Koliba by Mozaik knjiga

Mack odpelje svoje tri najmlajše otroke na taborjenje. Med vesla njem po jezeru sin skoraj utone. Mack mu pohiti na pomoč in pusti na obali hčer Missy samo. Ko se vrne, je ni več. V oddaljenem gozdu policija odkrije zapuščeno kolibo, kamor je morilec odpeljal Missy, a njenega trupla nikoli ne najdejo. Mackovo življenje se spremeni v Veliko žalost, kakor stanje svojega duha poimenuje sam. Nekega dne Mack prejme pismo, v katerem ga 'Očka' vabi na srečanje v kolibo. Povabila ne razume popolnoma, saj s svojim očetom že od mladosti ni imel stikov. Prešine ga, da bi bilo sporočilo lahko od Boga. Tako se sam odpravi v kolibo, kjer preživi nadvse razsvetljujoč konec tedna … Izjemno književno delo, ki vas popelje naravnost v srce in naravo Boga sredi bridkega človeškega trpljenja. Osupljiva zgodba vas bo pripravila do tega, da boste o Božji osebi in načrtih razmišljali širše, kot ste kadarkoli sanjali. David Gregory, pisatelj

KOLIBA

Koliba je prvenec Kanadčana Williama Paula Younga, ki je bil nekoč zgolj neznan uradnik in nočni vratar. Roman je napisal kot božično darilo za svojih šest otrok in ga pravzaprav ni nameraval objaviti. Prepričali so ga šele prijatelji, potem ko so knjigo prebrali. Izdal jo je leta 2007 v samozaložbi, nato pa je navdušenje šlo od ust do ust in nenadoma je postala eno najbolje prodajanih del v ZDA.

WILLIAM PAUL YOUNG 29,95 €

KOLIBA

KO SE TRAGEDIJA SREČA Z VEČNOSTJO

WILLIAM PAUL YOUNG Če je Bog res vsemogočen in poln ljubezni, zakaj potem dopušča bolečino in zlo na tem svetu? Knjiga na to večno vprašanje ponuja neverjetno izviren in jasen odgovor.

Naslov izvirnika: The Shack © 2007, by William Paul Young Izdano v sodelovanju z Windblown Media, Inc. Vse pravice pridržane. © za izdajo v slovenščini Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2009. Vse pravice pridržane.

Prevedla Ljubica Klančar

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: www. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.111(73)-31 YOUNG, William P. Koliba / William P. Young ; [prevedla Ljubica Klančar]. 1. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2010. - (Zbirka Oddih) Prevod dela: The shack ISBN 978-961-01-1256-3 251068160 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

KOLIBA WILLIAM PAUL YOUNG

Predgovor

. . . . . . . . . . . . . 7

1 Stičišče poti . . . . . . . . . . 16 2 Padajoči mrak . . . . . . . . . . 28 3 Prelomna točka . . . . . . . . . 39 4 Velika žalost . . . . . . . . . . 52 5 Ugani, kdo pride na večerjo . . . . 81 6 Okus po π . . . . . . . . . . . 107 7 Bog na pomolu . . . . . . . . . 126 8 Zajtrk junakov . . . . . . . . . 139 9 Pred davnimi časi, v vrtu daleč stran . 155 10 Zabredi v vodo . . . . . . . . . 169 11 Sodnik je tu . . . . . . . . . . 184 12 V žrelu . . . . . . . . . . . . 208 13 Srečanje src . . . . . . . . . . 225 14 Glagoli in druge svoboščine . .

238

15 Praznik prijateljev . . . . . . . 256 16 Jutro bridkosti . . . . . . . . 267 17 Odločitve srca . . . . . . . .

283

18 Vse večji krogi na vodi . . . . . 293 Zaključna beseda . . . . . . . . . . 304 Zahvale . . . . . . . . . . . . . . 307

Za Chada – nežno globočino, za Nicholasa – rahločutnega raziskovalca, za Andrewa – dobrotljivo naklonjenost, za Amy – radostno znalko, za Alexandro (Lexi) – sijočo moč, in za Matthewa – porajajoči se čudež. Predvsem pa je posvečena Kim, moji ljubljeni. Hvala, ker si mi rešila življenje, pa tudi »… vsem nam, spotikajočim se iskalcem, ki verjamemo, da vlada Ljubezen. Vstanite in dovolite, da zasije.«

Predgovor

Kdo ne bi bil nejeveren, če bi slišal nekoga trditi, da je preživel cel konec tedna z Bogom, in to v kolibi? V tisti kolibi! Macka poznam že več kot dvajset let, od tistega dne, ko sva sosedu pomagala pri spravilu sena s travnika za njegovi kravi. Vse od takrat sva bestiča, kot pravi današnja mladina, skupaj si privoščiva skodelico kave – oziroma jaz indijski čaj, zelo vroč, s sojinim mlekom. V najinih pogovorih zelo uživava, vedno so začinjeni z veliko smeha, občasno tudi z nekaj solzami. Resnici na ljubo, starejša ko sva, bolj pogosto tiščiva glave skupaj, če me razumete. Njegovo polno ime je Mackenzie Allen Phillips, toda večina ljudi ga kliče Allen. Po tradiciji imajo vsi moški iz njegove družine enako prvo ime, na splošno pa jih ljudje poznajo po srednjem imenu, da bi se izognili bahavim rimskim številkam I., II. ali III. oziroma kraticama ml. in st. To je zelo priročno tudi takrat, ko se akvi-

ziterji po telefonu predstavijo svojim kupcem, še zlasti tisti, ki te pokličejo, kot da so tvoji najboljši prijatelji. No, njemu in njegovemu dedu, očetu in zdaj tudi najstarejšemu sinu je ime Mackenzie, vsi pa jih kličejo po srednjem imenu. Samo njegova žena Nan in bližnji prijatelji ga kličejo Mack. (Čeprav sem že slišal tudi popolne neznance zavpiti: »Hej, Mack, kje si se naučil voziti?«) Mack se je rodil nekje na ameriškem Srednjem zahodu v kmečki družini irsko-ameriških korenin, žuljavih rok in strogih pravil. Čeprav je bil njegov oče, pretirano strog cerkveni starešina, na zunaj veren, je skrivaj popival, še zlasti takrat, ko ni bilo dežja ali je deževalo prezgodaj, pa tudi večino časa vmes. Mack nikoli ne govori veliko o njem, če pa že, z njegovega obraza kot oseka izginejo vsa čustva ter za sabo pustijo samo temne in ubite oči. Iz tistih nekaj zgodb, ki mi jih je Mack zaupal, vem, da njegov ata ni bil tiste vrste alkoholik, ki se zvrne v posteljo in zaspi kot otrok, temveč je bil zlovoljen, hudoben pijanec, ki je pretepal svojo ženo in nato prosil Boga za odpuščanje. Počilo je takrat, ko je trinajstletni Mackenzie na mladinskem shodu obotavljaje razgalil svojo dušo cerkvenemu starešini. Pod vplivom trenutnega prepričanja se je Mack med solzami spovedal, da ni nikoli pomagal svoji mami, čeprav je bil večkrat priča, kako jo njegov pijani oče pretepa do nezavesti. Toda Mack je pozabil, da njegov spovednik dela in mašuje skupaj z njegovim očetom, in še preden se je vrnil domov, ga je ata čakal na sprednji verandi, mame in sester pa začuda ni bilo doma.

Pozneje je izvedel, da so v naglici odšle k teti May, da bi lahko oče uporniškemu sinu v miru vcepil spoštljivost. Skoraj dva dni ga je privezanega za velik hrast za hišo ata vsakič, ko se je zbudil iz pijanega mrtvila in odložil steklenico, bičal s pasom in svetopisemskimi verzi. Ko je Mack čez dva tedna končno lahko spet postavil eno nogo pred drugo, je vstal in odšel od doma. Še prej pa je v vsako steklenico pijače, ki jo je našel na kmetiji, dal strup proti mrčesu. Nato je iz tal zraven lope izkopal majhno pločevinasto škatlo z vsemi zakladi, ki jih je premogel: s fotografijo cele družine, na kateri vsi mižijo, ker so obrnjeni proti soncu (njegov ata stoji nekoliko ob strani), bejzbolsko čepico Luka Easterja iz leta 1950, stekleničko z nekaj kapljami parfuma Ma Griffe (edinega, ki ga je uporabljala njegova mama), z motkom sukanca in nekaj šivankami, majhnim srebrnim ulitim modelom letala U. S. Air Force F-86 Jet in vsemi prihranki, ki so znašali petnajst dolarjev in trinajst centov. Splazil se je nazaj v hišo in pod mamino blazino skril sporočilo, medtem ko je oče po popivanju spet zasmrčal. Sporočilo je bilo kratko: »Upam, da mi boš nekega dne odpustila.« Prisegel si je, da se ne bo nikoli ozrl, in se ni – dolgo ne. Pri trinajstih je človek še premlad, da bi bil odrasel, toda Macku ni preostalo drugega in hitro se je znašel. O letih, ki so sledila, ne govori veliko. Večinoma jih je preživel čez lužo, prebijal se je po svetu in pošiljal denar svojim starim staršem, ki so ga dajali naprej njegovi mami. Mislim, da je v eni od tistih daljnih dežel med ne-

kim krvavim spopadom celo prijel za puško; odkar ga poznam, mračno strastno sovraži vojno. Na koncu se je pri nekaj več kot dvajsetih letih znašel v semenišču v Avstraliji. Ko se je Mack naveličal teologije in filozofije, se je vrnil v Ameriko, sklenil premirje z mamo in sestrami ter se preselil v Oregon, kjer je spoznal Nannette A. Samuelson in jo vzel za ženo. V svetu, kjer prevladujejo govorci, je Mack mislec in garač. Ne govori veliko, razen če ga naravnost ne vprašaš, vendar tega večina ljudi ne zna. Ko pa spregovori, se vprašaš, ali ni mogoče vesoljec, ki pokrajino človeških zamisli in doživljanja vidi drugače kot vsi drugi. Stvar je v tem, da opozarja na mučno resnico v svetu, kjer večina veliko raje sliši, kar so navajeni poslušati, to pa so pogosto prazne marnje. Tistim, ki ga poznajo, je na splošno všeč, če svoje misli obdrži zase. Ne zato, ker bi se jim zameril, ko spregovori, temveč zato, ker potem niso več tako zadovoljni sami s sabo. Mack mi je nekoč dejal, da je v mladih letih veliko pogosteje povedal, kaj misli, toda hkrati je priznal, da je s svojimi besedami kot mehanizmom preživetja skrival svoje rane. Pogosto je svojo zagrenjenost stresal na vse okrog sebe. Pravi, da je znal razgaliti pomanjkljivosti drugih in jih ponižati, kar mu je dajalo lažen občutek moči in obvladovanja. Nič kaj prikupno. Ko pišem te besede, razmišljam o Macku, kot sem ga vedno poznal – o zelo navadnem človeku, ki se nikomur razen tistim, ki ga res poznajo, ne zdi prav nič poseben. Kmalu bo dopolnil petinšestdeset let, je pustega videza,

rahlo debel, plešast, majhen bel tip. Ta opis ustreza veliko moškim v teh krajih. V množici vam verjetno ne bi padel v oči in ne bi vam bilo neprijetno sedeti zraven njega, medtem ko bi dremal na obmestni železnici med svojim tedenskim izletom v mesto na sestanek akviziterjev. Večino svojega dela opravi v majhni pisarni doma na Wildcat Road. Prodaja zadnji krik sodobne tehnologije, neke pripomočke, za katere se niti ne pretvarjam, da jih razumem: tehnične igračke, ki nekako vse samo še pospešijo, kot da življenje že ni dovolj hitro. Kako pameten je Mack, boste dojeli samo, če boste na uho vlekli njegov pogovor s strokovnjakom. To sem izkusil na lastni koži. Nenadoma jezik, v katerem teče pogovor, skoraj ne zveni več angleško, jaz pa se na vse pretege trudim razumeti pojme, ki se usujejo kot plaz draguljev. O skoraj vsem se zna pametno pogovarjati, in čeprav slutiš, da ima močna prepričanja, ti rahločutno dovoli obdržati tvoja. Najraje se pogovarja o Bogu in stvarjenju ter zakaj ljudje v nekaj verjamejo. Oči se mu zaiskrijo, poseben nasmešek mu privzdigne kotičke ust in nenadoma je kot majhen otrok. Njegova utrujenost se razblini, postane brezčasen in komaj se zadržuje. Toda kljub temu Mack ni zelo veren. Kolikor vem, vero enkrat ljubi, drugič sovraži, mogoče podobno čuti celo do Boga, za katerega sumi, da je ves vzvišen in oddaljen zatopljen v svoje misli. Skozi razpoke njegove zadržanosti vsake toliko pogledajo bodice njegovega sarkazma kot osti, prepojene s strupom iz vodnjaka globoko v njem. Čeprav se vča-

sih ob nedeljah oba prikaževa v isti domači, biblični cerk vi, preprosto opremljeni s klopmi in prižnico (kličemo jo 55. neodvisni zbor svetega Janeza Krstnika), je očitno, da se tam ne počuti preveč dobro. Mack je z Nan poročen že več kot triintrideset večinoma srečnih let. Pravi, da mu je rešila življenje in da je za to plačala visoko ceno. Iz nekega nerazumljivega razloga ga zdaj ljubi še bolj kot prej, čeprav se mi zdi, da jo je na začetku moral hudo prizadeti. Ker večino svojih ran dobimo v odnosu z drugo osebo, se tam tudi pozdravijo, čeprav vem, da se ta milost zunanjim opazovalcem pogosto zdi nesmiselna. Kakorkoli že, Mack je poročen. Nan je kot beton, ki skupaj drži opeke njune družine. Če se Mack prebija skozi svet z veliko odtenki sive barve, je njen svet črnobel. Zdrava pamet je Nan tako prirojena, da se ji ne zdi poseben dar. Ker je skrbela za družino, ni mogla uresničiti svojih sanj in postati zdravnica, vendar je odlična medicinska sestra in zelo je spoštovana, ker se je odločila delati z neozdravljivimi rakavimi bolniki. Če je Mackov odnos do Boga širok, je Nanin globok. Temu nenavadnemu paru se je rodilo pet izjemno lepih otrok. Mack pravi, da so vsi lepoto podedovali po njem, »… ker Nan svojo še vedno ima.« Dva od treh fantov sta se že odselila: Jon, ki se je pravkar poročil, je komercialist v bližnjem podjetju, Tyler, ki je nedavno diplomiral, pa je na magistrskem študiju. Josh in ena od dveh deklet, Katherine (Kate), sta še vedno doma in obiskujeta kolidž v domačem kraju. Potem je tu še najmlajša, Melissa – ali Missy, kot

jo ljubkovalno kličemo. Ona je … no, nekatere od njih boste bolje spoznali na naslednjih straneh. Zadnjih nekaj let je bilo, kako naj rečem, še zlasti nenavadnih. Mack se je spremenil; zdaj je še bolj drugačen in poseben kot včasih. Odkar se poznava, je nežna in dobra duša, od takrat, ko je bil pred tremi leti v bolnišnici, pa je … no, še bolj prijazen. Je eden redkih, ki se popolnoma dobro počutijo v lastni koži. Ko sem z njim, se bolje počutim, kot če bi bil s komerkoli drugim. Ko se posloviva, se mi zdi, kot da se še nikoli nisem tako dobro pogovarjal, pa čeprav po navadi večinoma sam govorim. In do Boga Mack ni več samo širok, temveč tudi veliko bolj globok. Toda ta spust ga je drago stal. Danes je precej drugače kot pred približno sedmimi leti, ko je v njegovo življenje vstopila Velika žalost in skoraj ni več govoril. Približno takrat in naslednjih nekaj let sva, kot da bi se dogovorila, nehala tičati skupaj. Macka sem občasno videl v bližnji trgovini ali še redkeje v cerkvi, in čeprav sva se po navadi vljudno objela, si nisva povedala nič pomembnega. Celo v oči me je težko pogledal; mogoče ni hotel načeti pogovora, ki bi odtrgal krasto z njegovega ranjenega srca. Toda vse to se je spremenilo po grdi nesreči z … No, spet prehitevam samega sebe. Do tega bomo prišli, ko bo čas za to. Naj samo povem, da se je v zadnjih nekaj letih v Macka vrnilo življenje in pregnalo breme Velike žalosti. To, kar se je zgodilo pred tremi leti, je popolnoma spremenilo melodijo njegovega življenja in komaj čakam, da vam to pesem zaigram.

Čeprav se besedno kar dobro sporazumeva, Mack ne zaupa svojim pisateljskim sposobnostim, ve pa, da je meni pisanje v veliko veselje. Zato me je prosil, če bi mu pomagal napisati to zgodbo – njegovo zgodbo, »za otroke in za Nan«. Z zapisanim jim je želel bolje izraziti ne samo globino svoje ljubezni, temveč jim tudi pomagati razumeti, kaj se je dogajalo v njegovem notranjem svetu. Saj poznate tisti kraj: kjer ste samo vi, sami – in mogoče Bog, če verjamete vanj. Seveda je Bog mogoče tam, četudi ne verjamete vanj. To bi mu bilo zelo podobno. Saj ne pravijo zaman, da vsepovsod meša štrene. To, kar boste prebrali, je nekaj, s čimer sva se z Ma ckom mučila dolge mesece, da sva spravila v besede. Malo je, no … veliko je domišljijskega. Toda ne bom presojal, kateri deli so resnični in kateri ne. Naj samo rečem, da čeprav nekaterih stvari ni mogoče znanstveno dokazati, so lahko vseeno resnične. Iskreno priznam, da je ta zgodba globoko vplivala name, me popeljala na kraje, kjer nisem bil še nikoli prej in za katere sploh nisem vedel, da obstajajo. Priznam, da si obupno želim, da bi bilo resnično vse, kar mi je Mack povedal. Večinoma sem tam skupaj z njim, drugič, ko se zdi resničen vidni svet betona in računalnikov, pa izgubim stik in porodijo se mi dvomi. Za konec še nekaj opozoril: če ste po naključju naleteli na to zgodbo in vam ni všeč, vam Mack sporoča: »Oprostite … vendar ni bila napisana samo za vas.« Toda mogoče je bila. To, kar boste prebrali, so dogodki, kot se jih po svojih najboljših močeh spominja Mack.

To je njegova zgodba, ne moja, zato se tistih nekajkrat, ko se pojavim, opišem v tretji osebi ednine – torej z Mackovega zornega kota. Spomin je lahko včasih varljiv tovariš, še zlasti, ko gre za nesrečo, in ne bi bil presenečen, če je na teh straneh nekaj napačnih dejstev in pomanjkljivih spominov kljub najinemu družnemu prizadevanju za natančnost. Te napake niso namerne. Zagotavljam vam, da so pogovori in dogodki zapisani tako verodostojno, kot se jih Mack spominja, zato, prosim, poskusite biti prizanesljivi do njega. O teh stvareh ni lahko govoriti.

Willie

STIČIŠČE POTI Poti sta razšli se sredi mojega življenja, sem slišal reči modreca. Jaz to izbral sem, kjer jih manj je šlo, kar pustilo je sled na vseh nočeh in dneh. Larry Norman (z opravičilom Robertu Frostu)

Po nenavadno suhi zimi je marec sprožil hudournik dežja. Nato se je iz Kanade spustila mrzla fronta in obtičala v vrtinčastem vetru, ki je iz vzhodnega Oregona zavijal skozi Gorge. Čeprav je bila pomlad prav gotovo za vogalom, bog zime ni hotel brez boja predati težko pridobljeno oblast. Odeja novega snega je pokrila Cascades in pred hišo je dež začel zmrzovati ob stiku z mrzlimi tlemi. To je bil zadosten razlog, da bi se Mack s knjigo v roki in z vročim jabolčnikom umaknil v toploto prasketajočega ognja v kaminu. Toda namesto tega je večino dopoldneva s telefonom v roki potoval po namizju svojega računalnika. Udobno je sedel v svoji domači pisarni, oblečen v spodnji del pižame in majico s kratkimi rokavi, ter po telefonu ponujal izdelke predvsem strankam na Vzhodni obali. Pogosto je za trenutek prenehal delati, prisluhnil zvoku dežnih kristalov, ki so škrabljali po oknu, in opazoval, kako se zmrznjen led počasi, toda vztrajno nabira in de-

beli na vsem, kar je bilo zunaj. Na njegovo veliko veselje mu je neizogibno grozilo, da ga bo v lastnem domu vklenil led. Neurja, ki prekinejo rutino, lahko prinesejo tudi veselje. Sneg ali žled te nenadoma osvobodita pričakovanj, delovnih zahtev in tiranije sestankov in urnikov. V nasprotju z boleznijo je to skupna in ne individualna izkuš nja. Skoraj slišiš družni vzdih iz bližnjega mesta in okoliškega podeželja, kjer je Narava posegla vmes in naklonila odmor utrujenim ljudem, ki garajo na njenih tleh. Vse prizadete združi isti izgovor in srce nenadoma, nepričakovano postane rahlo lahkomiselno. Ne bo se treba opravičiti, če ne prideš na sestanek. Vsi razumejo in si delijo to edinstveno opravičilo, nenadno olajšanje pritiska storilnosti pa razveseli srce. Seveda je res tudi to, da neurja prekinejo poslovanje, in medtem ko nekatera podjetja zaslužijo nekaj več, so druga na izgubi – kar pomeni, da nekaterim ni v nobeno veselje, če se vse za nekaj časa ustavi. Toda za padec storilnosti in odsotnost iz pisarne ne morejo kriviti nikogar. Čeprav to traja samo dan ali dva, se vsak nekako počuti kot kralj svojega sveta samo zato, ker kapljice dežja zmrznejo, ko pristanejo na tleh. Celo povsem običajna opravila postanejo nenavadna. Rutinske odločitve se spremenijo v dogodivščine in pogosto jih doživljamo bolj jasno. Pozno popoldne se je Mack toplo oblekel in se odpravil ven, da bi se po dobrih sto metrov dolgem dovozu prebil do svojega pošt nega nabiralnika. Led je to preprosto vsakdanje opravi-

lo čarobno spremenil v bojni pohod proti naravnim silam: s pestjo je žugal grobi sili narave in se ji kljubovalno smejal v obraz. Nič ne de, da tega nihče ni opazil in da nikomur ni bilo mar – že ob sami misli se je sam pri sebi nasmehnil. Ko se je previdno vzpenjal in spuščal po rahlo vzvalovanem dovozu, ga je sodra bičala po licih in rokah. Pomislil je, da je verjetno podoben pijanemu mornarju, ki se negotovo pomika k naslednji gostilni. Soočen s silo ledenega neurja se po navadi ne poženeš drzno naprej, da bi pokazal svojo neizmerno samozavest. Nastopaštvo se ti hitro maščuje. Mack se je moral dvakrat pobrati s kolen, preden se je končno oklenil nabiralnika kot davno izgubljenega prijatelja. Za trenutek se je ustavil, da bi občudoval lepoto z ledenimi kristali pokritega sveta. Vse je sijalo v slepeči bleščavi poznega popoldneva. Vsa drevesa na sosednjem polju so si nadela prosojne plašče in vsako od njih je zdaj stalo kot unikat, čeprav so nastopala v isti predstavi. Svet je bil veličasten in za kratek čas, četudi samo za nekaj sekund, je njegov sijaj skoraj pregnal Veliko žalost z Ma ckovih ramen. Potreboval je skoraj minuto, da je razbil led, ki je že okoval vratca nabiralnika. Za svoj trud je bil nagrajen z eno samo kuverto, na kateri je bilo natipkano samo njegovo prvo ime; brez znamke, žiga ali naslova pošiljatelja. Radovedno je raztrgal vogal kuverte, kar ni bilo preprosto, ker so bili njegovi prsti že otrpli od mraza. Obrnil je hrbet vetru, ki mu je jemal dih, in končno izbrskal

majhen, pravokoten, neprepognjen listek papirja iz njegovega gnezda. Natipkano sporočilo je bilo kratko: Mackenzie, ˇasa. Pogrešam te. minilo je že kar nekaj c ˇe bi Naslednji konec tedna bom v kolibi, c me hotel videti. ˇka Oc

Mack je otrpnil, preplavil ga je val slabosti, ki se je hitro spremenila v jezo. Namenoma je čim manj razmiš ljal o kolibi, in če je že pomislil nanjo, spomin ni bil ne prijazen ne lep. Če se je nekdo hotel neslano pošaliti z njim, je presegel vsa svoja pričakovanja. In ker se je podpisal z »Očka«, je bilo vse skupaj še bolj groz ljivo. »Idiot,« je zagodrnjal, misleč na poštarja Tonyja, pretirano prijaznega Italijana z velikim srcem in malo uvidevnosti. Zakaj je sploh dostavil tako bedasto kuverto? Saj niti žigosana ni bila. Mack si je kuverto in sporočilo jezno zmašil v žep plašča in se obrnil, da bi oddrsal nazaj proti hiši. Močni sunki vetra, ki so ga prej upočasnili, so zdaj skrajšali čas, ki ga je potreboval za prečkanje miniaturnega ledenika, ki se je debelil pod njegovimi nogami. Dobro mu je kazalo, dokler ni prišel do dela dovoza, ki je bil nekoliko nagnjen navzdol in na levo. Ne da bi karkoli storil in popolnoma nehote je pospešil in začel drseti v čevljih s podplati, na katerih je imel približno

toliko oprijema kot raca, ki pristane na zamrznjenem ribniku. Mack je začel divje mahati z rokami v upanju, da bo nekako ohranil ravnotežje, vendar ga je odneslo proti edinemu večjemu drevesu ob dovozu – tistemu, ki mu je pred nekaj meseci odsekal spodnje veje. Zdaj je napol golo in željno vsaj malo maščevanja stalo in čakalo, da ga prestreže. V delcu misli se je odločil za strahopetno rešitev in poskušal sesti na tla tako, da je nogam dovolil zdrseti naprej – kar so tako ali drugače hotele storiti. Raje je imel obtolčeno zadnjico, kot da bi si moral izdirati iveri iz obraza. Toda zaradi navala adrenalina je pretiraval in kot v počasnem posnetku je Mack opazoval svoja stopala, kako se dvigajo pred njim, kot da so se ujela v nekakšno džungelsko past. Trdo je pristal na temenu glave, nato pa ga je odneslo do kupa pod lesketajočim se drevesom, ki je stalo nad njim z mešanico privoščljivosti in odpora, pa tudi precejšnjega razočaranja. Svet je za trenutek zagrnila tema, vsaj tako se mu je zdelo. Ves omotičen je obležal, strmel v nebo in mežikal, medtem ko so ledene padavine hitro hladile njegov zaripli obraz. Med tem bežnim premorom se je vse zdelo nenavadno toplo in mirno, udarec je za trenutek pregnal njegov srd. »No, kdo je zdaj idiot?« si je zamomljal v upanju, da ga nihče ni videl. Mraz je hitro prodiral skozi njegov plašč in pulover. Mack je vedel, da bo sodra, ki se je pod njim hkrati topila in zmrzovala, hitro postala zelo neprijetna. Zastokal je, počutil se je veliko starejšega, in se prevalil na vse

štiri. Takrat je zagledal svetlo rdečo sled, ki je zaznamovala njegovo pot od mesta udarca do končnega cilja. Po temenu mu je začelo gomazeti otopelo razbijanje, ki ga je porodilo nenadno zavedanje poškodbe. Nagonsko je segel k viru bobnanja in roka se je vrnila krvava. Macku sta se v dlani in kolena zadirala grob led in ostro kamenje, medtem ko se je napol plazil in napol drsel, vse dokler ni končno prišel do ravnega dela dovoza. S precejšnjim naporom mu je le uspelo vstati in ponižen pred silo leda in težnosti se je previdno, ped za pedjo začel pomikati proti hiši. V zavetju doma si je Mack po najboljših močeh premišljeno snel sloje vrhnjih oblačil, saj so se njegovi prsti odzivali tako gibčno, kot če bi na koncu rok imel prevelike gorjače. Moker in okrvavljen kup je pustil ležati tam, kjer ga je v veži odvrgel, in se v bolečinah zatekel v kopalnico, da bi si ogledal rane. Nobenega dvoma ni bilo, da je poledeneli dovoz zmagal. Iz raztrganine na temenu je okrog nekaj majhnih kamenčkov, ki so se mu zadrli v lasišče, še vedno curljala kri. Kot se je bal, je že nastala precejšnja buška; spominjala je na kita grbavca, ki seka valove njegovih redkih las. Ko je Mack poskušal videti teme svoje glave z majhnim ogledalom v roki, ki je pošiljalo zrcalno podobo v veliko ogledalo v kopalnici, je ugotovil, da si bo težko sam namestil obliž. Po nekaj kratkih neuspešnih poskusih se je vdal, saj ni mogel pripraviti rok, da bi se pomaknile v pravo smer, in ni mogel ugotoviti, katero od obeh ogledal mu laže. Previdno je začel šariti okrog

mokre rane in uspelo mu je odstraniti največje smeti, vendar ga je preveč bolelo, da bi nadaljeval. Pograbil je mazilo za prvo pomoč, si po najboljših močeh pokril rano z gazo, ki jo je našel v predalu v kopalnici, in si okrog glave zavezal brisačo. Ko se je pogledal v ogledalo, je pomislil, da je podoben robatemu mornarju iz Mobyja Dicka. Zasmejal se je, takoj zatem pa se je zdrznil od bolečine. Na pravo zdravniško pomoč bo moral počakati, dokler se domov ne vrne Nan; to je bila ena od številnih prednosti zakona z usposobljeno medicinsko sestro. Vsekakor je vedel, da bolj grda kot je rana, več sočutja bo deležen. Če dobro pomisliš, v vsaki preizkušnji najdeš dobro plat. Vzel je dva analgetika iz proste prodaje, da bi ublažil razbijajočo bolečino, in odšepal k vhodnim vratom. Mack ni niti za trenutek pozabil na sporočilo. Pobrskal je po kupu mokrih in krvavih oblačil ter ga našel v žepu plašča. Ošinil ga je s pogledom in se vrnil v pisarno. Poiskal je telefonsko številko pošte in poklical. Kot pričakovano se je oglasila Annie, matronska upravnica in varuhinja vseh skrivnosti. »Zdravo, je mogoče Tony tam?« »Ojla, Mack, si ti? Prepoznala sem tvoj glas.« Seveda. »Žal mi je, vendar Tonyja še ni nazaj. Pravkar sem govorila z njim po radiu in do zdaj mu je uspelo priti samo do polovice Wildcata, do tebe sploh še ni prišel. Bi rad, da mu naročim, naj te pokliče, ali bi raje pustil sporočilo?«

»O, živijo! Si ti, Annie?« Ni se mogel premagati, pa čeprav njen srednjezahodni naglas ni dopuščal nobenega dvoma. »Oprosti, za trenutek sem se z nečim zamotil. Slišal nisem niti besede, kar si rekla.« Zasmejala se je. »No, Mack, vem, da si slišal vsako besedo. Lisico boš težko ugnal v kozji rog. Saj veš, da nisem od včeraj. Kaj želiš, da mu povem, če se bo vrnil živ?« »Pravzaprav si že odgovorila na moje vprašanje.« Na drugi strani je za trenutek zavladala tišina. »Pravzaprav se ne spomnim, da si kaj vprašal. Mack, kaj je narobe s tabo? Se še vedno preveč zakajaš ali to počneš samo ob nedeljah dopoldne, da preživiš mašo?« S temi besedami je planila v smeh, kot da jo je presenetil lasten neverjetni smisel za humor. »No, Annie, saj veš, da se ne zakajam – nikoli se nisem in se niti ne nameravam.« Seveda Annie tega ni vedela, toda Mack ni hotel tvegati, da bi se čez dan ali dva spominjala pogovora. Njen smisel za humor se ne bi prvič prelevil v dobro zgodbo, ki bi kmalu postala »dejstvo«. Pred očmi se mu je prikazalo, kako v cerkvi njegovo ime dodajajo k tistim, za katere je treba moliti. »Je že v redu, bom kdaj drugič govoril s Tonyjem. Ni pomembno.« »Prav, pa nič, samo noter ostani, na varnem. A ne veš, da lahko v tvojih letih ostaneš brez občutka za ravnotežje? Ne bi rada videla, da padeš in ostaneš brez ponosa. Kot kaže, se mogoče Tony sploh ne bo prebil do tebe. Sneg, babje pšeno in tema nas ne motijo, ampak tale sodra, ta je velik zalogaj.«

»Hvala, Annie. Upam, da ne bom pozabil na tvoj nasvet. Se slišiva. Adijo.« V glavi mu je razbijalo bolj kot prej; majhna avtomatska kladiva so udarjala v ritmu njegovega srca. »Kako nenavadno,« je pomislil, »kdo bi si drznil kaj takega dati v naš nabiralnik?« Čeprav analgetiki še niso popolnoma prijeli, so otopili ost zaskrbljenosti, ki se je prebudila v njem, in nenadoma je postal zelo utrujen. Glavo je položil na pisalno mizo in zdelo se mu je, da je komaj zadremal, ko ga je prebudil telefon. »A … halo?« »Živijo, dragi! Zveniš, kot da si spal.« Bila je Nan; zvenela je nenavadno vedro, čeprav se mu je zdelo, da sliši skrito žalost, ki je prežala tik pod površjem vsakega pogovora. Takšno vreme ji je bilo po navadi všeč tako kot njemu. Prižgal je namizno svetilko in pogledal na uro. Presenečeno je ugotovil, da je spal dve uri. »Uh, oprosti. Mislim, da sem za kratek čas zadremal.« »Nekam utrujeno zveniš. Je vse v redu?« »Ja.« Čeprav je bila zunaj že skoraj tema, je Mack videl, da neurje še ni ponehalo. Nabralo se je še nekaj centimetrov ledu. Drevesne veje so bile nizko povešene in vedel je, da se bodo prej ali slej zlomile pod težo, še zlasti, če bo zapihal močnejši veter. »Imel sem manjšo nezgodo na dovozu, ko sem šel po pošto, ampak drugače sem v redu. Kje si?« »Še vedno sem pri Alrene in mislim, da bomo z otroki prespali tu. Za Kate je vedno dobro, če je s sorodniki … bolj uravnovešena se mi zdi.« Arlene je bila Nanina sestra,

ki je živela na drugi strani reke v Washingtonu. »Kakorkoli, preveč spolzko je, da bi šli ven. Upam, da bo zjutraj bolje. Želim si, da bi prišla domov, preden se je tako poslabšalo, ampak zdaj je, kar je.« Za trenutek je umolknila. »Kako je doma?« »No, osupljivo lepo je in veliko bolj varno, če samo gledaš, kot če se sprehajaš, verjemi mi. Jaz na tvojem mestu ne bi poskusil priti sem v tej zmešnjavi. Zunaj vse stoji. Mislim, da celo Tony ni mogel prinesti pošte.« »Nisi dobil pošte?« je vprašala. »Ne, nisem. Mislil sem, da je Tony že prišel, in zato sem šel ven. Ampak,« za trenutek je okleval, pogledal je sporočilo, ki je ležalo na mizi, kamor ga je položil, »ni bilo pošte. Poklical sem Annie in rekla je, da Tonyju verjetno ne bo uspelo priti po klancu navzgor, jaz pa ne grem še enkrat ven, da bi preveril. Kakorkoli,« je hitro spremenil temo pogovora, da bi se izognil dodatnemu vprašanju, »kako je Kate?« Zavladal je molk, ki mu je sledil dolg vzdih. Nan je nato pritajeno zašepetala in vedel je, da si z roko zakriva usta. »Mack, ko bi vedela. Tako je, kot da bi se pogovarjala s kamnom, in ne glede na to, kaj storim, ji ne morem do živega. Ko smo s sorodniki, se mi zdi, da malo prileze iz svoje lupine, toda potem se spet skrije vanjo. Ne vem, kaj naj naredim. Molila sem in molila, da bi nam Očka pomagal poiskati pot do nje, toda …« spet je umolknila, »zdi se mi, da me ne sliši.« Tako je. Očka je bil Nanin najljubši vzdevek za Boga, izražal je njeno veselje nad tesnim prijateljstvom z Njim.

»Dragica, prepričan sem, da Bog ve, kaj počne. Vse bo v redu.« Besede mu niso prinesle tolažbe, vendar je upal, da bodo ublažile skrb, ki jo je slišal v njenem glasu. »Vem,« je zavzdihnila. »Želim si samo, da bi pohitel.« »Tudi jaz,« se Mack ni mogel domisliti drugega odgovora. »No, z otroki kar ostanite tam, na varnem, pozdravi Arlene in Jimmyja in zahvali se jima še v mojem imenu. Upam, da se vidimo jutri.« »Prav, dragi. Oditi moram in pomagati drugim. Vsi iščejo sveče, če bi zmanjkalo elektrike. Tudi ti bi verjetno moral to narediti. Nekaj jih je nad koritom v kleti, v hladilniku pa je še nekaj nadevane štruce, ki si jo lahko pogreješ. Si res v redu?« »Ja, najbolj ranjen je moj ponos.« »No, pazi nase in upam, da se vidimo jutri.« »Prav, dragica. Ostani na varnem in pokliči me, če boš kaj potrebovala. Adijo!« Kakšne neumnosti govorim, je pomislil, ko je odložil slušalko. Moške neumnosti, kot da bi ji lahko pomagal, če bi bilo treba. Mack je obsedel in strmel v sporočilo. Ves zmeden in ranjen je poskušal urediti vrtinčasto kakofonijo vznemirjenih čustev in temnih podob, ki so se zgrnili v njegov um – milijon misli je potovalo s hitrostjo milijon kilometrov na uro. Nazadnje se je vdal, prepognil sporočilo, ga spravil v majhno pločevinasto škatlo, ki jo je imel na mizi, in ugasnil luč.

Macku je uspelo najti nekaj, kar je lahko pogrel v mikrovalovni pečici, nato pa je pograbil par odej in blazin ter se odpravil v dnevno sobo. Pogled na uro mu je povedal, da se je pravkar začela oddaja Billa Moyersa; bila je njegova najljubša in po navadi je nikoli ni zamudil. Moyers je bil eden od redkih ljudi, ki bi jih Mack z veseljem spoznal; sijajen mož brez dlake na jeziku, sposoben nenavadno jasno izražati globoko sočutje do drugih in resnico. Ena od zgodb tistega večera je bila povezana z naftnim mogotcem Boonom Pickensom, ki je začel vrtati za vodo, kdo bi si mislil. Skoraj ne da bi razmišljal in ne da bi umaknil pogled s televizorja, se je Mack stegnil k mizici ob strani, z nje vzel okvirjeno sliko majhne deklice in si jo pritisnil k prsim. Z drugo roko si je odeje potegnil do brade in se pogreznil globlje v kavč. Kmalu se je po prostoru začelo razlegati tiho smrčanje, medtem ko se je televizija lotila prispevka o dijaku zadnjega letnika srednje šole v Zimbabveju, ki so ga pretepli, ker je izrazil svoje nestrinjanje z vlado. Toda Mack je že zapustil sobo, da bi se spoprijel s svojimi sanjami; mogoče nocoj ne bo nočnih mor, mogoče samo prizori ledu, dreves in težnosti.

PAD AJO ČI M RAK Nič nas ne naredi tako osamljene kot naše skrivnosti. Paul Tournier

Enkrat ponoči je po dolini Willamette nepričakovano potegnil topel in suh veter, ki mu v teh krajih pravijo činuk, in razen stvari, ki so skrite v najglobljih sencah, osvobodil vso pokrajino iz ledenega primeža neurja. V štiriindvajsetih urah se je otoplilo in bilo je kot na začetku poletja. Mack je spal do poznega dopoldneva, utonil je v spanec brez sanj, za katerega se zdi, da traja samo trenutek. Ko je končno zlezel s kavča, je nekoliko nejevoljno ugotovil, da se je ledena čarovnija zelo hitro stopila, vendar je bil vesel Nan in otrok, ki so prišli manj kot uro pozneje. Najprej je bilo na vrsti pričakovano neusmiljeno grajanje, ker svojih krvavih cunj ni odnesel v pralnico, potem je sledila ustrezna in zadovoljiva količina vzdihovanja, s katero je Nan pospremila pregled njegove rane na glavi. Pozornost je Macku zelo dobro dela, Nan pa ga je kmalu očistila, zakrpala in nahranila. Toda čeprav se sporočilo ni oddaljilo od njegovih misli, beseda ni na-

nesla nanj. Še vedno ni vedel, kaj naj si misli o njem, in ni hotel, da bi Nan izvedela, ker bi se lahko izkazalo, da gre za kruto šalo. Neurje z ledenim dežjem in posledično z žledom je bilo ena od manjših motenj, ki so prinesle tako zaželeni predah od mučne navzočnosti njegove stalne sprem ljevalke Velike žalosti, kot jo je sam imenoval. Ta se je kot neviden, toda skoraj otipljivo težek kilt ovila okrog Mackovih ramen tistega poletja, ko je izginila Missy. Teža njene navzočnosti mu je otopila vid in sključila ramena. Celo prizadevanje, da bi se je znebil, je bilo nadvse utrudljivo, kot da so njegove roke zašite v turobne gube brezupa in se je nekako zlil z njim. V tem oblačilu bremena je jedel, delal, ljubil, sanjal in se igral, težilo ga je, kot da ima na sebi svinčeno haljo – dan za dnem se je prebijal skozi kalno malodušje, ki je iz vsega posesalo barvo. Včasih je čutil, kako se Velika žalost kot smrtonosne lovke hobotnice počasi zateguje okrog prsi in srca in mu iztiska tekočino iz oči, dokler se mu ni zdelo, da je zmanjkalo še zadnjih zalog. Drugič je sanjal, da so mu noge obtičale v lepljivem blatu, on pa bežno vidi Missy, kako teče po gozdni poti stran od njega; na sebi ima rdečo bombaž no poletno obleko, pozlačeno z divjim cvetjem, ki se je svetlikalo med drevjem. Ni vedela, da ji sledi temna senca. Čeprav je obupno poskušal zakričati, jo posvariti, se iz njega ni izvil noben zvok in vedno je bil prepozen, preveč nemočen, da bi jo rešil. Sunkovito se je dvignil, z njegovega izmučenega telesa je curljal znoj, medtem ko so

se kot velika povodenj drug za drugim nanj zgrinjali valovi slabosti, krivde in obžalovanja. Zgodba o Missyjinem izginotju žal ni nič drugačna od drugih, tolikokrat pripovedovanih. Zgodilo se je konec tedna za praznik dela, med zadnjim vrhuncem poletja pred novim letom šolskih obveznosti in jesenskih opravil. Mack se je drzno odločil odpeljati tri najmlajše otroke na še zadnje taborjenje ob jezeru Wallowa v severovzhodnem Oregonu. Nan je imela dodatno usposab ljanje v Seattlu, najstarejša fanta pa sta že bila eden na fakulteti, drugi pa kot animator na poletnem taboru. Mack je bil prepričan, da poseduje pravo kombinacijo materinskih sposobnosti in spretnosti za preživetje v naravi. Ali ga ni Nan dobro naučila? Vse sta zajela želja po dogodivščinah in veselje nad taborjenjem, zavladal je vrtinec priprav. Če bi bilo po Mackovo, bi preprosto zapeljali kombi vzvratno pred hišo in vanj zmetali vse, kar so potrebovali za podaljšan konec tedna. V vsej tej zmedi si je Mack vzel trenutek odmora. Sedel je v naslanjač, s katerega je najprej pregnal Judasa, družinskega mačka. Že je hotel prižgati televizor, ko je z majhno škatlo iz pleksi stekla v rokah pritekla Missy. »A lahko s sabo na taborjenje vzamem svojo zbirko žuželk?« je vprašala. »S sabo bi rada vzela svoj mrčes?« je zagodrnjal Mack, ne da bi se kaj dosti zmenil zanjo. »Očka, to ni mrčes. Žuželke so. Poglej! Veliko jih imam.«

Mack se je nejevoljno posvetil hčerki, ki je izkoristila priložnost in mu začela pojasnjevati, kaj vse ima v svoji skrinjici zakladov. »Poglej, tu sta dve kobilici. In tam na listu je gosenica in nekje … Aha, tu je! Vidiš mojo pikapolonico? In nekje je še muha in nekaj mravelj.« Medtem ko je delala inventuro svoje zbirke, se je Mack kimaje trudil biti pozoren. »Tako,« je končala Missy. »A jih lahko vzamem s sabo?« »Seveda, srček. Mogoče jih lahko spustimo v divjino, ko bomo tam.« »Ne, ne sme!« se je nekdo oglasil iz kuhinje. »Missy, ljubica, svojo zbirko moraš pustiti doma. Verjemi mi, tu je bolj na varnem.« Nan je pomolila glavo okrog vogala in se ljubeče namrščila Macku, on pa je skomignil z rameni. »Srček, poskusil sem,« je zašepetal Missy. »Grrr,« je zarenčala Missy. Toda vedela je, da je izgubila bitko, zato je pobrala škatlo in odšla. V četrtek zvečer je bil kombi zvrhano poln, prikolica s šotorom pripeta, njene luči in zavore pa preverjene. Odšli so v petek zgodaj zjutraj, po še zadnji Nanini pridigi otrokom o varnosti, ubogljivosti, umivanju zob vsako jutro, ne dotikanju mačk z belimi progami po hrbtu in številnih drugih stvareh. Nan se je odpravila proti severu po meddržavni cesti št. 205 v Washington, Mack in trije amigosi pa proti vzhodu po meddržavni cesti št. 84. Vrnili naj bi se naslednji torek zvečer, tik pred prvim šolskim dnem.

Soteska reke Columbia je že sama po sebi vredna obiska. Nad osupljivimi razgledi kraljujejo skalnate police, ki jih je izklesala reka in ki zaspano stražijo v toploti poznega poletja. September in oktober ponujata najlepše vreme v Oregonu: indijansko poletje se pogosto začne približno na prvi delovni dan in vztraja do konca oktobra, potem pa hitro postane mrzlo, mokro in neprijetno. Tisto leto ni bilo nobena izjema. Promet in vreme sta si šla čudovito na roko in druščina skoraj ni opazila, koliko časa in kilometrov je že minilo. Četverica se je ustavila pri slapovih Multnomah, kjer so kupili barvanko in barvice za Missy ter dva poceni vodoodporna fotoaparata za enkratno uporabo za Kate in Josha. Nato so se odločili, da se bodo povzpeli po kratki poti do mostu pred slapovi. Tam je nekoč vodila pot okrog glavnega tolmuna v plitko votlino za padajočo vodo, toda žal jo je uprava parka zaprla zaradi erozije. Missy je bilo tam zelo všeč; očka je prosila, naj pove zgodbo o lepi Indijanki, hčerki poglavarja plemena Mult nomah. Po nekaj prepričevanja se je Mack končno vdal in začel spet pripovedovati zgodbo, medtem ko so strmeli v meglice, ki so zagrinjale padajoči slap. Glavna junakinja zgodbe je bila kraljična, edinka ostarelega očeta. Poglavar je imel svojo hčerko srčno rad in skrbno ji je izbral moža, mladega bojevnika iz plemena Clatsop, za katerega je vedel, da ga hčerka ljubi. Obe plemeni sta se sestali na večdnevni gostiji, da bi praznovali poroko, toda še preden se je ta začela, je med moškimi začela razsajati huda bolezen in veliko jih je umrlo.

Starešine in poglavarji so staknili glave, da bi ugotovili, kaj jim je storiti proti strašni bolezni, ki je hitro pustošila med bojevniki. Najstarejši vrač je povedal, kako je njegov oče, ko je bil star in se je poslavljal od življenja, napovedal strašno bolezen, ki bo pobila njihove moške in jo bo mogoče pregnati samo, če bo vrla in nedolž na poglavarjeva hči pripravljena dati življenje za svoje ljudstvo. Da bi se prerokba izpolnila, je morala sama splezati na skalo nad Veliko reko in skočiti v smrt na čeri pod njo. Pred svet starešin so pripeljali ducat mladenk, samih hčera različnih poglavarjev. Po dolgem razpravljanju so se starešine odločili, da ne morejo zahtevati tako velike žrtve, še zlasti, ker niso vedeli, ali je legenda resnična. Toda bolezen se je še naprej nezadržno širila med možmi in nazadnje je zbolel tudi mladi bojevniški poglavar, bodoči ženin. Kraljična, ki ga je ljubila, je globoko v srcu vedela, da je treba nekaj storiti, zato mu je ublažila vročico, ga nežno poljubila na čelo in se odkradla stran. Vso noč in ves naslednji dan je hodila do kraja, ki ga je omenjala legenda, do visoke skale nad Veliko reko in deželo na drugi strani. Pomolila je, se predala Velikemu duhu in izpolnila prerokbo – brez oklevanja je skočila v smrt na čeri globoko pod sabo. Naslednje jutro so se v vasi prej bolni zbudili zdravi in krepki. Zavladalo je veliko veselje in praznovali so, dokler mladi bojevnik ni ugotovil, da njegove ljubljene neveste ni. Novica o tem, kaj se je zgodilo, se je hitro raz-

širila med ljudmi, številni so se podali na pot do kraja, kjer so vedeli, da jo bodo našli. Ko so se tiho zbrali okrog njenega trupla ob vznožju skale, je užaloščeni oče zaklical Velikemu duhu in ga prosil, naj se vedno spominjajo njene žrtve. V tistem trenutku je s kraja, od koder je skočila, začela padati voda, se razblinila v mehko meglico, ki se je ovila ob njene noge in se začela počasi nabirati v lepem tolmunu. Missy je po navadi zgodbo rada poslušala, skoraj tako zelo, kot jo je Mack rad pripovedoval. V njej so bile vse sestavine prave odrešitve, kot zgodba o Jezusu, ki jo je tako dobro poznala. Govorila je o očetu, ki je ljubil svojega edinega otroka, in o žrtvi, ki jo je napovedal prerok. Otrok se je iz ljubezni odpovedal svojemu življenju, hči je rešila svojega ženina in njuni plemeni pred gotovo smrtjo. Toda tokrat Missy ni rekla niti besede, ko je nehal pripovedovati. Namesto tega se je takoj obrnila in se odpravila nazaj h kombiju, kot da bi hotela reči: »Prav, tukaj nimam več kaj početi. Gremo!« Na hitro so se ustavili pri reki Hood, da bi nekaj pojedli in odšli na stranišče, nato pa so se takoj odpeljali naprej in pozno popoldne prispeli v La Grande. Tam so zavili z I-84 na avtocesto za jezero Wallowa, ki jih je po zadnjih sto petnajst kilometrih pripeljala do mesta Joseph. Jezero in kamp, kamor so bili namenjeni, sta bila samo nekaj kilometrov stran od Josepha, in ko so našli primeren kraj, so združili sile in kmalu je njihov šotor z vsem potrebnim stal – čeprav mogoče vse ni bilo tako

Zbirka Oddih Urednica Ana Ugrinović William Paul Young Koliba Prva izdaja Prevedla Ljubica Klančar Uredil Boris Bogataj Logotip zbirke oblikovala Danijela Grgič Tehnično uredila Petra Jerič Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2010 Predsednik uprave Peter Tomšič Glavni urednik Miha Kovač Natisnila Tiskarna Impress, d. d., Ivančna Gorica Naklada 3200 izvodov

KOLIBA

WILLIAM PAUL YOUNG 29,95 €

KOLIBA

KO SE TRAGEDIJA SREČA Z VEČNOSTJO

WILLIAM PAUL YOUNG Če je Bog res vsemogočen in poln ljubezni, zakaj potem dopušča bolečino in zlo na tem svetu? Knjiga na to večno vprašanje ponuja neverjetno izviren in jasen odgovor.