Dezeli se slabo godi

Za Daniela in Nicholasa

Deželi se slabo godi, še slabše nanjo brž preži, kjer bogastvo se kopiči in moralnosti v ljudeh več ni.

— Oliver Goldsmith, Zapuščena vas (1770)

Zahvale Zavoljo nenavadnih okoliščin, v katerih je nastajala ta knji­ ga, sem si nakopal številne dolgove, ki jih na tem mestu z veseljem naštejem. Moji nekdanji študentki Zara Burdett in Casey Selwyn, ne­­utrudni raziskovalni asistentki in zapisovalki, sta več mesecev zvesto beležili moje misli, zapiske in branja. Clémence Boulouque mi je pomagala pri iskanju in vključevanju aktualnega gradiva iz me­dijev ter se neumorno odzivala na moja vprašanja in zahteve.

Opravila je tudi sijajno uredniško delo.

Moj največji dolg zagotovo velja Eugenu Rusynu. Celotni ro­ kopis knjige je natipkal v manj kot osmih tednih, pri čemer ga je dobesedno zapisoval po mojem naglem in občasno nejasnem na­ reku tudi po več ur na dan in je nemalokrat delal po cele dneve.

Izsledil je marsikaterega od bolj zagonetnih citatov, predvsem pa sva tesno sodelovala pri urejanju besedila – po vsebini, slogu in ko­ herenci. Preprosta resnica je, da brez njega ne bi mogel napisati te knjige in da je po zaslugi njegovega prispevka tudi boljša.

Hvaležen sem prijateljem in zaposlenim na Inštitutu Remar­que – zlasti profesorici Katherine Fleming, Jair Kessler, Jennifer Ren in Mayi Jex –, saj so se brez težav prilagajali spremembam, ki jih je ter­ jalo moje pešajoče zdravje. Brez njihovega sodelovanja ne bi imel niti časa niti sredstev, da bi jih lahko posvečal tej knjigi. Zahvalju­ joč mojim kolegom iz uprave Univerze New York – zlasti rektorju (in nekdanjemu dekanu) Richardu Foleyju in upravnemu dekanu Joeu Julianu –, sem bil deležen vse podpore in spodbude, ki bi si ju človek lahko želel.

Deželi se slabo godi

7

Ni prvič, da se čutim dolžnega tudi Robertu Silversu. On je nam­ reč predlagal, da je bilo predavanje o socialni demokraciji, ki sem ga imel na nyu jeseni 2009, prvikrat zapisano (zahvaljujoč sode­ lavcem štirinajstdnevnika New York Review) in nato tudi objavljeno na njihovih straneh. To pa je sprožilo povsem nepričakovan plaz zahtev po razširitvi besedila v knjižico. Sarah Chalfant in Scott Mo­ 8

yers, ki delata za The Wylie Agency, sta predlog energično podprla, The Penguin Press v New Yorku in Londonu pa je projekt velikodu­ šno sprejel. Upam, da bodo z rezultatom vsi zadovoljni.

Pri pisanju te knjige sem ogromno pridobil od prijaznosti tuj­­cev, ki so se mi oglašali s pismi, v katerih so podajali predloge in kritike marsičesa, kar sem o teh temah pisal v preteklih letih.

Nikakor se ne morem vsem zahvaliti osebno, vseeno pa upam, da bo delo samo kljub vsem neizogibnim pomanjkljivostim pomenilo simbolično hvaležnost.

Največ pa nedvomno dolgujem svoji družini. Breme, ki sem ga v preteklem letu nalagal svojim najbližjim, se mi zdi docela ne­ znosno, pa vendar so ga prenašali s tolikšno lahkoto, da sem svoje skrbi lahko potisnil vstran in se v zadnjih mesecih skoraj v celoti posvetil razmišljanju in pisanju. Solipsizem je sicer značilna sla­ bost poklicnega pisca, v svojem lastnem primeru pa se še pose­ bej zavedam, kako sem se lahko posvečal samo sam sebi. Jennifer Homans, moja žena, je, medtem ko je skrbela zame, dokončevala rokopis o zgodovini klasičnega baleta. Moje pisanje ogromno dol­ guje njeni ljubezni in velikodušnosti, in sicer tako sedaj kot v pre­ teklih letih. Njena lastna knjiga, ki bo izšla nekoliko kasneje letos, je priznanje njenemu izjemnemu značaju.

Moja otroka – Daniel in Nicholas – živita živahno življenje pu­­bertetnikov. Kljub temu sta vselej našla čas za pogovor z menoj o številnih temah, ki se prepletajo na teh straneh. Pravzaprav gre prav našim pogovorom za jedilno mizo zahvala za to, da sem se

Deželi se slabo godi

začel­dodobra zavedati, koliko je današnji mladini mar za svet, ki smo ji ga zapustili – in kako neustrezno smo jo pripravili na to, da ga izboljša. To knjigo posvečam njima.

New York, februar 2010 9

Zahvale

Uvod

Vodnik za zbegane 10

»Ne morem si kaj, da se ne bi bal, da bodo ljudje prišli tako da­leč, da bodo v vsaki novi teoriji videli nevarnost, v vsaki ino­ vaciji preteč prevrat, v vsakem družbenem napredku prvi korak proti revoluciji, in da se sploh ne bodo več hoteli premakniti.«1 — ALEXIS DE TOCQUEVILLE Nekaj je hudo narobe s tem, kako dandanes živimo. Trideset let smo prizadevanje za doseganje materialnih koristi gojili kot vr­ lino. Pravzaprav ravno to prizadevanje sedaj predstavlja vse, kar je ostalo od našega občutka za kolektivni smoter. Vemo, koliko stva­ ri stanejo, vendar nimamo pojma, koliko so vredne. Pri sodni od­ ločbi oziroma zakonodajnem aktu ne sprašujemo več: Je dober? Je pošten? Je pravičen? Je pravilen? Bo prispeval k ustvarjanju boljše družbe oziroma boljšega sveta? To so bila nekdaj tista prava politič­ na vprašanja, pa četudi preprostih odgovorov nanje ni bilo. Ponov­ no se jih moramo naučiti zastavljati.

Materialistična in sebična plat sodobnega življenja človeku ni­vrojena. Marsikaj, kar se danes zdi »naravno«, namreč izhaja iz osemdesetih let prejšnjega stoletja: obsedenost z ustvarjanjem bo­ gastva, kult privatizacije in zasebnega sektorja, rastoče razlike med bogatimi in revnimi. Predvsem pa retorika, ki vse navedeno sprem­ lja: nekritično občudovanje svobodnih trgov, prezir do javnega sek­ torja, iluzija neskončne rasti.

1 Prevedli Simona Križaj in Simona Perpar - Grilc (op. prev.).

Deželi se slabo godi

Tako se ne da več živeti. Manjši zlom leta 2008 je bil opomin, da je neregulirani kapitalizem sam svoj največji sovražnik. Slej ko prej mora podleči lastnim skrajnostim in se spet obrniti po rešitev k državi. Toda če bomo vsakokrat zgolj zakrpali škodo in nadalje­ vali enako kot doslej, lahko v prihodnjih letih pričakujemo še večje pretrese.

Pa vendar se zdi, kakor da si ne znamo zamisliti alternativ.

Tudi to je nekaj novega. Še prav do nedavnega je javno življenje v liberalnih družbah potekalo v senci debate med zagovorniki »kapi­ talizma« in njegovimi kritiki, ki so se največkrat istovetili z eno ali drugo obliko »socializma«. Nekako do sedemdesetih let prejšnjega stoletja je ta debata sicer izgubila dobršen del smisla za obe strani, kljub temu je razlikovanje med »levim in desnim« služilo koristne­ mu namenu. Ustvarjalo je nekakšen klin, na katerega je bilo mogo­ če obesiti kritični komentar aktualnih zadev.

Na levici je marksizem privlačil generacije mladih ljudi, četu­ di samo zato, ker je ponudil način, kako se distancirati od statusa quo. Podobno je veljalo za klasični konservatizem. Upravičen od­ por do prenagljenih sprememb je nudil zatočišče tistim, ki so le ne­ radi opuščali uveljavljene rutine. Danes niti levica niti desnica ne najdeta več tal pod nogami. Študentje so se mi trideset let pritoževali, češ »vam je bilo lahko«: vaša generacija je imela ideale in ideje, verjeli ste v nekaj, lahko ste spreminjali stvari. »Mi« (otroci osemdesetih, devetdese­ tih, prvega desetletja 21. stoletja) nimamo ničesar. Moji študentje imajo v marsikaterem pogledu prav. Nam je bilo lahko – podobno, kot je bilo vsaj v tem pogledu lahko generacijam pred nami. Naza­ dnje je kohorta mladih izražala podobno frustracijo nad praznostjo življenja in voljo jemajočo nesmiselnostjo sveta v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, torej ni naključje, da zgodovinarji govorijo o »izgubljeni generaciji«.

Uvod

11

Če mladi danes ne vedo, kako naprej, to nikakor ni zato, ker bi jim primanjkovalo ciljev. V vsakem pogovoru s študenti ali šol­ skimi otroki pa bo zagotovo prišel na dan osupljiv seznam strahov.

Prihajajoča generacija je v resnici silovito zaskrbljena glede sveta, ki naj bi ga podedovala. Strahove pa spremlja vsesplošni občutek frustriranosti: »mi« vemo, da je nekaj narobe, in precej stvari je, ki 12

nam niso všeč. Toda v kaj naj verjamemo? Kaj lahko storimo?

Gre za ironičen preobrat razpoloženja, ki je prevladovalo v pre­teklosti. V dobi samozavestne radikalne dogme so bili mladi vse prej kot negotovi. Značilno razpoloženje šestdesetih je bilo preki­ pevajoča gotovost: mi smo natanko vedeli, kako urediti svet. Prav temu prizvoku neupravičene arogance gre deloma pripisati odgo­ vornost za nazadnjaško reakcijo, ki je sledila. Če naj bi si torej levica opomogla, bo morala pokazati malce skromnosti. Res pa je, da je treba problem najprej poimenovati, če ga želimo rešiti.

Ta knjiga je bila napisana za mlade na obeh straneh Atlanti­ ka. Ameriške bralce sicer utegnejo zbosti številne omembe social­ ne demokracije. Pri nas v Združenih državah Amerike so takšne omembe neobičajne. Kadar novinarji in komentatorji zagovarjajo javne izdatke za socialno naravnane cilje, bodo sami sebe bržkone opisali – in tudi kritiki jih bodo označili – kot »liberalce«. Vendar je to zavajajoče. Liberalec je sicer častitljiva in spoštljiva oznaka in vsakdo bi jo moral nositi s ponosom. Vendar podobno kot dobro ukrojen zunanji plašč več prikrije, kot pokaže.

Liberalec je nekdo, ki nasprotuje vmešavanju v zadeve dru­ gih, ki je strpen do drugačnega mnenja in nekonvencionalnega obnašanja. Zgodovinsko gledano, so se liberalci zavzemali za pre­ prečevanje vmešavanja drugih v naše življenje, pri tem pa so posa­ meznikom puščali kar največ prostora, v katerem so lahko živeli in uspevali, kakor so sami hoteli. Tak odnos v skrajni obliki danes si­ cer povezujemo s samozvanimi »libertarci«, vendar je izraz v veliki­

Deželi se slabo godi

meri odveč. Večina pristnih liberalcev namreč še vedno ostaja na­ klonjena puščanju drugih pri miru.

Socialni demokrati na drugi strani so nekakšen hibrid. Z li­ beralci jih druži zavezanost kulturni in religiozni strpnosti. Kar pa zadeva javne politike, socialni demokrati verjamejo v možnost in pred­nost skupnega delovanja za skupno dobro. Podobno kot ve­ čina liberalcev se zavzemajo za progresivno obdavčitev, s čimer se plačujejo javne storitve in druge socialne dobrine, ki jih posame­ zniki ne morejo priskrbeti sami. A medtem ko bi številni liberalci utegnili imeti takšno obdavčitev oziroma zagotavljanje javnih sto­ ritev za nujno zlo, socialnodemokratska vizija dobre družbe že po definiciji zajema večjo vlogo države in javnega sektorja.

Razumljivo je, da socialna demokracija v Združenih državah Amerike ne gre dobro v prodajo. Eden mojih ciljev je pokazati, da država lahko igra okrepljeno vlogo v naših življenjih, ne da bi ogro­ zila naše svoboščine – in dokazati, da bi bilo zavoljo dejstva, da bo država ostala z nami še kar nekaj časa, pametno razmisliti o tem, kakšno državo si želimo. Vsekakor dobršen del tistega, kar je bilo v ameriški zakonodaji in socialni politiki 20. stoletja najboljšega – in kar naj bi sedaj ukinili v imenu učinkovitosti in imperativa »manj države« –, v praksi ustreza temu, čemur Evropejci pravijo »socialna demokracija«. Težave potemtakem nimamo s tem, kaj storiti, tem­ več s tem, kako o tem govoriti.

Evropska dilema je nekoliko drugačna. Mnoge evropske dr­ žave so resda dolga leta prakticirale nekaj, kar je bilo podobno so­ cialni demokraciji, vendar so pozabile, kako naj bi to pridigale.

Socialni demokrati so danes defenzivni in apologetski. Kritikom, ki zatrjujejo, da je evropski model predrag oziroma gospodarsko neučinkovit, to početje dopuščajo brez ugovorov. Socialna drža­ va pa pri tistih, ki imajo od nje koristi, vseeno ni nič manj prilju­ bljena kot kadar koli v preteklosti. Nikjer v Evropi se namreč ne

Uvod

13

zavzemajo­za ukinitev javnega zdravstva, ukinitev brezplačnega ali subvencioniranega izobraževanja oziroma krčenje zagotavljanja javnega prevoza in drugih ključnih storitev.

Konvencionalno modrost želim izzvati na obeh straneh Atlan­ tika. Zadani cilj je v zadnjem času resda izgubil nekaj ostrine. V prvih letih tega stoletja je bil namreč »washingtonski konsenz« 14

po­vsem v špici. Kamor koli ste šli, ste našli ekonomista oziroma »strokovnjaka«, ki vam je razgrinjal dobrobiti deregulacije, mini­ malne države in nizke obdavčitve. Videti je bilo, kot da vse, kar lah­ ko naredi javni sektor, zasebni posamezniki naredijo še bolje.

Washingtonsko doktrino so vsepovsod navdušeno pozdrav­ ljali ideološki navijači: od profitarjev »irskega čudeža« (razmah ne­ premičninskega balona »keltskega tigra«) do doktrinarnih ultra­ kapitalistov nekdanje komunistične Evrope. Tudi »stari Evropejci« so vneto sledili. Tako projekt eu za prosti trg – tako imenovana »Lizbonska agenda« – pa tudi zagnani privatizacijski načrti fran­ coske in nemške vlade so pričali o stanju, ki so ga francoski kritiki opisali kot novo »pensée unique«.

Danes smo priča delnemu predramljenju. Da bi vlade in cen­ tralne banke preprečile državne bankrote in zlom bančnega poslo­ vanja s podjetji, so izvedle izjemen preobrat politik, pri čemer so za doseganje ekonomske stabilnosti liberalno razporejale javni denar in brez pomislekov uvajale javni nadzor nad neuspešnimi podjetji.

Neverjetno število ekonomistov prostega trga, častilcev ob nogah Miltona Friedmana in njegovih čikaških kolegov, se je kar vrsti­ lo, da bi se posulo s pepelom in priseglo zvestobo spominu Johna Maynarda Keynesa.

Vse to je sicer zelo razveseljivo. Težko pa pomeni intelektual­ no revolucijo. Prav nasprotno: kakor kaže odziv Obamove admi­ nistracije, vrnitev v keynesijansko ekonomijo ne pomeni kaj dosti več kot zgolj taktični umik. Podobno lahko trdimo tudi za nove

Deželi se slabo godi

­laburiste, ki so še naprej zavezani zasebnemu sektorju v splošnem in londonskim finančnim trgom v posamičnem. Kriza je med dru­ gim povzročila, da se je navduševanje celinskih Evropejcev nad »anglo-­ameriškim modelom« nekoliko uneslo, največje koristi pa so potegnile prav tiste desnosredinske stranke, ki so nekdaj s toli­ kšno vnemo posnemale Washington.

Skratka, nobenega dvoma ni, da obstaja praktična potreba po močnih državah in intervencionističnih vladah. Vendar se nihče ne posveča »ponovnemu razmišljanju« o državi. Še vedno je opa­ ziti očitno nepripravljenost, da bi javni sektor zagovarjali le zavoljo kolektivnega interesa oziroma načela. Osupljivo je, da so socialno­ demokratske stranke v celi vrsti evropskih volitev, ki so sledile fi­ nančnemu zlomu, dosledno beležile slabe izide. Kljub zlomu trga so se izkazale za očitno nesposobne, da bi bile kos položaju. Če naj bi levico spet začeli jemati resno, bo morala najti svoj pravi izraz. Razlogov za jezo je obilo: rastoča neenakost glede boga­ stva in priložnosti, razredne krivice, ekonomsko izkoriščanje doma in na tujem, korupcija, denar in privilegiji, ki mašijo arterije demo­ kracije. Vendar ne bo več zadostovalo zgolj kazati na pomanjkljivo­ sti »sistema« in se nato umakniti, čisto po pilatovsko, tj. brezbrižno do posledic. Neodgovorno retorično samopromoviranje, kateremu smo bili priča v preteklih desetletjih, levici nikakor ni koristilo.

Vstopili smo v čas negotovosti – gospodarske, fizične, politič­ ne. Dejstvo, da se tega večinoma ne zavedamo, je slaba tolažba: le redki so leta 1914 predvideli popolno sesutje tedanjega sveta ter go­ spodarsko in politično katastrofo, ki je sledila. Negotovost poraja strah. Strah – pred spremembo, pred zatonom, pred tujci in nepo­ znanim svetom – pa razjeda zaupanje in soodvisnost, na katerih temeljijo civilne družbe.

Sleherna sprememba je razdiralna. Videli smo, da lahko že pošast terorizma pahne stabilne demokracije v kaos. Podnebne

Uvod

15

spremembe bodo imele še dramatičnejše posledice. Možje in žene bodo prisiljeni opreti se na vire države. Po zaščito se bodo obrača­ li k političnim voditeljem in predstavnikom, odprte družbe pa se bodo morale vnovič zapreti same vase in žrtvovati svobodo za »var­ nost«. Izbira ne bo več med državo in trgom, temveč med dvema vr­ stama države. Nujno moramo torej na novo domisliti vlogo države.

16

Če tega ne bomo storili sami, bodo drugi.

Argumente, ki sledijo v nadaljevanju, sem prvikrat orisal v eseju, ki sem ga napisal za New York Review of Books decembra 2009.

Po objavi omenjenega eseja sem prejel mnogo zanimivih komen­ tarjev in predlogov. Med njimi je bila pronicljiva kritika mlade kolegice. »Najbolj osupljivo pri tem, kar pravite,« je zapisala, »ni toliko vsebina kot oblika. Govorite namreč o jezi nad sedanjo po­ litično nedejavnostjo, pišete o potrebi po oporekanju današnjemu ekonomsko naravnanemu načinu razmišljanja, o nujnosti vrnitve k etično podprti javni razpravi. Nihče več ne govori tako.« Od tod ta knjiga.

Deželi se slabo godi

Prvo poglavje

Kako živimo zdaj »Da bi videli, kar imamo pred nosom, terja nenehen napor.« — GEORGE ORWELL Vsepovsod okoli sebe lahko vidimo tolikšno zasebno bogas­ tvo, ki mu ni para že vse od zgodnjih let 20. stoletja. Razkazovalna potrošnja nepotrebnih izdelkov široke porabe – hiš, nakita, avto­ mobilov, oblačil, tehnoloških igrač – se je v času pretekle generaci­ je silno razbohotila. V Združenih državah Amerike, Veliki Britaniji in peščici drugih držav so finančne transakcije izpodrinile proizvo­ dnjo blaga in storitev kot vir zasebnega bogastva, zaradi česar je prišlo do izkrivljanja vrednosti, ki jo pripisujemo različnim vrstam gospodarske dejavnosti. Bogati, tako kot revni, so sicer vedno ob­ stajali. Vendar so danes glede na vse druge še bogatejši in se še bolj raz­kazujejo kot v katerem koli obdobju, kamor seže živ spomin.

Zasebne privilegije človek zlahka razume in opiše. Nekoliko teže je izraziti globine javne bede, v katere smo se pogreznili.

Deželi se slabo godi

17

Zasebno bogastvo, javna beda »Seveda nobena družba, katere večinski pripadniki so revni in nesrečni, ne more biti uspešna in srečna.«2 — ADAM SMITH

18

Revščina je abstrakcija, in sicer celo za revne. Toda simpto­ mi kolektivnega obubožanja so vsepovsod okoli nas. Razdrapane avtoceste, bankrotirana mesta, razpadajoči mostovi, propadle šole, brezposelni, slabo plačani in nezavarovani, vse to kaže na kolektiv­ ni neuspeh volje. Te pomanjkljivosti so tako endemične, da sploh ne vemo več, kako govoriti o njih, še manj, kako se lotiti njihove odprave. Vseeno pa je nekaj hudo narobe. Tudi če Združene države Amerike več deset milijard dolarjev proračunskih sredstev name­ njajo za nesmiselne vojaške kampanje v Afganistanu, se nervozno žremo zaradi posledic slehernega povečanja javne porabe, name­ njene storitvam socialnega varstva oziroma infrastrukturi.

Da bi razumeli globine, v katere smo se pogreznili, moramo sprva doumeti obseg sprememb, ki so nas doletele. Od poznega 19. stoletja do sedemdesetih let 20. stoletja se je neenakost v vseh na­prednih družbah Zahoda zmanjševala. Zahvaljujoč progresivni obdavčitvi, državni pomoči za revne, zagotavljanju storitev soci­ alnega varstva in zavarovanja za primer težkih nesreč so moderne demokracije odpravile razliko med skrajnostma neizmernega bo­ gastva in najhujše revščine.

Velike razlike so kajpada ostale. V osnovi egalitarne skandi­ navske države in bistveno bolj raznolike družbe južne Evrope so 2 Prevedel Bogdan Gradišnik (op. prev.).

Deželi se slabo godi

sicer ostale samosvoje, angleško govoreče dežele atlantskega sveta in Britanski imperij pa so še naprej izpričevali dolgoletno razredno razlikovanje. Toda na vsako deželo je po svoje vplivala vse večja nestrpnost do pretirane neenakosti, zato so družbe kot protiutež neustreznosti zasebne iniciative spodbujale zagotavljanje javnih storitev.

V zadnjih tridesetih letih smo vse to zavrgli. »Smo« se od dr­ žave do države seveda razlikuje. Največja vrzel med skrajnostma zasebnih privilegijev in javne brezbrižnosti je zazijala v Združenih državah Amerike in Veliki Britaniji, tj. v epicentrih navduševanja nad dereguliranim tržnim kapitalizmom. Četudi so države, ki so med seboj tako oddaljene kot Nova Zelandija in Danska, Francija in Brazilija, občasno kazale določeno zanimanje, se z Veliko Britani­ jo oziroma Združenimi državami Amerike nobena ni mogla kosati v neomajnosti tridesetletne zavzetosti za razveljavljanje desetletij socialne zakonodaje in nadzora nad ekonomijo.

Leta 2005 je 21,2 odstotka ameriškega nacionalnega dohod­ ka odpadlo na samo 1 odstotek prinašalcev dohodka. Naredite pri­ merjavo z letom 1968, ko je zaslužek (plača in druge ugodnosti) glavnega direktorja General Motors znašal približno šestinšestde­ setkrat toliko kot znesek, ki ga je prejel običajni delavec gm. Glavni di­rektor Wal-Marta danes zasluži devetstokratnik plače povpreč­ nega zaposlenega v tej družbi. Bogastvo družine ustanoviteljev Wal-Marta tega leta je bilo pravzaprav ocenjeno na približno enako višino (90 milijard usd), kot znaša premoženje spodnjih 40 odstot­ kov ameriškega prebivalstva, to je 120 milijonov ljudi.

Tudi v Veliki Britaniji je neenakost danes bolj izrazita – pri dohodku, bogastvu, zdravju, izobraževanju in življenjskih prilo­ žnostih –, kot je bila kadar koli po dvajsetih letih minulega stoletja.

V Veliki Britaniji je več revnih otrok kot v kateri koli drugi državi Evropske unije. Od leta 1973 se je neenakost pri neto plačah v Veliki

Zasebno bogastvo, javna beda

19

Britaniji povečala bolj kot drugod, če ne štejemo Združenih držav Amerike. Večina novih delovnih mest, ustvarjenih v Veliki Brita­ niji med letoma 1977 in 2007, je bila bodisi zelo nizko bodisi zelo visoko na plačilni lestvici.

Tabela 1 Socialna mobilnost in neenakost.

20

dohodkovna neenakost visoka

• Norveška

• Danska

• Kanada

• Švedska • Finska • Nemčija

• Velika Britanija • zda

nizka nizka

visoka

družbena mobilnost (Iz Wilkinson & Pickett, The Spirit Level, slika 12.1, str. 160)

Posledice so jasne. Medgeneracijska mobilnost se je sesula: danes otroci v Veliki Britaniji pa tudi v Združenih državah v na­ sprot­ju s svojimi starši in starimi starši ne morejo več računati na to, da bi si lahko izboljšali položaj, v katerega so se rodili. Revni ostanejo revni. Slab ekonomski položaj, v katerem tiči prevladujo­ ča večina, se kaže v šibkem zdravju, izgubljenih izobrazbenih pri­ ložnostih ­in –­vse bolj – v dobro znanih simptomih depresivnosti:­ alko­­holizmu,­debelosti, igrah na srečo in drobnem kriminalu. Brez­ poselni in podzaposleni izgubljajo veščine, ki so jih bili pridobili,­in

Deželi se slabo godi