Fatimina dlan

Avtor svetovne uspešnice Morska katedrala

Ildefonso Falcones de Sierra (1958) je pravnik, oče štirih otrok. Živi in dela v Barceloni. Njegova prva uspešnica, roman Morska katedrala, je po izidu leta 2006 požela izjemen uspeh tako pri bralcih kot pri kritikih, ki ji skoraj niso namenili negativnih ocen. Knjiga je bila doslej prevedena v več kot trideset jezikov in dosegla večmilijonsko naklado. O velikem uspehu Falconesovega prvenca priča tudi kopica literarnih nagrad, med njimi leta 2006 nagrada za najboljši španski roman Euskadi de Plata in leta 2007 nagradi Qué Leer za najboljšo knjigo ter italijanska nagrada Giovanni Boccaccio za najboljšega tujega avtorja.

Ildefonso Falcones

Njegov drugi roman Fatimina dlan je na dobri poti, da ponovi uspeh zgodovinske mojstrovine o znameniti španski katedrali. Španija v 16. stoletju. Hernando je plavooki sin moriske, ki ga je pri trinajstih oskrunil španski duhovnik. V okolju prikrite muslimanske skupnosti, kjer živi, ga pripadniki skupnosti zaradi tega zaničujejo. Španci moriske nenehno preganjajo.

V enem od spopadov z vojsko kralja Filipa II. Hernando spozna Fatimo in se vanjo zaljubi. Zgodba pa se zaplete, saj mu Fatima nikakor ni usojena …

Če se musliman bojuje ali je prisoten na poganskem ozemlju, ni nujno, da je po videzu drugačen od tistih, ki ga obdajajo. Morda jim bo raje podoben ali pa jim bo prisiljen biti podoben, da bo njegovo ravnanje koristilo veri, podobno kot poučevanje, tolmačenje verskih skrivnosti in njihovo širjenje med muslimani, popravljanje povzročene škode ali kaj podobnega.

Ahmad Ibn Tejmija (1263–1328), znameniti arabski pravnik

Ildefonso Falcones

Fatimina

dlan

Fatimina

dlan

39,96 €

Zgodovinski roman o fantu, razpetem med dve veri in dve ljubezni

Naslov izvirnika: La mano de Fátima © 2009, Ildefonso Falcones de Sierra

©Za izdajo v slovenščini Založba Mladinska knjiga, d. d., Ljubljana 2009.

Vse pravice pridržane.

Prevedeno iz originalne izdaje; Random House Mondadori, Barcelona 2009.

Prevedla Barbara Pregelj

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: emka.si

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.134.2-311.6 FALCONES, Ildefonso Fatimina dlan / Idelfonso Falcones ; [prevedla Barbara Pregelj].

- 1. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2011. - (Zbirka Oddih) Prevod dela: La mano de Fátima ISBN 978-961-01-1616-5 255341312 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje,­distri­bu­iranje,­ javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

Ildefonso Falcones

Fatimina

dlan

Kazalo

I. V Alahovem imenu

11

II. V imenu ljubezni

257

IV. V imenu našega gospoda

709

III. V imenu vere Epilog

Avtorjeve opombe

529 869 879

Mojim sinovom: Ildefonsu, Alejandru, JosĂŠju MarĂ­i in Guillermu.

Če se musliman bojuje ali je prisoten na poganskem ozemlju, ni nujno, da je po videzu drugačen od tistih, ki ga obdajajo. Morda jim bo raje

podoben ali pa jim bo prisiljen biti podoben, da bo njegovo ravnanje koristilo veri, podobno kot poučevanje, tolmačenje verskih skrivnosti

in njihovo širjenje med muslimani, popravljanje povzročene škode ali kaj podobnega.

Ahmad Ibn Taymiya (1263–1328), znameniti arabski pravnik

I V Alahovem imenu S sovražnikom smo se borili vsak dan. V mrazu, vročini in lakoti, ko nam je primanjkovalo orožja in druge opreme, ko smo bili

ranjeni in smo umirali – dokler dobro oboroženega in pogumnega, bojevitega naroda, podobnega barbarom in Turkom, napo-

sled nismo porazili, ga premagali, pregnali z njegove zemlje in mu

odvzeli domove in imetje. Moške in ženske smo zajeli in zvezali, otroke pa prodali na dražbi ali odpeljali v neznano, stran od rodnega kraja … Vendar je bila to dvomljiva zmaga, dogodki pa tako

škodljivi, da smo premišljevali, ali nismo v resnici mi tisti, ki jih je Bog hotel kaznovati, in ne sovražnik.

Diego Hurtado de Mendoza Vojna za Granado, prva knjiga

1

Z

Juviles, Alpujarra, Granadsko kraljestvo Nedelja, 12. decembra 1568

vonjenje, ki je klicalo h glavni maši ob desetih dopoldne, je pretrgalo ledeno ozračje, ki je oklepalo majhno vasico na pobočjih Sierre Nevade. Njegovi kovinski odmevi so se izgubljali po globeli, kot bi se hoteli zaleteti v pobočje Contraviese, goske verige, ki na jugu zapira rodovitno dolino. Po njej tečejo reke Guadalfeo, Adra in Andarax, v katere se z zasneženih vrhov zlivajo številni pritoki. Za Contravieso se ozemlje Alpujarre razteza do Sredozemskega morja. Pod sramežljivim zimskim so­n­cem se je kakšnih dvesto mož, žensk in otrok – večina drsaje, skoraj vsi pa molče – napotilo proti cerkvi ter se zbralo pred njeni­ mi vrati.

Cerkev iz okrastega kamna brez vsakršnega zunanjega okrasja je bila podolgovat prostor, v katerem se je na eni strani dvigoval trden stolp z zvonom. Ob zgradbi se je nad neprehodno sotesko, ki se je iz Sierre Nevade spuščala v dolino, razprostiral trg. Iz njega so v smeri proti gorovju vodile ozke uličice, obdane z množico hiš, pobeljenih z apnom: enonadstropna ali dvonadstropna bivališča z majhnimi okni in vrati, ravnimi strehami ter okroglimi dimniki, ki so se končevali v obliki gobe. Na strehah so se na soncu sušili pa­ p­rike, fige in grozdje. Ulice so se polagoma vzpenjale po gorskem – 13 –

pobočju, zato so terasaste strehe spodnjih hiš segale do temeljev hiš nad njimi, kakor da bi stale ena na drugi.

Na trgu je nasproti cerkvenih vrat stala skupina nekaj otrok in starih kristjanov1 – od vsega dvajsetih starih kristjanov, kar jih je živelo v vasi – ter opazovala starko, ki je stala na vrhu cerkvenih stopnic. Ženska se je tresla in šklepetala z redkimi zobmi.

Moriski2 so v cerkev vstopili, ne da bi pogledali svojo sestro v veri, ki je tam stala že od zore, se oklepala zapaha na vratih in brez toplih oblačil kljubovala zimskemu mrazu. Zvon je pritrkaval in eden od otrok je pokazal žensko, ki se je tresla ob zvoku kemblja in skušala ohraniti ravnotežje.

Tišino je pretrgal smeh. »Čarovnica!« se je zaslišalo med krohotanjem.

Starkino telo je zadelo nekaj kamnov. Vznožje stopnišča so prekrili pljunki.

Pritrkavanje je potihnilo; kristjani, ki so še stali zunaj, so hitro vstopili v cerkev. V notranjosti je nekaj korakov od oltarja brez ogri­njala in plašča nasproti vernikov klečal velikanski moški temne, od sonca ožgane polti. Okoli vratu je imel vrv, v odročenih rokah pa prižgani sveči.

Pred dnevi je ta moški dal starki, ki je stala na stopnicah pred cerkvijo, srajco svoje bolne žene, da bi jo oprala v vodi, za katero se je govorilo, da je zdravilna. V tem naravnem izviru, skritem med skalami in gostim rastjem neprehodnega gorovja, niso nikoli prali perila, zato vaški župnik don Martín, ki je žensko presenetil med pranjem srajce, ni niti za trenutek podvomil, da je to čarovniški obred. Kmalu je sledila kazen: starka je morala v nedeljskem jutru stati 1 Institut čistosti krvi (šp. limpieza de sangre) je bil uveden v 16. stoletju, izvajati pa so ga začeli v 17. stoletju. Spre­ obrnjenim Judom je preprečeval, da bi opravljali pomembne funkcije v različnih institucijah (verskih, vojaških, univerzi­ tetnih, civilnih in cehovskih). Pozneje se je pravilo razširilo še na Mavre, protestante in vse, ki jih je procesuirala inkvizicija.

2 Moriski (šp. moriscos) so bili španski muslimani, po ukazu katoliških kraljev 14. februarja 1502 spreobrnjeni v krščansko vero. Na španskem ozemlju so obstajale štiri velike skupine Moriskov, ki so se med seboj precej razlikovale: v Granadskem kraljestvu so bili Moriski v večini, govorili so arabsko in ohranili svojo kulturno in versko specifiko, v Valencijskem kraljestvu je bila približno tretjina prebivalstva Moriskov, v Aragonu je bil njihov delež približno dvajset odstotkov celotnega prebivalstva, živeli pa so pretežno ob Ebru; v obeh Kastiljah in Extremaduri pa jih je bilo malo, živeli so le v nekaterih naseljih, kot sta Hornacho in Arévalo (op. prev.).

– 14 –

na stopnicah, izpostavljena javnemu zasmehovanju. Naivni Morisk, ki se je k njej zatekel po pomoč, pa je bil obsojen na pokoro: kleče je moral poslušati mašo, pri tem pa so ga opazovali udeleženci.

Ko so vstopili v cerkev, so se moški ločili od žensk, ki so s hče­ rami zasedle prve vrste. Pogled klečečega pokornika je bil izgub­ljen.

Vsi so ga poznali, bil je dober človek. Skrbel je za svojo zemljo in par krav. Saj je skušal le pomagati svoji bolni ženi! Počasi so se moški namestili v vrste za ženskami. Ko so vsi zasedli svoje mesto, so k oltarju stopili duhovnik don Martín, kaplan don Salvador in cerkovnik Andrés. Don Martín je bil okrogel, belkaste polti in rožnatih lic ter ozaljšan s svileno mašno obleko, obrobljeno z zlatom. Namestil se je na stol nasproti vernikov. Ob njem sta vsak na svoji strani stala kaplan in cerkovnik. Nekdo je zaprl cerkvena vrata; prepiha je bilo konec, zato so plameni sveč prenehali migljati. Tedaj se je zableščal mudejarsko3 obarvan opaž na stropu cerkve, ki se je kosal s preprostimi in pretresljivimi oltarnimi slikami ter slikami na stenah.

Cerkovnik, mlad fant, oblečen v črno, mršav in temnejše polti, tako kot večina vernikov, je odprl knjigo in hripavo rekel: »Francisco Alguacil.« »Tukaj.« Ko je preveril, od kod je prišel odgovor, je nekaj zapisal v knjigo. »José Almer.« »Tukaj.« Spet je nekaj zapisal. »Milagros García, María Ambroz …« Na klice so odgovarjale s »tukaj«, in ko je Andrés prebiral imena s seznama, so bili odgovori vedno bolj podobni godrnjanju. Cerkovnik je še vedno preverjal, ali so obrazi pravi, ter zapisoval v knjigo. »Marcos Núñez.« »Tukaj.« 3 Mudéjarji (šp. mudéjar) so bili španski muslimani, ki so tudi po krščanskem zavojevanju Iberskega polotoka ostali v Španiji; kljub temu da so izgubili večino politične oblasti (redke skupnosti so ohranile nekaj avtonomije), so smeli ohraniti svoje navade, jezik in vero. Skupnosti so se večkrat uprle: po propadlem uporu v Albaicínu in uporu granadskih Mudejarjev leta 1499 so se bili z ukazom leta 1502 prisiljeni spreobrniti v krščanstvo, tedaj so postali Moriski.

Beseda se uporablja tudi kot oznaka za arhitekturni slog, ki je krščanskim zgradbam dodajal muslimanske, andaluzijske elemente (op. prev.).

– 15 –

»Prejšnjo nedeljo te ni bilo pri maši,« je ugotovil cerkovnik. »Bil sem …« moški se je skušal opravičiti, toda ni našel besed.

Stavek je dokončal v arabščini in pomahal z nekim dokumentom. »Pridi sem,« mu je ukazal Andrés.

Marcos Núñez se je počasi prebijal skozi množico, dokler ni prispel do oltarja. »Bil sem v Ugíjarju,« se mu je tokrat le uspelo opravičiti in cerkovniku predati potrdilo.

Andrés ga je pogledal ter ga predal duhovniku. Ta ga je skrbno prebral, preučil podpis ter nazadnje s spačenim obrazom pokimal.

Opat kapiteljske cerkve v Ugíjarju je potrjeval, da je novi kristjan po imenu Marcos Núñez iz Juvilesa 5. decembra leta 1568 priso­ stvoval glavni maši v njihovi cerkvi.

Cerkovnik se je skoraj nevidno nasmehnil ter nekaj zapisal v knjigo, potem pa nadaljeval z neskončno dolgim seznamom novih kristjanov – muslimanov, ki jih je kralj prisilil, da so se dali krstiti in se spreobrnili v krščanstvo. Njihovo prisotnost pri sveti službi je mo­ ral preveriti vsako nedeljo, pa tudi ob drugih zapovedanih praznikih. Nekateri od poklicanih niso odgovorili – njihova odsotnost je bila skrbno zapisana. V nasprotju z Marcosom Núñezem, ki je imel potrdilo iz Ugíjarja, dve ženski nista mogli opravičiti svoje odsotno­ sti pri maši prejšnjo nedeljo, vendar sta se vseeno hiteli opravičevat.

Andrés je poslušal njuni opravičili in pogledal duhovnika. Prva je utihnila takoj, ko ji je don Martín z avtoritarnim gibom z roko ukazal, naj molči; druga pa je še naprej zatrjevala, da je zbolela. »Vprašajte mojega moža!« je zakričala in z nervoznim pogledom v vrstah za sabo iskala svojega moža. »On vam …« »Tišina, častilka hudiča!« Don Martínov krik je Moriskinjo osupnil, zato je le sklonila glavo. Cerkovnik je zapisal njeno ime: obe bosta morali plačati kazen v višini polovice reala.

Po dolgotrajnem preštevanju je don Martín začel z mašo, še pred tem pa pomignil cerkovniku, naj pokornika prisili, naj roki, v katerih je držal oltarne sveče, dvigne višje.

– 16 –

»V imenu očeta, sina in Svetega duha …« Obred se je nada­ ljeval, čeprav so le redki razumeli prebiranje Svetega pisma ali bili sposobni slediti vročičnemu ritmu obreda ter krikom, s katerimi jih je duhovnik karal med pridigo. »Ali verjamete, da vas bo voda iz tega izvira ozdravila?« Don Martín je pokazal na moškega, ki je klečal; njegov kazalec se je tresel in njegov obraz je bil naguban. »To je vaša pokora. Samo Kristus vas lahko odreši revščine in pomanjkanja, s katerima kaz­ nuje vaše razuzdano življenje, vašo bogokletnost in vaše bogo­ skrunstvo!« Večina med njimi sploh ni govorila špansko, pač pa se je s Špan­ci sporazumevala v aljamiadu, narečni mešanici arabščine in španščine. Kljub temu so vsi morali znati očenaš, zdravamarijo, vero, molitev Salve Regina in deset zapovedi v španščini. Mori­ skovske otroke je učil cerkovnik; moški in ženske so se jih učili pri verouku, ki so se ga morali udeleževati vsak petek in soboto, sicer jim je bila naložena denarna kazen, pa tudi poročiti se niso mogli. Le tedaj, ko so dokazali, da znajo molitve na pamet, so bili oproščeni pouka.

Med mašo so nekateri molili. Otroci, ki so pozorno sledili cer­ kovniku, so molili na ves glas, skoraj kriče, tako kot so jim na­ročili starši, ki so izkoristili premikanje kaplana – ta je po cerkvi hodil z nabirko – ter skrivaj molili: Allahu Akbar. Mnogi so šepetali in vzdihovali z zaprtimi očmi. »O, Milostni! Reši me mojih napak, mojih razvad …« se je slišalo med vrstami, ko se je don Salvador malo oddaljil. V resnici ni šel prav daleč, kot bi se bal, da ga bodo izigrali in med glavno mašo v krščanskem svetišču molili k muslimanskemu bogu. »O, Vzvišeni! Vodi me s svojo močjo …« je sredi krikov otrok, ki so molili očenaš, vzkliknil mladi Morisk, ki je stal nekaj vrst stran.

Don Salvador se je hitro obrnil. »O, Darovalec miru! Usmili se me ...« je priložnost za svojo molitev hitro izkoristil nekdo na nasprotni strani.

Kaplan je od jeze zardel.

– 17 –

»O, Usmiljeni!« se je zaslišalo od drugod.

In ko je bilo nenadoma konec krščanske molitve, se je ponovno zaslišal hripav duhovnikov glas. »Hvaljeno bodi njegovo ime,« se je tedaj zaslišalo iz ene od vrst v ozadju.

Večina Moriskov je stala nepremično, čvrsto in odločno; neka­ teri so vzdržali pogled don Salvadorja, a večina jih je pogledala stran; kdo si je dovolil hvaliti Alahovo ime? Kaplan se je prerival med vrstami, toda tistega, ki je oskunil Boga, ni mogel pokazati.

Sredi maše je don Martín sedel in jih pozorno opazoval, cer­ kovnik in kaplan, eden s knjigo, drugi s košarico, pa sta čakala na darove vernikov: srebrnike, kruh, jajca, lan … Le reveži so bili oproščeni darovanja; če najbogatejši tri nedelje zapored niso darovali ničesar, jim je bila odmerjena ustrezna kazen.

Andrés je natančno zapisal, kdo je daroval in kaj.

Ko se je oglasil 'mrtvaški zvon', kot so imenovali zvonček za oz­ nanjanje posvetitev, so Moriski le neradi pokleknili pred krščan­ske dokaze milosti. Mrtvaški zvon se je zaslišal prav v trenutku, ko je duhovnik s hrbtom obrnjen proti vernikom dvigoval hostijo; slišati je bilo, da je dvignil tudi kelih. Ravno je nameraval izgovoriti zakramentalne besede, a se je nenadoma, besen zaradi mrmranja, ki se je razširilo po cerkvi, obrnil proti vernikom. »Psi!« je zaklical. Psovka je sveto čašo poškropila s slino. »Kaj po­meni to mrmranje? Molčite, odpadniki! Pokleknite, kot je treba, da boste sprejeli Kristusa, edinega Boga! Ti!« Njegov kazalec je pokazal na starca v tretji vrsti. »Vzravnaj se! Ne častiš svojega krivega boga! Poglejte sem! Dvignite pogled, ko vam ponujamo sveti zakrament!« S pogledom je prestrelil dva Moriska, potem pa nadaljeval z obre­dom.

Nato so moški in ženske molče prišli po hostijo. Mnogi med nji­mi bodo skušali testo, prepojeno s slino, zadržati v ustih, da bi ga doma lahko izpljunili; vsi Moriski brez izjeme pa bodo doma grgrali, da bi se tako znebili njegovega okusa.

– 18 –

Po blagoslovu miru so ljudje zapustili cerkev. Kristjani so ga sprejeli vdano, velika večina pa s posmehom. Ti so se narobe pokri­ žali in molče zagotovljali, da verjamejo v enega Boga, ter se tako norčevali iz troedinosti, ki bi jo z znakom križa morali priklicati.

Moriski so odhiteli domov, da bi izpljunili hostijo. Maloštevilni kristjani v vasi so se zbrali pred vrati cerkve, da bi se pogovorili. Niso se zmenili za žalitve, s katerimi so njihovi otroci obsipali starko, ki je končno padla po stopnicah in obležala na tleh, zvita in otrpla, z modrikastimi ustnicami, ter le stežka dihala. V notranjosti cerkve je duhovnik s pomočnikoma še podaljšal pokornikovo kazen. Medtem ko so mu ponovno očitali krivdo, so pobirali obredne predmete in jih z oltarja odnašali v zakristijo.

– 19 –

2 Res je, da so se Moriski začeli upirati, toda stari kristjani so tisti, ki

jih s svojo aroganco, ropanjem in predrznostjo silijo v takšen brez­

up. Tako ravnajo celo duhovniki. Ker se je neka moriskovska vas

zaradi svojega pastirja pritožila pri nadškofu, je bilo zaukazano,

naj se zadevo razišče. Verniki so prosili, naj ga pošljejo dru­gam … ali pa mu ukažejo, naj se poroči, saj so se vsi otroci tam rojevali z enako modrimi očmi, kot so bile njegove.

J

Francés de Álava, španski veleposlanik v Franciji, Filipu II., 1568

uviles je bilo glavno mesto okrožja, sestavljenega iz dvajsetih vasic, raztresenih po strmih pobočjih Sierre Nevade. Četrtina marjalov4 tamkajšnjega ozemlja je bilo namakalnih površin, ostalo pa so zavzemala sušna področja. Gojili so žito in ječmen; imeli so več kot štiri tisoč morjalov4 vinogradov, oliv, fig, kostanjev in orehov, predvsem pa murv, s katerimi so hranili sviloprejke, ki so bile glavni vir dohodka tega področja, čeprav svila iz Juvilesa ni bila tako znamenita kot iz drugih delov Alpujarre.

Na pobočjih več kot tisoč vatlov5 nad morsko višino so prizadevni in delovni Moriski obdelovali tudi najbolj strme predele, na 4 Merska enota, ki ustreza 441,75 m2 (op. prev.).

5 Merska enota, ki ustreza dolžini roke od komolca do blazinice srednjega prsta (0,778 m ali 1,13 m; op. prev.).

– 20 –

katerih bi lahko obrodilo žito. Povsod, kjer na gorskih pobočjih ni bilo skal, so bile celo na najbolj nedostopnih mestih skopane maj­h­­ ne terase zemlje.

Tistega dne, ko je bilo sonce že visoko, se je v Juviles iz enega takšnih polj vračal mladi Hernando Ruiz, štirinajstletni mladenič temno rjavih las in veliko svetlejše polti od črne kože svojih vrstnikov. Kljub temu da so na njegovem obrazu izstopale velike modre oči, se njegove poteze niso prav nič razlikovale od potez drugih Moriskov z gostimi obrvmi. Bil je srednje rasti, vitek, okreten in mišičast.

Pravkar je pobral še zadnje olive s stare oljke, ki se je v zavetju ob robu terase, na kateri je raslo žito, vsa zvita upirala gorskemu mrazu. Olive je pobral ročno. Drevesa ni stresal, temveč je splezal nanj in nabral tudi olive, ki so bile še modrikaste. Sonce je rahlo grelo mrzel zrak, ki je prihajal od Sierre Nevade. Rad bi ostal tam in pokosil koprive, nato pa odšel na teraso, kjer je revni Hamid obdeloval svojo zaplato zemlje. Ko sta bila sama na poljih, jih obdelovala ali hodila po pobočjih ter iskala dragocena zelišča, iz katerih so ljudje pripravljali zdravila, ga je klical Hamid in ne z njego­vim krščanskim imenom Francisco. Večina Moriskov je uporabljala dve imeni: krščanskega, znotraj svoje skupnosti pa muslimanskega.

Hernando pa je bil zgolj Hernando, čeprav so se v vasi iz njega večkrat norčevali in ga zmerjali z »Nazarencem«.

Mladenič je nehote upočasnil korak, ko se je spomnil svojega vzdevka. On ni noben Nazarenec! Brcnil je namišljen kamen in nadaljeval pot proti domu na obronku vasi, na prostornem mestu, kjer so zgradili stajo. V njej je bilo dovolj prostora za šest mul, s katerimi je njegov očim prevažal blago po poteh Alpujarre, in še za sedmo, Staro, ki mu je bila najljubša.

Pred približno letom dni mu je mati morala razložiti njegov vzdevek. Nekega dne je ob zori pomagal očimu Brahimu – tega so kristjani klicali José – pri parjenju mul. Ko je opravil svoje delo, se je poslovil od Stare in jo ljubeče potrepljal po vratu. Tedaj ga je nekaj korakov stran po tleh vrgel močan udarec po desnem ušesu.

– 21 –

»Nazarenski pes!« je ob njem togotno zaklical Brahim. Da bi se zbistril, je deček stresel glavo in ponesel roko k ušesu. Zdelo se mu je, da je videl mater, ki je za očetom sklonila glavo in hitro stopila v hišo. »Tej živali si slabo namestil sedelni pas!« je zagodr­ njal moški in pokazal eno od mul. »Bi rad, da se po poti opraska in je potem nesposobna za delo? Nič drugega nisi kot le nekoristen Nazarenec,« je pljunil nanj, »krščanski pankrt.« Hernando je po vseh štirih ušel očimovim brcam in se z glavo med koleni skril v kot koče, med slamo. Takoj ko je zvončkljanje živali oznanilo Brahimov odhod, je v kočo prišla Aisha, njegova mati, in se z limonado v rokah namerila proti njemu. »Te boli?« ga je vprašala, se sklonila k njemu in ga pobožala po laseh. »Mama, zakaj me vsi kličejo Nazarenec?« je zahlipal in skril glavo med kolena. Aisha je zaprla oči, ko je videla sinov objokan obraz. Solze mu je skušala otreti z ljubkovanjem, a Hernando je obrnil obraz stran. »Zakaj?« je vztrajal.

Aisha je globoko zajela sapo; zatem je pokimala in sedla na pete v slamo. »Prav, dovolj si že star,« se je žalostno vdala, kakor da bi jo to, kar bo storila, zelo utrujalo. »Pred štirinajstimi leti, leto, preden si se rodil, mi je duhovnik v vasi, kjer sem živela kot deklica, storil silo …« Hernando se je zdrznil in prenehal ječati. »Da, sin moj. Kričala sem in se upirala, kot velijo naša pravila, toda to mi ni zaradi moči tistega izprijenca prav nič pomagalo. Napadel me je daleč od vasi, na polju, sredi dopoldneva. Bil je sončen dan,« se je žalostno spomnila. »Bila sem še deklica!« je nenadoma zakričala. »Z enim samim potegom mi je strgal srajco. Vrgel me je na tla in ...« Preden je nadaljevala, se je vrnila v resničnost in se srečala s sinovimi široko razprtimi očmi, ki so strmele vanjo: »Ti si sad te razžalitve,« je zajecljala. »Zato … zato te kličejo Nazarenec. Ker je bil tvoj oče krščanski duhovnik. To je moja krivda …« Mati in sin sta dolgo zrla drug v drugega. Po dečkovem obrazu so ponovno stekle solze, a tokrat zaradi drugačne bolečine; Aisha – 22 –

se je borila s svojimi solzami, dokler ni doumela, da jih ne bo mogla zadržati. Tedaj je spustila kozarec z limonado in razprla roke proti sinu, ki se je skril v njen objem. Četudi je mlada Aisha s kriki obranila svojo čast, se je njen oče, reven arabski mulovodec, takoj ko je nosečnost postala očitna, zavedel, da sramote ne bo mogoče preprečiti, in je zato poiskal način, da mu je vsaj ne bi bilo treba gledati. Rešitev je našel v Brahimu, mladem in čednem mulovodcu iz Juvilesa, ki ga je pogosto srečeval na poti. Predlagal mu je, naj se v zameno za dve muli dote poroči z njegovo hčerko: eno mu je dal za hčerko, drugo pa za bitje, ki ga je nosila. Poleg tega pa, kdo bi vedel, ali se bo tisto bitje sploh rodilo?

Morda ne bo preživelo prvih mesecev … V tistih negostoljubnih krajih je veliko otrok umrlo že v najzgodnejši mladosti.

Kljub temu da se je Brahimu gnusilo, da je dekletu storil silo krščanski duhovnik, je kupčijo sprejel in jo odpeljal s seboj v Juviles. Čeprav si je Brahim želel drugače, se je Hernando rodil močan in z modrimi očmi duhovnika, ki je posilil njegovo mater. Tudi otroštvo je preživel. Okoliščine, ki so spremljale njegovo rojstvo, so šle od ust do ust. Čeprav se je vas usmilila posiljenega dekleta, se to ni zgodilo z nezakonskim plodom njenega posilstva; zaničevanje se je še povečevalo zaradi pozornosti, ki sta jo fantu namenjala don Martín in Andrés, pozornosti, ki je bila celo večja od tiste, ki sta jo namenjala krščanskim otrokom, kakor da bi hotela duhovnikovega pankrta odrešiti vpliva Mohamedovih častilcev.

Z drobnim nasmeškom, s katerim je Hernando dal olive svoji mami, mu je ni uspelo pretentati. Nežno ga je pobožala po laseh kot vedno, ko je zaslutila njegovo žalost, in on ji je dovolil, da je bila nežna z njim, četudi so bili prisotni vsi štirje polbratje. Priložnosti, ko mu je mati lahko izkazovala ljubezen, so bile redke in vedno, brez izjeme, v očimovi odsotnosti. Brahim se je brez pomisleka pridružil zavračanju moriskovske skupnosti; njegovo sovraštvo do – 23 –

modrookega Nazarenca, ljubljenca krščanskih duhovnikov, se je še povečalo, ko mu je žena Aisha rodila zakonske otroke. Pri devetih letih je bil izgnan v stajo, kjer so prebivale mule, v hiši je jedel le, ko je bil očim zdoma. Aisha se je morala ukloniti moževim željam, mati in sin pa sta se sporazumevala s pomenljivimi drobnimi gibi.

Tega dne je bila hrana pripravljena in njegovi štirje polbratje so čakali, da pride. Celo Musa, najmlajši med njimi, ki je bil star štiri leta, je imel v njegovi prisotnosti osoren izraz. »V imenu milostnega in usmiljenega Boga,« je zmolil Hernando, preden je sedel na tla.

Mali Musa in njegov tri leta starejši brat Aquil sta storila enako.

Vsi trije so s prsti iz posode jemali koščke hrane, ki jo je pripravila mati: jagenjčka z osatom, pripravljenega z oljem, meto in koriandrom, žafranom ter kisom.

Hernando je pogledal mater. Opazovala jih je, naslonjena na eno od sten majhnega in čistega bivališča, ki so ga uporabljali za kuhinjo, jedilnico in kjer je bila tudi začasna spalnica njegovih polbratov in polsester. Polsestri Raissa in Zahara sta čakali ob materinih nogah, da fantje pojedo, da bosta lahko začeli jesti še sami.

Zagrizel je v kos jagnjetine in se nasmehnil materi.

Ko so pojedli jagnjetino z osatom, jim je enajstletna Zahara prinesla pladenj z rozinami, a Hernando ni imel niti toliko časa, da bi jih pojedel vsaj nekaj; ko je zaslišal tiho, oddaljeno zvončkljanje, je dvignil glavo. Polbrata sta opazila njegov gib in tako kot on prenehala jesti; nihče ni bolj vešče od njega napovedal prihoda mul. »Stara!« je zaklical mali Musa, ko je bil zvok mul že povsem razločen.

Hernando je stisnil ustnice, preden se je obrnil k materi. Zdelo se je, da je njen pogled potrdil, da so bili to Starini zvončki.

Potem se je skušal nasmehniti, toda njegov obraz se je spremenil v žalostno spako, podobno, kot se je zarisala na Aishinem obrazu: domov se je vračal Brahim. »Hvala Bogu,« se je zahvalil, končal kosilo ter jezno vstal.

– 24 –

Zunaj ga je potrpežljivo čakala Stara. Bila je suha, polna sedelnih ran in brez oprave. »Pridi, Stara,« ji je ukazal Hernando in se z njo napotil v stajo.

Neenakomeren zvok majhnih zvončkov mu je sledil, ko je ob­ krožil hišo. Ko sta bila v hlevu, ji je vrgel nekaj slame in jo nežno pobožal po vratu. »Kako je bilo na poti?« ji je zašepetal in pregledoval rano, ki je pred odhodom še ni imela.

Nekaj trenutkov jo je opazoval med jedjo, potem pa stekel v hrib.

Očim ga je verjetno že čakal na skrivnem mestu, daleč od poti, ki je vodila iz Ugíjarja. Dolgo je tekel čez polja in se skušal izogibati ljudem. Ogibal se je posejanim poljem in vsem drugim krajem, kjer bi tudi ob tej uri lahko kdo obdeloval zemljo. Skoraj brez sape je prispel do skalnatega, težko dostopnega kraja, ki se je končeval v prepadu, kjer je razločil Brahimovo postavo. Bil je visok, močan, bradat moški, nosil je zeleno čepico s širokim krajcem in modro ogrinjalo, ki mu je prekrivalo polovico trupa in izpod kate­rega je gledalo nagubano krilo in mu segalo do polovice stegen; noge je imel bose. Nosil je usnjene čevlje, ki si jih je pričvrstil s trakovi. V začetku leta, ko so stopili v veljavo novi zakoni, bi moral Brahim, tako kot vsi Moriski v Granadskem kraljestvu, ta oblačila zamenjati za krščanska. V pasu se mu je bleščal zakrivljen nož, kot bi izzival veljavne zakone.

Prostor med skalami je bil tako ozek, da ni bilo prostora, da bi živali stale druga ob drugi, zato je za Moriskom stalo šest otovorjenih mul. V steni ob previsu je bilo mogoče razločiti vhode v nekaj majhnih jam.

Ko je končno ugledal očima, je Hernando prenehal teči. Strah, ki ga je vedno čutil v njegovi bližini, se je še poglobil. Kako ga bo sprejel tokrat? Zadnjikrat ga je oklofutal, ker se je zamudil, čeprav mu je nemudoma stekel naproti. »Zakaj si se ustavil?« je zakričal.

Hitro je naredil še nekaj korakov, ki so ju ločevali, in se nagon­ sko zvil, ko je stopil mimo. A se ni mogel izogniti močnemu udarcu po glavi.

– 25 –

Opotekel se je do prve mule, zdrsnil med skalami in mulami ter se postavil k vhodu v eno od jam; tiho je vanje začel zlagati blago, ki ga je z živali raztovarjal očim. »To olje je za Juana,« je rekel in mu podal vrč. »Aisar!« je zakričal muslimansko ime, ker je videl, da pastorek dvomi. »To je za Farisa.« Hernando je zlagal blago v notranjost jame in si skušal zapomniti ime njihovega lastnika.

Ko so bile mule napol raztovorjene, se je Brahim napotil proti Juvilesu, deček pa je ostal ob vhodu v jamo in s pogledom zaobjel prostrano ozemlje, ki se je razpiralo ob njegovih nogah ter segalo do gorovja Contraviesa. Ni ostal dolgo: do obisti je poznal pokrajino. Vstopil je v jamo in si radovedno ogledoval blago. Ravnokar sta ga dodala k stvarem, ki so bile že tam. Na stotine jam v Alpujarri se je spremenilo v skladišča, v katerih so Moriski skrivali svoje blago. Še preden se bo znočilo, bodo po te izdelke prišli lastniki.

Postopek je bil vedno enak. Od koderkoli je očim prišel, je vedno, preden je prispel v Juviles, izpustil Staro in ji naročil, naj odide domov. »Alpujarro pozna bolje kot kdorkoli. Vse življenje že hodim po teh poteh in kljub temu me je večkrat rešila iz težav,« je navadno govoril mulovodec. To je bil znak. Stara je sama prispela v Juviles in Hernando je nemudoma odšel proti jamam, kjer ga je čakal očim. Tam sta razložila polovico blaga in s tem so se visoki davki, ki jih je od zaslužka moral plačati očim, zmanjšali za polovico. Tudi kupci so hodili po blago v to in druge jame, kjer so ga, preden so prispeli v Juviles, prejeli iz Hernandovih rok. Pobiralci desetine in davščin v blagu ali uradniki, ki so zaračunavali globe in kazni, so poplačilo navadno pobirali kar pri Moriskih doma in zasegli vse, kar so tam našli, tudi če je bila zasežena vrednost višja od dolga. Potem pa o rezultatih dražb niso poročali, in tako so Moriski izgubili vso svojo lastnino. Skupnost se je velikokrat pritožila glavnemu nadzorniku v Ugíjarju, škofu in celo deželnemu glavarju v Granadi, toda ti so bili za njihove potrebe gluhi in krščanski pobiralci davkov so jih še naprej nekaznovano kradli. Zato so vsi ravnali tako kot Brahim.

– 26 –

Hernando se je s hrbtom naslanjal na steno jame. Razlomil je suho vejico in se raztreseno igral z majhnimi lesenimi koščki. Pred njim je bilo dolgo čakanje. Opazoval je uskladiščeno blago in si rekel, da so takšne prevare potrebne; če jih ne bi bilo, bi jih kristjani zapisali popolni revščini.

Sodeloval je tudi pri skrivanju desetine živine, koz in ovac. Kljub temu da ga je skupnost zavračala, ga je izbrala za pomočnika. »Na­ zarenec,« je rekel neki stari Morisk, »zna pisati, brati in šteti.« Res je bilo tako: že od majhnega se je cerkovnik Andrés trudil za njegovo izobrazbo in Hernando je dokazal, da je dober učenec. Treba je bilo zelo dobro računati, da si lahko okrog prinesel pobiralca desetine za živino, ki je prišel vsako pomlad.

Dacar je hotel, da živino zberejo na prostem, in živali so po vrsti, druga za drugo, stopale v ozek hodnik, narejen iz debel. Vsaka deseta žival je bila namenjena Cerkvi. Toda Moriski so dokazovali, da čredam, ki imajo manj kot trideset živali, ni treba plačevati desetine in da je ustrezno plačilo mogoče poravnati v nekaj maravedijih.6 Zato so, ko je napočil čas, po skupnem dogovo­ru živino razdelili v črede z manj kot trideset živalmi, ta ukana pa je zahtevala veliko računanja, da so črede nato lahko ponovno sestavili.

Toda cena, ki jo je za te zvijače moral plačati Hernando, je bila zelo visoka. Fant je v steno jezno vrgel koščke veje, ki jih je imel v rokah. Niti eden ni zadel skale, pač pa so vsi padli na tla … Spomnil se je dne, ko so ga določili, da bo izpeljal prevaro. »Mnogi med nami znajo šteti,« se je uprl eden od Moriskov, ko so drugi predlagali, da bi Hernando ogoljufal pobiralca desetine na živino. »Morda ne tako dobro kot Nazarenec, pa vseeno …« »Toda vsi vi, vključno s teboj, ste lastniki koz in ovac in to bi bilo lahko sumljivo,« je vztrajal starec, ki je predlagal fanta. »Brahim in Nazarenec nimata od živine nobene koristi.« 6 Stara španska denarna enota, ki se je uporabljala od 11. do 14. stoletja, kot računska enota pa vse do 19. stoletja (op. prev.).

– 27 –

»Kaj pa, če nas prijavi?« se je oglasil nekdo tretji. »Veliko časa preživi z duhovniki.« Med prisotnimi je zavladala tišina. »Nikar ne skrbite. Za to bom poskrbel jaz,« je zagotovil Brahim.

Tega večera je Brahim presenetil svojega pastorka v staji ravno v trenutku, ko je ta oskrboval mule. »Ženska!« je zakričal kramar.

Hernando se je začudil. Očim je stal le nekaj korakov stran. Kaj je tokrat storil narobe? Zakaj je poklical njegovo mamo? Aisha je stopila skozi vrata, ki so vodila v hlev, in se hitro napotila proti njima, pri tem pa si je brisala roke v krpo, ki jo je nosila kot predpasnik. Takoj ko je prišla in še preden ji je uspelo kaj vprašati, se je Brahim obrnil in jo s stegnjeno roko tako močno udaril po obrazu, da se je kar opotekla. Iz ustnega kotička se ji je pocedil tanek curek krvi. »Si videl?« je zarenčal proti Hernandu. »Sto takšnih udarcev bo dobila tvoja mati, če duhovnikom samo pisneš o jamah in živini.« Hernando je v jami ostal vse popoldne, dokler ni malo pred mrakom prišel zadnji Morisk. Končno je lahko odšel v vas in poskrbel za mule; oskrbeti jim je moral rane in preveriti, kako so. Na mestu, kjer je spal, v skritem kotu staje, je našel juho s kašo in limonado, ki ju je hitro použil. Oskrbel je živali in hitro zapustil stajo.

Ko je stopil mimo, je pljunil pred majhna lesena vrata koče.

Njegovi polbratje so se v njej smejali. Njihov trušč je preglasil očimov močen glas. Skozi okno ga je videla Raissa in mu namenila kratek nasmešek. Bila je edina, ki se ji je smilil, a tudi njeni izrazi naklonjenosti, tako kot Aishini, so bili mogoči le za Brahimovim hrbtom. Hernando je pospešil korak, potem pa stekel proti Hamidovemu domu.

Morisk, ki je bil vdovec, suh in izmučen, ožgan od sonca in je­ šepal na levo nogo, je živel v koči, ki je doživela že na tisoče neuspešnih popravil. Čeprav Hernando ni poznal njegove starosti, se mu je zdel med starejšimi v vasi. Kljub temu da so bila vrata odprta, je Hernando trikrat potrkal s pestjo.

– 28 –

»Mir,« je Hamid odgovoril, ko je potrkal tretjič. »Videl sem, da se je Brahim vrnil v vas,« je dodal, ko je fant stopil čez prag.

Bivališče je osvetljevala oljenka, iz katere se je močno kadilo. To je bil edini prostor Hamidovega domovanja in kljub temu da so se njegove stene luščile in je od strehe kapljalo, je bila soba pospravljena in čista, tako kot vse sobe v domovanjih Moriskov. Ogenj na ognjišču je ugasnil. Edino okno v koči je bilo zakrito, da ne bi z njega odpadla polica.

Fant je pokimal in sedel k njemu na tla na oguljeno blazino. »Si že molil?« Hernando je vedel, da ga bo to vprašal. Vedel je tudi, katere besede bodo sledile. »Večerna molitev …« »… je edina molitev, ki jo lahko opravimo v miru,« je vedno ponavljal Hamid, »kajti kristjani spijo.« Andrés si je prizadeval, da bi ga naučil krščanskih molitev ter seštevanja, branja in pisanja, revni Hamid, ki so ga v vasi cenili kot fikha,7 pa se je trudil, da bi ga naučil muslimanske vere in navad.

To nalogo si je zadal, ko so Moriski zavrgli duhovnikovega nezakonskega sina, kakor da bi tekmoval s krščanskim cerkovnikom in celotno skupnostjo. Hotel je, da deček moli tudi na poljih, daleč od radovednih pogledov, skupaj pa sta tudi recitirala sure, medtem ko sta hodila po gorah in iskala zdravilne zeli.

Preden je odgovoril na Hamidovo vprašanje, je ta vstal. Zaprl in zapahnil je vrata in tedaj sta se oba tiho slekla.

V čistih posodah je bila voda že pripravljena. Obrnila sta se v smeri kible8, proti Meki. »O, Bog, Gospod moj!« je začel moliti Hamid, pomočil roke v vrč in si jih trikrat umil. Hernando je molil z njim in si tudi sam umil roke. »S tvojo pomočjo se bom obranil umazanije in zla prekletega Satana …« Nato sta si umila telo, kot so velevala pravila: roke do zapestij, obraz, desno in levo roko od konice prstov do 7 Fikh (iz arab. ) je strokovnjak za fiqh, muslimansko pravo. Med muslimani pomeni modreca ali učenjaka, ki dobro pozna zakone (op. prev.).

8 Kibla - smer, v katero se pri molitvi obračajo muslimani (op. prev.).

– 29 –

Moriskov. Upoštevati je treba tudi, da se razglasi o izgonu Mori­ skov iz posameznih španskih kraljestev med seboj sicer razlikujejo, vendar so razlike majhne. Pri pisanju romana sem uporabil prvi razglas o izgonu Moriskov iz Valencijskega kraljestva.

Med izjemami je še posebno zanimiva tista iz mesta Córdoba, ki je po dogovoru mestnega poglavarstva dne 29. januarja 1610 pro­silo kralja, naj dovoli, da v mestu ostaneta dva moriskovska izdelovalca brzd, ki sta bila stara in brez otrok, »zaradi koristi za vzgojo konj«. Kolikor vem, razen za ta dva Moriska, ki naj bi še naprej delala v konjušnici, niso prosili za nobeno drugo izjemo. Prav tako ne poznam odgovora njegovega veličanstva.

Leta 1682, ko je po smrti nadškofa dona Pedra de Castra pa­ pežu Inocenciju XI. končno uspelo dobiti svinčene knjige iz Sacro­ monteja, jih je razglasil za ponaredek, prav tako pergament iz stolpa Torre Turpiana. Vatikan pa se ni izrekel o relikvijah, ki jih je granadska cerkev leta 1600 razglasila za pristne in jih ljudje častijo še danes. Enako se je zgodilo tudi junaku tega romana. Dokumente – ti so bili v tem primeru iz svinca –, ki so trdili, da neka kost ali pepel pripadata določenemu svetniku, je Vatikan razglasil za ponarejene, vendar relikvije, katerih verodostojnost je temeljila ravno na teh dokumentih – zakaj bi sicer pepel, ki so ga našli v opuščenem rudniku na hribu, pripisovali ravno svetemu Ceciliju ali svetemu Tesifonu? –, po vztrajanju granadske cerkve še vedno veljajo za pristne.

Danes se večina raziskovalcev strinja, da so svinčene knjige in pergament iz Turpiane ponaredili španski Moriski. To so storili v obupnem poskusu sinkretičnega povezovanja obeh ver in iska­ nju skupnih lastnosti, ki bi zares lahko spremenile krščansko poj­ movanje muslimanov, ne da bi se ti morali zato odpovedati do­ gmam svoje vere.

Prav tako se strinjajo, da sta bila najverjetnejša pobudnika tablic zdravnika in prevajalca iz arabščine Alonso del Castillo in Miguel – 883 –

de Luna. Slednji je avtor Resnične pripovedi o kralju Rodrigu, v ka­ teri je pozitivno ovrednotil arabsko zavojevanje Iberskega polotoka in sobivanje med kristjani in muslimani. Sodelovanje Hernanda Ruiza pri vsem tem je namišljeno. Ni pa izmišljena vloga, ki jo je pri tem imel don Pedro de Granada Venegas, ki ga prav tako ome­njajo nekateri raziskovalci in je svoj plemiški moto, zmagoviti na­zarijevski »Lagaleblila« – wa lagalib ilallah – zamenjal s krščanskim »Serviré Deo, regnare est.« Leta 1608, malo pred izgonom, je izšla knjiga licenciata Pedraze Starost in izvrstnost granadskih plemičev, v kateri avtor poveličuje spreobrnjenje muslimanskega princa, don Pedrovega prednika Cidiyaye, zaradi čudežnega prikazanja križa v zraku pred njim. Mnogim muslimanskim plemičem se je podobno kot družini Venegas tako ali drugače uspelo integrirati v krščansko družbo.

Povezavo med svinčenimi knjigami in evangelijem po Barna­ bi­ sem našel v knjigi Luisa F. Bernabéja Ponsa Mehanizem upo­ra: svinčene knjige iz Sacromonteja in envangelij po Barnabi in v knjigi Evangelij po svetem Barnabi. Španski islamski evangelij (Un evangelio islámico español) se naslanja na najdbo iz leta 1976, ko je bil najden delni prepis iz 18. stoletja, narejen po domnevnem izvirniku v španščini, o katerem so bili najdeni tudi pisni tunizijski viri, kopijo pa hranijo na Univerzi v Sidneyju. Ta moderna teorija bi lahko postavila pod vprašaj sinkretizem med krščanstvom in islamom, ki velja za edini cilj svinčenih knjig. Logično se zdi, da so avtorji Neme knjige Device Marije, katere vsebina, kot piše v uvodu in v eni izmed knjig, ki jo je mogoče prebrati, predvidevali naj­ dbo še enega besedila, ki ga bo razkril neki arabski kralj, čeprav ni podatkov, da bi se to res zgodilo. Če je to novo besedilo evangelij po Barnabi ali ne, čigar podobnost s svinčenimi knjigami je na dlani, ostaja zgolj hipoteza. Pač pa je zgolj plod avtorjeve domišljije povezava med evangelijem in tem namišljenim izvodom, ki se je rešil pred požigom čudovite kalifske knjižnice v Córdobi, ki jo je ukazal požgati poveljnik Almanzor. To se je na žalost res zgodilo, kot še toliko drugih barbarskih ognjev v žalostnem spominu človeštva, v katerih se je znanje sprevrglo v cilj jeze fanatikov.

– 884 –

Res je tudi, da so proučevali mučenike med kristjani v Alpujarri, a datum je poznejši kot v romanu. Prvi znani zapisi, nastali na pobudo nadškofa Pedra de Castra, so iz leta 1600. V urbarjih Ugíjarja (1668), v katerih je popisana večina pobojev kristjanov, ki so se zgodili v Alpujarri, je naveden tudi deček po imenu Gonza­ lico, ki je svoje žrtvovanje za Boga pred svojim mučenjem označil za »lepo«. Izrezovanje srca skozi hrbet, popisano v romanu, v svojih kronikah večkrat navaja tudi Mármol kot dokaz moriskovske ­okrutnosti do krščanskih žrtev.

Córdoba je čudovito mesto. Je največja mestna površina v Evro­pi, vpisana na Unescov seznam svetovne kulturne in naravne dediščine.

V nekaterih delih mesta se je mogoče prepustiti domišljiji in se vrniti v sijajno obdobje muslimanskega kalifata. Eden izmed njih je zagotovo mošeja katedrala. Ni mogoče z gotovostjo trditi, da je cesar Karel I. zares izrekel besede, ki se mu jih pripisuje, ko si je ogledal delo, ki ga je v notranjosti mošeje sam dovolil: »Nisem vedel, kaj je to bilo, sicer ne bi dovolil, da se dela tako, kot nekoč; zdaj namreč gradite to, kar bi lahko stalo povsod, uničili pa ste nekaj, kar je bilo na svetu edinstveno.« Res je, da je katedrala, tako kot je bila zasnovana, sredi gozda stebrov nekdanje mošeje, umetniško delo. Res pa je tudi, da je bila s tem zastrta svetloba muslimanskega svetišča, zlomljena njegova linearnost in njegov duh, a se je kljub temu velik del kalifatske umetnine ohranil. Zakaj je niso podrli, kot so storili s številnimi drugimi mošejami, ter na njenem mestu postavili nove krščanske katedrale? Če zanemarimo, da je bilo to verjetno v interesu štiriindvajsetih in plemstva, ne smemo pozabiti niti na njihovo grožnjo s smrtno obsodbo vsakomur, ki bi si upal delati na gradbišču nove katedrale.

V utrdbi katoliških kraljev je v tleh še vedno mogoče videti ruševine in ostanke nekdanjih inkvizicijskih zaporniških celic, ki so obdajale enega od dvorišč. Ob tej zgradbi je še ena stavba, ki lahko obiskovalce popelje v nekdanje čase, kraljeva konjušnica, v – 885 –

kateri je Filip II. ustvaril novo pasmo dvornih konj, pasmo, ki je še danes v ponos konjereji te dežele.

Fátimina dlan (al-hamsa) je amulet v obliki dlani s petimi prsti, ki po nekaterih teorijah predstavljajo pet stebrov vere: izpovedovanje vere (shahada), molitev petkrat dnevno (salat), miloščino (zakat), post (ramadan) in romanje v Meko vsaj enkrat v življenju (hach). Ta amulet je mogoče najti tudi pri Judih. Zdaj ni pravi čas, pa tudi ne mesto, kjer bi bilo mogoče razpravljati o njegovem izvoru, in še manj, da bi se spuščal v razprave o učinkovitosti amuletov. Treba pa je izpostaviti, da raziskovalci vedno znova poudarjajo, da teh niso uporabljali le Moriski, pač pa celotna tedanja družba, ki je prav tako verjela v različne čarovnije in vedeževanje. Leta 1526 je svet kraljeve kapele v Granadi omenjal »Fátimine dlani« ter srebrarjem prepovedal, da jih izdelujejo, Moriskom pa, da jih uporabljajo. Podobne prepovedi je uveljavila sinoda v Guadixu leta 1554.

V muslimanski arhitekturi so »Fátimine dlani« pogoste. Morda je med njimi ena najbolj prepoznavnih tista, ki je povezana z zgodbo iz romana: dlan s petimi iztegnjenimi prsti, izrezljana v kamnu prvega oboka na vratih Puerta de la Justicia, ki vodijo v Alhambro v Granadi, in ki je iz leta 1348. Prvi simbol, na katerega naleti obiskovalec tega čudovitega granadskega spomenika, je torej Fátimina dlan.

Teh vrstic ne morem skleniti, ne da bi se zahvalil vsem, ki so mi tako ali drugače pomagali ter mi pri pisanju tega romana svetovali, še posebej založnici Ani Liarás, katere osebno prizadevanje, na­ sveti in sodelovanje so zame neprecenljivi, priznanje pa gre vsem sodelavcem založbe Random House Mondadori. Hvaležen sem tu­di svoji prvi bralki, ženi, neutrudni tovarišici, in svojim štirim otrokom, ki me neprestano opominjajo, da ob delu na tem svetu obstaja še kaj drugega in ki jim posvečam to knjigo v spomin na – 886 –

vse otroke, ki so trpeli in na žalost še danes trpijo posledice sveta, katerega težav ne znamo rešiti.

Barcelona, december 2008

– 887 –

Zbirka Oddih Ildefonso Falcones

FATIMINA DLAN

Prva izdaja Prevedla Barbara Pregelj Uredil Boris Bogataj

Oblikovala in tehnično uredila Sanja Janša

Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2011 Predsednik uprave Peter Tomšič Glavni urednik Miha Kovač

Natisnila tiskarna Grafika Soča, d. o. o.

Naklada 2000 izvodov

Avtor svetovne uspešnice Morska katedrala

Ildefonso Falcones de Sierra (1958) je pravnik, oče štirih otrok. Živi in dela v Barceloni. Njegova prva uspešnica, roman Morska katedrala, je po izidu leta 2006 požela izjemen uspeh tako pri bralcih kot pri kritikih, ki ji skoraj niso namenili negativnih ocen. Knjiga je bila doslej prevedena v več kot trideset jezikov in dosegla večmilijonsko naklado. O velikem uspehu Falconesovega prvenca priča tudi kopica literarnih nagrad, med njimi leta 2006 nagrada za najboljši španski roman Euskadi de Plata in leta 2007 nagradi Qué Leer za najboljšo knjigo ter italijanska nagrada Giovanni Boccaccio za najboljšega tujega avtorja.

Ildefonso Falcones

Njegov drugi roman Fatimina dlan je na dobri poti, da ponovi uspeh zgodovinske mojstrovine o znameniti španski katedrali. Španija v 16. stoletju. Hernando je plavooki sin moriske, ki ga je pri trinajstih oskrunil španski duhovnik. V okolju prikrite muslimanske skupnosti, kjer živi, ga pripadniki skupnosti zaradi tega zaničujejo. Španci moriske nenehno preganjajo.

V enem od spopadov z vojsko kralja Filipa II. Hernando spozna Fatimo in se vanjo zaljubi. Zgodba pa se zaplete, saj mu Fatima nikakor ni usojena …

Če se musliman bojuje ali je prisoten na poganskem ozemlju, ni nujno, da je po videzu drugačen od tistih, ki ga obdajajo. Morda jim bo raje podoben ali pa jim bo prisiljen biti podoben, da bo njegovo ravnanje koristilo veri, podobno kot poučevanje, tolmačenje verskih skrivnosti in njihovo širjenje med muslimani, popravljanje povzročene škode ali kaj podobnega.

Ahmad Ibn Tejmija (1263–1328), znameniti arabski pravnik

Ildefonso Falcones

Fatimina

dlan

Fatimina

dlan

39,96 €

Zgodovinski roman o fantu, razpetem med dve veri in dve ljubezni