Ekoloska inteligenca

ECOLOGICAL INTELLIGENCE How Knowing the Hidden Impacts of What We Buy Can Change Everything

Daniel Goleman

Copyright © 2009, Daniel Goleman (izdaja Broadway Books, New York) Copyright © 2011, Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana (slovenska izdaja)

EKOLOŠKA INTELIGENCA KAKO LAHKO ZAVEDANJE O SKRITIH UČINKIH NAŠIH NAKUPOV VSE SPREMENI

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: CIP – Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 316.6 GOLEMAN, Daniel Ekološka inteligenca : kako lahko zavedanje o skritih učinkih naših nakupov vse spremeni / Daniel Goleman ; [prevedel Niki Neubauer]. – 1. izd., 1. natis. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 2011. – (Zbirka Ogledalo) Prevod dela: Ecological intelligence ISBN 978-961-01-1463-5 253192704 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

Vsem vnukom in vnukom njihovih vnukov

Vsebina

9

SKRITA CENA NAŠIH NAKUPOV

19

»ZELENO« JE PRIVID

33

ČESA NE VEMO

43

EKOLOŠKA INTELIGENCA

53

NOVA MATEMATIKA

69

INFORMACIJSKA VRZEL

79

POPOLNO RAZKRITJE

95

INFORMACIJSKE MREŽE IN ŠIRJENJE NOVIC

109

POŠTENO IN ODKRITO

119

KREPOSTNI KROG

131

KEMIČNA KAŠA

145

AMIGDALA GRE NAKUPOVAT

163

TEŽKA VPRAŠANJA

181

STALNO NADGRAJEVANJE

199

POMISLEKI

211

KAKO Z DOBRIMI DELI DOBRO POSLOVATI

225

ZAHVALE

1 _______________

SKRITA CENA NAŠIH NAKUPOV

Pred časom sem se odločil za impulziven nakup: kupil sem majhen živo rumen lesen dirkalni avtomobilček z zeleno kroglico za voznikovo glavo in štirimi črnimi koluti, prilepljenimi ob straneh, za kolesa. Igračka je stala samo 99 centov. Namenil sem jo svojemu 18-mesečnemu vnuku, saj se mi je zdelo, da je bo zelo vesel.

Ko pa sem z malim lesenim dirkalnikom prišel domov, sem slučajno prebral, da svinec naredi barve (zlasti rumeno in rdečo) svetlejše in obstojnejše. Stane pa manj kot druga, manj škodljiva sredstva, zato barve poceni igračk verjetneje vsebujejo svinec. Nato sem naletel še na časopisni članek, ki je poročal, da je analiza 1200 igrač, vzetih s polic v trgovinah – vključno s trgovsko verigo, kjer sem kupil avtomobilček – razkrila, da jih velik odstotek vsebuje različne količine svinca.

Nisem vedel, ali bleščeča rumena barva tega avtomobilčka vsebuje svinec ali ne, vendar sem popolnoma prepričan, da bi moj vnuk, takoj ko bi igračo dobil v roke, nesel avtomobilček naravnost v usta. Zdaj, več mesecev pozneje, avtomobilček še vedno stoji na moji pisalni mizi; nikoli ga nisem podaril vnuku.

9

Ekološka inteligenca

Skrita cena naših nakupov

Naš svet materialnega obilja ima skrito nalepko s ceno. Ne moremo videti, kakšne druge stroške imajo stvari, ki jih vsak dan kupujemo in uporabljamo – kakšen je njihov davek na zdravje planeta, potrošnikov in tistih ljudi, ki nam s svojim trdim delom omogočajo zadovoljevanje potreb in udobje. V vsakodnevnem življenju nas preplavlja morje stvari, ki jih kupujemo, uporabljamo in mečemo stran, potrošimo ali shranimo. Vsaka od teh stvari ima svojo zgodovino in svojo prihodnost, zgodbe iz ozadja in konce, ki so večinoma skriti našim očem. To je mreža vplivov, ki nastajajo od začetka črpanja virov ali sestavljanja njihovih sestavin, ob proizvodnji in transportu, pa do posledic njihove uporabe v naših domovih in na delovnih mestih vse do dneva, ko jih odvržemo. Vendar so lahko prav ti nevidni učinki vseh teh stvari morda njihov najpomembnejši vidik.

Naše proizvodne tehnologije in kemija, ki jo pri tem uporabljajo, so bile večinoma izbrane v bolj nedolžnem času, ko so si lahko tako potrošniki kot industrijski inženirji še privoščili razkošje, da se niso menili za nasprot­ne učinke vsega, kar je bilo izdelano. Namesto tega so bili razumljivo zadovoljni s koristmi: z elektriko, pridobljeno s kurjenjem premoga, ki ga je bilo dovolj za več stoletij; s poceni in uporabno plastiko, izdelano iz na videz neskončnega morja nafte; s pravo zakladnico sintetičnih kemičnih spojin; s poceni svinčevim prahom, ki je dodajal lesk in podaljševal obstojnost barv, in še in še. Niso se zavedali cene, ki so jo imele te sicer dobronamerne izbire za naš planet in njegove prebivalce. Čeprav so sestava in vplivi stvari, ki jih vsak dan kupujemo in uporabljamo, večinoma posledica odločitev, sprejetih pred mnogimi leti, še vedno določajo vsakodnevno prakso proizvodnje in industrijske kemije – končajo pa v naših domovih, šolah, bolnišnicah in na delovnih mestih.

Materialna zapuščina, ki so nam jo zapustila čudesa in izumi industrijske dobe in so se ohranila do 20. stoletja, nam je neizmerno olajšala življenje v primerjavi s tistim, ki so ga živeli naši pradedje. Domiselne povezave molekul, ki jih v naravi še nikoli prej ni bilo, ustvarjajo tok vsakodnevnih čudežev. Industrijske kemikalije in procesi, ki se danes uporabljajo v včerajšnjem poslovnem okolju, so bili takrat sicer logični, toda bilo bi

popolnoma nerazumno, če bi jih uporabljali tudi v prihodnje. Potrošniki in poslovneži si ne morejo več privoščiti puščati odločitev o teh kemikalijah in postopkih – in njihovih ekoloških posledic – nepreverjenih.

V svojem minulem delu sem raziskoval, kaj pomeni biti inteligenten glede naših čustev in pred kratkim glede našega družbenega življenja. V tej knjigi razpravljam, kako lahko skupaj postanemo inteligentnejši glede ekoloških vplivov našega načina življenja – in kako lahko ekološka inteligenca, povezana s tržno transparentnostjo, ustvari mehanizem za pozitivne spremembe.

Iskreno moram priznati, da sem bil glede ekološke inteligence prav tako neveden kot večina med vami. Toda pri raziskovanju in nato pisanju te knjige sem imel to srečo, da sem naletel na pravcato mrežo ljudi – tako vodilnih v podjetjih kot znanstvenikov – ki se odlikujejo na različnih področjih in imajo sposobnosti, ki jih nujno potrebujemo, da gradimo skup­ no ekološko inteligenco in da dopustimo, da to znanje vodi naše odločitve v boljšo smer. Pri skiciranju te vizije sem se opiral na svojo psihološko izobraz­bo in izkušnje raziskovalnega novinarja ter se podal v svet trgovine in proizvodnje. Tam sem se seznanil z najnovejšimi idejami na področjih, kot so nevroekonomija in informacijska znanost, zlasti pa porajajoča se industrijska ekologija.

To potovanje je nadaljevanje nekega drugega, ki sem ga začel pred več kot dvema desetletjema, ko sem pisal knjigo o samozavajanju, da naše potrošniške navade na svetovni ravni ne ustvarjajo ekološkega deficita po stopnji, ki ji ni primerjave v zgodovini. To pa je posledica »naše nevednosti o povezavah med odločitvami, ki jih sprejemamo vsak dan – na primer, da kupimo en izdelek namesto drugega – in ceno, ki jo te odločitve prinesejo.« Takrat sem si predstavljal, da bomo nekega dne lahko natančno izmerili ekološko škodo zaradi proizvodnje, pakiranja, transporta in odlaganja določenega proizvoda in to povzeli z neko priročno mersko enoto. Sklepal sem, da bi, če bi vedeli, koliko takih negativnih enot ima, na primer, TV-aparat ali škatla alu folije, lahko prevzeli več odgovornosti glede na posledice, ki jih imajo ti proizvodi za planet. Toda zmanjkalo mi je volje

10

11

Ekološka inteligenca

Skrita cena naših nakupov

in moči, zato sem se vdal, »da ni na voljo take informacije in tudi najbolj ekološko ozaveščeni med nami v resnici ne poznajo skupnih učinkov, ki jih ima naš način življenja na planet. Zato nam naša nevednost dovoljuje umik v veliko samozavajanje, da majhne in velike odločitve v našem materialnem življenju nimajo velikih posledic.« V tistih davnih letih še nisem slišal za industrijsko ekologijo, vedo, ki redno analizira ravno tisti vpliv, o katerem sem razmišljal takrat. Industrijska ekologija je vzniknila na stičišču kemije, fizike in industrije z ekologijo.

Združuje vsa ta področja in meri vplive, ki jih imajo proizvodi na naravo.

V času, ko sem si želel, da bi to področje obstajalo, se je ta disciplina, ki je širši javnosti še zdaj večinoma neznana, komaj porajala. V 90. letih 20. stoletja je delovna skupina Nacionalne akademije za inženirstvo (National Academy of Engineering) iz Washingtona orala ledino na tem področju in prvi članek v reviji Journal of Industrial Ecology se je pojavil leta 1997, več kot desetletje potem, ko sem si želel, da bi taka veda obstajala.

Industrijska ekologija ima korenine v spoznanju, da obstajajo številne vzporednice med industrijskimi in naravnimi sistemi. Med podjetji potekajo tokovi proizvodov, izdelanih iz surovin in sestavljenih v novih povezavah. Te tokove je mogoče izmeriti glede na vložek in pridobljeni rezultat. Uravnava pa jih svojevrsten metabolizem. V tem pogledu lahko tudi industrijo vidimo kot vrsto ekosi­stema, in to takšnega, ki izrazito vpliva na vse druge ekološke sisteme. Področ­je industrijske ekologije zajema tako različno tematiko, kot je ocena izpustov CO2 iz vsakega industrijskega procesa, analiziranja svetovnega pretoka fosforja, dognanj, kako lahko elektronsko označevanje proizvodov izboljša recikliranje odpadkov, ekoloških posledic razcveta modnih kopalnic na Danskem.

Industrijske ekologe – skupaj s strokovnjaki z drugih sodobnih področij, kot je ekološko zdravje – vidim kot predhodnico porajajoče se zavesti, ki prav lahko doda ključni manjkajoči košček v naših skupinskih prizadevanjih, da zaščitimo naš planet in njegove prebivalce. Predstavljajte si, kaj bi se lahko zgodilo, če bi bilo znanje, ki je zdaj pridržano le za strokovnjake, kot so industrijski ekologi, na voljo vsem nam, da bi o njem učili otroke

v šoli in bi bilo dostopno na spletu. Potem bi ga lahko uporabili, da presodimo o stvareh, ki jih kupujemo in delamo, in se na podlagi ugotovljenega odločili o nakupu.

Naj gre za posameznega potrošnika, za komercialista v podjetju ali za upravljavca velike blagovne znamke, vsi bi postali bolj pozorni na našo prihodnost. Če bi poznali skrite učinke vsega, kar kupujemo, prodajamo ali izdelujemo, tako natančno kot industrijski ekologi, bi lahko naše odločitve bolj uskladili z našimi vrednotami. Vse metode, da bi te podatke predstavile na enostaven in lahko razumljiv način, so že v zasnovi. In ko bo to nadvse pomembno znanje prispelo v naše roke, bomo vstopili v dobo, ki jo imenujem radikalna transparentnost.

Radikalna transparentnost spreminja verige, ki povezujejo vse pro­ izvode in njihove mnogostranske učinke – kot so ogljikovi odtisi, nevarne kemikalije, ravnanje z delavci ipd. – v sistematske sile, ki so lahko odločilne pri prodaji. Vzvodi radikalne transparentnosti so prihajajoča generacija tehničnih pripomočkov. Ti računalniško obdelajo ogromne zbirke podatkov in jih prikažejo kot preprost izpis, ki nam olajša odločitve. Če poznamo resnične učinke naših nakupovalnih izbir, lahko to informacijo uporabimo, da pospešimo sicer drobne spremembe na bolje.

Da ne bo pomote, že zdaj imamo pisano paleto ekoloških nalepk, zasnovanih na visokokakovostnih podatkih in ocenah nekaterih proizvodov. Toda naslednji val v ekološki transparentnosti bo veliko bolj radikalen – veliko obsežnejši in podrobnejši – in prišel bo kot povodenj. Da bi omogočila koristno uporabo te množice informacij, mora radikalna trans­ parentnost razkriti to, kar nam je skrito, na načine, ki so veliko razumljivejši in bolje urejeni kot sedanje, pogosto naključne ocene proizvodov.

S pravimi ciljno usmerjenimi podatki bo stalni tok sprememb, ki ga bodo sprožile odločitve potrošnikov, zaoral skozi svet trgovine od najbolj oddaljene tovarne do najbližje transformatorske postaje in odprl novo fronto v boju za tržni delež.

Radikalna transparentnost bo uvedla odprtost in vse seznanila s posledicami vsega, kar izdelujemo, prodajamo, kupujemo in zavržemo.

12

13

Ekološka inteligenca

Skrita cena naših nakupov

Preoblikovala bo tržno okolje in zagotovila boljše razmere za neskončno število bolj zelenih, čistejših tehnologij in proizvodov, ki se že porajajo.

Ustvarila bo veliko večjo vzpodbudo, da se bomo vsi odločali zanje.

Takšno popolno ekološko razkritje pomeni še nepreizkušeno gospodarsko pot. Ekološke vplive stvari, ki jih kupujemo, bi ocenjevali z enako visokimi merili preglednosti, kot so, denimo, zdaj uveljavljeni za finančna poročila. To bi potrošnikom omogočilo podobne informacije za njihove odločitve, kot jih imajo borzni analitiki, ko presojajo dobičke in izgube poslovnih družb. Vodilnim bi omogočilo večjo preglednost pri usmerjanju podjetij, da bi bila družbeno odgovornejša in trajnostno naravnana, obenem pa bi lažje predvidevali, v katero smer bodo krenili trgi.

Ta knjiga spremlja moje osebno potovanje na to področje. Začel sem s pogovori z industrijskimi ekologi o neizmerni kompleksnosti proizvodnje tudi najpreprostejšega izdelka in o tem, kako ta nova znanost na vsakem koraku spremlja vplive te proizvodnje na okolje, zdravje in družbo. Nato sem raziskal vzroke, zakaj so nam ti podatki večinoma prikriti in zakaj je rešitev v krepitvi naše ekološke inteligence – kolektivnega razumevanja skritih ekoloških posledic in odločenosti, da jih izboljšamo.

Potem pokažem, kako lahko vzpodbudimo našo ekološko inteligenco, če potrošnikom omogočimo podatke o teh vplivih, in obiščem izumitelje tehnologije, ki so tik pred tem, da tako radikalno transparentnost tudi uresničijo. Nato pogledam dokaze, ki kažejo, kako lahko vse to premakne tržni delež do točke, ko bodo podjetja videla konkurenčno prednost ekoloških izboljšav veliko bolj kot zdaj. Pri tem posebej predstavim primer nasprotij glede industrijskih kemikalij, kot jih vidijo raziskovalci delovanja možganov, ki preverjajo odločitve potrošnikov za nakup in razkrivajo, zakaj lahko čustveni odzivi potrošnikov na ekološke vplive proizvodov odločilno vplivajo na prodajo.

Končno se s področja psihologije potrošnikov preselim k strategijam prodajalcev in se pogovarjam s čedalje širšim krogom poslovnežev, ki se zavedajo tega prihajajočega vala in so že spremenili način upravljanja dobavnih verig svojih podjetij. S tem so izboljšali njihove vplive in svoja

podjetja pripravili, da bodo uspešna na trgu radikalne transparentnosti. Ti menedžerji se zavedajo, da na čustveni ravni dober posel pomeni dobre odnose in da lahko s tem, ko kažejo svojo ekološko ozaveščenost, vzbudijo svojim potrošnikom vtis, da skrbijo tudi zanje. Moja naloga je, da poslovneže opozorim na prihajajoči val − ta bo preplavil vsa podjetja, ki tržijo kakršne koli izdelke, ki so plod človeškega dela.

Veliko slišimo o tem, kako lahko pomagamo planetu, če spremenimo to, kar delamo – če kolesarimo, namesto da se vozimo z avtom; če uporabljamo nove energijsko varčne žarnice; če recikliramo steklenice in podobno. Vse te spremembe ekoloških navad so hvalevredne. Če bi se nas več tako trudilo, bi bile koristi večje.

Toda lahko gremo še dlje. Resnični učinki tega, kar kupimo, so bili do zdaj za večino izdelkov spregledani. Če pa se razkrijejo nešteti skriti ekološki učinki, ki jih imajo ta kolesa, žarnice, steklenice in vse drugo v svojem življenjskem ciklu od izdelave do trenutka, ko pristanejo na odlagališčih, se odprejo neslutene možnosti za učinkovito delovanje. Globlje razumevanje posledic stvari, ki usmerjajo naše potrošniške odločitve, lahko zagotovi dodatni vzvod za obširne spremembe v svetu trgovine in industrije.

To odpira vrata veliki priložnosti za našo prihodnost. Za potrošnike je lahko ta mehanizem dodaten močan motiv v kolektivni želji po zaščiti planeta in njegovih prebivalcev pred nenamerno škodo, ki jo povzroča trgovina. V podjetjih bo ta izostrena pozornost za poslovanje v skladu z vrednotami potrošnikov omogočila novo konkurenčno prednost – finančno priložnost, ki bo trdnejša in obetavnejša od sedanjega »zelenega« trženja. Morda si z nakupovanjem ne bomo mogli zagotoviti izhoda iz sedanje krize, toda radikalna transparentnost ponuja pot več za nujne spremembe.

Vsak dan poslušamo o grožnjah svetovnega segrevanja in strupov v vsakdanjih predmetih in opozorila, da se moramo nekako spremeniti, preden bo prepozno. Ena različica teh litanij je vse predobro znana: čedalje višje temperature, hujši orkani, hujše suše in obsežnejša desertifikacija na nekaterih območjih ter nenehna deževja na drugih. Nekateri

14

15

Ekološka inteligenca

Skrita cena naših nakupov

napovedujejo čedalje hujše pomanjkanje hrane in vode po svetu v pri­ hodnjem desetletju ali pa potrebno evakuacijo številnih mest zaradi razpada okolja – orkan Katrina v Mehiškem zalivu naj bi bil zlovešče svarilo pred tem.

Drug iz dneva v dan glasnejši zbor nam dopoveduje, da sintetične kemikalije v vsakodnevnih izdelkih počasi zastrupljajo nas in naše otroke.

Ti prikriti toksini zdaleč presegajo svinec v igračah. Slišimo, da spojine, ki se uporabljajo za strjevanje in mehčanje plastike, sproščajo karcinogene snovi v vse, od vrečk za infuzijo v bolnišnicah do aparatov za vodo. Iz naših računalnikov se sproščajo hlapi enega toksina, medtem ko se iz tiskalnikov dviga prah drugega. Zdi se, da svet proizvodnje ustvarja kemično juho, ki počasi onesnažuje ekosistem našega telesa.

Vsa ta opozorila posredno kažejo na iste krivce: vas in mene. Človeška dejavnost je postala glavno gonilo te nastajajoče krize, ki resno ogroža – vas in mene.

Vsi smo prepleteni v dejavnostih, ki neizogibno ogrožajo ekološko nišo, v kateri je človeško življenje. Nezadržni zagon naših preteklih dejanj se bo kazal še desetletja ali stoletja. Toksične kemikalije v naši vodi in prsti ter kopičenje toplogrednih plinov bodo terjali davek še v mnogih pri­hodnjih letih.

Ta katastrofalni scenarij lahko hitro privede do občutkov brezupa.

Navsezadnje, kako lahko kdor koli med nami odvrne velikanski cunami človeške dejavnosti? Čim prej nehamo dodajati k temu plimnemu valu, tem manj drastična bo škoda. In če začnemo pazljiveje preverjati svoj delež pri onesnaževanju naše niše na tem planetu, bomo lahko našli vzvode, da s preprostimi postopnimi spremembami zaustavimo ali celo obrnemo naš prispevek k tej kataklizmi.

Kot posamezni potrošniki smo pri sprejemanju odločitev odvisni od naključnega obsega razpoložljivih proizvodov. Ta obseg določajo odlo­ čitve industrijskih inženirjev, kemikov in izumiteljev vseh vrst v nekem oddaljenem času in prostoru. Imamo iluzijo o možnosti izbire, toda v

resnici lahko izbiramo le pod pogoji, ki nam jih narekujejo te nevidne sile. Če pa bi lahko sprejemali odločitve na podlagi celovitejših informacij, se moč prenese s tistih, ki prodajajo, na one, ki kupujejo, pa najsi je to stara mama v krajevni samopostrežbi, nabavni komercialist v trgovini ali direktor velike blagovne znamke. Postajamo pozornejši na svojo usodo in nismo več le pasivne žrtve. Ob vsakem obisku trgovine gremo na volitve – volimo z našim denarjem.

S tem lahko ustvarimo povsem novo konkurenčno prednost za podjetja, ki ponujajo tiste vrste proizvodov, ki jih naša kolektivna prihodnost potrebuje. Z informiranimi izbirami bomo dali nove smernice inženirjem, kemikom in izumiteljem. Trdim, da bo ta tržna sila pognala val inovacij, od katerih bo vsaka nova podjetniška priložnost. Tako bomo z zviševanjem naše ekološke inteligence pripravili tla za razcvet, ki bo obrodil sad v boljših industrijskih postopkih za proizvodnjo vsega, kar kupujemo. Globalni pretresi, kot je vrtoglava rast cen nafte, ustvarijo sinergijo za iskanje ekoloških izboljšav, ker korenito spremenijo enačbe stroškov in spodbudijo nujo po iskanju ustreznejših alternativ.

S selitvijo nadzora nad podatki s prodajalcev h kupcem se bodo morala podjetja vnaprej pripraviti za to velikansko informacijsko spremembo.

Poslovno pravilo minulega stoletja – cenejše je boljše – izpodriva nova mantra za uspeh: trajnejše je boljše, bolj zdravo je boljše in tudi bolj humano je boljše. Zdaj natančneje vemo, kako uresničiti to mantro.

16

17

2 _______________

»ZELENO« JE PRIVID

Visudhimagga, indijski spis iz 5. stoletja, postavlja uganko: »Kaj natanko je to, čemur pravimo ‚voz‘? So to osi, kolesa, ogrodje, so to ojnice, ki ga povezujejo s konjem?« Odgovor se glasi: nič od tega. Kar mislimo z izrazom »voz«, se nanaša na začasno razporeditev njegovih sestavnih delov. Je le iluzija.

Starodavni spis uporabi to spoznanje, da opozori na neulovljivo naravo biti, ki ne prebiva niti v naših spominih, ne v naših mislih, zaznavah, občutjih ali dejanjih (analiza, ki je 1500 let pred sodobno filozofijo nakazala dekonstrukcijo jaza). Toda to spoznanje velja tudi za game boy in gospodinjski mešalnik, skratka, za vse izdelane stvari. Vsak tak predmet se razgradi na množico delov in sestavnih procesov, potrebnih za njegovo izdelavo.

Industrijski inženirji imajo za dekonstrukcijo stvari izraz »ocena živ­ ljenjskega cikla« ali LCA (Life Cycle Assessment). To je metoda, ki nam omogoča sistematično razčleniti vsak proizvod na njegove sestavine in industrijske postopke, potrebne za njegovo izdelavo, ter s skoraj kirurško 19

Ekološka inteligenca

»Zeleno« je privid

natančnostjo izmeriti njihove vplive na naravo, od začetka proizvodnje pa do dokončne odstranitve na odlagališču.

LCA je imel zelo prozaičen začetek. Eno prvih tovrstnih študij so naročili v družbi Coca-Cola že v 60. letih 20. stoletja, da bi primerjali prednosti plastičnih in steklenih steklenic in količinsko ovrednotili koristi njihovega recikliranja. Metoda se je nato počasi razširila še na druga industrijska področja. Zdaj vse več podjetij z državnimi in mednarodnimi blagovnimi znamkami uporablja to metodo pri sprejemanju odločitev glede načrtovanja in proizvodnje izdelkov. Mnoge vlade pa uporabljajo LCA za urejanje razmer v teh industrijah.

Oceno življenjskega cikla je ustvarila raznolika skupina fizikov, kemikov in industrijskih inženirjev, ki so zapisali vse podrobnosti proizvodnje – kakšen material in koliko energije se uporablja, kakšno onesnaženje in kateri toksini pri tem nastanejo in koliko – za vsako osnovno enoto v zelo dolgi verigi. V starodavnem indijskem spisu našteje uganka o vozu le peščico sestavnih delov, današnji LCA za mini cooper navaja na tisoče sestavin – kot so elektronski moduli, ki upravljajo električne sisteme.

Ti elektronski moduli se prav tako razgradijo – tako kot voz – na glavne dele: tiskana vezja, različne kable, plastiko in kovine. Veriga, ki vodi do vsakega od teh, pa pokaže sled črpanja virov, proizvodnje, transporta itn.

Ti moduli usmerjajo armaturne sisteme, uravnavajo ventilator hladilnika, brisalnike, luči in zagon ter sploh ves motor – in za vsakega od teh delov lahko analiza prikaže tisoč ali več neopaznih industrijskih postopkov.

LCA majhnega avtomobila povezuje več sto tisoč različnih enot.

Moj vodnik na tem področju je Gregory Norris, industrijski ekolog na Harvardski šoli za javno zdravje (Harvard School of Public Health).

Norris ima brezhibne reference, diplomo iz strojništva na MIT in aeronavtičnega inženirstva z Univerze Purdue ter več let delovnih izkušenj astronavtičnega inženirja pri ameriškem vojnem letalstvu, kjer je pomagal graditi vesoljske objekte. Vendar priznava: »Za LCA ni treba, da ste raketni znanstvenik – to vem, ker sem sam bil eden od njih. Pri LCA gre predvsem za spremljanje podatkov.«

Ta podrobna analiza izmeri škodljive učinke v vsem življenjskem ciklu avtomobila, od proizvodnje do konca na odlagališču, glede na porabljene surovine, izkoriščeno energijo in vodo, nastali fotokemični ozon, prispevek k svetovnemu segrevanju, onesnaženje zraka in vode ter nastanek škodljivih odpadnih snovi – če jih naštejemo le nekaj. LCA razkriva, da učinki, ki jih ima avtomobil, na primer, na svetovno segrevanje v svojem življenjskem ciklu od proizvodnje do razgradnje, zbledijo v primerjavi z izpusti, nastalimi med vožnjo.

Druga prikladna prispodoba za naravo industrijskih procesov izvira iz kitajske razprave iz 18. stoletja, ki opisuje nadnaravno mrežo boga Indre.

Na nebu, kjer Indra prebiva, se v vse smeri razprostira čudežna mreža, pravi ta spis. V vsaki zanki mreže se lesketa prečudovit dragulj, tako domiselno obrušen, da njegove ploskve odsevajo vse druge dragulje v mreži v tem neskončnem spletu medsebojnih povezav. V vsakem dragulju v spletu odsevajo vsi drugi.

Indrova mreža je dobra primerjava za neskončne medsebojne povezave znotraj naravnih sistemov in med njimi, pa tudi v umetnih sistemih, kot je dobavna veriga. Ko me je Norris popeljal skozi oceno življenjskega cikla za embalažno steklo, kot so, na primer, kozarci za marmelado ali testeninsko omako, sva končala v pravem labirintu medsebojno odvisnih povezav v na videz neskončni verigi materiala, transporta in potreb po energiji. Proizvodnja kozarcev za marmelado (ali druge steklene embalaže) zahteva pridobivanje sestavin od več deset dobaviteljev – vključno s kremenčevim peskom, sodo, apnencem in številnimi anorganskimi kemikalijami, če jih naštejemo le nekaj – obenem pa storitve dobaviteljev goriva, kot sta zemeljski plin in elektrika. Vsak od teh dobaviteljev sodeluje z desetinami svojih dobaviteljev.

Osnovna tehnika izdelave stekla se je le malo spremenila od časov starega Rima. Danes peči na zemeljski plin za 24 ur segrejejo na več kot 1000 °C, da stalijo pesek v steklo za okna, kozarce ali zaslon na vašem mobilnem telefonu. Vendar je pri tem še veliko več. Razpredelnica, ki prikazuje 13 najpomembnejših postopkov za izdelavo steklenih kozarcev, je

20

21

Ekološka inteligenca

»Zeleno« je privid

razkrila sistem, ki povezuje 1959 različnih »procesnih enot«. Vsaka procesna enota v verigi pa predstavlja skupek neštetih stranskih postopkov, ki so tudi sami izid stotin drugih v na videz neskončnem toku.

Norrisa sem prosil za nekaj podrobnosti. »Na primer, poskusimo slediti proizvodnji sode. Ta zahteva pridobivanje natrijevega klorida, apnenca, tekočega amonijaka, različne vrste goriv in elektrike ter transport vsega tega do kraja proizvodnje. Pridobivanje natrijevega klorida zahteva rudarjenje in uporabo vode ter vložek materialov, opreme, energije in transporta.« Ker se »vse povezuje z vsem«, Norris pravi, da »moramo razmišljati na nov način«. Še eno spoznanje: dobavna veriga za steklene kozarce je morda res sestavljena iz na videz neskončnega števila členov, toda ti se naslanjajo na prejšnje člene. Kot je pojasnil Norris: »Če gledamo naprej od 1959 členov v dobavni verigi za steklene kozarce, se začnejo nizi ponavljati – veriga se nadaljuje neskončno, vendar asimptotično.« Norris je podal primer takšnih ponavljajočih se zank. »Za izdelavo jekla je potrebna elektrika. Jeklo pa je potrebno za gradnjo in vzdrževanje elektrarne,« je pojasnil. »Lahko bi rekli, da veriga res sega v nedogled – vendar je tudi res, da postajajo vplivi procesov v njenem zgornjem toku čedalje manjši, ko jim sledimo vse dlje nazaj.« Industrijska različica Indrove mreže doseže svoje meje. Primerjali bi jo lahko z uroborom, mitsko kačo, ki požira lastni rep. Ta pošast, ki požira svoj rep, simbolizira ponavljajoče se cikle ali prenovo v smislu nečesa, kar se nenehno ponavlja in se samo obnavlja.

V industrijskih procesih lahko urobor simbolizira tudi ideal, ki je vsebovan v izrazu »od zibelke do zibelke«. To pomeni, da bi moralo biti vse, kar se uporabi za neki izdelek, zasnovano tako, da se ob odložitvi na odlagališče vse biorazgradi v snovi, ki jih narava lahko uporabi in postanejo proizvodno »hranilo«, ki se reciklira za druge proizvode. V nasprotju s tem je sedanji model »od zibelke do groba«, pri katerem se sestavine odvrženih izdelkov preprosto dodajo na kup na odlagališču, iz njih pa odtekajo toksini ali povzročajo molekularne ali drugačne nočne more.

Te podobe voza, mreže in kače so oživele, ko sva imela z Gregoryjem Norrisom virtualni sestanek. Pogovarjala sva se po telefonu, medtem ko je moj računalniški zaslon v Massachusettsu prikazoval, kar je bilo na njegovem v Mainu. V okviru ocene življenjskega cikla postane vsak od skoraj 2000 členov v dobavni verigi za steklene kozarce okno, ki pokaže njegove vplive na človeško zdravje, ekosisteme, podnebne spremembe in siromašenje naravnih virov.

Za izdelavo steklenega kozarca je treba uporabiti na stotine snovi nekje v zgornjem toku dobavne verige in vsaka od njih ima svoje vplive. Okoli sto snovi se pri tem sprošča v vodo, kakih 50 pa v prst. Med 220 različnimi vrstami izpustov v zrak, na primer, prispeva jedka soda v steklarni tri odstotke morebitne škode, ki jo tak stekleni kozarec povzroča za zdravje, in šest odstotkov njegove nevarnosti za ekosisteme.

Druga grožnja ekosistemom, ki sestavlja 16 odstotkov negativnih vplivov proizvodnje stekla, je posledica uporabljene energije za talilno peč.

Dvajset odstotkov negativnih vplivov za podnebne spremembe pripisujejo pridobivanju elektrike za steklarno. Polovica izpustov ob izdelavi steklenega kozarca, ki prispevajo k svetovnemu segrevanju, nastane v steklarni, druga polovica pa v drugih delih dobavne verige. Seznam kemikalij, ki se iz steklarne sproščajo v zrak, sega od ogljikovega dioksida do dušikovega oksida v razmeroma visokih ravneh, obenem pa so tu tudi sledi težkih kovin, kot sta kadmij in svinec. Če naredite analizo različnih materialov, potrebnih za izdelavo kilograma embalažnega stekla, dobite na različnih stopnjah proizvodnje seznam 659 različnih sestavin. Te segajo od kroma, srebra in zlata do nenavadnih kemikalij, kot sta kripton in izocianatna kislina, ter osmih različnih molekularnih zgradb etana.

Ob vseh teh podrobnostih človeku vzame sapo. »Zato uporabljamo oceno vplivov, s katero lahko vse seštejemo v nekaj informativnih kazalnikov,« pravi Norris. Na primer, če bi radi vedeli, katere karcinogene snovi so vključene v izdelavo stekla, vam LCA pove, da so glavni krivec aromatični ogljikovodiki, najbolj znane so hlapljive organske snovi (VOC),

22

23

Ekološka inteligenca

»Zeleno« je privid

ki ustvarijo značilni vonj sveže barve ali vinilne zavese za prhanje. Pri izdelavi stekla povzročajo te snovi okoli 70 odstotkov njenih rakotvornih posledic.

Vendar se nobena od teh snovi ne sprošča neposredno pri izdelavi stekla v steklarni. Vse se pojavijo kje drugje v dobavni verigi. Vsaka od analiziranih enot v LCA steklenega kozarca ponuja točko za analizo vplivov. Če vrtamo v LCA, odkrijemo, da osem odstotkov rakotvornih vplivov prihaja od sproščanja hlapljivih organskih snovi, povezanih z gradnjo in vzdrževanjem steklarne, 16 odstotkov od proizvodnje zemeljskega plina, ki ga steklarna uporablja za segrevanje peči, in 31 odstotkov od izdelave polietilena visoke gostote (HDPE) za plastiko, s katero steklo omotajo za transport.

Mar to pomeni, da bi morali prenehati uporabljati steklene kozarce za vlaganje? Seveda ne. Steklo v nasprotju z nekaterimi vrstami plastike ne sprošča dvomljivih kemikalij v tekočine in ga lahko v nedogled recikliramo.

Toda ko me je Norris seznanil s podrobnostmi LCA steklenega kozarca, me je prešinilo: vse to je potrebno za stekleni kozarec, ki je 60-odstot­ no recikliran.

Norrisa sem vprašal, kaj natanko se pridobi s temi 60 odstotki. Odgovoril je, da z uporabo recikliranega stekla namesto novega prihranimo približno enak odstotek teže pridobljenih, predelanih in prepeljanih surovin. »Seveda morate tudi reciklažno steklo predelati in prepeljati, toda skup­ ni vpliv recikliranja stekla je vseeno koristen,« me je pomiril in dodal primer: »Vsakih 28 odstotkov recikliranega prihrani 1890 litrov vode na tono izdelanega stekla in zmanjša izpuste CO2 v ozračje za devet kilogramov.« Vendar pa vsi drugi vplivi ostanejo kljub recikliranju. To spremeni naše dojemanje »zelenega« iz na videz binarne sodbe – zeleno ali ne – v veliko bolj pretanjene rahle razlike, ki kažejo razmeroma boljše ali slabše posledice v številnih razsežnostih. Še nikoli doslej nismo imeli metodologije, ki bi omogočala spremljanje, urejanje in prikazovanje zapletenih medsebojnih

odnosov na vseh korakih, od pridobivanja virov in proizvod­nje dobrin do njihove uporabe in odlaganja – in povzetka, kako vsak tak korak vpliva na ekosisteme, bodisi v okolju ali v našem telesu.

V tej luči poglejmo dejanje britanske modne oblikovalke Anye Hindmarch. Izdelala je omejeno kolekcijo 20.000 nakupovalnih torb. Navdih zanje je dobila, ko so jo nagovorili predstavniki dobrodelne organizacije We Are What We Do. Anya Hindmarch se je odločila, da bo uporabila svoj ugled v svetu mode za dvig javne zavesti glede uporabe plastičnih vrečk v trgovinah. Naredila je naslednje.

Nakupovalne torbe so po 15 dolarjev prodajali v samopostrežbah, namesto v dragih butikih, kjer navadno najdemo njene ročne torbice. Navdušeni kupci so v izbranih trgovinah po Angliji stali v vrsti že ob dveh zjutraj – in do devetih ni ostala niti ena torba več. Ko so jih pozneje dali naprodaj v prestižni veleblagovnici trgovske verige Whole Foods na Manhattnu, so jih razgrabili v 30 minutah. V Hongkongu in na Tajvanu je bilo več ljudi poškodovanih v izgredih, ko so se kupci pulili za torbe, zato so prodajo v Pekingu in več drugih mestih odpovedali. V Britaniji torbe pogosto omenjajo v razpravah o višjih merilih za recikliranje.

Ekomoda Anye Hindmarch kaže, kako lahko pametna dejanja in proizvodi spodbudijo vse nas, da spremenimo svoje navade. In spremeniti jih moramo. Plastične vrečke, v katerih nosimo nakupljeno domov, so ekološka katastrofa. Samo v Združenih državah jih vsako leto porabijo 88 milijard. Vrečke nosi veter od São Paula do New Delhija in se zapletajo v grmovju, mašijo odtočne kanale in ubijajo živali, ki jih požrejo ali se ujamejo vanje. Največje prekletstvo pa je, da traja 500 do 1000 let, da se razgradijo.

Niti papirnate vrečke niso nujno boljše. Ameriška Agencija za varst­ vo okolja (EPA) ocenjuje, da je potrebne za izdelavo papirnate vrečke več energije, pa tudi več vode se onesnaži kot pri izdelavi plastične. Na obeh straneh razprave o papirju v primerjavi s plastiko so plusi in minusi.

Plastične vrečke, na primer, je mogoče stoodstotno reciklirati – čeprav v ZDA dejansko reciklirajo samo približno vsako stoto.

24

25

Ekološka inteligenca

»Zeleno« je privid

Ena od pionirskih študij LCA, objavljena v reviji Science že davnega leta 1991, je bila analiza prednosti papirja v primerjavi s plastiko kot sestavine kozarcev za vroče pijače. Ta analiza je osvetlila vso zapletenost takih primerjav. Za papirnati kozarec je potrebnih 33 gramov lesa, medtem ko se za kozarec iz stiropora porabi le okoli štiri grame nafte ali zemeljskega plina. Za oboje potrebujete številne kemikalije (analiza ne predstavi njihovih posledic za zdravje). Za izdelavo papirnatega kozarca se porabi 36-krat več elektrike in ustvari 580-kratna količina odpadne vode, ki vsebuje nekaj onesnaževalcev, kot je klor. Po drugi strani pa pri izdelavi plastičnega kozarca nastaja pentan, plin, ki povečuje količino ozona in toplogrednih plinov; pri razgradnji papirnatih kozarcev pa se na odlagališču sprošča metan. Ko se analiza preseli z vplivov na okolje na vplive za človeško zdravje, postane matematika še bolj zapletena.

Toda pameten odgovor na vprašanje »papir ali plastika« je »ne eno ne drugo – uporabljam svojo nakupovalno torbo«. To je že uveljavljena praksa marsikje po svetu, kjer morajo potrošniki v trgovinah plačati za nakupovalne vrečke ali pa prinesti svojo. Toda LCA zastavlja vprašanje, kakšni so vplivi te »krepostne« torbe.

Podjetje Anye Hindmarch se je zelo potrudilo, da bi bile njene torbe ekološko korektne: izdelovali so jih v tovarnah, ki so imele certifikat, da plačujejo poštene plače in ne uporabljajo otroškega dela. Najeli so ogljikove kredite (nadomestilo za uporabo ogljika), da bi nadomestili vplive proizvodnje in transporta, in so jih vključili v ceno. Hindmarcheva je celo poskusila uporabiti bombaž iz pravične trgovine, kupljen neposredno pri malih pridelovalcih, vendar ga ni mogla najti dovolj, zato se je zadovoljila z organsko pridelanim bombažem.

Pa vendar se moramo vprašati, kaj bi LCA te zgledne torbe lahko razkril o načinih, kako torba škoduje okolju – in s tem o načinih, kako bi lahko postala celo še bolj »krepostna«.

»ZELENO« NI, KAR SE ZDI

26

Na platneni torbi Anye Hindmarch je bilo natisnjeno geslo »NISEM plastična vrečka« (I'm NOT a plastic bag). To je besedna igra na sliko belgijskega nadrealista Renéja Magritta iz leta 1929, ki je prikazovala kadilno pipo, pod katero so bile besede Ceci n'est pas une pipe – »To ni pipa«. Naslov slike Prevara podob (La Trahison des Images) poudarja Magrittovo stališče, da podoba ni stvar in da stvari niso to, kar se zdijo.

Zadnjič sem kupil majico s kratkimi rokavi, ki je visela na opaznem mestu v veleblagovnici. Na njej ponosno piše »100 % organski bombaž: skrb za drugačen svet.« Ta trditev je obenem pravilna in napačna. Najprej, kaj je res. Koristi neuporabe pesticidov v pridelavi bombaža. Samo za pridelavo bombaža se na svetu porabi 10 odstotkov vseh pesticidov. Za pripravo prsti, da bi lahko pognal bombaževec, škropijo polja z organofosfati (povezujejo jih z okvarami osrednjega živčevja pri ljudeh). Ti pomorijo vse druge rastline, ki bi lahko tekmovale z bombaževcem, in vse žuželke, ki bi ga lahko žrle.

Ko je prst enkrat tako obdelana, je potrebnih pet let povsem brez uporabe pesticidov, da se vrnejo prvi deževniki, ključni za obnovo zdrave prsti.

Potem je tu parakvat, herbicid, s katerim poškropijo pridelek, tik preden bombaževec požanjejo. Približno polovica tega defolianta rastline zgreši in konča v bližnjih potokih in na poljih. Glede na škodo, ki jo povzročajo pesticidi, ni dvoma o koristi »organskega bombaža« za okolje.

Toda tu so tudi slabe strani. Na primer, bombaževec je zelo žejen. Potrebnih je okoli 2700 litrov vode, da zraste dovolj bombaža za eno majico s kratkimi rokavi. Aralsko jezero je izhlapelo v puščavo predvsem zaradi potreb po namakanju krajevnih nasadov bombaževca. Že preprosto oranje prsti ima posledice na ekosistemu, saj se pri tem sprošča ogljikov dioksid. »Organska« majica, ki sem jo kupil, je bila obarvana temno modro.

Bombažno prejo obelijo, obarvajo in dokončno obdelajo z industrijskimi kemikalijami, ki vsebujejo krom, klor in formaldehid, ki so vsi po svoje toksični. Še huje je, da bombaž nerad vsrka barvilo in se velike količine 27

Ekološka inteligenca

»Zeleno« je privid

barvila splaknejo v tovarniške odplake, te pa končajo v rekah v okolju ali podtalnici. Nekatera pogosto uporabljana tekstilna barvila vsebujejo karcinogene – epidemiologi že dolgo vedo, da je med delavci v barvarnah nenavadno veliko levkemije.

Našitek na moji majici poudarja »zeleno pranje«. To je namerno prikazovanje ene ali dveh »krepostnih« lastnosti izdelka, namenjeno pa je, da bi ves izdelek predstavili kot dober. Popolnejša analiza njegovih skritih vplivov razkrije številne stvari, zaradi katerih majica v resnici ni tako zelo zelena. Čeprav je »organska« majica dobra, pa nasprotni vplivi proizvoda ostajajo skriti, in »organski« del v najboljšem primeru zaznamuje le prvi korak k poslovanju, ki postaja družbeno odgovornejše ali bolj trajnostno.

V najslabšem primeru pa gre le za tržno ukano.

Ko je veriga hitre prehrane Dunkin‘ Donuts objavila, da bodo njihovi krofi, rogljički, mafini in piškoti odslej »brez transmaščob«, se je podjetje pridružilo drugim velikanom v tej industriji, ki delajo svoja živila nekoliko bolj zdrava. Toda ključna beseda je »nekoliko«. Vse te slaščice »brez trans­ maščob« ostajajo nezdrava mešanica maščobe, sladkorja in bele moke. Ko so živilski tehnologi analizirali sestavine več deset tisoč izdelkov v samopostrežnih trgovinah, so ugotovili – ne presenetljivo – da veliko živil, ki so jih oglaševali kot »zdrava«, takšna sploh niso bila.

S tržnega vidika daje poudarjanje organskega bombaža v majici ali nevsebnost transmaščob v krofu videz, da je izdelek zgled neoporečnosti.

Oglaševalci seveda poudarijo eno ali dve pozitivni lastnosti izdelka, da ga naredijo tržno privlačnejšega. Poudarjanje videza namesto bistva je uveljavljena ukana.

Tako početje preusmeri pozornost potrošnika stran od negativnih last­ nosti, ki jih proizvod še vedno ima. Barvila v majici so še vedno enako nevarna in krof »brez transmaščob« še vedno vsebuje maščobe in sladkorje, ki vrtoglavo zvišujejo raven inzulina. Toda dokler ostanemo osredotočeni na tisti privid kreposti v majici ali krofu, ju lahko kupimo z dovolj dobrim občutkom, da smo izbrali pravilno.

Zato »zeleno pranje« ustvarja samo privid, da kupujemo nekaj ne­opo­

rečnega. Taki izdelki so zelenkasti – obarvani so zgolj z videzom ekološke koristnosti.

Da ne bo pomote, vsak, tudi najmanjši korak k zelenemu pomaga.

Toda naša prevzetost z zelenimi stvarmi pomeni le prehodno obdobje in začetek ozaveščanja o ekoloških vplivih, ni pa še natančnega poglobljenega razumevanja in jasnosti. Veliko od tega, kar se prodaja kot »zeleno«, je v resnici fantazija ali zgolj modna muha. Minili so časi, ko se je lahko proizvod uvrstil kot zelen zgolj zaradi ene ali dveh krepostnih lastnosti. Če razglašamo izdelek za zelen na podlagi ene same lastnosti, zanemarimo pa številne negativne vplive, je to tako, kot če čarodej povleče zajca iz klobuka – samo zvijača.

Domnevno zelena majica pa ni edini primer. To kaže tudi študija 1753 napisov »okolju prijazno« z več kot 1000 različnih izdelkov, zbranih s polic hipermarketov. Nekatere znamke papirja, na primer, se osredotočajo na ozek niz lastnosti, kot na primer, da vsebujejo nekaj recikliranih vlaken ali da so obeljeni brez klora. Zanemarjajo pa druga pomembna okoljska vprašanja, kot je, ali dobivajo papirnice papirno kašo iz trajnostnih gozd­ nih nasadov in ali ogromne količine uporabljene vode ustrezno prečistijo, preden jih spustijo nazaj v reko. Ali pa pisarniški tiskalnik, za katerega trdijo, da je energijsko učinkovit, ne omenjajo pa njegovega vpliva na kakovost zraka v prostoru ali dejstvo, da ne omogoča uporabe recikliranih tiskalnih kartuš ali recikliranega papirja. Z drugimi besedami, ni bil zasnovan, da bi bil zelen od zibelke do groba, temveč je prirejen le za spopadanje z eno samo težavo.

Seveda so tudi razmeroma krepostni izdelki, gradbeni materiali in energijski viri. Kupimo lahko pralni prašek brez fosfatov, namestimo talne obloge, ki sproščajo manj toksinov, ali pohištvo iz trajnostno pridobljenega bambusa. Lahko se naročimo na energijo, pridobljeno iz vetrnih ali solarnih elektrarn ali drugih obnovljivih virov. In ob vsem tem nas lahko prevzame občutek, da smo sprejeli dobro odločitev.

Toda te zelene izbire, četudi pomagajo, nas pogosto zapeljejo, da se ne zavedamo, da je način, ki ga zdaj imamo za »zelenega«, zgolj začetek.

28

29

Ekološka inteligenca

»Zeleno« je privid

Le sled dobrega med množico slabih vplivov vseh proizvedenih stvari.

Današ­nja merila za zeleno bodo jutri veljala za ekološko barvno slepoto. »Zelo redke zelene izdelke sistematično ocenjujejo glede na to, kako dobri so v resnici,« pravi Gregory Norris. »Najprej je namreč treba opraviti LCA, to pa je redko.« Dodaja, da je morda šlo skozi te stroge postopke ocenjevanja tisoče proizvodov, »toda to je le majhen delček od milijonov, ki so naprodaj. Poleg tega se potrošniki ne zavedajo, kako zelo so industrijski postopki med seboj prepleteni,« kaj šele, kakšne so njihove neštete posledice. »Letvica za zelene izdelke je prenizko postavljena,« sklene Norris. Naša trenutna osredotočenost na eno samo razsežnost »zelenega« zanemarja množico škodljivih vplivov, ki zasenčijo celo na videz najbolj neškodljive izdelke. Kot kaže ocena življenjskega ciklusa skoraj vsega, je skorajda vse, kar se proizvede, povezano vsaj s količinami v sledeh okoljskih toksinov te ali one vrste, ki včasih nastanejo zelo daleč nazaj v industrijski dobavni verigi. Vse, kar je izdelano, ima nešteto posledic. Če se osredotočimo le na eno osamljeno težavo, ostanejo vse druge posledice neopažene.

Neki založnik (ne moj) je hotel narediti knjigo kar se da »zeleno«. Našel je papir, ki je bil obeljen z okolju prijazno metodo oksigenacije, namesto s tonami klora, in kupil je energijske certifikate – vlaganja v vetrne farme v ameriških indijanskih rezervatih – da bi nadoknadil energijo, uporabljeno za izdelavo knjige. Toda znašel se je pred ovirami. »Velika težava je bilo tiskarsko črnilo,« mi je povedal. »Črnilo, ki se uporablja za tiskanje knjig, je izdelano iz sintetičnih kemikalij, te pa so toksične. Ko se tiskanje konča, je treba tiskalne valje oprati. Črnilo z valjev spirajo v vodne odplake iz obratov. Zdaj poskušajo ujeti odvečno črnilo. Če je črnilo na vodni osnovi, je to mogoče – če pa je na oljni osnovi, je treba valje sprati s topilom, mnoga topila pa so toksična. Črnilo na sojini osnovi je postalo modno kot zelena alternativa, toda »sojino« črnilo v resnici vsebuje le 8 do 10 odstotkov soje, preostalo je enako slabo kot vedno. Poskušal sem uporabljati sojino črnilo, toda potrebujem štiribarvni tisk za ilustracije in le tri barve ustrezajo standardom za sojo – četrta jih je za osem odstotkov presegala, zato nisem mogel napisati te trditve.«

V resnici nič, kar je industrijsko izdelano, ne more biti popolnoma zeleno, lahko je le bolj ali manj. Indrova mreža nas opozarja, da ima vsak proizvodni proces nekje vzdolž poti nasprotne učinke na naravne sisteme.

Kot je priznal neki industrijski ekolog: »Izraza ‚okolju prijazno‘ ne bi nikoli smeli uporabiti. Vse, kar je proizvedeno, je le razmeroma prijazno.« To senčno stran industrije koncept vrednostne verige – ki meri, kako vsak korak v življenju proizvoda, od pridobivanja materialov in proizvod­ nje do distribucije, prispeva k njegovi vrednosti – prezre. Pojem vrednost­ ne verige namreč spregleda ključni del enačbe: medtem ko spremlja dodano vrednost na vsakem koraku poti, spregleda vrednost, ki je bila zaradi negativnih vplivov odvzeta. Če gledamo skozi oceno življenjskega cikla proizvoda, pa ta ista veriga spremlja ekološke pomanjkljivosti proizvoda in količinsko opredeli njegove slabe posledice za okolje in javno zdravje na vsaki stopnji. To okno v negativni ekološki odtis podjetja ali proizvoda bi lahko poimenovali »razvrednostna veriga«.

Tak podatek ima strateški pomen. Vsaka negativna vrednost v LCA ponuja priložnost za nadgradnjo in s tem izboljšanje celotnih ekoloških vplivov izdelka. Ocenjevanje plusov in minusov po vsej vrednostni verigi proizvoda ponuja mersko enoto za poslovne odločitve, ki bodo spodbudile pluse in zmanjšale minuse.

V časih, ko se vsi glavni igralci v vseh industrijah in čedalje več potrošnikov zavzemajo za zeleno, bi bilo prav, da razumemo posledice izboljšanja vplivov vzdolž vse dobavne verige in v vsem življenjskem ciklu proizvoda. Zeleno je proces, ne status – »zeleno« moramo misliti kot glagol, ne kot pridevnik. Ta jezikovni premik nam lahko pomaga, da se bolje osredotočimo na to, kako bomo vse proizvode ozelenili.

30

31

3 _______________

ČESA NE VEMO

Poskusite naslednji miselni eksperiment. Predstavljajte si staromodno teht­nico z dvema posodicama, takšno, kakršno drži v rokah klasična podoba boginje Pravice z zavezanimi očmi. V eno posodico denite skupne koristi, ki izvirajo iz recikliranja, uporabe zelenih izdelkov in drugih okolju in javnemu zdravju prijaznih ter družbeno ozaveščenih dejavnosti, ki se jim posvečate vsak mesec. Potem pa v drugo posodico postavite vse, kar bi industrijski ekolog lahko ocenil kot škodljive vplive vsega drugega, kar kupite in naredite v tem istem mesecu – vse kilometre, ki jih prevozite z avtomobilom, skrite posledice proizvodnje, transporta in odlaganja vaših nakupljenih stvari, papirja za tiskanje, ki ga uporabljate, in vsega drugega.

Na žalost so pri vseh, razen tistih neverjetno krepostnih med nami, škodljivi vplivi neizmerno večji od koristi. Kot razkrivajo podatki ocene življenjskega cikla, na današnjem trgu skoraj ni mogoče, da bi na tej teht­ nici pretehtalo dobro.

Med peščico ljudi, pri katerih bi se tehtnica vendarle morda utegnila nagniti na dobro stran, je druščina »freeganov«, ki se neizmerno 33

Ekološka inteligenca

Česa ne vemo

trudijo: nikoli ne kupijo ničesar novega, vedno hodijo ali kolesarijo, da ne bi uporabljali avtomobilov, menjavajo stvari med seboj in celo brskajo po smetnja­kih in na smetiščih. Takšno skrajno okoljsko asketstvo je le za peščico ljudi. Srednja pot pa bi lahko pritegnila tudi širšo javnost. To je povezava manjše porabe in natančnejšega nakupovanja z večjo pozornostjo na koristne vplive za okolje. Kupujte manj, toda kadar kupujete, kupujte pametno.

Kot smo videli v prejšnjem poglavju, skoraj vsi nakupujemo ne zavedajoč se resničnih vplivov naših nakupov in naših navad. Glavna ovira je pomanjkanje ključnih podatkov. Vrzel, ki nas pušča v temi. Star pregovor pravi, da to, česar ne vemo, ne boli. Toda danes je resnica ravno nasprotna: to, česar ne vemo o dogajanju v zakulisju, zunaj našega pogleda, škoduje nam, drugim in vsemu planetu. Poglejte za električno stikalo, da vidite okoljsko ceno električne energije. Spustite se na molekularno raven, da spoznate kemikalije, ki se sproščajo iz vsakodnevnih izdelkov in se vsrkavajo v naše telo. Poglobite se v dobavno verigo, da dojamete človeške stroške dobrin, ki jih uživamo.

V svetu trgovine smo skupinske žrtve čarovniškega trika: trg je razporejen, kot da bi iluzionist v naši zaznavi izvedel trik. Ne poznamo resničnih vplivov tega, kar kupujemo, in se ne zavedamo, da jih ne poznamo.

Ne trudimo se, da bi spoznali tudi to, česar ne vidimo. Prav to pa je bistvo samoprevare.

V dobršni meri smo sami vzrok številnih nevarnosti, ker nam ostaja mreža povezav med tem, kar kupujemo in delamo, in posledičnimi nasprotnimi vplivi prikrita. Celo ko se nekatere od teh škodljivih posledic še bolj zaostrijo, v blaženi nevednosti vztrajamo pri navadah, ki le še krepijo te nevarnosti. V naši zavesti je temeljni kratki stik med tem, kar delamo, in tem, kaj to v resnici pomeni.

Prvi primer: švicarski Inštitut za raziskave snega in plazov poroča, da je zaradi svetovnega segrevanja na gorskih pobočjih pod 1500 metri nadmorske višine 20 odstotkov manj snega, kot ga je bilo v prejšnjih deset­ letjih. Zato morajo smučarska središča izdelovati umetni sneg s stroji, ki

zahtevajo velikansko količino energije – in s tem le še poslabšujejo segrevanje ozračja. Toda celo v blagem vremenu prihajajo sezonski smučarji, ki veselo pričakujejo, da se bodo ne glede na vse spuščali po belih strminah.

Zato smučarska središča ustvarjajo umetni sneg z energijsko potratno opremo.

Drugi primer: industrijski ekologi so izdelali strokovno analizo projekta zelene stanovanjske soseske na Dunaju, kjer so se stanovalci odrekli avtomobilom in so denar, ki so ga prihranili s tem, da niso gradili garaž, uporabili za gradnjo zbiralnikov solarne energije in podobnega. Pri porabi energije in prevoza so imela ta gospodinjstva veliko nižje ogljikove izpuste kot običajna gospodinjstva. Toda pri vsem drugem – hrani, potovanjih zunaj Dunaja in celotni košarici dobrin, ki so jih kupovali – se niso odrezala nič bolje od drugih.

Tretji primer: izkazalo se je, da nekatere sestavine v kremi za sončenje spodbujajo rast virusa v algah, ki živijo na koralnih grebenih. Raziskovalci ocenjujejo, da se vsako leto s plavalcev spere med 4000 in 6000 metričnimi tonami kreme za sončenje, zato grozi, da se bo okoli 10 odstotkov koralnih grebenov spremenilo v obeljena okostja. Nevarnosti so seveda večje tam, kjer lepote koralnih grebenov privlačijo največ plavalcev.

Ker nismo sposobni nagonsko prepoznati povezav med našimi dejanji in težavami, ki iz njih izvirajo, na veliko ustvarjamo nevarnosti, ki jih sicer obsojamo. Tako je, kot da vse te naše vsakodnevne vožnje na delo in drugam, naše termoelektrarne na premog in preveč ogrevani uradi, toksična mešanica molekul, ki se dvigajo v naših domovanjih – kot da vse to nima nič z nami. Ostaja kratki stik med našo skupinsko vlogo pri ustvarjanju vseh teh škodljivih stvari in škodo, ki jo povzročajo. Trpimo zaradi obsež­ ne skupinske slepe pege. Tisočletja od pojava civilizacije smo priče počasnemu, toda vztrajnemu nastajanju novih nevarnosti, zato našo vrsto danes ogrožajo sile, ki jih s prirojenimi alarmi ne moremo zaznati. Ker taki premiki zmedejo alarmni sistem v možganih, si moramo zavestno prizadevati, da postanemo pozorni na te subliminalne nevarnosti. Najprej pa moramo dojeti vprašanje naše zaznave.

34

35

Ekološka inteligenca

Česa ne vemo

Naši možgani so se pretanjeno razvili, da se natančno in v hipu odzovejo na določen obseg nevarnosti, na katere lahko naletimo v naravi. Narava je možganski tokokrog »programirala« za preplah, da opazimo in se takoj odzovemo na predmete, ki letijo proti nam, na grozeče obrazne kretnje, na renčeče živali in podobne nevarnosti v našem neposrednem fizičnem okolju. Ta naravni program nam je pomagal preživeti do sedanjosti. Toda nič v naši evolucijski preteklosti ni oblikovalo naših možganov, da bi opazili manj otipljive grožnje, kot so, denimo, počasno segrevanje planeta, zahrbt­ no širjenje uničujočih kemičnih delcev v zraku, ki ga dihamo, in živilih, ki jih uživamo, ali neizprosno množično uničevanje rastlinstva in živalstva na našem planetu. Lahko opazimo grozeči obraz tujca in takoj začnemo hoditi v nasprotno smer. Ko pa gre za svetovno segrevanje, le skomignemo z rameni. Naši možgani odlično obvladujejo trenutne grožnje, spodleti pa jim pri nevarnostih, ki nam grozijo v neopre­deljeni prihodnosti. Človeški zaznavni aparat vsebuje nezaznavne meje, pragove, pod katerimi ne opazimo, kaj se dogaja. Občutke nam omejujejo meje, ki pa same ostajajo zunaj naše zaznave. Obseg zaznave nam je izklesala narava z izpostavljenostjo plenilcem, strupom in množici drugih nevarnosti, ki so ogrožale preživetje naše vrste. V tistih časih zob in krempljev je bila človeška življenjska doba zgolj kakih 30 let. Evolucijski »uspeh« je pomenil, da ste živeli dovolj dolgo, da ste imeli otroke, ki so nato sami živeli dovolj dolgo, da so imeli otroke. Danes pa živimo dovolj dolgo, da umremo zaradi raka, ki se lahko razvija tri desetletja ali več.

Izumili smo industrijske postopke in se prepustili življenjskim navadam, ki lahko postopno spodkopavajo ozko nišo temperature, kisika, izpostavljenosti sončni svetlobi in vsega drugega, kar omogoča človeško življenje. Toda spremembe, ki se lahko odrazijo v višji stopnji rakavosti ali v vztrajnem segrevanju planeta, so pod pragom naše čutne zaznave. Naš zaznavni sistem ne prepozna signalov nevarnosti, kadar grožnja prihaja v obliki postopnega zviševanja svetovne temperature ali drobnih delcev kemikalij, ki se sčasoma kopičijo v našem telesu. Zanje naši možgani nimajo vgrajenega opozorilnega radarja.

Naši možgani so precizno naravnani za takojšnje odkrivanje nevarnosti v svetu, v katerem ne živimo več. Naš današnji svet pa je poln nevarnosti, ki jih ne vidimo, slišimo, okušamo ali vohamo. Možganski sistem odziva na grožnje je vedno znova preslepljen. Čeprav so človeški možgani izjemno pozorni na grožnje, ki jih lahko zaznamo, pa niso prilagojeni za spopadanje s tistimi nevarnostmi, s katerimi se soočamo na ekološki fronti: to so nevarnosti, ki pridejo postopno ali na mikroskopski ravni ali globalno. Naši možgani so pretanjeno naravnani za zaznavanje sprememb v svetlobi, zvoku, tlaku in podobnem v ozkem obsegu – to je območje zaznavanja, v katero sodijo tigri in neprevidni vozniki. Vse to sproži naš sistem, ki se v nekaj milisekundah odzove na nevarnost. Te znane grožnje začutimo enako jasno, kot vidimo vžigalico, ki se prižge v temni sobi – ekološke nevarnosti pa enako slabo, kot opazimo prižgano vžigalico v dobro osvetljeni sobi.

Psihofiziki uporabljajo izraz »komaj zaznavna razlika« za opisovanje najmanjše spremembe, ki jo naša čutila še lahko zaznajo v čutnih signalih, kot sta tlak ali prostornina. Ekološke spremembe, ki oznanjajo grozečo nevarnost, pa so pod tem pragom, preblage so, da bi jih naši čutni sistemi sploh zaznali. Nimamo razvitih detektorjev in tudi ne nagonskih odzivov za te meglene vire nevarnosti. Človeški možgani so prilagojeni, da opazijo nevarnosti v svojem čutnem polju. Toda da bi preživeli danes, moramo zaznati grožnje, ki so zunaj našega praga zaznave. Nevidno moramo narediti vidno.

Kot pravi harvardski psiholog Daniel Gilbert: »Znanstveniki tožijo nad dejstvom, da se svetovno segrevanje dogaja prehitro, toda dejstvo je, da se ne dogaja dovolj hitro. Ker spremembe, ki se zgodijo postopno, komaj opazimo, sprejemamo stvari, ki jih ne bi dovolili, če bi se zgodile nenadoma. Onesnaženost našega zraka, vode in hrane se je v času našega življenja dramatično povečala. Toda dogajalo se je postopno, dan za dnem, in spreminjalo naš svet v ekološko nočno moro, ki je naši stari starši ne bi nikoli dopustili.«

36

37

Ekološka inteligenca

Česa ne vemo

ŽIVLJENJSKE LAŽI, PREPROSTE RESNICE Norveški dramatik Henrik Ibsen je skoval izraz »življenjske laži« za zgodbo, s katero se tolažimo, da si prikrijemo bolj bolečo resnico. Ko gre za polno ceno ekološke ignorance na trgu, uporabljamo življenjsko laž, da to, česar ne vemo ali ne moremo videti, ni pomembno. V resnici naša brezbriž­ nost za posledice skupnega seštevka vsega, kar kupujemo in delamo, in naše neodgovorne potrošniške navade povzročajo številne najrazličnejše grožnje okolju in zdravju.

Vsaka življenjska laž zahteva prikladno zgodbo, s katero prikrijemo preprosto resnico. Vzemimo recikliranje. Govorimo si: »Saj recikliram svoje časopise in steklenice, poleg tega hodim v trgovino s svojo vrečko.« In se počutimo nekoliko bolje, češ, opravili smo svoj del naloge. Čeprav je tako recikliranje hvalevredno – in je vsekakor boljše kot nič – niti zdaleč ni dovolj, da bi stanje popravili. Z recikliranjem samo hranimo svojo samoprevaro, ker ustvarimo trenutni zeleni mehurček, ki daje iluzijo, da s svojimi individualnimi prizadevanji rešujemo problem.

Industrijski oblikovalec William McDonough pravi takole: »Recikliranje pomeni le, da bomo reciklirali svoje toksine.« Razlog: preveč kemikalij, ki se rutinsko uporabljajo pri proizvodnji stvari, ki jih uporabljamo, postane uničujočih, ko se sprostijo v okolje. Ko pošljemo svoje smeti na odlagališče, smo soudeleženi pri spreminjanju našega krajevnega smetišča v manjše toksično žarišče. Kot pravi pregovor: »Ničesar ni mogoče vreči ‚stran‘. Vse namreč ostane tukaj, na planetu Zemlji.« Pri recikliranju bi se lahko veliko bolje odrezali. Kot predlaga McDonough v svoji pionirski knjigi Od zibelke do zibelke (Cradle to Cradle), bomo nekega dne imeli popolno recikliranje, kjer bo mogoče popolnoma vse dele proizvoda ponovno uporabiti v novih izdelkih ali pa jih popolnoma razgraditi do molekul, ki jih lahko narava dobro vsrka. Za zdaj pa se zadovoljujemo z na videz dovolj dobro izbiro glede na možnosti – ker se predvsem ne zavedamo, da imamo na voljo le določen in zelo omejen obseg možnosti.

V tem pomenu recikliranje prispeva k življenjski laži, da že zdaj po­č­ nemo, kar je pomembno, čeprav je v resnici vse skupaj le kaplja v morje postranske škode, ki jo stvari, ki jih kupujemo in uporabljamo, povzročajo ljudem in planetu. V tej luči so lahko »zelene« nalepke in programi recikliranja tudi škodljivi. Zazibajo nas namreč v iluzijo, da delamo dovolj, medtem ko v resnici zanemarjamo negativne vplive vsega, kar kupimo in naredimo. Človeštvo si ne more več privoščiti, da s temi tolažilnimi zgodbami prikriva golo in bolečo resnico.

Vikram Soni in Sanya Parikh razgaljata, kako lahko v njuni rodni Indiji in drugih delih sveta v razvoju sam izraz »razvoj« skriva uničevanje ob­sež­nih naravnih površin z gradnjo velikanskih jezov in drugimi enormnimi gradbenimi projekti. Pazljiva izbira izrazov namreč prikriva bridko resnico. Nepremičninski agenti in urbanisti, na primer, uporabljajo izraz »vodna akumulacija«, ko gre za pretirano črpanje iz vodonosnika ali grad­njo na poplavni ravnici. Soni in Parikhova prav tako dvomita o izrazu »trajnostno« gospodarjenje z gozdovi, ko gre v resnici za sečnjo naravnih gozdov in njihovo nadomeščanje z monokulturo. Tudi če za vsako posekano drevo v primarnem gozdu zasadimo dve novi, s tem ne nadomestimo bogastva izgubljene biotske raznovrstnosti.

Take življenjske laži ustvarjajo skrivno zaroto – tihi dogovor med vsemi nami, da se ne posvečamo iskreno skritim vplivom naših odločitev. Za vsako skupino, od družine do podjetja in do družbe v celoti, obstajajo štiri pravila pozornosti. Ta urejajo naše razmerje med informacijami in neved­ nostjo in imajo zato obsežne posledice.

Prvi dve pravili določata, katere informacije so nam skupne. Prvo pravilo: Kaj opazimo? Ko gre za proizvod, je to, kar opazimo, večinoma tisto, kar je v njem za nas koristno. Za proizvajalca je to čisti prihodek. Za potrošnika cena in vrednost. Drugo pravilo: Kako to poimenujemo? V ekonomskem pogledu je za podjetje cena proizvoda lahko »konkurenčna« prednost. Za potrošnika je »dober nakup«.

Drugi par pravil določa našo raven nevednosti. Tretje pravilo: Česa ne opazimo? To, česar nismo opazili na prostem trgu, so skriti stroški, ki

38

39

Ekološka inteligenca

Česa ne vemo

jih povzročajo stvari, ki jih izdelujemo, prodajamo in kupujemo, našemu planetu in njegovim prebivalcem. Četrto pravilo: Kako o tem govorimo?

Oziroma kaj govorimo, da ohranimo slepo pego prikrito. Kar se trgovine tiče, je to geslo »Samo cena šteje, drugo ni pomembno«.

Ta štiri pravila lahko na novo formuliramo v okvirih ekonomske teorije.

Na trgu predstavlja to, kar vidimo in poimenujemo, informacijo, ki jo imamo o določenem proizvodu. Tisti vidiki proizvoda, ki ostanejo neopaženi in zato neimenovani, predstavljajo našo nevednost. Ta pravila pozornosti pojasnjujejo, zakaj, na žalost, kupci ne kaznujejo škodljivih vplivov proizvoda in ne nagradijo njegovih spodbudnih vplivov.

V krogih Anonimnih alkoholikov pravijo tihemu dogovoru prijateljev in družine, ki nočejo sprevideti dejstva, da je nekdo postal alkoholik in potrebuje pomoč, »slon v sobi«. Mi pa nočemo sprevideti druge različice slona v sobi: same sobe in neprepoznanih vplivov vsega, kar je v njej.

Večina svetovne pozornosti je usmerjena na ekološke izboljšave, ki jih lahko naredijo posamezniki – izboljševanje vplivov naših navad pri vožnji, uporabi energije v stanovanju ipd. Toda z vidika LCA pomeni to, kar delamo s stvarmi, ki jih imamo v lasti, le eno stopnjo v življenjskem ciklu proizvodov. Ta stopnja pa ima le malo ali nobene zveze z najhujšimi ekološkimi učinki posameznega proizvoda. Če se osredotočamo zgolj na to, kako se vedemo, zanemarimo obsežno in obetavno področje za spremembe.

Določeni teoretiki trdijo, da smo vsi nemočne žrtve nečesa, kar ima že razsežnosti zarote. S stališča nekaterih so brezizrazne korporacije prikladni grešni kozli za naše tegobe. S stališča nekaterih od teh korporacij, pa so sile nerazumja utelešene v aktivistih, ki se zavzemajo za poslovno popolnoma nesmiselne spremembe. V podjetjih ta miselni zasuk pomeni prevaliti breme odgovornosti za sprejemanje težkih odločitev na nekoga drugega – inženirja, strokovnjaka, svetovalca, vlado. Iskanje grešnih kozlov je bila vedno priljubljena rešitev za človeško psiho. Psihoanalitiki pravijo temu »projekcija«, izpostavljanje naših nesposobnosti in prenašanje krivde zanje na nekoga – ali nekaj – drugega.

Tako početje lahko preprosto odseva, kako naše samozavajanje usmerja naš občutek nemoči. Iskanje grešnih kozlov ponuja vse prelahek izhod.

Vsak med nami je namreč obenem žrtev in zlobnež. Naše navade in potrošnja – stvari, ki jih vsak med nami kupuje in počne – so gonilo prav tistih učinkov, ki jih obsojamo. Kadar prižgem stikalo za luč ali vklopim mikrovalovno pečico, ki jo napaja elektrika iz termoelektrarne na premog, prispevam majceno količino toplogrednih plinov v ozračje. Kadar vi naredite enako, se zgodi prav tako. In če na milijone ali milijarde ljudi to počne dan za dnem desetletja ali stoletja, dobimo svetovno segrevanje.

S tem, ko si predstavljamo neko fantazemsko silo, katere žrtve smo postali – recimo »te pohlepne korporacije« – se izogibamo spraševanju o svojih vplivih. To je prikladna rešitev, ki nam omogoča, da se izognemo nelagodju ob soočanju s svojim početjem, s katerim prispevamo k zlorabam nad naravnim svetom. Toda v sedanji krizi ni zlobnežev iz zakulisja, ni skrite kabale ali zlih zarotnikov. Vsi smo vpeti v mrežo sistemov trgovine in proizvodnje, ki vztrajno povzročajo naše težave. Žalostna resnica je, da je naša vloga žrtev in storilcev hkrati posledica kolektivnih navad in tehnologije, ki smo jih podedovali iz bolj nedolžnega časa, ko je bilo še mogoče živeti ne oziraje se na ekološke posledice naših dejavnosti.

Poslovni svet se odziva na želje potrošnikov. Prosti trg nam – vsaj teoretično – zagotavlja to, kar hočemo kupiti. Toda to pomeni, da lahko vsak med nami na vsakem koraku postane aktivni dejavnik obsežnih postop­ nih izboljšav, ki jih tako obupno potrebujemo. Inteligenca, ki nas lahko reši pred nami samimi, zahteva skupno ozaveščenost in usklajena prizadevanja vseh nas – kot potrošnikov, poslovnežev in državljanov.

40

41

4 _______________

EKOLOŠKA INTELIGENCA

Vasica Sher v Tibetu se že več kot tisoč let drži pri življenju kljub neprijaz­ ni legi, ugnezdena na ozki polici na strmem gorskem pobočju. Ta kraj na suhi Tibetanski planoti prejme le 75 milimetrov dežja na leto. Toda vsako kapljico zberejo v starodavni namakalni sistem. Povprečna letna temperatura je blizu ledišča, med decembrom in februarjem pa živo srebro ostaja med minus 7 in minus 15 stopinjami Celzija. Ovce iz te pokrajine imajo izjemno debelo volno, ki neverjetno dobro zadržuje toploto. Domačini predejo to volno in iz nje pletejo oblačila in odeje, ki jim pomagajo vzdržati strupeno mrzle zime z le malo ogrevanja poleg ognja v ognjišču.

Hiše iz kamenja in protja je treba vsakih 10 let na novo prekriti. Vrbe, zasajene vzdolž namakalnih kanalov, zagotavljajo kritino za strehe. Vsakič, ko odrežejo kakšno vejo za prekrivanje streh, nacepijo na drevo novo.

Vrba živi okoli 400 let in ko katera odmre, posadijo novo. Človeške odpadke reciklirajo kot gnojilo za zelišča, zelenjavo, polja ječmena – vir tsampe, osnovne hrane domačinov – in koreničje, ki ga shranijo za zimo.

Prebivalstvo Shera ostaja že stoletja enako, okoli 300 ljudi. Jonathan Rose, ustanovitelj gibanja za stanovanjske hiše, ki so obenem zelene in 43

Ekološka inteligenca

Ekološka inteligenca

poceni, in tudi sam gradbinec, odkriva koristne poduke v domiselnih načinih, ki so jih razvili domačini, da preživijo v nevarnih nišah, kot je Sher.

Rose pravi: »Če lahko vas preživi v svojem ekosistemu tisoč let, je to resnično trajnostni način življenja.« Tibetanci seveda nimajo edini te zavidljive sposobnosti iskanja preprostih rešitev za zastrašujoče izzive preživetja in se celo uspešno preživljajo v najbolj negostoljubnem okolju. Domorodna ljudstva od arktičnega kroga do Sahare preživijo le zaradi poznavanja naravnih sistemov, ki jih obdajajo in katerim so se pretanjeno prilagodili ter zasnovali načine življenja, ki najbolje ustrezajo tem sistemom. Vasica Sher je za preživetje odvisna od trojega: sončne svetlobe, dežja in modrosti o dobrem izkoriščanju virov.

V sodobnem življenju so se take sposobnosti in modrost izgubile. Na začetku 21. stoletja je družba izgubila stik s tisto edinstveno občutljivost­ jo, ključno za preživetje naše vrste. Naše vsakodnevno življenje poteka popolnoma brez stika z nasprotnimi učinki, ki jih s svojim početjem povzročamo svetu okoli nas. Naš kolektivni razum ima slepe pege, ki prekinjajo stik med našimi vsakodnevnimi dejavnostmi in krizami, ki jih te dejavnosti povzročajo v naravnih sistemih. Zaradi globalnega dosega industrije in trgovine pa segajo vplivi našega načina življenja tudi v najbolj oddaljene kotičke planeta. Naša vrsta grozi, da bo porabila in onesnažila naravni svet veliko hitreje, kot se je naš planet sposoben obnavljati.

O modrosti, kakršna je tista, ki vsa ta stoletja ohranja majhno himalajsko vasico pri življenju, razmišljam kot o »ekološki inteligenci«, naši sposobnosti, da se prilagodimo svoji ekološki niši. Ekološko se nanaša na razumevanje organizmov in njihovih ekosistemov, inteligenca pa pomeni sposobnost, da se učimo iz izkušenj in učinkovito ravnamo z našim okoljem. Ekološka inteligenca nam omogoča uporabiti priučena spoznanja o tem, kako človeška dejavnost vpliva na ekosisteme, da bomo delali manj škode in znova zaživeli trajnostno v naši niši – ta niša pa je danes ves planet.

Današnje grožnje zahtevajo, da izostrimo novo občutljivost, sposobnost prepoznavati skrito mrežo povezav med človeško dejavnostjo in naravnimi sistemi ter pretanjeno prepletenost njihovih medsebojnih stikov.

Ta prebuditev za nove možnosti mora obroditi sad v kolektivnem odpiranju oči, v premiku v naših najosnovnejših domnevah in predstavah. Ta premik bo gonilo sprememb v trgovini in industriji, pa tudi v naših posameznih dejanjih in vedenju.

Harvardski psiholog Howard Gardner je na novo postavil način našega razmišljanja o inteligenčnem količniku s trditvijo, da obstaja poleg tiste inteligence, ki nam pomaga, da se dobro odrežemo v šoli, še več drugih vrst inteligence, ki nam prav tako pomagajo, da se dobro odrežemo v življenju.

Gardner je naštel sedem vrst inteligence, od prostorskih sposobnosti arhitekta do medosebnih znanj, ki so lastnost velikih učiteljev in voditeljev.

Pravi, da te inteligence vključujejo edinstveni talent in sposobnost, ki sta nam pomagala, da smo se prilagodili izzivom, s katerimi smo se soočali kot vrsta, in da še naprej koristijo našemu življenju.

Edinstvena človeška sposobnost prilagajanja načina življenja skoraj vsem skrajnostim podnebja in geoloških razmer na Zemlji to vsekakor po­ trjuje. Gardner pravi, da ima prepoznavanje vzorcev vseh vrst morda korenine v prvobitnem razumevanju delovanja narave, kot je razvrščanje stvari v različne naravne skupine. Takšne darove kažejo vse domorodne kulture, ki so se prilagodile svojemu posebnemu okolju.

Sodobni izraz ekološke inteligence presega sposobnost domorodnih naravoslovcev, da razvrščajo in prepoznavajo vzorce v naravi, in vključuje znanosti, kot so kemija, fizika in ekologija (med mnogimi drugimi). Spoznanja teh ved pa prenaša na dinamične sisteme, kjer koli in na kakršni koli ravni delujejo, od molekularne do globalne. To znanje o tem, kako delujejo stvari in narava, vključuje prepoznavanje in dojemanje neštetih interakcij med umetnimi in naravnimi sistemi. To razumem pod izrazom ekološka inteligenca. Samo taka vseobsegajoča občutljivost nam lahko omogoči videti medsebojne povezave med našimi dejanji in njihovimi skritimi vplivi na planet, naše zdravje in naše družbene sisteme.

Ekološka inteligenca združuje te razumske sposobnosti s sočutjem za vse življenje. Tako kot družbena in čustvena inteligenca gradita na

44

45

Ekološka inteligenca

Ekološka inteligenca

sposobnostih, da se vživimo v stališča drugih, da z njimi čutimo in jim pokažemo svojo skrb, prenaša ekološka inteligenca to sposobnost na vse naravne sisteme. Takšno sočutje kažemo, kadar koli občutimo tesnobo ob znamenjih »bolečine« planeta ali sklenemo, da bomo ravnali bolje. Ta razširjena empatija dodaja razumski analizi vzroka in posledice motivacijo za spremembe.

Da bi črpali iz virov te inteligence, moramo preseči mišljenje, ki postavlja človeštvo zunaj narave. Dejstvo je, da smo neločljivo povezani z ekološkimi sistemi in da nanje vplivamo v dobrem ali slabem – in ti enako vplivajo na nas.

Odkriti moramo vse načine delovanja te intimne medsebojne povezanosti, da bomo zagledali skrite vzorce, ki povezujejo človeško dejavnost s splošnim naravnim tokom, spoznali naše resnične vplive nanj in se naučili ravnati bolje.

Soočamo se z evolucionarno pomanjkljivostjo: načini razmišljanja, ki so v davni preteklosti vodili našo prirojeno ekološko inteligenco, so bili zelo primerni za grobo resničnost prazgodovine. Zadoščala nam je naravna težnja po goltanju kar se da veliko sladkorja in maščob, da bi se zredili do naslednje lakote. Bilo je dovolj, da so naši olfaktorni možgani poskrbeli, da so toksini sprožili bruhanje in gnus v odziv na pokvarjeno hrano in da je naše živčevje sprožilo alarm, ki nas je pognal v beg pred plenilci. Ta naravna zdrava pamet je pripeljala našo vrsto na prag civilizacije.

Toda poznejša stoletja so otopila preživetvene sposobnosti milijard posameznikov, ki živijo sredi modernih tehnologij. Poklicni pritiski nas silijo, da obvladamo izjemno specializirano znanje in da se sami obračamo na druge strokovnjake za pomoč pri nalogah, ki so zunaj našega področ­ ja. Vsak med nami se morda odlikuje na zelo ozkem področju, toda vsi smo odvisni od sposobnosti strokovnjakov – kmetov, računalniških inženirjev, dietetikov, mehanikov – da življenje deluje za vse. Ne moremo se več zanašati le na svojo pozorno naravnanost na naravni svet in tudi ne na krajevno modrost, ki se je prenašala skozi rodove in ki domorodnim ljudstvom še zdaj omogoča živeti v sožitju z njihovim koščkom planeta.

Ekologi nam povedo, da naravni sistemi delujejo na mnogih ravneh.

Na makro ravni so globalni biogeokemični cikli, kot je pretok ogljika, kjer je mogoče premike v razmerjih elementov meriti ne le v letih, temveč v stoletjih in geoloških dobah. Ekosistem gozda uravnoteža medsebojno prepleteno igro rastlin, žuželk in drugih vrst živali vse do bakterij v prsti.

Vsaka od teh vrst si je poiskala ekološko nišo, ki jo izkorišča. Njihovi geni pa se razvijajo skupaj. Na mikro ravni pa lahko potek ciklov merimo v milimetrih ali mikronih, potekajo pa v sekundah.

Kako vse to zaznavamo in razumemo, pa pomeni odločilno razliko. »Drevo, ki nekaterim izvabi solze radosti v oči, je za druge le zelena stvar, ki jim stoji na poti,« je pred dvema stoletjema zapisal pesnik William Blake. »Nekateri vidijo naravo v celoti nesmiselno in popačeno, nekateri redki pa vidijo naravo v celoti. Toda v očeh človeka z domišljijo je narava domišljija sama. Kakršen je človek, tako vidi.« Ko gre za pogled na naravo, imajo razlike v zaznavanju velike posledice. Severni medved, ki je obtičal na osamljeni ledeni plošči sredi morja, ali izginjajoči ledenik sta pretresljiva simbola nevarnosti, ki nam grozijo zaradi svetovnega segrevanja. Toda neprijetne resnice se ne končajo pri tem – konča se le naša kolektivna sposobnost, da jih zaznavamo. Izostriti moramo povečavo in razširiti doseg našega pogleda na naravo, da bomo videli tako vplive sintetičnih kemikalij, ki povzročajo okvare celic v žlezah z notranjim izločanjem, kot tudi počasno zviševanje morske gladine.

Nimamo ne senzorjev ne prirojenega možganskega sistema, zasnovanih, da bi nas opozarjali na neštete načine, s katerimi človeška dejavnost razžira našo planetarno nišo. Pridobiti moramo novo občutljivost za neznane oblike nevarnosti, zunaj tistih, ki jih alarmni radar našega živčnega sistema lahko zazna – in se naučiti, kako se spopasti z njimi. Tu pa nastopi ekološka inteligenca.

Neokorteks, razmišljajoči možgani, se je razvil kot naše najbolj vsestransko možgansko orodje za preživetje. Česar nespremenljivi refleksni tokokrogi v naših možganih ne zmorejo spoznati, lahko neokorteks odkrije, dojame in uravnava, kot je potrebno. Lahko se poučimo o skritih

46

47

Ekološka inteligenca

Ekološka inteligenca

posledicah naših dejanj in se naučimo, kako ukrepati. S tem bomo negovali pridobljeno sposobnost, da nadomestimo pomanjkljivosti naših vnaprej programiranih načinov zaznavanja in mišljenja.

Različica ekološke inteligence, ki jo človeštvo tako nujno potrebuje, zahteva, da to splošno področje dela z roko v roki z že zasnovanimi možganskimi moduli za preplah, strah in gnus. Narava je zasnovala olfaktorni korteks, da nas usmerja po naravnem kozmosu vonjev, na katere pa danes le redko naletimo. Prirojena razumska mreža za preplah v amigdali učinkovito prepoznava le omejen – in večinoma zastarel – obseg nevarnosti.

Teh področij ni lahko na novo programirati, če se jih sploh da, saj so večinoma nespremenljiva. Toda naš neokorteks – ki nam omogoča namerno učenje – lahko nadomesti naše naravne slepe pege.

Vonji so le kombinacije hlapljivih molekul, ki jih nosi od nekega objekta in dosežejo naš nos. Naši olfaktorni možgani jim določijo pozitivni ali negativni predznak in ločijo zaželene od odbijajočih. Svež kruh od razkrajajoče se mrhovine. Toda življenje zdaj zahteva, da se priučimo vonja svežega nanosa barve ali značilne arome popolnoma novega avtomobila, ki je posledica hlapljivih umetnih kemičnih spojin, te pa v našem telesu delujejo toksično in se jim moramo izogibati. Prav tako moramo pridobiti priučen opozorilni sistem za igrače, ki vsebujejo svinec, za pline, ki onesnažujejo zrak, ki ga dihamo, in za toksične kemikalije v naši hrani, ki jih ne moremo okusiti ali videti. Da so te stvari nevarnosti, lahko »vemo« samo posredno, po znanstvenih odkritjih – to pa je drugačna vrsta vedenja. Nekaj, kar lahko nazadnje postane priučena čustvena reakcija, se mora začeti z razumskim spoznanjem.

Ekološka inteligenca nam omogoča, da dojamemo sisteme v vsej njihovi kompleksnosti, pa tudi medsebojno igro med naravnim in umetnim svetom. Toda to razumevanje zahteva velik obseg znanja. Tako velik, da ga zgolj eni možgani ne morejo vsega shraniti. Pri usmerjanju z ekološko inteligenco vsak med nami potrebuje pomoč drugih. Moramo sodelo­vati.

V psihologiji je ustaljeno prepričanje, da je inteligenca v posamezniku.

Toda ekološke sposobnosti, ki jih potrebujemo za preživetje danes, morajo

biti kolektivna inteligenca, takšna, ki se jo učimo in jo obvladamo kot vrsta in je razpršena v daljnosežnih mrežah ljudi. Izzivi, s katerimi se soočamo, so veliko preveč raznovrstni, preveč pretanjeni in preveč zapleteni, da bi jih lahko razumela in premagala ena sama oseba. Za njihovo prepoznavanje in reševanje so potrebna zavzeta prizadevanja izjemno razno­like in obsežne skupine strokovnjakov, poslovnežev, aktivistov – vseh nas. Kot skupina se moramo naučiti, s katerimi nevarnostmi se soočamo, kaj so vzroki zanje in kako jih narediti neškodljive po eni strani in, po drugi strani, sprevideti nove priložnosti, ki jih te rešitve ponujajo. Za vse to pa potrebujemo skupinsko odločenost.

Evolucionarni antropologi prepoznavajo razumske sposobnosti, potrebne za skupno inteligenco, kot značilno človeško sposobnost. Lastnost, ki je bila tako ključna za preživetje naše vrste v njenih najzgodnejših obdobjih. Povsem nazadnje, tako rekoč pred kratkim, pa so človeški možgani dobili družbeno inteligenco. Ta je zgodnjim ljudem omogočila, da so uporabili zapleteno sodelovanje za lov, starševstvo in preživetje. Danes moramo prav te sposobnosti kar najbolje izkoristiti za skupno opazovanje, kako preživeti nov niz izzivov, ki so pred nami.

Kolektivno porazdeljena inteligenca širi ozaveščenost, bodisi med prijatelji ali sorodniki, v podjetju ali po vsej kulturi. Kadar koli ena oseba dojame del te kompleksne mreže vzrokov in posledic in ga sporoči drugim, postane to spoznanje del skupinskega spomina. Nanj se potem lahko opre vsak posamezen član družbe, ko to potrebuje. Takšna skupna inteligenca raste s prispevki posameznikov, ki večajo to razumevanje in ga širijo med preostale med nami. Zato potrebujemo izvidnike, raziskovalce, ki nas opozarjajo na ekološke resnice, s katerimi smo bodisi izgubili stik ali pa so jih odkrili na novo.

Velike organizacije utelešajo tako porazdeljeno inteligenco. V bolnišni­ ci opravlja laboratorijski tehnik učinkovito svoj niz nalog, medicinska sestra drugega, radiolog pa spet drugega. Vsi pa usklajujejo vse te sposobnosti in znanje, da so pacienti deležni dobre zdravstvene nege. V podjetju predstavljajo oddelki prodaje, trženja, financ in strateškega planiranja

48

49

Ekološka inteligenca

Ekološka inteligenca

vsak svoje področje znanja, vendar s pomočjo usklajenega, skupnega razumevanja vsi ti deli delujejo kot celota.

Zaradi svoje kolektivne narave je ekološka inteligenca sinergična z družbeno inteligenco, kar nam daje sposobnost usmerjanja in usklajevanja naših prizadevanj. Umetnost učinkovitega skupinskega dela, ki jo do potankosti obvladajo le vrhunske ekipe, povezuje sposobnosti, kot so empatija in vizionarstvo, iskrenost in sodelovanje, da ustvari tesne medosebne stike. Ti pa omogočajo, da informacije med pretokom pridobijo dodatno vrednost. Sodelovanje in izmenjava informacij sta ključna za zbiranje nujnih ekoloških spoznanj in za potrebno podatkovno bazo, ki nam omogoča delovanje za večje dobro.

Način, kako žuželke rojijo, opozarja še na en način, kako bi lahko ekološko inteligenco porazdelili medse. V koloniji mravelj nobena posamezna žuželka ne dojame celotne slike in nobena ne vodi drugih mravelj (matica samo odlaga jajčeca). Vsaka mravlja sledi preprostim pravilom in skupaj delujejo na nešteto načinov, da dosežejo zastavljene cilje. Mravlje odkrijejo pot do vira hrane z upoštevanjem vcepljenih pravil, kot je iti po najmočnejši feromonski sledi. Inteligenca roja omogoča doseganje višjega cilja, ker veliko število osebkov sledi istim preprostim načelom. Nobenemu od osebkov ni treba usmerjati skupinskih prizadevanj, da bi dosegli splošni cilj, prav tako ni nobene potrebe po osrednjem vodji.

Ko gre za naše kolektivne ekološke cilje, lahko pravila roja povzamemo takole:

bi nas lahko tudi drugi posnemali. Če bi vsak od nas v človeškem roju sledil tem trem preprostim pravilom, bi lahko skupaj ustvarili silo, ki izboljšuje naše človeške sisteme. Nobeden med nami ne potrebuje vrhunskega načrta in nikomur ni treba dojeti vsega znanja. Vsi skupaj bomo potiskali naprej v stalnem izboljševanju človeških vplivov na naravo.

Znamenja rojevanja tega premika v kolektivni zavesti so že vidna povsod po svetu. Od vodstvenih ekip, ki si prizadevajo, da bi bilo poslovanje njihovih podjetij bolj trajnostno, do aktivistov po soseskah, ki delijo plat­ nene nakupovalne torbe za večkratno uporabo, da bi z njimi izpodrinili plastične vrečke. Kjer koli so ljudje povezani v ustvarjanju načinov medsebojnega sodelovanja z naravo, se naše nagnjenje do kratkotrajnega dobička spreminja v dolgoročen, bolj zdrav odnos. Zavzete raziskave neštetih nevarnosti, ki jih človeška dejavnost povzroča ekosistemom na našem planetu, kot je naraščajoča študija o svetovnem segrevanju, so šele začetek. Takšna prizadevanja pomagajo krepiti občutek nujnosti, toda ne smemo se ustaviti pri tem. Zbirati moramo neposredne, podrobne in dovršene podatke, ki lahko usmerjajo naša dejanja. Zato so potrebne temeljite in stalne analize, odločna disciplina – in želja po ekološki inteligenci.

1. SPOZNAJ SVOJE VPLIVE. 2. SPODBUJAJ IZBOLJŠAVE. 3. NAUČENO PRENAŠAJ NA DRUGE. Takšna inteligenca roja bi vodila v stalno nadgrajevanje naše ekološke inteligence s pozornostjo na resnične posledice tega, kar delamo in kupujemo, z odločenostjo, da jih spremenimo na bolje in širimo, kar vemo, da 50

51

ZAHVALE

Ekološka inteligenca je že po sami svoji naravi na široko razporejena med ljudmi. Vsak med nami je ima vsaj malo, nekateri pa je imajo zelo veliko.

Pri mojih raziskovanjih so mi ves čas pomagali nešteti posamezniki, med katerimi se tu lahko zahvalim samo nekaterim.

Najprej je tu veliko poznavalcev tega področja, ki se pojavljajo v tej knjigi in so me poučili, ko sem se pogovarjal z njimi. Iz teh pogovorov sem ogromno izvedel in sem jim izjemno hvaležen. Poleg tistih, ki sem jih neposredno navajal ali omenil v besedilu, sem velik dolžnik naslednjim: Larry Brilliant je predvsem podžgal moje razmišljanje o vsem tem. Shosha­na Zuboff in James Maxmin sta mi v svoji pionirski knjigi The Support Economy pomagala razumeti tržno moč ljudi, ki »glasujejo s svojim denarjem«.

Ben Shedd mi je prvi pokazal, kako narediti črtne kode transparentne.

Michael Lerner me je navdihnil s trdnimi podatki o ekološkem zdravju. Že zgodaj sta me Myla Kabat-Zinn in Gary Cohen opomnila na skrita ekološka tveganja v vsakodnevnih izdelkih. Art Kleiner mi je pomagal 225

Ekološka inteligenca

videti problem s stališča vodilnega v podjetju. Steve Tuttleman mi je omo­gočil ključne vpoglede v poslovne realnosti in občutljivosti. William McDonough pa mi je odprl oči za realistično pot za prenovo svetovnega gradbeništva.

Druge koristne zamisli in nasvete so mi dali: Jessica Brackman, Ja­calyn Bennett, Richard Boyatzis, Matt Breitfelder, Eliza­beth Cuthrell, Steve Dane, Richard Davidson, Jake Davis, Darcy Rezac, Robin Elson, Deborah Gannon, David Goehring, Joseph Goldstein, Charles Halpern, Kate Harper, Mellody Hobson, Rus­sell Jaffe, Jon Kabat-Zinn, Lord Richard Layard, Tom Lesser, George Lucas, Harper Marshall, Charles Melcher, Daniel Melcher, David Meyer, Robert Ornstein, Stephan Rechstaffen, Diane Rose, Jeff Sable, Sharon Salzberg, Ed Skloot, Vikram Soni, Maggie Spiegel, Richard Weinberg in Weijun Zhang.

Jonathan Black je poskrbel za podrobno in ključno raziskovalno pomoč. Rowan Foster je opravil potrebne raziskave in skrbel, da je delo gladko teklo.

Posebna zahvala pa gre moji ženi Tari Bennett-Goleman, ker je bila, kot vedno, neprecenljiv vrelec spoznanj, modrosti in pozornosti.

226

Zbirka Ogledalo Daniel Goleman EKOLOŠKA INTELIGENCA Kako lahko zavedanje o skritih učinkih naših nakupov vse spremeni Prevedel Niki Neubauer Uredil Mitja Pucer Tehnično uredila Mojca Dariš Izdala založba Mladinska knjiga, Ljubljana 2011 Predsednik uprave Peter Tomšič Glavni urednik Miha Kovač Natisnjeno v ............

Prva izdaja, prvi natis Naklada 2500 izvodov Knjiga je natisnjena na recikliranem papirju