr­ sto stiskale ročaj. Mlatíle – Kaplja je zakričal kot v zr­ calu: Videl se je. Slišal nič.

Slišal je le hrest lupin, udarce, ko da bat razbija po­ čen zvon.

Stresalo ga je od groze.

Planil je – kaplan ga je spet stresel: »Ko čuvaj zaspi, v noč zapoje sova. Sveča tamle, do­ goreva.« Zajecljal je – prsti so mu trznili v puško.

K bombi zad za pas.

Cekuta je vzdihnil. Se odplazil drugo svečo netit s prvo. V rokàh mu je nerodno drgetalo. Vzdignil je sve­ tlobo. Kot s ciborijem stopil sèm, tja v izbi. Se med oknoma obrnil. Stenj približal ustnicam – v plapolanju se mu je obličje pačilo v prikazen, navozlano iz prste­ nih beloušk. Zmrgódil se je v kisel smeh. Odložil luč.

Se spet obračal, poklapan, ponižen, h Kaplji. Se težav­ no shribolazil gor. Do desk: 63

03_BRITEV-prelom.indd 63

12/28/09 2:08:42 PM

»Živa sva, Viktorija – kot mrtvo listje sred adventa se najine besede še osipajo na naju.« Kaplja se je, strgan od zadremanosti, zbral.

Obujala ga je nekakšna zoprna hvaležnost.

Bolščal je v Cekuto – ta se je po štirih spravljal v kot.

Se mršil po laseh. Se z nohti česal. Si rokav pretegoval k pestem: »Pa sem zaspal. Pa se je vse okoli naju dveh vrnilo v resničnost – me poslušaš?« »Če bi te razumel, bi,« je Kaplja zanergàl, »tako te ne.« »Žal.« Kaplan je zmignil, brž potihoma vzkliknil: »Čudež – Kana Galilejska! V sanjah sem prišepal po stopnicah mimo dveh kamnitih piramid skoz hra­ stove, mogočne duri v hram, da bi se podáril, kakršne­ ga me zdaj vidiš, pošvedranega duha, povaljanega, Bogu – gneča! Drug pri drugem! Ni nikamor šlo! Ko da jih je Gospod v cerkvi sproti delal, so se usipali, ko da brez konca, znojni, s klanca kam! Nad njimi je v nizkem letu jadral angel z oljkovo metlíco. Jih tu, tam škropil s hladilno božjo roso – no, tako.« V žep je pobrkljal za rožnim vencem.

Se kraj Kaplje skljukal v mrak: »Angel je zaterjal: Ne boj se jih – kot rajske ptice so mu harfe pele!« »Slišati jih je bilo ko težje dihanje. Smrčanje.« Cekuta se je zmedel. Si z dlanjo poribal nos: 64

03_BRITEV-prelom.indd 64

12/28/09 2:08:42 PM

»Meni se je videlo tako, tebi se pa slišalo tako – vseh vrst nas je priteplo v to dolino solz, kjer ni ne črnega ne belega: Je le nadležna sívost.« S prijazno plahostjo ga je, potrpežljiv, skoraj prija­ teljski, vprašal: »So te v Šentvidu naučili grščine, da bi me spravil tja, kjer bom?«

Dal bom kamen krsti na pokròv Kaplja je odmahnil. Pahnil prst na usta: Kot med zajčjim lovom se je daleč tam razdrlo ducat strelov. Ka­ plan si je prikimal: »Jah – tujec. Ko da nekoga brani pred nekom?« Kaplja se je z uhlji stegoval, da bi še kaj ujel: »Če bi s to svojo brambo ropotal doma, bi tod bil mir!« »O, Viktorija, kdaj boš razumel, da zgodovina valo­ vi?« Mesečeve vitice po zidu so spominjale na trske po­ zlačenega okvira. »Sreča, z gnojnim vozom je zrohnela k nam! Bo kam pognalo kaj?« Cekuto je zagatno gnala lakota po besedénju. S ka­ 65

03_BRITEV-prelom.indd 65

12/28/09 2:08:42 PM

zalci si je svedral v zrak. Z dlanjo kiparil mašne vinske vrčke, ko da še ne ve, ali naj moli ali bi zadréžno drezal v Kapljo: »Smrt, ta se začne v očeh.« »Čigava smrt?« »Smrt! Vsakršna – v očeh!« Za hip se je prelamljal, ko da bo zgrmel na čelo.

Zastrmel. Vzkriknil: »Smo daleč padli od Boga! Edino smrt lahko vas – nas otme nazaj!« Kraj njiv se je kot od strpinčene živali strgal stok.

Cekuto je potišalo: »Pa sem verjel, da se spoznam na srečanja s polnoč­ nimi strahovi!« Kaplja se je trudno, zviškoma ozrl, ko bodo vdrli, bo v lobanji, kjer je še sinoči kaj bilo, edinole temà – kapla­ na je vznašalo. Ko da si bo zapel. »Oj, Viktorija, kdor se bije za ljubezen božjo, je kot jama v rastlinjaku: Kolikor je zemlje dala, toliko bo več prostora za dobrotno luč in zrak!« Zapestja je položil k prsim.

Molčal – se na màh začudil: »A grejo leta! Kar je bilo včeraj, je kar predvčerajšnjim!« Prek njiv se je živalski jok votlil v odmev.

Se bližal. Grčal po stezàh.

66

03_BRITEV-prelom.indd 66

12/28/09 2:08:42 PM

Ko dedu v miru čebelnjaka – spet mu je, Kaplji, gla­ va kinkala.

Spet je iskal do svetle pege v steni tik nad vrati, k uri, ki je ni. Čas, sikal je kot lok prek strun.

V ušesih ga je tanjšalo v kačji zven. »Še majceno, Viktorija – že bosta zora in vsakdanji gnoj zalila noč!« Kaplji je v kolenih zdrevenelo. Zleknil se je: »Veš, kako se bo končalo – odkod tvoj mir?« Kaplan si je objel oči, zašepetal skoz prste: »Po svoje sem se bojeval za žlahtne, vidim pa, vse bolj težavno dosegljive cilje.« V Kaplji je zakuhalo: »Aha – ko si posadki dol sestavljal iškarijotske listke?

Jih vtikal deklicam v kitke!« »Z mrtvim govoriš, si pa tako krivičen.« Spustil je dlani, omagan. Ga premeril: »Pravim, po svoje! Slavim svoje svetnike. In vi časti­ te vaše. Pravim, živel sem, da bi vam bil čimdlje čim­ bolj v škodo. Pravim: Vsakršno! Ste me pa naslutili. Me zelo na hitro razvozlali, hja: Kdor bo zmagal, bo zaslu­ ženo lahko narobe klical Cuius religio, eius regio – čigar vera, téga oblast! Pa če bi bil pogan, bi si zaupal: Dal bom kamen krsti na pokròv, da se nikoli ne bi več od­ prla. In se, vdan, izgubil tja, od koder sem prišel – v nič!« 67

03_BRITEV-prelom.indd 67

12/28/09 2:08:42 PM

Mlada æenska Ërnih las Dolgo, nepremično sta nemela.

Vsak v svojih strahovih.

Kaplji je kaplanov rožni venec kot nihalo v uri rezal čas.

Od čudnih šumov krog in krog je segel k puški.

Jo skrivšema odpel: »In če je zemlja, ta, kvečjemu semence v golši kak­ šnega golobjega, recimo mu – nadbitja?« »Rekel si Boga?« »Rekel sem nadbitja. Bog je še presneto daleč.« Cekuti so roké z ramena dol kot opici slonele v peč: »Jaz mečem svojo smrtno senco – ti si pa blebe­ taš.« Kaplja je, razvnet, osluškoval.

Mu rekel, da bi rekel: »Če je vrag le znak za zlo, bo potemtakem tudi Bog zgolj znamenje za dobro. Da ni morda kako druga­ če?« »Eh, ti moji udje, na poti v prah!« Ko dih so Kaplji misli lile druga v drugo. Se preri­ vale. Ga vzdramljale. Napenjale – Cekuta mu je, z liso mesečine v revnih obrveh, zašepetal: »Kmalu me ne boš več videl. Jaz pa te ne bom več 68

03_BRITEV-prelom.indd 68

12/28/09 2:08:42 PM

mogel videti. Na grobu bo prhnel slovenski Janusov le­ pak: Do tod je pritacàl kaplan Cekuta. Zagrebli smo ga v pekèl! Zadaj pa: Je plemenito nrav imel kaplan Cekuta.

Zaprli smo si ga v srce! Norost, Viktorija, jaz – o prvi zarji me bo porodilo v smrt! Ko da ste mi oprtali pe­ klenske uteži: Bolijo me. Bridkó mi je! Naj neha cvesti to trpljenje – ampak: Je res enkràt samo nobenkrat? A to drži tudi za naše tu, enkratno životarjenje? A bi se torej reklo, da me ni?« Spod klanca k hišam je potihoma zavil ropot vozov in bornih vpreg.

Kaplan je vzniknil od peči. Udaril v stropne deske. »Pa, saj se smrti ne bojim – grdo sem radoveden!« Od hudega je drgetal.

Vrh vek se mu je zbirala zelenkasta medlíca. »Kraj sveta, Viktorija, je zame kar se da pred vrati. Še dve mižánji s pušk. Še štirje streli. Krik v sončni vzhod. Še pol vzdihljája. Pol mesarske kletve – pa že bo, kot sem včasih slišal, le še pesem slavca v meseči­ ni!« Kaplja se je prekobálil. S peči pristal na ždič. Se za­ srepel v Cekuto. Ga z očmi ostro vkoval ob steno. Se odgnal na tla. Odmaknil vhodna vrata. Sključeno, na preži stopil zad za puško. Ven – vreme, nežno čipkasto, z razpetimi meglicami prislonjeno čez hrib, se je že ko­ dralo v rožno runo.

69

03_BRITEV-prelom.indd 69

12/28/09 2:08:43 PM

Iz rjastega tatrmana je v korito požvrkljaval droben curek.

Voljna pajčevina jutranjega vetrca je plapolala v se­ nožet.

Za skednjèm je stal nekdo v obaltnih škornjih. Se obrnil. Spet pogledoval. Odšel – se spotoma spojil z mračino, ki je iz nje stopila mlada ženska črnih las. V hlačah. Grenko tarnanje se je primešalo v škrtanje sla­ bo namazanih koles. V párkljanje zmedlelih krav. V prhanje polmrtvih konj – joj, mama! Mama, joj, je to­ žil svetlolas, izhiran glas, prebadan z bolečino: Prosil, naj ga ustrelijo, tovariši! Ne morem več! S klanca dol je rjulo. Vzdihovalo – ranjenci so z lojtrnikov, na otepih slame mrgoleli, trzali kot ribe v kadunjah o poplavi.

Drugi so ležali snopasto, zagrnjeni s potrganimi koci.

Mimo hiš je hrup daleč gor prebujal pse v zadirčen lajež.

V redkih oknih je zatlela luč.

Se je očrtal madež lic v ruti. Žalostna procesija je omagovala. So ji pa vijoličasta bliskanja ročnih svetilk pomagala naprej – Kaplji je bilo, ko da se vleče za vozírji, vsakim, smrad po kislem znoju. Po zdrapanih odejah, páckavih od starega gno­ ja. Kmalu se je noč spet ugasila v temò. Le kakšen pes je še povpraševal do psov, sam, zaspan, kaj se je tako prikrito hrupnega zaneslo iz vasi.

70

03_BRITEV-prelom.indd 70

12/28/09 2:08:43 PM

Vonj po sadju, rušju in semenju je venel, dišalo je po rosnem.

Ko da bo zemlja legla v grob Kaplja si je pljusnil dve prgišči vode na oči.

Otrl vrat. Se vrnil.

Druga sveča je cvrkútala, plesala.

Pleskala bezljave strahce v strop.

Cekuta se je ihtno, na kolenih, po latinsko križal. Si dajal razpelce z rožnim vencem k ustom: »Se mudi, je torej konec.« Si obrisal znojne srage z ličnic: »Čudno pravzaprav! Jutra, ki prihaja, ne morem ne izmeriti ne razumeti – a ga ti?« Kaplja je odkimal. Pahnil puško k mizi. S kapo stepel prah s klopi. Pomislil čas, menda.

Gledal je v smetljiva tla: Čas – začel se nama je surovo krčiti, tvoj čas, kot vlažen škorenj v ognju.

Kaplan je čakal na besedo, zmignil, zvlečeno povzel: »Če ni vse rožnato med nama, je pa postlano s tr­ njem dobre volje.« Potisnil je obraz v dlan, jecnil: »Kamor grem, ne bo trpljenja!« Pobožal si je palec. Gumba na rokavu: »Malo bom odnesel tja – lastno senco.« Prevrnil se je. Poiskal s peči. V Kapljo.

71

03_BRITEV-prelom.indd 71

12/28/09 2:08:43 PM

»Svet ostaja isti: Drugačimo se mi! Bo kdo prinesel kaj bolj sončnega v to zbegano, poraščeno deželo, ki ob zori žre mrliče – o, čas vinograda z gomilami! O, čas trgatve senc! Počenjamo, ko da ne bo nikakršnega jutri. Vendàr nebo, Viktorija, nebo se ne spusti v pra­ zna srca! Prihodnost, ta podaljšek sleherne preteklosti – bo zmeraj isti dež. Iste prašne jerebíke ob občinski cesti. Isti kažipoti na brezpotjih. Bog pa me je dal! Bog je sodil – Bog, me boš pobral?« Z nakljukanim kazal­ cem si je križem šel po licu, ali bo dovolj obrito. Se spet križal, bunkasto, ko da se z dolgimi žebljí pribija v zid.

Pa onemel. Molil. Si zašepetal: »Je menil mislec: Nič od vsegà, kar je, ni za modrijana tolikanj zares ko to, da bo moral pač – umreti!« Rebra v oknih, jih je Kaplja gledal, so se črtala v temò. Dodal mu je: »In o ničemer ne bo prej tako nič vedel kot o tem: Kako bom umrl?« »Saj – m���������������������������������������� ed vsemi večnimi resnicami o preminevan­ ju je ta prvotna.« Cekuta je vse bolj hripél.

Ko da ga kaj ščemi v grlu.

Povzdigoval se je, zibáv.

Z rokami v rožnem vencu.

Od grenkega mu je molitve sproti sesekljalo v síkast nič.

72

03_BRITEV-prelom.indd 72

12/28/09 2:08:43 PM

Pa se je, kládivce v budilki, rezko prebudilo v prvi kikirik.

Cekuta se je zamajal: »Bog! Bog – a si me spregledal?« Izbolščeno se je obračal. Zóbal ustnico.

Si zribal uhelj: »Kako je čudno, z menoj ko da bo zemlja legla v grob!« Kaplja je razdraženo vprašal: »Kakšna zemlja – kam v grob?« Kaplan ga je kot mesečnik premerjal. Zibal glavo, tiho poprijel: »Ko da bi svet umiral, ko umiraš.

Se tudi pravi, ko umreš, Viktorija, umrejo zate vsi. Vse! Človek se rodi, umre: Kolikokrat na noč ali skoz dan se svet rodi, umre?« Znoj se mu je zlival v jok.

Se močil Kaplji na zapestje.

Spet je petelin kot raketa prsknil v zor – otresel pti­ ce. »Ledina, ki jo tlačim s čevljem, ve, da je le svetla vnanjščina temè.« Nalomil se je h križcu v stisnjenih pesteh. Se stisnil v bedno gmoto, prevlečeno z razšitim suknjičem. S ko­ molci pri nogàh: »Zvezde! Zvezde! Zagrinjali me bodo vonji gozda! Mesečina, ljubi Jezus vsemogočni – ali?«

73

03_BRITEV-prelom.indd 73

12/28/09 2:08:43 PM

Košato slivovo drevo K hišnim vratom so po vijugavi stezì prišli koraki.

Dva, trije pari nog so počakáli zunaj. Za koritom.

Kljuka je udarila ob zid. Po veži je zaropotalo, ko da se mudi. Škripnilo. Močvirna, petrolejasta svetloba se je zagatíla v izbo. V njej se je grobo zarisal Péskarč, mu­ lovodec – čokat, plečat mrlič: V drvenju, sred kratkih krikov in spodbujevalnih žvižgov, kletev, švistanja ko­ zaške konjenice, kot na lisičjem lovu se je gnala zad za pretepenimi alpinci, razbežanimi v sipek sneg, v me­ gličje, je zapódil bajonet na puški v sivca: Žival je hr­ znila. Ga šavsnila. Mu kožo strgala od ust.

Ga spremenila v mrtvaško glavo.

Kaplja je vstal na ždič. Poprijel kaplana.

Mu počasi dal s peči.

Dal vrv Peskarču, ta je Cekuti lágodno zapeljal lak­ te za hrbèt. »Življenje si zasluži vse priznanje, Viktorija, živi ga po pameti!« »Zapri, ti tu! Brž, drži gofljo! Brž, brez besed – po­ sadka se je napovedala v obisk!« je Peskarč enoróč za­ tegoval kaplana krog zapestij. Sapa mu je čudno šla mimo razgaljenih, s tobakom počrnelih zob. Kaplja se je čudil: Mulovodec, Peskarč – ni nosil puške. Niti sa­ 74

03_BRITEV-prelom.indd 74

12/28/09 2:08:43 PM

mokresa. Samo pod pázduho, po lovsko, kljunat, roba­ to brušen kramp.

Kanji klici so mrakobnost hitro barvali v jutro. »Moj prvi rajnki dan: Kajpak brez besed, Viktorija – ga boš pomnil?« Peskarč se je urno vrnil prežat ven. Na prag. Se za­ mrmrat z možmi, tenko potaknjenimi sèm, tja v senco.

Cekuta je zadihal v nenavaden mir. Gorjupa usta mu je oživila rožnata bledica. »Inu je is vezhera inu jutra bil pèrvi dan, sem bral. Kje? Ah, pozabljam! Ah, no: V prvi Mojzesovi knjigi!« Z gnojišč je rigalo iz viteško neumnih petelinov.

Kavdránje kur, zabrskanih vzdolž hlevskih vrat.

In prvi žarek – kot zlata tačka se je, zanesljiv, ustopil z okna. Kaplan je čakal. Z dlanmi na križu. »Naj tvoje ude greje sonce, Viktorija! Naj mete nate češnjev cvet!« Sonce – Kaplja se je sklonil: Kot s tesarskim svinčni­ kom je črtalo v obzorje. Se vzpelo tostran strmo gor.

Se zlilo čez. »Viktorija – ker je ponovnih srečanj v teh mesecih manj kot sloves!« S težavo je zavlekel suknjič.

Kráspal v žep. Mu, sramežljiv, ponudil britev, zamota­ no v packast robec – živahno zarjo je razpiralo kot v sladkávem igrokazu. »Grem. Čez dobri uri, tri bom že tam gôri!« Spet je pogledal v strop: »Med zbori angelov – ti pa: Lepo se imej!« 75

03_BRITEV-prelom.indd 75

12/28/09 2:08:43 PM

Sonce je zatreslo blesk čez rosne strehe.

Peskarč je prihitel. Jim pokazal ven.

Stopal kot za plugom.

Obstal je za koritom.

S pogledi rezal v jutranji, vonjivi zrak.

Kaplan bi Kaplji dal rokó.

Je pa le trznil z glavo. Pomrmral: »Viktorija, zbogom. Naj živi Kristus kralj!« Kaplja je skomignil: »Zaradi mene – naj.« Zeleno zláto, skraja bistro jutro se je jadrno stoplilo.

Spočita svètlost je odstrla kos ovinka na pobočju, senč­ nega od sivih sliv. Vetrc je prijazno spenjal vitice ro­ bidja vrh melišč. Šli so mimo hiške sinjih oknic, belih sten, rdečih korcev – sred zatrépa je grozilo pol jele­ njega rogovja, popacanega z izpljunki vrabcev. Kaplan se je, slaboten, oslabelo vlekel. Nekam zmahedran. Kot pijan. Roké je krčevito rinil ravno dol. In spod rokava ven. Na peti črne nogavice se mu je svetlikala velika luknja. Skremženo se je oziral. Vse bolj na kratko.

Kot v življenje – se oddaljeval.

Za njimi se je napotilo dvoje lačnih mladih mačk.

Kaplja jih je zadnjič videl daleč zgoraj, kraj ovinka – glavó je drugemu za drugim zbrisalo košato slivovo drevo. Zavil je tik za hišo. Držal britev. Pot mu je zapr­ la stena. Prislonil se je nanjo. Dišala je po plesni.

Po prhlem lesu, prsti.

76

03_BRITEV-prelom.indd 76

12/28/09 2:08:43 PM

Zagrebel je oči v grobi raševinasti rokav.

Noč tam gori je prek travnikov bežala spat ko trud­ na, sita srna.

77

03_BRITEV-prelom.indd 77

12/28/09 2:08:44 PM

2 OD NA©EGA POSEBNEGA PORO»EVALCA All'illustrissimo messere nostro3 Giorgio Napolitano (10. februarja 2007)

3

Presvetlemu gosponu našemu.

79

03_BRITEV-prelom.indd 79

12/28/09 2:08:44 PM

Jaz, naj reËem, doktor Peter P. Junior (iz dnevnika na gradu Scharfenberg) 1.

General Díaz je sodil: Pred vsako bitko je treba vsaj prešteti topove!

Zaslužni dunajski kronist Klackerklüten, z opletavo kozjo bradico, koščat, vitez uzde, je zamudil slavnostno nesrečo: Pred Kanalom se mu je kobila obalíla od po­ gubnih kolik.

Sam sem bil na konju, je potárnal, konj pa peš!

Poroko naj bi prefotografiral – je pa iz talentiranih poslušanj domorodcev brž uganil, bom povzel: Isti lju­ dje, ki so prej ovajali sosede, da ne hodijo v cerkev, in jih potlej ovajali, da hodijo, jih zdaj ovajajo, da ne hodijo!

Moja beležnica je črnkasta od zaznamb o tej divjaški pasmi – nakotila se je vzdolž vzhodnih mej. Edinole naši prekupci jo z okisanim, vendàr smejavim potrplje­ njem imajo za soseda. O nesreči: Župan v Tolminu, za­ sanjani nasélbini nad Sočo, bi na hitro rad odpravil hčer. Pregrešni vampič se je Mirjam vse bolj bočil pod predpasnikom. Od vdove legendarnega goriškega na­ takarja si je sposodil frak. Lakajske čevlje (ah, lakaste!) in – frak? Pretesen. Rokavice iz oguljene bombaževine bi za prvo nujo šle. Jih je pa že 1929. zluknjal molj. Kljub 80

03_BRITEV-prelom.indd 80

12/28/09 2:08:44 PM

vsemù so svatje ogolili tri odojke. Popili, porazbili za poltretji škaf buteljk z vipavcem. Kolcali čestitke v žu­ pana, ker si je omislil tolikšnega zeta. Potlej jih je zma­ hedralo sred noči pod cesto. Druge nekako domov – o nesreči: Ženina je pripeljalo v lilastem volkswagnu.

Lágodno, ko da ga poteguje vol. Mižal, bolščal. Mižal je. Vmes pa smrčal. Butnil v plapolávi mlaj. Zavrl v za­ kristijskem zidu. Cerkovnici potrl nogo. Z nevesto so ju stláčili v rešilca – otrok, imenoval naj bi se Denis, se ni več najavil. Natanko take, še veliko hujše se iz dneva v dan porajajo tam čez.

2.

Eh, ta dolina vsakršne utrujenosti, naj se je polotim?

Zakaj kar ondi bo, tišči na strah, le za primér: Ovoha­ vali me bodo psi, prapsički psic, ki so jim z gobca po­ bingljavala krvava spolovila slečenih, po robidíščih razsejanih, strganih sardinskih grenadirjev. Veter, vi­ dim, preskakuje strehe. S klanca zaudarja po katranu.

A da v nebesih bo veselje zaradi morebitnega spreobr­ njênja grešnikov, po Luki? Prav, naj bo – vame pa mezi nemir. Ondan sem na vlaku, priškrtal je z njih sèm, sprožil čevlje po zelenkasti preprogi. Odprl pločevinko s pivom Dreher. Razgrnil časopis, ko je starejši v senčnatih naočnikih zagrčal mlajšemu, dotlej sta dremala, o kreaturicah v neki tamkajšnji električni cen­ 81

03_BRITEV-prelom.indd 81

12/28/09 2:08:44 PM

trali. Zgodba, vredna vsakršne grozljivke: »Ko zazrem podgano, večje so kot kratkodlaki jazbečar, se mi, vsákomur, vzdignejo lasje – čeprav jih, glej me, ni. Za­ gata je, ker se ne ve, kdo naj kómu gre s poti! Prhanje, sisikanje, kri hitro vre!« Jih je, teh mamutskih zverinic: Zvrtale so 119 kilometrov rovov. Do zadnjega obžrle kable, pokvarile naprave, najprvo telefon. »Streljali smo jih! Zastrupljali – huje se hudič plodi!« Dodal, kar mi je že kdaj omenjal Klackerklüten: »Po turških stiskanjih v 1683. se kifeljci na Dunaju pekárijo v po­ dobici polmeseca!« Spet spal – 3. ker ni več skrivnost, da sta se nekemu ljubljanske­ mu nadškofu pred velikonočno spovedjo izlegli v tre­ buhu dve kot hostija beli golobici: Kam se je razpletlo z milima krščanskima kokoškama? Ni poročil. Sem pa od onkraj kod prejel s priporočeno pošto knjižico, po­ dobno damskemu molitveniku, Pet nasvetov za poboj domačih izdajalcev. Kapelica tam spodaj, grajska, stara, vsa kot vinski hram, čumi v krogu híravih cipres. Nad vrati se ji beli kamen z vegastim napisom Industria Capellani Et Labore Vicinitatis.4 No, lepo – a je člo­ve­ kovo gorje staro kot Bog ali Bog star kot človekovo gor­ je, to bom še naprej imel za vprašanje. Sodniki pač, 4

S prizadevanjem kaplana in z delom soseske.

82

03_BRITEV-prelom.indd 82

12/28/09 2:08:44 PM

enako kot igralci, ne dočakajo posebne stárosti. Utrga jih opešano srce, ker podoživljajo tako veliko slehernih usod – spet vprašanje: Kaj pa tisti, ki so krivi teh usod?

Odkar mi je na Brandenburškem tresk treh ruskih tan­ kovskih granat izlil oko, sem neodločen. Plah do žensk.

Pa se zgodi, da mi je po jesenskem nočnem veseljače­ nju s tortiljami, s kalvádosom Christine dala zjutraj te­ lefon: Pospravljam. Pod kredenco sem našla oko – a ga pogrešaš? Potipal sem se: Nak! Popoldne je spet zabrnel odurni zvok: Oprosti, prosim, davi sem te prebudila – odluščilo se je nagačenemu čuku pred verando! Se sko­ trljalo med smeti, oprosti! Vzdihnil sem, ji zamrmral: Pravi moški terja vilice, čeprav in tudi ko ima na grlu nož! Zvečer je, spet, zvrvralo v slušalki: Kaj, si rekel, da imaš na grlu? Zrecitiral sem: Črna pava kljujeta srebrni grozd na knjigi mrtvih. Nežni kavsi, odmevajo mi po lo­ banji. In potihoma odložil.

4.

Jaz, naj rečem, ne živim za ta trenutek – živim ali od včeraj gor ali od jutri dol. Vsekdàr pa tik nad me­ stom Bozen. V zapleveljenem gradiču. Nekoč je bil v posesti žlahtnih Scharfenbergov od Čedada. Štel je med gradove za razvrat in smrtni greh, Lustschlösser – jih ni bilo svoj čas premalo krog vsaj malo bolj prepi­ hanih središč. Po vojni je spodobno rabil ujetníkom za 83

03_BRITEV-prelom.indd 83

12/28/09 2:08:44 PM

bolnišnico. Mrliško vežo. Zdaj, ponavljam: Podrtija.

Kuščarji, bršlin, trhloba – ima pa še nekakšno rjasto hišno številko nad okrušenim portalom. V nočeh z dežjèm se po stopnicah zlivajo povodnji. V svitanju, ko so dvoranice do gležnja v mlaki, grem v gumenih škornjih gledat plivkanje pocrklih in zamahce prežive­ lih miši – ko da vozijo biciklček. V to preperelo domo­ vanje me je pripeljala hoja za samoto. Ni drago. Ali na­ tančno: Je zastonj. Privadil sem se mačjim vriskom. In korakom po režavih dèskah na podstrehi. Kriku, ki se zasadi v temò kot klavski nož. Cincljánju zvončka spo­ daj kod, ko se pojava norega duhovnika s popotnico spotika skoz robidje strmo kam in z ruskim basom ple­ te psalmodíjo – Ubi Caritas et ubi Amor, ibi Deus!5 Nič me ne pohabi v strah. O mesečinah, ko se kje pregiblje od prikazni, sem kot leskov list v zlati lisi na studencu, vóljen, zbran. Na primer ondan: Bral sem Vogelweida, ko zapleše luč v petrolejki. Vstanem do copat. Stojim v lini – ga uzrem. Nič novega. Spet eden: Vzel se je vrh kačjih rid in po strmini dol. Se spotoma razklal kot zrela breskvica. Spod kože je s koraki lokostrelca stopil okostnjak. Čakal sem, da bo iz mláhavega, povoščene­ ga življenjskega kombinezona duša vzletela kot na oljih renesančnih mojstrov – v podobi grlice. Ali metulja.

Ali sinjih zubljev. Ni. Vse se je sesedlo v klavrno pre­ 5

Kjer sta usmiljenje in ljubezen, tam je Bog.

84

03_BRITEV-prelom.indd 84

12/28/09 2:08:45 PM

svaljkan kup. Glávo je izpihnilo kot sivkasto kapuco. Z nje je še pomigal stisnjen uhelj – je pa v borovih vejàh prepeval slavec. Vrnil sem se h knjigi. Jo zaprl. Se spo­ mnil jetičnega korporala. Pisal se je Golo Silbergeld: Koliko ver, njih vsakršnih bogov je vse od Adama in Eve sèm zavrgel čas! V nič! Človek – ta pa kar živi! Sedèl je pod čelado. Razkoračen. V kaverni. Na zaboju z roč­ nimi granatami. Si bzikal kri čez blatne golenice: Bog in vera! V zgodovini hitro mreta! Človek – ta pa kar živi!

5.

Mama mi v razšitih, znošenih sandalah ob nedeljah speče kunčje stegence. Krompir. Pol paradižnika. Za­ kuha žličnike v šodóju – bolj in bolj je grbasta, kame­ lasta, prhljajasta. Podbradki, gólša, gube, ti grobovi, ki je čas pokopal vanje marsikaj. Bo skôro plešasta, v uma­ zani lasulji, z muco Rintintine, ki ne more, noče več dr­ žati moče, zbrizga jo krog sebe, jah, je joj, v naročju – neodločen. Plah. Do žensk. O binkoštih sem jim sred sanj, po vzorcu za ugrabljanje Sabink, otel Errando, čr­ nolaso sramežljivko. Mladička je bila pošteno uro tri četrt z menoj – obudil sem se nagarán! Errandina de­ viška íhtavost me je spestila z lepim! Revica, jih pač pre­ more, blagrov – pričarana iz alabastra. Dojki, pudinga z vonjivo višnjo! Čvrsti, ju zapira v zmrzovalnik? Bo­ 85

03_BRITEV-prelom.indd 85

12/28/09 2:08:45 PM

ginjski popek, veličastno znamenje, začetek, torej konec vsegà. Spodaj pa trikotniček iz astrahanskih dlak. Nôge, ah – noge za Labodje jezero! Stopalca? Kot pri bosih an­ gelih, ko so živó zapeli v piskanje trobent na betlehem­ ski strehi Slava, slava! Krhkost, kratkost, hitra pokvar­ ljivost: Jutri pa? Nič mar – tako razbrcanih odej na po­ stelji ne pomnim! Če sem kdaj pa prehudo trpínčav, jo zavijem v predmestje dol, v lačne mijavke podivjanih mačk. Pod jantarno sijávega zamorca v polcilindru nad štev. 6. V bedo velih seskov, črnih ust. V pege lila žil na kozjih bedrih magdalen. Smrdi po lizoformu, ribah.

Jägermeistru. S turškega stranišča. Po mentol bonbonih.

Po izjedah ob zobeh. Nad vsem pa plove, mègelca v pu­ stih dneh, tobačni čad. Kot kolerabo na živilski tržnici odberem eno – zavleče me v alkóvo. Razburljiva. Sleče.

Rad bi preizkusil njen inteligenčni kvocient, ona pa: Se pahne čezme kot kosmata past čez miš! Pet, šest minut, ko da se, meni, kam zelo mudi! V salonu rezgeta Ravel z Bolerom. Pridirja Lahka konjenica von Suppéja! Opra­ vim se, odhulim, tat brez plena, v temò. Kako krivično je, da gledamo v samskem samca, ki ga je obšla prilo­ žnost, onesrečiti denimo eno ali 119 žensk – neodločen.

Plah. Mi ni v pomagáj ne spraskana čelada na polici. Ne železni križec za pogum.

86

03_BRITEV-prelom.indd 86

12/28/09 2:08:45 PM

6.

Večerna zarja je zlatila šopke rož, v pavji rep razra­ slih krog vrtov, ko sem odprl v skriti tabernakelj. K ploski steklenici – češnjevec: Doslej mi je napredel kar nemalo zanimivih vprašanj. Zakaj? Živim iz koga, kam, za kaj? Odgóvori – jih prežvekuje rdeča ribica v bider­ majerskem steklenem vrču! Čemu sem jaz, ne Ukra­ jinka v slamniku in v mušketirskih rokavicah, ki pri baronici de Britto teše živo mejo? Skrivnosti je v nas kot zvezd nazaj grede po klancu dol s polnočnice v bo­ žični burji. Uganeš eno, te zakrije druga, te ovije tretja, po četrti, ta se ti smeji, ni več moči – korakamo kot prašni pešci pod natlačeno tornistro iz kasarne, ki je rojstvo, v kasarno, ki je smrt. Pritlikavi smo. Slepi.

Vémo, da kaj več ne vemo. Zganjamo se, póstarni, za­ piti strici prek plesišč! Kričimo k oknom, klavrni bru­ silci škarij, nožev! Kdo nam bo vendàr pokazal kam?

Ah, da, saj: Kdo. Ob teh vzdíhanjih zavoham dim ka­ dila, dah teles, oblitih z neizmitim znojem, potaknje­ nih sred maš v klop – o, hvala, Bog, če si jim dal vsaj praznih upov, ver! Brez vsèga tega bi se kdaj že rádo­ stno zavrgli v grob. Meni vsaj ostaja, meni v tem zamr­ lem, prhlem gradu nad ovinki mesta Bozen, kaj? Osta­ ja prvi sosed, čislani baron de Britto, Sigismund v belih dokolenkah s kratkim častniškim usnjenim bičem po angleško pod komolcem: »Škoda pravzaprav, da ni 87

03_BRITEV-prelom.indd 87

12/28/09 2:08:45 PM

Boga – kar naredi, predragi doktor, ponájvečkrat kar dobro naredi!« Iz te zamišljenosti me je stresel Kuno, pismonoša. Ropotal s tolkalom, da je z veže gor grme­ lo na vihar. S tolščátih lic so Kunu risale debele znojne solze. Ganil ga je zadolženi zelenjadar Ugo: Da bi se izognil morebitnostim karabinjerjev, je Ugo begal spat celo med križe, v kot pokopališča. Pa snoči v hipu ko­ nec vzel, ko je iz jame kar se da na lepem zarjovèl mr­ lič – grobar: Nadelan z vermutom, je v grobu spal. Po­ poldne sem v mrtvašnici postal kraj Uga. Ležal je kot na razžrtih tleh vagona. Nič več zasledovan, užaljen pa. Čakal je v moj molk. Se zmrdnil. Mi dal pismo. Salu­ tiral s prstoma – kljub skrhanemu zobu sem zažvižgal!

Se, vročičen, šel odmočit. Z line gledal Kuna vrh stezè.

Si žvrgolel zbor sužnjev ali kaj že iz Aide. Načel ovojni­ co. Razgrnil bledo – za nepoklicane seveda nenavadno pisarijo: »Dragi doktor Noctifer, skrbi me, še ne vem, kaj ste dorekli krog nerodnosti, ki ste jih lani opazili v priročni­ ku. Menda, pripravljena sem na pomoč. Imam pa čez vsako mero dela – nocoj sneži! Kako se boste potemta­ kem odločili: Vlak, sani? Ne mislite, da sem nečimrno pokléknila v obljube, ki so jih tako dobrotno ponudili v juniju, med obhajilom v stolnici. Sicer pa je tu kot v predmestnem cirkusu: Ne smešno, bedno! Bedasto! Zdaj 88

03_BRITEV-prelom.indd 88

12/28/09 2:08:45 PM

me najbolj vznemirjajo dogovorjeni stavčni poudarki.

Menda jih bo kot po navadi: Dvajset – komaj trideset.

Ker morete, se oglasite. Stella Mattutin, patricijeva pi­ sarka. Ostija, glavno rimsko pristanišče, 23. v decembru 2006.« Postskriptum po Janezu: »Kakor me je Oče poslal, tudi jaz vas pošljem!« V prsih mi je curkalo. Se mi napenjalo. Prislonil sem se k lini. Se zastrmel čez morje dimnikov, balkonov.

Daleč kam v obzorje, ki velja za sopomenko tako ime­ novani večnosti: Bi hodil, hodil, sproti bi se pred menoj odtegovalo! Bi se nahodil. Kam prisedel in – umrl. Pi­ semce, pisarniško, vsakdanje, s tiskanim oznámčenjem, mi bo zagotovilo leto dni resda puščavniškega, vèndar varnega življenja: Za dan spomina, fojb in tako dalje potrebujejo gospôda komunisti v prestolnici dva duca­ ta strupenih spisov za vzdig duha ne le vzdolž vzhodnih mej – z veseljem, signoría! Oj, z veseljem! Ah, ne z ve­ seljem: S ponosno! Vzdignjeno glavó! Zrinil sem nov trak v remingtonko, ta je ostala v sobani ujetníkov. Se ploskal po bedresih. In se zakrohotal strmó v tla, ko da bezljav, divjaški, oj, z veseljem – bruham.

89

03_BRITEV-prelom.indd 89

12/28/09 2:08:45 PM

7.

Zjutraj sem se, veder in spočit, odpravil, spotoma zakričal mami vrh stopnic, prážila si je, naglušna, vsak­ danja jetrca, da grem do vznožja Marmoláde kratko na oddih pa po kmetijah napaberkovat več zgodovinsko pristnega o kravah montafónkah, kdaj že vseljenih krog te mogočne gore, doma bom v malih nočnih urah – ko mi baron de Britto pri vodnjaku z glinastim Neptunom, ki zabada ribo, križa pot. Baroničina mlečno bela, do­ stojanstvena kobila, pripeljal jo je med ljudi, je srebala s korita sončne lise in grmičasto razrasle, puhaste obla­ ke. Z vihra ji je visel list Na prodaj! Lipizzanske pasme!

Kot nálašč za plemenko! Baron, dišal bi po repi, kvar­ gljih, pa čeprav bi žulil kuro – spal je v krsti, z lango­ bardskim šlemom na betici. In s turnirsko mrežo čez oči. Samo tako mi ne zbežijo v nič najlepše nočne more!

Mudilo se mi je – de Brittu nič. Spet sem zamahoval h klobuku, za slovo. Baron pa: »Eh, ta nadškof! Bela glista v prašičjem govnu, je govoril florentinski Cosimo!« Ze­ leno siva plesen v baronovih očeh je švigala v neznano.

Se popadljivo vračala: »Mi ni ušlo, kako začenja, vsakič o približno istem času, usihati krog nas – listje? Vene, rjavi. Rumeni. Se sfrkne! Žolto jadra zvrh dreves. Div­ jad? Se skrije. Okolje? Se shladi. Sonce, a še nisem rekel: Ponika skoz pepelnato megličje sajastega dne! Zato se reče: Bog, edino bitje, ki vladaš, tudi vsèmu temu – če­ 90

03_BRITEV-prelom.indd 90

12/28/09 2:08:45 PM

prav te ni! Predragi doktor, na železniških postajah se pa bojte divjih bosonagih putifark in kislih jetrnih pa­ štet – o čem drugem pa gotovo veste manj kot jaz!« Stal je, z uzdo v pesti. V semiš jopiču. Z debelim prstanom na krempljastem sredincu, s temnim turmalínom je spominjal na oko ustrášene šimpanzovke. Po rokohitr­ sko sem se odkril: »V življenje pridemo, gospod baron, kot na izlet – o prvih nočnih sapah nas več ni!« Priki­ mal je. V strmem. Spod klesane stene, prerasle z drob­ ceno glicinijo. Me pozdravil z bičem ob ramenu. Kobi­ lo božal po baržunjih nozdrveh. Mi tjàvdan, bežno mi­ gnil – skočil sem na vlak. Se zmášil v oblazinjen sedež.

Se zlamljal, žmeril daleč kam, tam se baron de Britto vrača v klanec, vse bolj skrivljen, v belkastih zalizcih, tolikšnih kot zajčji rep, v pepita čepici na ščit nad žalo­ stno hudobnimi očmi – de Brittov rod je od nevarnega 1517. štel znamenitega sorodnika: Bratránca kardinala.

Rodbina je za njim podedovala dar za samomor samo z močjo železne volje: »Osredotoči se na smrt in ta je tu!« Celo ženitve niso zvodeníle dragocenega recepta. Sigi­ smund je rad o tem bolj molčal. Pravzaprav: Zadevšči­ no mi je zaupal zgolj enkràt. Na bolšjem sejmu. Pijan – zjutraj že mi je prišel potožit, da ga grize. Ga greni: Prelomil da je izročilo. Družinski spovedni pečat: »Saj tudi meni, pač, sem samo človek, verba volant!«6 Siv, 6

Besede odletajo.

91

03_BRITEV-prelom.indd 91

12/28/09 2:08:46 PM

podplut, spominjal bi na svojo vnémarno izdelano po­ smrtno masko. Ni se pa kesal, ko mi je, spet, sejemsko nalit, momljal, kako mu je baronica v ponedeljkovih nočeh, vsa v odišavljeni nagoti, prihajala z medenim brivskim čèbrčkom hladit noge. Zdaj mi jih umiva, pla­ polava, gorgonzolasta bedresa, Laríska Golokolenko, Ukrajinka, docela nič drugače naga kot svoj čas moja gospa – lokomotiva je zasikala. In v čudno staromodnih, že kočíjskih sunkih, rožljava, zoprno škripava, potegni­ la.

8.

No – tako smo tokotáli proti meji. Puhali. Vmes kdaj zavrisknili kot v zlatih dneh lokomotiv. Mrmrali od klobasastih oblakov, če so se obákraj vzdigovali spod koles. Izginjali smo v temò, ki jo je v predorih str­ jeval koprenasti premogov prah pod pihi rezkega pre­ piha. Kinkali – zaman sem v šolskem rebusu iskal k priimku bojnega pilota, ki je opozarjal: Kdor se jim bo pustil udomáčiti, naj ve, da bo še jokal! Med Korziko in Francijo ga je 44. sklatil nemški nočni lovec – kotlovi­ nasta svetloba je stekla v kupeju zdrugačila v zaslon: Pročelja hišk vzdolž postaje. Siva, zapuščena – kokoš­ njaki. Pred okrepčevalnico, zakrito s trto, grozdi so čr­ neli z listja kot nabrekli kozji seski, je nekdo vzmahe­ dral. Bziknil v zrak požirek žganja. Policaj, obilen kot 92

03_BRITEV-prelom.indd 92

12/28/09 2:08:46 PM

vojaški boben, z rokami na popóju, je oprezoval med prišleke: Preskakovali so dva para tračnic. S preveza­ nimi jerbasi hiteli skoz izhod – spomin, razvédril me je: Pred veliko leti sem zadrgnil Bozen v razburjenje z lažjo, da je v mesto zropotal navadni vlak, vendar z eti­ opskim négušem za okni tretjega razreda – Selássie Prvi, cesar, skôro Zadnji, naš dedni zoprnjak, je potovàl inkognito, kot eden od polopic, ki krošnjarijo z mastjo za čevlje, s kravatami na pike, s kositrnimi prstani z mrtvaško glavo. Pa se je vračal od stranišča. Pa opazil, da vagonska vrata nihajo. Pa se je nagnil ven, da bi čvr­ sto zaprl – ko udari veter, jih zaloputne in cesarju meni, tebi nič odseka prsta na levici! Novica se je do adventa potikala po mestu. Spotoma imela mlade – ah, morje Adrijatsko tamle, mare nostrum!7 Oj, naša bridka solza, slana od krvi, ko sta sred mojih žalostink vstopila možek, zmršen v obrveh, z repetníco gladkih las nad vsakim uhljem. In zasopihani Arnoldo Músyka, naš kratkovidni župnik – namesto da bi bil, tako veleva stan, odločno ženskomrzec, je bil duhovni oče dvema, trem otrokom. Možic je kuril pipico. Si kuhal nos, rdeč kot star potočni rak. Si desno lice srebal med zobe: »Ima jo, srečo s srečo! Padla je – spet nič!« Arnoldo Musyka je sédel. Migal kot kokoš vrh jajc: Kdo da ima, Bertíldo, kaj? Možiček je potiskal culo v mrežo tik pod 7

Naše morje.

93

03_BRITEV-prelom.indd 93

12/28/09 2:08:46 PM

stropom: »Žena – če ji ne pade kaj na glavo, sama pade!

Sred Sicilije mi je padla z osla. Padla je z biciklom na motorček cúcciolo. Na vlaku za Benetke ji je padla nič kot najina obáltna torba zad za vrat!« Duhovnik je bil v lahkem plašču iz črnikastega žameta. Sopihal, zdehal je. Si trl usta, trnovíta od pred­včeraj­šnjih kocin. Si spet in spet ravnal h kolenu kar se da napet platnen starin­ ski kovček. Potrkal je po njem. Povedal tudi meni, čeprav me ni spoznal: Notri, svete kosti, tu! Kupil sem jih z izkupički od – pozabil sem. Ob vseh svetih jih bo zakristán zapeljal s karavanom kazat po župniščih!

Malo sta nemela v tobakovi vonjivi smraji. Malo kak­ šno rekla. Bertildo, da je predvčerajšnjim večerjal zaj­ ca v hrenovi omaki. Kmalu župnik: Ponovil bi za teo­ logom, da se je Luter dvakrat zmotil – ko je ostro nasko­ čil papeža! Menihom pa očital vamp. Bertildo si je z vijoličnim glavničkom praskal v grahaste lase nad uhlji: »Ampak – zakaj pa mora biti v božjem redu tudi vrag?« In Musykov zavzdih: A nam ni red ob noč, Bertildo, vri­ nil dneva? Ah, ko se v množicah začne jasniti, se ne moreš več zanesti nanje! Njun uležani glas me je razta­ pljal v dremež. Bi mar zaspal – nemara bi, ko je možič zavpil v umirjeno kolebanje vagona: »Kajpak pada!

Drugače je pa angel!« Kdo, je župnik božal zdrsani ro­ čaj na kovčku. »Žena – privoščil sem si domorodko! Z vzhoda je prihajala prislužit materi kakšno stotico. Je 94

03_BRITEV-prelom.indd 94

12/28/09 2:08:46 PM

čedna. Čista. Pametna! In, za razloček od mojih sova­ ščank, pismena. Ob vseh vrlinah me še vsakič obdari z naslado, krstíl sem jo kar domoljubna strast – da imam Slovánijo pod seboj! Dala nama je poldrugega fantíča: Prvi je, plečat, grob, slabih las, Benito. Drugi, grbček, krevljast, cíncavi Vittorio, pa nikamor noče v rast – angel!« Musyka se je oziral skoz Bertildovo zmehčanost. Ga zviškoma premerjal. Za prst premak­ nil kovček, v črepinjah je zaškrebetálo: Ah, tudi z an­ geli ni zmeraj, kot je treba. Sinoda je v Loadikéi 745. reci, piši Ariela pregnala iz nebes! Sumničili so ga, da je, ne gre mi z ustnic: Demon! Čeravno v svetih knjigah piše o tem pridnem božjem slu le dobro. Z ognjenim mečem je bedel ob vratih v rajski vrt. Če je bila potreba, je rjovel kot lev! Veljal je za vladiko ognjenikov, viharjev, znano­ sti, umetnosti. Potresov! Samo na delikatno vprašanje, ali je imel šest ali štiri perutnice, ni odgovora. Vztrajam, da mu gre šestero kril! Zakaj? Sodil je med kerubine, v prvi razred, k serafinom! Bertildo je udaril s pipo v zrak. Pepel mu je prek prstov spletel sivo rokavico. Z navdušeno zadrtostjo je zanergàl: »Ali smo ljudje ustvarili Boga po svoji podobi – ali Bog človeka po svo­ ji, to je zdaj vprašanje!« Zdramil me je tih sprevodnik porcelanasto prijazne kože. Krog mene je dišalo po Bertildovem tobaku in po Musykovem zastarelem zno­ ju. Na tleh se je nemarno režal madež od možiceljno­ 95

03_BRITEV-prelom.indd 95

12/28/09 2:08:46 PM

vih pipnih saj. Spravil sem se ven pa hitro dol – pred nenadarjeno izdelano Devico z bazedovskimi očmi, samo s komolcem Deteta v rokàh. Z okrhane kamnite plošče je sivel napis Maria Auxilium Christianorum ora pro nobis.8 Z utišanim korakom pogrebne žalostinke sem v cikcakih šel do mejnega prehoda. Prežal spod klobuka. Si skrbno beležil v spomin. Pod uro, na sto­ pnišču h kolodvorski restavraciji, so trije pajacki lahke glasbe oponašali ameriške pajace lahke glasbe.

9.

Nad pokrájino tam čez je visel zeljnato zelen dolgčas.

V����������������������������������������������������� zdolž mene pa so ure šle kot v teniških copatah – ku­ pil sem óljnati kruhek. Zdruzgal vanj trikotnik emen­ talca. Kumarici. Vrh ovinka sédel na opekasto zidavo, postlano z mojim žepnim robcem. Odčepil čutarico z vinom, pred radovednostmi zakrit z majávim plotom za reklame, ko se je od meje sèm, nazaj, povsod usulo spod zvonov! Bližnji kemblji so bili natančni. Daljni so zamujali – ob vsakršnem zvonjenju ali ko poženejo si­ rene se Musykov na pol volčjak, na pol ne vem kaj, Po­ lifem, naježi. Razpahne škrbasto čeljust v zrak. Ugriz­ ne. Svedrasto zavije – zvonjáva mre, pes pa sedi na repu in kot volk iz tundre v zimski mesec toži v opoldansko sonce. Mimo je prišel težak v odvihanem predpasniku.

8

Marija, kristjanom pomočnica, prosi za nas.

96

03_BRITEV-prelom.indd 96

12/28/09 2:08:46 PM

Zaspano žmeril na konico čevljev. Za seboj priprl zve­ gana skladiščna vrata. Čutara je zaudarjala po prvi voj­ ni. Po sprhnelem čepu – v ribezlju kraj vrta so vz­bren­ čavale čebele. Bi se slišalo, če jih ne bi poslušal? Bi���� vr­ tnica za latnikom bila rumena, če bi je nihče ne videl?

Zakaj bo kamen trd, zakaj se čezenj zlije voda? Zakaj me voda ohladi? In kamen zaboli? Dovolj vsegà za vroč prepir z baronom Sigismundijem v nedeljo, ko bo so­ pel s klanca k vratom. Klical gor, v bršljan krog okna: »Ej! Rimski prošti zidajo graščine na oblakih! Lahko­ verneži v njih prebivajo – cerkovnik pa pobira naje­ mnino!« Kmalu sem natančno zganil robec, ga zataknil v žepèk in se nameril dol tik ob gostilni z ókrasto ve­ randico, pokrito z valovito azbestíno. Vrabci so se šli pod mizami frfravo koreografijo. Med njimi je kot smrt med nami ždela bela mačka – tam prek pa, saj: Meja!

Ah, mi gre na bruhanje! Grdo prenašam, da hlapci go­ spodarijo, kjer smo včeraj mi! Krempljávemu mami­ larju sem spotoma odštel v prgišče 12 centov – aposto­ lom, le njim, v spomin. Pa je zdrekána gnida pljunil nanje. Se napuhnil. Golsnil: Glavo gor – doklèr jo še imaš! Z nevoljo sem izrekel: »So ljudje, ki so prišli na svet, bi rekel, po pomoti.« Ošvigal me je, kačji, zelen­ kast sred oči. Zaklel: Menda! Prišli ste po pomoti! Vsi! Pomislil sem, da bi me, cezarja, ta brut lahko zabodel z iglo na brizgalki. Se brž in tih otresel mimo suhih 97

03_BRITEV-prelom.indd 97

12/28/09 2:08:47 PM

nog, pomijastih, ko da je noč preklečal med prašiči – se že umaknil ruskemu, s cirilico pobrizganemu tovor­ njaku! Vozil je previdno, trebušnjak, ko da tovori žive skale. Morda pa je voznik, tam gre za običaj, bil pijan?

A zdaj še ti, sem kriknil: Nič kot iz boljševiških step! A naj zazevnem, če bom jutri srečal krog vodnjaka Trevi tropo prašnih, zgonjenih kozaških konj? Preteklost bodi generalka za prihodnost – ni! Baron de Britto, ta ima razlago: »Predragi doktor, ni več toliko sestradanih, da bi nam dali vojsko! In sploh, ljudje – ubili smo jih z iz­ obiljem!« Pa je pridivjal, ko da ga kdo podi, mamilar.

Kot črne belouške so mu dolge mastne kitke tepéžkale prek pleč. Dohitel me je, poblaznel. Zavpil: Aha, se pla­ ziš v tla, loviš uši! A ščurkov ni? Spet ruski, drugi tovor­ njak! Čeden, čvrst. In ko da nima za seboj treh labirin­ tov blodnih vzhodnih cest, umételno popisan kot iz gimnazijske grške slovnice! Je invazija? Okupacija je!

Gospôda, ki tako tjavdan vladarite: Začnite vèndar vse to končavati! Vrnite nas v srčni mir! Pred hišo je v plat­ nenem stolu poležavala starica. Žebrala – koščeno be­ lih rok, ovitih v rožni venec. Sinjih nohtov. Krog nje se je mlad ribezelj krvavo zibal v poležani žveplasti sve­ tlobi – zaradi zglednih sosedskih odnosov, bodo razgla­ sili v Rimu, smo sklenili povabíti čez mejo, v domorodce, našega posebnega poročevalca, doktorja Petra Kolósima: »Njegovo briljantno pero naj v nizu člankov oriše – ne, 98

03_BRITEV-prelom.indd 98

12/28/09 2:08:47 PM

oživi životarjenje njih, po naravi nezahtevnih, blago­ dušnih. Preverjeni, bi rekli, otipani podatki, kot na pómlad ciklamčki, nabrani od verodostojne roke, so že shranjeni v muránski vazi: V razkošni Kolosimovi časnikarski beležnici.« In kar je v 15. stoletju zapisal Jakob, sin Valvasona iz Maniága, beneški senat ga je po­ šiljal, naj poišče, kam bi zasadili nekaj trdnjav zoper Turka, da je namreč ta dežela sì mirabile, che par nata per speculazione dei filosofi e poeti, tako čudovita, kot ustvarjena za umovanje modrecev in pesnikov, le delo­ ma drži: Dobri Jakob se je moral láskati tedanjim divjim staroselcem. »Mi pa kanimo bralcu doliti žlahtnega vina in mu, huje kot zmeraj, poročati le po resnici.« 10.

Izza kopriv je prikljuvàl gospod z izbrito plešo. Z uvelo hijacinto v celofanski škatli. Pomagal si je s pali­ čico na rezljan glavič. Po treh korakih je postal. Neko­ mu v sebi kimnil. Mu preplašeno priznal: Jaz, Otto Ma­ rengo, ne vem niti za najbolj vsakdanje reči! Recimo za to: Kaj bo, ko mene več ne bo! Veš ti, Klaus? Rinil je naprej. Pogledoval k bogaboječnici v stolu – ne le ribez­ elj, ob starki so kipele vrtnice. Pa kakšne! Veličastje na ponosnem peclju! Mestece ob meji tu, lenuško leglo, pa: Namesto da bi stalo brambno razkoračeno kot le­ gionar, stoji kot koza, ko se moči! Stal sem za ograjo iz 99

03_BRITEV-prelom.indd 99

12/28/09 2:08:47 PM

klesanih kamnov in cevi. Spet mižal prek: Vsi ti Slavóni so bili gor do 1915. zadahlo tiho! Žaltavci, izlakotènci!

Slinasti v rokodelskih brkih sred jesenskih šoj! Straho­ vi v gamašah – zdaj: Da so Veneti? Rod, ki je iz njega za Evropo zraslo vse! Ko so se prismrdeli od Karpatov, niso zmogli ne govedi, voz, oj, Bog: Ne oslov! Konj – edinole gosi! In jate golovratih kur. V zgodovini jih je obdržala zgolj morilska mržnja zoper nas! Vsilili smo jim katolištvo, da bi se omehčali: So nas izdali! Šli v luterance! Gre za pleme hlapcev, mošnjerezcev, kršče­ nic, kakšnega gnojárja, ki je nakrpucal kakšnega ve­ seloigrskega fajmoštra, očeta kakšne pol procesije za­ vrženih otrok! Za prinašalce zla – smo videli, ko so se nam uprli. Nas 45. meni, tebi nič zasedli! Oh, žal, pero, moral te bom brzdati. Sicer bo bralec pod rjuho pregrdo trpel od frankensteinskih sanj! Kako bi rad omenil krik, v skriti pošti sta mi ga zaupala moja hr­ vaška uheljca, Silać in Cimermančić – ga ne smem: Je Mussolinijev! Iz Gorice, ko je 1942. v čeladi učil zvrh móstovža na prefekturi: »Bisogna sterminare tutti i ma­ schi di questa maledetta razza!«9 Bom raje mislil na obupanega Musyko, ta je napil krdelo mežnarjev: Ker so iz Rima prifrleli filmarji, da bi posneli bogoskrun­ sko Slačenje Device – vrgli so jih v reko. In starega ka­ rabinjerja. V taberni potlej trčili na še bolj mačkaste 9

Treba je iztrebiti vse moške (samce) tega prekletega plemena (pasme).

100

03_BRITEV-prelom.indd 100

12/28/09 2:08:47 PM

Kazalo 1 BRITEV Pod prašno uro z rimskimi številkami . . . . . . . . . . . . 7 Mamo že odnaša reka . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 9 Po spominih zaudarjam. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 12 Otroci dolgih vrst popačenj . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 13 Ljubi Jezus vsemogočni. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 17 Na lutkarskih vrveh. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 20 Nosi svoj obraz pod pázduho. . . . . . . . . . . . . . . . . . . 22 Sin, odpuščam ti. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 24 Večni kot voda, minljivi kot pena . . . . . . . . . . . . . . . 26 Poslednji se ni vrnil Jurko. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 28 Sájava, na pol privita petrolejka. . . . . . . . . . . . . . . . . 31 O velikonočju s črnim cvetjem lastovk. . . . . . . . . . . 33 Sončne srage na Cekutovem brevirju . . . . . . . . . . . . 36 Le obsijana pot od zibelke do zvezd. . . . . . . . . . . . . 40 Kot namazan s kislo smetano. . . . . . . . . . . . . . . . . . . 43 Na kolenih pred nahrbtnikom. . . . . . . . . . . . . . . . . . 45 Strmo gor, v mravljišča zvezd. . . . . . . . . . . . . . . . . . . 47 Vrv je dišala po govejem vratu. . . . . . . . . . . . . . . . . . 49 Pet čelad, nadevanih z obrazom. . . . . . . . . . . . . . . . . 52 V podobi belega metulja. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 55 313

03_BRITEV-prelom.indd 313

12/28/09 2:09:19 PM

Znamenja dopuščajo domnevo . . . . . . . . . . . . . . . . . Žepni nož, zapičen v potico . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Angel z oljkovo metlíco. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Dal bom kamen krsti na pokròv . . . . . . . . . . . . . . . .

Mlada ženska črnih las . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Ko da bo zemlja legla v grob. . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Košato slivovo drevo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

57 60 62 65 68 71 74

2 OD NAŠEGA POSEBNEGA POROČEVALCA Jaz, naj rečem, doktor Peter P. Junior. . . . . . . . . . . . . 80 Povzetek iz policijske kartoteke. . . . . . . . . . . . . . . . 102 1. Grapa svetega Florijana. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Odprl čutaro z absintom. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Bradate, črne pajčevine. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Ko je Abraham pograbil nož. . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Mrtvi jo terjajo – mrtvi jo stražijo. . . . . . . . . . . . . .

107 108 110 112 115

2. Kanarinki. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

V podobi jutrovske pagode. . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Na mučenice Orleanke god. . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Pamet, ki upravlja dve telesi. . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Kadilo se je od strahu. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

117 119 121 124 126

314

03_BRITEV-prelom.indd 314

12/28/09 2:09:19 PM

3. Mačkarji. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Gospa Rachéle, špansko črna. . . . . . . . . . . . . . . . . .

Si pod laket zrinil finski nož. . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Mačji koži v košu za perilo. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Štampiljdova Matilda. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Odurna, siva, žalostna žival . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

145 gramov težek mlinski kamen. . . . . . . . . . . . . . .

V 1992. je zbežala pred streljánjem. . . . . . . . . . . . . Čika Sava in Semíramis, artistka . . . . . . . . . . . . . . .

Ko da nekaj prikrivajo. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

A osel ve, da riga?. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

V ustnice ko dva deževnika. . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Pisa, le da pred a vrineš mali d . . . . . . . . . . . . . . . .

Ojej – grdo si se zapújsala. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Gospod, ki si dal jagnje. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Rojenčke in mrtvake dela Bog. . . . . . . . . . . . . . . . .

Postskriptum. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

130 132 136 138 140 143 146 148 152 155 157 160 162 165 168 171 174

4. Figura Veneris. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Z ustavljenim smehljajem. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Bog duhovnikov in moj čevljar . . . . . . . . . . . . . . . .

Sveta Gorica je mozolj. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Ne dober nisem ali konj. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Nedoločljivo žalostni. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Notranja arheologija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Gospod je moj pastir. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

177 179 181 184 186 189 192 194 315

03_BRITEV-prelom.indd 315

12/28/09 2:09:19 PM

Voziva se do brezvercev. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Smrt in čuk. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Pri karambolu. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Lulčkogriz. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Taka tutka . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Poldrugačeva Rozalija. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Bi me požrl črv. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Marjači. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Semènj pobeljenih lobanj . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

197 200 202 206 209 213 217 221 225

3 KAKO UBITI NARODNEGA IZDAJALCA Krisp Abuja. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Ostro zamišljena v nič – Ljubka. . . . . . . . . . . . . . . .

Duh meniha skriptorja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

So zjutraj rekli: Ročna bomba. . . . . . . . . . . . . . . . . .

Maleficijski ali hudodelski red. . . . . . . . . . . . . . . . .

Ponarejen starinski telefon. . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Imela je, očem na ljubo, očarljive gibe. . . . . . . . . . .

Bog je daleč, Krispek. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Ji bajal pravljice. Ji božal kodrce. . . . . . . . . . . . . . . .

Kakšen patentiran pasji sin. . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Priplazil se je temen avto. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Čeprav je vedel, da je več ne bo. . . . . . . . . . . . . . . .

231 234 236 239 242 246 248 251 253 256 259 261

Od tovariša MR. V arhiv! . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 263 316

03_BRITEV-prelom.indd 316

12/28/09 2:09:19 PM

Pariz, Rue Ernest Cognac 24. . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Celovec, Achatzlgasse 45. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Gorica, Viale XXIV maggio 13/a. . . . . . . . . . . . . . .

Gorica, Via Vittorio Veneto 44. . . . . . . . . . . . . . . . .

Pariz, Hôtel du Danemark. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Benetke, Pension Canada . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Sveče/Feistritz i. R. 41, Koroška . . . . . . . . . . . . . . .

Celovec, Funderstrasse 11. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Gorica, Hotel Palace. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Špeter Slovenov/S.Pietro al Natisone, Hlodóva vas 7. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Ponte Cremenága, POB 200, Švica. . . . . . . . . . . . . . Čedad, Via Berengário 16. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Semislavče/St. Lamprecht 13, Koroška. . . . . . . . . .

Trst, Via Coroneo 8 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

263 265 268 270 272 275 277 279 281 284 286 288 291 293

Matjaž Kmecl: Strasten, impulziven, malce nostalgičen in liričen pogled na svet. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 296

317

03_BRITEV-prelom.indd 317

12/28/09 2:09:20 PM

Jubilejna zbirka Urednica Nela Malečkar Saša Vuga BRITEV (ali Kako ubiti narodnega izdajalca) Spremna beseda dr. Matjaž Kmecl Na naslovnici: Detajl iz cikla Gabrijela Stupice Upor – Ilegalci (1962) Oblikoval Jure Jančič Tehnično uredila Nina Berčič Demšar Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana Predsednik uprave Peter Tomšič Glavni urednik Miha Kovač Tisk Korotan – Ljubljana, d. o. o.

Prva izdaja Naklada 700 izvodov © Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2010

03_BRITEV-prelom.indd 319

12/28/09 2:09:20 PM

VEZNA LISTA: PANTONE 201U

Romani: Veter nima cest, 1958 Vseenost, 1972 Erazem Predjamski, romaneskna trilogija, 1978, 1984 Krtov kralj, romaneskna tetralogija, 1987 Opomin k čuječnosti, 1997 Na rožnatem hrbtù faronike, 1999 Sij s kačjih rid, 2003 Kobariško zrcalo, romaneskni triptih, 2007 Novele: Račke po reki plavajo, 1961 Zarjavele medalje, 1966 Televizijske drame: Rekviem za heroji, 1969 Gorjupa bajta, 1975 Stezà do polnoči, 1993 Potopisna in druga proza: Testenine bivših bojevnikov, 1980 Delanje romana: Izpiski s koledarja, 2007

Nekje čisto v intimnem ozadju je vse skupaj uglašeno z bolečo in neodjenljivo empatijo do slovenstva, še posebej primorskega, njegove lahkoverne drobnosti. Po cankarsko ga daje v nič – ne zato, ker bi verjel, temveč zato, ker se boji, da bi utegnilo biti res: Primorci smo tako domoljubni idioti vdanega, s pobožno zvestobo prekrvavljenega srca. Za vsakomer, ki se od koderkod pribicíkla popridigat o domovini, zdrvimo kot polhi za hudičem s flavto! Saša Vuga je svoj romaneskni triptih Britev (ali Kako ubiti narodnega izdajalca) napisal ob svoji osemdesetletnici malodane kot zaključni pripovedni kredo. V primerjavi z Erazmom Predjamskim (1978) ali Krtovim kraljem (1987), ki sta oba slogovno resnično sijajna zgodovinska romana, je njegov triptih podložen z osebno izpovednostjo.

Dr. Matjaž Kmecl

Nagrade in priznanja: Nagrada vstaje slovenskega naroda, 1975 Nagrada Prešernovega sklada, 1979 Prešernova nagrada, 1998 Bevkova nagrada, 2001 Član SAZU, 2007

SašaVUga BRitev (ali Kako ubiti naRodnega izdajalca)

Otroška povest: Škorenjček Matevžek, 1955, 1975, 2000

Saša Vuga, pisatelj in dramaturg, se je rodil 8. 2. 1930 na Mostu na Soči. Leta 1956 je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz slavistike in primerjalne književnosti.

Od leta 1949 je bil govorec na Radiu Ljubljana, med letoma 1961 in 1989 pa urednik dramske redakcije Televizije Ljubljana. Že zgodnje Vugove literarne objave (Mladinska revija, Sodobnost) so napovedovale izjemno ustvarjalno skrb za slogovno izbrušenost, za izvirno metaforiko, za natančnost opisov. In za izbiro tematike, ponajveč iz življenja ljudi obakraj Soče, predvsem v zvezi z dramatičnimi zgodovinskimi dogodki. Iz njegovega opusa posebno izstopata zgodovinski freski, romana Erazem Predjamski (1978) in Krtov kralj (1987).

Saša Vuga velja za pionirja pri uveljavljanju novih dramskih zvrsti na Slovenskem – televizijske drame, nadaljevanke in nanizanke.

24,94 € Slika na naslovnici: Gabrijel Stupica, ILEGALCI, 1962, gvaš, papir 147 x 257 mm (detalj)