Igra angela

Mladi pisatelj David Martín se preživlja s pisanjem senzacionalističnih romanov pod psevdonimom. Serija Mesto prekletih je uspešnica in kmalu se pod budnim očesom svojega bogatega mentorja Pedra Vidala preseli v veliko vilo, ki se mu je vedno zdela usojena. Martínove težke življenjske preizkušnje, nenadejana bolezen in neizpolnjeno ljubezensko hrepenenje se zgostijo v bizarnih zgodbah. Nekega dne pa mu skrivnostni francoski založnik Andreas Corelli da ponudbo, ki je ne more zavrniti. V Martínovo življenje posveti luč upanja, hkrati pa pridejo na plan sence pekla, skrite v temnih kotih njegove zlovešče hiše, in pisatelja potegnejo v napet vrtinec skrivnostnih umorov.

Katalonec Carlos Ruiz Zafón (1964) je zaslovel s svetovno uspešnico Senca vetra, prevedeno v več kot 35 jezikov. Med bralci težko pričakovana Igra angela je predzgodba prejšnjega romana, a tudi samostojna knjiga, ki prevzame z dognanostjo karakterjev in napeto zgodbo.

Prevedla Veronika Rot

Carlos Ruiz Zafón z enim robom svojega pisanja sega v bibliofilsko navdušenost kakega Borgesa in njegovih neskončnih knjižničnih labirintov, na drugi strani pa jo spenja z željo po intelektualnem suspenzu Ecovega profila.

Samo Rugelj, Bukla Zafón vedno pripoveduje zgodbe – so njegov gospodar, ki mu služi, in hudič, ki ga pozna.

New York Times ROMAN 2009 T. E. Martínez PEVEC TANGA M. Chabon ŽIDOVSKI POLICIJSKI SINDIKAT M. Ramsland PASJEGLAVEC J. Rong VOLČJI TOTEM A. Paasilinna ŽUPNIKOV ZVERINSKI SLUŽABNIK 29,95 €

IGRA ANGELA oprema.indd 1

8/18/09 1:43:39 PM

1

P

isatelj nikoli ne pozabi trenutka, ko prvič v zameno za zgodbo prejme nekaj kovancev ali pohvalo. Nikoli ne pozabi sladkega strupa nečimrnosti v krvi in verjame, da bodo, če mu uspe pred vsemi skriti pomanjkanje svoje nadarjenosti, literarne sanje lahko zgradile strop nad njegovo glavo, mu na mizo postavile topel obrok ob koncu vsakega dne in uresničile to, po čemer najbolj hrepeni: natisnile njegovo ime na bedni košček papirja, ki bo zagotovo živel dlje kot on sam. Pisatelju je usojeno, da se bo spominjal tega trenutka, kajti takrat je že pogubljen in njegova duša ima ceno.

Meni se je to zgodilo daljnega decembra leta 1917. Imel sem sedemnajst let in delal sem pri Industrijskem glasniku, časopisu, ki je že preživel svoje najboljše čase in je hiral v podirajoči se stavbi, kjer je bila nekoč tovarna za žveplanje, da je iz njenih sten še vedno uhajala razjedajoča para, ki je razžirala pohištvo, obleke, dušo in celo podplate. Sedež časopisa se je dvigal za goščavo angelov in križev pokopališča v predelu Pueblo Nuevo in od daleč je bilo mogoče zamenjati obris njegove stavbe z grobnicami, začrtanimi na obzorju, ki ga je prebadalo na stotine tovarniških dimnikov, razpredajočih nad Barcelono večni škrlatno črni mrak.

Tisto noč, ko naj bi se spremenil tok mojega življenja, me je tik pred zaprtjem redakcije odgovorni urednik don Basilio Moragas blagovolil poklicati v temačno sobico na skrajnem koncu redakcije, ki se je uporabljala kot pisarna in kot kadilnica havank. Don Basilio je bil bujno brkat možak divjega videza, ki ni imel časa za otročarije in je verjel v teorijo, da je pretirana raba prislovov in pridevnikov stvar perverznežev in ljudi s pomanjkan­ jem vitaminov. Če je dobil kakšnega redaktorja z nagnjenjem k cvetoči prozi, ga je za tri tedne poslal pisat osmrtnice. Če je po odvajalni kuri osebek znova zapadel v hudodelstvo, ga je don Basilio za stalno premestil v oddelek za gospodinjstvo. Vsi smo se ga strašansko bali in on je to vedel. »Don Basilio, ste me poklicali?« sem strahoma vprašal.

Odgovorni urednik me je ošinil od strani. Vstopil sem v ­pisarno, ki je zaudarjala po potu in tobaku, v tem vrstnem redu. Don Basilio se ni zmenil za mojo prisotnost, še naprej je pre­gledoval članek, ki ga je imel pred seboj na pisalni mizi, in to z rdečim svinčnikom v roki. Nekaj minut je odgovorni urednik obstreljeval tekst s popravki, če že ne z amputacijami, in pri tem momljal žaljivke, kot bi me ne bilo tam. Nisem vedel, kaj naj storim, ko sem opazil k steni prislonjen stol in se hotel usesti. »Kdo vam je rekel, da se usedite?« je zamrmral don Basilio, ne da bi dvignil pogled z besedila.

Skočil sem pokonci in zadržal dih. Odgovorni urednik je vzdihnil, izpustil svoj rdeči svinčnik in se naslonil na stolu, da bi si me ogledal, kot bi bil kakšna nekoristna šara. »Povedali so mi, da pišete, Martín.« 10

Pogoltnil sem slino, in ko sem končno odprl usta, je iz njih prišlo smešno piskanje. »Malo, no ja, ne vem, hočem reči, dobro, ja, pišem ...« »Upam, da to počnete bolje, kot govorite. Kaj pa pišete? Če ne sprašujem preveč.« »Policijske zgodbe. Hočem reči ...« »Mi je že jasno.« Pogled, s katerim me je ošvrknil don Basilio, je bil neizprosen. Če bi mu rekel, da izdelujem podobice za jaslice iz svežega gnoja, bi iz njega izvlekel trojno navdušenje. Znova je vzdihnil in skomignil z rameni. »Vidal pravi, da niste popolnoma zanič. Da izstopate. Jasno, s konkurenco, ki je tukaj, tudi ni treba biti nekaj strašansko posebnega. Ampak če Vidal tako pravi.« Pedro Vidal je bil zvezdniško pero Industrijskega glasnika. Pisal je tedensko kolumno o družabnih dogodkih, in to je bilo edino, kar je bilo vredno branja v vsem časopisu; bil je tudi avtor ducata zmerno priljubljenih kriminalk o gangsterjih iz predela Raval, zapletenih v ljubezenska razmerja z damami iz visoke družbe. Vidal je v svojih brezmadežnih svilenih oblekah in italijanskih mokasinih ter z vedno skrbno počesanimi svetlimi lasmi, ozkimi brčicami ter veselim in radodarnim nasmehom izžareval čar in prefinjenost salonskega kavalirja, ki se dobro počuti v svoji koži in v svojem svetu. Prihajal je iz dinastije indijanarjev, ki so v Ameriki obogateli s prekupčevanjem sladkorja, ko pa so se vrnili, so zasadili zobe v sočen kos mestne elektrifiIndijanarji je žargonska oznaka za ljudi, ki so odšli v Ameriko s trebuhom za kruhom in se vrnili bogati.

(Op. prev.)

11

kacije. Njegov oče, patriarh klana, je bil večinski delničar ča­ sopisa in don Pedro je uporabljal redakcijo kot igrišče za ubijan­ je dolgčasa, kajti niti en sam dan v svojem življenju ni delal iz nuje. Prav nič ni bilo pomembno, da je časopis izgubljal denar, tako kot so novi avtomobili, ki so začenjali voziti po barcelonskih ulicah, puščali olje: s presežkom plemiških nazivov se je družina Vidal zdaj posvečala zbiranju bank in posesti v velikosti manjših principatov v okolišu Ensanche.

Pedro Vidal je bil prvi, ki sem mu pokazal osnutke, napisane, ko sem bil še skoraj otrok in sem po redakciji raznašal kave in cigarete. Vedno je imel čas zame, da je bral moje pisarije in mi dajal dobre nasvete. Sčasoma me je vzel za svojega pomočnika in mi dovolil, da sem pretipkoval njegova besedila. On je bil tisti, ki mi je rekel, da mi je pripravljen pomagati, če želim svojo usodo staviti na rusko ruleto književnosti, in voditi moje prve korake. Zvest svoji besedi me je zdaj vrgel v kremplje dona Basilia, časopisnega Kerberja. »Vidal je romantik, ki še vedno verjame v globoko protišpanske legende, kot so vladavina vrednot in dajanje možnosti tistim, ki si jih zaslužijo, in ne povzpetniškemu vrinjencu, ki je trenutno na vrsti. Bogat, kot je, si lahko privošči to idealistično pozo. Če bi jaz imel stotino petakov, ki njemu ostajajo, bi se posvetil pisanju sonetov, ptički pa bi mi jedli iz roke, uročeni od moje dobrote in darežljivosti.« »Gospod Vidal je dober človek,« sem ugovarjal. »Še več kot to. Pravi svetnik je, kajti kljub temu da ste videti kot lačno strašilo, me že tedne in tedne nadleguje s tem, kako nadarjen in delaven je ljubljenček redakcije. Dobro ve, da sem 12

globoko v sebi mehak, poleg tega pa mi je obljubil, da mi bo dal škatlo havank, če vam dam priložnost. In kar Vidal reče, je zame, kot bi se Mojzes spustil z gore s kamnito ploščo z zapisano razodeto resnico v rokah. Da končam, ker je ravno božič, in da bi mi vaš prijatelj že enkrat preklemansko dal mir, vam ponujam priložnost, da debitirate kot junak: proti vetru in plimi.« »Najlepša hvala, don Basilio. Zagotavljam vam, da vam ne bo žal, da ...« »Ne pleteničite, pišče. Da vidimo, kaj mislite o radodarni in nekritični rabi pridevnikov?« »Da je prava sramota in bi morala za to obstajati kazen v kazenskem zakoniku,« sem odgovoril s prepričanostjo zapriseženega spreobrnjenca.

Don Basilio je odobravajoče prikimal. »Na dobri poti ste, Martín. Prioritete imate jasne. Tisti, ki v tem poslu preživijo, so tisti, ki imajo prioritete, in ne principov.

Načrt je naslednji. Usedite se in se ga nagulite.« Načrt je bil takle. Iz razlogov, o katerih don Basilio ni želel razglabljati, se je zadnja stran nedeljske izdaje, ki je bila tradicionalno prihranjena za kratko zgodbo ali potopis, v zadnjem trenutku podrla. Predvidena vsebina je bila pripoved s patriotskim navdihom in ognjeno liričnostjo o junaških epih almogavarjev, v katerih so ti, tako opevajo pesmi, reševali krščanski svet in vse dostojno pod tem nebom, z začetkom pri Sveti zemlji in koncem v delti Llobregata. Na žalost besedilo ni prišlo pravočasno Almogavarji (almogávares) so nekdanji vojaki vojske Katalonije in Aragonije, pripadniki posebnih čet, ki so izvajali hitre napade in vdore na sovražnikovo ozemlje. (Op. prev.)

13

ali pa, tako sem slutil jaz, donu Basiliu ni bilo do tega, da bi ga objavil. Do konca redakcije je manjkalo le še šest ur in za nadomestitev pripovedi ni bilo nobene druge možnosti kot celostranski oglas, ki je oglaševal pasove, narejene iz kitovih kosti, ki so obljubljali sanjske boke in imunost na kanelone. V tej zagati se je uredniški odbor odločil, da se je treba dokazati in izbrskati literarne talente, ki se gibljejo po redakciji, popraviti škodo in natisniti štiri stolpce besedila, prežetega s humanističnim duhom, v veselje in užitek naših zvestih stalnih bralcev. Seznam preizkušenih talentov, h katerim bi se lahko zatekli, je obsegal deset imen, od katerih, seveda, nobeno ni bilo moje. »Prijatelj, Martín, okoliščine so se zarotile, da niti eden od junakov, ki jih imamo na plačilni listi, ni telesno prisoten ali pa dosegljiv v primernem času. Pred neizogibno polomijo sem se odločil, da dam možnost vam.« »Računajte name.« »Računam na pet listov z dvojnim razmikom, in to prej kot v šestih urah, don Edgar Allan Poe. Prinesite mi zgodbo, ne razprave. Če si bom zaželel pridige, bom šel k polnočnici. Prinesite mi zgodbo, ki je še nisem prebral, če pa sem jo že prebral, naj bo vaša tako dobro napisana, da tega ne bom niti opazil.« Hotel sem v naglici oditi, ko je don Basilio vstal, stopil okoli pisalne mize in mi na ramo položil šapo, težko kot nakovalo. Šele takrat, ko sem ga gledal tako od blizu, sem opazil, da se mu smehljajo oči. »Če bo zgodba spodobna, vam bom plačal deset pezet. Če bo več kot spodobna in bo našim bralcem všeč, vam bom objavil še kakšno.« 14

»Še kakšen poseben napotek, don Basilio?« sem vprašal. »Ja: ne razočarajte me.« Naslednjih šest ur sem preživel kot v transu. Namestil sem se za mizo sredi redakcije, rezervirano za Vidala za tiste dni, ko se mu je zljubilo priti za kratek čas na časopis. Prostor je bil prazen, potopljen v meglo, stkano iz dima desettisočih cigaret. Za trenutek sem zatisnil oči in si v misli priklical podobo: plašč črnih oblakov, zgrinjajočih se nad mesto v dežju, moški, ki hodi, iščoč sence, s krvavimi rokami in skrivnostjo v očeh. Nisem vedel, kdo je, ne pred čim beži, toda v naslednjih šestih urah je postal moj najboljši prijatelj. Vtaknil sem list v pisalni stroj in začel, ne da bi vmes predahnil, iz sebe izžemati vse, kar sem imel. Bojeval sem se z vsako besedo, z vsako frazo in vsakim stavkom, z vsakim zasukom, vsako podobo in vsako črko, kot bi bile zadnje, ki naj bi jih napisal. Napisal in znova prepisal sem vsako vrstico, kot bi bilo od tega odvisno moje življenje, na koncu pa vse še enkrat pretipkal. Vsa moja družba sta bila odmev nenehnega tleskanja tipk, izgubljajočega se med sencami, in velika stenska ura, ki je odrivala minute, manjkajoče do zore.

Nekaj pred šesto uro zjutraj sem potegnil zadnji list iz pisalnega stroja in izčrpano vzdihnil z občutkom, da mi v glavi rojijo ose.

Zaslišal sem počasne in težke korake dona Basilia, ki se je zbudil iz svojega kratkega počitka in se leno približeval. Vzel sem liste in mu jih izročil, ne da bi se mu upal pogledati v oči. Don Basilio se je usedel k sosednji mizi in prižgal svetilko. Njegove oči so z nespremenjenim izrazom na obrazu zdrsnile gor in dol po 15

besedilu. Nato je za trenutek odložil cigaro na rob mize in, gledajoč me, prebral prvo vrstico. »Na mesto se zgrinja noč in ulice nosijo vonj po svincu kot dih prekletstva.« Ošvrknil me je od od strani in zavaroval sem se z nasmehom, ki ni skrival enega samega zoba. Ne da bi še kaj rekel, je vstal in z mojo zgodbo v rokah odšel. Videl sem, da je stopil v svojo pisarno in za seboj zaprl vrata. Okamnel sem obstal tam in nisem vedel, ali naj zbežim ali počakam na smrtno obsodbo. Deset ­minut pozneje, ki so bile zame dolge kot deset let, so se vrata urednikove pisarne odprla in don Basilijev glas je zagrmel po vsej redakciji. »Martín. Prosim, pridite.« Odvlekel sem se tako počasi, kot sem le mogel, se pri vsakem koraku za nekaj centimetrov zgrbil, dokler mi ni preostalo drugega, kot da sem stopil skozi vrata in dvignil pogled. Don Basilio me je s strašnim rdečim svinčnikom v roki osorno gledal.

Hotel sem požreti slino, vendar sem imel čisto suha usta. Don Basilio je pobral liste in mi jih vrnil. Vzel sem jih in se, kolikor sem mogel hitro, zasukal k vratom, s tolažbo, da bo vedno še ­kakšen prostor za čistilca čevljev v lobbyju hotela Colón. »Odnesite to v tiskarno in naj dajo tiskat,« je rekel glas za mojim hrbtom.

Obrnil sem se, prepričan, da sem žrtev krute šale. Don Basilio je odprl predal svoje mize, naštel deset pezet in jih položil na mizo. »To je vaše. Svetujem vam, da si s tem kupite novo obleko, že štiri leta vas gledam v isti, pa vam je še vedno kakšnih šest šte16

vilk prevelika. Če želite, pojdite h gospodu Pantaleoniju v njegovo krojačnico na ulici Escudellers in mu recite, da vas pošiljam jaz. Lepo bo ravnal z vami.« »Najlepša hvala, don Basilio. Tako bom storil.« »In pripravite še kakšno tako zgodbo. Za naslednjo vam dam teden dni. Vendar nikar ne zaspite. In naj v njej ne bo toliko mrtvih, saj so današnjim bralcem všeč pocukrani konci, zmaga veličine človeškega duha in vse te traparije.« »Ja, don Basilio.« Odgovorni urednik je prikimal in mi podal roko. Stisnil sem mu jo. »Dobro opravljeno, Martín. V ponedeljek vas hočem videti za mizo, ki je bila Juncedova, zdaj bo vaša. Prestavljam vas na dogodke.« »Ne bom vas razočaral, don Basilio.« »Ne, ne boste me razočarali. Pustili me boste na cedilu, prej ali slej. In prav boste naredili, kajti vi niste novinar in tudi nikoli ne boste. Vendar pa tudi še niste pisatelj policijskih romanov, pa čeprav si mislite tako. Nekaj časa ostanite tukaj in naučili vas bomo nekaj stvari, ki niso nikoli odveč.« V trenutku, ko sem se otresel obrambne drže, me je obšla tolikšna hvaležnost, da bi urednika najraje objel. Don Basilio pa si je spet nadel svojo divjo masko, vame je zabodel jeklen pogled in mi pokazal vrata. »Brez cmeravosti, prosim. Zaprite vrata za seboj. Od zunaj.

In vesel božič.« »Vesel božič.«

17

Prihodnji ponedeljek sem, ko sem prišel v redakcijo, priprav­ ljen, da prvikrat zasedem svojo lastno pisalno mizo, na njej našel zavitek s trakom in z mojim imenom, napisanim s pisavo, ki sem jo leta in leta pretipkoval. Odprl sem ga. Notri sem našel uokvirjeno nedeljsko zadnjo stran z mojo zgodbo in s sporočilom: »To je zgolj začetek. Čez deset let bom jaz učenec in ti učitelj.

Tvoj prijatelj in kolega Pedro Vidal.«

18

2

M

oj pisateljski debi je preživel ognjeni krst in don Basilio, zvest svoji besedi, mi je dovolil objaviti še nekaj podobnih zgodb. Kmalu se je uprava odločila, da bom imel tedenske prispevke, če bom še naprej vestno in za enako plačilo opravljal svoje naloge v redakciji. Zastrupljen z domišljavostjo, čeprav ­izčrpan, sem vse dneve popravljal tekste svojih kolegov in v naglici sestavljal novičke o brezštevilnih dogodkih in grozodejstvih, da bi lahko svoje noči v zapuščeni redakciji posvetil pisanju puhle operetne zgodbe v nadaljevanjih, ki sem jo že nekaj časa ujčkal v domišljiji in ki je pod naslovom Skrivnosti Bar­ce­ lone brez sramu prepletala vplive Dumasa, Stokerja, Sueja in Févala. Spal sem kakšne tri ure na dan in videti sem bil, kot bi jih preležal v krsti. Vidal, ki ni nikoli poznal te lakote, ki nima ničesar skupnega s trebušno, je menil, da si bom skuril možgane in da bom ob takem tempu še pred dvajsetim letom slavil lastni pogreb. Don Basilio, ki ga moja delavnost ni skrbela, je imel drugačne pomisleke. Vsako poglavje mi je objavil godrnjaje, ­jezen zaradi pretirane mračnosti, in zato, ker je menil, da po ­nepotrebnem zapravljam svoj dar za zgodbe dvomljive vsebine.

19

V Skrivnostih Barcelone se je kmalu rodila drobna zvezda fikcije v nadaljevanjih, junakinja, ki sem si jo zamislil tako, kot se lahko zamišlja femme fatale pri sedemnajstih letih. Chloé Perma­ nyer je bila črna princesa vseh vampirk. Neverjetno bistra in še bolj izprijena je nenehno nosila najbolj zažigalne modne korzete in je bila ljubica ter leva roka skrivnostnega Baltasarja Morela, gospodarja podzemlja, ki je živel pod katakombami gotskega predela v podzemeljski vili, polni avtomatov in mračnjaških ­ relikvij. Chloé je svoje žrtve najraje pokončala tako, da jih je ­zapeljala s hipnotičnim plesom, med katerim se je znebila svoje oprave, na koncu pa jih je poljubila z zastrupljenim rdečilom, ki jim je ohromilo telo, da so se neslišno zadušili, medtem ko jim je zrla v oči, sama pa se je zaščitila s protistrupom, raztopljenim v dom pérignonu najboljšega letnika. Chloé in Baltasar sta imela kodeks časti: ubijala sta le izmečke ter ­očiščevala svet pretepačev, grdobežev, pobožnjakarjev, fana­ tikov, dogmatičnih tepcev in vseh vrst kretenov, ki so ljudem delali življenje še ­bednejše, in to v imenu zastav, bogov, jezikov, ras ali vsakršne umazanije, za katerimi so skrivali svojo pogolt­ nost in hudobijo. Zame sta bila dvolična junaka, tako kot vsi resnični junaki. Za dona Basilia, čigar literarni okus se je zasidral v zlati dobi španskega verza, je bila to neumnost neverjet­ nih razsežnosti, toda zaradi dobrega odziva, ki so ga zgodbe ­imele, in zaradi svoje ­naklonjenosti do mene, mi je dopuščal moje ekstravagantnosti in jih pripisoval prekipevajoči mladostni vročici. »Več spretnosti imate, Martín, kot pa okusa. Patologija, ki vas trpinči, ima svoje ime, in to je grand guignol, kar je za dramo 20

enako kot sifilis za mednožje. Pridobitev pride z užitkom, od tod naprej pa gre vse le še navzdol. Morali bi brati klasike ali pa vsaj dona Benita Péreza Galdósa, da bi povzdignili svoja literarna stremljenja.« »Ampak bralcem so zgodbe všeč,« sem se zagovarjal. »Zasluge niso vaše, temveč od konkurence, ki je tako slaba in suhoparna, da v manj kot odstavku prebranega vsakega osla spravi v katatonično stanje. Ali boste že enkrat odrasli, prekleto, in padli z drevesa prepovedanih sadežev!« Prikimal sem s ponarejeno skesanostjo, vendar sem skrivaj ljubkoval tiste prepovedane besede, grand guignol, in si govoril, da vsak boj, pa naj bo še tako frivolen, potrebuje junaka, ki se bo postavil na njegovo čelo.

Začenjal sem se že počutiti kot najsrečnejši smrtnik na svetu, ko sem ugotovil, kako nekatere kolege na časopisu preveva nelagodje, ker je ljubljenček in maskota redakcije začel delati svoje prve korake v svetu pisanja, medtem ko so njihovi lastni pisateljski upi in ambicije hirali v sivem predpeklu bede. Dejstvo, da so bralci časopisa željno brali tiste skromne zgodbe in jih cenili bolj kot vse drugo, kar je bilo na njegovih straneh objavljeno v zadnjih dvajsetih letih, je stvari le še poslabševalo. V zgolj nekaj tednih sem videl, kako je ranjeni ponos tiste, ki sem jih do tedaj imel za svojo edino družino, spremenil v sovražni tribunal, ki mi je odrekel pozdrav in besedo ter ostril svoj zavrženi talent v posmehljivih in prezirljivih opazkah za mojim hrbtom. Moja dobra in nerazumljiva sreča je bila odvisna od pomoči Pedra Vidala, od nevednosti in neumnosti naših naročnikov ter od raz21

širjene in pogosto uporabljene nacionalne paradigme, ki je brez pridržkov trdila, da je vsakršen uspeh v vsakršnem profesionalnem okolju neizpodbiten dokaz nesposobnosti in pomanjkanja lastnih zaslug.

Ob tem nepričakovanem in nesrečnem obratu dogodkov me je Vidal poskušal hrabriti, toda jaz sem že začenjal slutiti, da so moji dnevi v redakciji šteti. »Zavist je religija povprečnežev. Potolaži jih, nahrani nemir, ki jih razžira, nazadnje pa jim spridi dušo in jim da opravičilo za njihovo pritlehnost in sebičnost, jim utrdi vero, da sta to pravzaprav njihovi vrlini in da se bodo nebeška vrata odprla zgolj za take nesrečneže, kot so oni, ki gredo skozi življenje, ne da bi pustili za seboj kaj drugega kot pokvarjene poskuse, da bi druge ponižali in jih izključili, če je mogoče tudi uničili, kajti ti že samo s tem, da živijo, dokazujejo uboštvo svojega duha, pameti in poguma. Srečnež je tisti, na katerega lajajo bedaki, kajti njegova duša nikoli ne bo njihova.« »Amen,« je pridal don Basilio. »Če se ne bi rodili bogati, bi morali postati duhovnik. Ali pa revolucionar. Pri takih pridigah bi se skesal še sam škof.« »Ja, kar smejte se,« sem ugovarjal. »Toda tisti, ki ga ne morejo videti niti na sliki, sem jaz.« Kljub pahljači sovražnikov in zamerljivcev, ki so mi jih prinesli moji napori, pa je bila žalostna resnica, da je kljub mojemu ponosu, da sem priljubljen pisatelj, moja plača komaj zadostovala za borno preživetje, za to, da sem si kupoval več knjig, kot sem 22

imel časa, da bi jih prebral, in da sem imel v najemu sobico v penzionu, zakopanem v uličici blizu ulice Princesa, ki mu je kraljevala pobožna Galicijka; odzivala se je na ime donja Carmen. Donja Carmen je zahtevala diskretnost in je menjala rjuhe enkrat na mesec, zaradi česar se je stanovalcem odsvetovalo, da bi podlegali skušnjavam onaniranja ali da bi se v posteljo ulegli v umazani obleki. Žensk v sobah ni bilo treba prepovedati, kajti v vsej Barceloni ni bilo ene same, ki bi vstopila v tisto luknjo, četudi bi ji grozili s smrtjo. Tam sem se naučil, da se v življenju skoraj vse pozabi, najprej pa vonjave, in če sem si v življenju česa želel, potem je bilo to, da ne bi umrl na takšnem kraju. V mrtvih urah, kar jih je bila večina, sem si govoril, da je, če me bo kaj spravilo od tam, preden bi to storila tuberkuloza, to zgolj literatura, in če je to koga žgečkalo v duši ali pa med nogami, bi se zaradi mene lahko popraskal kar z opeko.

Ob nedeljah v času maše, ko je donja Carmen odhajala na srečanje z Najvišjim, smo gostje izkoristili priložnost in se zbrali v sobi veterana med nami, nesrečneža po imenu Heliodoro, ki si je v mladih letih želel postati bikoborec, ostal pa je pri bikoborskem komentatorju in čistilcu stranišč na sončni strani arene Monumental. »Umetnost bikoborbe je mrtva,« je razglašal. »Zdaj je vse to samo posel lakomnih živinorejcev in bikoborcev brez duše. Občinstvo ne zna razlikovati med bikoborbo za nevedno množico in umetniškim bojem, ki ga znajo ceniti le poznavalci.« »Ah, če bi vam dali možnost, don Heliodoro, bi nam pela druga pesem.« 23

»V tej deželi uspe le nesposobnežem.« »Res je tako.« Po tedenski pridigi dona Heliodora je bila na vrsti zabava.

Stisnjeni kot sardine poleg okenca v sobi so stanovalci lahko uživali ob gledanju in poslušanju sopenja sosede iz sosednje stavbe, Marujite, z vzdevkom Feferončica zaradi ostrega jezika in bujne postave v obliki mesnate paprike. Marujita si je služila denarce z ribanjem podov v javnih ustanovah, toda nedelje in praznike, ki jih je treba spoštovati, je posvečala svojemu fantu, semeniščniku, ki je na skrivaj prihajal v mesto z vlakom iz ­Manrese in se z ognjem in žarom poglabljal v spoznavanje greha. Moji tovariši iz penziona so bili natlačeni pri oknu, da bi ujeli pogled na Marujitine titanske ritnice med pozibavanjem, ob katerem so se razlezale kot velikonočne preste ob okence njene sobice, ko se je oglasil zvonec na vratih penziona. Zaradi pomanjkanja prostovoljcev, ki bi šli odpret vrata in tako tvegali ­izgubo prostora z dobrim razgledom, sem se odrekel želji, da bi se pridružil zborčku, in stopil proti vratom. Ko sem jih odprl, se je pred menoj pokazala neverjetna in nezaslišana slika. Na pragu se je, živahen in postaven, čeden v italijanski svileni obleki, ­smehljal don Pedro Vidal. »In bila je svetloba,« je rekel in vstopil, ne da bi čakal na povabilo.

Vidal se je ustavil, da bi si ogledal prostor, ki se je uporabljal kot jedilnica in kot prerokba naše luknje, in neodobravajoče vzdihnil. »Skoraj bolje bo, da greva v mojo sobo,« sem predlagal.

Peljal sem ga do svoje sobe. Odobravajoči vzkliki mojih to24

varišev v čast Marujitinih seksualnih akrobacij so z radostjo prehajali skozi stene. »Kako vesel kraj,« je pripomnil Vidal. »Izvolite vstopiti v predsedniške sobane, don Pedro,« sem ga povabil.

Vstopila sva in zaprl sem vrata. Ko si je preiskujoče ogledal mojo sobo, se je usedel na edini stol, ki sem ga imel, in me osorno pogledal. Lahko sem si predstavljal, kakšen vtis je nanj naredil moj skromni dom. »Kaj se vam zdi?« »Ljubko. Najraje bi se še sam priselil.« Pedro Vidal je živel v vili Helius, veličastni modernistični stavbi s tremi nadstropji in stolpičem. Naslanjala se je na po­ bočja, dvigajoča se v okolišu Peldralbes, na križišču ulic Abadesa Olzet in Panamá. Hiša je bila darilo, ki mu ga je pred desetimi leti dal oče v upanju, da se bo ustalil in si ustvaril družino, ­podvig, s katerim je Vidal zamujal že nekaj petletij. Življenje je dona Pedra Vidala blagoslovilo s številnimi darovi, med njimi tudi s tem, da je razočaral in užalil svojega očeta z vsakim dejanjem in korakom, ki ga je naredil. Prav nič ni pomagalo, da ga je videval bratiti se s takimi zavrženci, kot sem bil jaz. Spominjam se, da sem se ob neki priložnosti, ko sem obiskal svojega mentorja, da bi mu izročil neke papirje s časopisa, srečal s patriarhom klana Vidal v eni od soban vile Helius. Ko me je zagledal, mi je oče dona Pedra ukazal, naj mu grem iskat kozarec osvežilne pijače in čist robček, da bi mu očistil madež na ovrat­ niku. »Mislim, da ste se zmotili, gospod. Nisem služabnik ...« 25

Vame je zabodel pogled, ki je pojasnil red stvari na svetu, ne da bi bile za to potrebne besede. »Tisti, ki se moti, si ti, fant. Služabnik si, če se tega zavedaš ali ne. Kako ti je ime?« »David Martín, gospod.« Patriarh je počasi vsrkal moje ime. »Upoštevaj moj nasvet, David Martín. Odidi iz te hiše in se vrni tja, kamor spadaš. Prihranil si boš številne težave in prihranil jih boš tudi meni.« Donu Pedru nisem tega nikoli priznal, toda naslednji trenutek sem že tekel v kuhinjo po kozarec osvežilne pijače in robček ter naslednje četrt ure čistil suknjič velikega moža. Senca klana je bila dolga, in čeprav se je don Pedro rad slepil z boemstvom, je bilo njegovo življenje zgolj podaljšek družinske mreže. Vila Helius je bila v primerni razdalji petih minut od velikega očetove­ga domovanja, ki je kraljevalo zgornjemu delu avenije Pearson, prava katedralska graščina z balkoni, stopnišči in nadstreški, ki je gledala na celo Barcelono zviška, kot otrok gleda svoje zavržene igrače. Vsak dan je odprava dveh služabnikov in kuharice iz velike hiše, kot so v družinskem okolju imenovali domovanje Vidalov, prihajala v vilo Helius čistit, loščit, likat, kuhat in oblazinjevat življenje mojemu bogatemu zaščitniku, ki je živel udobno in ni poznal nadležnih težav vsakdanjega življenja. Don Ped­ro Vidal se je vozil po mestu v lesketajočem se avtomobilu znamke Hispano-Suiza, ki ga je šofiral družinski šofer Manuel Sagnier, in verjetno v vsem svojem življenju ni stopil na tramvaj. Vidal kot razvajeni bogataški otrok ni zaznaval tistega mračnega in smrdečega čara, ki so ga imeli poceni penzioni v Barceloni tistega časa.

26

»Ne držite se nazaj, don Pedro.« »Ta kraj spominja na ječo,« je končno vzkliknil. »Ne vem, kako lahko živiš tukaj.« »Z mojo plačo, komaj.« »Če je treba, ti plačam, kolikor ti manjka, da bi živel nekje, kjer ne smrdi po žveplu in scalnici.« »Niti v sanjah.« Vidal je vzdihnil. »Umrl je od ponosa in od zadušitve. Tukaj ga imaš, zastonj epitaf.« Nekaj trenutkov je Vidal brez besed blodil po sobi, se ustavil, da bi si ogledal mojo miniaturno omaro, se z gnusom ozrl skozi okno, se dotaknil zelenkaste barve, ki je prekrivala stene, in s prstom potrkal po žarnici, ki je visela s stropa, kot bi hotel preveriti, da je vse skupaj resnično najslabše kakovosti. »Kaj vas je prineslo sem, don Pedro? Preveč čistega zraka v Pedralbesu?« »Ne prihajam od doma. Prihajam s časopisa.« »Torej?« »Radoveden sem bil, kje živiš, poleg tega pa sem ti prinesel tole.« Iz suknjiča je privlekel belo pergaminasto ovojnico in mi jo izročil. »Danes je prišla v redakcijo, na tvoje ime.« Vzel sem ovojnico in si jo ogledal. Zapečatena je bila s pečat­ nim voskom, na katerem je bila odtisnjena krilata figura. Angel.

Poleg tega je bilo na njej le s škrlatnim črnilom in z lično ter ­izumetničeno pisavo zapisano moje ime.

27

»Kdo jo pošilja?« sem radovedno vprašal.

Vidal je skomignil z rameni. »Kakšen občudovalec. Ali občudovalka. Ne vem. Odpri jo.« Previdno sem odprl ovojnico in iz nje potegnil prepolovljeni list, na katerem je bilo z enako pisavo zapisano: Dragi prijatelj, dovoljujem si vam pisati, da bi vam izrazil svoje občudovanje in vam čestital za uspeh, ki ste ga dosegli s Skrivnostmi Barcelone, ob­ javljenimi na straneh časopisa Industrijski glasnik. Kot bralcu in ljubitelju dobre književnosti mi vzbuja neznansko veselje novo pero, prekipevajoče od nadarjenosti, mladosti in upanja. Dovolite mi torej, da vas v znak svoje hvaležnosti za lepe ure, ki sem jih do­ živel ob branju vaših zgodb, povabim na drobno presenečenje, za katero upam, da vam bo ugajalo, nocoj ob polnoči v Sanjah v Ra­ valu. Pričakali vas bodo.

S prisrčnimi pozdravi, A. C. Vidal, ki mi je bral prek rame, je nezaupljivo namrščil obrvi. »Zanimivo,« je zamrmral. »Zanimivo, kako?« sem vprašal. »Kakšne vrste kraj so Sanje?« Vidal je iz svoje srebrne cigaretnice vzel cigareto. »Donja Carmen ne dovoli kajenja v penzionu,« sem ga opozoril. »Zakaj pa ne? Dim razprši vonj po kloakah.« 28

Vidal je prižgal cigareto in jo povlekel z dvojnim užitkom, tako kot se uživa v vsem prepovedanem. »Si že spoznal kakšno žensko, David?« »Jasno. Cel kup.« »Reči hočem v biblijskem smislu.« »Pri maši?« »Ne, v postelji.« »Ah.« »In?« Resnica je bila, da nisem imel povedati nič takega, kar bi naredilo vtis na človeka njegovega kova. Moji najstniški ljubezenski pohodi so se do tistega dne odlikovali po svoji skromnosti in velikem pomanjkanju izvirnosti. Nič v mojem kratkem kata­ logu uščipov, stiskov in ukradenih poljubov na portalih in v ki­ nematografskih dvoranah ne bi moglo vzbuditi spoštovanja iz­ kušenega mojstra v umetnosti in znanosti igric v spalnicah grofovskega mesta. »Le kaj ima to s čimer koli?« sem ugovarjal.

Vidal si je nadel učiteljsko držo in se spustil v razlago. »V mojih fantovskih letih je bilo običajno, vsaj za gospodiče, kot sem jaz, da smo se vpeljali v te stvari s pomočjo profesionalke. Ko sem bil tvojih let, me je moj oče, ki je bil in še vedno je reden gost najboljših lokalov v mestu, peljal v lokal, imenovan Sanje, ki je stal le nekaj metrov proč od grozljive palače, ki si jo je naš ljubi grof Güell dal zgraditi poleg Ramble. Ne reci, da nisi nikoli slišal govoriti o njem.« »O grofu ali o bordelu?« »Zelo ljubko. Sanje so bile nekoč zelo eleganten lokal za iz29

brane stranke. Pravzaprav sem bil prepričan, da so ga že pred leti zaprli, vendar vse kaže, da ni tako. V nasprotju s književnostjo so nekatere obrti vedno v modi.« »Razumem. Je to vaša zamisel? Nekakšna šala?« Vidal je odkimal. »Od katerega od bedakov iz redakcije torej?« »V tvojih besedah zaznavam kanček sovražnosti, vendar dvomim, da bi si kdo, ki dela pri časopisu kot navaden vojaček, lahko privoščil tarife takega lokala, kot so Sanje, če je še tak, kot se ga spominjam.« Zapihal sem. »Saj je vseeno, tako ali tako ne mislim iti.« Vidal je usločil obrvi. »Ne reci zdaj, da nisi tak brezverec kot jaz in da bi rad legel v poročno posteljo s čistim srcem in mednožjem, da si brezmadežna duša, ki hrepeni po tistem čarobnem trenutku, ko te bo resnična ljubezen popeljala k odkritju ekstaze mesa in duše z blagoslovom Svetega duha, da boš poselil svet z bitijci, ki bodo nosila tvoj priimek in imela oči tvoje matere, svetnice, obdarjene s čednostjo in požrtvovalnostjo, ob roki katere boš vstopil v vice pod dobrosrčnim in odobravajočim Jezuščkovim pogledom.« »Nisem hotel reči tega.« »Me veseli, ker je mogoče, in podčrtujem mogoče, da ta trenutek ne bo prišel nikoli, da se ne boš zaljubil, da ne boš hotel in ne boš mogel izročiti svojega življenja nikomur in da boš, tako kot jaz, nekega dne dopolnil petinštirideset let in boš spoznal, da nisi več mlad in da zate ni obstajal zborček Kupidov z 30

loki in tudi ne postelja z belimi vrtnicami, ležeča pred oltarjem, da je edino maščevanje, ki ti ostane, to, da življenju ukradeš užitek čvrstega in gorečega mesa, ki izpuhti hitreje kot lepe želje, da je to tisto, kar še najbolj spominja na nebesa, kar boš našel na tem svinjskem svetu, kjer zgnije vse, začenši z lepoto in končavši s spominom.« Pustil sem, da se je vrinil globok premor kot kakšen tih aplavz. Vidal je bil velik oboževalec opere in prilepil se mu je ritem deklamacije velikih arij. Nikoli ni manjkal na svojem zmenku s Puccinijem v Liceu v družinski loži. Bil je eden redkih, razen nesrečnikov v zadnjih vrstah balkona, ki so prihajali tja poslušat glasbo, ki jo je on tako ljubil in ki je vplivala na govore o božanskem in človeškem, s katerimi me je občasno, tako kot ta dan, obdaril. »Kaj?« je izzivajoče vprašal Vidal. »Ta zadnji odstavek mi zveni znano.« Zasačen z rokami v vreči, je vzdihnil in prikimal. »Iz Umora v klubu Liceo je,« je Vidal priznal. »Iz zadnjega prizora, v katerem Miranda LaFleur ustreli hudobnega markiza, ki ji je strl srce in jo v noči strasti prevaral v poročni sobi hotela Colón v objemu carjeve vohunke Svetlane Ivanove.« »Se mi je zdelo. Ne bi mogli bolje izbrati. To je vaše najboljše delo, don Pedro.« Vidal se je nasmehnil moji hvali in premišljeval, ali bi si prižgal še eno cigareto. »Kar ne pomeni, da v vsem skupaj ni nekaj resnice,« je odsekal.

Vidal se je usedel na okensko polico, seveda pa je pred tem 31

nanjo položil robec, da si ne bi umazal hlač iz finega kašmirja.

Videl sem, da je spodaj na vogalu ulice Princesa parkiran hispano-suiza. Šofer Manuel je loščil platišča s krpico, kot bi šlo za Rodinov kip. Manuel me je od nekdaj spominjal na mojega očeta, bila sta moža iste generacije, ki sta preživela preveč nesrečnih dni in sta imela spomine zapisane na obrazu. Služabnike v vili Helius sem slišal govoriti, da je Manuel Sagnier preživel dolgo časa v zaporu in da je, ko je prišel ven, pretrpel leta stiske, ker mu nihče ni dal drugega dela kot zlaganje vreč in škatel v pristanišču, za to pa je bil že prestar in prebolehen. Naključje je hotelo, da je ob neki priložnosti Manuel tvegal svoje življenje, da bi rešil Vidala, da ga ni povozil tramvaj. V zahvalo mu je Pedro Vidal, ko je izvedel za trpljenje dobrega moža, ponudil delo in možnost, da se je s svojo soprogo in hčerko preselil v stanovanjce nad vozarnico v vili Helius. Zagotovil mu je, da se bo mala Cristina šolala pri istih učiteljih, ki so vsak dan prihajali v očetovo hišo na aveniji Pearson poučevat mladiče dinastije Vidal, in da bo njegova soproga lahko služila kot hišna šivilja. Vidal je takrat ravno razmišljal, da bi si kupil enega od prvih avtomobilov, ki so se začeli prodajati v Barceloni, in če bi se bil Manuel pripravljen priučiti umetnosti vožnje in bi opustil kočije in dvokolesnike, bi potreboval šoferja, kajti v tistih časih se gospodiči niso dotaknili strojev na izgorevanje ali izumov z izpušnimi plini. Manuel je, seveda, ponudbo sprejel. Ta rešitev iz revščine je spodbodla uradno različico zgodbe, ki je zagotavljala, da so Manuel Sagnier in njegova družina čutili slepo vdanost do Vidala, neustavljivega viteza revnih. Nisem vedel, ali bi tej zgodbi dobesedno verjel ali bi jo pripisal dolgi vrsti legend, stkanih 32

o dobrosrčnem značaju aristokrata, ki jih je ohranjal Vidal, za katerega se je zdelo, da mu manjka le to, da bi se nekoč prikazal kakšni osiroteli pastirčici, obdan s svetlečim se sijem. »Na obraz se ti je prikradel tisti izraz, ki ga imaš, kadar te obhajajo zlobne misli,« je pripomnil Vidal. »Kaj naklepaš?« »Nič. Razmišljal sem o tem, kako dobrosrčni ste, don Pedro.« »Pri tvoji starosti in položaju cinizem ne odpira vrat.« »To pojasni vse.« »Daj, pozdravi dobričino Manuela, ki vedno sprašuje po tebi.« Sklonil sem se skozi okno, in ko me je zagledal šofer, ki je z menoj zmeraj ravnal kot z gospodičem in ne kot z izgubljencem, kakršen sem bil, me je od daleč pozdravil. Vrnil sem mu pozdrav. Na sopotnikovem sedežu je sedela njegova hčerka ­Cristina, bitje blede polti in drobnih ustnic, ki je bila nekaj let starejša od mene in ki mi je ukradla dih tistikrat, ko sem jo prvikrat zagledal, takrat, ko me je Vidal prvič povabil v vilo He­ lius. »Ne glej je tako močno, saj jo boš še zdrobil,« je zamrmral Vidal za mojim hrbtom.

Obrnil sem se in zagledal makiavelijski izraz, ki ga je Vidal uporabljal za srčne zadeve in druge plemenite vzgibe. »Ne vem, o čem govorite.« »Kakšna velika resnica,« je odvrnil Vidal. »Torej, kaj boš naredil z nocojšnjo zadevo?« Znova sem prebral sporočilo in podvomil. »Ali vi obiskujete take lokale, don Pedro?« 33

»Jaz nisem plačal za žensko od svojega petnajstega leta in, tehnično gledano, je tudi takrat plačal moj oče,« je odgovoril Vidal, ne da bi se širokoustil. »Toda podarjenemu konju ...« »Ne vem, don Pedro ...« »Jasno, da veš.« Vidal me je na poti k vratom potrepljal po ramenu. »Do polnoči imaš še sedem ur,« je rekel. »Zato pravim, če bi slučajno hotel malo zadremati in si nabrati moči.« Sklonil sem se skozi okno in videl, kako stopa proti avtomobilu. Manuel mu je odprl vrata in Vidal se je lenobno zleknil na zadnji sedež. Zaslišal sem motor hispano-suiza, ki je zaigral svojo simfonijo batov in tolkačev. V tistem trenutku je šoferjeva hči Cristina dvignila pogled in se zazrla proti mojemu oknu. Nasmehnil sem se ji, vendar takoj ugotovil, da sploh ne ve, kdo sem. Hip zatem je odmaknila pogled in veliki Vidalov voz se je oddaljil, vračajoč se v svoj svet.

34

Mladi pisatelj David Martín se preživlja s pisanjem senzacionalističnih romanov pod psevdonimom. Serija Mesto prekletih je uspešnica in kmalu se pod budnim očesom svojega bogatega mentorja Pedra Vidala preseli v veliko vilo, ki se mu je vedno zdela usojena. Martínove težke življenjske preizkušnje, nenadejana bolezen in neizpolnjeno ljubezensko hrepenenje se zgostijo v bizarnih zgodbah. Nekega dne pa mu skrivnostni francoski založnik Andreas Corelli da ponudbo, ki je ne more zavrniti. V Martínovo življenje posveti luč upanja, hkrati pa pridejo na plan sence pekla, skrite v temnih kotih njegove zlovešče hiše, in pisatelja potegnejo v napet vrtinec skrivnostnih umorov.

Katalonec Carlos Ruiz Zafón (1964) je zaslovel s svetovno uspešnico Senca vetra, prevedeno v več kot 35 jezikov. Med bralci težko pričakovana Igra angela je predzgodba prejšnjega romana, a tudi samostojna knjiga, ki prevzame z dognanostjo karakterjev in napeto zgodbo.

Prevedla Veronika Rot

Carlos Ruiz Zafón z enim robom svojega pisanja sega v bibliofilsko navdušenost kakega Borgesa in njegovih neskončnih knjižničnih labirintov, na drugi strani pa jo spenja z željo po intelektualnem suspenzu Ecovega profila.

Samo Rugelj, Bukla Zafón vedno pripoveduje zgodbe – so njegov gospodar, ki mu služi, in hudič, ki ga pozna.

New York Times ROMAN 2009 T. E. Martínez PEVEC TANGA M. Chabon ŽIDOVSKI POLICIJSKI SINDIKAT M. Ramsland PASJEGLAVEC J. Rong VOLČJI TOTEM A. Paasilinna ŽUPNIKOV ZVERINSKI SLUŽABNIK 29,95 €

IGRA ANGELA oprema.indd 1

8/18/09 1:43:39 PM

IGRA ANGELA oprema.indd 2

8/18/09 1:43:39 PM