Dezela senc

3 nesmrtni

Življenje in ljubezen – za večno!

Alyson Noël je večkrat nagrajena avtorica mednarodnih uspešnic.

Dežela senc je tretji roman iz serije Nesmrtni. Stoletja trajajoča iskrena ljubezen, obljubljena za večno, enako vztrajno sovraštvo in skrivnost nesmrtnosti burijo domišljijo najstnikov po vsem svetu, ki željno pričakujejo nova nadaljevanja.

27,95 €

dežela senc

Ko je njuna dolgo pričakovana sreča že na dosegu roke, se jima znova izmakne. Po Damenovih žilah se namreč pretaka mogočen strup in bližina Ever je zanj lahko usodna. Že en sam njen dotik lahko konča njegovo življenje in ga pošlje v deželo senc, večno brezno izgubljenih duš. Odločno iskanje rešitve pripelje Ever k Judu, modrookemu mladeniču, ki v njej vzbuja nenavadne občutke. Pogled v preteklost ji tokrat razkrije več, kot bi želela vedeti. Kaj, če si z Damenom v resnici nista usojena? Njuna ljubezen je znova na preizkušnji.

alyson noël

alyson noël

Ever je prepričana, da sta si Damenom usojena, a kaj, če je resnica drugačna?

dežela senc tretji del serije nesmrtni

nesmrtni

Naslov izvirnika: SHADOWLAND Copyright © 2009 Alyson Noël, LLC V dogovoru z avtorico. Vse pravice pridržane. © za izdajo v slovenščini Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2010.

Vse pravice pridržane.

Prevedla Polona Prodnik

Vse infor­ma­ci­je o knji­gah Založbe Mladinska knji­ga lahko dobi­te tudi na inter­netu: www.emka.si CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.111(73)-312.9 NOËL, Alyson Dežela senc : tretji del serije Nesmrtni / Alyson Noël ; [prevedla Polona Prodnik]. - 1. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2011. - (Zbirka Nesmrtni ; knj. 3) Prevod dela: Shadowland ISBN 978-961-01-1558-8 254233088 Brez pisne­ga dovo­lje­nja Založbe je pre­po­vedano repro­du­ci­ra­nje, distri­bu­ira­nje, javna priobčitev, pre­de­la­va ali druga upo­ra­ba tega avtor­ske­ga dela ali nje­go­vih delov v kakršnem koli obse­gu ali postop­ku, hkra­ti s foto­ko­pi­ranjem, ­tiskanjem ali shra­ni­tvi­jo v elek­tron­ski obli­ki, v okvi­ru določil Zakona o avtor­ski in soro­dnih pra­vi­cah.

alyson noĂŤl

deĹžela senc tretji del serije nesmrtni

V spomin na Blaka Snyderja (1957–2009), učitelja, ki me je navdihoval.

Njegovi velikodušnosti, navdušenju in resnični strasti za pomoč drugim ni para.

Naj njegov duh živi naprej v njegovih knjigah in znanju, ki ga je posredoval drugim.

zahvale Za izdajo knjige je potrebna ekipa ljudi in neverjetno srečo imam, da delam s tako odlično!

Velika, neizmerna, iskriva zahvala gre: Billu Contardiju – popolnemu spoju pameti, srca in prebrisanega smisla za humor, daleč najboljšemu agentu, ki bi si ga pisatelj lahko želel!

Matthewu Shearju in Rose Hilliard – izjemnima založniku in urednici, brez njiju knjige ne bi mogla napisati!

AnneMarie Talberg in Brittany Kleinfelter – genialnima glavama spletne strani immortalsseries.com, hvala za vajine ustvarjale zamisli in zelo potrebno tehnično podporo!

Katy Hershberger, ki nima samo odličnega okusa za glasbo, ampak je tudi odlična predstavnica za stike z javnostjo!

Neverjetno nadarjenima puncama z oddelka za grafično oblikovanje, Angeli Goddard in Jeanette Levy, ki oblikujeta najlepše naslovnice, ob katerih se ljudem kar sline cedijo! Tudi vsem drugim v prodaji in marketingu in produkciji in na vseh drugih oddelkih, ki se jih trenutno ne morem spomniti – hvala za vse, kar delate … Zakon ste!

Pozdravljam tudi Sandyja, ker je nenehen vir navdiha, smeha in zabave – moj Damen Auguste!

In bila bi resnično malomarna, če ne bi omenila vas, bralcev … vaša sporočila, elektronska pošta, pisma in ilustracije mi vedno polepšajo dan. Hvala, da ste tako neverjetno super!

Usoda ni niÄ? drugega kot dejanja, storjena v prejĹĄnjem stanju obstoja.

Ralph Waldo Emerson

ena »Vse je energija.« Damenove temne oči vrtajo v moje in me rotijo, naj tokrat poslušam, zares poslušam. »Vse okrog nas …« Z roko zamahne pred sabo in zariše po obzorju, ki počasi tone v mrak. »Vse v našem na videz trdnem svetu sploh ni v trdnem stanju …, ampak je energija – čista nihajoča energija. In čeprav nas naše zaznavanje morda prepričuje, da so stvari v trdnem ali v tekočem ali v plinastem stanju, so na kvantni ravni vse le delci v delcih … vse je le energija.« Stisnem ustnice in pokimam, medtem ko njegov glas preglasi mojega, ki mi v mislih prigovarja: Povej mu! Takoj mu povej! Nehaj zavlačevati in se tega končno reši! Pohiti, da ne bo začel spet govoriti!

Vendar ne pohitim. Niti besedice ne rečem. Samo čakam, da bo nadaljeval in bom lahko še naprej odlašala. »Dvigni roko.« Pokima, dlan obrne proti meni in jo približa moji. Počasi, previdno dvigam roko, odločena, da se bom izognila kakršnemukoli telesnemu stiku, ko reče: »In zdaj mi povej, kaj vidiš.« Priprem oči, ker ne vem, kaj hoče, potem skomignem in rečem: »No, vidim bledo kožo, dolge prste, nekaj peg, nohte, ki so močno potrebni manikire …« »Točno tako.« Nasmehne se, kot bi pravkar uspešno opravila najlažji test na svetu. »Ampak če bi lahko videla, ka9

kršna je roka v resnici, sploh ne bi videla tega. Videla bi množico molekul, ki vsebujejo protone, nevtrone, elektrone in kvarke. In v majcenih kvarkih, vse do najmanjše točke, bi videla le čisto nihajočo energijo, ki se premika tako počasi, da se zdi trdna in gosta, a hkrati tudi tako hitro, da je ne moremo opazovati takšne, kakršna je v resnici.« Priprem oči, ker ne vem, ali mu verjamem. Sploh se ne menim za to, da te stvari preučuje že več sto let. »Resno mislim, Ever. Nič ni ločeno.« Nagne se k meni, ker ga je ta tema povsem pritegnila. »Vse je eno. Stvari, ki se zdijo goste, na primer ti in jaz in ta pesek, na katerem sediva, so v resnici le gmota energije, ki niha tako počasi, da se zdi trdna, hkrati pa na primer prikazni in duhovi nihajo tako hitro, da jih večina ljudi skoraj ne more videti.« »Jaz vidim Riley,« rečem, da bi ga spomnila, koliko časa sem prebila v družbi svoje sestre, ko je bila duh. »Ali sem vsaj jo, saj veš, preden je prečkala tisti most in šla naprej.« »Ravno zato je ne moreš več videti.« Pokima. »Njeno nihanje je prehitro. Čeprav so ljudje, ki lahko vidijo več od vsega tega.« Zastrmim se v morje pred nama, v valove, ki se drug za drugim valijo na obalo. Neskončni so, nenehni, nesmrt­ ni – kot midva. »Zdaj pa še enkrat dvigni roko in jo toliko približaj moji, da se bova skoraj dotikala.« Obotavljam se in v dlan zajamem pesek, ker tega nočem narediti. V nasprotju z njim vem, kakšna je cena, vem, kakšne usodne posledice lahko povzroči najmanjši stik kože s kožo.

Zato se od prejšnjega petka izogibam njegovemu dotiku. Ampak ko se spet zazrem vanj, ki drži dlan obrnjeno proti meni 10

in čaka, globoko vdihnem in še sama dvignem roko – in zajamem sapo, ko mi svojo toliko približa, da je prostor, ki naju ločuje, tanek kot las. »Čutiš?« Nasmehne se. »To ščemenje in vročino? To sta najini energiji, ki se povezujeta.« Roko premika nazaj in naprej ter se tako poigrava s pritiskom in privlakom energijskega polja med nama. »Ampak če smo vsi povezani tako, kot praviš, zakaj ne čutimo vsega enako?« zašepetam. Privlači me neizpodbiten magnetni tok, ki naju povezuje in zaradi katerega se po mojem telesu pretaka čudovita toplota. »Saj smo vsi povezani, vsi smo ustvarjeni iz enakega nihajočega vira. A človeka nekatere energije puščajo hladnega in druge mlačnega, medtem ko tiste, ki so mu usojene, občuti natančno tako.« Zaprem oči, se obrnem in dovolim solzam, da mi spolzijo po licih, saj jih ne morem več zadrževati. Vem namreč, da ne smem čutiti njegove kože, dotika njegovih ustnic, trdnega toplega tolažečega občutka, ki me navdaja, kadar je njegovo telo na mojem. Zaradi moje strašne odločitve je električno energetsko polje, ki drhti med nama, edina dovoljena bližina. »Znanost šele zdaj ugotavlja, kar metafiziki in veliki duhovni učitelji vedo že več stoletij. Vse je energija. Vse je eno.« Ko se mi približa, ker želi prste preplesti z mojimi, v njegovem glasu slišim, da se smehlja. Vendar se hitro umaknem in njegov pogled ujamem ravno za toliko, da vidim prizadetost, ki mu prešine obraz – tako me gleda, odkar sem ga prisilila, da je spil protistrup, ki mu je vrnil življenje. Sprašuje se, zakaj sem tako tiha, tako hladna, tako zadržana – zakaj se ga nočem dotakniti, ko pa mi ga še pred nekaj tedni kar ni bilo 11

dovolj. In napačno domneva, da se tako vedem zato, ker me je prizadel – zaradi njegovega spogledovanja s Stacio, brezsrčnosti do mene –, toda moje vedenje v resnici nima nobene zveze s tem. Roman ga je uročil, vso šolo je. Ni bil on kriv.

Ne ve, da zaradi protistrupa, ki mu je povrnil življenje, ne bova mogla biti nikoli več skupaj. V trenutku, ko sem v mešanico dodala svojo kri, sem uničila najino skupno prihodnost.

Za zmeraj.

Za vselej.

Za vse večne čase. »Ever?« zašepeta z globokim in iskrenim glasom. Vendar ga ne morem pogledati. Ne morem se ga dotakniti. In prav gotovo ne morem izgovoriti besed, ki si jih zasluži slišati: Zamočila sem … Zelo mi je žal … Roman me je prevaral in bila sem tako obupana in butasta, da sem nasedla njegovi zvijači … In zdaj za naju ni več upanja, ker boš, če me boš poljubil, če si izmenjava DNK … umrl …

Ne morem mu povedati. Taka reva sem. Bedna in šibka sem. In kratko malo nimam srca, da bi mu povedala. »Ever, prosim, kaj je narobe?« vpraša, ker ga moje solze vznemirjajo. »Že več dni si takšna. Sem jaz kriv? Sem kaj takega naredil? Saj veš, da se večinoma ne spomnim, kaj se je dogajalo, spomini, ki pa zdaj začenjajo prihajati na dan, no, zdaj že moraš vedeti, da to v resnici nisem bil jaz. Nikoli te ne bi namerno prizadel. Nikoli ti ne bi storil nič hudega.« Roke tesno ovijem okrog sebe, sključim ramena in sklonim glavo. Želim si, da bi se lahko pomanjšala, tako zelo, da me ne bi mogel več videti. Vem, da govori resnico, da me ni zmožen prizadeti, samo jaz bi lahko naredila kaj tako bolečega, tako nepremišljenega, tako trapasto zaletavega. Samo jaz 12

bi bila lahko tako neumna, da bi nasedla Romanovi vabi. Tako močno sem želela dokazati, da sem Damenova edina prava ljubezen … biti edina, ki ga lahko reši … In poglejte, kako se je končalo.

Približa se mi, me objame okrog pasu in me potegne k sebi.

Vendar ne morem tvegati bližine, moje solze so zdaj smrtno nevarne in ne smejo kapniti niti v bližino njegove kože.

Skobacam se na noge in stečem proti morju, na robu vode pokrčim prste na nogah in pustim, da mi mrzla bela pena pljuska po gležnjih in še višje. Želim si, da bi se lahko potopila pod razsežno gladino morja in bi me valovi odnesli. Karkoli, samo da mi ne bi bilo treba izreči besed – karkoli, da bi se izognila temu, da svoji edini resnični ljubezni, svojemu partnerju za večno, svoji sorodni duši zadnjih štiristo let povem, da sem povzročila najin konec, čeprav mi je on podaril večnost.

Ne premaknem se, ostanem tiha in mirna. Čakam, da bo sonce zašlo, potem pa se končno obrnem proti njemu. Ogledujem si njegov temen nejasen obris, ki ga v noči komaj vidim, in z zadrgnjenim glasom zamomljam: »Damen … ljubi … nekaj ti moram povedati.«

13

dve Klečim zraven njega, roke položim na stegna, prste na nogah imam zakopane v pesek, želim si, da bi me pogledal, želim si, da bi spregovoril. Čeprav bi mi samo povedal, kar že vem – da sem naredila hudo in neumno napako – napako, ki je morda nikoli ne bo mogoče popraviti. Te besede bi z veseljem poslušala – vraga, zaslužim si jih. Ne prenesem pa njegovega molka in odsotnega pogleda.

In ko že zajamem sapo, da bi nekaj rekla, karkoli, samo da bi prekinila neznosno tišino, mi nameni neizmerno utrujen pogled, v katerem se zrcali vsa teža njegovih šeststotih let. »Roman.« Vzdihne in zmaje z glavo. »Nisem ga prepoznal, niti sanjalo se mi ni …« Glas mu zamre in umakne pogled. »Saj nisi mogel vedeti,« rečem, ker mu želim dopovedati, da ni on kriv. »Že prvi dan te je uročil. Verjemi, vse je načrtoval, poskrbel je, da so bili vsi tvoji spomini popolnoma izbrisani.« Pozorno motri moj obraz, natančno si me ogleduje, nato vstane in se obrne stran. Strmi v morje in s stisnjenimi pestmi reče: »Te je prizadel? Se je spravil nate ali ti naredil kaj hudega?« Odkimam. »Ni mu bilo treba. Dovolj je bilo, da me je prizadel prek tebe.« Obrne se, njegove oči potemnijo, njegove poteze postanejo trde, potem globoko vdihne in reče: »Jaz sem kriv.« 14

Zazijam in se vprašam, kako bi po vsem, kar sem povedala, sploh lahko mislil kaj takega. Vstanem, stopim k njemu in vzkliknem: »Ne bodi trapast! Seveda nisi ti kriv! Si sploh poslušal, kaj sem ti povedala?« Zmajem z glavo. »Roman je zastrupil tvoj eliksir in te hipnotiziral. S tem nisi imel nobene zveze, samo delal si, kar ti je ukazal, nisi se mogel nadzorovati!« A komaj povem do konca, že odmahuje z roko. »Ever, ali ne razumeš? Ne gre za Romana ali tebe, to je karma. To je kazen za šeststo let sebičnega življenja.« Zmaje z glavo in se zasmeje, vendar to ni smeh, ki bi človeka vabil, naj se mu pridruži. Drugačen smeh je – smeh, ki zmrazi do kosti. »Po vseh teh letih, ko sem te vedno znova ljubil in izgubil, sem bil prepričan, da je to kazen za moj način življenja, saj se mi ni niti sanjalo, da te je ubila Drina. Ampak zdaj vidim resnico, ki je prej nisem. Ko sem bil že prepričan, da sem se karmi izognil s tem, da sem te naredil za nesmrtno, da boš za vedno ostala ob meni, se karma smeje zadnja, ker nama dovoli, da sva večno skupaj, a se lahko le gledava in se ne smeva nikoli več dotakniti.« Roko iztegnem proti njemu, ker ga hočem objeti, ga potolažiti, ga prepričati, da to sploh ni res. Vendar jo enako hitro umaknem. Spomnim se namreč, da naju je do tega pripeljalo prav dejstvo, da se ne moreva dotikati. »To ni res,« rečem in se mu zazrem v oči. »Zakaj bi bil kaznovan ti, če sem napako naredila jaz? Ali ne razumeš?« Zmajem z glavo, ker mi gre na živce njegov čuden način razmišljanja. »Roman je to ves čas načrtoval. Ljubil je Drino – stavim, da tega nisi vedel, kaj? Bil je ena od sirot, ki si jih v renesančnih Firencah rešil pred kugo, in vsa ta stoletja jo je 15

ljubil, zanjo bi naredil vse. Toda Drini ni bilo mar zanj, ljubila je le tebe ... Ti pa si ljubil le mene ... In potem, no, potem ko sem jo ubila, se je Roman odločil, da se bo spravil name – vendar je to naredil prek tebe. Hotel je, da bi čutila bolečino, ker se te ne bom mogla nikoli več dotakniti – ravno takšno, kot jo on čuti zaradi Drine! In vse se je zgodilo tako hitro, da kratko malo ...« Obmolknem, saj vem, da nima smisla, da zapravljam besede. Poslušati je nehal takoj, ko sem začela govoriti, ker je prepričan, da je kriv on.

Vendar na to nočem niti pomisliti in tudi njemu ne bom dovolila, da bi. »Damen, prosim! Ne moreš preprosto odnehati. Ne gre za karmo – gre zame! Jaz sem naredila napako, strašno, grozno napako. Ampak to ne pomeni, da je ne moreva popraviti! Gotovo je kak način.« Oklepam se povsem lažnega upanja, silim se k navdušenju, ki ga v resnici ne čutim.

Damen stoji pred mano, temna silhueta v noči, toplina njegovega žalostnega utrujenega pogleda je najin edini objem. »Nikoli ne bi smel začeti,« reče. »Nikoli ne bi smel izdelati eliksirja, stvarem bi moral pustiti, da se naravno iztečejo. Resno mislim, Ever, samo poglej rezultat – prinaša le bolečino!« Zmajuje z glavo, njegov pogled je tako žalosten, tako poln obžalovanja, da se mi lomi srce. »Vendar imaš ti še čas. Pred sabo imaš še vse življenje – večnost, v kateri si lahko, karkoli hočeš, v kateri lahko počneš, karkoli hočeš. Jaz pa …« skomigne, »jaz sem omadeževan. Mislim, da vsi lahko vidimo rezultat šeststotih let mojega življenja.« »Ne!« Glas mi zadrhti, ker se mi ustnice tako močno tresejo, da se mi začnejo tresti še lica. »Ne smeš oditi, ne smeš me spet zapustiti! Zadnji mesec sem preživljala pravi pekel, 16

da sem te rešila. Zdaj ko si v redu, ne mislim odnehati. Usojena sva si, sam si to rekel! Trenutno se je na najini poti samo pojavila ovira, to je vse. Če bova skupaj premislila, vem, da bova našla rešitev, kako …« Obmolknem in glas mi zamre, vidim namreč, da me je že nehal poslušati in se je umaknil v svoj turobni, bedni svet, v katerem je za vse kriv samo on. In vem, da je napočil čas, da povem preostanek zgodbe, tiste zoprne, obžalovanja vredne dele, ki bi jih raje izpustila. Mogoče bo potem na vse skupaj gledal drugače, mogoče bo potem ... »To še ni vse,« rečem in hitim pripovedovati, čeprav se mi niti ne sanja, kako izraziti, kar mu nameravam povedati. »Preden si začneš predstavljati, da se je nate spravila karma ali karkoli že misliš, moraš vedeti še nekaj. Nekaj, na kar nisem ravno ponosna, ampak vseeno …« Globoko zajamem sapo in mu povem o svojih izletih v poletno deželo – v tisto čarobno vmesno dimenzijo –, kjer sem se naučila, kako se vrniti v času. In da sem, ko sem bila soočena z izbiro med svojo družino in njim, izbrala njih. Ker sem bila prepričana, da jim bom tako lahko nekako vrnila prihodnost, za katero sem bila prepričana, da jim je bila ukradena.

Vendar je bilo vse skupaj samo nauk, ki sem ga že sprejela: Včasih na usodo kratko malo ne moremo vplivati.

Debelo pogoltnem in se zastrmim v pesek, saj mi ni do tega, da bi videla Damenov odziv, ko bo pogledal v oči tisti, ki ga je izdala.

Toda namesto da bi se razjezil ali razburil, kot sem pričakovala, me obda s prečudovito žarečo belo svetlobo ... S tako tolažečo in odpuščajočo, s tako čisto svetlobo. Je kot portal v poletno deželo, le da je prijetnejša. Zato zaprem oči in tudi jaz 17

njega obdam s svetlobo, in ko jih spet odprem, sva ovita v prečudovit topel, moten sij. »Nisi imela izbire,« reče, njegov glas je nežen in pogled pomirjujoč, ker se po najboljših močeh trudi, da bi omilil moj občutek osramočenosti. »Normalno, da si izbrala družino.

Prav si naredila. Jaz bi naredil enako – če bi imel izbiro …« Pokimam, ga obdam s še močnejšo svetlobo in dodam še telepatski objem. Vem, da ni niti približno tako tolažeč kot pravi, ampak za zdaj bo dober. »Vem, kaj se je zgodilo s tvojo družino, vse vem, vse sem videla …« Nameni mi tako temen in resen pogled, da se prisilim nadaljevati. »Glede svoje preteklosti si vedno tako skrivnosten. Od kod si, kako si živel ... In tako sem nekega dne, ko sem bila v poletni deželi, povprašala po tebi ... in ... no ... razkrila se mi je tvoja življenjska zgodba.« Stisnem ustnice in se zazrem vanj, pred mano stoji tako tih in miren. Zavzdihnem, ko me pogleda v oči in me s prsti telepatsko pogladi po licu ... in ustvari podobo, ki je tako namerna, tako otipljiva, da se skoraj zdi resnična. »Oprosti,« reče in me v mislih s palcem poboža po bradi. »Oprosti, da sem bil tako zaprt vase in nisem bil priprav­ ljen govoriti o tem, da sem te prisilil k temu. A čeprav se je vse zgodilo že zdavnaj, se o tem še vedno raje ne pogovarjam.« Pokimam, saj ga ne nameravam siliti v karkoli. Dejstvo, da je bil priča umoru svojih staršev, potem pa so ga več let zlorabljali cerkveni dostojanstveniki, ni tema, pri kateri bi nameravala vztrajati. »To pa še ni vse,« rečem in upam, da bom v njem mogoče lahko vzbudila nekaj upanja, če mu povem, kaj sem še iz18

vedela. »Ko se mi je razkrivalo tvoje življenje, te je Roman na koncu ubil. Ampak čeprav se je zdelo, da ti je smrt usojena, sem te vseeno uspela rešiti.« Pogledam ga in zaznam, da sem ga vse prej kot prepričala, zato hitim nadaljevati, da me ne bi povsem nehal poslušati. »Mislim, ja, mogoče je naša usoda določena in nespremenljiva, ampak po drugi strani jo oblikujejo samo naša dejanja. Ko torej nisem mogla rešiti svoje družine, ko sem se vrnila v času, je bilo tako samo zato, ker je šlo za usodo, ki je ni bilo mogoče spremeniti. Ali kot je rekla Riley le nekaj sekund pred drugo nesrečo, ki mi jih je spet vzela: 'Preteklosti ne moreš spremeniti. Preteklost kratko malo je.'

Ampak potem sem se spet znašla tukaj v Laguni in sem te lahko rešila. No, mislim, da to dokazuje, da prihodnost ni vedno vnaprej začrtana, da vsega ne uravnava le usoda.« »Mogoče res.« Vzdihne in se zazre vame. »Vendar človek karmi ne more ubežati, Ever. Je, kar je. Človeka ne sodi, ni ne dobra ne slaba, kot misli večina ljudi. Je rezultat vseh dejanj, pozitivnih in negativnih – nenehno uravnovešanje dejanj – vzrok in posledica – milo za drago – sejanje in žetev – vse se vrača, vse se plača.« Skomigne. »Kakorkoli jo že opišeš, je na koncu enako. In čeprav bi rada verjela, da ni tako, se zdaj dogaja točno to. Vsa dejanja povzročijo reakcijo. In moja dejanja so mene pripeljala sem.« Zmaje z glavo. »Ves čas sem si govoril, da sem te naredil za nesmrtno iz ljubezni, zdaj pa vidim, da sem te v resnici iz sebičnosti ... ker nisem mogel živeti brez tebe. Zato je zdaj položaj tak.« »To je torej to?« Zmajem z glavo, ker komaj lahko verjamem, da se je odločil tako zlahka odnehati. »To je konec?

Tako presneto prepričan si, da te lovi karma, da se sploh ne boš poskušal braniti? Vse do sem si prišel, samo da bi bila lah19

ko skupaj, zdaj, ko morava premagati oviro, pa sploh ne boš poskusil preplezati opečnatega zidu, ki nama stoji na poti?« »Ever.« Njegov pogled je topel, ljubeč, vseobsegajoč, vendar nikakor ne prikrije poraženega glasu. »Oprosti, ampak nekatere stvari kratko malo vem.« »Ja, no …« Zmajem z glavo in se zastrmim v tla, potem pa prste na nogah zakopljem globoko v pesek. »Samo zato, ker si nekaj stoletij starejši od mene, še nimaš zadnje besede.

Ker če se s tem zares spopadava skupaj, če sta najini življenji, tako kot najina usoda, zares prepleteni, boš ugotovil, da se to ne dogaja samo tebi, da sem tudi jaz del tega. In ne moreš kar dvigniti rok ... ne moreš kar dvigniti rok nad mano! Skupaj morava delati! Obstajati mora rešitev …« Obmolknem, saj drhtim po celem telesu, grlo pa imam tako močno zadrgnjeno, da ne morem več govoriti. Lahko samo stojim pred njim in ga tiho rotim, naj se bori skupaj z mano, čeprav ne vem, ali lahko zmagava. »Ne nameravam te zapustiti,« reče, njegov pogled pa je prežet s hrepenenjem štiristotih let. »Ne morem te zapustiti, Ever. Verjemi, poskusil sem. A na koncu vedno spet najdem pot do tebe. Vedno sem hotel le tebe … vedno sem ljubil samo tebe … ampak Ever …« »Nobenih ampak.« Zmajujem z glavo in si želim, da bi ga lahko objela, se ga dotaknila, svoje telo stisnila k njegovemu. »Obstajati mora rešitev, zdravilo. In skupaj ga bova našla. To preprosto vem. Predaleč sva prišla, da bi dopustila, da naju Roman loči. Vendar tega ne zmorem sama. Ne brez tvoje pomoči. Zato mi, prosim, obljubi … obljubi, da boš poskusil.« Pogleda me in njegov pogled me privablja. Zapre oči, pla20

žo pa napolni s toliko tulipani, da ves zalivček prekipeva od voščenih rdečih cvetnih listov na zelenih steblih, ki se upogibajo ... Največji simbol najine neminljive ljubezni prekriva vsak kvadratni centimeter peska.

Potem me prime pod roko in me odpelje nazaj k svojemu avtomobilu. Najina koža se ne stika le zaradi njegove mehke črne usnjene jakne in moje majice iz organskega bombaža. To je dovolj, da se nama ni treba soočiti s posledicami kake nenamerne izmenjave DNK, vendar ne more omiliti ščemenja in vročine, ki drhti med nama.

21

tri »Ugani, kaj!« Ko Miles leze v moj avtomobil, me gleda, njegove velike rjave oči so odprte širše kot običajno, njegov lušten otroški obraz se raztegne v širok nasmeh. »Ne, veš kaj? Ne, ugibaj.

Kar povedal ti bom, ker tako ali tako sploh ne boš verjela!

Sploh ne boš uganila!« Nasmehnem se, njegove misli slišim nekaj trenutkov, preden jih uspe izreči, in se zadržim, da ne rečem Na igralski tabor v Italijo greš! samo nekaj trenutkov, preden on pove: »Na igralski tabor v Italijo grem! Ne, pravzaprav, grem v Firence v Italiji! Dom Leonarda da Vincija, Michelangela, Rafaela …« In tvojega dobrega prijatelja Damena Augusta, ki je vse te umetnike res poznal! »Že nekaj tednov sem vedel, da obstaja možnost, da grem, vendar sem dobil potrditev šele včeraj zvečer in še vedno ne morem verjeti! Osem tednov v Firencah, kjer bom samo igral, jedel in zalezoval noro seksi Italijane …« Ko vzvratno zapeljem z dovoza pred njegovo hišo, ga ošinem s pogledom. »In Holt nima nič proti?« Miles me pogleda. »Ej, saj veš, kako je. Kar se zgodi v Italiji, ostane v Italiji.« Le kadar ne. Misli mi odplavajo k Drini in Romanu, sprašujem se, koliko nesmrtnih odpadnikov se še potika po svetu 22

in samo čaka, da se bodo pojavili v Laguna Beachu in me ustrahovali. »Kakorkoli že, kmalu odhajam, takoj po koncu šole. In do takrat moram še toliko pripraviti! Oh, in skoraj sem pozabil najboljši del … no, enega najboljših delov. Slučajno se bo vse popolno izšlo, ker se moja serija predstav Laka za lase konča en teden pred odhodom, zato se bom vseeno lahko še po zadnji predstavi priklonil kot Tracy Turnbald … Mislim, res, kako bi lahko bilo kaj še bolj popolno?« »Res popolno.« Nasmehnem se. »Resno. Čestitam. Zelo kul. In tudi več kot zasluženo. Želim si samo, da bi šla lahko s tabo.« In v trenutku, ko to rečem, ugotovim, da je res. Tako lepo bi bilo pobegniti vsem problemom, se vkrcati na letalo in odleteti stran od vsega. Poleg tega pogrešam druženje z Milesom. Zadnjih nekaj tednov, ko je njega in Haven (skupaj s preostankom šole) uročil Roman, sem preživljala nekaj najbolj osamljenih dni svojega življenja. Komaj sem lahko prenesla, da ob meni ni Damena, dejstvo, da nimam opore svojih najboljših prijateljev, pa me je skoraj spravilo ob pamet. Toda Miles in Haven se tega ne spomnita, nihče se ne. Samo Damen se lahko spomni nekaj drobcev in zaradi njih se počuti strašno krivega. »Tudi jaz si želim, da bi lahko šla,« reče in se igračka z avtoradiem, ker skuša najti primerno glasbeno podlago, ki bi se skladala z njegovo dobro voljo. »Mogoče gremo po maturi lahko vsi v Evropo! Lahko si kupimo karte za Eurail, spimo v mladinskih hotelih, potujemo z nahrbtniki – a ne bi bilo kul?

Samo nas šest, saj veš, ti in Damen, Haven in Josh in jaz in kdorkoli …« 23

»Ti in kdorkoli?« Ošinem ga s pogledom. »Kaj pa to pomeni?« »Realist sem.« Skomigne. »Oh, prosim.« Zavijem z očmi. »Od kdaj?« »Od včeraj zvečer, ko sem izvedel, da grem v Italijo.« Zasmeje se in si gre z roko skozi kratko postrižene rjave lase. »Glej, Holt je super in vse to, ne razumi me narobe. Vendar se ne slepim. Ne pretvarjam se, da je to kaj več, kot je. Kot bi imela omejen rok trajanja, veš? Cela tri dejanja z jasno začrtanimi začetkom, sredino in koncem. Ni tako kot pri tebi in Damenu. Vidva sta drugačna. Vidva sta dosmrtnika.« »Dosmrtnika?« Zazrem se vanj in zmajem z glavo, ko se ustavim pred semaforjem. »Sliši se kot zaporna kazen, ne srečen konec.« »Saj veš, kaj mislim.« Pregleduje svoje zmanikirane prste ter sem in tja obrača živo roza nohte v slogu Tracy Turnbald. »Vidva sta preprosto tako usklajena drug z drugim, tako povezana. In mimogrede, to mislim dobesedno, ker sta bolj ali manj vedno prisesana drug na drugega.« Nič več. Debelo pogoltnem in pohodim plin v trenutku, ko se prižge zelena luč, zato križišče prevozim z glasnim cviljenjem gum, na cesti pa pustim debelo sled. Ne upočasnim, dokler ne zapeljem na parkirišče, nato s pogledom iščem Damena, ki vedno parkira zraven mene na drugem najboljšem parkirnem mestu.

Vendar ga nikjer ne vidim, celo ko se že ustavim. Ko potem že skoraj zlezem iz avtomobila in se sprašujem, kje bi lahko bil, se pojavi zraven mene in na vrata položi roko v rokavici. »Kje imaš svojo makino?« vpraša Miles in ga ošine s po24

gledom, ko zaloputne vrata in si čez ramo vrže nahrbtnik. »In kaj je s tvojo roko?« »Znebil sem se je,« reče Damen in se zazre vame. Potem s pogledom ošine Milesa, in ko vidi izraz na njegovem obrazu, doda: »Avtomobila, mislim.« »Si ga zamenjal staro za novo?« vprašam, ampak samo zato, ker posluša Miles. Damenu ni treba kupovati, menjati ali prodajati, tako kot to delajo navadni ljudje. Kratko malo lahko prikliče, karkoli hoče.

Odkima in me pospremi k vhodu, nasmehne se, ko reče: »Ne, kar na robu ceste sem ga pustil s ključem v ključavnici in s prižganim motorjem.« »Kako, prosim?« krikne Miles. »Hočeš reči, da si pustil svojega bleščečega, črnega BMW-ja M6 coupe … na robu ceste?« Damen pokima. »Ampak to je avto, vreden sto tisoč dolarjev!« Miles zahlasta za zrakom, njegov obraz postane živo rdeč. »Sto deset tisoč.« Damen se zasmeje. »Ne pozabi, da je bil izdelan po naročilu in je imel vso dodatno opremo.« Miles se zastrmi vanj in oči mu skoraj padejo iz jamic, ker ne more razumeti, kako bi lahko kdo naredil kaj takega – zakaj bi kdo naredil kaj takega. »Em, okej, samo da mi bo jasno … preprosto si se zbudil in se odločil … Ej, k vragu! Mislim, da bom svoj smešno drag luksuzen avto kar pustil na robu ceste – KJER GA LAHKO VZAME RES KDORKOLI?« Damen skomigne. »Ja, tako nekako.« »Ker če slučajno še nisi opazil,« reče Miles in zdaj skoraj sope, »nekateri med nami nimajo avta. Nekateri med nami so bili rojeni tako krutim in nenavadnim staršem, da se bodo 25

do konca življenja prisiljeni zanašati na prijaznost prijateljev!« »Oprosti.« Damen skomigne. »Na to nisem pomislil. Čeprav sem imel za dejanje zelo dober razlog, če se boš ob tem počutil kaj bolje.« In ko me pogleda in se mi tako kot navadno zazre v oči, me poleg običajnega vala topline preplavi grozen občutek, da je dejstvo, da se je znebil avtomobila, šele začetek njegovih načrtov. »Kako si prišel v šolo?« vprašam v trenutku, ko pridemo do vhodnih vrat, kjer čaka Haven. »Z avtobusom.« Haven pogleduje od enega k drugemu, njen pred kratkim pobarvan, kraljevsko moder frufru ji pada na obraz. »Ne zafrkavam se. Tudi jaz ne bi verjela, vendar sem ga videla na lastne oči. Opazovala sem, kako je izstopil iz velikega rumenega avtobusa z vsemi drugimi fazani, bebci, debili in izobčeni, ki v nasprotju z Damenom nimajo izbire in se morajo voziti z njim.« Zmaje z glavo. »Ko sem ga zagledala, sem bila tako šokirana, da sem nekajkrat zamežikala, da bi se prepričala, ali je res on. In ker potem še vedno nisem bila prepričana, sem ga slikala z mobilnikom in sliko poslala Jo­ shu, ki je potrdil, da je na sliki res Damen.« Dvigne mobilnik, da vidimo sliko.

S pogledom ošinem Damena in se vprašam, kaj bi lahko naklepal, ter opazim, da se je znebil puloverja iz kašmirja, ki ga nosi običajno, in je namesto vanj oblečen v navadno bombažno majico, da je dizajnerske kavbojke nadomestil z brezimnimi navadnimi hlačami z žepi. Celo črne motoristične škornje, po katerih skoraj slovi, je zamenjal za rjave gumijaste japonke. In čeprav se mu ni treba elegantno in bahavo oblači26

ti, da bi bil videti tako osupljivo čeden kot tistega dne, ko sva se spoznala, mu ta novi nevpadljivi videz kratko malo ne pristaja.

Ali vsaj ne takšnemu Damenu, kot sem ga vajena.

Mislim, Damen je nedvomno pameten, dober, ljubeč in velikodušen, vendar je tudi kar precej nastopaški in važen. Vedno se obremenjuje z oblačili, avtomobilom, s svojo podobo na splošno. In sploh se ne trudite ugotoviti, kdaj natančno je rojen, ker je za nekoga, ki se je odločil biti nesmrten, resnično zakompleksan glede starosti. Čeprav mi je običajno čisto vseeno, kako je oblečen in kako se pripelje v šolo, me, ko ga spet pogledam, v želodcu grozno stisne – vztrajni pritisk, ki zahteva mojo pozornost.

Jasno opozorilo, da je to šele začetek. Da ta nenadna preobrazba sega veliko globlje kot le do nekakšnega nesebičnega, ekološko osveščenega programa za zmanjšanje stroškov. Ne, preobrazba je nekako povezana z včerajšnjim večerom. S tem, da ga preganja karma. Kot da je samega sebe prepričal, da bo, če se bo odpovedal najdragocenejšemu imetju, to nekako vse odtehtalo. »Greva?« Nasmehne se, me prime za roko v trenutku, ko zazvoni, in me odpelje od Milesa in Haven, ki si bosta nasled­ nje tri šolske ure pošiljala sporočila in poskušala ugotoviti, kaj se dogaja z Damenom.

Ko se odpraviva po hodniku, ga držim za roko v rokavici, potem ga pogledam in zašepetam: »Kaj se dogaja? Kaj se je v resnici zgodilo s tvojim avtomobilom?« »Saj sem ti povedal.« Skomigne. »Ne potrebujem ga. Nepotrebna razvada je, s katero se nočem več … razvajati.« Zasmeje se in me pogleda. Ko se njegovemu smehu ne pridru27

žim, zmaje z glavo in reče: »Ne glej tako resno. Saj ni nič takšnega. Ko sem ugotovil, da ga ne potrebujem, sem ga odpeljal na neko revno območje in ga pustil na robu ceste, kjer ga lahko kdo najde.« Stisnem ustnice in se zastrmim naravnost predse, ker si želim, da bi mu lahko zlezla v glavo in videla misli, ki jih obdrži zase, prišla do dna vprašanju, za kaj pri tem zares gre. Ker kljub temu, kako me pogleda, kljub temu da omalovažujoče skomigne, nič od povedanega nima niti najmanjšega smisla. »No, to je v redu in vse, mislim, če to moraš narediti, potem super, uživaj.« Skomignem, trdno prepričana, da sploh ni super, čeprav vem, da tega ne smem reči glasno. »Ampak kako natančno se nameravaš prevažati okrog, zdaj ko si se znebil svojega prevoznega sredstva? Mislim, če slučajno še nisi opazil, je to Kalifornija, brez avtomobila ne moreš priti nikamor.« Pogleda me, moj izbruh ga očitno zabava, kar ni ravno odziv, ki sem ga nameravala vzbuditi. »Kaj pa je narobe z avtobusom? Zastonj je.« Zazijam in zmajem z glavo, ker komaj verjamem svojim ušesom. Od kdaj pa stroški skrbijo tebe, gospod S-stavami-nakonjskih-dirkah-zaslužim-milijone-karkoli-drugega-si-mordaželim-pa-kratko-malo-prikličem? V trenutku, ko se mi v glavi izoblikujejo te misli, ugotovim, da sem jih pozabila skriti. »Takšnega me vidiš?« Ustavi se tik pred vrati v učilnico, moja nepremišljena ocena ga je očitno prizadela. »Kot nekega plehkega, materialističnega, samovšečnega gnoja, ki ga zanima le kupovanje?« »Ne!« vzkliknem, odkimam in ga stisnem za roko. Upam, da ga bom prepričala, čeprav sem pravzaprav mislila resno. Le 28

da ne na slab način, kot misli on. Prej na način moj fant ima rad prefinjene stvari, ki jih ponuja življenje, ne pa na način moj fant je moška različica Stacie. »Samo …« Priprem oči in si želim da bi bila vsaj pol tako spretna z besedami, kot je on, vendar vseeno napredujem, ko rečem: »Mislim, da ne razumem.« Skomignem. »In zakaj nosiš rokavico?« Njegovo roko v usnjeni rokavici dvignem, da bi jo videla. »Ali ni očitno?« Zmaje z glavo in me potegne proti vratom.

Vendar obstanem in se nočem premakniti. Nič ni očitno.

Nič nima več smisla.

Obstane z roko na kljuki in je kar precej prizadet, ko reče: »Za zdaj se mi je to zdela dobra rešitev. Bi mogoče raje videla, da se te sploh ne dotikam?« Ne! Nisem tako mislila! V trenutku, ko se nama približa nekaj sošolcev, začnem z njim govoriti telepatsko in ga spomnim, kako težko se je bilo zadnje tri dni izogibati vsakršnim stikom kože s kožo. Pretvarjala sem se, da sem prehlajena, čeprav oba veva, da nikoli ne zboliva, in uporabljala še druge trapaste tehnike izogibanja, zaradi katerih me je bilo globoko sram. Izogibanje je bilo čisto mučenje. Če ima punca fanta, ki je tako čudovit, tako seksi, tako neverjetno hud – in se ga ne sme dotikati –, prestaja najhujše muke. »Mislim, vem, da ne smeva tvegati kakšne nenamerne izmenjave potu na dlaneh ali česa podobnega, ampak vseeno, se ti ne zdi, da je videti nekako – čudno?« zašepetam takoj, ko sva spet sama. »Vseeno mi je.« Njegov pogled je odkrit, iskren, upira pa ga naravnost v moje oči. »Vseeno mi je, kaj mislijo drugi.

Samo zate mi ni vseeno.« 29

Stisne mi prste, z mislimi odpre vrata, in ko se napotiva proti najinima klopema, me vodi naravnost mimo Stacie Miller. In čeprav je nisem videla od petka, ko je nanjo nehal delovati Romanov urok, sem prepričana, da se njeno sovraštvo do mene ni niti malo ohladilo. Čeprav sem povsem pripravljena na njen običajen manever, da mi pod noge vrže svojo torbo, ker želi, da bi se spotaknila, jo je danes Damenov novi videz preveč zamotil, da bi se šla to zguljeno staro igro. S pogledom ga počasi premeri od glave do peta, potem še enkrat.

Ampak dejstvo, da se ne zmeni zame, še ne pomeni, da se lahko sprostim ali verjamem, da je konec. S Stacio v resnici ni nikoli konec. To mi je dala povsem jasno vedeti. Prav nasprot­ no, verjetno še nikoli ni bila tako razburjena in zlobna, kot je zdaj, zato je ta kratki predah le zatišje pred nevihto. »Ignoriraj jo,« zašepeta Damen in svojo klop potisne tako blizu k moji, da robova skoraj stojita drug na drugem.

Toda kljub temu da pokimam, kot da jo, je v resnici ne morem. Čeprav bi se še tako rada pretvarjala, da je nevidna … ne morem. Zdaj sedi pred mano in popolnoma obsedena sem.

Kukam v njene misli, ker hočem videti, kaj, če sploh kaj, se je zgodilo med njima. Čeprav vem, da je Roman kriv za vse spogledovanje in poljubljanje in stiskanje, nisem imela druge izbire in sem to morala gledati. Zatrdno vem, da Damen sploh ni imel svobodne volje, a vendar ostaja dejstvo, da se je to zgodilo …, da so se Damenove ustnice dotikale njenih, ko ji je šel z rokami po telesu. In čeprav sem precej prepričana, da ni šlo nič dlje od tega, bi se vseeno počutila stokrat bolje, če bi le lahko našla nekaj dokazov, ki bi potrdili mojo teorijo.

In kljub temu da je to početje noro, boleče in popolnoma mazohistično, ne bom odnehala, dokler njen spomin ne bo 30

popustil in se mi ne bo razkrilo vse do zadnje strašne, boleče, neznosne podrobnosti.

Skoraj že sežem globlje, se prebijem do samega jedra njenih možganov, ko mi Damen stisne roko in reče: »Ever, prosim. Nehaj se mučiti. Saj sem ti že povedal, da ni ničesar videti.« Debelo pogoltnem, zazrem se v zadnji del njene glave in opazujem, kako opravlja s Honor in Craigom, zato ga komaj slišim, ko doda: »To se ni zgodilo. Ni tako, kot misliš.« »Mislila sem, da se ne spomniš?« Obrnem se in takoj me postane sram, ko vidim bolečino v njegovih očeh, ko me pogleda in zmaje z glavo. »Samo zaupaj mi.« Vzdihne. »Ali vsaj poskusi. Prosim?« Globoko vdihnem in ga pogledam, želim si, da bi mu lahko, vem, da bi mu morala. »Resno mislim, Ever. Najprej nisi mogla preboleti, da sem zadnjih šeststo let hodil z drugimi ženskami, zdaj pa si obsedena s prejšnjim tednom?« Namršči čelo in se nagne bliže, z resnim, dobrikajočim glasom doda: »Vem, da sem te močno prizadel. Res, vem. Ampak kar je, je. Ne morem se vrniti, tega ne morem spremeniti. Roman je to naredil namenoma … Ne smeš mu dovoliti, da bi zmagal.« Debelo pogoltnem, ker vem, da ima prav. Obnašam se trapasto, nerazumno, dovoljujem si močno skreniti s poti.

Poleg tega pa, pomisli Damen, ki je zdaj začel govoriti telepatsko, ker je v učilnico vstopil naš učitelj, gospod Robins. Veš, da to nič ne pomeni. Vedno sem ljubil le tebe. Ni to dovolj?

Palec, pokrit z rokavico, mi prisloni na sence in me pogleda v oči, ko mi kaže najino preteklost, moja številna utelešenja. Bila sem mlada služkinja v Franciji, hči puritanca v Novi 31

Angliji, spogledljiva pripadnica britanske visoke družbe, umet­nikova muza s čudovitimi rdečimi lasmi …

Zazijam in široko odprem oči; tega življenja še nisem videla.

Vendar se le nasmehne, njegov pogled postaja vse toplejši, ko mi kaže vrhunce tistega časa, kratek odlomek trenutka, ko sva se spoznala – na odprtju galerije v Amsterdamu – najinega prvega poljuba pred galerijo še tistega večera. Kaže mi le najbolj romantične trenutke in mi prizanaša z mojo smrtjo, ki vedno in neizbežno nastopi, še preden se najino razmerje lahko razvije.

In potem ko si ogledam vse te lepe trenutke, ki se odvijejo pred mano, ko mi razgali svojo nesramežljivo ljubezen, se mu zazrem v oči in odgovorim na njegovo vprašanje, ko pomislim: Seveda je dovolj. Vedno si bil dovolj.

Potem pa jih od sramu zaprem in dodam: Toda ali sem jaz dovolj zate?

Končno priznam pravo resnico – da me je strah, da se bo kmalu naveličal držanja za roke v rokavicah, telepatskih objemov in bo poiskal tisto pravo pri normalni punci z varno DNK. Pokima in me s prsti, pokritimi z rokavico, prime za brado in me v mislih stisne v objem, ki je tako topel, tako varen, tako tolažeč, da izginejo vsi moji strahovi. V odgovor na opravičilo v mojem pogledu se nagne naprej in ustnice približa mojemu ušesu, ko reče: »Dobro. Zdaj ko sva se pogovorila o tem, pa še o Romanu …«

32

štiri Ko hodim proti učilnici za zgodovino, se sprašujem, kaj bo huje, videti Romana ali gospoda Munoza. Čeprav obeh nisem videla in z njima nisem govorila od prejšnjega petka, ko se mi je podrl svet, ni nobenega dvoma, da sem od obeh odšla na precej čuden način. Ko sem zadnjič govorila z gospodom Munozom, sem postala vsa sentimentalna in mu nisem samo zaupala, da sem jasnovidna – česar nikoli ne delam –, ampak sem ga tudi spodbujala, naj začne hoditi z mojo teto Sabine – kar resno začenjam obžalovati. In čeprav je bilo to zelo grozno, se lahko kosa z mojimi zadnjimi trenutki z Romanom, ko sem mu pest namerila v popkovno čakro, odločena, da ga ne bom samo ubila, temveč popolnoma uničila. In bi tudi ga, vendar sem na celi črti odpovedala in je pobegnil. In čeprav se je, gledano nazaj, tako verjetno še najbolje izteklo, sem nanj še vedno tako jezna, da je zelo verjetno, da bom poskusila znova.

Toda v resnici vem, da ne bom poskusila znova. Ne samo zato, ker mi je Damen med angleščino vso uro telepatsko pridigal, da maščevanje nikoli ni rešitev, da je karma edini pravi sodni sistem, in je nakladal še veliko podobnega, ampak predvsem zato, ker ni prav. Kljub temu da me je Roman zelo podlo prevaral in zato nimam več prav nobenega razloga, da bi mu še kdaj zaupala, ga vseeno nimam pravice ubiti. To ne bi rešilo mojega problema. Ničesar ne bi spremenilo. Čeprav je 33

grozen, hudoben in vse, kar opisuje pridevnik slab, ga vseeno nimam pravice … »O glej, tukaj je moja nesramnica!« Prikrade se k meni, sami svetli skuštrani lasje, morsko modre oči in bleščeče beli zobje so ga, močne, zagorele roke počasi iztegne prek vrat v učilnico in mi tako zapre vhod.

In to je dovolj. Samo hreščeče zaprede z lažnim britanskim naglasom in me srhljivo in pohotno pogleda in kot bi mignil, me spet mika, da bi ga ubila.

Vendar ga ne bom.

Damenu sem obljubila, da bom uspela varno priti na uro in z nje, ne da bi se zatekla k temu. »No, Ever, povej mi, kako si se imela ta konec tedna? Sta z Damenom uživala v prijetni združitvi? A te je slučajno uspel … preživeti?« Pesti stisnem ob telesu in si predstavljam, kako bi bilo, če bi od njega ostal samo kup dizajnerskih oblačil in kupček prahu, čeprav sem si obljubila, da ne bom nasilna. »Ker če te ni, če nisi upoštevala mojega nasveta in si starega fosila preizkusila, potem ti moram verjetno izreči iskreno sožalje.« Pokima, se zazre vame in doda s tišjim glasom: »Vendar ne skrbi, ne boš dolgo sama. Ko bo minilo primerno dolgo obdobje žalovanja, bom z veseljem vskočil in zapolnil praznino, ki je ostala po njegovem uničenju.« Osredotočim se, zato še vedno diham počasi in umirjeno, in si ogledam močno, zagorelo, mišičasto roko, ki mi zapira pot. Vem, da bi jo s samo enim dobro namerjenim karatejskim udarcem lahko prelomila. »Vraga, tudi če se ti je uspelo zadržati in si ga ohranila pri življenju, moraš samo reči in bom takoj pri tebi.« Zareži se in 34

na meni zelo intimno pase pogled. »Vendar ti ni treba prehitro odgovoriti ali mi že kaj obljubiti. Vzemi si toliko časa, kot ga potrebuješ. Zagotavljam ti, Ever, da sem jaz v nasprotju z Damenom človek, ki lahko čaka. Poleg tega je tako in tako samo vprašanje časa, kdaj me boš prišla iskat.« »Od tebe hočem samo eno.« Priprem oči, tako da se vse okrog naju zamegli. »In to je, da me pustiš pri miru.« Ko se njegove oči pohotno zasvetijo, mi lica zagorijo od vročine. »Žal te ne bom, draga.« Zasmeje se, me premeri s pogledom in zmaje z glavo. »Verjemi, veliko več od tega hočeš. A brez skrbi, kot sem rekel, čakal bom, dokler bo treba. Vendar me skrbi za Damena. In tudi tebe bi moralo. Glede na to, kar sem videl v zadnjih šeststotih letih, je nepotrpežljiv. Pravzaprav je malo hedonističen. Kolikor vem, do zdaj ni čakal prav dolgo.« Debelo pogoltnem in se trudim ostati mirna, opomnim se, da se ne smem ujeti na njegovo vabo. Roman zna najti mojo šibko točko, moj psihološki kriptonit, in bolj ali manj živi za to, da to izkorišča. »Ne razumi me narobe, vedno je ohranjal svoj ugled – nosil je črn žalni trak na rokavu, na bedenju pri umrli se je zdel neutolažljiv –, ampak verjemi mi, Ever, mah se mu ni imel časa niti prijeti na čevelj, ker je bil že spet na lovu. Žalost je hotel utopiti v čemerkoli ali, bolje rečeno, komerkoli jo je lahko. In čeprav tega raje ne verjameš, poslušaj nekoga, ki je bil ves čas zraven. Damen ne čaka nikogar. In prav gotovo ni nikoli čakal tebe.« Globoko zajamem sapo in si glavo napolnim z besedami, glasbo, matematičnimi enačbami, ki močno presegajo moje zmožnosti, z vsem mogočim, samo da bo to preglasilo bese35

de, ki so kot natančno zašiljene puščice naperjene naravnost v moje srce. »Ja. Na lastne oči sem videl, res!« Nasmehne se, ko začne govoriti z močnim londonskim naglasom, potem pa neha. »Tudi Drina je videla. To ji je strlo srce, ubožici. Čeprav je bila v nasprotju z mano – in žal tudi precej v nasprotju s tabo – Drinina ljubezen brezpogojna. Pripravljena ga je bila sprejeti nazaj, ne glede na to, kje je bil, brez vprašanj. In kar priznajva si, ti tega ne bi nikoli naredila.« »To pa ni res!« zavpijem s hripavim, suhim glasom, kot da bi ta dan spregovorila prvič. »Damena imam že od trenutka, ko sva se spoznala … sem …« Obmolknem, ker vem, da sploh ne bi smela začeti. V ta prepir se je nekoristno zapletati. »Oprosti, draga, motiš se. Damena sploh nikoli nisi imela. Kakšen nedolžen poljub, malo se držita za potne roke …« Skomigne z rameni in me posmehljivo pogleda. »Resno, Ever, a misliš, da nekaj bednih poskusov mečkanja in otipavanja zares lahko zadovolji pohlepnega, narcisoidnega, uživaškega tipa, kakršen je on? In to za celih štiristo let?« Debelo pogoltnem, se prisilim k umirjenosti, ki je ne čutim, in rečem: »Prišla sem veliko dlje, kot si ti kdaj z Drino.« »Ja, po tvoji zaslugi,« zasika in se zazre vame z neusmiljenim pogledom. »Ampak kot sem rekel, jaz sem človek, ki lahko čaka. Damen pa ni.« Zmaje z glavo. »Škoda, da si tako odločena, da se boš delala nedostopno. Midva sva si veliko bolj podobna, kot misliš. Oba hrepeniva po nekom, ki ga nikoli zares ne bova imela …« »Takoj zdaj bi te lahko ubila,« zašepetam, glas se mi zatrese, roke mi zadrhtijo, čeprav sem Damenu obljubila, da tega 36

ne bom naredila, in vem, da tega ne bi smela narediti. »Lahko bi …« Vdihnem, ker nočem, da bi vedel, kar veva samo midva z Damenom. Da lahko nesmrtnika najhitreje uničiš tako, da ga udariš v njegovo najšibkejšo čakro, v enega od sedmih centrov energije v telesu. »Kaj bi lahko?« Nasmehne se in obraz tako približa mojemu, da me od njegove sape zazebe v lice. »Me morda boks­ nila v moj sveti center?« Zazijam in se vprašam, kje bi lahko to izvedel.

Vendar se samo zasmeje in zmaje z glavo, ko reče: »Ljubica, ne pozabi, da sem Damena uročil, kar pomeni, da mi je povedal vse, odgovoril na vsa vprašanja, ki sem mu jih zastavil, povedal mi je tudi veliko o tebi.« Obstanem na mestu in se nočem odzvati, odločena sem, da bom videti obvladana, mirna, vendar je prepozno. Dobil me je. Prav na tem, kar je pomembno. In ne mislite, da tega ne ve. »Brez skrbi, ljubica. Ne nameravam se spraviti nate. Čeprav zato, ker očitno ne znaš dobro presojati in tragično zlorabljaš znanje, vem, da bi te lahko za vedno uničil s hitrim sunkom v vratno čakro …« Nasmehne se in si oblizne ustnice. »Čisto preveč se zabavam, ko gledam, kako se od zadrege zvijaš, da bi poskusil kaj takega. Poleg tega se boš kmalu zvijala pod mano. Ali celo na meni. Oboje bo v redu.« Zasmeje se, njegove modre oči vrtajo v moje, gleda me tako pomenljivo, tako intimno, tako globoko, da si ne morem pomagati, da se mi ne bi obrnil želodec. »Podrobnosti bom prepustil tebi.

Vendar se tudi ti ne boš spravila name, ne glede na to, kako zelo se morda hočeš. Predvsem zato ne, ker imam, kar hočeš.

Protistrup za protistrup. To ti zagotavljam. Samo ugotoviti 37

boš morala, kako ga zaslužiti. Samo pravo ceno boš morala plačati.« Zazijam, usta imam suha in odprta, spomnim se prejšnjega petka, ko je trdil povsem isto. Ko se je Damen prebudil, me je to tako zamotilo, da sem do zdaj na njegove besede čisto pozabila.

Ko ga pogledam v oči, stisnem ustnice, prvič po več dneh v meni zagori upanje. Vem namreč, da je le vprašanje časa, kdaj bo protistrup v mojih rokah. Samo ugotoviti moram, kako ga dobiti od njega. »O, poglej to.« Privoščljivo se nasmehne. »Zdi se, da si čisto pozabila na najin zmenek z usodo.« Dvigne roko in začnem se prerivati mimo, potem pa jo prav tako hitro spusti, zasmeje se, ko me ujame. »Globoko dihaj,« zašepeta, z ustnicami se dotakne roba mojega ušesa, po rami mi drsi s prsti, ki za sabo puščajo ledeno mrzlo sled. »Ni ti treba paničariti. Ni ti treba spet čisto popeniti. Prepričan sem, da lahko skleneva obojestranski dogovor in ugotoviva, kako bi lahko našla rešitev.« Zožim oči, gnusi se mi cena, ki jo je postavil, počasi in preudarno rečem: »Nič, kar bi rekel ali naredil, me nikoli ne bi moglo prepričati, da bi spala s tabo!« ravno ko gospod Munoz odpre vrata, zato moje besede sliši ves razred. »Vau …« se Roman nasmehne, roke dvigne v zaigran znak vdaje in vzvratno vstopi v učilnico. »Kdo pa je kaj rekel o porivanju, stara?« Glavo vrže nazaj in se zasmeje, zato se prikaže njegova srhljiva tetovaža uroborosa, potem spet izgine. »Mislim, nočem te razočarati, draga, ampak če bi iskal dober kavs, bi ga nazadnje iskal pri devici!« Odvihram proti svoji klopi, lica mi gorijo, pogled upiram 38

v tla in naslednjih štirideset minut lezem skupaj, ker moji sošolci začnejo kljub številnim Munozovim poskusom, da bi jih utišal, pokati od smeha vsakič, ko Roman proti meni gnusno mokro cmokne. Takoj ko zazvoni, se poženem proti vratom.

Obupno si želim priti do Damena, preden bo lahko prišel Roman, ker sem prepričana, da ga bo Roman pognal predaleč in bo ponorel, tega pa si nihče od naju ne sme privoščiti zdaj, ko ima Roman v rokah ključ.

A ko obrnem kljuko, zaslišim: »Ever? Imaš minutko?« Obstanem, sošolci se nagnetejo za mano, ker komaj čakajo, da bodo prišli na hodnik, kjer bodo lahko posnemali Romana in se bodo še naprej norčevali iz mene. Ko se obrnem proti Munozu, da bi videla, kaj hoče, se za Romanom razlega njegov posmehljiv smeh. »Uspelo mi je.« Nasmehne se, drži se togo, njegov glas izdaja, da mu je neprijetno, vendar mi to vseeno hoče povedati.

Mučno se prestopim, torbo si prestavim z ene rame na drugo in si želim, da bi si vzela čas in se naučila gledanja na daleč, ker bi tako lahko popazila na mize v jedilnici in se prepričala, da se Damen drži načrta. »Ogovoril sem jo. Tako kot si mi rekla, naj naredim.« Pokima.

Priprem oči in se spet zazrem vanj, ko začenjam razumeti njegove besede, me stisne v želodcu. »Žensko iz Starbucksa? Sabine? Danes zjutraj sem jo videl. Nekaj časa sva se celo pogovarjala in …« Skomigne, zastrmi se v daljavo, od dogodka je očitno še vedno zelo prevzet.

Stojim pred njim in lovim sapo. Vem, da moram to preprečiti in narediti vse, kar bo treba, da stvar ne bo ušla izpod nadzora.

39

»In prav si imela. Res je zelo simpatična. Pravzaprav, tega ti verjetno ne bi smel povedati, greva ta petek na večerjo.« Otopela in pretresena pokimam, besede me zadenejo, potem pa pogledam v njegovo energijo in opazujem, kako se dogodek odvije v njegovih mislih.

Sabine stoji v vrsti in se briga zase, potem pa se ji približa Munoz, zato se obrne in mu nameni nasmeh, ki je … ki je … sramotno spogledljiv!

Vendar sploh ni nikogar sram. Vsaj Sabine ne. In Munoza tudi ne, ko smo že pri tem. Ne, sram je samo mene. Ta dva ne bi mogla biti srečnejša.

To se ne sme zgoditi. Iz preveč razlogov, da bi jih lahko naštela, do te večerje ne sme nikoli priti. Eden od razlogov je, da Sabine ni samo moja teta, ampak tudi moja skrbnica, varuhinja, edina živeča sorodnica na vsem svetu! In še eden, morda celo še resnejši razlog je, da zaradi bednega, cmeravega, pretirano sentimentalnega, nepremišljenega trenutka šibkosti, ki sem ga preživljala prejšnji petek, Munoz ve, da sem jasnovidna, Sabine pa ne!

Zelo se trudim, da svojo skrivnost skrivam pred njo, in niti slučajno me ne bo razkrinkal moj zaljubljeni učitelj zgodovine.

A v trenutku, ko mu že hočem povedati, da nikakor, pod nobenim pogojem ne sme peljati na večerjo moje tete in/ali ji razkriti kakšne informacije, ki sem mu jo morda po nesreči izdala v trenutku šibkosti, ko sem bila prepričana, da ga ne bom nikoli več videla, se odkašlja in reče: »Kakorkoli že, na malico bi morala, preden bo prepozno. Nisem te hotel tako dolgo zadržati, samo mislil sem …« »O, ne, v redu je,« rečem. »Samo …« 40

Vendar mi ne dovoli, da bi povedala do konca. Skoraj me porine skozi vrata, odslovi me z zamahom roke in reÄ?e: ÂťKar pojdi. Pojdi poiskat prijatelje. Samo mislil sem, da bi se ti moral zahvaliti, to je vse.ÂŤ

41

pet Ko pridem do mize v jedilnici, sedem zraven Damena, odleže mi, ko vidim, da je vse tako normalno kot vsak drug dan.

Damen me z orokavičeno roko drži za koleno, jaz pa s pogledom hitro preletim območje šole in iščem Romana, ko pomisli: Ni ga več.

Ni ga? Zazijam in upam, da je z ni ga mislil odšel je, in ne je kupček prahu.

Damen se samo zasmeje, nežen melodičen zvok iz njegovih misli odzvanja v moje. Ni uničen. To ti zagotavljam.

Samo … odsoten ... to je vse. Pred nekaj minutami se je odpeljal z nekim tipom, ki ga še nikoli nisem videl.

Sta se pogovarjala? Te je skušal sprovocirati? Damen odkima, zastrmi se mi v oči, jaz pa dodam: Dobro. Ker si ne smeva privoščiti tega, da se spraviva nanj … naj bo karkoli! Protistrup ima! Priznal je! Kar pomeni, da morava zdaj samo ugotoviti, kako …

Ever. Namršči se. Sploh mu ne smeš verjeti! To Roman dela.

Laže in manipulira z vsemi okrog sebe. Izogibati se mu moraš … izkorišča te … ne smeš mu zaupati …

Odkimam. Tokrat je drugače. To lahko čutim. In tudi Damen mora to začutiti. Ne laže … resno … rekel je …

Misli sploh ne dokončam, ker se Haven nagne naprej in z očmi šviga od Damena k meni, ko reče: »V redu, dovolj je.

Kaj, vraga, se dogaja tukaj? Resno, dovolj že enkrat.« 42

Obrnem se in opazim, da njena prijazna rumena avra nenadoma zažari v zelo ostrem nasprotju z namerno strogostjo njenih povsem črnih oblačil. Vem, da nama noče nič slabega, vendar jo zagotovo vznemirjava. »Resno. Kot bi … kot bi se sporazumevala na neki srhljiv način. Z jezikom dvojčkov ali kaj takšnega. Le da je vajin nem.

In bolj čuden.« Skomignem in odprem torbo z malico, delam se, da odvijam sendvič, ki ga ne nameravam pojesti, odločena sem, da ne bom pokazala, kako zelo me je njeno vprašanje vznemirilo. S kolenom butnem Damenovo in ga telepatsko prosim, naj mi priskoči na pomoč in to uredi, ker se mi niti sanja ne, kaj naj rečem. »Ne pretvarjajta se, da se nič ne dogaja.« Oči sumničavo pripre. »Že nekaj časa vaju opazujem in ob vajinem obnašanju me res začenja spreletavati srh.« »Ob čem te spreletava srh?« Miles dvigne pogled iznad telefona, ampak čez trenutek spet začne pisati sporočilo. »Ob teh dveh.« Na naju pokaže s kratkim, črno nalakiranim nohtom s kupčkom rožnate glazure na konici. »Prisežem, vsak dan bolj čudna postajata.« Miles pokima in odloži telefon, potem si vzame trenutek in naju premeri s pogledom. »Ja, to sem že hotel omeniti. Čudna sta.« Zasmeje se. »O, in vse to posnemanje Michaela Jacksona s samo eno rokavico?« Zmaje z glavo in našobi ustnice. »Res ti ne pristaja. Ta videz je tako obrabljen, da ga celo ti ne moreš oživiti.« Haven se namršči, razdražilo jo je, da se Miles šali, ko ona skuša biti resna. »Ti se kar smej,« reče, njen pogled je miren, nepremičen. »Ampak s tema dvema se nekaj dogaja. Mogo43

če ne vem, kaj, vendar bom ugotovila. Temu bom prišla do dna. Boš videl.« Skoraj že spregovorim, ko Damen zmaje z glavo in zavrti rdečo pijačo, potem pa se nagne k Haven in reče: »Ne zaprav­ ljaj časa. Nič tako grozečega ni, kot misliš.« Nasmehne se in se ji zazre v oči. »Telepatijo vadiva, to je vse. Drug drugemu poskušava brati misli, namesto da ves čas govoriva. Da med poukom ne bova imela več težav.« Zasmeje se, zato tako močno stisnem svoj sendvič, da iz njega na straneh brizgne majoneza. Zazijam v svojega fanta, ki se je samovoljno odločil, da bo prekrši najino najpomembnejše pravilo, ki se glasi: Nikomur ne povej, kdo sva ali kaj lahko narediva!

Malo se pomirim šele, ko Haven zavije z očmi in reče: »Oh, prosim. Saj nisem neumna.« »Nisem namigoval, da si.« Damen se nasmehne. »Zagotavljam ti, da je to zelo res. Hočeš poskusiti?« Otrpnem, moje telo postane togo, negibno, kot bi bila priča katastrofi ob cesti … Le da gre pri tej katastrofi zame. »Zapri oči in si zamisli številko od ena do deset.« Pokima, resno jo pogleda v oči. »Na to številko se na vso moč osredotoči. V mislih jo moraš videti čim jasneje in tiho jo spet in spet ponavljaj. Jo imaš?« Skomigne in se namršči, kot bi bila globoko zbrana. Vendar moram samo s pogledom ošiniti njeno avro, ki se je spremenila v lažnivo temno zeleno, in pokukati v njene misli, da vidim, da se samo pretvarja. Odločila se je, da se bo osredotočila na modro barvo, ne pa na poljubno številko, kot ji je rekel Damen.

Pogledam od enega k drugemu, vem, da mu nastavlja past, ker je prepričana, da je možnost ena proti deset, da zadene pra44

vo številko, zanj preveč ugodna. Ne popusti, on pa se podrgne po bradi, zmaje z glavo in reče: »Zdi se, da ne zaznavam ničesar. A si zagotovo zamišljaš številko od ena do deset?« Pokima in se še močneje osredotoči na lep odtenek drhteče modre barve. »Potem že nisva na isti valovni dolžini.« Skomigne. »Sploh ne zaznavam številke.« »Poskusi še z mano!« Miles odloži telefon in se nagne k Damenu.

Oči komaj zapre, misli komaj zbere, ko Damen zasope: »A v Firence greš?« Miles odkima. »Tri. Samo toliko da veš, zamišljal sem si številko tri.« Zavije z očmi in se privoščljivo nasmehne. »In mimogrede, vsi vedo, da grem v Firence. Tako da … več sreče prihodnjič.« »Vsi razen mene,« reče Damen, stisne čeljusti, obraz mu nenadoma prebledi. »No, prepričan sem, da ti je Ever povedala. Saj veš, telepatsko.« Zasmeje se in se spet posveti telefonu.

Zastrmim se v Damena, sprašujem se, zakaj ga je Milesov izlet tako razburil. Mislim, ja, nekoč je pač živel tam, ampak to je bilo pred več sto leti! Stisnem ga za roko in ga tako prosim, naj me pogleda, vendar kar strmi v Milesa z enakim trpečim izrazom na obrazu. »Dobro si me skušal zamotiti z vso to telepatijo,« reče Haven in s prstom vleče po vrhu kolačka, dokler ni prekrit z jagodno glazuro. »Vendar se boš žal moral malo bolj potruditi. Dokazati si uspel le to, da sta še bolj čudna, kot sem mislila. Ampak brez skrbi, temu bom prišla do dna. Kmalu bom razkrila vajino umazano skrivnost.« 45

Zadržim živčen smeh in upam, da se samo šali, potem pa pogledam v njene misli in vidim, da misli resno. »Kdaj greš?« vpraša Damen, ampak samo zato, da bi se zdel zgovoren, odgovor je namreč že odkril v Milesovih mislih. »Kmalu, ampak ne dovolj kmalu,« reče Miles in oči se mu zasvetijo. »Naj se odštevanje začne!« Damen pokima, pogled se mu omehča, ko reče: »Zelo ti bodo všeč. Vsem so. Firence so lepo, očarljivo mesto.« »Si že bil tam?« vprašata Miles in Haven istočasno.

Damen pokima in se zazre v daljavo. »Nekoč sem živel tam … že zdavnaj.« Haven od Damena pogleda k meni in spet pripre oči, ko reče: »Tudi Drina in Roman sta živela tam.« Damen skomigne, izraz na njegovem obrazu je brezizrazen, kot da mu ta povezava ne bi pomenila ničesar. »No, a se ti ne zdi, da je to malo nenavadno? Vsi ste živeli v Italiji, v istem mestu, potem pa ste vsi končali tukaj … V nekaj mesecih?« Nagne se k njemu in odloži kolaček, da bi dobila kak odgovor.

Vendar je Damen neomajen, noče popustiti ali narediti česarkoli, kar bi lahko izdalo resnico. Samo srkne rdečo pijačo in spet dvigne ramena, kot bi se bilo v to komaj vredno spuščati. »Bi si tam moral kaj ogledati?« vpraša Miles, bolj zato, da bi prekinil napetost, kot zaradi česa drugega. »Ali česa ne bi smel izpustiti?« Damen pripre oči in se pretvarja, da razmišlja, čeprav se hitro domisli odgovora. »Cele Firence si je vredno ogledati.

Vendar bi si vsekakor moral ogledati Ponte Vecchio, ki je bil 46

prvi most prek reke Arno in edini, ki je ostal po vojni. Oh, obiskati moraš še Gallerio dell'Accademia, v kateri je med drugimi pomembnimi deli razstavljen tudi Michelangelov David, in mogoče …« »Zagotovo bom šel do Davida,« reče Miles. »In do mostu in slavnega Duoma in do vseh ostalih znamenitosti, ki so na seznamu najlepših desetih v vseh vodnikih, vendar me bolj zanimajo manjši, manj znani kraji … Saj veš, kraji, kamor hodijo vsi kul Firenčani. Roman je bil navdušen nad nekim krajem, pozabil sem, kako se mu reče, vendar naj bi bili v njem nepoznani renesančni artefakti in slike in stvari, za katere ve zelo malo ljudi. Veš ti za kaj takšnega? Ali mogoče za kake klube, trgovine, takšne stvari?« Damen ga pogleda tako resno, da me zmrazi po hrbtu. »Ne na pamet,« reče in poskuša omehčati pogled, vendar je v njegovem glasu zaznati jasno ostrino. »Čeprav je kraj, v katerem naj bi bila pomembna umetniška dela, a ga ni v vodniku, verjetno poln kopij. Tržnica s starinami je natrpana s ponaredki. S takšnimi stvarmi ne bi smel izgubljati časa, ker si lahko ogledaš toliko drugih, veliko zanimivejših.« Miles skomigne, ker ga pogovor dolgočasi in je že začel spet pisati sporočilo. »V redu, saj je vseeno,« zamrmra in hitro tipka s palci. »Ni problema. Roman je rekel, da mi bo napisal seznam.«

47

šest »Presenečen sem, da si tako napredovala.« Damen se nasmehne. »Vse to si se naučila sama?« Pokimam in se razgledam po veliki, prazni sobi, prvič po več tednih sem zadovoljna sama s sabo.

V trenutku, ko je Damen omenil, da hoče iz hiše odstraniti vse pretirano izbrano pohištvo, s katerim jo je napolnil med Romanovo strahovlado, sem se lotila dela. Pograbila sem priložnost, da zmečem iz hiše več črnih usnjenih naslanjačev in televizij s ploščatim zaslonom, mizo za biljard iz rdečega filca in kromiran točilni pult, ki so bili simboli, fizični znaki najmračnejšega obdobja v najinem razmerju do zdaj. V vsak kos pohištva sem namerila s tako nenadzorovanim navdušenjem, da … no … sploh ne vem, kam je šel. Vem samo, da ga ni več tukaj. »Vidim, da ne potrebuješ več mojih učnih ur.« Zmaje z glavo. »Ne bodi tako prepričan.« Obrnem se in se nasmehnem, ko mu temne valovite lase umaknem z obraza z roko, na kateri po novem nosim rokavico, in upam, da bova od Romana kmalu dobila zdravilo ali se vsaj domislila manj izumetničene možnosti. »Niti sanja se mi ne, kam so te stvari sploh šle … Da ne omenjam, da prostora niti slučajno ne morem napolniti, ker nimam pojma, kam si pospravil vse stvari, ki si jih imel prej.« Po njegovi roki sežem trenutek prepozno in se namrščim, ko odide k oknu.

48

»Pohištvo,« skozi okno se zastrmi na skrbno pokošeno trato in govori s tihim in globokim glasom, »je točno tam, od koder je prišlo. Vrnilo se je v svoje prvotno stanje čiste nihajoče energije, iz katere lahko nastane karkoli. Kar pa se drugih stvari tiče …« Skomigne, linija njegovih močnih ramen se komaj opazno dvigne, potem pa se spet spusti. »No, zdaj res niso več pomembne, kajne? Ne potrebujem jih več.« Strmim v njegov hrbet, ogledujem si njegovo vitko postavo, sproščeno držo. Sprašujem se, kako je mogoče, da ga sploh ne zanima, kako bi lahko dobil nazaj dragocene artefakte iz svoje preteklosti – Picassovo sliko njega v strogi modri obleki, Velazquezovo sliko, na kateri sedi na belem žrebcu, ki stoji na zadnjih nogah – da ne omenjam vseh drugih čudovitih spominov, starih več stoletij. »Ampak ti predmeti so neprecenljivi! Dobiti jih moraš nazaj. Nikoli jih ne boš mogel nadomestiti!« »Ever, prosti se. Saj so samo stvari.« Njegov glas je odločen, vdan v usodo, ko se spet obrne proti meni. »Nič od tega v resnici nič ne pomeni. Edino, kar mi kaj pomeni, si ti.« In čeprav je to mnenje nedvomno ljubeznivo in iz srca, name ne vpliva tako, kot bi moralo. Zdi se, da ga zadnje čase zanima samo to, kako bi se pokoril za svojo karmo in zame.

In čeprav se popolnoma strinjam, da ti dve stvari zasedata najvišji mesti na njegovem seznamu pomembnih stvari, je problem v tem … da je preostanek lista prazen. »Ampak glede tega se motiš. Niso samo stvari.« Približam se mu, moj glas mu prigovarja, ga vabi, upam, da mu bo prodrl v zavest in ga pripravil do tega, da me bo tokrat poslušal. »Knjige, ki so jih podpisali Shakespeare in sestre Brontë, lestenci, ki si jih dobil od Marie Antoinette in Ludvika XVI. 49

…, temu res ne moreš reči stvari. Pismo, to je zgodovina! Teh stvari ne moreš kar ignorirati, kot bi bile navadna škatla zguljenih starih predmetov, ki jih boš podaril dobrodelni organizaciji.« Pogleda me in njegov pogled se omehča, ko mi gre s konico prsta, prekritega z rokavico, od senc do brade. »Mislil sem, da sovražiš mojo 'prašno staro sobo', kot si ji enkrat rekla.« »Ljudje se spreminjajo.« Skomignem. Zaželim si, in to ne prvič, da bi se on spremenil nazaj v Damena, ki sem ga poznala prej. »In ko sva že pri spremembah, zakaj si tako iz sebe zaradi Milesovega potovanja v Firence?« Opazim, da postane tog, že če mesto samo omenim. »Zaradi vsega skupaj z Drino in Romanom? Zaradi povezave, za katero nočeš, da bi jo odkril?« Za trenutek me pogleda, razpre ustnice, ker se pripravlja, da bo nekaj rekel, a potem se obrne stran in zamomlja: »Ne bi rekel, da sem iz sebe, kot si rekla.« »Veš kaj? Popolnoma prav imaš. Za normalnega človeka ne bi rekla, da je iz sebe. Ampak za tipa, ki je vedno najbolj obvladan in najmirnejši v sobi … Samo malo moraš zožiti oči in rahlo stisniti čeljusti, in vem, da si razburjen.« Vzdihne, motri me in se mi spet približa. »Videla si, kaj se je zgodilo v Firencah.« Pripre oči. »Kljub vsem lepotam so tudi kraj neznosnih spominov, v katere se raje ne bi spuščal.« Debelo pogoltnem, ker se spomnim podob, ki sem jih videla v poletni deželi – kako se je Damen skril v temno omarico in opazoval, kako njegove starše morijo nasilneži, ki so hoteli eliksir … Pozneje so ga zlorabljali kot varovanca Cer50

kve, dokler ni po Firencah začela kositi črna kuga ter je pregovoril Drino in preostale sirote, da so popili sok nesmrtnosti. Upal je, da jih bo samo ozdravil, niti sanjalo se mu ni, da jim bo prinesel nesmrtnost – in ne morem si pomagati, da se ne bi počutila kot najslabša punca na svetu, ker sem načela to temo. »Raje se posvečam sedanjosti.« Pokima in pokaže po veliki prazni sobi. »In v tem trenutku res potrebujem tvojo pomoč pri opremljanju hiše. Po besedah mojega nepremičninskega posrednika je kupcem, ki kupujejo novo hišo, všeč lep, sodoben videz čistih linij. In čeprav sem razmišljal, da bi jo pustil prazno, da bi tako zares poudaril, kako velike so sobe, bi verjetno morala poskusiti …« »Tvoj nepremičninski posrednik?« zajamem sapo in komaj izdavim besede, glas pa se mi na koncu stavka zviša za nekaj oktav. »Zakaj pa sploh potrebuješ nepremičninskega posrednika?« »Hišo prodajam.« Skomigne. »Mislil sem, da si razumela?« Pogledam okrog sebe in zahrepenim po tistem starinskem žametnem kavču s kepastimi blazinami, ker vem, da bi bil popolna podlaga, na katero bi lahko pristala, ko bi se zgrudila in bi mi razneslo glavo.

Vendar samo obstanem na mestu, odločena, da bom ostala mirna. Svojega smešno čudovitega fanta zadnjih štiristotih let gledam, kot bi se prvič srečala. »Ne bodi tako razburjena. Nič se ni spremenilo. Saj je samo hiša. Čisto prevelika hiša. Poleg tega pa tako in tako nisem nikoli potreboval toliko prostora. Večine teh sob sploh skoraj nikoli ne uporabljam.« 51

»Za kaj natančno jo nameravaš zamenjati? Za šotor?« »Mislil sem samo, da bi si našel manjšo hišo, to je vse.« Njegov pogled je proseč, roti me, naj razumem. »Nič grozečega, Ever. Nič, kar bi te prizadelo.« »A ti bo tvoj nepremičninski posrednik pomagal tudi pri tem? Pri iskanju manjše hiše?« Pozorno si ga ogledujem, sprašujem se, kaj ga je pičilo in kje se bo to končalo. »Mislim, Damen, če si zares nameravaš najti manjšo hišo, zakaj je kratko malo ne prikličeš? Zakaj se odločaš za to klasično pot?« Oplazim ga s pogledom, potem pa mi oči drsijo od krasnih daljših temnih las, ki se mu svetijo, do popolnih stopal v gumijastih japonkah. Spomnim se, kako sem pred kratkim hrepenela, da bi bila spet normalna, taka kot vsi drugi. A ker se zdaj privajam svojim sposobnostim, ne vem več, kaj je smisel tega. »Za kaj gre v resnici?« Priprem oči in se počutim kar precej izdano. »Mislim, ti si me spravil sem. Ti si me naredil tako.

Zdaj ko sem se temu končno privadila, pa se odločiš prestopiti na drugo stran? Resno. Zakaj delaš to?« Namesto da bi odgovoril, zapre oči. Pokaže mi podobo naju, ki se srečna smejeva, noriva po lepi plaži z rožnatim peskom.

Vendar samo zmajem z glavo in še tesneje prekrižam roke, nočem se igrati, dokler ne bo odgovoril na moja vprašanja.

Vzdihne in se zastrmi skozi okno, potem se obrne proti meni in reče: »Saj sem ti že povedal, da je moja edina rešitev, edini izhod iz tega pekla, ki sem si ga ustvaril sam, da se odkupim za svojo karmo. In to lahko naredim samo tako, da se odpovem ustvarjanju z močjo misli, življenju na veliki nogi, velikemu zapravljanju in vsemu drugemu luksuzu, ki sem se 52

mu predajal zadnjih šeststo let, da bom lahko živel kot običajen človek. Pošten, delaven in ponižen, z vsakdanjimi težavami, kot jih imajo vsi drugi.« Zastrmim se vanj in si v mislih ponovim te besede, ker komaj verjamem temu, kar sem pravkar slišala. »Kako natančno pa nameravaš to narediti?« priprem oči. »Resno. Si v šestih stoletjih svojega življenja sploh kdaj imel pravo službo?« Čeprav sem smrtno resna in se sploh ne šalim, vrže glavo nazaj in se zasmeje, kot bi se. Končno se toliko umiri, da lahko reče: »Res misliš, da me ne bi hotel nihče zaposliti?« Zmaje z glavo in se zasmeje še glasneje. »Ever, prosim. Se ti ne zdi, da sem na svetu že toliko časa, da sem izpilil nekaj veščin?« Začnem odgovarjati, razložiti mu hočem, da čeprav ga je zares neverjetno opazovati, kako z eno roko slika Picassovo sliko bolje kot Picasso, z drugo pa hkrati prekaša Van Gogha, res mislim, da mu to ne bo pomagalo dobiti želene službe prodajalca v Starbucksu.

Ampak preden mu to lahko povem, že stoji ob meni. Premaknil se je tako hitro in elegantno, da mi uspe reči samo: »No, za nekoga, ki je obrnil hrbet svojim sposobnostim, se še vedno premikaš blazno hitro.« Začutim, da se mi po koži razleze tisto čudovito ščemenje, ko mi roke ovije okrog pasu in me potegne k svojim prsim, pri tem pa se previdno izogiba stiku kože s kožo. »Kaj pa telepatija?« zašepetam. »Nameravaš opustiti tudi to?« Njegova bližina me tako prevzame, da besede komaj izdavim. »Opustiti ne nameravam ničesar, zaradi česar sem bližje tebi,« reče in se mi nepremično in mirno zazre v oči. »Kar pa se drugega tiče …« Skomigne in z očmi ošine velik prazen prostor, potem se njegov pogled spet ustavi na meni. »Ever, 53

povej mi, kaj je pomembneje? Velikost moje hiše … ali velikost mojega srca?« Ugriznem se v ustnico in umaknem pogled. Zaradi resničnosti njegovih besed se počutim ponižano in osramočeno. »Je res pomembno, če se odločim za avtobus namesto za BMW-ja in za navadna oblačila namesto Guccijevih? Avto, garderoba, poštna številka … so namreč samo samostalniki, stvari, ki jih je prijetno imeti ob sebi, seveda, vendar konec koncev nimajo zveze z resničnim mano. Nimajo zveze s tem, kdo sem v resnici.« Debelo pogoltnem in pogled upiram v vse, samo vanj ne.

Ne gre za to, da mi je všeč njegov BMW ali ponaredek francoske podeželske vile. Mislim, če bi te stvari hotela, bi jih kratko malo sama priklicala. A čeprav niso pomembne, moram, odkrito povedano, priznati, da me je na začetku deloma privlačil tudi zaradi njih … Še okrepile so njegovo elegantno, bleščečo, skrivnostno osebnost, ki me je privabila.

Ko ga končno spet pogledam, kako stoji pred mano brez običajnega sijaja in blišča, okleščen prav do bistva tega, kar je v resnici, ugotovim, da je še vedno isti, dobrosrčen, čudovit fant, kakršen je že ves čas. To le dokazuje, da ima prav. Druge stvari niso pomembne.

Nobene zveze nimajo z njegovo dušo.

Nasmehnem se, ker se nenadoma spomnim edinega kraja, kjer sva lahko skupaj … na varnem in brez skrbi in zaščitena pred vsem hudim. Sežem po njegovi orokavičeni roki, in ko ga primem zanjo, rečem: »Pridi, nekaj ti hočem pokazati,« in ga potegnem za sabo.

54

sedem Najprej me je skrbelo, da ne bo hotel obiskati kraja, za vstop v katerega ni potrebnih le nekaj čarovnij, ampak ga pravzaprav sestavljajo same čarovnije, ko si enkrat tam. Toda takoj ko pristaneva na tistem prostranem dišečem polju, si zadaj obriše kavbojke in mi ponudi roko, razgleda se naokoli in reče: »Vau. Mislim, da mi še nikoli ni uspelo tako hitro ustvariti portala.« »Oh, prosim, saj si me ti naučil.« Nasmehnem se in pogledam travnik drhtečih rož in trepetajočih dreves, opazim, da je tukaj vse skrčeno na popolnoma najčistejšo obliko lepote in energije.

Glavo nagnem nazaj in ob toplem motnem žarenju in lesketajoči se meglici zaprem oči. Spomnim se zadnjega obiska tukaj, ko sem prav na tem polju plesala z Damenom, ki sem ga priklicala, in odlašala trenutek, ko ga bom morala izpustiti. »Se potem strinjaš s tem, da sva tukaj?« vprašam, ker ne vem, do kam sega njegova prepoved čarovnij. »Nisi jezen?« Odkima in me prime za roko. »Nikoli se ne naveličam poletne dežele. Je izraz lepote in upanja v najčistejši obliki.« Hodiva po pašniku, nosi naju trava pod najinimi nogami, s prsti pa se dotikava glavic zlatih divjih cvetlic, ki se upogibajo in zibajo okrog naju. Vem, da je na tem čudovitem kraju mogoče vse, popolnoma vse, tudi … samo mogoče … midva.

55

»To sem pogrešal.« Nasmehne se in se razgleda okrog sebe. »Res je, da se ne spomnim zadnjih nekaj tednov, ko nisem prihajal sem, ampak vseeno, zdi se, da že tako dolgo nisva bila tukaj.« »Čudno je bilo, ko sem prihajala sama,« rečem in ga odpeljem proti lepi kabini za preoblačenje v balijskem slogu, ki stoji ob potoku mavričnih barv. »Vendar sem odkrila popolnoma novo stran dežele in komaj čakam, da ti jo pokažem.

Ampak pozneje … ne zdaj.« Prosojno belo blago odrinem in se spustim na mehke bele blazine, ko Damen pristane tik zraven mene, se nasmehnem, leživa drug ob drugem in dvigava pogled k umetelno izrezljanim tramovom iz kokosa. Glavi tiščiva skupaj, med najinimi podplati je zaradi moje hitre rasti, ki jo je povzročil eliksir, samo nekaj centimetrov razlike. »Kaj je to?« Obrne se na bok, jaz pa z mislimi zagrnem zavese. Želim si, da bi zastrla vse, kar naju obdaja, da bi lahko uživala v najinem zasebnem kotičku. »Tako kabino sem videla na naslovnici neke revije o potovanjih, v kateri je bil članek o eksotičnem letoviškem kraju, in tako mi je bila všeč, da sem se odločila, da jo bom priklicala. Saj veš, da bi lahko … poležavala … in … podobno.« Umaknem pogled, srce mi začne razbijati, obraz mi oblije rdečica, vem, da sem verjetno najbednejša zapeljivka, kar jih je srečal v šeststotih letih svojega življenja.

Vendar se samo zasmeje in me potegne tako blizu, da se skoraj dotikava. Ločuje naju le zelo tanka koprena lesketajoče se energije, drhteč zastor, ki lebdi med nama … Omogoča nama, da sva si blizu, ne da bi drug drugemu škodila.

Zaprem oči in se prepustim navalu toplote in ščemenja, ko 56

se najini telesi dotakneta. Dve srci, ki bijeta popolnoma enoglasno, se širita in krčita, raztezata in ožita, njun ritem je popolnoma usklajen, kot bi bili eno. Ob vsem tem me obhaja tako dober, tako naraven, tako pravilen občutek, da se stisnem tesneje k njemu. Obraz mu zakopljem v vdolbino, kjer se rama dotika vratu, hrepenim po tem, da bi okusila njegovo sladko kožo in vdihnila njegov topel vonj po mošusu. Globoko iz grla mu uide nizko stokanje, ko zaprem oči, se mu pritisnem ob boke in jezik približam njegovi koži, v tistem trenutku pa tako hitro odskoči od mene, da z obrazom pristanem na blazini.

Skobacam se na noge in opazim, da se premika tako hitro, da vidim le nejasen obris. Ustavi se šele, ko je varno skrit na drugi strani zavese, oči se mu svetijo, telo trepeta, jaz pa ga prosim, naj mi pove, kaj se je zgodilo.

Stopam proti njemu, ker mu hočem pomagati. A takoj, ko se mu približam, se spet umakne, roko drži pred sabo, s pogledom me opozarja, naj se mu ne približujem. »Ne dotikaj se me,« reče. »Prosim, ostani točno tam, kjer si. Ne približuj se mi.« »Ampak … zakaj?« Moj glas je hripav, tresoč, roke mi drhtijo ob telesu. »Sem naredila kaj narobe? Mislila sem samo, no, ker sva tukaj … in ker se v poletni deželi ne more zgoditi nič slabega … sem samo mislila, da bi bilo v redu, če bi mogoče poskusila …« »Ever, ni to … je …« Zmaje z glavo, še nikoli nisem videla, da bi bile njegove oči tako temne. Tako temne so, da postanejo take barve kot zenice, povsem se zlijejo z njimi. »In kdo pravi, da se tukaj ne more zgoditi nič slabega?« Ton njegovega glasu je tako oster, pogled tako strog, da je jasno, da niti slučajno ni več tako nezmotljivo umirjen, kot je običajno.

57

Debelo pogoltnem in se zastrmim v tla, počutim se ne­ umno, trapasto … Če samo pomislim, da sem si tako obupno želela biti s svojim fantom, da sem tvegala, da ga ubijem. »Verjetno sem samo domnevala …« Glas mi zamre, ker zelo dobro vem, kaj se zgodi, kadar domnevaš. Ne samo da iz sebe in drugega narediš bedaka, v tem primeru bi prav ta drugi lahko končal mrtev. »Oprosti.« Zmajem z glavo, vem, da ta beseda niti približno ni dovolj v trenutnih okoliščinah, ko gre za življenje in smrt. »Mislim … mislim, da nisem dobro razmislila. Ne vem, kaj naj rečem.« Sključim ramena in si roke ovijem okrog pasu, skušam se pomanjšati, da bi bila tako majhna, da me ne bi več videl. Vendar si vseeno ne morem pomagati, da se ne bi spraševala, kaj slabega točno bi se lahko zgodilo na kraju, kjer je lahko čarati in se rane takoj zacelijo. Mislim, če tukaj nisva na varnem, kje potem sploh sva?

Damen me pogleda in odgovori na misel v moji glavi, ko reče: »V poletni deželi obstajajo možnosti za vse stvari. Do zdaj sva videla le svetlo stran, ampak kdo pravi, da temne ni?

Mogoče sploh ni to, kar misliva, da je.« Zastrmim se vanj in se spomnim, da sta nekaj podobnega rekli Romy in Rayne, ko sem ju spoznala. Opazujem, kako prikliče lepo izrezljano leseno klop, potem mi pomigne, naj sedem. »Pridi.« Pokima in mi prigovarja, naj pridem k njemu, zato sedem na drugi konec klopi, ker se mu nočem preveč približati in tvegati, da bi se spet razburil. »Nekaj ti moram pokazati … nekaj moraš razumeti. Zato, prosim, samo zapri oči in iz glave po najboljših močeh preženi vse naključne misli in zmešnjavo. Ostani odprta in dojemljiva za vsa videnja, ki ti jih bom poslal. Lahko narediš to?« 58

Pokimam in trdno zaprem oči. Po najboljših močeh se trudim, da bi iz glave pregnala misli kot: Kaj se dogaja? Je jezen name? Seveda je jezen name! Kako sem bila lahko tako ne­ umna? Ampak kako jezen je? Ga mogoče še lahko pripravim do tega, da si premisli in začneva od začetka? Običajni paranoični program mojih misli, ki se nenehno ponavlja.

Ampak tudi ko jih preženem in kar dolgo čakam, vsaj meni se tako zdi, uspem zaznati samo težko praznino goste strnjene črnine. »Ničesar ne vidim,« rečem, odprem eno oko in pokukam proti njemu.

Vendar samo odkima, oči drži trdno zaprte, mršči se od zbranosti, saj se še naprej na vso moč osredotoča. »Poslušaj,« reče. »In poglej globoko vase. Samo zapri oči in sprejemaj.« Globoko zajamem sapo in poskusim še enkrat, ampak še vedno zaznavam le pretečo tišino in občutek črnega praznega prostora. »Em, res mi je žal,« zašepetam, ker ga nočem razburiti, vendar sem prepričana, da sem zgrešila bistvo. »Ne zaznavam prav veliko drugega kot tišino in temo.« »Natančno tako,« zašepeta, moje besede ga ne vznemirijo. »Zdaj pa me, prosim, primi za roko in pojdi globlje, z vsemi čuti se potopi pod površje, potem pa mi povej, kaj vidiš.« Globoko zajamem sapo in naredim, kar mi reče, primem ga za roko in se prebijem mimo trdne stene črnine, vendar še vedno zaznavam isto.

Dokler …

Dokler …

Me ne posrka v črno luknjo, krilim z rokami in nogami, 59

ne morem se ustaviti ali upočasniti padanja. Prosto padam v temo, edini zvok, ki ga slišim, je moj strašen visok krik. In ko sem že prepričana, da se padanje ne bo nikoli končalo … se neha. Krik. Padanje. Vse. Čisto vse. Obvisim v črnini. Nisem privezana. Visim. Popolnoma sama na tem samotnem kraju brez začetka in konca. Izgubljena sem v temnem in mračnem breznu brez sledi svetlobe, ki bi pronicala vanj. Zapuščena sem v brezmejni praznini, izgubljenem in osamljenem svetu stalne polnoči. Nenadoma mi postane jasno strašno spoznanje: Zdaj živim tukaj.

V peklu brez izhoda.

Skušam steči, zakričati, zavpiti na pomoč … vendar nima smisla. Otrpla sem, ohromljena, ne morem govoriti … za vedno popolnoma sama. Namerno sem ločena od vsega, kar poznam in ljubim … odrezana sem od vsega, kar obstaja. Vem, da nimam druge izbire in se lahko samo predam, moja glava postane prazna in telo mlahavo.

Nesmiselno se je upirati, če me nihče ne more rešiti.

Ne premaknem se, osamljena sem, večna, nečesa se začnem nejasno zavedati, cuka me z mesta, ki je ravno toliko oddaljeno, da ga ne morem doseči …

Dokler …

Dokler …

Me nekaj ne potegne iz tega pekla v Damenov objem. Oddahnem si, ko vidim, da se nad mano dviga njegov lep, zaskrbljen obraz. »Oprosti … mislil sem, da sem te izgubil … mislil sem, da se nikoli več ne boš vrnila!« zavpije in me močno stisne, njegov glas zveni, kot bi mi ihtel na ušesa.

Oklenem se ga, telo se mi trese, srce mi razbija, oblačila 60

imam premočena od potu. Še nikoli se nisem počutila tako osamljeno … tako brez stika … z vsem. Z vsemi … živimi … stvarmi. Še tesneje ga objamem, nočem ga izpustiti, moje misli se povežejo z njegovimi, vprašam ga, zakaj me je izpostavil tej izkušnji.

Odmakne se, moj obraz objame z rokami in se mi zastrmi v oči. »Oprosti. Nisem te hotel kaznovati ali ti storiti kaj hudega. Hotel sem ti samo nekaj pokazati, nekaj, kar si morala sama doživeti, da bi razumela.« Pokimam, ker nisem prepričana, ali sem sposobna govoriti. Še vedno sem pretresena od izkušnje, ki je bila tako grozna, da sem imela občutek, da mi je umrla duša. »O, mater!« Široko odpre oči. »To je to! To je točno to.

Duša neha obstajati!« »Ne razumem,« rečem s hripavim in tresočim glasom. »Kaj je bil ta strašen kraj?« Umakne pogled, njegovi prsti pa stiskajo moje, ko reče: »Prihodnost. Dežela senc. Večno brezno, za katerega sem mislil, da je namenjeno samo meni … za katerega sem upal, da je namenjeno samo meni …« Zapre oči in zmaje z glavo. »Ampak zdaj vem, da ni tako. Zdaj vem, da boš, če ne boš previdna, če ne boš zelo previdna … šla tja tudi ti.« Pogledam ga in začnem govoriti, vendar me prekine, še preden lahko izrečem kako besedo. »Zadnjih nekaj dni sem dobival prebliske … v bistvu utrinke … različnih trenutkov iz moje preteklosti … daljne in bližnje.« Pogleda me in mi pozorno motri obraz. »Ampak v trenutku, ko sva prišla sem …« Pokaže okrog sebe. »Spomini so mi začeli pritekati nazaj, najprej počasi, potem so pridrli, tudi trenutki, ko sem bil v Romanovi oblasti. Podoživel sem tudi svojo smrt. Tistih nekaj kratkih tre61

nutkov, ko si prodrla skozi krog in preden si mi dala piti protistrup, sem umiral, kot veš. Pred očmi se mi je odvrtelo vse živ­ ljenje, šeststo let nenadzorovane domišljavosti, samovšečnosti, sebičnosti in pohlepa. Kot neskončen kolut vseh dejanj, vseh hudodelstev, ki sem jih naredil … Hkrati pa tudi vpliva, ki sem ga imel … duševnih in telesnih učinkov, ki jih je imelo moje grdo ravnanje z drugimi. In čeprav sem tu in tam naredil kako pošteno stvar, je večina, no, predstavljala več stoletij, ko sem se osredotočal samo na svoje koristoljubje, zelo malo sem mislil na karkoli ali kogarkoli drugega. V škodo svoje duše sem se posvečal samo fizičnemu svetu. Potem nisem več dvomil, da sem imel ves čas prav, moja karma je kriva za to, kar prestajava zdaj.« Zmaje z glavo in me pogleda v oči s tako neomajno iskrenostjo, da hočem iztegniti roko in se ga dotakniti, ga objeti, mu povedati, da bo vse v redu. Vendar se ne premaknem, ker zaznam, da še ni povedal vsega in da bo vse skupaj vsak čas postalo še huje. »Nato sem v trenutku smrti, namesto da bi prišel sem, v poletno deželo …« Glas se mu zlomi, vendar se prisili, da nadaljuje. »Sem … sem šel na kraj, ki je pravo nasprotje tega. Na kraj, ki je tako temačen in hladen, da je prej dežela senc. Doživel sem to, kar si pravkar ti. Bil sem osamljen, obvisel sem, bil sem sam … tako bi ostal večno.« Pogleda me, z močjo volje mi prigovarja, naj razumem. »Bilo je natančno tako, kot si občutila. Bilo je, kot bi bil osamljen, brez duše … brez kakršnegakoli stika s čimerkoli ali komerkoli.« Zastrmim se mu v oči, spreleti me grozeč hlad, ker ga še nikoli nisem videla tako utrujenega, tako izčrpanega, tako … prežetega z obžalovanjem. »In zdaj razumem ravno to, kar se mi je vsa ta leta izmikalo …« 62

Kolena si potegnem k prsim in se zaščitim pred tem, kar se bo zgodilo zdaj. »Nesmrtna so samo naša fizična telesa. Naše duše prav gotovo niso.« Umaknem pogled, saj ga ne morem gledati, ne morem dihati. »To je prihodnost, ki te čaka. Prihodnost, ki sem ti jo podaril, to se pravi, če bi se ti kaj zgodilo. Vendar upam, da se ti ne bo.« Prste nagonsko dvignem k vratu, ker se spomnim Romanovih besed o moji poškodovani čakri, o tem, da ne znam dobro presojati, in o moji šibki točki. Sprašujem se, ali jo lahko kako zavarujem. »Ampak … kako si o tem lahko prepričan?« Pogledam ga, kot bi bila ujeta v sanjah, v neki strašni nočni mori, iz katere ne morem pobegniti. »Mislim, zelo verjetno je, da se motiš, ker se je zgodilo tako hitro. Zato je bilo mogoče to le začasno stanje. Saj veš, ker sem te tako hitro obudila v življenje, da nisi imel časa priti sem.« Zmaje z glavo, pogleda me v oči, ko reče: »Povej mi, Ever, kaj si videla ti, ko si umrla? Kako si ti preživela tistih nekaj trenutkov, ko je tvoja duša zapustila telo in preden sem ti vrnil življenje?« Debelo pogoltnem in umaknem pogled, zastrmim se v drevesa, rože, pisan potok, ki teče v bližini … Spomnim se dne, ko sem se znašla prav na tem polju. Omamen vonj, lesketajoča meglica, vseobsegajoč občutek brezpogojne ljubezni so me tako prevzeli, da me je mikalo, da bi tam ostala za vedno, nikoli nisem hotela oditi. »Brezna nisi videla, ker si bila še vedno smrtna. Umrla si 63

kot smrtnica. V trenutku, ko sem ti dal piti eliksir, ki ti je podaril neskončno življenje, pa se je vse spremenilo. Tvoja usoda je namesto večnosti v poletni deželi ali na kraju na drugi strani mostu postala … dežela senc.« Zmaje z glavo in umakne pogled, tako globoko je pogreznjen v svoj zasebni svet obžalovanja, da se bojim, da ga ne bom nikoli več dosegla. Vendar me prav tako hitro spet pogleda v oči, ko reče: »Večno lahko živiva na Zemlji, midva skupaj. Ampak če bi se kaj zgodilo, če bi kdo od naju umrl …« Zmaje z glavo. »Šla bova v brezno in nikoli več se ne bova videla.« Začnem govoriti, ker si obupno želim zavrniti njegove besede, mu povedati, da se moti, a ne morem. Nima smisla. Če hočem videti resnico, mu moram samo pogledati v oči. »In čeprav trdno verjamem, da ima ta kraj veliko čarobno moč ozdravljanja … kar poglej, kako je ozdravil moj spomin …« Skomigne z rameni in zmaje z glavo. »Ne smem si dovoliti, da se predam, ne glede na to, kako varno se mogoče zdi poželenje, ki ga čutim do tebe. Preveč tvegano je. In nobenega dokaza nimava, da bo tukaj kaj drugače kot na Zemlji.

Ne morem si dovoliti takšnega tveganja. Ker moram namreč narediti vse, kar lahko, da ostaneš na varnem.« »Da jaz ostanem na varnem?« Zazijam. »Tebe je treba rešiti! Jaz sem kriva, da se je vse to sploh zgodilo! Če ne bi …« »Ever, prosim,« reče strogo, z močjo volje mi prigovarja, naj ga poslušam. »Niti slučajno nisi ti kriva. Ko pomislim, kako sem živel … na stvari, ki sem jih naredil …« Zmaje z glavo. »Nič boljšega si ne zaslužim. In če sem kdaj dvomil, ali je kriva moja karma, no, mislim, da zdaj ne dvomim več. Večino šeststotih let svojega življenja sem se posvečal telesnim užitkom in zanemarjal dušo … In to je rezultat … opozorilo.

64

In na žalost sem s sabo zvlekel tudi tebe. Zato niti slučajno ne misli, da me ne skrbi zate in samo zate. Ti si moja edina in glavna skrb. Moje življenje je pomembno samo zato, ker moram ostati zdrav tako dolgo, da bom pred Romanom lahko zaščitil tebe in kogarkoli drugega, ki bi mu še lahko naredil kaj hudega. In to pomeni, da ne moreva biti nikoli skupaj. Nikoli. Ne moreva tako tvegati.« Obrnem se k potoku, po glavi mi roji tisoč misli. In čeprav sem slišala vse, kar je pravkar rekel, čeprav sem sama izkusila brezno, vseeno ne bi spremenila tega, kar sem. »Kaj pa druge sirote?« zašepetam in se spomnim, da sem jih z Romanom vred naštela šest. »Kaj se je zgodilo z njimi?

A so postale hudobne kot Roman in Drina?« Damen skomigne, vstane s klopi in začne pred mano hoditi sem in tja. »Vedno sem domneval, da so zdaj že prestari in preslabotni, da bi bili lahko resnična grožnja. To se zgodi po prvih stopetdesetih letih … postaraš se. In proces staranja lahko ustaviš samo tako, da spet spiješ eliksir. Po mojem si ga je Drina naredila veliko, ko sva bila poročena, in ga je skrivaj dajala Romanu, ki se ga je na koncu naučil narediti in ga je potem dal drugim.« Zmaje z glavo. »Torej je Drina zdaj tam,« zašepetam. Ko se zavem resnice, me preplavi obžalovanje. Ne glede na to, kako hudobna je bila, si tega ni zaslužila. Nihče si ne. »Poslala sem jo v deželo senc … in zdaj je …« Zmajem z glavo, ker stavka ne morem dokončati. »Tega nisi naredila ti, ampak jaz.« Približa se mi, sedi tako blizu, da med nama drhti samo tanka plast energije. »V trenutku, ko sem jo naredil za nesmrtno, sem zapečatil njeno usodo. Tako kot sem tvojo.« 65

Debelo pogoltnem, tolaži me toplota njegovega telesa in to, da mi hoče zagotoviti, da res nisem kriva, da sem svojo največjo sovražnico iz vseh življenj poslala naravnost v tisti pekel. »Tako žal mi je,« zašepeta, njegov pogled je prežet z obžalovanjem. »Žal mi je, da sem te vpletel v to. Pustiti bi te moral pri miru … Že zdavnaj bi moral oditi. Veliko na boljšem bi bila, če me ne bi nikoli spoznala …« Odkimam, o tem nočem niti razmišljati, veliko prepozno je, da bi se ozirala nazaj ali kritizirala storjeno. »Če nama je usojeno biti skupaj … potem je najina usoda mogoče to.« Takoj ko razberem izraz na njegovem obrazu, vem, da ga nisem prepričala. »Ali pa sem izsilil nekaj, kar ni bilo nikoli usojeno.« Namršči se. »Si kdaj pomislila na to?« Umaknem pogled, ogledujem si lepoto, ki naju obdaja, vem, da besede same položaja, v katerem sva, nikoli ne bodo mogle spremeniti. Samo dejanja lahko pomagajo. In na srečo točno vem, kje morava začeti.

Vstanem, ga potegnem na noge in k sebi ter rečem: »Pridi. Ne potrebujeva Romana … nikogar ne potrebujeva … ravno pravi kraj poznam!«

66

osem Odpraviva se proti hramu učenosti. Ustaviva se tik pred strmimi marmornatimi stopnicami, ki vodijo vanj, pogledam ga in se vprašam (upam!), ali vidi, kar vidim jaz: nenehno spreminjajoče se pročelje, ki ga moraš videti, če hočeš vstopiti. »Torej si ga res našla,« reče, ko opazujeva vrtečo se zbirko najsvetejših in najlepših krajev na Zemlji, v njegovem glasu zaslišim pridih občudovanja. Tadž Mahal postane Partenon, ki se spremeni v Lotosov tempelj, ki se preoblikuje v piramide v Gizi. Ker oba priznava, da je pročelje zelo lepo in čudovito, lahko vstopiva v veliko marmornato dvorano, ob kateri stojijo umetelno izklesani stebri še iz starogrških časov.

Damen se razgleduje po dvorani in njegov obraz izraža popolno čudenje. »Tukaj nisem bil že, odkar …« Zastrmim se vanj in zadržim dih, ker komaj čakam, da bi izvedela podrobnosti njegovega zadnjega obiska tukaj. »Odkar sem te prišel iskat.« Priprem oči, ker ne vem, kaj to pomeni. »Včasih …« Pogleda me. »Včasih sem imel srečo, da sem naletel nate, na istem kraju sva se znašla ob ravno pravem času. Čeprav sem moral večinoma počakati nekaj let, preden je bilo primerno, da se srečava.« »Hočeš reči, da si oprezal za mano?« Zazijam in upam, da ni bilo niti približno tako srhljivo, kot zveni. »Ko sem bila še otrok?« 67

Zdrzne se in umakne pogled, ko reče: »Ne, nisem oprezal, Ever. Lepo te prosim. Za koga me pa imaš?« Zasmeje se in zmaje z glavo. »Prej bi rekel, da sem te … opazoval. Potrpežljivo sem čakal, dokler ni nastopil pravi trenutek. Ampak zadnjih nekajkrat, ko te nisem mogel najti, če sem se še tako trudil … In verjemi, trudil sem se, živel sem kot nomad, taval sem od kraja do kraja, prepričan sem bil, da sem te za vedno izgubil … sem se odločil, da pridem sem. In srečal sem nekaj prijateljev, ki so mi pokazali pravo pot.« »Romy in Rayne.« Pokimam, v njegovih mislih odgovora ne slišim in ne vidim, vendar nekako zaznam, da je res. Takoj me preplavi krivda, ker do zdaj sploh nisem pomislila nanju. Do sekunde nazaj se nisem niti enkrat vprašala, kako bi se lahko imeli, kje bi lahko bili. »Poznaš ju?« Očitno presenečen pripre oči.

Stisnem ustnice, ker vem, da mu bom morala povedati preostanek zgodbe, dele, za katere sem upala, da jih bom lahko izpustila. »Tudi mene sta vodili tukaj …« Obmolknem, globoko zajamem sapo in umaknem pogled, raje si ogledujem sobo, kot pa ga gledam v oči, ki vprašujoče zrejo vame. »Bili sta pri Avi … ali je bila vsaj Rayne. Romy je bila zunaj …« Zmajem z glavo in začnem še enkrat. »Bila je zunaj in ti je skušala pomagati, ko si …« Zaprem oči in vzdihnem, odločim se, da mu bom raje kar pokazala. Vse. Popolnoma vse. Tudi dele, ki me jih je bilo preveč sram izraziti z besedami. Projiciram dogodke tistega dne, dokler med nama ni več skrivnosti. Povem mu, kako močno sta se borili, da bi ga rešili, jaz pa sem bila preveč trmasta in ju nisem hotela poslušati.

68

Namesto da bi bil razburjen, kot sem se bala, da bo, mi roke položi na rame, pogleda me z odpuščanjem v očeh in pomisli: Kar je, je. Iti morava naprej, ne smeva se ozirati nazaj.

Debelo pogoltnem in ga pogledam v oči, vem, da ima prav. Čas je, da se lotiva dela, ampak kje naj začneva? »Bolje bo, da se ločiva.« Pokima, njegove besede me presenetijo in skoraj že spregovorim, ko doda: »Ever, razmisli.

Poskušaš najti nekaj, kar bo spremenilo učinke eliksirja, ki sem ga popil, jaz pa te poskušam rešiti pred deželo senc, to ni ravno enako.« Razočarana vzdihnem, vendar se moram strinjati. »Potem se verjetno vidiva doma. Pri meni doma, če je to v redu?« Roko položim prek njegove in mu jo stisnem, ker mi ni do tega, da bi se vrnila v njegovo obupno prazno sobo, in ker ne vem, kaj o vsem skupaj v zvezi s prekletstvom karme misli zdaj, ko se mu je povrnil spomin.

Kakor hitro pokima in zapre oči, mi že izgine izpred oči.

Zato globoko zajamem sapo ter nato tudi jaz zaprem oči in pomislim: Potrebujem pomoč. Naredila sem ogromno in grozno napako in ne vem, kaj naj naredim. Najti moram protistrup za protistrup – nekaj, kar bo spremenilo učinke tega, kar je naredil Roman – ali najti način, da mu pridem do živega, da ga prepričam, naj sodeluje z mano … ampak samo tako, da mi ne bo treba … em … ogroziti same sebe na način, ki mi ni všeč … če veste, kaj mislim …

Osredotočim se na svoj namen, besede v mislih znova in znova ponavljam. Upam, da bom tako dobila dostop do akaškega arhiva, zbirke stalnih zabeležb vsega, kar se je zgodilo, 69

se dogaja in se še bo zgodilo. Molim, da me ne bodo spet izključili, kot so me na zadnjem obisku tukaj.

A ko zdaj zaslišim znano brenčanje, se namesto na dolgem hodniku, ki vodi proti skrivnostni sobi, znajdem točno na sredi multikina, preddverje je prazno, prodajni pult s prigrizki zapuščen, pojma nimam, kaj moram narediti, dokler se pred mano ne odprejo dvojna vrata.

Vstopim v temno dvorano z lepljivimi tlemi, obrabljenimi sedeži, v zraku lebdi vonj po pokovki, politi z maslom. Prebijem se navzdol po prehodu in izberem najboljši sedež v dvorani, čisto na sredi srednje vrste. Noge oprem na sedež pred sabo, potem luči ugasnejo in v mojem naročju se pojavi velika merica pokovke. Opazujem, kako se rdeči zastori dvignejo, na velikem prozornem platnu pa začne migetati in sijati množica podob, ki hitro švigajo po platnu.

Toda namesto rešitve, na katero sem upala, gledam le odlomke iz filmov, ki sem jih že videla. Sestavljeni so v nekakšno doma narejeno montažo najbolj smešnih trenutkov moje družine, pobrani so naravnost iz našega starega življenja v Oregonu, odvijajo pa se ob glasbeni podlagi, ki bi jo lahko izbrala samo Riley.

Gledam odlomek, v katerem z Riley nažigava glasbo na doma narejenem odru v naši delovni sobi, pleševa in premikava ustnice za občinstvo, ki ga sestavljajo najini starši in pes.

Temu kmalu sledi slika Zlatka, našega ljubkega rumenega labradorca. Jezik izteguje proti smrčku, liže kot nor, ker skuša doseči kupček kikirikijevega masla, ki mu ga je Riley položila tja.

In čeprav film sploh ni to, na kar sem upala, vem, da je pomemben. Riley je obljubila, da bo našla način, da bo lahko ko70

municirala z mano, zagotovila mi je, da to, da je ne morem več videti, še ne pomeni, da je ni več tu.

Zato skušam pozabiti na svoje iskanje in se pogreznem v sedež. Vem, da nema in nevidna sedi zraven mene. Hočem, da si deliva ta skupni trenutek, sestri, ki skupaj gledata domačo različico filma o svojem življenju, kakršno je bilo nekoč.

71

devet Ko se vrnem v svojo sobo, Damen že čaka. Sedi na robu postelje in v roki, pokriti z rokavico, pestuje majhen blesteč mošnjiček. »Koliko časa me ni bilo?« vprašam, sedem na posteljo zraven njega, poškilim na uro na nočni omarici in izračunam. »V poletni deželi časa ni,« me opomni. »Ampak rekel bi, da te na Zemlji ni bilo kar nekaj časa. Si kaj izvedela?« Pomislim na domače filme, ki sem jih gledala, na Rileyjino različico Najbolj smešnih videoposnetkov družine Bloom, potem odkimam in skomignem. »Nič koristnega. Pa ti?« Nasmehne se, izroči mi svilen mošnjiček in reče: »Odpri in poglej.« Potegnem za trakec, s katerim je zavezan, vanj potisnem prst in iz njega potegnem črno svileno vrvico, na kateri visi šop barvnih kristalov, ki jih povezujejo tanki zlati trakovi. Ko bingljajo pred mano, opazujem, kako se svetloba ujame vanje in se od njih odbije, in pomislim, da so lepi, a malo čudni. »Amulet je,« reče, pozorno opazuje, kako si ogledujem posamezne kamne, ki so različnih oblik, velikosti in barv. »Ljudje jih že dolgo nosijo in imeli naj bi čarobne lastnosti, pomagali naj bi pri zdravljenju, zaščiti, uspehu in ravnovesju.

V tem, ki je bil ustvarjen samo zate, je močan element zaščite, ker jo potrebuješ.« Pogledam ga in se vprašam, kako bi mi sploh lahko poma72

gal. Toda potem se spomnim kristalov, ki sem jih uporabila, da sem naredila protistrup, ki ga je rešil, in kako bi zares lahko deloval … če me Roman ne bi z zvijačo pripravil do tega, da sem v mešanico dodala svojo kri. »Povsem edinstven je, sestavljen in ročno izdelan s tvojim osebnim potovanjem v mislih. Še en takšen ne obstaja, nikjer. Vem, da amulet najine težave ne reši, vendar bo pomagal.« S priprtimi očmi pogledam šop kamnov, ne vem, kaj naj rečem. Že si ga hočem potegniti čez glavo in ga preizkusiti, ko se nasmehne in reče: »Bom jaz.« Moje dolge lase zbere v čop in mi jih umakne čez ramo, seže mi za glavo in zapne majhno zlato zaponko. Potem mi amulet spravi pod kratko majico, da ga nihče ne bo videl. »Ali je skrivnost?« vprašam in pričakujem, da bom kristale na koži občutila kot hladne in trde, vendar presenečena ugotovim, da so kar topli in pomirjujoči.

Lase mi pogladi nazaj čez ramo, zato mi padajo skoraj do pasu. »Ne, ni skrivnost. Čeprav ga verjetno tudi ne bi smela razkazovati. Niti sanja se mi ne, koliko je Roman napredoval, zato je bolje, da z njim ne pritegujeva njegove pozornosti.« »Ve za čakre,« rečem, in ko v njegovem pogledu opazim presenečenje, se odločim, da bom izpustila dejstvo, da je za to pravzaprav kriv on. Ko ga je Roman uročil, mu je nevede razkril najrazličnejše skrivnosti. Že tako se počuti precej slabo in ni razloga, da bi njegovo počutje še poslabšala.

S prsti potrkam po amuletu pod majico. Presenečena sem, da je v primerjavi z notranjim delom, ki se dotika moje kože, od zunaj tako trd. »Ampak kaj pa ti? Ali ne potrebuješ tudi ti zaščite?« Opazujem, kako izpod dolge majice potegne po73

doben amulet in se nasmehne, ko z njim zabinglja pred mano. »Zakaj so tvoji kamni videti tako drugačni?« vprašam in s priprtimi oči pogledam šop lesketajočih se kamnov. »Saj sem ti povedal, da ne obstaja dva enaka amuleta.

Tako kot ne obstajata dva enaka človeka. Jaz moram rešiti svoje probleme.« »Ti imaš probleme?« Zasmejem se, čeprav se resnično sprašujem, kaj bi lahko bili. V vsem, kar počne, je dober. In s tem mislim v čisto vsaki stvari.

Zmaje z glavo in se zasmeje, čudovit zvok, ki ga niti približno ne slišim več dovolj pogosto. »Verjemi, dosti jih imam,« reče in se spet zasmeje. »Si prepričan, da bova z amuletoma varna?« Pritisnem si ga na prsi in opazim, da ga zdaj že občutim kot del sebe. »Tako je mišljeno.« Skomigne, vstane s postelje in odide proti vratom, ko doda: »Ever, naredi, prosim, obema uslugo in se potrudi, da ga ne boš preizkusila, v redu?« »Kaj pa Roman?« vprašam in si ogledujem njegovo dolgo, vitko postavo, ki sloni na okviru vrat. »Se ti ne zdi, da bi se morala domisliti nekakšnega načrta? Ugotoviti, kako ga pripraviti do tega, da nama bo dal, kar potrebujeva, tako da bova z vsem tem opravila.« Damen me pogleda, zoži pogled in se mi zastrmi v oči. »Ni načrta, Ever. Roman hoče točno to, da se ukvarjava z njim. Bolje, da rešitev najdeva sama, ne da se zanašava nanj.« »Ampak kako? Vse, kar sva poskusila do zdaj, je bilo čista polomija.« Zmajem z glavo. »In zakaj bi se morala do onemoglosti mučiti z iskanjem odgovorov, če je Roman priznal, da ima protistrup? Rekel je, da moram samo plačati pravo ceno in mi ga bo izročil … Kako težko bi pa to lahko bilo?« 74

»In ti si pripravljena plačati njegovo ceno?« vpraša Damen z mirnim in globokim glasom, ko s temnimi očmi ošine moje.

Umaknem pogled, lica se mi segrejejo na sto stopinj. »Seveda ne! Oziroma vsaj ne cene, ki jo imaš ti v mislih!« Kolena potegnem k prsim in okrog njih ovijem roke. »Samo …« Zmajem z glavo, jezi me, da se moram zagovarjati. »Samo to je, da …« »Ever, Roman hoče točno to.« Napne čeljusti, poteze na njegovem obrazu postanejo trde, potem me pogleda v oči, zato se spet omehčajo. »Med naju hoče vnesti razdor, hoče naju pripraviti do tega, da bi podvomila drug o drugem, hoče naju ločiti. Hoče tudi, da se spraviva nanj in začneva nekakšno vojno. Nimaš razloga, da bi mu zaupala, laže, manipulira in ne misli, da se ne gre zelo nevarne igre. In čeprav obljubim, da bom naredil vse, kar je v moji moči, da te zaščitim, moraš tudi ti pomagati meni. Obljubiti mi moraš, da se mu boš izogibala, da se ne boš zmenila za njegovo zbadanje in mu ne boš nasedla. Jaz bom našel rešitev. Nečesa se bom domislil. Samo prosim, odgovore išči pri meni, ne pri Romanu, v redu?« Stisnem ustnice in pogledam stran, sprašujem se, zakaj bi mu morala obljubiti kaj takega, če se nama zdravilo kar ponuja. Poleg tega sem naju jaz spravila v ta položaj. Jaz sem naju spravila v to zmešnjavo. Zato bi naju morala iz nje tudi rešiti jaz.

Spet ga pogledam v oči, v mislih mi začenja dozorevati zamisel … ki bi lahko delovala. »Sva si glede Romana potem na jasnem?« Nagne glavo in dvigne obrv, ne bo odšel, dokler ne bom pritrdila.

Pokimam, komaj zaznavno, vendar še vedno dovolj raz75

ločno, da ga prepričam, zato se po stopnicah navzdol odpravi tako hitro, da ne morem razločiti njegove postave. Le kamni na mojih prsih in rdeč tulipan, ki ga je pustil na postelji, namigujejo na to, da je bil tukaj.

76

deset »Ever?« Na računalniku zaprem okno iskalnika in odprem tisto z esejem, ki naj bi ga pisala za angleščino. To pa zato, ker vem, da bi Sabine znorela, če bi me zalotila, da na googlu iščem starodavne alkimistične formule, namesto da bi delala nalogo, kar pričakuje, da bo videla. Čeprav je prijetno ležati ob Damenu, ko najini srci bijeta kot eno, to na dolgi rok namreč kratko malo ni dovolj. Nikoli ne bo dovolj. S svojim nesmrtnim fantom hočem imeti normalen odnos. V katerem ne bo ovir. V katerem bom lahko zares uživala ob dotiku kože, ne pa ob tem, kako se dotika spomnim. In naredila bom skoraj vse, da bi ga dobila. »Si že jedla?« Ko pokuka na zaslon, mi na ramo položi roko.

Ker se nisem pripravila, ker se nisem zavarovala pred njenim dotikom, že samo zaradi njega vidim njeno različico razvpitega spoznavnega srečanja v Starbucksu. Ta se na žalost skoraj ne razlikuje od Munozove različice: vsa srečna sta in lahkomiselna, drug drugemu se smehljata polna upanja. In čeprav se zdi zares srečna in si nedvomno zasluži biti srečna, še posebno po vsem, kar je morala prestati zaradi mene, se še vedno tolažim z videnjem, ki sem ga imela pred nekaj meseci … s tistim, v katerem na koncu očitno pristane z luštnim tipom, ki dela v njeni stavbi. Sprašujem se, ali bi morala reči ali nare77

diti kaj, kar bo zmanjšalo njeno vznemirjenje, saj ta kratek flirt tako in tako nikamor ne pelje. Toda ker vem, da sem že preveč tvegala, ko sem resnico o sebi razkrila Munozu, ne rečem niti besedice. Ne morem si dovoliti, da bi na resnico opozorila tudi njo.

Zavrtim se na stolu in se osvobodim njenega prijema. Hočem se izogniti temu, da bi videla še kaj več, kot sem že, čakam, da tok njene energije izgine. »Damen mi je skuhal večerjo,« rečem z mirnim in nizkim glasom, čeprav to ni čisto res. Razen če šteje eliksir, ki sem ga popila.

Pogleda me, zoži oči in v njih nenadoma zagledam zaskrbljenost. »Damen?« Naredi korak nazaj. »No, tega imena pa že nekaj časa nisem slišala.« Zdrznem se in si zaželim, da ga ne bi kar tako omenila. Na novico bi jo morala počasi pripraviti, da bi se privadila misli, da spet hodim z njim. »Ali to pomeni, da sta spet skupaj?« Skomignem, zato mi lasje padejo na obraz in ga delno skrijejo. Primem pramen in ga zvijem, pretvarjam se, da preverjam, ali imam razcepljene konice, čeprav jih zdaj nimam več. »Ja, em, še vedno sva … prijatelja.« Skomignem. »Mislim, v bistvu sva več kot samo prijatelja, sva bolj …« Par, zapisan pogubi … usojeno nama je, da bova vso večnost v breznu … noro sva zaljubljena, vendar se ne smeva dotakniti … »Ja, no, mislim, verjetno bi lahko rekla, da sva spet skupaj.« Prisiljeno se tako široko nasmehnem, da mi ustnice po sredini skoraj popokajo, vendar usta vseeno zadržim razpotegnjena v nasmeh, ker upam, da jo bo spodbudil, da se bo nasmehnila tudi ona.

78

»In to ti je v redu?« Z roko si gre skozi zlato rumene lase; včasih so imeli najini lasje enak odtenek, potem pa sem začela piti eliksir, zato so se moji še bolj posvetlili. Potem sede na rob postelje, prekriža noge in spusti aktovko na tla … Tri slaba znamenja, da se pripravlja na enega svojih dolgih, mučnih pogovorov.

Premeri me s pogledom, ogleduje si moje obledele kavbojke, belo majico z naramnicami in modro kratko majico, išče simptome, namige, sledi, znamenja mladostniške stiske. Anoreksijo in/ali bulimijo je izločila šele pred kratkim, ko sem v obdobju hitre rasti, ki ga je povzročil eliksir, zrasla za deset centimetrov in mi je telo prekrila tanka plast mišic, čeprav sploh ne telovadim.

Ampak tokrat ni vznemirjena zaradi mojega videza, alarm je v njej sprožilo moje razmerje z Damenom, ki je enkrat vroče, drugič hladno. Pred kratkim je prebrala še eno knjigo o vzgoji, v kateri piše, da je burno razmerje velik razlog za skrb. In čeprav bi bilo to lahko res, ne bi mogel nihče v eno poglavje v knjigi strniti ničesar o Damenu in najinem razmerju. »Ne razumi me narobe, Ever. Damen mi je všeč, res. Je prijazen in vljuden in prav gotovo je zelo umirjen … Ampak moti me nekaj v zvezi z njegovo obvladano samozavestjo, nekaj, kar se mi zdi precej nenavadno za mladega moškega njegove starosti. Kot bi bil nekako prestar zate … ali …« Skomigne, ker občutka ne more razložiti.

Lase si umaknem z obraza, da jo bolje vidim. Že druga oseba danes je, ki je opazila nekaj čudnega v zvezi z njim … v zvezi z nama. Najprej Haven z vsem tistim glede telepatije, zdaj Sabine moti njegova zrelost in zbranost. In čeprav je to kar preprosto pojasniti, me skrbi dejstvo, da sta sploh kaj opazili.

79

»Vem, da je od tebe starejši le nekaj mesecev, vendar nekako deluje … bolj izkušen. Preveč izkušen.« Skomigne. »In ne bi mi bilo všeč, če bi se ti zdelo, da te sili v kaj, na kar še nisi povsem pripravljena.« Stisnem ustnice in se trudim, da se ne bi zasmejala, pomislim, da se ne bi mogla bolj motiti. Domneva, da sem nedolž­ no dekle, ki jo lovi velik hud volk. Nikoli si ne bi mislila, da sem v tej zgodbi plenilec pravzaprav jaz, nevarno zasledujem svoj plen, tako da skoraj tvegam njegovo življenje. »Ker ne glede na to, kaj morda pravi, imaš nad sabo oblast ti, Ever. Ti si tista, ki odloča kdo, kje in kdaj. In ne glede na to, kaj morda čutiš do njega ali kateregakoli fanta, če sva že pri tem, ti nihče nima pravice vsiljevati svojega načrta …« »Ni tako,« ji povem in ji vskočim v besedo, preden me pogovor začne spravljati v še večjo zadrego, kot me že. »Damen ni tak. Pravi kavalir je, idealen fant. Res, Sabine, povsem mimo si usekala. Samo zaupaj mi glede tega, v redu?« Za trenutek me pogleda, živahna oranžna avra zamigeta, ker mi hoče zaupati, vendar ne ve, ali bi mi smela. Potem dvigne aktovko in se odpravi k vratom, ustavi se tik pred njimi, ko reče: »Razmišljala sem …« Pogledam jo, zamika me, da bi pokukala v njene misli, čeprav sem prisegla, da ne bom nikoli namenoma tako vdrla v njeno zasebnost … razen če bo šlo za nujen primer, za kar zdaj očitno ne gre. »Ker bo šole kmalu konec in te nisem slišala omenjati, da imaš za poletje kakšne načrte, sem mislila, da bi bilo morda dobro zate, če bi si našla službo in bi se nekaj ur na dan s čim ukvarjala. Kaj misliš?« Kaj mislim? Zazijam, izbuljim oči, usta se mi izsušijo, osta80

nem povsem brez besed. No, mislim, da bi konec koncev morala pokukati v tvoje misli, ker je to očitno resen klic v sili! »Nič s polnim delovnim časom ali kaj takega. Imela boš dovolj časa za plažo in prijatelje. Samo mislila sem, da bi bilo dobro zate, če bi …« »Zaradi denarja?« Zbegana sem, obupno si želim najti izhod. Če gre le za to, da bi morala prispevati nekaj denarja za hipoteko in hrano, potem ga bom z veseljem priskrbela toliko, kolikor ga potrebuje. Vraga, kar se mene tiče, lahko vzame celo ves denar, ki je ostal od življenjskega zavarovanja mojih staršev. Ne more pa dobiti mojega poletja. Nak. Niti slučajno. Tudi enega dne ne. »Ever, seveda ne zaradi denarja.« Umakne pogled, lica ji oblije nežno rožnata rdečica. Glede na to, da se preživlja kot korporacijska pravnica, se nenavadno nerada pogovarja o vsem, kar je povezano z denarjem. »Samo mislila sem, da bi bilo dobro zate, če bi, saj veš, spoznala kake nove ljudi, se naučila kaj novega. Če bi vsak dan za nekaj ur odšla iz svojega običajnega okolja in …« Stran od Damena. Ni mi treba prebrati njenih misli, da bi vedela, za kaj v resnici gre. Zdaj ko ve, da sva spet skupaj, je bolj kot kadarkoli odločena, da naju bo ločila. In čeprav vem, da je bila zelo zaskrbljena zaradi moje slabe volje in depresije, ki ju je morala prenašati, ko nisva bila skupaj, se tokrat povsem moti. Ni tako, kot misli. Čeprav se mi niti ne sanja, kako naj ji to pojasnim, ne da bi ji razkrila tudi svoje skrivnosti. »… in slučajno se je v našem podjetju pojavilo poletno pripravništvo in prepričana sem, da moram samo govoriti z večinskimi družbeniki in bo služba tvoja.« Nasmehne se, obraz ji žari, oči se ji svetijo in pričakuje, da se bom veselila tudi jaz.

81

»Ampak ali niso ta delovna mesta navadno rezervirana za študente prava?« vprašam, ker sem prepričana, da sem za to delovno mesto prav pomilovanja vredno premalo usposobljena.

Vendar samo odkima. »Ni takšno pripravništvo. Gre bolj za pospravljanje dokumentov in dvigovanje telefonov. In v resnici tudi ni plačano, vendar boš dobila točke za šolo in majhno nagrado ob koncu poletja. Samo mislila sem, da bi ti morda koristilo. Da ne omenjam, da boš imela zaradi tega zares veliko boljše možnosti, ko se boš prijavljala na fakultete.« Fakulteta. Še nekaj, s čimer sem se včasih obremenjevala, vendar se zdaj ne več. Mislim, kakšno korist bi lahko imela od vseh tistih predavanj in profesorjev, če moram samo položiti roko na knjigo ali pokukati v glavo učitelju in že vem vse odgovore? »Ne bi mi bilo všeč, če bi kdo drug prišel zraven, ker vem, da si ti za to službo popolna.« Strmim vanjo in ne vem, kaj naj rečem. »Poletno delo je dobra izkušnja za človeka pri tvojih letih,« doda, ogorčen ton v njenem glasu je posledica mojega molka. »Priporočajo ga v vseh knjigah. Pravijo, da oblikuje osebnost, ti vcepi občutek dolžnosti in te nauči discipline, ki jo potrebuješ, da prideš pravočasno in opraviš svoje delo.« Super. Torej se moram zahvaliti doktorju Philu, ker mi je uničil poletje. Na Sabine sem zelo jezna, toda potem se spomnim, kakšna je bila, ko sem prišla sem: mirna, sproščena in popolnoma skulirana, pustila mi je dihati in dala mi je toliko svobode, kolikor sem je potrebovala. Sama sem kriva, da se je spremenila. Ob pamet jo je spravilo, da sem bila suspendirana, da nisem hotela zaužiti nič drugega kot rdeči eliksir in vsa 82

drama z Damenom. Vse to je privedlo do tega strašnega polet­ nega pripravništva, za katerega je odločena, da mi ga bo priskrbela.

Ampak niti slučajno ne morem celo poletje usklajevati gore dokumentov in nenehno zvonečih telefonov, ker bom ves prosti čas, ki ga bom lahko imela, potrebovala za iskanje protistrupa za Damena. In delo v Sabinini službi, kjer mi bodo ona in njeni sodelavci gledali čez ramo, kratko malo ne bo v redu.

Vendar ji tega ne morem reči naravnost. Če bi ji, bi se sprožil njen alarm. Ostati moram mirna, povedati ji moram, da nimam nič proti disciplini in oblikovanju osebnosti, vendar se s temi stvarmi raje spopadam sama. »Popolnoma nič nimam proti službi,« rečem in se trudim, da ne bi stiskala ustnic, se nemirno presedala ali jo nehala gledati v oči, ker so to trije znaki, ki jasno izdajajo, da nisem povsem iskrena. »Ampak ker že tako toliko narediš zame, bi se počutila veliko bolje, če bi si lahko službo našla sama. Mislim, samo nisem povsem prepričana, ali sem pravi človek za pisarniško delo, zato bi se morda lahko malo razgledala na­ okrog. Da vidim, kakšne možnosti imam. Celo prispevala bom za hipoteko in hrano. Vsaj to lahko naredim.« »Za kakšno hrano?« Zasmeje se in zmaje z glavo. »Saj skoraj nič ne ješ! Poleg tega nočem tvojega denarja, Ever. Lahko pa ti pomagam oblikovati varčevalno shemo, če hočeš.« »Seveda.« Skomignem in se prisilim, da pokažem navdušenje, ki ga v resnici ne čutim, ker takih običajnih stvari sploh ne potrebujem. »To bi bilo super!« dodam, ker vem, da je zame bolje, da njene misli čim dlje odvračam od tega pripravništva.

83

»V redu torej.« S prsti pobobna po podboju vrat, ko dokončno izoblikuje svoj načrt. »Teden dni časa imaš, da si sama najdeš kako službo.« Glasno požrem slino in se trudim, da bi čim manj izbuljila oči. En teden? Kakšna prednost pa je to, če sploh ne vem, kje naj začnem? Še nikoli nisem imela službe. Ali jo je mogoče kar priklicati? »Vem, da ni veliko časa,« reče, ko zagleda izraz na mojem obrazu. »Vendar mi ne bi bilo všeč, če bi za to delovno mesto našli koga drugega, ker vem, da bi bila ti popolna.« Odpravi se na hodnik in zapre vrata med nama, njene besede so me zadele od strani, zaradi njih sem onemela, strmim v migetajoče ostanke njene oranžkaste avre, njenega magnet­ nega energijskega polja, ki vztrajno lebdi na mestu, kjer je stala. Razmišljam, kako ironično je, da sem se pravkar delala norca iz Damena, ker je domneval, da bo lahko dobil službo brez kakršnihkoli izkušenj, zdaj pa je mene doletela popolnoma enaka usoda.

84

enajst

Vso noč se premetavam. Postelja je zamotana zmešnjava od potu vlažnih blazin in odej, telo in um sta izčrpana od sanj.

Za kratek čas se zbudim in zahlastam za zrakom, potem me sanje spet potegnejo vase in vrnem se na točno tisto mesto, s katerega sem skušala pobegniti.

Da bi se sanje nehale, hočem samo zato, ker je v njih Riley. Veselo se zasmeje, me prime za roko in me odpelje na ogled zelo čudne dežele. A čeprav poskakujem ob njej in se pretvarjam, da tudi jaz uživam v tem izletu, se v trenutku, ko mi obrne hrbet, začnem prebijati proti površju, ker komaj čakam, da odidem s tega kraja.

Ker to v resnici ni Riley. Riley ni več. Na mojo prošnjo je prečkala tisti most, odšla je naprej v neki neznan kraj. In čeprav me ves čas vleče nazaj, vpije name, naj bom pozorna, naj ji zaupam in neham bežati … nočem ubogati. Prepričana sem, da so sanje kazen za to, ker sem škodila Damenu, poslala Drino v deželo senc in postavila na kocko vse, kar imam rada … Svoji podzavesti dovoljujem, da ustvarja te podobe, ki jih povzroča moj občutek krivde in so tako olepšane s srečo, da niti slučajno ne morejo biti resnične.

Ampak ko zadnjič že skoraj pobegnem, se Riley pojavi tik pred mano, zapira mi pot in mi vpije, naj ostanem, kjer sem.

Stoji pred velikim odrom in počasi dviga zastor, ki razkrije vi85

soko, ozko, pravokotno kocko – kot nekakšen steklen zapor –, v kateri je obupan Damen, ki se upira.

Riley opazuje, jaz pa mu odhitim na pomoč, prosim ga, naj zdrži, dokler mu ne bom pomagala, da se osvobodi. Vendar me sploh ne more slišati. Sploh me ne more videti. Samo še naprej se upira, dokler ga povsem ne preplavi izčrpanost, popolna nesmiselnost, da zapre oči in izgine naravnost v brezno.

V deželo senc.

V dom za izgubljene duše.

Planem iz postelje, vsa se tresem, zebe me, premočena sem od potu, stojim sredi sobe in si k prsim stiskam blazino. Ne preplavi me samo občutek popolne poraženosti, ampak tudi dojamem strašen pomen sporočila, ki mi ga je poslala moja namišljena sestra: sporoča mi, da svoje sorodne duše ne morem rešiti pred sabo, ne glede na to, kako se trudim.

Stečem k omari, se preoblečem, pograbim superge in se odpravim proti garaži. Vem, da je prezgodaj, da bi šla v šolo, prezgodaj, da bi šla kamorkoli. Vendar nočem odnehati. Nočem verjeti v nočne more. Nekje moram začeti. Uporabiti moram, kar imam.

Ko že skoraj zlezem v avto, si premislim. Ugotovim, da bom z odpiranjem garažnih vrat in vžiganjem avtomobila tvegala, da zbudim Sabine. In čeprav bi lahko zlahka stopila ven in priklicala še en avto, kolo, skuter ali karkoli drugega, kar bi hotela, se odločim, da bom raje poskusila teči.

Nikoli nisem posebno dobro tekla. Veliko bolj sem bila vajena, da se vsak krog, ki sem ga bila pri telovadbi prisiljena preteči, obiram, kot pa da se trudim za kak osebni rekord. Ampak tako je bilo, preden sem postala nesmrtna. Preden mi je 86

bila podarjena neverjetna hitrost. Hitrost, meja katere sploh še nisem začela preizkušati, ker sem šele nazadnje, ko sem tekla, ugotovila, da imam potencial. Toda zdaj, ko se mi ponuja popolna priložnost, da vidim, kako dolgo in hitro lahko tečem, preden se ustavim, omagam ali se zaradi izčrpavajočih krčev v bokih zrušim na tla, komaj čakam, da hitrost preizkusim.

Splazim se skozi stranska vrata in se odpravim na ulico.

Najprej razmišljam, da bi se morala ogreti, začeti s prijetnim počasnim tekom in se šele potem po asfaltu pognati s polno paro. Toda takoj, ko začnem teči, me preplavi močan naval adrenalina, ki se mi pretaka po telesu kot prvovrstno raketno gorivo. Kot bi mignila, tečem na vso moč. Tako hitro tečem, da se sosedove hiše spremenijo v nejasne obrise štukatur in kamenja. Ko iz ulice v ulico drvim elegantno in gibčno kot džungelska mačka, preskakujem padle smetnjake in se izogibam slabo parkiranim avtomobilom, skoraj ne čutim nog in stopal, samo upam, da me ne bodo pustili na cedilu in me bodo neverjetno hitro prinesli na cilj.

Tečem samo nekaj sekund in že stojim pred hišo, na edinem kraju, za katerega sem prisegla, da se tja ne bom nikoli vrnila. Pripravljena sem narediti edino, kar sem Damenu obljubila, da ne bom: približujem se Romanovim vratom, ker upam, da bom z njim sklenila nekakšen dogovor.

A preden lahko sploh dvignem roko, da bi potrkala, Roman že stoji pri vratih. Temno vijoličasto jutranjo haljo nosi prek modre svilene pižame, žametni copati iste barve z izvezenimi zlatimi lisicami kukajo izpod njenega roba. Njegov pogled je priliznjen, zoži oči in me brez sledu presenečenja premeri s pogledom.

87

»Ever.« Glavo nagne na stran, tako da lahko nemoteno gledam njegovo tetovažo uroborosa, ki poblisne. »Kaj te je prineslo v to sosesko?« Moji prsti se igrajo z amuletom pod majico, pod njim mi razbija srce, upam, da ima Damen prav in mi bo zagotovil potrebno zaščito … če bi jo potrebovala. »Pogovoriti se morava,« rečem in se trudim, da se ne bi zdrznila, ko mi njegov pogled začne drseti po telesu, uživa v prijetnem, dolgem, lagodnem ogledu.

S priprtimi očmi pogleda v noč, potem spet proti meni. »Res?« Dvigne obrv. »Meni pa se o tem ni niti sanjalo.« Začnem zavijati z očmi, ampak ko se spomnim, zakaj sem prišla, se zadovoljim s tem, da samo stisnem ustnice. »Se ti ta vrata zdijo znana?« S členki močno potrka po lesu, zato se zasliši prijeten poln zamolkel zvok, jaz pa se sprašujem, kaj bi lahko naklepal. »Seveda se ti ne,« reče, ustnice se mu v kotičkih ukrivijo navzgor. »To pa zato, ker so nova.

Po tvojem zadnjem obisku sem moral stara zamenjati. Se spomniš? Ko si vdrla k meni, da bi mojo zalogo eliksirja zlila v odtok?« Zasmeje se in zmaje z glavo. »Zelo poredna si bila, Ever. In za sabo si pustila precejšen nered. Upam, da se ti bo danes uspelo lepše obnašati.« Nasloni se na okvir vrat in mi pomigne, naj vstopim. Gleda me tako globoko, tako intimno, da se moram zelo potruditi, da mi ne postane nerodno.

Po hodniku odidem v delovno sobo in opazim, da se od mojega zadnjega obiska niso spremenila samo vrata. V njej ni več uokvirjenih Botticellijevih grafik in ogromno živo potiskane bombažne tkanine, vse to so nadomestili marmor in kamen, temne, težke tkanine, grobo ometane stene in črni železni okraski, zaviti v spirale.

88

»Toskanski slog?« Obrnem se in se ustrašim, ko ugotovim, da stoji tako blizu, da lahko vidim posamezne temno vijoličaste pike v njegovih očeh.

Skomigne ter se noče umakniti in mi dati nekaj prostora. »Včasih malo hrepenim po stari domovini.« Nasmehne se, obraz se mu počasi raztegne v nasmeh in pokažejo se bleščeči beli zobje. »Kot zelo dobro veš, Ever, je povsod lepo, a doma je najlepše.« Debelo pogoltnem in se obrnem stran. Ugotoviti skušam, kako lahko najhitreje pobegnem, ker si ne smem privoščiti, da bi naredila najmanjšo napako. »Povej mi torej, čemu dolgujem to velikansko čast?« Ko odide k točilnemu pultu, se ozre čez ramo. Iz hladilnika za vino vzame steklenico eliksirja, ki ga zlije v kozarec iz brušenega kristalnega stekla ter mi ga ponudi. Vendar samo odkimam, odklonim ga z zamahom roke in opazujem, kako ga odnese h kavču, sede, široko razpre noge in kozarec položi na koleno. »Domnevam, da se nisi oglasila sredi noči, da bi občudovala mojo najnovejšo notranjo opremo. Zato mi povej, kaj je namen tega obiska.« Odkašljam se in se prisilim, da ga pogledam naravnost v oči, ne da bi trenila, oklevala, se nemirno prestopila ali pokazala kakšno drugo znamenje šibkosti. Zavedam se, da se celoten položaj lahko v trenutku spremeni … Kako zlahka se lahko iz človeka, ki mu vzbuja rahlo radovednost, spremenim v plen, ki se mu ne more upreti. »Prišla sem razglasit premirje,« rečem, pozorna sem na to, kako se bo odzval, vendar zaznam samo predirljiv pogled. »Saj veš, ustavitev ognja, sklenitev miru …« »Lepo te prosim.« Zamahne z roko. »Ne mori me z de89

finicijo, ljubica. To besedo znam povedati v dvajsetih jezikih in štiridesetih narečjih. Kaj pa ti?« Skomignem, ker vem, da imam srečo, da sem jo povedala v tem. Opazujem, kako vrti pijačo, mavrična rdeča tekočina se blešči in iskri, ko se dvigne po stenah kozarca in pljuskne nazaj. »Kakšno premirje sploh hočeš? Prav ti bi morala vedeti, kako to gre. Ničesar ti ne nameravam dati, razen če si se pripravljena odpovedati čemu svojemu.« Potreplja ozko mesto na kavču tik ob sebi, nasmehne se, kot bi zares razmišljala o tem, ali naj se mu pridružim. »Zakaj to počneš?« vprašam, ker ne morem obvladati nejevolje. »Mislim, videti si bolj ali manj spodobno, nesmrten si, imaš vse sposobnosti, ki spadajo zraven … lahko dobiš skoraj vsako dekle, ki jo hočeš, zakaj torej vztrajno težiš meni?« Glavo vrže nazaj in se zasmeje, sobo napolni glasen krohot. Končno se toliko umiri, da spusti pogled, ki se ustavi na meni, in reče: »Videti sem spodobno?« Zmaje z glavo in se spet zasmeje, kozarec položi na mizo in iz etuija, okrašenega z dragimi kamni, vzame zlato ščipalko za nohte. »Videti sem spodobno,« zamrmra, zmaje z glavo, si vzame trenutek, da pogleda nohte, potem se spet zazre vame. »Ampak, ljubica, vidiš, to je točno to. Dobim lahko vse, kar hočem. Karkoli ali kogarkoli. Vse je tako lahko. Prelahko.« Vzdihne in se loti nohtov. V opravilo je tako zatopljen, da se sprašujem, ali bo sploh nadaljeval, potem pa reče: »Po prvih … hm … sto letih ali nekaj takšnega vse postane malo dolgočasno. In čeprav si veliko prenova, da bi to razumela, boš nekoč ugotovila, kako veliko uslugo sem ti naredil.« 90

3 nesmrtni

Življenje in ljubezen – za večno!

Alyson Noël je večkrat nagrajena avtorica mednarodnih uspešnic.

Dežela senc je tretji roman iz serije Nesmrtni. Stoletja trajajoča iskrena ljubezen, obljubljena za večno, enako vztrajno sovraštvo in skrivnost nesmrtnosti burijo domišljijo najstnikov po vsem svetu, ki željno pričakujejo nova nadaljevanja.

27,95 €

dežela senc

Ko je njuna dolgo pričakovana sreča že na dosegu roke, se jima znova izmakne. Po Damenovih žilah se namreč pretaka mogočen strup in bližina Ever je zanj lahko usodna. Že en sam njen dotik lahko konča njegovo življenje in ga pošlje v deželo senc, večno brezno izgubljenih duš. Odločno iskanje rešitve pripelje Ever k Judu, modrookemu mladeniču, ki v njej vzbuja nenavadne občutke. Pogled v preteklost ji tokrat razkrije več, kot bi želela vedeti. Kaj, če si z Damenom v resnici nista usojena? Njuna ljubezen je znova na preizkušnji.

alyson noël

alyson noël

Ever je prepričana, da sta si Damenom usojena, a kaj, če je resnica drugačna?

dežela senc tretji del serije nesmrtni