De Nirova igra

De NIROVA IGRA

Basam in George preživljata mladost med tisoč granatami, ki so razdejale Bejrut v krvavi in dolgotrajni državljanski vojni. Z motorjem se podita po mestu in se ne menita za nevarnost, čeprav je krvavih prizorov veliko. Basama politika ne zanima, ampak ljubezenske avanture in priložnostni zaslužki na ulici, George pa ima prijatelje v vojaški milici in bolj ko se zbližuje z njimi, bolj različna si postajata. Basam sanjari o Zahodu kot rešitvi, Georgea pa vedno bolj vsrkava vojna norost in med prijateljema zazija prepad, ki pelje do dramatičnih preobratov …

RAWI HAGE

De NIROVA IGRA Prevedla Ana Ugrinović

Rawi Hage

© johnwmacdonald.com

ROMAN 2010 Paolo Giordano SAMOTNOST PRAŠTEVIL Muriel Barbery ELEGANCA JEŽA John le Carré NAJBOLJ ISKANI ČLOVEK Jonathan Littell SOJENICE Rawi Hage DE NIROVA IGRA Nicola Lecca HOTEL BORG

Rawi Hage (1964), pisatelj iz Kanade, ki je odraščal v Libanonu in na Cipru, se je v 90. letih 20. stoletja preselil v Montreal. Med študijem fotografije se je preživljal kot taksist in novinar, njegov prvenec De Nirova igra (2006) pa je naletel na velik odmev.

Prevedli so ga več kot v 20 jezikov. Roman je prejel tudi irsko literarno nagrado Impac in je preveden v več kot 20 jezikov.

29,95 €

DE NIROVA IGRA oprema.indd 2

10/29/10 7:23:45 AM

1 Deset tisoč granat je treščilo, jaz pa sem čakal na Georgea.

Deset tisoč granat je treščilo na Bejrut, na to prenatr-

pano mesto, in jaz sem ležal na modrem kavču, prekri-

tem z belimi rjuhami, ki so ga ščitile pred prahom in umazanimi nogami.

Čas je, da odidem, sem pomislil.

Materin radio je igral. Prižgan je bil od začetka voj-

ne, radio z baterijami Rayovac, ki trajajo deset tisoč let.

Imel je ceneno, zeleno plastično ohišje z luknjami, za-

packano od materinih kuhinjskih prstov in prahu, ki se je trdovratno zažrl v gumbe ob strani.

Iz njega so neutrudno donele otožne Fajruzine pe-

smi.

Nisem bežal pred vojno; bežal sem pred Fajruz, raz-

vpito pevko.

Prišla sta poletje in vročina. Zemlja je žarela pod niz-

kim soncem. Cvrli smo se v pregretih stanovanjih. Pod

[9]

belim oknom so se po ozkih ulicah brezbrižno sprehaja-

le krščanske mačke. Vpričo v črno oblečenih duhovnikov niso poklekale ali se križale. Na obeh straneh ulice so bili parkirani avtomobili, avtomobili, ki so zlezli na

pločnike in ovirali prehod izmučenim, zasoplim pešcem, katerih noge, utrujene noge, in obrazi, kisli obrazi, so z

vsakim drobnim korakom in trzljajem bednih življenj preklinjali in obsojali Ameriko.

Vročina je popustila, granate so treščile in barabe so

se vrivale v dolge vrste za kruh, kradle hrano slabotnim, ustrahovale peka in otipavale njegovo hčer. Barabe niso nikoli čakale v vrstah.

George je zatrobil.

Mrtvaško črn izpušni plin je zavel skozi moje okno,

sobo je napolnil ropot. Spustil sem se po stopnicah in

pri tem preklinjal Fajruz: to cmeravo pevko, ki mi je grenila življenje.

Mama je ravno prihajala s strehe z dvema vedroma v

rokah; iz sosedovega zbiralnika je kradla vodo.

»Ni vode,« je rekla. »Samo dve uri na dan jo ima-

mo.«

Kot po navadi je omenila nekaj v zvezi s hrano, toda

jaz sem samo odmahnil z roko in stekel po stopnicah.

Zajahal sem Georgeev motor in mu sedel za hrbet.

[ 10 ]

Odpeljala sva se po glavnih cestah, kjer so eksplodirale granate, kjer so saudski diplomati nekoč pobirali francoske vlačuge, kjer so rajali stari Grki, si prisvajali Ri­m­ ljani, Perzijci brusili meče, mameluki kradli vaščanom hrano, križarji trgali človeško meso in Turki zasužnjili mojo babico.

Vojna je za barabe. Tudi motorna kolesa so za barabe

in za dolgolase najstnike, kakršna sva bila midva, s pištolama za pasom, ukradenim bencinom v rezervoarju in brez cilja.

Ustavila sva se na mestni obali, ko mi je George re-

kel: »Težavo imam.«

»Povej,« sem ga spodbudil.

»Ta tip, mislim, da mu je ime Šafik Al Azrak, vedno

parkira avto pred hišo tete Nabile. Ko odpelje, si rezervira mesto zase. Jaz pa sem mu umaknil količka, s katerima označuje svoj prostor, da bi teta lahko parkirala. Ta Šafik nato potrka na tetina vrata in ji zabrusi, naj umak­

ne avto. To je moj prostor, zatrdi. Teta odvrne, da je to

vendar javno parkirišče … Nakar jo on ozmerja … Teta

ga nahruli … Jaz pa izvlečem pištolo, mu jo namerim v obraz in ga spodim iz hiše. Tip steče po stopnicah nav-

zdol in mi grozi od spodaj. Ampak mu bova že pokazala, a ne, molčeči mož?«

Poslušal sem ga in prikimal. Potem sva spet skočila

[ 11 ]

na motor in zdrvela med švigajočimi kroglami, ne da bi

se menila zanje. Peljala sva se skozi hrup vojaškega skan-

diranja in tisoč radijskih postaj, ki so opevale zmago.

Bolščala sva v kratka krilca vojakinj in se vozila mimo čvrstih stegen šolark.

Dva bedna in brezciljna tatova, pohotna Arabca sko-

dranih las z razpetima srajcama in škatlicama marlbora

v privihanih rokavih, izobčenca v kavbojkah, neusmiljena nihilista s pištolama in slabim zadahom.

»Danes zvečer se vidiva. Pozno,« je rekel George, ko

me je odložil pred mojim domom. Nato je odpeljal.

Prišla je polnoč – ropot Georgeevega motorja je napolnil sosesko. Spustil sem se na našo ozko ulico, kjer so

moški gledali petkov egiptovski film, kadili na majhnih balkonih, žlampali mrzlo pivo in arak, trli sveže zelene mandlje in z umazanimi, porumenelimi prsti ugašali

ameriške cigarete v tradicionalnih pepelnikih. V njihovih domovih so siromašne žene v starinskih turških ka-

deh pazljivo, varčno zlivale vodo iz rdečih veder po rjavi koži in splakovale proč prah, vonjave, kot plasti baklave tanko zasušeno skorjo, zlobno jutranje opravljanje med

srkanjem kave iz drobcenih skodelic, bedo svojih mož, znoj izpod neobritih pazduh. Umivale so se kot pikolov­ ske krščanske mačke, ki si ližejo tace pod majhnimi

[ 12 ]

evropejskimi avtomobilskimi motorji, iz katerih curlja

korporacijska nafta, načrpana z rokami izkoriščanih nigerijskih delavcev pod površjem zemlje, kjer se klatijo

hudiči in črvi glodajo korenine mrtvih dreves, ki jih dušijo tovarniški izpuhi in pohlepna sapa belopoltih inženirjev.

Te lenobne mačke so čepele pod neopranimi avto-

mobili in opazovale mimohod italijanskih čevljev, nala-

kiranih nohtov, živobarvnih in raztrganih hlačnih zavih-

kov, plastičnih natikačev, topotajočih bosih nog in ljubko razgaljenih gležnjev.

Bliskovito sva se zapeljala do hiše Georgeeve tete. »To je Al Azrakov avto,« je rekel George.

Izvlekel je pištolo, jaz pa sem privil plin, da je zaroh-

nelo. George je najprej prestrelil gume, ki so hitro izpu-

stile sapo. Nato je pomeril višje in ustrelil v žaromete, vrata in zatemnjeno steklo, v voznikov sedež, svoj odsev v ogledalu. Brez besed je sprožil, hladnokrvno zaplesal

okrog vozila, nameril in znova sprožil. V utrujeni ploče-

vini so zazevale drobne, uničujoče luknje, bliskovite in

ostre. To je bil smrtonosen, zabaven krik maščevanja.

Všeč mi je bilo.

Ko sva opravila, sva pobegnila s prizorišča. Vozil sem

naju skozi zaspane soseske z neštetimi lesenimi vrati in na hrbtu čutil zbadanje Georgeeve pištole. Prispela sva

[ 13 ]

na odprto cesto in najini bombažni srajci sta pozdravili

veter. Žgečkal naju je po koži in nama žvižgal okoli ušes.

Peljal sem hitro, neučakano. Sveža sapa mi je božala oči, silila v nos in pljuča. Vozil sem po ulicah s polomljenimi

cestnimi svetilkami in zidovi, prerešetanimi od krogel, kjer je prelita kri pustila temne madeže na zanemarjenih

pločnikih. Drvel sem in v žilah čutil žejo, prerojevanje, v pljučih pa prepih. George mi je čez ramo sopel kakor stekel pes, zmagoslavno je tulil in se demonsko režal.

»Koktajl!« mi je zavpil na uho. »Privoščiva si kok­

tajl!«

Hitro in ostro sem zavil. Kot mongolski jezdec sem

obrnil motor, da je zadnje kolo spodneslo in so pod njim zaškripali kamenčki. S ceste se je dvignil sivkast oblak

prahu. Zapeljal sem proti vso noč odprtemu baru nad

avtocesto na drugi strani mesta, v armenski četrti, daleč od Turkov, ki so zasužnjili mojo babico. Peljala sva se mimo kinematografa Lucy, kjer so mladeniči in kronični

masturbatorji zijali v veliko platno, na katerem so prikazovali Američanke z bujnim oprsjem, ki so jih ihtavo

porivali moški z velikimi tiči, oblečeni kot kavboji ali

učitelji z afro pričeskami iz sedemdesetih let. V ozadju je donel lahkoten jazz, vse skupaj pa se je dogajalo ob

kakšnem imenitnem bazenu s hišnimi pomočnicami v belih predpasničkih, ki so svoja minikrilca pustile v za-

[ 14 ]

kulisju na kljuki režiserjeve sobe ali snemalčevem stolu in zdaj na robu ležalnikov veselo poskakovale z osvobo-

jenimi hipijevskimi ritkami, pripravljene, da postrežejo rdeče koktajle z drobnimi papirnatimi dežnički.

V baru sva z Georgeem spila mangov koktajl, posut z belim sirom, medom in oreški.

Sedela sva, srkala pijačo, si oblizovala prste in se po-

menkovala o pištoli, in kako tiho je bilo.

[ 15 ]

2 Deset tisoč granat je razklalo vetrove, in moja mama je v kuhinji še vedno kadila dolge, bele cigarete. Od glave do

pet je bila oblečena v črnino, žalovala je za svojim in

mojim očetom. Grela je vodo na plinskem štedilniku, rezala meso na leseni deski in puhala dim skozi poru­

šeno steno in razbito okensko šipo. Sem, v kuhinjo, je

padla granata in v steni naredila veliko zevajočo luknjo, skozi katero se je ponujal čudovit razgled na širno nebo.

Ne bova je zazidala do zime, dokler ne bo padel dež in

spral zemlje nad vsemi trupli, ki sva jih pokopala. Tukaj, v tej kuhinji, je umrl moj oče. Njen je umrl višje na severu.

Ko je George naslednji dan obiskal teto, je bil njen avto parkiran na Al Azrakovem prostoru.

»Šafik Al Azrak se je zjutraj prišel opravičit in pred­

lagal, da bi si parkirno mesto delila,« je povedala Nabila in se poigravala s svojimi bakreno pobarvanimi lasmi.

[ 16 ]

Stara je bila okoli štirideset let. Delala je v banki. Ni-

koli poročena, spogledljiva in pohotna je bila vedno

močno naličena in se je oblačila v ozka krila, visoke pete

in bluze z globokim izrezom, ki so razkrivale kipeče prsi.

Georgea je klicala Gargourty, z vzdevkom iz otroštva, kar ga je spravljalo v zadrego.

Velikokrat sem se ustavil pri njej in povprašal po

Geor­geu. Pogosto mi je odprla v spalni srajci, s cigareto med polnimi ustnicami. Sanjaril sem, da me povabi v

stanovanje na kavo in mi za kuhinjsko mizo postreže s

kozarcem vode, nato z občudovanjem poklekne k moje-

mu popku, mi odpre na Japonskem izdelano zadrgo, posrka sok, potem pa mi sladko, koketno zatrdi, da Georgea pravzaprav ni doma.

'Ali ni v službi?' reče. 'Gargourty vendar dela!'

George, moj prijatelj iz otroštva, je delal v neki bezni-

ci z igralnimi avtomati za poker. Sprejemal je gotovino

igralcev, ki so po cele dneve viseli v igralnici. Pritiskali so

na gumbe in zaigrali nakit svojih žena, hiše in oljke oče-

tov ter oblačila otrok. Asi in smejoči se jokerji so jih do

kraja oskubili in jim iz poliestrskih žepov iztresli prav vse, kar so premogli. George je njihov denar nalagal na

avtomate, jim prodajal viski in cigarete, čistil stranišče, odpiral vrata, uravnaval klimatsko napravo, pometal prah, praznil pepelnike, varoval igralnico in spravljal de-

[ 17 ]

nar v zapečatene vreče, ki jih je predal pripadnikom milice, potem pa skočil na motor in se odpeljal domov.

»Gotovo se lahko nekako dokopljeva do dela tega

denarja,« mi je namignil med enim od obiskov. »Si za?« ji.«

»Abu Nahra naju bo obglavil, če naju zaloti pri kra»Ja, res je tvegano, ampak po mojem bi šlo.«

»Policijo si bova nakopala za vrat,« sem pripomnil.

George je zmignil z rameni, vdihnil črn oljnat hašiš,

zaprl oči in zadržal dim v mršavih prsih. Potem je počasi, še vedno miže, izdihnil, iztegnil roko kot polkrižani in mi podal džojnt.

Granate so padale kot monsunski dež v daljni Indiji. Bil

sem obupan in nemiren, potreboval sem boljšo službo in denar. Delal sem v pristanišču, kjer sem vozil viličarja. Z

ladij smo raztovarjali zaboje z orožjem, označene s hebrejskimi, angleškimi in arabskimi napisi. Nekatere ladje so dovažale nafto, ki smo jo po ceveh pretakali v to-

vornjake. Sadje je prihajalo iz Turčije. Tudi prestrašene, blejajoče ovce z morsko boleznijo in s curljajočimi gobci

so prihajale iz Turčije. Vse smo izpraznili. Ko so prišle pošiljke orožja, so džipi krščanske milice obkolili celot­

no območje. Razkladanje blaga je vedno potekalo po­

noči. Dovoljena ni bila nobena luč, še cigareta ne. Po

[ 18 ]

nočni izmeni sem odšel domov in spal ves dan. Mama je kuhala in se pritoževala. Tistih nekaj priložnostnih del v pristanišču ni bilo dovolj za cigarete, godrnjavo mamo

in hrano. Kam iti, koga oropati, prevarati, prositi za uslu-

go, zapeljati, sleči in se dotakniti? Sedel sem v svoji sobi in si ogledoval zidove, polne tujih podob, zbledelih po-

sterjev najstniških pevcev, blondink z bleščeče belimi zobmi, italijanskih nogometašev. Prešinilo me je: Rim

mora biti prijeten kraj za svobodno pohajanje. Golobi na trgih se zdijo prav srečni in dobro rejeni.

Znova sem pomislil na Georgeev predlog. Odločil

sem se, da ga bom obiskal v igralnici.

Na poti sem hodil po ozkih ulicah, mimo Um Sami, ši-

vilje, ki jo je mož zapustil zaradi egipčanske služkinje.

Vbadala je igle v belo poročno obleko neveste, ki se bo poročila v majhni cerkvi z elektronskim posnetkom bed­ nih zvonov v ozadju, hreščečim kot stara gramofonska

plošča iz tridesetih let. Nevestin oče je za zeta sprejel kanadskega inženirja srednjih let. Njena mati je za veliki

dan vročično mesila testo, zbirala stole in sekljala peteršilj. Brat je nameraval sestrino uradno razdevičenje pro-

slaviti z rafalom iz puške. Bratranec pa jo bo v dolgem, zloščenem avtomobilu odpeljal najprej v cerkev in nato do ladje na Sredozemskem morju.

[ 19 ]

Čez cesto nasproti šivilje je špecerist Abu Doli odga-

njal muhe od obraza v svojo gnilo zelenjavo. Abu Afif je

igral backgammon z nečakom Antoinom. Claude je še

vedno lovila moža. Mene že ne bo dobila, sem si mislil.

Mene že ne!

Nebo je bilo temnomodro. Z njega so naključno pa-

dale krogle in granate. Če si se ozrl v nebo nad našo deželo, si zagledal, kako proti tebi strmoglavlja smrt.

Šel sem mimo Nabilinega stanovanja in se odločil

skočiti na kratek obisk. Odprla je vrata. Negibno sem stal in se smehljal, brez besed, samo globoko sem dihal. »Spet iščeš svojega prijatelja?« me je vprašala. »Tukaj smo vsi prijatelji,« sem odvrnil.

Nasmehnila se je, se zasmejala, stresla z glavo in me

povabila noter.

Sedel sem, vznemirjen kot šolarček pred drkanjem. »Bi kavo?«

»Ja,« sem rekel in strmel v njeno prosojno obleko.

Imela je polna in zaobljena stegna. Razločno sem videl

rob spodnjih hlačk, ki so zarisovale mejo med veličastno ritjo in nogami.

Odšla je v kuhinjo. Sledil sem ji.

»Do Georgea grem,« sem ji povedal. »V igralnico?« »Ja.«

[ 20 ]

»Zakaj si torej prišel sem, če veš, da dela?«

»Pomislil sem, da mi boš morda zanj dala kakšen

sendvič ali jabolko.«

Približala se mi je, me uščipnila v levo lice in rekla:

»Nisi tako nedolžen, mladi mož. Teto najboljšega prijatelja obiskuješ, medtem ko je on v službi.«

Prijel sem jo za roko; poskušala jo je odtegniti. Zadr-

žal sem jo za mezinec in jo počasi privil k sebi. Nasmeh-

nila se je. Poljubil sem jo na vrat. Dišala je po lepotilni kremi, mleku in cigarah rejenih bankirjev. Dovolila mi

je, da sem se ji z ustnicami sprehodil po vratu, potem je položila dlan na moje prsi in me nežno odrinila.

»Kava vre, mladi mož, in ti se moraš posloviti.«

George me je čakal. Stopil sem do njega in mu izročil petdeset lir.

»Pretvarjaj se, da me ne poznaš,« sem šepnil. »Kateri avtomat?«

»Kaj?« sem vprašal.

»Izberi si igralni avtomat,« je rekel razdraženo. »Da

ti bom nanj naložil znesek.«

»Ah, seveda. Številka tri.«

Stopil sem proti izbranemu avtomatu. V zgornjem

desnem kotu zaslona me je že čakal kredit za petdeset lir.

[ 21 ]

Igral sem za dvajset lir in izgubil. Šel sem nazaj do

Georgea in mu rekel, naj mi vrne preostanek denarja.

Dal mi ga je nazaj.

Odpravil sem se proti domu in tuhtal – ja, morda bi

res šlo.

Deset tisoč granat je padlo na kuhinjska tla, kot frnikole, mama pa je še kar kuhala. In oče je bil še vedno po-

kopan pod zemljo; samo Kristus je vstal od mrtvih, pra-

vijo. Nisem več pričakoval, da se bo prikazal na vratih, tiho in mirno stopil v kuhinjo, sedel za mizo in počakal, da mu mama postreže s solato in ploščatim arabskim kruhom. Mrtvi se ne vračajo.

Zaradi deset tisoč granat mi je v ušesih piskalo, a

kljub temu nisem hotel v zaklonišče.

»Preveč bližnjih sem že izgubila,« me je pregovarjala

mama. »Pojdi dol.« Nisem šel.

Deset tisoč cigaret se je dotaknilo mojih ustnic in mili-

jon požirkov turške kave mi je zdrknilo po razdraženem grlu. Razmišljal sem o Nabili, igralnih avtomatih in

Rimu. O tem, kako bi odšel. Prižgal sem zadnjo svečo, se odžejal iz vedra z vodo, odprl hladilnik in ga spet zaprl. Bil je prazen, od znotraj se je tajal. Kuhinja je bila

[ 22 ]

tihotna. Materin radio je bil daleč, zakopan spodaj v za-

klonišču, kjer je zabaval podgane in nagnetene družine.

Med obstreljevanjem je zaklonišče postalo dom, prav­

ljični grad za otroke, svetišče, kuhinja in kavarna, prijeten kotiček s štedilnikom in penastimi blazinami. Toda bilo je zadušljivo, jaz pa sem hotel umreti na prostem.

Granata je priletela v sosednjo ulico. Zaslišal sem

krike. Zdaj najbrž tam že teče reka krvi, sem pomislil. Čakal sem. Praviloma si moral počakati še na drugo gra-

nato, ker so padale v parih, kot ameriški turisti v Parizu.

Treščila je še druga. Počasi sem odkorakal iz stanovanja.

Spustil sem se po stopnicah in zavil na stranske uličice.

Vodili so me kriki, vonj po smodniku in razbitine. Zraven majhne deklice sem uzrl lužo krvi. Kockar Tony je

že zagnal motor svojega avtomobila. Napol gol je jecljal: »M-a-r-i-j-a, mati božja, M-a-r-i-j-a, mati božja.« Kar naprej je ponavljal te besede – mukoma, zasoplo in čisto

odrevenel. Jaz sem odnesel punčko. Njena hlipajoča mati je bila histerična. Pridružila se mi je na zadnjem sedežu avtomobila. Slekel sem si srajco in jo ovil okoli dekliči-

nega krvavečega prsnega koša. Tony je drvel proti bolniš­

nici in glasno pritiskal na hupo. Ulice so bile prazne, stavbe zabrisane in tuje. Dekličina kri mi je kapljala na prste, curljala dol po stegnih. Kopal sem se v krvi. Kri je

temnejša od rdeče, bolj gladka od svile, na dlani jo čutiš

[ 23 ]

kot toplo milnico. Moja srajca je škrlatno potemnela.

Klical sem deklico po imenu, ampak srajca je še naprej samo vpijala njeno kri. Lahko bi jo ožel in napolnil Rde-

če morje, potopil vanj telo in si ga prisvojil, se sprehodil

po obali in posedel na soncu. Z rokami sem pritiskal na dekličino odprto rano. Odneslo jo je – zrkla so se ji zavrtela in se izgubila v belem, mehkem, sanjavem puhu. Z glavo se je naslanjala na materine okrogle prsi. Mati je

povzela Tonyjevo mantro in skupaj sta žebrala Marija, mati božja, Marija, mati božja. Punčka se je poslovila, da

bi odšla v Rim, me je prešinilo. V Rim gre, srečnica.

Tony je v žalostnem ritmu zatrobil slovo opustelim ulicam.

Naslednje jutro sem se sestal z Georgeem na vogalu pri

mesarju Šahinu. Pred vhodom se je že vila vrsta žensk.

Notri so visele odrte koze. Z njih so rezali bele in rdeče kose mesa, jih tolkli, znova razrezali, zmleli, dali v papir-

nate vrečke in jih podajali čakajočim ženskam, ženskam v črnini, pohlevne drže, z dramatično naličenimi obrazi in ljudožersko požrešnostjo po križanem mesu, prepu-

ščene milosti nožev in nepismenih mesarjev. Povsod naokrog so brenčale rdečeglave mesarske muhe, na tleh je bilo polno živalske krvi, na zamazanih stenah so se šopi-

rili mesarski noži. Obstreljevanje je prenehalo in ženske

[ 24 ]

so zlezle iz lukenj, da bi priskrbele nekaj mehkega mesa

za svoje nezaposlene može in bi ti vanj lahko zasadili nikotinsko porumenele zobe in si napolnili napihnjene trebuhe.

George mi je prihajal naproti po ulici. Ko sem ga

opazil, mi je pomahal. Ustavil ga je moški v zeleni uni-

formi milice. Rokovala sta se – George ga je trikrat poljubil na lica.

Medtem ko sem ga čakal, sem opazoval muhe na

mozaičnih ploščicah, kako se gostijo s popolnimi kapljicami krvi.

»Kdo je ta tip?« sem vprašal Georgea. »Halil. Za Abu Nahra dela.«

»Torej najbrž ni najbolj pametno, da naju vidi sku-

paj,« sem pripomnil ob misli na najino načrtovano prevaro.

»Zelo poredko zaide v igralnico, ne skrbi.«

»Mogoče bi se nama res lahko posrečilo dobiti kaj

denarja,« sem razglabljal, »in to precej preprosto. Pridem

in ti plačam določeno vsoto, ti pa mi nakažeš znesek na avtomat, medtem ko igram. Ali avtomat zapisuje vse za-

detke? Če na primer zadeneš fleš, ali se zmagovalni zadetek kje zapiše?«

»Ne, kolikor vem, ne,« je odgovoril George.

»Prepričati se morava. V ponedeljek bom prišel

[ 25 ]

mimo, pa bova poskusila. Medtem ko bom igral, mi na-

kaži nekaj kredita. Čisto majhen znesek, samo da preizkusiva.«

»Pridi zgodaj zjutraj … takrat po navadi ni nikogar,«

mi je namignil George.

»Mogoče se morava za nekaj časa res prenehati sesta-

jati vsem na očeh,« sem dodal.

Udeležil sem se pogreba tiste deklice, punčke, ki je bila

že na poti v Rim. Njena mati je javkala. Ozko uličico so napolnile ženske v žalovalnih rutah. Tudi moja mama je

prišla na pogreb. »Oni pridejo na naše pogrebe, mi gremo na njihove,« mi je pridigarsko prišepnila.

Dekličin oče je priletel iz Saudske Arabije, kjer je de-

lal na razbeljenih poljih peska in nafte. Stopal je spredaj, s prekrižanimi krepkimi rokami, z obrazom, zagorelim

od plamenov, in orošenimi očmi, ter počasi drsal po prahu. Majhno belo krsto so na dolgi poti do pokopališča nosili dekličini bratranci in sosedje. Ko je leseni zaboj

obliz­nilo sonce, sta les in kovina zamežikala, vsi smo mežikali, celo jaz.

Moški v sivih oblekah in črnih kravatah so se počasi

pomikali mimo zaprtih trgovin in povešali težke glave.

Tony je stopal za mano in jecljaje pripovedoval zgodbo o divji vožnji, smrti in bolnišnicah. Obkro­žali so me

[ 26 ]

DE NIROVA IGRA

Basam in George preživljata mladost med tisoč bombami, ki so razdejale Bejrut v krvavi in dolgotrajni državljanski vojni. Z motorjem se podita po mestu in se ne menita za nevarnost, čeprav je krvavih prizorov veliko. Basama politika ne zanima, ampak ljubezenske avanture in priložnostni zaslužki na ulici, George pa ima prijatelje v vojaški milici in bolj ko se jim približuje, bolj različna si postajata. Basam sanjari o Zahodu kot rešitvi, Georgea pa vedno bolj vsrkava vojna norost in med prijateljema zazija prepad, ki pelje do dramatičnih preobratov …

Rawi Hage

© johnwmacdonald.com

ROMAN 2010 Paolo Giordano SAMOTNOST PRAŠTEVIL Muriel Barbery ELEGANCA JEŽA John le Carré NAJBOLJ ISKAN MOŠKI Jonathan Littell SOJENICE Rawi Hage DE NIROVA IGRA Nicola Lecca HOTEL BORG

Rawi Hage (1964), pisatelj iz Kanade, ki je odraščal v Libanonu in na Cipru, se je v 90. letih 20. stoletja preselil v Montreal. Med študijem fotografije se je preživljal kot taksist in novinar, njegov prvenec De Nirova igra (2006) pa je naletel na velik odmev.

Prevedli so ga več kot v 20 jezikov. Roman je prejel tudi irsko literarno nagrado Impac in je preveden v več kot 20 jezikov.

Prevedla Ana Ugrinović

DE NIROVA RAWI HAGE IGRA

29,95 €

DE NIROVA IGRA oprema.indd 1

10/5/10 1:53:05 PM

znani obrazi, polni bridkosti. Za nami se je omedleva­

joča dekličina mati opirala na ženske roke. Vlekle so jo naprej, jo trepljale po licih in jo škropile z rožno vodico.

[ 27 ]

De NIROVA IGRA

Basam in George preživljata mladost med tisoč granatami, ki so razdejale Bejrut v krvavi in dolgotrajni državljanski vojni. Z motorjem se podita po mestu in se ne menita za nevarnost, čeprav je krvavih prizorov veliko. Basama politika ne zanima, ampak ljubezenske avanture in priložnostni zaslužki na ulici, George pa ima prijatelje v vojaški milici in bolj ko se zbližuje z njimi, bolj različna si postajata. Basam sanjari o Zahodu kot rešitvi, Georgea pa vedno bolj vsrkava vojna norost in med prijateljema zazija prepad, ki pelje do dramatičnih preobratov …

RAWI HAGE

De NIROVA IGRA Prevedla Ana Ugrinović

Rawi Hage

© johnwmacdonald.com

ROMAN 2010 Paolo Giordano SAMOTNOST PRAŠTEVIL Muriel Barbery ELEGANCA JEŽA John le Carré NAJBOLJ ISKANI ČLOVEK Jonathan Littell SOJENICE Rawi Hage DE NIROVA IGRA Nicola Lecca HOTEL BORG

Rawi Hage (1964), pisatelj iz Kanade, ki je odraščal v Libanonu in na Cipru, se je v 90. letih 20. stoletja preselil v Montreal. Med študijem fotografije se je preživljal kot taksist in novinar, njegov prvenec De Nirova igra (2006) pa je naletel na velik odmev.

Prevedli so ga več kot v 20 jezikov. Roman je prejel tudi irsko literarno nagrado Impac in je preveden v več kot 20 jezikov.

29,95 €

DE NIROVA IGRA oprema.indd 2

10/29/10 7:23:45 AM