V njej se vrstijo: * zgodovinski dogodki in ideje * mojstrovine književnosti, glasbe in likovne umetnosti * biografije ljudi, ki so spremenili svet * pomembna odkritja in iznajdbe * spoznanja o religiji in filozofiji
Vrata modrosti se nikdar ne zaprejo. Benjamin Franklin
DNEVNIK ZNANJA
Kdo ne pozna občutka, ko sliši neko ime ali pojem, pa se mu zdi znano, vendar ne ve, kam bi ga dal? Marsikaj, česar smo se v šoli naučili, čez čas tudi pozabimo ali pa bi o tem radi izvedeli še več. Dnevnik znanja je skrbno izbrana zbirka pomembnih in zanimivih podatkov, ki si jih je vredno zapomniti. Pred vami je knjiga, ki navdihuje duha in bistri razum.
366 spoznanj za vsak dan v letu
29,95 €
Ekskluzivna izdaja kluba
oprema_dnevnik_znanja.indd 3-4
8/25/11 9:13:48 AM
Dnevnik znanja
dnevnik_znanja_LAYOUT.indd 1
8/26/11 12:11:59 PM
dnevnik_znanja_LAYOUT.indd 2
8/26/11 12:12:00 PM
366 spoznanj za vsak
dnevnik_znanja_LAYOUT.indd 3
dan v letu
8/26/11 12:12:00 PM
Dnevnik znanja Prevedla Katja Berden, Enajsta šola, d. o. o. Dodatna besedila napisala Mario Batelić in Sanda Šukarov Uredila Sanda Šukarov Oblikoval in opremil Matjaž Mohor, Ilab, d. o. o. Tehnično uredila Mirjam Pezdirc Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2011 Predsednik uprave Peter Tomšič Glavni urednik Miha Kovač Natisnila tiskarna Rotografika, Srbija Prva izdaja, naklada 3000 izvodov Naslov izvirnika Geistesblitze © 2009 wissenmedia GmbH, Gütersloh/München © za izdajo v slovenščini Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2011
Vse informacije o knjigah založbe Mladinska knjiga najdete tudi na internetu: www.emka.si CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 030=163.6(02.053.2) DNEVNIK znanja : 366 spoznanj za vsak dan v letu / [uredila Sanda Šukarov ; dodatna besedila napisala Mario Batelić in Sanda Šukarov ; prevedla Katja Berden]. - 1. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2011 ISBN 978-961-01-1667-7 256436992
Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.
dnevnik_znanja_LAYOUT.indd 4
8/26/11 12:12:00 PM
Predgovor Včeraj je bil neki podatek še v spominu, danes pa se nam o njem še komajda kaj sanja – le kdo nima teh težav? Dnevnik znanja nam na zabaven način pomaga do dobrega spomina in trdne splošne izobrazbe. Vsak dan v letu nas k branju vabi informativno in jedrnato besedilo o pomembnih zgodovinskih dogodkih in osebnostih, velikih umetninah in ustvarjalcih, izumih in idejah – in vsak dan bomo doživeli nov preblisk! Osvežite svoje znanje in gradite splošno izobrazbo. Dnevnik znanja navdihuje duha in razum.
dnevnik_znanja_LAYOUT.indd 5
8/26/11 12:12:00 PM
dnevnik_znanja_LAYOUT.indd 6
8/26/11 12:12:00 PM
2 1
4 3
6 5
8 7
10 9
12 11
14 13
16 15
18 17
20 19
22 21
24 23
26 25
28 27
januar
30 29
31
Pitagorov izrek V pravokotnem trikotniku je vsota površin kvadratov nad katetama (stranici, ki obdajata pravi kot) enaka površini kvadrata nad hipotenuzo (stranica nasproti pravega kota). Enačba, ki izhaja iz tega izreka grškega matematika in filozofa Pitagore s Samosa (ok. 570–ok. 500 pr. n. št.) se glasi a2 + b2 = c2. Če enačbo obrnemo, lahko na primer izračunamo dolžino tretje stranice pravokotnega trikotnika, če sta podani dolžini dveh stranic. Če so dolžine stranic znane, lahko preverimo, ali je trikotnik pravokoten. S preprostimi izračuni so lahko odtlej na primer arhitekti ustvarjali natančne prave kote. Pitagorov izrek je sestavni del tako imenovane evklidske geometrije, imenovane po grškem matematiku Evklidu iz Aleksandrije (ok. 365–ok. 300 pr. n. št.). Ta se na splošno ukvarja z ravninami in prostori ter gradi na logično izpeljanih izhodiščih in aksiomih. Evklid je v svojem standardnem delu Elementi, ki je sprva obsegalo 13 knjig, izrek o izračunu pravokotnih trikotnikov prisodil Pitagoru – čeprav naj bi bil izrek znan že 1200 let prej v starem Babilonu.
* Pitagora je imel matematiko, zlasti števila in logično izpeljane formu le, za najpomembnejša sredstva, s katerimi je mogoče utemeljiti bistvo resničnosti in s tem notra nje povezanosti sveta.
nci * Pitagorovi privrže iko so matemat razumeli kot področje filozofije.
7
dnevnik_znanja_LAYOUT.indd 7
8/26/11 12:12:00 PM
januar
2 1
4
6
3
5
8 7
10 9
12 11
14 13
16 15
18 17
20 19
22 21
24 23
26 25
28 27
30 29
31
Starec in morje Novela ameriškega pisatelja Ernesta Hemingwaya (1899–1961), izšla leta 1952, je parabola človekovega trajnega boja za lasten obstoj in je med najpomembnejšimi kratkimi romani svetovne književnosti.
tarec in morje je v režiji *S Johna Sturgesa s Spencerjem Tracyjem v vlogi ribiča Santiaga postal tudi filmska uspešnica.
Po mnogih neuspešnih poskusih se staremu kubanskemu ribiču Santiagu nekega dne posreči veliki ulov: na trnek ujame kapitalno mečarico in jo po dolgem boju premaga. Santiago ribo ves presrečen pritrdi na čoln in se odpravi v domači pristan. Po poti pa mu morski psi poskušajo ukrasti njegov ulov – doma le še okostje priča o njegovi ribiški zmagi. Santiago spričo poraza ne obupa, temveč se naslednji dan spet odpravi na morje, da bi se mu tokrat posrečil ulov življenja.
* Ker je »vplival na slog moderne pripovedi« je Hemingway leta 1954 prejel Nobelovo nagrado za književnost – z izrecno omembo njegove mojstrovine, ki je izšla dve leti prej.
Starec in morje se odlikuje po preprostem, jasnem jeziku in prav takih življenjskih modrostih: kot predstavnik vseh ljudi se Santiago dan za dnem v svojem čolniču izpostavlja naravnim silam oceana in se podaja na mejna območja človeškega obstoja. Prav tako gre za obstoj v njegovem boju z ribo, saj gre na obeh straneh za golo preživetje. Poleg tega novela kot parabola kaže na to, da je uspeh le bežna izkušnja in da ne moremo nemoteno uživati sadov svojega dela. Vendarle vsak človek v sebi najde moči, da ga neuspehi ne potrejo in da se vsak dan znova podaja v boj za preživetje.
* Ernest Hemingway je leta 1953 za novelo Starec in morje prejel Pulitzerjevo nagrado.
8
dnevnik_znanja_LAYOUT.indd 8
8/26/11 12:12:01 PM
2 1
4 3
6 5
8 7
10 9
12 11
14 13
16 15
18 17
20 19
22 21
24 23
26 25
28
januar
30
27
29
31
Friderik I. Barbarossa Vladavina staufovskega cesarja Barbarosse je bila obdobje razprtij s papeštvom in spopadov za premoč v Nemčiji z vladarsko dinastijo Welfov. Svoj cilj obnove Svetega rimskega cesarstva je podkrepil z več vojnimi pohodi v zgornjo in srednjo Italijo.
* Vzdevek Barbarossa, Rdečebradec, so Frideriku I. nadeli domačini med eni m od vojnih pohodov v Italijo . *B avarsko je Friderik I. po delil nemški rodbini Wittelsbach , Saško so razdelili. Velikega vpliva rodbine Welfov pa Rdečebradec kljub vsemu ni mogel odpraviti.
Friderik III., od leta 1147 švabski vojvoda, je kot Staufovec Friderik I. (1122–1190) leta 1152 sledil na rimsko-nemškem kraljevskem prestolu svojemu stricu Konradu III., tri leta pozneje pa ga je v Rimu papež Hadrijan IV. okronal za cesarja. Zaradi nasprotnih nazorov o razmerju med cesarstvom in papeštvom so se z naslednjim papežem Aleksandrom III. zapletli v dolgoletna nesoglasja, saj je Friderik I. svojo vladavino razumel kot dar božje milosti. Iz tega se je razvil spor z Vatikanom in se še zaostril zaradi Lombardije, ki je stremela po neodvisnosti in si jo je Friderik v štirih vojnih pohodih podvrgel. Potem ko mu je bratranec Henrik Lev iz rodbine Welfov odpovedal pokorščino, je Friderik leta Friderika * Leta 1519 so na esli sago 1176 v Lombardiji doživel poraz, nato pa sklenil Barbarosso pren äuser, ffh Ky mir s papežem in lombardijskimi mesti, kateo sredogorju cesarjem prej povezano s rim je bil prisiljen priznati delno samoupravo. ovorila Friderikom II. G Najpomembnejši cilj, oblast nad obnovljenim rju z vsem sa ce je o spečem se bo spet Svetim rimskim cesarstvom, pa je Staufovec Frispremstvom, ki ži vse pojavil, da zdru derik vendarle dosegel. ji slogi an
cesarstvo v nekd in slavi.
Po vrnitvi v Nemčijo je dal Friderik izobčiti svojega uporniškega welfovskega bratranca Henrika Leva, mu odrekel pravico do fevdov Saške in Bavarske in utrdil svojo moč, ki jo je leta 1186 še povečal s poroko sina Henrika VI. z normansko kraljično Konstanco. Kot vodja tretje križarske vojne za osvoboditev Jeruzalema je Friderik I. leta 1190 v starosti 68 let utonil v reki Salef (danes Göksu) v Mali Aziji.
9
dnevnik_znanja_LAYOUT.indd 9
8/26/11 12:12:01 PM
januar
2 1
4 3
6 5
8 7
10 9
12 11
14 13
16 15
18 17
20 19
22 21
24 23
26 25
28 27
30 29
31
Kolumb odkrije Ameriko Čeprav zdaj skoraj nihče več ni prepričan, da je Krištof Kolumb (1451–1506) odkril Novi svet, mu ta pionirski dosežek marsikje še pripisujejo. Z njegovim ponovnim odkritjem pa se je začela evropska trajna poselitev Severne Amerike. Že okrog leta 1000 je Viking Leif Eriksson stopil na ameriška tla, česar pa Kolumb in njegovi sodobniki niso vedeli. Poleg tega je bil genovski pomorščak vse do smrti trdno prepričan, da je pristal v Indiji. Šele njegov italijanski sonarodnjak Amerigo Vespucci, ki je pripravil dve Kolumbovi popotovanji in tudi sam večkrat jadral v srednji in južni del Amerike, je spoznal Kolumbovo zmoto. Ponovno odkrito celino so leta 1507 poimenovali Amerika po Vespuccijevem imenu – in to le nekaj mesecev po Kolumbovi smrti.
* Navdihnjeni s Kolumbovim uspehom so predvsem Portugalci in Španci nadaljevali potovanja za odkrivanje Amerike, si prisvojili novo celino in začeli gospodarsko izkoriščati novi svet.
Kolumbov načrt, da bi našel zahodno pomorsko pot do vabljivih dišav Indije čez Atlantski ocean in se tako izognil nevarnostim okrog južnoafriškega Rta dobrega upanja, sprva ni naletel na razumevanje. Potem ko je na Portugalskem zaman prosil za finančno podporo za potovanje, mu je španski dvor dal na voljo tri ladje s posadko. 3. avgusta 1492 je Kolumb torej odplul, dobra dva meseca pozneje pa je ugledal Bahame in pristal na otočju Zahodne Indije – kakor jo je sam imenoval – v trdnem prepričanju, da je prispel v Indijo. Staroselce, katerih predniki so pred približno 30.000 leti prišli sem prek Sibirije, pa je imenoval Indijanci.
10
dnevnik_znanja_LAYOUT.indd 10
8/26/11 12:12:01 PM
2 1
4 3
6 5
8 7
10 9
12 11
14 13
16 15
18 17
20 19
22 21
24 23
26 25
28 27
januar
30 29
31
Prvi pisalni stroj Da bi svoji slepi prijateljici omogočil pisanje, je Italijan Pellegrino Turri di Castelnuovo leta 1808 izdelal pisalni stroj nove vrste. Sicer je že skoraj sto let prej angleški inženir Henry Mill patentiral podoben stroj, ni pa znano, ali je bil v resnici sploh kdaj izdelan. Izvedba Turrija di Castelnuovova zato velja za prvi pisalni stroj, ki pa je bil precej neroden. Ni še imel ne tipkovnice ne barvnega traku; črke so verjetno odtiskovali z uporabo karbonskega papirja. Pisalni stroj s tipkami za vsako črko posebej je šele leta 1832 vpeljal nemški izumitelj Karl Friedrich Drais.
* Pri leta 1893 patentiranem pisalnem stroju Underwood ameriških priseljencev nemškega porekla Franza Xaverja in Hermanna Wagnerja je bil odtis črk prvič tak, da se ga je videlo takoj po pritisku na tipko.
Nadaljnje izboljšave, predvsem krožno razporejene ročice tipk in barvni trak, je leta 1855 dodal italijanski odvetnik Giuseppe Ravizza, serijsko pa so začeli izdelovati šele pisalni stroj Američana Christopherja L. Sholesa v sedemdesetih letih 19. stol. Ker so se ročice tipk zgodnjih strojev vedno znova zapletale, je Sholes pogosto ponavljajoče se črke na tipkovnici razporedil daleč vsaksebi. Takšna razporeditev črk se je ohranila in jo uporabljamo še zdaj na računalniških tipkovnicah – znane so kot tipkovnice QUERT po razporeditvi črk levo zgoraj. Leta 1873 je pravice do Sholesovega izuma odkupil ameriški izdelovalec orožja in šivalnih strojev Remington in tri leta pozneje na trg poslal prvi remington. Naprava je v kratkem postala prodajna uspešnica, ki je temeljito in trajno spremenila pisarniški vsakdan.
* S pogonskim elektromotorjem je bil prvič opremljen pisalni stroj Mercedes-Electra leta 1921. Odtlej je za odtis črke zadoščal že lahen pritisk na tipko.
11
dnevnik_znanja_LAYOUT.indd 11
8/26/11 12:12:01 PM
januar
2 1
4 3
6 5
8 7
10 9
12 11
14 13
16 15
18 17
20 19
22 21
24 23
26 25
28 27
30 29
31
Sveti trije kralji * V evangeličanski in katoliški cerkvi praznujejo 6. januar kot epifanijo, praznik razglašenja Gospodovega.
lah * V nekaterih deže južne Evrope na ta dan obdarujejo otroke; v Španiji je ta dan marsikje pomembnejši kot božič.
* V Italiji čarovnica Befana pridnim otrokom prinese sladkarije in druge darove, porednim pa oglje.
Dan Svetih treh kraljev, 6. januar, je v Sloveniji in v mnogih evropskih državah pomemben cerkveni praznik, čeprav se Sveti trije kralji, če smo natančni, v Svetem pismu sploh ne pojavljajo. Evangelist Matej omenja modrece z Jutrovega, ki sledijo zvezdi in novorojenemu detetu Jezusu v Betlehem prinesejo svoje darove (zlato, kadilo in miro). Niti govora ni ne o kraljih ne o tem, da bi bili trije, vendar se je to mnogim cerkvenim očetom zaradi treh darov zdelo najbolj verjetno. Tudi imena modrih zaman iščemo v biblijskem zapisu: poimenovanje Gašper (Kasper), Miha (Melhior) in Boltežar (Baltazar) se je pojavilo šele v 6. stoletju. Po poznejšem prepričanju naj bi trije modri simbolizirali tri celine: Azijo, Evropo in Afriko; Gašper, ki naj bi bil Etiopijec, je od 14. stoletja na večini slik upodobljen kot črnec. V povezavi z modreci z Jutrovega je v dneh okoli 6. januarja nanizana vrsta običajev. Od 16. stoletja so razširjeni koledniki, ki preoblečeni v Svete tri kralje hodijo od hiše do hiše in zbirajo denar v dobrodelne namene. Potem s posvečeno kredo nad hišna vrata med letnico prihajajočega leta zapišejo prošnjo za blagoslov G + M + B. Začetnice treh modrih v latinščini (Gašper = Caspar) so tudi začetne črke besed Christus Mansionem Benedicat (Kristus blagoslovi to stanovanje). Križi predstavljajo Boga Očeta, Sina in Svetega duha. Ponekod pred C pripišejo še zvezdico, ki simbolizira betlehemsko zvezdo, ki so ji kralji sledili.
12
dnevnik_znanja_LAYOUT.indd 12
8/26/11 12:12:02 PM
2 1
4 3
6 5
8 7
10 9
12 11
14 13
16 15
18 17
20 19
22 21
24 23
26 25
28 27
januar
30 29
31
»Eppur si muove!« In vendar se giblje! S to ugotovitvijo naj bi italijanski astronom Galilej leta 1633 zapustil sodnijo v Rimu, potem ko je moral na obtožbo inkvizicije v procesu preklicati svojo tezo, da se Zemlja giblje okoli Sonca. Zaradi te Galilejeve teorije (1564–1642) je grozilo, da se bo sesula vsa cerkvena podoba sveta. Cerkev se je namreč sklicevala na Sveto pismo in na Ptolemajev (100–175) geocentrični model sveta. Grški matematik in astronom Klavdij Ptolemaj je izdelal model vesolja, v katerem Zemlja miruje v središču, okrog nje pa se gibljejo drugi planeti, tudi Sonce. O ptolemajski podobi sveta je že stoletje prej podvomil astronom Nikolaj Kopernik (1473–1543), potem pa tudi Galilejev sodobnik Johannes Kepler (1571–1630). Kepler je s svojim odkritjem zakonov o kroženju planetov celo dokazal, da je v središču vesolja Sonce (temu pravimo heliocentrična podoba sveta). Do enakih ugotovitev se je dokopal tudi Kopernik s preračunavanjem poti planetov in natančnim opazovanjem zvezd.
* Katoliška cerkev je italijanskega astronoma rehabilitirala šele leta 1992 in njegova obsodba je bila razglašena za neutemeljeno.
* Galilejevo življenj e in delo je zajeto v več literarnih delih . Nemški dramatik Bertolt Brecht je na primer leta 1939 napisal dramo Galilejevo življenje.
Galilej je pri svojih raziskavah uporabil nov izum – teleskop in tvegal odkrit spor s Cerkvijo. Leta 1616 je moral v Rimu obljubiti, da svoje heliocentrične »krive vere« ne bo nikoli več širil. Galilej pa se prepovedi ni držal, leta 1632 je objavil delo Dvogovor o dveh glavnih svetovih, Ptolemajevem in Kopernikovem, za kar je bil še istega leta spet obtožen. Da bi si rešil življenje, se je odpovedal svojim tezam in bil nato najprej obsojen na ječo, potem pa na dosmrtni hišni pripor. Devet let pozneje, star 77 let, je Galilej umrl v svoji podeželski hiši v Arcetriju.
13
dnevnik_znanja_LAYOUT.indd 13
8/26/11 12:12:02 PM
januar
2 1
4 3
6 5
8 7
10 9
12 11
14 13
16 15
18 17
20 19
22 21
24 23
26 25
28 27
30 29
31
Dekameron Zbirka novel Il Decamerone velja za višek ustvarjanja Giovannija Boccaccia (1313–1375). Italijanskemu avtorju je prinesla svetovno slavo in številni avtorji so vedno znova posegali po obliki in vsebini tega dela. Dekameron, ki je nastajal med letoma 1348 in 1353, prvič pa je izšel leta 1470 (v slovenščini je prvič izšel leta 1926), se začenja z okvirno zgodbo: v Firencah divja kuga, zato deset mladih ljudi – sedem žena in trije moški – sklene oditi na idilično posestvo v okoliškem gričevju. V desetih dneh si po vrsti pripovedujejo zgodbe, od tod naslov: deka v grščini pomeni deset, hemera pa dan. Vsak dan izberejo kraljico ali kralja in ta določi témo zgodb, ki jih bodo pripovedovali tisti dan.
* Boccaccievske novele so ustvarile slog za vso evropsko književnost.
Prvi in deveti dan lahko vsakdo pripoveduje, kar želi, drugi in tretji dan naj imajo novele nepričakovan konec. Téma četrtega dne je nesrečna, petega pa srečna ljubezen. Šesti dan je v središču pripovedi hitrost odzivov, sedmi in osmi dan pretkanost in deseti dan plemenitost.
* Dekameron v slovenščini ni zaživel le v knjižni obliki, temveč tudi kot izvrstna nanizanka iz leta 1971–72 in leta 2011 kot muzikal na odrih Mestnega gledališča ljubljanskega in SNG Nova Gorica.
»Sto zgodb ali fabul ali parabol ali štorij« – kot pravi predgovor k Dekameronu – ima jasno sestavo. Boccaccio je zanje uporabil številne vire, čeprav je izvirna besedila pogosto predrugačil. Svoje novele je logično razvijal do neke izjave, v njih je naslikal večplastne značaje in prikazal ljudi kot ne dokončno odvisne od božjega usmiljenja; s pretkanostjo in humorjem je človek sam postal gospodar svoje usode.
14
dnevnik_znanja_LAYOUT.indd 14
8/26/11 12:12:02 PM
2 1
4 3
6 5
8 7
10 9
12 11
14 13
16 15
18 17
20 19
22 21
24 23
26 25
28 27
januar
30 29
31
Modna revolucionarka Coco Chanel uvrščamo med najpomembnejše modne oblikovalce 20. stoletja. Njene preproste in elegantne linije so bile prava revolucija v ženski modi. Gabrielle »Coco« Chanel (1883–1971) se je rodila v fran* Modno hišo C hanel coskem mestecu Saumur. Pri 12 letih ji je umrla maod leta 1983 vo di ma, oče pa je družino zapustil, zato je šest let preživela nemški kreator Karl Lagerfeld. v nunski sirotišnici, kjer se je izučila za šiviljo. Okoli 1910 je začela izdelovati in prodajati klobuke in s fi* V svetu vsakih 30 sekund prod nančno pomočjo svojega ljubimca, britanskega boajo st ekleničko parfu gataša Arthurja Capela, kmalu postala tako uspešna, ma Chanel No. 5. da se je v dveh letih lahko preselila v prestižni pariški Rue Cambon. Leta 1925 je imela že nekaj modnih salonov, kjer je ponujala preprosta, mehko padajoča oblačila iz džerseja. Chanelova se je družila s številnimi slavnimi osebnostmi in imela razmerja z vplivnimi možmi svojega časa, vendar se ni nikoli poročila. Med drugo svetovno vojno je svoje trgovine zaprla. Imela je tudi razmerje z nemškim vohunom in po vojni so jo obtožili kolaborantstva, zato je do leta 1954 živela v Švici. Vrnitev v Pariz je bila tudi vrnitev v modni vrh. Smrt jo je dočakala med delom na pomladanski kolekciji za leto 1971 v njenem prebivališču v pariškem hotelu Ritz. Chanelova je žensko telo osvobodila korzeta in ga oblekla v udobna, praktična oblačila, pri tem pa črpala iz materialov in čistih linij moških oblačil. V modo je uvedla črno barvo, »črna oblekica«, ki je primerna za vsakdanjo modo in večerne priložnosti, odvisno od modnih dodatkov, pa je postala njen zaščitni znak in modni standard. Njen »izum« je tudi značilni Chanelov ženski kostim iz tvida: suknjič z našitimi žepi in zlatimi gumbi ter krilo, ki se končuje malce pod koleni. Njene kreacije so preživele vse spremembe in modne diktate, saj je spoznala, da je ključ do brezčasne elegance prav preprostost. K njenemu slovesu je izjemno prispeval tudi parfum Chanel No. 5, ki ga je predstavila leta 1921. 15
dnevnik_znanja_LAYOUT.indd 15
8/26/11 12:12:02 PM
januar
2 1
4 3
6 5
8 7
10 9
12 11
14 13
16 15
18 17
20 19
22 21
24 23
26 25
28 27
30 29
31
Revolucionarno leto 1848 Val nezadovoljstva, ki je leta 1848 preplavil Evropo, imenujemo tudi meščanska revolucija ali pomlad narodov. Vse močnejše meščanstvo je zahtevalo politične pravice, med podrejenimi narodi pa se je začela oblikovati nacionalna zavest.
* Upore v Italiji je zatiral avstrijski feldmaršal Josef je Radetzky. Sprva se na ila moral iz M umakniti, vendar ga je čez nekaj mesecev spet zasedel.
* Leta 1852 je Radetzky od cesarja Franca Jožefa v dosmrtno uporabo prejel Tivolski grad, ki ga je prenovil ter uredil grajski park.
Najprej je zavrelo januarja na Apeninskem polotoku, kjer so se v posameznih državah razvili spopadi proti burbonskim in habsburškim oblastnikom in za liberalno ureditev. Februarja se je stanje zaostrilo tudi v Franciji, kjer so se zavzemali za republiko in splošno (moško) volilno pravico. V habsburškem cesarstvu, ki je vključevalo avstrijske Nemce, Madžare, Italijane, Slovence, Hrvate, Srbe, Poljake, Čehe, Slovake, Ukrajince in Romune, so bile v ospredju nacionalne težnje, marca pa so se na Dunaju dvignili študenti in meščanski liberalci proti absolutističnemu režimu kanclerja Metternicha. Po nekajdnevnih bojih je moral kancler pobegniti, cesar Ferdinand pa je obljubil svobodo tiska in zbiranja ter ustavo. Slovenci so v okviru programa Zedinjena Slovenija zahtevali združenje dežel Kranjske, Štajerske, Primorske in Koroške v skupno državo v okviru habsburškega cesarstva ter enakopravnost slovenskega jezika.
V kontrarevoluciji, ki je sledila po poletju, je habsburška krona zadušila revolucionarna gibanja in si povrnila oblast. Kljub temu pa je revolucionarno gibanje obrodilo nekaj sadov: septembra 1848 je bil s cesarjevim zakonom o zemljiški odvezi ukinjen fevdalni družbeni red, v Franciji pa se je po vrnitvi monarhije leta 1852 obdržala volilna pravica za moške. Narodnega prebujenja ni bilo več mogoče zatreti.
16
dnevnik_znanja_LAYOUT.indd 16
8/26/11 12:12:03 PM
2 1
4 3
6 5
8 7
10 9
12 11
14 13
16 15
18 17
20 19
22 21
24 23
26 25
28 27
januar
30 29
31
Najslavnejša ovca na svetu Ovca Dolly je bila prvi sesalec, kloniran iz celic odrasle živali. Z njo se je leta 1996 začelo obdobje kloniranja. Po 275 poskusih je raziskovalcem škotskega inštituta Roslin pri Edinburghu končno uspelo. Šest let stari ovci pasme scottish-blackface so odvzeli celice vimena in dedno snov iz njihovih jeder. Celična jedra so združili z darovanimi jajčnimi celicami, katerih celično snov z izjemo mitohondrijev (»celičnih elektrarn«) so prej odstranili. Oboje so združili z električnim impulzom. Iz 277 jajčnih celic je nastalo 29 zarodkov, ki so jih vstavili nadomestni ovčji materi. Eden od zarodkov je preživel: 5. julija 1996 se je skotila Dolly. V naslednjih letih so raziskovalci preizkušali, kaj vse je izvedljivo: klonirali so najrazličnejše živali, od psov, miši in koz do konj. Na prelomu tisočletja so si zadali nalogo, da s kloniranjem ohranijo določene dedne informacije, ki bi se lahko pri naravnem razmnoževanju izgubile, ali vstavijo dedne informacije v klon, ki jih »matična žival« sploh ni imela. Tako znanstveniki v ZDA poskušajo vzgojiti govedo, odporno proti nalezljivi bolezni BSE, ki jo poznamo kot »bolezen norih krav«.
* V večini držav sveta, tudi v Sloveniji, je kloniranje človeka (reproduktivno kloniranje)prepovedano.
* V nekaterih državah je dovoljeno terapevtsko kloniranje: iz kloniranih zarodkov dobijo izvorne celice, iz katerih je mogoče vzgojiti tkiva in organe za zdravljenje določenih bolezni.
Dollyjina usoda opozarja na senčne plati kloniranja, proti kateremu obstajajo tudi tehtni etični pomisleki. Dolly je že pri petih letih zbolela za artritisom – starostno boleznijo, ki sicer nastopi šele pri deset do dvanajst let starih ovcah. Pri šestih letih in pol so jo morali uspavati zaradi obolenja pljuč.
17
dnevnik_znanja_LAYOUT.indd 17
8/26/11 12:12:03 PM
januar
2 1
4 3
6 5
8 7
10 9
12 11
14 13
16 15
18 17
20 19
22 21
24 23
26 25
28 27
30 29
31
»Cogito ergo sum« Mislim, torej sem – to izjavo je francoski filozof René Descartes (1596–1650) imel za edini zanesljivi temelj človekovega znanja.
* Descartes je postavil temelje za termodinamične zakone in preučeval lom svetlobe. * Kot matematik je geometriji dodelil nov pomen.
V svojem najpomembnejšem delu Razprava o metodi (1637) je racionalist poskušal kritično preveriti znanje človeštva, da bi ločil objektivno, zanesljivo od subjektivnih domnev. Da bi dosegel ta cilj, je Des cartes najprej dvomil o vsem, kar so mislili prej. Sprva je zavrgel vsa s čutnimi zaznavami pridobljena spoznanja, saj se čuti pogosto motijo in zato ne omogočajo zanesljivih izhodišč za spoznanja. Tudi obstoj lastnega življenja se temu skeptiku ni zdel dokazan – navsezadnje ni mogel razločiti, ali ni morda njegovo bivanje kot filozofa le sen.
Potem je Descartes svoje notranje stanje postavil na preizkus, pri čemer so se mu celo preproste matematične enačbe zdele nezanesljive: po njegovem bi lahko tudi na svet, urejen z logičnim mišljenjem, vplivale množične prevare bogov ali demonov. Če pa je koga mogoče prevarati, potem mora obstajati – tako je sklepal Descartes. Z drugimi besedami: mišljenje je edina zanesljivost človeškega znanja. * Njegovo naravoslovno in matematično delo je temeljilo na prepričanju, da je mogoče razumsko razložiti vse naravne pojave.
S te osnove je Descartes poskušal izpeljati dokaze za obstoj boga, da bi tako celotni sistem človeškega znanja spet postavil na nosilen in varen temelj. Kajti dobronamerni bog ugovarja domnevi, da človeka stalno zavajajo hudobni duhovi.
18
dnevnik_znanja_LAYOUT.indd 18
8/26/11 12:12:03 PM
2 1
4 3
6 5
8 7
10 9
12 11
14 13
16 15
18 17
20 19
22 21
24 23
26 25
28 27
januar
30 29
31
Lindbergh preleti Atlantik Američan Charles Lindbergh (1902–1974) je z letalom Spirit of St. Louis leta 1927 kot prvi pilot brez postanka in v samostojnem letu prečkal Atlantik. Neki francoski izseljenec v Ameriki je razpisal nagrado 25.000 dolarjev za tistega pilota, ki bi od New Yorka do Pariza letel brez postanka. Že pri načrtovanju drznega podviga je Lindbergh naletel na velike težave: da bi v letalo spravil potrebno količino goriva, je moral svojega enokrilca z 237 * Leta 1932 so ugrabili KM spremeniti. Odpovedal se je celo napravam za Lindberghovega 20-mesečnega sina Charlesa radijsko zvezo, tako da je krmaril samo z uporabo ml. iz družinske hiše v kompasa in zvezd. Po okornem vzletu prenatovorjenega letala 20. maja 1927 z Long Islanda je Lindbergh enajst ur pozneje zašel v snežni vihar pri Novi Fundlandiji. Le stežka mu je uspelo v pravi smeri zadržati letalo, ki ga je prekrival led. Poleg tega se je boril z vse hujšo utrujenostjo in je moral glavo moleti v ledeni veter, da ne bi zaspal. Mučila ga je tudi lakota, saj je imel s seboj samo nekaj kruha in malo čokolade. Po 27 urah je pozno popoldne ugledal irsko obalo, čakalo pa ga je še več kot pet ur leta. 21. maja 1927 je Spirit of St. Louis ob 22.22 pristal na pariškem letališču Le Bourget, kjer je Lindbergha navdušeno pričakala velika množica. Po več kot 33 urah letenja je imel 25-letni Američan le eno željo: da bi se lahko naspal.
Hopewellu v New Jerseyju. Čeprav je letalec čez Atlantik plačal zahtevano vsoto 50.000 dolarjev odkupnine, so otroka dva meseca pozneje našli mrtvega.
* Lindbergh, častnik ameriškega letalstva, se je leta 1941 javno izrekel proti vstopu ZDA v drugo svetovno vojno.
19
dnevnik_znanja_LAYOUT.indd 19
8/26/11 12:12:03 PM
januar
2 1
4 3
6 5
8 7
10 9
12 11
14 13
16 15
18 17
20 19
22 21
24 23
26 25
28 27
30 29
31
Začetki slovanske pismenosti Grka Ciril in Metod veljata za začetnika slovanske pismenosti. Kot krščanska misijonarja sta vplivala na kulturni razvoj vseh Slovanov in si zaslužila naslov »slovanska apostola«. Brata Konstantin (826/827–869, po posvečenju Ciril) in Metod (815–885) sta se rodila v Solunu, * Brata sta svetnika v katoliški kjer je živelo tudi veliko Slovanov. Sinova bizanin pravoslavni cerkvi. Papež tinskega vojaškega poveljnika sta bila deležna Janez Pavel II. ju je razglasil dobre izobrazbe in sta delovala kot učenjaka ter za zavetnika Evrope. cerkvena in državna diplomata. Leta 862 je veli* Glagolati v stari slovanščini komoravski knez Rastislav bizantinskega cesarpomeni »govoriti«. ja Mihaela III. zaprosil, naj pošlje misijonarje, ki * Prvi črki obeh pisav se bodo pokristjanjevali Slovane v njihovem jeziku. imenujeta az in buky, zato Tako se je želel otresti močnega frankovskega ciriličnemu zaporedju črk pravimo azbuka. vpliva. Cesar je poslal Cirila in Metoda, saj sta že od mladosti poznala slovanski jezik (njuna mati naj bi bila Slovanka). Iz grščine sta zato prevedla glavna svetopisemska besedila in obredne knjige, zaradi lažjega zapisa slovanskih glasov pa je Ciril najverjetneje ustvaril tudi prvo slovansko pisavo, ki jo imenujemo glagolica. Ta se je razširila po balkanskem ozemlju, najbolj pa se je razvijala in obdržala na Hrvaškem, in sicer vse do 19. stoletja. Drugod jo je že v 10. stoletju začela izrivati preprostejša cirilica. Avtorstvo te pisave nekateri pripisujejo Klimentu Ohridskemu, učencu solunskih bratov in ustanovitelju prve slovanske univerze, nekateri pa literarni šoli v bolgarskem Preslavu. Pri svojem delu sta se Ciril in Metod morala spopadati z nasprotniki bogoslužja v slovanskem jeziku, ki so menili, da se sme obredje opravljati le v treh »svetih« jezikih: hebrejščini, grščini in latinščini. Njim je Metod odgovoril takole: »Mar ne pada dež od Boga na vse ljudi enako? Ne sije sonce prav tako na vse? Ali ne dihamo vsi istega zraka? Kaj vas ni sram, da priznavate samo tri jezike, vsi drugi narodi in plemena pa naj bodo slepi in gluhi?« 20
dnevnik_znanja_LAYOUT.indd 20
8/26/11 12:12:04 PM
2 1
4 3
6 5
8 7
10 9
12 11
14 13
16 15
18 17
20 19
22 21
24 23
26 25
28 27
januar
30 29
31
Brata Grimm Veliko ljudi pozna brata Grimm kot zbiratelja pravljic, a Nemca Jacob (1785–1863) in Wilhelm (1786–1859) sta zaslovela tudi kot jezikoslovca. Po študiju prava sta brata od leta 1806 zbirala in predelovala pravljice in ljudske pripovedke iz ustnega izročila. Prva knjiga njunih Otroških in hišnih pravljic je izšla leta 1812, druga je sledila leta 1815, najprej s 155 pravljicami, med njimi so tako znane kot Pepelka, Volk in sedem kozličkov, Janko in Metka, Sneguljčica, Rdeča kapica. V šesto izdajo (1850) sta brata Grimm vključila že dvesto pravljic. Vendar pa se brata nista ukvarjala samo s priljubljenimi ljudskimi miti: med znanstvenim delovanjem v Marburgu, Göttingenu, Kasslu in Berlinu sta se uveljavila kot jezikoslovca in položila temelje nemški filologiji in etnografiji. Jacob Grimm se je poleg tega proslavil z Nemško slovnico, v kateri je med drugim utemeljil sodobno etimologijo in v svoje raziskave vključil vse germanske jezike. Brata sta od leta 1838, ko sta delovala v Göttingenu, sestavljala obsežen Slovar nemškega jezika, katerega zadnja, 33. knjiga, je bila končana šele leta 1960.
* Jacob Grimm je bil leta 1848 član frankfurtske narodne skupščine. * Na leta 1991 natisnjeni zadnji izdaji nemških mark sta bila brata Grimm upodobljena na bankovcu za 1000 mark.
V Göttingenu sta brata Grimm kot profesorja na tamkajšnji univerzi poskrbela za pozornost tudi s političnim delovanjem: štela sta k tako imenovani göttingenski sedmerici – skupini profesorjev, ki je leta 1837 protestirala proti ukinitvi liberalne ustave kraljevine Hannover, ki jo je hotel izvesti kralj Ernest Avgust. Profesorji so bili odpuščeni, Jacob Grimm je moral za nekaj časa celo zapustiti državo.
21
dnevnik_znanja_LAYOUT.indd 21
8/26/11 12:12:04 PM
januar
2 1
4 3
6 5
8 7
10 9
12 11
14 13
16 15
18 17
20 19
22 21
24 23
26 25
28 27
30 29
31
Kapitulacija nemškega rajha 7. maja 1945 je nemški rajh v francoskem mestu Reims podpisal brezpogojno kapitulacijo, ki je na vseh frontah nastopila v noči z 8. na 9. maj 1945. S tem je bila končana druga svetovna vojna v Evropi. Od januarja 1945 so Sovjetska vojska in zavezniške zahodne sile prodrle daleč. Adolf Hitler (1889–1945), ki je kapitulacijo odklanjal, si je 30. aprila 1945 v Berlinu vzel življenje. V oporoki je za predsednika rajha in najvišjega poveljnika vermahta določil admirala Karla Dönitza (1891–1980). Ta je hotel z zavezniki doseči delno kapitulacijo in nadaljevati vojno proti napredujoči Rdeči armadi, da bi čim več ljudem * Japonska je brezpogojno kapitulacijo podpisala omogočil beg na zahodna ozemlja. Generale Alfrešele 2. septembra 1945; da Jodla, Hansa-Georga von Friedeburga in Wilheltakrat se je druga ma Oxeniusa je pooblastil, naj se pri pogajanjih na svetovna vojna dokončno glavnem sedežu zavezniških sil v Reimsu zavzemakončala. jo za te cilje – ali naj kot drugo možnost izposlujejo štiridnevni rok med kapitulacijo in koncem vseh premikov enot. To pa je ameriški general in poznejši predsednik Dwight D. Eisenhower (1890–1969) odločno odklanjal.
* Pred tem je ameriški predsednik Harry S. Truman (1884–1972) ukazal 6. in 9. avgusta 1945 odvreči atomski bombi na japonski mesti Hirošima in Nagasaki.
Dönitz je nato pooblastil Jodla, von Friedeburga in Oxeniusa, da 7. maja 1945 podpišejo brezpogojno kapitulacijo, in opoldne po radiu Flensburg nagovoril vse oborožene sile, naj nemudoma končajo bojne operacije. Na željo Sovjetske zveze so nemško kapitulacijo še enkrat opravili dva dni pozneje v berlinski četrti Karlshorst pred sovjetskim vrhovnim poveljstvom, zato se v vzhodnoevropskih državah konca vojne spominjajo šele 9. maja.
22
dnevnik_znanja_LAYOUT.indd 22
8/26/11 12:12:04 PM
2 1
4 3
6 5
8 7
10 9
12 11
14 13
16 15
18 17
20 19
22 21
24 23
26 25
28 27
januar
30 29
31
Prva operacija na odprtem prsnem košu 28-letni nemški kirurg Ferdinand Sauerbruch (1875–1951) je leta 1904 v Berlinu predstavil postopek v podtlačni komori, ki ga je razvil sam in ki je prvič omogočil operacijo na prsnem košu. Operacija organov v prsnem košu je bila do leta 1904 tvegano početje. Pri odprtju prsnega koša se je namreč izenačil podtlak, ki je sicer v njem, tako da so se pljuča sesedla in niso več mogla sprejeti dovolj zraka. Posledica tega tako imenovanega pnevmotoraksa je bila skrajna življenjska ogroženost bolnika. Za rešitev tega problema je imel Sauerbruch genialno domislico: skonstruiral je majhno stekleno komoro, v kateri je ustvaril enak podtlak, kakršen je v prsnem košu, in v njej uspešno izvedel več operacij na živalih. Glava živali je molela skozi odprtino, zatesnjeno z gumijastim obročem, kar je omogočalo dihanje v normalnih razmerah. Skozi podobni odprtini za roke je Sauerbruch lahko izvedel poseg – in rodila se je Sauerbruchova podtlačna komora. Za operacijo na človeku sta Sauerbruch in njegov vroclavski kolega Johann von Mikulicz-Radecki razvila premično podtlačno komoro, ki so jo opremili z vodo, elektriko in vsemi drugimi potrebnimi napravami za zahtevne operacije. V tej komori so leta 1904 izvedli prvi poseg na odprtem prsnem košu pri človeku; bolnica je sicer iz neznanega razloga med posegom umrla. Kljub temu neuspehu sta Sauerbruch in Mikulicz-Radecki vztrajala pri svojem izumu – in uspeh je kmalu nagradil njuna prizadevanja: v naslednjih mesecih jima je uspelo 16 operacij, med drugim na pljučih, srcu in požiralniku.
* Pri pljučnih posegih se je Sauerbruch izkazal zlasti pri zdravljenju pljučne tuberkuloze.
* Kirurg je poleg tega izdelal tudi posebne proteze rok in podlakti, ki jih je bilo mogoče premikati z mišičjem amputacijskega krna.
23
dnevnik_znanja_LAYOUT.indd 23
8/26/11 12:12:04 PM
januar
2 1
4 3
6 5
8 7
10 9
12 11
14 13
16 15
18 17
20 19
22 21
24 23
26 25
28 27
30 29
31
Max Weber Max Weber (1864–1920), eden od začetnikov nemške sociologije, je med drugim raziskoval, koliko vera, gospodarstvo in družba medsebojno vplivajo. Iz te zasnove so nastala nekatera njegova najpomembnejša sociološka dela. Weber se je rodil 21. aprila 1864 v Erfurtu in bil v letih od 1893 do 1920 na različnih nemških in avstrijskih univerzah profesor za nacionalno ekonomijo in sociologijo. Osnovno vprašanje o razmerju med vero, gospodarstvom in družbo je obravnaval med drugim v razpravi Protestantska etika in duh kapitalizma (1904/05) ter v svojem osrednjem delu j vitel Ekonomija in družba (1921). Prišel je do zaključka, * Bil je soustano Nemške demokratične da je puritanska etika protestantov ugodno vplivala stranke in leta 1919 član na nastanek kapitalizma, saj delavnost, varčnost ter nemške delegacije pri gospodarski uspeh na sploh veljajo za bogu všečne pogajanjih ob sklenitvi vne kreposti. Dobiček naj bi protestant po Webru čisto versajske miro pogodbe po prvi v smislu kapitalizma spet investiral v poslovanje. svetovni vojni. Webrovo tezo pogosto vidijo kot nasprotje idejam Marxovega zgodovinskega marksizma. Leta 1909 je bil Weber eden ustanovnih članov Nemške družbe za sociologijo, v katere statutu je bila zapisana tudi stroga ločitev politike in sociološke znanosti. V skladu s tem je smel sociolog sicer dajati izjave o določenih vprašanjih, moral pa je paziti, da so preverljive, lahko je opozarjal na posledice, nikakor pa ni smel sprejemati političnih odločitev. Tudi postulat vrednostne nevtralnosti znanstvenega raziskovanja je povezan z Webrom. Z njim je nasprotoval razširjeni praksi v filozofiji in drugih humanističnih vedah, v kateri ni šlo zgolj za opise socialnih razmer, temveč so strokovnjaki v raziskave zapisovali tudi svoja mnenja in nakazovali možne smeri rešitev.
24
dnevnik_znanja_LAYOUT.indd 24
8/26/11 12:12:04 PM
2 1
4 3
6 5
8 7
10 9
12 11
14 13
16 15
18 17
20 19
22 21
24 23
26 25
28 27
januar
30 29
31
Avtomobili se naučijo voziti Prve vozne avtomobile z bencinskim motorjem na svetu sta sredi osemdesetih let 19. stoletja – neodvisno drug od drugega – zasnovala nemška inženirja Gottlieb Daimler in Carl Friedrich Benz. Daimler je bencinski motor, ki ga je razvil njegov konstruktor Wilhelm Maybach, vgradil v prirejeno kočijo. Benz pa je svoj motor vgradil v trikolesno vozilo, pri čemer je spretno prilagodil podvozje in motor. S tem avtomobilom je Benz leta 1885 zakrožil po svojem rojstnem Mannheimu, a odziv je bil povsem drugačen, kot je inženir upal: mimoidoči so spričo neobičajnega hrupa in smradu ob zgorevanju bencina samo začudeno zmajevali z glavo. Preboj je avtomobilu uspel šele, ko se je gospa Berta Benz leta 1888 s svojima sinovoma – ne da bi mož vedel za to – podala na več kot 100 km dolgo vožnjo po odročnih poteh do Pforzheima. Spotoma je morala pustolovščino prekiniti v lekarni zaradi polnjenja goriva, poleg tega je bilo treba zamenjati pregrete zavorne obloge.
* Pionirja avtomobilizma Gottlieb Daimler in Carl Friedrich Benz, po katerih se imenuje poznejše združeno podjetje v Stuttgartu, ki proizvaja motorna vozila Mercedes, se nista nikoli srečala.
Da bi avto postal množično prevozno sredstvo, je bilo treba narediti še nekatere bistvene spremembe: trda lesena kolesa pionirskih vozil so zamenjala kolesa z zračnico, ki jih je leta 1888 izumil Irec John Boyd Dunlop, s čimer je bila omogočena sproščena vožnja po slabih poteh. Okrog leta 1900 je dotedanji krmilni drog zamenjal okrogel volan.
25
dnevnik_znanja_LAYOUT.indd 25
8/26/11 12:12:05 PM
januar
2 1
4 3
6 5
8 7
10 9
12 11
14 13
16 15
18 17
20 19
22 21
24 23
26 25
28 27
30 29
31
Hagija Sofija v Carigradu Leta 537 posvečeno cerkev Hagija Sofija (grško: Hagia Sophia, Sveta Modrost) v Carigradu (turško Istanbul) sta postavila stavbenika Antemij iz Tral in Izidor iz Mileta v manj kot šestih letih. 55,6 m visoka nekdanja državna cerkev Bizantinskega cesarstva in glavna cerkev pravoslavja sodi od leta 1985 med Unescovo svetovno kulturno dediščino. Gradnjo Hagije Sofije na zemljišču dveh prej uničenih cerkva je leta 532 naročil cesar Justinijan I., da bi poudaril pomen ponovno prebujenega Vzhodnega rimskega cesarstva. Justinijanovo navdušenje nad monumentalno gradnjo pa je bilo le kratkotrajno, saj se je plitva kupola že leta 558 med potresom sesula. Nova ojačena konstrukcija stebrov z močneje obokano kupolo je solidno preživela vse nadaljnje naravne ujme.
* V Bizantinskem cesarstvu je bila Hagija Sofija od leta 641 kraj kronanja cesarjev. * Mogočna kupola nad glavno ladjo ima premer 33 m in je visoka 13,8 m.
Leta 1453 so Osmani osvojili Konstantinopel in krščansko cerkev spremenili v glavno mošejo. Nova raba Hagije Sofije v Istanbulu, kot se je Carigrad imenoval odtlej, se je kazala tudi v spremenjeni notranji opremi, pri kateri so poudarili predvsem usmerjenost proti Meki, poleg tega so dodali štiri minarete.
Pod vladavino Mustafe Kemala Atatürka, ki je Turčijo korenito reformiral in uveljavil strogo ločitev cerkve od države, je Hagija Sofija od leta 1934 muzej. Na stenah nekdanjega božjega hrama so odkrili nekdaj prebarvane krščanske motive in stavba je odprta za vse obiskovalce.
26
dnevnik_znanja_LAYOUT.indd 26
8/26/11 12:12:05 PM
2 1
4 3
6 5
8 7
10 9
12 11
14 13
16 15
18 17
20 19
22 21
24 23
26 25
28 27
januar
30 29
31
Impresije slovenstva Eden najbolj znanih slovenskih impresionistov Ivan Grohar (1867–1911) je na svojih slikah, od katerih je najbolj slovita Sejalec, upodabljal krajine kot prispodobe slovenstva. Grohar se je rodil v Spodnji Sorici v bajtarski družini. Po vajeništvu pri cerkvenem slikarju Matiji Bradašku v Kranju je šel v Zagreb, v atelje Spiridiona Milanesija, kjer je ustvarjal do vpoklica v vojsko. Iz vojske je dezertiral; obsodili so ga na petmesečno zaporno kazen in podaljšali vojaški rok za eno leto. Ko so ga leta 1892 odpustili, je zaprosil za finančno podpo* Groharjevega Sejalca sta za ro pri študiju na Deželni risarski šoli v Gradcu. logotip prevzeli Semenarne Študij je zaključil leta 1894, dve leti pozneje pa Ljubljana in Turistično je v Škofji Loki odprl atelje. Leta 1897 je spoznal društvo Sorica, upodobljen Riharda Jakopiča, kar je usodno vplivalo na njepa je tudi na slovenskem evrskem kovancu za pet govo ustvarjanje. centov.
* Motiv Sejalca je v svojih Jakopič je leta 1899 v Münchnu Groharja seznanil delih večkrat uporabila tudi s slikarjem Antonom Ažbetom. Tam je spoznal umetniška skupina Irwin tudi Matijo Jamo in Mateja Sternena, ki skupaj (Neue Slowenische Kunst). z Groharjem in Jakopičem tvorita četverico slovenskih impresionistov. Grohar je sprva ustvarjal pod vplivom simbolista Giovannija Segantinija, a se je kmalu priklonil impresionizmu in začel iskati lasten izraz. Za življenja je največji uspeh doživel leta 1904 na dunajski razstavi slovenskih impresionistov, kjer je največ priznanj požela prav njegova Pomlad. Kljub uspehu in številnim poznejšim razstavam (Beograd, London, Krakov, Varšava, Trst) so Groharja pestile denarne težave, zbolel pa je tudi za jetiko, vendar jo je skrival. Leta 1911 je prejel podporo za umetniško potovanje v Italijo. Ko je prišel v Ljubljano nakupovat stvari za pot, so ga oslabljenega sprejeli v Deželno bolnišnico, kjer je kmalu umrl. Poleg Sejalca in Pomladi so njegove najbolj znane slike še Črednik, Macesen, Škofja Loka v snegu in Krompir.
27
dnevnik_znanja_LAYOUT.indd 27
8/26/11 12:12:05 PM
januar
2 1
4 3
6 5
8 7
10 9
12 11
14 13
16 15
18 17
20 19
22 21
24 23
26 25
28 27
30 29
31
Španska državljanska vojna Vojaški spopad med desno usmerjenimi protirepublikanskimi enotami generala Francisca Franca Bahamondeja (1892–1975) in levo usmerjenimi mednarodnimi enotami, ki se je začel leta 1936, je trajal tri leta in se končal s Francovo zmago. General je po koncu vojne vzpostavil diktaturo.
ni * V španski državljanski voj og okr je ljen je izgubilo živ 500.000 ljudi. lo * Po vsem svetu je povzroči ogorčenje uničenje severnošpanskega mesteca « Guernice, »svetega mesta rila ap . Baskov, ki ga je 26 1937 bombardirala nemška legija Condor.
Vstaja garnizij v španskem Maroku pod vodstvom generala Franca se je hitro razširila v Španijo in julija 1936 sprožila špansko državljansko vojno. Desno usmerjeni prevratniki pod vodstvom pretežno fašističnih generalov so hoteli odpraviti drugo republiko, ustanovljeno leta 1931 pod vodstvom republikanca Joséja Fireala y Pereire. Enote generala Franca, ki ga je oktobra 1936 za caudilla (vodjo) imenovala samoosnovana hunta, so podprli italijanski fašist Benito Mussolini in Hit lerjevi nacionalsocialisti.
Njihovi nasprotniki – komunisti, socialisti, anarhisti ter še posebej kmečki proletariat – so se pri obrambi republike naslonili na pomoč mednarodnih brigad prostovoljcev, ki so se rekrutirale predvsem v ZSSR, Mehiki, Nemčiji in Franciji. Fašističnega navala pa niso mogle ustaviti: potem ko so leta 1936 padle province Stara Kastilja, Andaluzija, Aragonija, Galicija in Leon, so Francove enote januarja 1939 osvojile Barcelono in konec marca vkorakale v Madrid. V začetku aprila 1939 je Franco ustanovil avtoritaren režim in do smrti leta 1975 določal politiko države. Za naslednika si je določil burbonskega princa, ki je kot kralj Juan Carlos I. od leta 1975 začel uvajati demokratizacijo Španije.
28
dnevnik_znanja_LAYOUT.indd 28
8/26/11 12:12:06 PM
2 1
4 3
6 5
8 7
10 9
12 11
14 13
16 15
18 17
20 19
22 21
24 23
26 25
28 27
januar
30 29
31
Odkritje virusa HIV V letih 1983/84 sta francoski znanstvenik Luc Montagnier (1932−) in ameriški raziskovalec Robert Gallo (1937−) odkrila virus, ki povzroča sindrom pridobljene imunske pomanjkljivosti, aids. Leta 1981 so ameriški zdravniki prvič poročali o kopičenju nenavadnih okužb, na primer redke oblike pljučnice, ki je nastala iz glivične okužbe – in sicer samo pri bolnikih z močno oslabljenim imunskim sistemom. Ker so bili bolniki homoseksualni, so zdravniki sumili, da gre za spolno prenosljivo bolezen. Ta sum je bil ovržen, ko so zboleli tudi * Leta 2008 sta hemofiliki in odvisniki, ki si mamilo vbrizgavajo. Montagnier in njegova Sklepali so takole: vzrok pljučnih in drugih okužb sodelavka Françoise pri bolnikih je pomanjkljiva imunska odpornost. Barré-Sinoussi za odkritje Prenosljiva mora biti tako spolno kot tudi prek tevirusa HIV prejela Nobelovo nagrado lesnih tekočin, na primer krvi. za medicino.
V Pasteurjevem institutu v Parizu je Lucu Montagnieru s sodelavci leta 1983 prvič uspelo identificirati virus, ki so ga imenovali virus limfadenopatije (LAV). Ta virus je po njihovem mnenju sprožil bolezen pomanjkljive imunske odpornosti, ki jo od leta 1982 naprej imenujemo aids (acquired immune deficiency syndrome; slovensko: sindrom pridobljene imunske pomanjkljivosti). Leta 1984 je Robert Gallo iz Baltimora objavil, da je odkril virus, ki povzroča aids in ga imenoval HTLV-III. Marca 1985 se je izkazalo, da je šlo pri virusih LAV in HTLV-III za isti virus. Nato se je razplamtel dolgoleten spor med Montagnierom in Gallom, kdo je prvi odkril virus, ki ga od leta 1986 naprej imenujemo HIV (human immunodeficiency virus, virus človekove imunske pomanjkljivosti). Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja so spor končali na najvišji ravni: ameriški predsednik Ronald Reagan in francoski predsednik Jacques Chirac sta se sporazumela, da lahko patentne pravice uveljavita oba raziskovalca. 29
dnevnik_znanja_LAYOUT.indd 29
8/26/11 12:12:06 PM
januar
2 1
4 3
6 5
8 7
10 9
12 11
14 13
16 15
18 17
20 19
22 21
24 23
26 25
28 27
30 29
31
Lov na čarovnice v božjem imenu Po novejših raziskavah so od konca 15. in do konca 17. stoletja v Evropi zaradi čarovništva usmrtili 50.000 ljudi. Največkrat so bile žrtve ženske, ki so v družbi veljale za drugačne. Verovanje v obstoj čarovnic, torej v čarovniške sposobnosti žensk, ki imajo magične, predvsem škodljive moči, je bilo razširjeno že v starih razvitih kulturah. Že cerkveni učitelj Avguštin (354–430) je omenjal čaranje in magijo, ki sta temeljila na paktu s hudičem, po njegovem mnenju pa je bilo neučinkovito. V 13. stoletju je Tomaž Akvinski (ok. 1225–1274), * Slavni žrtvi lova eden pomembnejših cerkvenih učiteljev, ugotovil, da na čarovnice sta bili Ivana so čarovnije s pomočjo hudiča dejansko izvedljive. S Orleanska (sežgana leta tem je postavil osnovo za preganjanje čarovnic, ki se 1431 v Rouenu) in Agnes Barnauer (utopljena leta je začelo v 14. stoletju. 1435 v Straubingu).
Tako imenovana čarovniška bula papeža Inocenca VIII. je leta 1484 uzakonila cerkveno preganjanje čarovnic. Heinrich Kramer, inkvizitor za Gornjo Nemčijo, ni uspel v procesu proti domnevni čarovnici v Innsbrucku. Kramer je nato leta 1486 napisal Kladivo čarovnic, razpravo, v kateri je opisal čarovniška dejanja in postavil pravila za procese proti čarovnicam. Spis je padel na plodna tla.
* Zadnjo domnevno čarovnico so v Evropi obglavili konec 18. stoletja.
Spričo težkih časov v Evropi – v osrednji Evropi je tridesetletna vojna (1618–1648) z lakoto in bedo prinesla val preganjanja čarovnic brez primere – so ljudje iskali grešne kozle. Našli so jih na tisoče, največkrat so bile ženske, včasih posebno lepe, včasih starejše, včasih zdravilke, pogosto ženske s socialnega roba. Pogosto je bila za obsodbo dovolj že anonimna prijava. Po tako imenovani božji sodbi kot sredstvu dokazovanja se je sodba največkrat glasila smrt s sežigom na grmadi. Ob koncu 17. stoletja so se življenjske razmere ustalile, razsvetljenstvo je končalo praznoverje in s tem lov na čarovnice.
30
dnevnik_znanja_LAYOUT.indd 30
8/26/11 12:12:06 PM
2 1
4 3
6 5
8 7
10 9
12 11
14 13
16 15
18 17
20 19
22 21
24 23
26 25
28 27
januar
30 29
31
Rojstvo televizije Sovjetski fizik Vladimir K. Zvorikin (1889–1982) je leta 1923 s svojim ikonoskopom ustvaril tehnično osnovo za elektromagnetski slikovni odjem in prenos – ter s tem za televizijo. Dve leti pozneje je škotski izumitelj John Logie Baird javnosti predstavil svoje prve poskuse z novim medijem. Zelo neostre slike lutke Billa se je dalo na majhni predvajalni površini razpoznati le z veliko domišljije, a gledalci so bili navdušeni. Še istega leta je Bairdu uspelo TV-slike prenašati po kablu – od leta 1928 prvič celo v barvah. V tridesetih letih prejšnjega stoletja se je novi medij podal na osvajalni pohod: leta 1932 je bilo v ZDA že 35 poskusnih TV-programov, v Evropi so se začeli prvi uspešni poskusi z zvokom. V Nemčiji so leta 1935 začeli oddajati prvi redni javni program na svetu. Na poletnih olimpijskih igrah leta 1936 v Berlinu so ustvarjalci TV-programa prvič zapustili studio in stekel je neposreden prenos olimpijskih tekmovanj, ki je potekal v namensko urejenih javnih televizijskih salonih; sprejemniki za gospodinjstva so bili takrat še prava redkost. Kakovost slik je bila sicer še zelo pomanjkljiva: v začetku tridesetih let so tehnične možnosti prenosa omogočale ločljivost slik 30 vrstic – posledica so bile zabrisane slike v obrisih. Za primerjavo: pri visokoločljivostni televiziji HDTV 21. stoletja je slika sestavljena iz več kot 1000 vrstic. Prve TVslike v Zvezni republiki Nemčiji so morale od leta 1952 naprej shajati s 625 vrsticami.
* Leta 1953 so v ZDA uvedli prvi sistem barvne televizije (NTSC). Barvna televizija v Evropi od leta 1967 je bila zasnovana na tako imenovanem sistemu PAL nemškega izumitelja Walterja Brucha, Francija pa uporablja svoj sistem SECAM.
* Z uporabo tranzistorjev namesto prej uporabljanih elektronk so se začeli televizijski sprejemniki od leta 1960 naprej stalno zmanjševati. * Danes se klasični televizorji s katodnimi cevmi praktično ne prodajajo več, nadomestili so jih LCD in plazma zasloni.
31
dnevnik_znanja_LAYOUT.indd 31
8/26/11 12:12:06 PM
januar
2 1
4 3
6 5
8 7
10 9
12 11
14 13
16 15
18 17
20 19
22 21
24 23
26 25
28 27
30 29
31
Sikstinska kapela Sikstinska kapela, zgrajena pod papežem Sikstom IV. med letoma 1473 in 1483, je ena najznamenitejših cerkva na svetu, tudi zaradi izjemnih Michelangelovih fresk. Kapela, poimenovana po papežu Sikstu IV. (1414– 1484), sodi k vatikanskim muzejem in je na vzhodni strani bazilike sv. Petra. Zgrajena je po vzoru mitološkega templja kralja Salomona in je dolga 40,2, široka 13,2 in visoka 20,7 metra. Svetovni sloves je dosegla zaradi fresk v notranjosti. Naslednik in nečak papeža Siksta, Julij II. (1443–1513) je leta 1508 pooblastil Michelangela (1475–1564), naj spremeni poslikavo stropa. V letih od 1508 do 1512 so nastale monumentalne freske prizorov iz Stvarjenja. Na 530 m2 površine stropa je Michelangelo upodobil 115 likov v nadnaravni velikosti, pri čemer je Ustvarjenje Adama eno najslavnejših del vseh časov. Od leta 1536 do 1541 je po papeževem naročilu na oltarno steno upodobil prizore iz Poslednje sodbe. To delo s 390 liki deloma v nadnaravni velikosti na površini 200 m2 je Michelangelo končal pri 66 letih – domnevno brez pomoči drugih slikarjev.
* V Sikstinski kapeli potekajo konklave, volitve papeža. * »Dokončal sem kapelo. Papež je kar zadovoljen.« To so Michelangelove besede v pismu očetu, 18 mesecev zatem, ko je poslikal Sikstinsko kapelo.
V drugi polovici 16. stoletja je Hendrik van den Broeck (1519–1597) dobil naročilo, naj obnovi freske na vhodni steni. Nastala je impozantna poslikava Kristusovega vstajenja. Matteo da Lecce (1547–1600) je upodobil Spor za Mojzesovo truplo. »Iz vseh posameznih upodobitev nam spregovorijo naše verske resnice. Ob njih se navdihuje človeški genij v svojem naporu, da bi se obdal z oblikami neprimerljive lepote,« je rekel papež Janez Pavel II. leta 1994 po zaključku restavratorskih del na freskah.
32
dnevnik_znanja_LAYOUT.indd 32
8/26/11 12:12:07 PM
2 1
4 3
6 5
8 7
10 9
12 11
14 13
16 15
18 17
20 19
22 21
24 23
26 25
28 27
januar
30 29
31
Mahatma – Velika duša Z nenasilnim odporom je Mohandas Karamčand »Mahatma« Gandi (1869–1948) izravnal pot indijske podceline v neodvisnost leta 1948. Toda razdora med hindujci in muslimani Gandi ni mogel preprečiti. Od svoje matere, dosledne hindujke, se je Gandi že zgodaj naučil nenasilja in strpnosti do drugače mislečih. Po študiju prava v Londonu se je kot odvetnik leta 1893 po naročilu nekega indijskega podjetja preselil v Južno Afriko, kjer je spoznal množično zatiranje in diskriminacijo črnskega prebivalstva in tamkajšnje indijske skupnosti. Da bi brezpravnim ljudem omogočil glas, je leta 1894 v Natalu osnoval stranko Natalski indijski kongres. Ko naj bi se še naprej zatirana indijska manjšina leta * Leta 1931 je Gandi 1906 registrirala, je organiziral nenasilen množični kot edini predstavnik protest, ki je dosegel vrhunec v doslednem neizpolIndijskega narodnega kongresa sodeloval njevanju povelj. Gandi je to obliko upora imenoval na konferenci v Londonu, »satjagraha« – oklepanje resnice.
na kateri so se posvetovali o prihodnosti regije, sicer neuspešno.
Po vrnitvi v domovino je Gandi od leta 1919 uporabljal to metodo tudi tu, da bi opozoril na zatiranje, ki so ga izvajale britanske kolonialne sile, kar je povzročilo množične spore z britanskimi enotami. Gandi se je odzval s pozivom k bojkotu britanskih izdelkov in ustanov in zato so ga zaprli. Med prestajanjem kazni se je zlomila enotnost med hindujci in muslimani, ki jih je bil mukoma združil v stranki Indijski narodni kongres. Po nadaljnjih britanskih pritiskih in zapornih kaznih je Gandi organiziral množične proteste po vsej državi. V drugi svetovni vojni je zahteval neodvisnost in umik britanskih enot; sledili so krvavi nemiri. Po težavnih pogajanjih je Gandiju leta 1947 le uspelo doseči neodvisnost – sicer za ceno delitve podceline na hindujsko Indijo in muslimanski Pakistan. Pol leta pozneje je 78-letnega Gandija zaradi njegove politike sprave s Pakistanom v Delhiju ustrelil fanatičen hindujec.
33
dnevnik_znanja_LAYOUT.indd 33
8/26/11 12:12:07 PM
januar
2 1
4 3
6 5
8 7
10 9
12 11
14 13
16 15
18 17
20 19
22 21
24 23
26 25
28 27
30 29
31
Prvi predsednik ZDA George Washington (1732–1799), poveljnik ameriških enot v vojni za neodvisnost, ki so jo bojevali proti Angliji, je leta 1789 postal prvi predsednik Združenih držav Amerike. Leta 1770 je angleški parlament ukinil carino na različne vrste blaga, ne pa tudi na čaj. Iz protesta proti visokim cenam so kolonisti v Bostonu zmetali zaboje čaja z angleških ladij v pristaniški zaliv – in ta dogodek se je vpisal v zgodovino kot bostonska čajanka. Spor med kolonijami in matično državo je dosegel vrh leta 1775, najprej z dvema bitkama pri Lexingtonu in Concordu in končno v osem let trajajoči vojni za neodvisnost. Končala se je leta 1783 z zmago 13 severnoameriških kolonialnih držav in Deklaracijo o neodvisnosti, ki je bila sprejeta leta 1776. Glavni poveljnik ameriške vojske je bil George Washington. Lastnik plantaže tobaka v Virginiji je od leta 1769 vodil odpor proti Angliji in dosegel več vojaških zmag, med drugim angleško kapitulacijo pri Yorktownu leta 1781. Štiri leta po koncu vojne, leta 1787, je Washington kot vodja delegacije Virginije napredoval v člana ustavne* Ameriške kolonije je v vojni za neodvisnost podpirala tudi ga konventa, ki ga je leta 1789 imenoval za Francija, večna nasprotnica predsednika države. Anglije.
* V oporoki je Washington ukazal izpustiti vse svoje sužnje.
Z zmerno politiko je Washington bistveno prispeval k enotnosti mlade države, ker je posameznim državam v zveznih telesih dal * Mesto Washington, od leta večjo veljavo. Zunanjepolitično se je predsed 1800 sedež zvezne vlade, nik trudil za sporazumevanje z Anglijo in za je bilo imenovano po prvem predsedniku ZDA. nevtralnost v zmedi ob francoski revoluciji. Leta 1792 so ga izvolili še enkrat, štiri leta pozneje pa se je odpovedal tretjemu mandatu in s tem položil temelje za načelo, da noben predsednik ne more države voditi več kot dva mandata zaporedoma. Za naslednika je bil izvoljen njegov dotedanji podpredsednik John Adams. 34
dnevnik_znanja_LAYOUT.indd 34
8/26/11 12:12:07 PM