Gobe by Mozaik knjiga

15:28 Page 32 9:30 Page

GOBE ilustrirana enciklopedija

OPISI GOB V opisih gob in drugih poglavjih najdete 780 slik (fotografij in ilustracij) in opise veË kot 500 vrst gob, ki so jih prispevali ugledni mikologi.

GOBE V KUHINJI VeËina ljudi ne nabira gob zaradi lepote, ampak zaradi njihovih odliËnih kulinariËnih lastnosti. V bogato ilustriranem poglavju je veË kot 220 zanimivih receptov za pripravo gobjih jedi.

GOBARJEVO LETO Gobe lahko v naravi nabirate praktiËno celo leto. Skozi gobarjevo leto vas bo mesec za mesecem vodil znani mikolog.

GOBE PO SVETU Na Kitajskem se skoraj niËesar ne da skuhati brez gob, Francozi priznavajo le gomoljike in šampinjone, za Angleže pa so gobe le kadilËki. V vsaki deželi se gobari nekoliko drugaËe.

ZDRAVILNE GOBE Gobe imajo presenetljive zdravilne lastnosti: lesna goba lahko ustavi krvavitev, kukmak pomaga pri alergijah, ostrigar pa znižuje raven holesterola.

ZAŠČITENE GOBE Kisli dež, krËenje samoniklih gozdov ter vdori gobarjev v gozdove so povzroËili, da je precej vrst gob ogroženih. Nekatere med njimi so tudi zakonsko zašËitene.

STRUPENE GOBE Nekatere vrste gob so smrtno nevarne. Dobro je vedeti, katere so te gobe, kako prepoznamo zastrupitev in kako ukrepamo v primeru zastrupitve.

HALUCINOGENE GOBE Halucinogene uËinke nekaterih vrst gob so ljudje poznali že v davni zgodovini na vseh celinah. Z njimi eksperimentirajo še danes.

GOJENJE GOB Gob ne najdemo samo v naravi, ampak jih lahko tudi gojimo. Za gojenje niso primerni le šampinjoni in ostrigarji, ampak tudi razliËne vrste kolesnic in kolobarnic idr.

GOBE

4/5/10 3/5/10

ilustrirana enciklopedija

GOBE-COVER-SLO-TISK:Layout 1

GOBE

ilustrirana enciklopedija

Odlična knjiga o svetu gob pri nas in v tujini, praktičen priročnik gobarju za določevanje, nabiranje, zaščito, gojenje in pripravo gob

GOBE Ilustrirana enciklopedija Prva izdaja, prvi dotis Prevedla in priredila Urška Jarnovič Strokovno pregledal in dopolnil Branko Vrhovec Uredila Barbara Zych Naslovnico oblikovala Metka Kosec Tehnično uredila Mirjam Pezdirc Mladinska knjiga Založba, d.d., Ljubljana 2010 Predsednik uprave Peter Tomšič Glavni urednik Miha Kovač Vodja sektorja Reader’s Digest Riko Rižnar Natisnila tiskarna Gorenjski tisk, d. d., Kranj Naklada 6000 izvodov, dotis 3000 izvodov Cena 39,96 €

Naslov izvirnika: HOUBY: česká encyklopedie © 2003 Reader’s Digest Výběr, spol. s r.o. Praha Reader’s Digest, Reader’s Digest Výběr in logotip Pegaz so zaščitene blagovne znamke The Reader’s Digest Association, Inc., Pleasantville, New York, ZDA. © za izdajo v slovenščini Mladinska knjiga Založba, d.d., Ljubljana 2010

Avtorji: Vladimír Antonín (Deset zapovedi izkušenega gobarja, Opisi gob), Zuzana Bieberová, Urška Jarnovič (Zaščitene gobe), Zdeněk Kluzák (Dobrodošli v kraljestvu gob; Zastrupitve z gobami; Gobarjevo leto), Vladimír Ostrý (Plesni in mikotoksini v živilih), Pavol Škubla

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: www. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 635.8(035) 582.28(035) GOBE : ilustrirana enciklopedija / [avtorji Vladimír Antonín ... [et al.] ; fotografije Vladimír Antonín ... [et al.] ; ilustracije Antonín Bielich ; prevedla in priredila Urška Jarnovič]. - 1. izd., 1. dotis. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2010 Prevod dela: Houby ISBN 978-961-01-1277-8 1. Antonín, Vladimír, 1955251828224 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki.

/4/

(Gobe po svetu; Zdravilne gobe; Halucinogene gobe), Jarmila Teplíková (Gojenje gob), Ivan Veselý (Gobe v kuhinji; Ljudska imena gob), František Kotlaba (Opisi gob) Strokovni svetovalec: Zdeněk Pouzar Fotografije: Vladimír Antonín, Vít Balner, Bronislav Bielan, Jan Borovička, Jiří Burel, Míla Dobešová, Michal Graca, Ladislav Hagara, † Jiří Hlaváček, Jan Holec, Dalibor Janda, Václav Janda, Oldřich Jindřich, Stanislav Jirásek, Vincent Kabát, Zdeněk Kluzák, Radomil Knížek, František Kotlaba, Jiří Kovač, Jan Kramoliš, Martin Kříž, Zdeněk Lhoták, Václav Matějka, Jiří Novotný, Milan Novotný, Vladimir Ostrý, Tomáš Papoušek, Jana Pravcová, Josef Sedláček, Edvard Skála, Pavol Škubla, Pavel Špinar, Zdeněk Turičík, Kamil Varcoller, Aleš Vít, Jan Zavřel Ilustracije: Antonín Bielich

Vsebina

O knjigi in spremna beseda avtorjev

Dobrodošli v kraljestvu gob

Gobe po svetu

Zdravilne gobe

Zastrupitve z gobami

Halucinogene gobe

Plesni in mikotoksini v živilih

Zaščitene gobe

Gojenje gob

OPISI GOB

Gobe v kuhinji

344

Gobarjevo leto

390

Ljudska imena gob

436

Zahvala

440

Kazalo

442

Zimska panjevka (Flammulina velutipes)

O knjigi Dragi bralci, v rokah imate knjigo o skrivnostnem in vznemirljivem svetu gob, ki se ponekod razlikuje od navadnih opisov gob. Opise smo namreč poskušali združiti z drugimi besedili, ki tako rekoč z vseh vidikov obravnavajo gobe: spoznali boste zgodovino nabiranja gob, vlogo, ki jo imajo gobe v ljudskem zdravilstvu in šamanstvu, popeljali vas bomo skozi gobarske tradicije različnih dežel vseh kontinentov. V knjigi boste našli tudi zanimive informacije o učinkih gob na človeški organizem: gobe lahko zdravijo, z njimi se lahko zastrupite (včasih na žalost tudi smrtno), nekatere pa delujejo podobno kot droge. Veliko vrst gob lahko poskusite, nekatere pa so zaščitene. Na gobe smo torej poskušali pogledati z vseh vidikov. Opisanih je 449 vrst gob, 59 vrst pa je upodobljenih v drugih poglavjih. Večino opisov posameznih gob je prispeval ugledni mikolog František Kotlaba, del pa brnski mikolog mlajše generacije Vladimír Antonín. Vse opise je pregledal in komentiral legendarni češki mikolog Zdeněk Pouzar. Za strokovno plat knjige

torej po našem mnenju ne bi moglo biti bolje poskrbljeno. Nekaj pozornosti smo posvetili tudi izbiri barvnih fotografij gob. Upoštevali smo tako strokovne vidike, povezane s pravilnim in zaupanja vrednim določevanjem vrst, kot estetske vidike s poudarkom na lepoti narave. Spregovorili smo skoraj o vseh fotografijah, zlasti pa o najlepših. Kakšnemu bralcu se bo morda zdelo, da v knjigi manjka določena goba, vendar upoštevajte, da smo dobro premislili, katero vrsto še uvrstiti v knjigo in katere ne, čeprav se nazori o tem lahko razlikujejo – omejevalni dejavnik je seveda tudi obseg knjige. Težko se je bilo tudi odločiti, katere gobe opremiti s simboli užitnosti (v nekaterih primerih tudi okusnosti), neužitnosti in strupenosti. V spornih primerih smo si pomagali s knjigo uglednega strokovnjaka za strupene gobe Jiříja Kubičke in s priporočili toksikologa Václava Krsa. S simbolom »užitna in okusna« so opremljene gobe, za katere so se vsi ustvarjalci knjige subjektivno strinjali, da imajo izjemne kulinarične lastnosti. Pri zakonsko zaščitenih gobah podatek o užitnosti oziroma neužitnosti ni naveden – teh gob se preprosto ne sme nabirati. (Pozoren bralec bo lahko ta podatek našel v opisih gob.) Verjamemo, da bo knjiga razveselila številne amaterske gobarje in da bo zadovoljila tudi marsikaterega izobraženega mikologa. Uredništvo

Spremna beseda avtorjev Dragi ljubitelji gob, sledeče vrstice se vam bodo morda zdele odveč, vendar tako iz širših krogov poznavalcev gob kot tudi od strokovnjakov pogosto dobivamo vprašanja, zakaj se imena gob neprestano spreminjajo. Zato bomo to poskusili pojasniti. Znanstveno spoznavanje gob ali mikologija se je v primerjavi s proučevanjem višjih rastlin iz različnih razlogov razvilo z nekaj več kot stoletnim časovnim zamikom. Kljub občudovanja vrednim prizadevanjem starejših mikologov iz 18. in 19. stoletja je mogoče strokovno proučevanje gob datirati v drugo polovico 19. stoletja, ko so začeli mikroskopsko proučevati trosnjake. Ne glede na to pa je še danes vsako proučevanje gob zelo zapleteno in težavno. Trosnjaki nekaterih gob se namreč pojavijo samo enkrat ali dvakrat na vrsto let, ker njihovo podgobje ali micelij (telo gobe) v tleh ali na drevesu še vedno vegetira – našim očem »nevidno«. Razširjenost gob se tako po desetletjih opazno spremeni: nekatere vrste na primer izginjajo (jajčasta mušnica, dišeča trhlička, vijoličasta bankera, gorska bondarčevka, navadna mrežnica, vonjava ježevka, jelkov bradovec), druge se širijo – očitno na to vpliva tudi spreminjanje podnebja. Na tovrstne spremembe se gobe veliko bolj občutljivo odzovejo kot na primer drevesa ali grmovje, česar pa povprečni ljubitelji narave velikokrat ne opazijo.

rantišek Kotlaba

F Č

(*1927)

eški mikolog, nekdanji uslužbenec Botaničnega inštituta Znanstvene akademije ČR, sodelavec Zdenka Pouzarja. Osredotoča se zlasti na luknjarje, slojarje in trebuharje ter na zaščito gob. Je avtor številnih strokovnih člankov, objavljenih predvsem v revijah »Česká mykologie/Czech Mycology« (Češka mikologija) in »Sborník jihočeského muzea« (Zbornik južnočeškega muzeja). Sodeloval je pri nastanku knjige Rudolfa Veselega »Přehled československých hub« (Pregled češkoslovaških gob, 1972) in priročnika »Naše houby« (Naše gobe, 1965, 1973, 1983 s Františkom Prochazko). Svoja proučevanja je strnil v knjigi »Zeměpisné rozšíření a ekologie chorošù (Polyporales s. l.) v Češkoslovensku« (Zemljepisna razširjenost in ekologija luknjarjev (Polyporales s. l.) na Češkoslovaškem, 1984). Je urednik četrtega dela Rdeče knjige SR in ČR (1995), ki poleg cepljivk vsebuje tudi gobe.

Poleg tega se izsledki raziskav gob pri različnih raziskovalcih in v različnih deželah lahko precej razlikujejo, ker vsak rodove in vrste gob, vključno z njihovimi razlikovalnimi lastnostmi, vrednoti glede na lastne izkušnje, kar pomeni, da se izsledki raziskav ne ujemajo vedno. Vsi zgoraj navedeni in tudi drugi razlogi pričajo o zahtevnosti spoznavanja gob, njihove biologije ter razširjenosti. Ni torej čudno, da gobe še vedno le delno poznamo (še vedno nastajajo novi opisi gob ipd.). Kot posledica tega se v različnih knjigah – tudi v najbolj prepričljivo narejenih – pojavljajo t. i. napake pri določanju, se pravi, da je neka vrsta neustrezno določena (česar seveda ne izključujemo tudi v tej knjigi). Nove raziskave namreč prinašajo vedno nova dopolnila in izboljšave v tej smeri. Posebno pozornost si zaslužijo latinska imena gob, ki so za veliko amaterskih gobarjev enkratna, nespremenljiva in enopomenska. Resničnost pa je nekoliko drugačna: mikologija je, tako kot druge vede, živa, dinamična in neprestano razvijajoča se disciplina. Zato so tudi latinska imena gob delno spremenljiva. Starejši stabilni sistemi so umetni (npr. Linnejev sistem, Persoonov sistem idr.), kar pomeni, da ne odražajo prirojenih sorodstvenih odnosov med organizmi. Raziskovalci so se osredotočali na to, da bi razvrščanje bilo predvsem pomoč pri določanju. Uvajanje principa sorodstvenih odnosov v sistematiko pa

deněk Pouzar

Z Č

(*1932)

eški mikolog, najprej uslužbenec Botaničnega inštituta Znanstvene akademije ČR, nato dolgoletni vodja mikološkega oddelka Narodnega muzeja v Pragi, sodelavec Františka Kotlabe. Dolgo je bil tudi predsednik Češkega znanstvenega združenja za mikologijo. Zelo dobro pozna skoraj vse skupine gob, posebej pa se osredotoča na zaprtotrosnice, skorjarje, trebuharje in luknjarje. Objavil je veliko strokovnih člankov v domačih in tujih revijah ter opisal veliko novih taksonov gob. Svoj delež je prispeval pri predelavi knjige Rudolfa Veselega »Přehled československých hub« (Pregled češkoslovaških gob, 1972). Izdelal je tudi rod puharjev v knjigi »Flora ČSR – houby břichatky« (Flora ČSR – trebuhaste gobe, 1958).

neprestano povzroča spreminjanje sistema v odvisnosti od novih izsledkov znanstvenega raziskovanja. Marsikateri gobar bo morda rekel, da to ni pomembno in da ga to ne zadeva. Vendar se moramo zavedati, da se ne spreminjajo samo latinska imena gob, ampak se skladno s tem do določene mere lahko spremeni tudi uporaba domačih imen. Če si rodovi niso sorodni (so si samo podobni), po sodobnih spoznanjih spadajo v različne družine in dobijo lastno domače rodovno ime. Rodovi in vrste so v naših Opisih gob razvrščeni na osnovi podobnosti in razlik. Izkušenim gobarjem se verjetno sorodstveni odnosi med gobami ne zdijo preveč pomembni, vendar imajo zaradi potrebe po uporabljanju ustaljenih domačih imen tudi zanje določeno vrednost. Spremembam in domačim imenom gob se torej ne da povsem izogniti – v okviru svojih zmožnosti si je treba prizadevati za njihovo ustalitev, jih uporabljati kar se da enotno in spremembe omejiti na najnujnejši minimum: to smo si prizadevali tudi v tej knjigi. Za latinska imena gob in njihovo uporabo veljajo temeljna pravila, določena v Mednarodnem kodeksu botanične nomenklature. Med njimi je najpomembnejše pravilo prioritete, tj. da ima prednost najstarejše uveljavljeno ime (z nekaterimi izjemami); to seveda ne velja

ladimír Antonín (*1955)

V Č

eški mikolog, uslužbenec Moravskega deželnega muzeja v Brnu. Ukvarja se predvsem z listarji in z zaščito gob. Je avtor dveh monografij o evropskih sehličarkah (1993, 1997 z nizozemskim mikologom Machielom E. Noordeloosom) ter soavtor priročnika »Houby« (Gobe, 1999 z Ladislavom Hagaro in Jiřijem Baierjem). Poleg tega objavlja tudi znanstvene članke v domačih in tujih strokovnih revijah. Je namestnik predsednika Češkega znanstvenega združenja za mikologijo in urednik revije »Mikologické listy« (Mikološki listi).

za domača imena, katerih raba je globoko zakoreninjena in za katera so se dogovorili mikologi in gobarji. Pri latinskih imenih smo se trudili, da bi jih pisali v obliki, ki so jo navajali izvorni avtorji (če seveda ni bilo jezikovnih nedoslednosti) – zato pišemo na primer Creolophus cirratus (in ne C. cirrhatus), Pisolithus arhizos (ne P. arrhizus) ali Macrolepiota rachodes (in ne M. rhacodes). Poleg tega smo posebno pozornost namenili ugotavljanju pravilnih imen gob, avtorjem imen in njihovim kraticam, zaradi česar boste v knjigi tudi v tej smeri našli nekaj sprememb v primerjavi z do zdaj uporabljanimi imeni. Z gobami se ukvarjajo tako profesionalni mikologi (poklicno) kot navdušeni amaterji, ki imajo drugačen poklic, vseeno pa večino svojega prostega časa posvetijo proučevanju gob. Obe skupini raziskovalcev prispevata k napredku na področju poznavanja gob, to pa je v pomoč tudi vsem izkušenim gobarjem, saj se veliko izsledkov mikološkega raziskovanja potrjuje v praksi. Iskanje užitnih gob ter njihovo nabiranje za uporabo v kuhinji je priljubljen konjiček vseh, ne glede na doseg oči, profesionalnost ali amaterstvo oziroma izkušnje z gobarjenjem. Naj bo ta knjiga dober pripomoček vsem uporabnikom, pa tudi inspiracija za nadaljnje aktivnosti na področju mikologije in gobarjenja. František Kotlaba, Zdeněk Pouzar

/7/

Dobrodošli v kraljestvu gob

Jetrasta cevača (Fistulina hepatica)

Svilasta nožničarka (Volvariella bombycina)

Betičasta prašnica (Lycoperdon perlatum)

obe, strokovno Fungi oziroma Mycetes ali Mycota, so zelo bogata skupina organizmov. Večina jih je mikroskopskih (rečemo jim tudi mikromicete), vendar te v knjigi niso v središču našega zanimanja. Posebej se posvečamo gobam, ki tvorijo večje in velike trosnjake, t. i. makromicetam. Gobe se od vaskularnih (zelenih) rastlin razlikujejo v tem, da nimajo listnega zelenila – klorofila. Odsotnost klorofila odločilno vpliva na njihov način življenja. Zelene rastline sprejemajo sončne žarke in z njihovo pomočjo ter s posredništvom klorofila spreminjajo vodo in ogljikov dioksid v sladkor (osnovno organsko snov), ki je izhodiščna surovina za tvorbo nadaljnjih organskih snovi (kot so škrob, maščobe, beljakovine itd.) in vir energije. Takšen način prehranjevanja imenujemo avtotrofni. Gobe se prehranjujejo drugače – podobno kot živali. Vse, kar potrebujejo za življenje, morajo dobiti v organski obliki, nato prejete snovi po potrebi premeščajo. Temu načinu prehranjevanja pravimo heterotrofni. Kako za prehrano skrbijo živali, vemo, kje in kako pa se prehranjujejo gobe?

Nepovabljeni gost ajbolj strah vzbujajoč škodljivec lesa na stavbah je hišni lesomor. Ta saprofitna goba ustvarja razpršene trosnjake, ki spominjajo na ovalno, jamičasto, rdečerjavo ali opečnato rdeče pecivo, na robu okrašeno z belo »smetano«. V naravi se redko pojavlja, ga pa zato pogosto najdemo na lesu v stanovanjih, kočah, kleteh ipd., najpogosteje v slabo prezračenih prostorih. Micelij ustvarja belo sive vezi, debele nekaj milimetrov, na površini obdane z rjavkasto skorjo, s katerimi se širi v zdrave dele lesa. V ugodnih pogojih in pri temperaturi 20 °C se širi s hitrostjo dveh metrov na leto. Ne ustavi ga niti stena, pokrije malto, razpoke v kamnu in med opekami. Dovolj je, če se v kočo vgradi starejša deska, okužena z lesomorom, in čez nekaj let bo preperela cela stavba, vključno s pohištvom. Lesomor ne prenaša visokih temperatur, pri 26 °C se njegova rast ustavi, pri temperaturi 40 °C pa odmre. Zato ga prej lahko srečamo v gorskih kočah kot v stavbah v dolini. V preteklosti so alpske brunarice, ki jih je napadel lesomor, zažgali – druge pomoči ni bilo.

/ 10 /

Gobe imajo premoã naravi ne bomo našli rastlin, na katerih ne bi rasle gobe (vključno z mikroskopskimi). Število vrst gob, ki živijo na rastlinah, celo nekajkrat presega število vrst gostiteljskih rastlin. Bisby (1933) za floro Severne Amerike navaja 9565 vrst rastlin in na njih skoraj 40.200 vrst gob. V kanadski provinci Manitoba je to razmerje 1122 : 2079 v korist gob. Po statističnih podatkih na Danskem raste 1400 vrst semenk, na njih pa 3324 vrst gob.

Nekatere gobe, t. i. paraziti ali zajedavke, jemljejo hrano drugim živim organizmom – v glavnem rastlinam, pa tudi živalim (vključno s človekom). Na njih parazitirajo, jih slabijo, povzročajo razne bolezni, lahko jih tudi uničijo. Med razširjenimi drevesnimi paraziti so na primer številnim gobarjem znane lesne gobe, ki povzročajo različne lesne gnilobe. Tudi ljudje in živali niso varni pred gobjimi paraziti. Pogoste so razne težje ozdravljive kožne bolezni, t. i. mikoze, ki jih povzročijo trdožive mikroskopske plesni. Omenimo tudi različne gobe (rje, sneti), ki povzročajo škodo na kulturnih rastlinah. Druga, večja skupina gob so saprofiti ali gniloživke, ki si potrebne hranilne snovi priskrbijo iz neživih organskih snovi. Tudi te povzročajo težave. Veliko plesni napada živila in včasih se moramo zelo potruditi, da se živila ne pokvarijo. Lahko bi našteli celo vrsto gobjih škodljivcev, vendar naj bo dovolj, če navedemo hišnega lesomora, ki se ne zadovolji samo s tlemi, tramovi in stropi, ampak napada tudi pohištvo, tekstil in dragocene knjige. Veliko plesni je lahko tudi dobrih za človeka – na primer plesni s specifičnim vonjem uporabljajo pri izdelavi sira; dokaz sta gorgonzola in sir brie. Brez plemenitih plesni prav tako ne bi bilo ogrske salame. Gobe so povezane tudi z izdelavo citronske kisline, vrste zdravil, dišav in plastičnih mas. Trosnjaki, ki jih tako radi nabiramo, se preživljajo z odpadnimi organskimi snovmi, ki jih večinoma ne zaužijemo. Brez gob svet ne bi obstajal. Saprofiti so t. i. reducenti. Ponavadi sprožijo razkroj mrtvih ostankov rastlin in živali, ki ga nato dokončajo bakterije. Tlom in ozračju vračajo vse, kar so vzele rastline in od njih prevzele živali.

Gobe se nenadomestljiv člen v procesu kroženja biogenih prvin na Zemlji. O tem se lahko prepričate sami. Če greste v jesenskem dežju ali pomladanski odjugi v gozd, lahko na odpadlem igličevju najdete na stotine drobnih gob (sehlic, čeladic idr.). Igličevje, ki je poraslo z njihovim podgobjem, je topo, krhko, hitro se drobi in med prsti razpade. Enako staro igličevje, ki ga podgobje ni doseglo, pa je nepoškodovano, lesketajoče in trdno. Brez gob in bakterij bi prišlo do tako resnih motenj v biosferi, da bi se življenje na našem planetu ustavilo.

Vlakna podgobja »mesojedega« bukovega ostrigarja (Pleurotus ostreatus) pronicajo v ustno odprtino ãrva, ki Ïivi v gnilem lesu (850-kratna poveãava).

Gobe, ki jedo ãrve trokovne kroge je presenetila novica kanadskih raziskovalcev, da nekatere vrste zajedavskih gob kažejo znake mesojedosti. To zadeva zlasti gobe iz rodu ostrigarjev (Pleurotus) in ostrigovcev (Hohenbuehelia), ki dušikove snovi, s katerimi se prehranjujejo, dobijo iz črvov, živečih v razpadajočem lesu. Podgobje v les izloči snov, ki črva omrtviči, nato pa vanj razmeroma hitro vstopijo vlakna. V 24 urah prekrijejo eno od odprtin v notranjost črva, se razvejajo ter črpajo snovi iz razpadajočega telesa v podgobje in naprej v trosnjake. Takšen način mesnega prehranjevanja je znan tudi pri mikroskopskih nepopolnih gobah iz rodu Monacrosporium in Nematoctonus, vendar s pomočjo drugih lovilnih tehnik (npr. daveča celična očesca, lepljive hife, mreže ipd.). Pri velikih (makroskopskih) gobah je bil ta način prehranjevanja do zdaj neznan.

ã)

RAZLIČNE OBLIKE IN OKRAŠENOST (ORNAMENTIKA) CELIČNE STENE TROSOV: a) – c) trosi zaprtotrosnic: a) užitni smrček (Morchella esculenta), b) rženi rožički (Claviceps purpurea), c) poletna gomoljika (Tuber aestivum), č) – n) trosi prostotrosnic: ã) črni kuštravec (Strobilomyces strobilaceus), d) vabljiva golobica (Russula amoena), e) bljuvna golobica (Russula emetica), f) medova golobica (Russula melliolens), g) brezova odpadljivka (Piptoporus betulinus), h) zvezdastotrosna razcepljenka (Inocybe asterospora), i) črnikasta mlečnica (Lactarius lignyotus), j) sivi lupinar (Amanita vaginata), k) rdečkasta bledivka (Laccaria laccata), l) leskina mlečnica (Lactarius pyrogalus), m) užitna rdečelistka (Entoloma clypeatum), n) navadna mokarica (Clitopilus prunulus).

in površinska struktura so lahko značilni za nekatere rodove in zlasti vrste, vedno pa prispevajo k natančnosti določevanja. To je zahtevno delo, ki zahteva dober mikroskop z močno povečavo in merilno napravo, obvladanje tehnike mikroskopiranja in veliko mikoloških izkušenj. Trosi se razlikujejo tudi po barvi. Za ugotavljanje barve ni dovolj nekaj trosov, ampak jih potrebujemo na sto tisoče, potrebujemo torej t. i. trosni prah. Že pri nabiranju lahko pogledamo, če so trosi zaprašili okolico ali površino trosnjaka. Zanesljivo pa jih bomo dobili, če bomo na bel papir klobuk odraslega trosnjaka položili tako, da bodo lističi obrnjeni navzdol, ter ga pokrili s kozarcem ali čim podobnim, da se trosnjak ne bi posušil in bi trosi lahko izpadali. Klobuk pustimo tako ležati nekaj ur, najbolje čez noč. Na papirju se bo pojavil relief trosovnice, ki ga bodo ustvarili izpadli trosi in bo različne barve glede na rod ali vrsto gobe. Zato je v opisih gob pri nekaterih vrstah navedena tudi barva trosnega prahu. Goba večinoma ustvari ogromno količino trosov. Dr. Albert Pilát je izračunal, da en sam večji trosnjak Ostrokrpa mušnica (Amanita echinocephala) je v Sloveniji redka vrsta mu‰nice, ki raste v toplej‰ih predelih. Trosnjaki imajo estetsko vrednost.

Prehodni produkt razkrajanja rastlinske gmote je humus (površinska prhka plast), od katerega je odvisna rodovitnost gozdnih tal. Ravno gobe so tiste, ki prispevajo velik delež h koristnosti in lepoti naših gozdov, katerih gospodarski, podnebni, rekreacijski in estetski pomen je neprecenljiv. Samo v zdravem gozdu raste veliko dobrih gob. Zato jih ne uničujmo! Tako bomo pomagali gozdu, gobam in sebi. Cvetoče rastline se razmnožujejo s pomočjo semen, v katerih nastane zarodek rastline z zasnovami koreninic, stebla in listov. Gobe pa se večinoma razmnožujejo z enoceličnimi tvorbami – trosi (sporami). Znanstveno gob ni mogoče proučevati brez mikroskopskega opazovanja trosov in drugih delov trosnjaka, kot so tkivo, mehurke (cistidiji), mešički (aski), podstavki (bazidiji) idr. Včasih je mogoče določeno vrsto gobe določiti samo na podlagi trosov. Njihova oblika, velikost, barva

/ 11 /

Relief listiãev, ki ga ustvari trosni prah, dobimo tako, da klobuk gobe poloÏimo na podlogo ter ga pokrijemo z ustreznim kozarcem (ãa‰o), lonãkom ali skledo.

približno 4 kg težkega orjaškega plešivca ustvari 1500 bilijonov trosov. Na podlagi tega, kako in kje nastajajo trosi, jih delimo na endospore, ki nastajajo znotraj celic, in eksospore, ki zrastejo na celicah. Izmed številnih različic nastanka smo izbrali le najpomembnejše. Med endosporami so to sporangiospore in gibljive zoospore, značilne za nižje glive, ter nespolne hlamidospore in spolne askospore, značilne za višje glive. Med eksosporami najpogosteje srečamo bazidiospore, ki nastanejo po spolni poti, nespolne konidije, ki nastanejo z brstenjem gobjih vlaken, ter oidije, ki nastanejo, če se gobja vlakna na koncu stisnejo. Osnovna taksonomska enota je vrsta. Vrste včasih povezujemo v sekcije, vedno pa v rodove, rodove v družine, družine v redove, redove v razrede, razrede pa v debla. Vsaka enota sistema ima tudi kategorije, ki so za pol stopnje nižje. Nižje enote od vrste so podvrsta, različek in oblika. SHEMATIČNI PRIKAZ RAZDELITVE TROSOV (SPOR): a) – č) endospore: a) sporangiospore, b) zigospore, c) askospore, ã) hlamidospore, d) – g) eksospore: d) – e) bazidiospore, f) konidiji, g) oidiji.

S I S T E M AT I K A G O B Mednarodni kodeks botanične nomenklature loči spodaj navedene kategorije: Regnum Divisio Subdivisio Classis Subclassis Ordo Subordo Familia Subfamilia Genus Subgenus Sectio(Sect.) Subsectio (Subsect.) Species (sp.) Subspecies (subsp.) Varietas (var.) Forma (f.)

končnica znanstvenega imena

primer uvrstitve vražjega gobana

kraljestvo deblo -mycota Eumycota poddeblo razred -mycetes Basidiomycetes podrazred -mycetidae Holobasidiomycetidae red -ales Agaricales podred -inales družina -aceae Boletaceae poddružina -oidae Boletoidae rod Boletus podrod sekcija Luridi podsekcija vrsta Boletus satanas podvrsta (»majhna vrsta« z lastnim področjem razširjenosti) različek (izrazitejša razlika, ki je dedno pogojena) oblika (manj izrazita razlika, ki je dedno pogojena) Vrste, ki so bile najprej uvrščene med gobe, so zdaj razvrščene v tri kraljestva:

1. Protozoa – praživali Steljka (telo) je plazmidna, sluzasta, brez celičnih sten, večjedrna. Uvrščena je v kraljestvo živali in je povezana s korenonožci in bičkarji. Sem spadajo Myxomycota (sluzavke) in Plasmodiophoromycota.

ã)

2. Chromista– hromiste Steljka je enocelična, večjedrna, v razvojnem ciklu sodelujejo gibljivi trosi. Mikromicete, saprofiti ali rastlinski paraziti. Sem spadajo Labyrinthulomycota in Oomycota.

/ 12 /

3. Fungi – gobe Chytridiomycota – hitridiomicete Steljka je mikroskopska in večja, enostavna, razvejana, večjedrna.

Saprofiti ali paraziti vodnih in suhozemeljskih rastlin. Eumycota – višje glive Steljka je večcelična, spletena v micelij (podgobje), celična stena vsebuje hitin. Gibljive razmnoževalne celice se ne pojavljajo. Razredi: Zygomycetes – zigomicete Ascomycetes – zaprtotrosnice Basidiomycetes – prostotrosnice Predmet našega zanimanja so samo višje glive in med njimi dva razreda – zaprtotrosnice in prostotrosnice. a)

O višjih glivah na splošno Goba je v bistvu večcelična steljka, sestavljena iz posameznih gobjih vlaken (hif), spletenih v podgobje (micelij), ki se razrašča v tleh, lesu in drugih podlagah, kjer tvori pajčevinasto mrežo. Pri gobah, ki rastejo v tleh, se podgobje praviloma razrašča na vse strani. Ker se trosnjaki ustvarjajo na najmlajšem podgobju, nastajajo tako imenovani »čarobni« krogi, ki imajo velikokrat premer nekaj deset metrov. Večinoma krog ni sklenjen, ampak prekinjen, tako da z leti od njega ostanejo različno dolgi pasovi ali skupine. Tam gobar pogosto pravilno išče tako imenovane »bratce«. Če poznamo letni prirastek podgobja za določeno vrsto gob in polmer kroga, lahko

GOBJE TKIVO: a) vzdolÏni pogled, b) preãni prerez gobjih vlaken.

izračunamo, koliko je staro podgobje. To je včasih zelo pomembno. Po starosti je nekatere vrste gob mogoče primerjati tudi z zelo starimi drevesi. Nekatere vrste gob iz gostega prepleta podgobja ustvarjajo močne vezi, imenovane rizomorfi, s pomočjo katerih se podgobje razrašča daleč v okolico in preživi tudi skrajno neugodno obdobje. Če želimo videti rizomorfe, je dovolj, da iz štora, ki ga je napadla npr. mraznica, odluščimo košček skorje. Včasih podgobje ustvari sluzaste tvorbe, imenovane sklerociji, ki imajo enako

poslanstvo – zagotoviti preživetje za gobje življenje neugodnega obdobja, predvsem čez zimo. Znani rženi rožički iz žitnega klasja so sklerocij gobe rženi rožički. Če si pod mikroskopom ogledamo rezine gobjih tvorb vključno s trosnjaki, lahko ugotovimo, da je kljub vsej njihovi zunanji raznolikosti oblik notranja zgradba razmeroma enostavna. Vse nastane iz prepleta hif. Na podlagi oblike celic prepoznamo dve osnovni vrsti gobjega tkiva, ki sta vidni tudi s prostim očesom (makroskopsko). Vlaknasto strukturo, ki je pogostejša, ustvarja plektenhim, spoj

âarobni gobji krogi lakna podgobja veliko vrst gob rastejo radialno, v obliki žarkov, trosnjaki pa nastajajo na njihovih koncih. Ko takšno podgobje obrodi, trosnjaki ustvarijo nekaj, čemur že stoletja pravijo »čarobni krog«. (Tudi iz drugih evropskih dežel so znane vraže, ki površino, omejeno s krogom gob, povezujejo s skrivnostno prakso čarovnic, ježibab, gozdnih vil in škratov.) Redno merjenje letnega prirastka s polmerom čarobnega kroga je ena od metod, kako izračunati starost podgobja. Tako so ugotovili, da podgobje dišeče sehlice in senožetne plešivke živi 20–25 let, podgobje travniškega kukmaka pa celo do 76 let. Čarobni krogi kolesniške velepodvihanke (Leucopaxillus lepistoides) imajo premer tudi nekaj sto metrov, podgobje pa je lahko staro tudi nekaj sto let. Dobro znana pozna livka lahko na podlagi rezultatov omenjenih raziskav živi do 700 let, kar je primerljivo z Najevsko lipo.

/ 13 /

Geolo‰ka starost gob obe so zelo stari organizmi. V 1800 milijonov let starem ontarijskem kremenu iz najstarejše geološke dobe (predkambrija) so našli vlakna mikroskopskih gob skupaj z modrozelenimi cepljivkami. Sledi zajedavskih gob v obliki trosov in gobjega tkiva so paleontologi našli že v devonu (pred 345–400 milijoni let), v karbonu (pred 300 milijoni let) pa so se v gozdovih lisičjaka in preslice razširili predniki današnjih zaprtotrosnic in prostotrosnic. Ameriški znanstveniki so na obrežju New Jerseyja našli košček jantarja, star 90 milijonov let, v katerem so bili trosnjaki, zelo podobni našim današnjim trebuharicam. V kenozoiku so pogosteje našli trosnjake, podobne današnjim, kar dokazujejo fosilni ostanki v plasteh premoga. Tja spada na primer 12 milijonov let stara lesna goba, podobna današnji smrekovi kresilači (Fomitopsis pinicola), ki so jo našli leta 1939 v ameriškem Idahu. Več ostankov današnjih lesnih gob je ohranjenih v plasteh rjavega oglja iz obdobja pred tremi milijoni let.

dolgih, valovitih celic. Izvor manj pogoste zrnate strukture pa je psevdoparenhim, katerega hife nastanejo iz okroglih celic. V ugodnih pogojih začnejo na pajčevinastem podgobju nastajati drobni skupki, iz katerih postopno zrastejo trosnjaki. Tako, kot je jabolko plod jablane, v katerem so shranjena semena, lahko rečemo, da je plod podgobja goba, ki prav tako ustvarja razmnoževalne delce, trose. Gobe v kuhinji Velika večina gobarjev se za gobe zanima zaradi njihove uporabnosti v kuhinji. Z vidika deleža posameznih sestavin so gobe še najbolj podobne zelenjavi, kot je razvidno iz tabele. Gobe uporabljamo za juhe in kot podlogo mesu, da izboljšajo okus in vonj. Iz njih lahko pripravimo preproste ali zahtevnejše jedi. Dobre so kot predjedi, v omakah, solatah ali celo kot zakuske. Z gobami lahko pričaramo iluzijo mesa, saj lahko iz njih pripravimo panirane zrezke, polpete in golaž, obaro, kuhane »vampe«, z gobami lahko napolnimo testo in različno zelenjavo (npr. paprike, kolerabo) ipd. Najpreprosteje je pripraviti dušene gobe z jajci. Za večino gobjih jedi je priporočljivo uporabljati mešanico različnih gob, da se okus uravnoteži. Obstajajo pa tudi jedi, ki

/ 14 /

zahtevajo uporabo točno določene vrste gob. Pred obdelavo v kuhinji je treba gobe ponovno preveriti; jih razdeliti ter izločiti stare, gnile in črvive trosnjake. Izločimo tudi majhne trosnjake, ki nimajo dobro razvitih določevalnih znakov in trosnjake, za katere nismo prepričani, da smo jih prav določili. Z gob dobro očistimo ostanke igličevja in humusa, jih operemo pod tekočo vodo ter jih odcedimo na cedilu. Nato jih pripravimo po navodilih recepta, ki smo si ga izbrali, na primer v tej knjigi. Če želimo gobe shraniti, jih ne operemo. Položimo jih (v eni vrsti) na hladno, prerezane po dolžini. V hladilniku bodo nekatere vrste gob zdržale skoraj ves teden. Danes nekoliko drugače gledamo na hranilno vrednost gob. Cenjene so kot naravno prehransko dopolnilo, saj vsebujejo večjo količino aromatičnih in drugih snovi, ki izboljšajo okus jedi in spodbudijo prebavo. Presenetljivo bogate so z vitaminom B in so edini predstavnik rastlinskega kraljestva, bogat s provitaminom D. Nezanemarljiva je tudi velika količina mikrohranil, ki bi jih težko našli pri drugih živilih. Gremo po gobe Poglejmo si, kaj spada k obvezni opremi vsakega rednega gobarja. S seboj vzamemo dober, oster, najbolje zložljiv nož in košaro

ali čvrsto, prepustno torbo. Platnene in zlasti plastične vrečke so skrajno neprimerne, saj se gobe v njih zmečkajo in postanejo zatohle. Zatohle gobe so lahko zelo nevarne. Nekateri gobarji vzamejo s seboj lupo, da bi lažje razločili tudi drobne znake. Obujemo si neprepustne čevlje ali škornje in za vsak slučaj s seboj vzamemo tudi pelerino ali dežnik. Nabiramo cele trosnjake. Previdno jih izkopljemo iz tal, da ne bi poškodovali podlage, v kateri rastejo. Z razkopavanjem mahu ali zemlje se namreč poškoduje nežno podgobje in tla se začnejo sušiti, kar neugodno vpliva na nadaljnje nastajanje trosnjakov. Zato tudi jamico, ki nastane, ko naberemo gobo, raje pokrijmo. Trosnjake takoj očistimo, odstranimo tudi neuporabne dele (pretrde bete, sluzasto povrhnjico ipd.), dele, ki so jih obdelale ličinke hroščev, gnile dele ipd. Na koncu lepo pospravimo vse ostanke. Na mehkih gozdnih tleh to ni težko. Ne pozabite: za uživanje nabiramo samo tiste gobe, ki jih zanesljivo poznamo in ki imajo popolnoma razvite prepoznavne znake! Gobe, ki jih bomo pozneje določali sami ali jih bomo dali določiti, nabiramo cele, če je mogoče, v nekaj primerkih iz različnih faz razvoja, tj. mlade in stare. Očistimo le najbolj grobe dele zemlje, da ne bi odstranili niti najmanjših prepoznavnih znakov, in jih še

voda beljakovine maščobe sladkorji vlaknine

minerali

jesenski goban travniški kukmak smrekova sirovka navadna lisička

87,1 89,7 88,8 91,4

5,39 4,88 3,08 2,64

0,40 0,20 0,76 0,43

2,72 1,11 2,18 0,99

1,01 0,83 3,63 0,96

0,95 0,82 0,67 0,74

povprečna sestava gob

89,2

3,06

0,41

1,09

1,22

0,82

goveje meso svinjsko meso jetra polenovka

72,0 47,5 71,5 71,5

21,00 14,50 20,00 17,00

5,50 37,30 3,50 9,30

0,50 – 3,50 –

– – – –

1,00 0,70 1,50 1,20

povprečna sestava mesa

65,9

18,25

13,9

1,00

–

1,10

cvetača špinača korenje krompir

90,2 93,4 86,8 75,0

2,40 2,20 1,20 2,00

0,30 0,30 0,30 2,00

4,50 1,70 9,00 20,90

1,80 0,50 1,70 1,00

0,80 1,90 1,00 1,10

povprečna sestava zelenjave 89,4

2,32

0,28

0,94

1,20

1,00

Podatki v tabeli so navedeni v odstotkih.

Gobarjenje ima dolgo tradicijo. Danes je nabiranje gob tudi oblika rekreacije.

v gozdu spravimo – vsako vrsto posebej – v papirnate vrečke. Drobne in zelo krhke gobe je bolje spraviti v škatlo. Gob za določevanje nikoli ne dajemo med druge gobe, ki smo jih nabrali za pripravo jedi. Prav tako si zapišemo pomembne podatke: kje so zrasle, v kakšnem gozdu, pod kakšnimi oziroma na kakšnih drevesih. Če nismo prepričani, gobi priložimo majhno vejico in list. Prav tako je pomembno, da vemo, ali je goba zrasla v mahu, travi ali na igličevju, na suhi ali vlažni podlagi, na soncu ali v senci ipd. Zapišemo si tudi nekatere znake, ki hitro izginejo ali se spreminjajo, kot so pajčevinasti ostanki zastirala, kožice, vonj, barva ter spremembe barve ob dotiku in na prerezu, barva mlečka sveže in bolj suhe gobe ipd., kar se nam zdi, da bi bilo lahko pomembno. Najdene gobe določimo čim prej po vrnitvi iz gozda. Če nismo prepričani, ali smo gobo ustrezno določili, oziroma bi radi preverili svoje določevanje, kar bi vsaj na začetku, dokler si ne naberemo dovolj izkušenj, morali vedno storiti, se obrnimo na kakšnega znanega mikologa prek Mikološke zveze Slovenije (Trstenjakova 2, 1000 Ljubljana) oz. na kakšno od številnih delujočih gobarskih društev: ❏ Gobarsko društvo Ljubljana, Veselova 13, 1000 Ljubljana, ❏ Gobarsko društvo Lisička Maribor, Ruška cesta 13, 2000 Maribor,

❏ Gobarsko društvo »Bisernica« Celje, Gubčeva ul. 10, 3000 Celje, ❏ Gobarsko-mikološko društvo Slovenske Istre Koper, Prešernov trg 4, 6000 Koper,

❏ Gobarsko društvo Kranj, C. Staneta Žagarja 27, 4000 Kranj ❏ Gobarsko-mikološko društvo »Jurček« Bled, Jarška cesta 6, 4260 Bled, ❏ Mikološko društvo Notranjske Cerknica, Notranjska 37, 1380 Cerknica, ❏ Gobarsko društvo »Ajdovec« Gornji Grad, Spodnji trg 17, 3342 Gornji Grad, ❏ Gobarsko društvo Ilirska Bistrica, Gubčeva ulica 9, 6250 Ilirska Bistrica, ❏ Gobarsko društvo »Kozjansko« Kozje, Vrenska gorca 61, 3255 Buče, ❏ Gobarsko društvo »Sinji goban« Laško, Cesta na Svetino 43, 3270 Laško, ❏ Gobarsko društvo Most na Soči, Most na Soči 15, 5216 Most na Soči, ❏ Društvo gobarjev »Ježek« Muta, Gortina 83, 2366 Muta, ❏ Gobarsko društvo Nova Gorica, Ul. XXX. divizije 15C, 5000 Nova Gorica, ❏ Gobarsko društvo Novo mesto, Smrečnikova ul. 34, 8000 Novo mesto, ❏ Gobarsko-mikološko društvo Polzela, Parižlje 8A, 3314 Braslovče, ❏ Gobarsko društvo »Samorastniki« Ravne na Koroškem, Janeče 17, 2390 Ravne, ❏ Gobarsko društvo Ribnica, Opekarska c. 46, 1310 Ribnica,

Jelov privihanec (Buchwaldoboletus lignicola) spada med redke vrste gob, ki jih praviloma lahko doloãi le strokovnjak. Trosnjak na sliki navidezno raste iz tal, v resnici pa raste iz lesne gmote koreninskega sistema bliÏnje smreke. Vãasih nas preseneti nenavadna, skoraj vodoravna rast trosnjakov, kar se zgodi izjemoma. Veãinoma imajo trosnjaki pravokotno orientacijo.

/ 15 /

odločilen znak, ki bi pričal o tem, ali je goba užitna ali strupena. Gobe, ki so surove neprijetnega okusa, so lahko po toplotni obdelavi zelo okusne in obratno – gobe, ki so surove prijetnega okusa, so lahko smrtno strupene. Veliko znanih in priljubljenih gob je surovih rahlo strupenih ali lahko povzročijo težke prebavne motnje. Na podlagi okusa lahko o užitnosti ali neužitnosti sklepamo le pri golobicah in nekaterih mlečnicah oziroma sirovkah. Pri okušanju nikoli ne pogoltnemo koščkov gobe, ampak jih s slino izpljunemo. Kemično določanje je modernejši način, ki med gobarji ni tako razširjen. Pri tem se uporablja raztopina nekaterih kemikalij, ki jo kapnemo na meso. Na podlagi nastale barve Gobja zvestoba do groba b reklu »zvestoba do groba« si ponavadi predstavljamo odnos med dvema človekoma, mogoče tudi odnos med človekom in psom, lahko pa velja tudi za simbiotični odnos med gobo in drevesom, ki ga ustvarjajo nekatere vrste gob. Ta odnos gobarji dobro poznajo in vedo, da lahko brezovega deda in brezovega turka najdejo samo pod brezo, trepetlikovega turka pod trepetliko in na primer macesnovo lupljivko pod macesnom. Sicer pa ta odnos »zaznavajo« trosnjaki. Z ustrezno intenziteto pošiljajo v atmosfero trose, svojevrstne mikroskopske sle, ki iščejo svojega partnerja, da lahko v sodelovanju z njegovo korenino ustvarijo aktivno podgobje. Večina drugih lupljivk raste samo pod borovci. Nekatere so v svoji zvestobi celo tako izbirčne, da jim vsak borovec ne odgovarja. Cemprinova lupljivka (Suillus plorans) in bela lupljivka (Suillus placidus) rasteta samo pod borovci s petimi iglicami v enem šopu. Med evropskimi sta to cemprin in izvorno severnoameriški zeleni bor. Zato je predstava po zraku letečih trosov dveh malih lupljivk, ki iščeta svoj petiglični borovec, fascinantna. Lahko jima dvorijo celi gozdovi dvoigličnih borovcev, vendar zaman. Še naprej bosta, enako kot pred tisočletji, neumorno iskali svoje petigličnike. Zvestoba mogoče še dlje kot do groba. Vendar pozor! Občasno se ob kakšnem dogodku vse postavi na glavo. Avgusta 2002 je slovaški dnevnik Pravda (Resnica) poročal, da je na Lomnickem štitu na nadmorski višini 2633 m, to je slab meter pod vrhom, zrasel borov goban! Vsenaokrog nič drugega kot skale in kamnito groblje – goban pa nekaj sto metrov nad mejo zadnjih grmičkov ruševja, ki se jim je zaobljubil, vseeno zraste ... (Opomba uredništva: Nabiralec je mogoče spregledal seme ruševja.)

Pri doloãanju golobic ter mlečnic in sirovk si lahko pomagamo tako, da od‰ãipnemo ko‰ãek mesa iz beta. âe je grudasto, ne vlaknasto, je to golobica ali mleãnica oz. sirovka (desno).

❏ Gobarsko društvo Sežana, Kosovelova 4A, 6210 Sežana, ❏ Gobarsko društvo Šentjernej, Roje 9A, 8310 Šentjernej, ❏ Društvo gobarjev »Štorovke« Šentrumar-Hočevje, Hočevje 59, 1301 Krka, ❏ Gobarsko društvo Škofja Loka, Reteče 89, 4220 Škofja Loka, ❏ Gobarsko društvo Šmartno pri Slovenj Gradcu, Straže 92, 2382 Mislinja, ❏ Gobarsko društvo »Marauh« Velenje, C. pod parkom 12, 3320 Velenje, ❏ Mikološko društvo »Kostanjevka« Zreče, Ul. Jurija Vodovnika 15, 3214 Zreče. Da bi določevalci lahko ustrezno določili gobe, ki smo jih nabrali, moramo izpolniti naslednje pogoje: Gobe – vsako vrsto posebej – položimo v vrečko, ki smo jo oštevilčili z navadnim svinčnikom. Na list z enako številko kot na vrečki navedemo podrobnejše podatke o najdišču in o značilnostih gob. Napišemo tudi svoje ime, priimek ter naslov in vse zložimo v škatlo. Prazen prostor v škatli zapolnimo s senom, lesnimi ostružki, zmečkanim papirjem ali čim podobnim, nikoli s čim vlažnim, in kar najhitreje odpošljemo. Bolje je, da določevalci dobijo suho pošiljko, ne gnile in razpadajoče. Seveda si tudi sami označimo, pod katerimi številkami smo poslali katere gobe.

/ 16 /

Pri nabiranju in določevanju gob ne opazujemo samo morfoloških, ampak tudi druge znake. Dragocene podatke daje meso. Ugotavljamo, ali je trdo ali mehko, čvrsto, krhko ali prožno, sočno oziroma hrustljavo, cevasto, vlaknasto ali zrnato, kožasto, skorjasto ali leseno. Meso je lahko drugačno v klobuku, betu, na površini ali v notranjosti gobe. Pomemben znak je barva mesa ter njene spremembe pri razrezu trosnjaka, pri čemer opazujemo intenzivnost in hitrost spreminjanja. Tudi vonj je lahko v pomoč pri določanju nekaterih vrst gob. Čeprav ima veliko gob značilen vonj, je veliko vonjev težko opisati z besedami. Večinoma ni objektivnih meril za opisovanje vonja. Ponavadi se vonj primerja z vonjem drugih znanih snovi. Če preverjamo vonj gobe, najprej povohamo cel trosnjak, nato pa meso, ki smo ga pomeli med prsti. Pri nekaterih gobah se vonj pojavi šele v starosti ali ob sušenju trosnjakov. Vonju gob posvečajte več pozornosti. Sčasoma si boste pridobili toliko izkušenj, da boste z zaprtimi očmi in samo na podlagi vonja prepoznali na desetine gob. Na podlagi okusa lahko gobe določajo le izkušeni gobarji. Začetnikom in manj izkušenim gobarjem velja svarilo: Ne okušajte gob, predvsem zato, ker okus ni

se prepozna, za katero gobo gre. To je hitra metoda, preprosta, ni potratna, za nekatere rodove gob je natančna, zaradi česar je lahko dober dodaten pripomoček tudi začetniku. Kemične barvne reakcije opazujemo na delcih, odrezanih iz trosnjaka, ki pa jih nato zavržemo, da jih po pomoti ne bi pojedli. Izkušeni gobarji vedo, da trepetlikovi turki rastejo pod trepetlikami, brezovi pod brezami, maslena lupljivka pod borovci, macesnova lupljivka pa pod macesnom. Podgobje naštetih gob se

spleta oziroma porašča korenine dreves in si nabira potrebne hranilne snovi, predvsem glicide (sladkorje). Drevju to ne škodi, nasprotno, oskrbuje ga z minerali, dušikom in vodo. Tako nastane sožitje ali simbioza drevesa in gobe, ki je koristno za oba; korenine, prepletene s podgobjem, ustvarjajo mikorizo. Izkušeni gobar zato dobro ve, pod katerimi drevesi rastejo katere gobe, in jih na podlagi tega tudi nabira. To je ena malih skrivnosti uspešnega gobarjenja

Kaj pomenijo imena ali njihove okraj‰ave za latinskimi imeni gob?

naletimo na krajšavo »ex« (npr. Lepiota subalba Kühner ex P. D. Orton), to pomeni, da je bil opis taksona prvega avtorja neveljaven in da je drugi avtor potrdil njegovo veljavnost (ga je validiral) skladno z Mednarodnim kodeksom botanične nomenklature. V drugih primerih se danes krajšava »ex« ne navaja. Če pa najdemo »ex« v starejši literaturi, ga danes zamenjujemo z dvopičjem samo pri Friesu oziroma Persoonu. Včasih lahko v strokovni literaturi med latinskim rodovnim in vrstnim imenom najdemo krajšavo cf. ali aff. (npr. Marasmius cf. collinus). Obe pomenita, da določitev gobe ni natančna. V prvem primeru je goba podobna navedeni vrsti (njena enakovrednost pa ni čisto gotova). V drugem primeru pa goba zelo verjetno ustreza navedeni vrsti, vendar kakšen pomembnejši določevalni znak ne ustreza popolnoma. Na koncu latinskega imena je lahko tudi kratica agg. (npr. Marasmius collinus agg.), ki pomeni, da goba spada k vrsti iz bližnjega sorodstva.

e pogledamo latinsko ime gobe, najdemo za njim različna imena ali okrajšave imen oseb (v oklepajih ali brez), ki so povezana na različne načine. Kaj v resnici pomenijo? Prvo ime ali okrajšava za imenom gobe predstavlja avtorja, ki je to vrsto gob prvi znanstveno opisal. Ime za oklepajema je ime avtorja, ki je ime gobe iz izvornega rodu prenesel v drug rod ali ga prestavil iz višje enote (npr. vrste) v nižjo (npr. različek) in obratno. Kot primer navedimo latinsko ime orjaškega dežnika Macrolepiota procera (Scop.: Fr.) Singer. Na prvem mestu za imenom gobe je okrajšano ime avtorja, ki je to gobo prvi znanstveno opisal. To je bil Italijan Giovanni Antonio Scopoli (1723–1788), ki jo je v delu Flora Carniolica iz leta 1772 poimenoval Agaricus procerus. Ime za dvopičjem (prej se je namesto dvopičja zapisoval »ex«) pomeni, da je ime za to vrsto navedel (in tako »obranil« pred drugimi) Šved Elias Magnus Fries (1794–1878), in sicer v temeljnem delu »Systema mycologicum« iz leta 1821. Za trebuharice, rje in sneti je takšen mejnik delo Nizozemca Christiaana Hendrika Persoona (1761–1836) »Synopsis methodica fungorum« iz leta 1801. Končna oblika pisanja te vrste v izvornem rodu je torej Agaricus procerus Scop.: Fr. Ime za oklepajema predstavlja avtorja (ali okrajšano ime), ki je vrsto prevedel iz rodu Agaricus v rod Macrolepiota. To je storil Američan nemškega rodu Rolf Singer (1906–1994) leta 1948 v svojem članku, objavljenem v reviji Papers of the Michigan Academy of Sciences (Članki michiganske Akademije ved). Danes uporabljano latinsko ime orjaškega dežnika je torej Macrolepiota procera (Scop.: Fr.) Singer. Če v sodobni literaturi med izvornim in drugim avtorjem

in razlog več, da ne bi uničevali gob, ki jih ne nabiramo. Zahrbten sovražnik v gozdu je klop, ki prenaša nevarne možganske bolezni – meningoencefalitis ali po domače klopni meningitis in limsko boreliozo. Največ klopov bo gobar dobil maja in junija (pa tudi jeseni), če bo hodil po gozdnem goščavju in visoki travi. Zato se moramo po vrnitvi iz gozda vedno dobro pregledati ter prisesane klope pravočasno in pravilno odstraniti. Najresnejša nevarnost so strupene gobe, ki jih lahko nabere nepreviden gobar. Nabirajmo torej samo tiste gobe, ki jih zagotovo poznamo. * * * Če koga podrobneje zanima prodaja gob in problematika, povezana s trgovanjem z gobami, bi moral poznati Uredbo o varstvu samoniklih gliv, Pravilnik o varstvu gozdov, Pravilnik o delih, ki se štejejo za osebno dopolnilno delo, ter o postopku priglasitve teh del, Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih za opravljanje trgovinske dejavnosti, Zakon o trgovini ter Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno.

Pri redki zvezdici vrste Geastrum elegans Vittad. (= Geastrum badium Pers.) je situacija z okraj‰avami avtorjev preprosta – pravilno ime in sinonim imata samo po enega avtorja.

/ 17 /

DESET Z A P OV E D I IZKUŠENEGA GOBARJA Pri določanju gob ne razlikujte posameznih vrst ter njihove užitnosti ali neužitnosti samo na osnovi enega znaka, npr. barve, okusa ali oblike trosnjaka. Pravilno določanje je mogoče samo na podlagi več znakov. Zlasti barva je pri gobah zelo spremenljiva. Po okusu se lahko ravnate le pri golobicah in mlečnicah oziroma sirovkah (v teh primerih je vrsta, ki nima pekočega okusa, užitna). Pri drugih vrstah gob pa to pravilo še zdaleč ne velja – na primer smrtno strupena zelena mušnica je surova in toplotno obdelana zelo dobrega okusa, tisti, ki so se zastrupili, so celo trdili, da so jedli najokusnejšo gobo v življenju. Tudi črvivost, sledi polžev ali počrnitev srebrne žličke, potopljene v kuhano jed, v kateri so strupene gobe, v nobenem primeru niso

Vonj gob alokdo ve, da gob ne iščemo samo z očmi, ampak jih lahko iščemo tudi z vonjem, ker imajo posebno, specifično aromo. Tako na primer slanikova golobica diši po slanikih (oziroma po ribah), bela kolobarnica po kislem zelju, šopasta korenovka po razpadajočem zelju. V vonju kafrne koprenke prevladuje zažgan krompir, pri ametistasti koprenki pa zažgana roževina. Vijoličasta kolesnica diši po telečji pečenki, lepljiva golobica pa po makovem pecivu. Karbolni kukmak noče ostati nič dolžen svojemu imenu – mogoče je zavohati zmes karbola, črnila in sveže ošiljenih svinčnikov. Smrdljivo koprenko prepoznamo po vonju dima iz parne lokomotive, lilasta koprenka pa diši po kozjem hlevu. Vonj žveplene kolobarnice je tako intenziven, da imate občutek, kot bi šli mimo odprte vaške greznice. V nasprotju s tem pa po janežu prijetno dišijo na primer vrbova ploskocevka, vrbova strnjenka, janeževa livka ali vonjava livka, sladko po kokosu dišita cimetova in kokosova mlečnica, dišeča razcepljenka po jabolkah, številne vrste gob pa dišijo po moki.

/ 18 /

kriterij užitnosti. Če določate gobe na podlagi opisov, se ravnajte samo po opisu – slike ne morejo zajeti celotne spremenljivosti vrste, poleg tega barvne reprodukcije niso vselej takšne, kot bi si želeli. Za pripravo jedi nabirajte le tiste gobe, ki jih res dobro poznate! Upoštevanje te zapovedi vas bo obvarovalo pred neprijetnostmi. Zelo nevarne so lističarke, med katerimi so vse najbolj strupene vrste, med cevarkami je strupenih malo (surov ali ne dovolj prekuhan vražji goban, modreči gobani in sorodne vrste) in so v primerjavi z zeleno mušnico pravi nedonošenčki (če jih dobro prekuhamo, so celo neškodljivi). Če niste prepričani v lastno določitev gobe, jo zavrzite ali se obrnite na najbližje gobarsko društvo.

Kolikor je mogoče natančno proučite najpomembnejše strupene gobe in njihove užitne dvojnice. Vsak izkušen gobar bi moral dobro poznati vse najbolj strupene gobe (zeleno mušnico, koničasto mušnico, pegasto mušnico, rdečkasto razcepljenko, poljsko koprenko, bledičasto rdečelistko in obrobljeno kučmico). Treba se je tudi zavedati, da zastrupitve ne povzroča samo teh nekaj vrst. Zdravstvene težave lahko povzroči okrog 200 vrst gob. Nekateri ljudje tudi ne prenašajo gob, ki jih drugi hvalijo, na primer mraznic ali poprhnjene livke.

Pri nabiranju gob ne odrežite od tal; raje jih previdno zavrtite in nato izvlecite. Ne gre toliko za to, da bi poškodovali podgobje, saj gobe, ki jih nihče ne nabere, vseeno razpadejo, ne da bi poškodovale podgobje. Na spodnjem delu beta so pri veliko gobah pomembni znaki za določevanje – na primer nožnica pri zeleni mušnici in sorodnih vrstah, lupinarjih ali nožničarkah, porumenelost pri rahlo strupenem karbolnem kukmaku ipd.

Gobe, namenjene takoj‰nji konzumaciji ali konzervaciji, morajo biti mlaj‰e in zdrave. Trosnjaki jesenskega gobana so, Ïal, pogosto ãrvivi, ker jih napadejo liãinke ÏuÏelk.

prepoznavnih znakov, zaradi česar obstaja večja nevarnost zamenjave s strupenimi gobami. Še posebej očitno je to pri iskanju mladih belih gobanov, ki jih veliko gobarjev izkoplje iz zemlje. Takšne majhne gobane lahko hitro zamenjamo na primer z malimi trosnjaki bledičaste rdečelistke, zelo nevarne strupene gobe. To se lahko zgodi tudi izkušenim gobarjem. Poleg tega se z izkopavanjem gobe iz zemlje lahko poškoduje tudi nežno podgobje, in tako se ustavi nastajanje novih trosnjakov. Pravilno izberite, v kaj boste nabirali gobe. Najprimernejša je košara ali zračna torba. Neprimerne, čeprav še vedno pogoste, so plastične vrečke. V njih gobe hitro postanejo zatohle in lahko povzročijo precej močno zastrupitev. Nabrane gobe kar najhitreje uporabite ter pripravljene jedi hranite kratek čas in na ustrezen način (podobno kot mesne jedi). Gobe, ki jih ne poznate in jih želite doma določiti s pomočjo literature oziroma jih nameravate odnesti v najbližje gobarsko društvo, spravite posebej ali jih vsaj dobro zavijte. Pri strupenih gobah so namreč strupeni tudi trosi, ki bi skupaj z odlomljenimi delci trosnjakov lahko onesnažili gobe, namenjene za pripravo jedi.

Za pripravo jedi nabirajte samo mlajše in zdrave trosnjake. Če želite gobe konzervirati, je to treba še bolj upoštevati. Prestari ali premočeni trosnjaki hitro razpadejo in lahko povzročijo – enako kot plesnive gobe – zdravstvene težave. Zelo rada splesni na primer rdečebetna polstenka, ki se hitro pokvari in je zaradi tega na tržnici ne smejo prodajati. Vendar ne nabirajte premladih trosnjakov, ker še nimajo razvitih vseh

Gobe očistite v gozdu, s čimer si boste prihranili kar nekaj domačega dela. Zlasti gobe s sluzastim klobukom (npr. slinarji, polžarji in lupljivke) je priporočljivo olupiti že v

gozdu – sicer bo sluz s povrhnjice klobuka umazala vse druge gobe. Izjema so vrste, ki jih želite določiti doma oziroma jih nameravate odnesti v gobarsko društvo. V tem primeru jih ne čistite ali lupite, saj je ravno na betu in površini klobuka veliko prepoznavnih znakov, brez katerih pravilna določitev marsikdaj ni mogoča. Ne pozabite, da so gobe razmeroma težko prebavljive in niso primerne za bolnike, majhne otroke in starejše. Za nekatere je neprebavljiva tudi mraznica, zastrupitve po njenem zaužitju so precej pogoste. Po drugi strani pa so gobe dobrodošla popestritev jedilnika, zlasti kadar pride do izraza njihov poseben okus. Snovi, ki jih vsebujejo nekatere gobe, ugodno vplivajo na tvorbo želodčnih sokov; v zadnjem času so v gobah našli tudi vitamine. Nikoli pa ne jejte

Nabiranje malih trosnjakov, ki nimajo dovolj razvitih prepoznavnih znakov, je povezano z nevarnostjo zamenjave in moÏnostjo zastrupitve.

z zeleno mušnico) je ozdravljiva. Potek zastrupitve je (poleg količine zaužitih gob) odvisen od človekovega zdravstvenega stanja. Posebej občutljivi so starejši ljudje, otroci ter ljudje z obolelimi notranjimi organi ali s šibko telesno konstitucijo. V Sloveniji je vse manj hospitalizacij zaradi zastrupitev z gobami, k čemur prispevajo boljša ozaveščenost ljudi, gobarska organizacija, večji nadzor nad prodajo gob ter preventivno opozarjanje medijev in ljubljanskega centra za zastrupitve. V gozdu se vedite disciplinirano in bodite tiho! Samo tako boste lahko poleg gob in rastlin videli še druge prebivalce. Zelo razširjena razvada je kopanje gob iz tal, kar se najpogosteje dogaja pri iskanju pravih gobanov. Pri tem pa ne samo da gobarji največkrat nič ne najdejo, ampak tudi razkopljejo širšo okolico, in tako uničijo nežno podgobje, zaradi česar novi trosnjaki ne nastajajo več. Druga pogosta razvada je uničevanje gob, velikokrat tudi užitnih, kar je resen prekršek na področju lepega vedenja. Tudi zelena mušnica je, kot preostale gobe, okras gozda. Uničevanje naravne lepote je barbarstvo v pravem pomenu besede. Tole točko bi lahko povzeli v enem stavku: Ljudje, v gozdu se vedite, kot da ste doma! Doma prav tako ne brcate pohištva, ne mečete

Ne verjemite vraÏam! bstaja veliko kvazipravil, kako prepoznati strupeno gobo, ki pa so prej nevarna kot zanesljiva. Začel je že Plinij st., ko je v knjigi »Poglavja o naravi« takole strnil svoja spoznanja: »Strupeno gobo je lahko prepoznati: rdečenje, odvraten videz, smrad, gube, bleda barva na dnu, obroč okrog beta. Podgobje zraste iz lesa, včasih poleg kačjega skrivališča. Če gobe pri kuhanju otrdijo, so strupene. Za serviranje gob se uporablja srebrna posoda. Proti zastrupitvi pomaga voda z medom.« V štiridesetih letih prejšnjega stoletja je na Češkem izšel kuharski spis, v katerem avtor trdi: »Strupene gobe prepoznamo, če spodnji del klobuka posujemo s soljo: če porumeni, je goba zagotovo strupena, če pozeleni ali posivi, je sumljiva, če počrni, je goba užitna.« Treba se je zavedati, da je med temi »nasveti« in Plinijem skoraj 2000 let, vendar se vseeno zdi, da različnim vražam o gobah še zdaleč ni konca.

papirčkov od bonbonov pod posteljo, ne trgate parketa. Samo z upoštevanjem teh osnov bomo ohranili naravo čisto.

Za nabiranje gob je najprimernej‰a pletena ko‰ara. Vanjo polagajte skrbno oãi‰ãene gobe.

surovih gob! Obstaja samo nekaj vrst, ki jih lahko človek poje surove, ne da bi vplivale na zdravje. Veliko užitnih in okusnih gob v surovem stanju vsebuje nekatere snovi, ki lahko povzročijo tudi resnejšo zastrupitev. Prav tako ima lahko prenajedanje z gobami zaradi težje prebavljivosti hujše posledice kot prenajedanje s kakšnim drugim živilom. Treba je tudi paziti, da po zaužitju nekaterih gob, kot je na primer prava tintnica, ne pijemo alkohola, saj lahko takšna kombinacija izzove močno zastrupitev. Tudi večkrat pogreta gobja jed lahko povzroči nelagodje. Pri prvih znakih zdravstvenih težav takoj poiščite zdravniško pomoč! Pravočasno ugotovljena in zdravljena zastrupitev (ponavadi tudi

/ 19 /

Gobe po svetu

Sitasti prašnikar (Myriostoma coliforme)

Lovkasta mrežnica (Clathrus archeri)

lovekov odnos in njegovo ravnanje z gobami nista v vseh deželah enaka. Razlike v kulturnem in gospodarskem razvoju narodov ter različni naravni pogoji so namreč povzročili tudi različen odnos ljudi do gob in gobarjenja. Velike razlike so že znotraj Evrope. Na Češkem in v Rusiji se gobe nabirajo že od nekdaj in še danes jih nabira skoraj vsakdo, Angleži jih večinoma prezirajo ter jih imajo brez izjem za kadilčke. Tudi severnjaki se jim nič kaj ne klanjajo: V Göteborgu, na primer, je bilo mogoče v parku pred mestno hišo z muzejem Bedřicha Smetane opaziti veliko čudovitih turkov, za katere se nihče ni zmenil – razen čeških turistov, seveda. Na Kitajskem si jedi brez gob sploh ne morejo predstavljati, na Japonskem pa so še pred kratkim ob začetku gobarske sezone priredili praznovanje, ki ga je vedno odprl nekdo iz cesarske družine. V Indiji so včasih jedce gob imeli za enake prestopnike kot morilce. Na severnoameriški celini, na primer v Oregonu, pa tolpe razbojnikov danes ne kradejo živine, ampak gobe, da pri tem medsebojnih spopadov sploh ne omenjamo. Južnoameriška celina je z mikološkega vidika slabo raziskana, vendar tisti, ki so pokukali, četudi na rob argentinskih pragozdov, o tamkajšnji mikoflori pripovedujejo skoraj neresnične zgodbe. Tudi o afriški celini imamo s tega področja razmeroma pomanjkljive informacije; vendar je znanstveno dokazano in potrjeno, da tam rastejo gobani, katerih obseg klobuka meri 120 cm in obseg beta 45–50 cm. Tudi v mikologiji velja: drugi kraj, druga pesem. Zato sprejmite povabilo na kratko gobarsko odpravo okrog sveta.

Za mejami vsakdanjosti naravi lahko le izjemoma najdemo gobe, kot sta sitasti prašnikar in lovkasta mrežnica. Obe tako po imenu kot po videzu presegata meje vsakdanjosti. Prva od njiju, goba, podobna zvezdicam, lahko na prvi pogled spominja na kuhinjsko solnico. Zgornji okrogel del je posut s toliko odprtinicami, s kolikor ovratnički je povezan s spodnjim zvezdastim delom. Našli so jo v toplih območjih Slovaške in Madžarske. Lovkasta mrežnica pa ni izvorno evropska vrsta; v Evropo so jo na začetku prejšnjega stoletja prinesle trgovske ladje iz Avstralije in Tasmanije.

/ 22 /

Barvni lesorez Ni‰ikave Sukenobuja (1674–1754) Veselo nabiranje gob na Japonskem v starih ãasih.

AZIJSKA CELINA V deželah vzhodne Azije raste veliko različnih vrst gob, veliko več kot pri nas. To je naravno, ker je tam več drevja kot v Evropi, vlažnost zraka je višja, kar pomeni, da so tam pogoji za razvoj gozdnih vrst bolj raznoliki. Iz oči v oči z japonskim cesarjem Japonska je dežela, kjer od vsega, kar je povezano z naravo, na prebivalca odpade manj kot kjerkoli drugje. Zato se je pri njih razvil goreč, celo pobožen odnos do narave. Ta izvira iz stare japonske vere šintoizma, ki je nastala na podlagi prvobitnega kulta narave. Japonci imajo torej tudi gobe radi že zato, ker so del narave, še bolj pa imajo radi jedi iz gob. Obrednost – značilna za Japonce pri najrazličnejših dejavnostih – ni smela umanjkati niti pri nabiranju gob. V preteklosti so vsako leto na začetku gobarske sezone priredili praznovanje nabiranja gob, ki so ga odprli člani cesarske družine. Gobarjenju so se strastno posvečali tako navadni ljudje kot plemstvo, opevali so ga pesniki, upodabljali umetniki. Gobarski revir za eno sezono Najpopularnejša goba na Japonskem je borova goba matsutake, robustna vrsta, ki jo ponekod napačno enačijo z južnoevropsko krokodiljo kolobarnico. Po imenu je mogoče ugotoviti, da raste

v mikorizi z borovci, redkeje s smrekami. Iskanje in nabiranje borovih gob – matsutake gari – je že od nekdaj svojevrsten japonski nacionalni šport. Že poleti, še pred gobarsko sezono, ki se na Japonskem začne septembra in traja do decembra, posebni agenti najamejo primerne gozdove, kjer ta goba raste (najamejo jih od zasebnih lastnikov in države). Gozdove nato z znaki razdelijo na manjše parcele, ki jih potem interesentom oddajajo naprej kot gobarske revirje za eno sezono. Najemnik lahko postane ena družina ali več družin, včasih tudi kakšno društvo. Nato organizirajo redne izlete, ki so hkrati tudi pikniki: od doma prinesejo jedi in jim dodajo sveže nabrane gobe, ki jih pripravijo kar tam in takoj pojejo. Matsutake gari si je seveda postopno pridobil tržni značaj in postal privilegij premožnejših slojev, kot na primer pri nas lov v revirjih. Znameniti sukijaki Sukijaki je tradicionalna nacionalna jed Japoncev. Brez gob ga ni mogoče pripraviti, uporabljajo celo tri vrste: šitake ali užitnega nazobčanca, enokitake ali zimsko panjevko in simezdi ali sivega zajčka. Vse omenjene vrste na Japonskem umetno gojijo in jih je mogoče vsak dan kupiti. Kako pa se pripravi sukijaki? Tanke rezine govejega ali piščančjega mesa pokuhamo skupaj s porom, gobami, špinačo, zelenimi listi krizantem in testeninami v koncentriranem jušnem

nameko. Tradicionalno so jo gojili doma na vlažni kavni usedlini. Japonci imajo radi tudi dvobarvno kolesnico (Lepista personata), murasaki šimeji oz. šimeji, ki raste tudi pri nas in se prodaja samo sveže nabrana. Znan je rek: »Nioi matsutake, aji šimeji« (matsutake lepše diši, šimeji pa je okusnejša). Jedem dodajajo tudi aromatično suho gobo kavatake ali kohtake (usnjena goba), kot imenujejo našega rjavega ježevca (Sarcodon imbricatus). Postrežejo jo s sojino omako, sladkorjem in sakejem, kar je ena jed na bogatih gostijah. Prava poslastica je tudi »neprava gomoljika«, rožnata koreninka (Rhizopogon roseolus), na Japonskem imenovana šoro, ki jo gobarji izkopljejo iz peščenih tal pod borovci s posebnimi bambusovimi grabljicami.

Star kitajski kakemono – pu‰ãavnik si v gorah na prenosnem Ïaru peãe gobe, ki jih je nabral.

izvlečku, ki smo mu primešali sladkor, sojino omako in sake. Iz zmesi nato pobiramo posamezne koščke mesa, gob in zelenjave ter jih pomakamo v posodico s stepenim jajcem, ki smo mu dodali različne začimbe. Šitake je skupaj z matsutake najbolj priljubljena goba na Japonskem. Že stoletja jo gojijo na vasi, na kmečkih posestvih, zato lahko Japonsko upravičeno označujemo za zibelko gojenja gob. Nameko na kavi Na Japonskem gojijo tudi druge vrste gob, vendar v manjši meri. Japonska sorodnica naši mali štorovki je židki luskinar (Pholiota nameko), znan tudi pod imenom goba

»Kitajca« ne skuhaš brez gob Na Kitajskem in v nekaterih drugih jugovzhodnih območjih azijske celine (Mjanmar, Tajvan) ima gojenje gob tisočletno tradicijo. Kitajci zelo radi jedo gobe in si brez njih težko predstavljajo svoj jedilnik. Gobe so bile in so še vedno živilo vseh družbenih slojev. Lupinasta nožničarka (Volvariella volvacea), ki so jo kmetje stoletja gojili kar po domače na riževi slami, je bila tudi živilo najrevnejšega družbenega sloja. Gobe pa niso smele umanjkati niti v najbolj prefinjenih jedeh na gostijah kitajskih mandarinov. Lupinasta nožničarka, ki so ji nadeli vzdevek rižev šampinjon, je še danes najbolj razširjena užitna goba ne samo na Kitajskem, ampak tudi v Tajvanu, na Tajskem, v Indoneziji in tako rekoč po celi jugovzhodni Aziji. Judeževo uho Na Kitajskem je najbolj uporabljana bezgova uhljevka ali judeževo uho (Auricularia auricula-judae). Njene kulinarične priljubljenosti ne omaje niti vraža, ki razlaga etimologijo tega posebnega imena. Legenda gobo povezuje z Judežem, ki se je, takoj ko je izdal Jezusa Kristusa, obesil na sredozemski navadni jadikovec (Cercis siliquastrum). Trdijo, da že od takrat na tem drevesu, znanem tudi pod imenom judeževo drevo, rastejo mečice, podobne človekovemu ušesu. Posušene trosnjake bezgove uhljevke pod imenom črna goba dajejo kitajski kuharji v vse gobje jedi, naj bodo to svinjina na sečuanski način, osem vrst piščanca, juhe ali solate. Prednost črne gobe je, da v vodi hitro »oživi«, ne obarva

jedi ter jim pri žvečenju daje posebno in prijetno trdnost. Snežna goba Posebno mesto v kitajski kuhinji ima prav tako redka drhtavka Tremella fuciformis, ki se pojavlja večinoma na območju Sečuana, kjer jo uporabljajo tudi kot zdravilno sredstvo. Posušena skoraj ni podobna gobi, bolj spominja na algo. Kitajci jo imenujejo srebrna, bela ali snežna goba in jo pripravljajo zlasti kot sladico, skupaj z lotosovimi semeni in s sladkorjem. Okus ima kot zelo nežna želatina. Snežna goba je postala znana zaradi svoje preteklosti, ker je bila ena jed na slavnih cesarskih gostijah. Kadarkoli je cesar potoval po svoji deželi, so ga bili mestni veljaki, pri katerih se je ustavil, po stari kitajski tradiciji dolžni pogostiti skupaj s spremstvom. Postregli so nenavadne, eksotične in pogosto popolnoma neznane jedi v dvanajstih hodih Gobe v ljudskem slovstvu azličen odnos posameznih narodov do gob se, razumljivo, pojavlja tudi v literaturi in ljudskem slovstvu. Če angleška klasična literatura gobam sploh posveča kaj pozornosti, je to samo zato, da bi poudarila mračno razpoloženje zgodbe in zloveščost starih hiš, na primer pri Charlesu Dickensu. Gobe so simbolizirale razpad, proces gnitja (Edgar Allan Poe, Konec Usherjeve hiše) ali označevale skrivnostne čare, magijo ali nadnaravne sile (William Shakespeare, Sen kresne noči, Vihar). V slovanski literaturi imajo gobe čisto drugačen položaj. O tem priča že bogato ljudsko slovstvo. Znana je češka ljudska igra Mastičkář (Mazač), kjer so gobe predmet blagovne menjave, ali pesem Šla má milá na houby (Moja draga je šla po gobe), pri Rusih je znana pravljica Vojna gob, pri Slovakih ljudska pesem Bola som na hubách (Nabirala sem gobe), pri nas pa obstaja ljudska pesem Le pejmo po gobe. Vsak slovanski narod ima veliko pregovorov in rekov o gobah; največ verjetno Belorusi – okoli šestdeset. Nekateri slovanski narodi za časovno omejitev dogajanja pred rojstvom rečejo: »Takrat si bil(a) še v gobah.« Pri nas so reki o gobah povezani z njihovo rastjo (raste kot gobe po dežju; luna dol, gobe gor), s sposobnostjo sprejemanja tekočine (pije kot goba, gobo ima v želodcu), s propadanjem, smrtjo (iti po gobe), ljudski pregovori pa opisujejo vremenske okoliščine za rast gob (Se Polona v soncu odtaja, v mokrem poletju gob preostaja; Kocjan gobe seje in v zemljo da, Primož pa pobrana).

/ 23 /

z natančnim upoštevanjem ceremonije. Hodi so trajali tri dni, med pavzami je igrala glasba in igrali so igre na srečo. Ena izmed jedi je bila juha iz snežne gobe in prašnikov kastriranih petelinov, začinjena s koščki na soncu posušene skorje kitajske pomaranče. Skorjo so morali za deset let zapreti v posodo in jo le tri dni na leto razpostavili na zimski veter, da bi iz nje potegnil trpkost. (Druge gobe so bile del drugih specialitet, pri katerih so na primer skupaj z bambusovimi vršički tvorile nadev za žabje krake ipd.) Snežno gobo so uporabljali tudi za kopeli, razumljivo, predvsem za posebne goste, ki so v vrelo vodo poleg te gobe dodajali še rezine limone. Indijski gobar = morilec Danes hindujci v Indiji jedo več vrst gob, v davni preteklosti pa še zdaleč ni bilo tako. Takrat so ljudi, ki so jedli gobe, imeli Oljkov livkar

Svetlikajoãe se gobe ioluminiscenco, tj. svetlikanje živih organizmov, poznamo tudi pri gobah. To je znotrajcelični encimsko-oksidacijski proces, pri katerem se sprošča svetlobna energija. Med evropskimi vrstami gob se svetijo vitka lesenjača, mila širokolistka, žvepleni lepoluknjičar, jelovi koreničnik (Heterobasidion annosum), podgobje mraznic in zlasti oljkov livkar. Modrozeleno svetlobo lističev oljkovega livkarja je mogoče opazovati v popolni temi na oddaljenosti tri četrt metra še 14 ur po tem, ko smo nabrali trosnjak. V tropskih pragozdovih žarijo celi veliki trosnjaki gob, ki spadajo med

/ 24 /

za »skakajoče iz zemlje ali rastoče na drevesu«, za enake prestopnike, kot so bili morilci brahmanov. Ti starodavni običaji, podprti s takratnimi zakoni, so imeli varovalno vlogo: preprečili naj bi zastrupitve z gobami. V zadnjih letih se v Indiji razvija predvsem umetno gojenje gob. V severnih državah Džamuju in Kašmirju so to predvsem šampinjoni, kultivira se tudi lupinasta nožničarka, poleg nje se uvajajo tudi tropske vrste gob in indijska kolesnica. Pakistanski muslimani v Himalaji nabirajo smrčke, ki jih posušene vozijo v nižine. Večino drugih gob obravnavajo kot nečiste. V srednjem Pandžabu se po dežju v puščavi v stopinjah velblodov pojavljajo beli klobučki kallulic-div (klobuk vil). To je travniški kukmak, ki se jé tako surov kot posušen na soncu. Mlade posušene trosnjake na severnoindijskih bazarjih prodajajo pod imenom mokšaj kot zdravilo.

sorodnike lesnih gob ter ostrigarjev. Med gobe, ki bi jih zahvaljujoč njihovi lastni svetlobi lahko nabirali ponoči, spada tudi ostrigar Pleurotus gardneri, ki raste kot parazit na nekaterih vrstah palm v Braziliji. Drevesa z njegovimi trosnjaki so ponoči razsvetljena z zeleno luminiscenco, ki spominja na električni naboj. Žene domorodcev si gobe vpletajo v lase kot okras. Pri reki Swan v Avstraliji je britanska geološka ekspedicija našla 40 cm visoko klobučasto gobo, ki je svetila pet dni, dokler se ni posušila. Domorodci na Kalimantanu so si s svetlečimi gobami tradicionalno krasili svoja bivališča.

Cyttaria darwinii o se je Charles Darwin konec maja 1834 zasidral na obrežju Ognjene zemlje, je tam med drugim našel tudi posebno, svetlorumeno okroglo gobo, ki je v velikih količinah parazitirala na vejah tamkajšnjim bukvam sorodnih dreves iz rodu bukovcev (Nothofagus). Zaprtotrosnica Cyttaria darwinii, kot so jo poimenovali pozneje, je bila pomemben del prehrane domorodcev, ker druge rastlinske hrane takrat niso imeli. V Čilu še danes jedo različne vrste te gobe, na primer Cyttaria espinosae in Cyttaria johowii, ki prav tako rasteta na bukovcih, se pa pojavljata samo v Južni Ameriki in Avstraliji. Najbolj zanimivo pri tem pa je, da nekateri biologi pojav te gobe in dreves izključno na dveh omenjenih celinah povezujejo s tem, da sta bili v davnih časih ti dve celini združeni.

AV S T R A L S K A C E L I N A Konec 18. stoletja se je začelo poseljevanje Avstralije in pozneje Nove Zelandije, predvsem s prebivalci britanskega otočja. Na začetku so to bili večinoma kaznjenci, šele pozneje priseljenci, ki med prtljago niso pozabili spraviti tudi tradicionalnega anglosaškega odpora do gob. Podedovali so ga tudi njihovi potomci, kar pomeni, da še danes antipodi gob skoraj ne nabirajo. Črnski kruh V strokovni avstralski literaturi s konca 19. stoletja so navedene samo tri vrste gob, ki so jih nabirali; dve za vsakodnevno uživanje in ena s halucinogenimi lastnostmi. Danes jedo samo umetno gojene šampinjone, izjemoma lahko v novozelandski kuhinji srečamo bezgovo uhljevko ter v avstralski veliko tintnico. Tudi avstralski domorodci nič kaj ne bogatijo mikokulinarične ponudbe. Od suhih evkaliptusovih ravnin do gorskih deževnih pragozdov se pojavlja luknjičar Polyporus mylittae, katerega podzemni sklerocij domorodci tradicionalno uživajo ter mu pravijo »črnski kruh«. V premeru dosega do 30 cm, in ko ga izkopljejo, še najbolj spominja na kamen. Surovo gobo domorodci uporabljajo kot vir tekočine; pečena na vročem pepelu pa ima mokast okus. E V R O PA Od celotnega prebivalstva stare celine so gobe najbolj priljubljene pri Slovanih. To je povezano s položajem ozemlja, ki so ga

naselili. Od najstarejših časov je to bilo zgodovinsko križišče, prek katerega so se preseljevali celi narodi, tu so bile vojne – vse to je povzročilo, da so se slovanski staroselci pred barbari skrivali v gozdovih, kjer je bilo veliko gozdnih sadežev, torej tudi gob. Dolgoletne izkušnje so utrdile znanje in sposobnost razlikovanja užitnih in neužitnih gob, kar se je v veliki meri prenašalo iz roda v rod. Gobe Rusom vsakdanji kruh V stari Rusiji se je reklo: kjer je gozd, tam se da najesti in živeti. Ker je bilo tam vedno veliko gozdov, ni čudno, da so bile gobe del barvitosti vsakdanjega življenja, zlasti na vasi. Vaščani so večinoma že spomladi vedeli, ali bo leto bogato z gobami. Ko so breze najprej začele dobivati liste in šele za njimi jelše, so pričakovali suho poletje. V obratnem primeru bi naj bilo poletje mokro, kar je pomenilo veliko gob. Za Ruse že od nekdaj velja pregovor: »Gobe imajo samo eno nogo, ne hodijo za gobarjem, ta jih mora iskati, za kar je z dvema nogama obdarjen.« Na nekaterih območjih carske Rusije je bila bera gob edini vir prihodkov prebivalcev in jim je tako zagotavljala eksistenco. V gobarski sezoni so se prebivalci Kostromske, Jaroslavske in Vologodske oblasti ter Olonecke gubernije preselili v gozdove, kjer so v barakah živeli vse do pozne jeseni. Na robu gozda so nabrane gobe prodajali posrednikom, ki so jih tam že čakali in so gobe nato naprej prodajali na trgih bližnjih vasi. Največji trgi so bili v mestu Sudislavl v Kostromski oblasti. Številne oblasti so z nabiranjem gob vzdrževale povsem solidno življenjsko raven. V okolici Kargopola se je v sezoni gibalo okrog trideset posrednikov, ki so za funt mlečnic (približno 400 g) plačali od pet do sedem kopejk. Po takratnih podatkih je devetčlanska družina po štirinajstdnevnem bivanju v gozdu z nabiranjem gob zaslužila okoli 200 rubljev, kar takrat ni bilo malo denarja. V spisu iz leta 1912 je navedeno, da je glavni prihodek prebivalcev iz Jaroslavske, Tverske in Smolenske oblasti izviral iz nabiranja gob in je presegal prihodke od poljedelske dejavnosti. Carjev uradnik je od prebivalcev, ki so gobe nabirali v državnih gozdovih ali gozdovih fevdalcev, pobiral davek v znesku 20 kopejk na dan na osebo za eno leto. Ta davek je prinesel približno pol milijona rubljev na leto! Strokovnjaki navajajo, da je na ozemlju te šestine sveta

Krvobetna griva (Ramaria sanguinea) je redka vrsta griv, ki je uÏitna in se pojavlja v bukovju na apnenãastih tleh. Trosnjaki te gobe se na po‰kodovanih mestih obarvajo rdeãe.

na leto zraslo 3–4 milijone ton užitnih gob, od katerih so jih nabrali komaj 10 odstotkov. Ugibanja, ki izvirajo iz povprečne letne uporabe gob v stari Rusiji na prebivalca, kažejo, da bi lahko skupaj uporabili tudi do 1,3 milijona ton gob. Gobarski vlaki Zanimivi so tudi načini nabiranja gob na ozemlju nekdanje SSSR. Avgusta 1964 so bili baje v Moskovski oblasti gobani tako rodovitni, da so nabirali samo klobuke. Na tisoče vozil (osebnih, tovornih, kombiniranih, avtobusov in včasih tudi rešilcev) je vozilo gobarje iz Moskve na vas, in to tako, da so vozila zasedla vse vozne pasove cest, tudi v nasprotni smeri. Kje drugje kot v Rusiji so še v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja poročali o posebnih gobarskih vlakih ali celo posebnih letalskih povezavah – saj »narod idjot za gribami« (ljudstvo gre po gobe)! Kraljestvo mlečnic Pri nas je z neizmerno srečo povezana predstava o polni košari jurčkov, v Rusiji pa gobarjem zastaja dih zlasti ob »gruzdih«, pekočih mlečnicah. Skupno ime gruzd zajema nekaj vrst velikih mlečnic z belim pekočim mlekom, kot so poprova mlečnica, citronova mlečnica (Lactarius citriolens), jamičasta mlečnica idr., začuda sem spada tudi modrolistna golobica. Gobe mlečnice

Vrnila se je brez gobanov … malokaterem literarnem delu lahko najdemo s toliko ljubezni opevano občudovanje gob kot v epu Gospod Tadej ali Zadnji maščevalni pohod v Litvi poljskega pesnika in dramatika Adama Mickiewicza. Prepirljiva plemiška družba, ki jo v glavnem predstavlja gospod Tadej, gospa Telemina in druge gospe in gospodje, si čas krajša z iskanjem gob. Hrepenenje po udeležbi na tovrstnih dogodkih je bilo tako močno, da je premagalo spore in zbliževalo prepirajoči se strani. Pesnik je opisu gob posvetil 55 verzov, v katerih omenja deset vrst gob. V nekaterih verzih ni mogoče spregledati erotičnega podtona: kdor najde najlepšo mlečnico, si lahko izbere najlepšo deklico; moški nabirajo grive, ki so zaradi svoje neokrnjenosti simbol devištva, device pa so specializirane za litvanske gobje generale – poletne gobane. Na koncu pa se je Telemina z mladimi gospodi iz gozda vrnila brez gobanov, četudi jih je tam raslo veliko …

so torej vse vrste mlečnic s korenčkovo rdečim mlekom. Priljubljenost gruzdov se kaže tudi v pregovorih: »Nazvalsja gruzdjom, polezaj v kuzov!« (Imenuješ se gruzd, gremo v košaro!). Arhaična beseda kuzov (košara iz drevesne skorje) potrjuje dolgoletno priljubljenost gruzdov pri Rusih. Te gobe se uživajo slane ali kvašene. Zgodovinar Kotošikin navaja postni jedilnik carja Alekseja Mihajloviča: surovo in kuhano zelje, slane in kuhane mlečnice in gruzdi. Večinoma so na carskem dvoru hodili po gobe, o čemer je zapustil pisni dokaz tudi osebni zdravnik carja Alekseja Mihajloviča, Anglež Collins, ki navdušeno opisuje številčnost in izjemen okus gobjih jedi, pripravljenih v Rusiji (»na svetu ni

/ 25 /

15:28 Page 32 9:30 Page

GOBE ilustrirana enciklopedija

OPISI GOB V opisih gob in drugih poglavjih najdete 780 slik (fotografij in ilustracij) in opise veË kot 500 vrst gob, ki so jih prispevali ugledni mikologi.

GOBARJEVO LETO Gobe lahko v naravi nabirate praktiËno celo leto. Skozi gobarjevo leto vas bo mesec za mesecem vodil znani mikolog.

ZDRAVILNE GOBE Gobe imajo presenetljive zdravilne lastnosti: lesna goba lahko ustavi krvavitev, kukmak pomaga pri alergijah, ostrigar pa znižuje raven holesterola.

ZAŠČITENE GOBE Kisli dež, krËenje samoniklih gozdov ter vdori gobarjev v gozdove so povzroËili, da je precej vrst gob ogroženih. Nekatere med njimi so tudi zakonsko zašËitene.

STRUPENE GOBE Nekatere vrste gob so smrtno nevarne. Dobro je vedeti, katere so te gobe, kako prepoznamo zastrupitev in kako ukrepamo v primeru zastrupitve.

HALUCINOGENE GOBE Halucinogene uËinke nekaterih vrst gob so ljudje poznali že v davni zgodovini na vseh celinah. Z njimi eksperimentirajo še danes.

GOJENJE GOB Gob ne najdemo samo v naravi, ampak jih lahko tudi gojimo. Za gojenje niso primerni le šampinjoni in ostrigarji, ampak tudi razliËne vrste kolesnic in kolobarnic idr.

GOBE

4/5/10 3/5/10

ilustrirana enciklopedija

GOBE-COVER-SLO-TISK:Layout 1

GOBE

ilustrirana enciklopedija