Konec tedna

Bernhard Schlink (1944) je profesor prava na berlinski univerzi. Do izida Bralca (Der Vorleser, 1995) se je uveljavljal kot pisec kriminalnih romanov, ta knjiga pa mu je prinesla svetovno slavo in množico prevodov. Slovenci ga poznamo tudi po knjigi kratkih zgodb Ljubezenski pobegi in romanu Vrnitev domov, nekateri pa tudi po kriminalkah.

Avtor romana Bralec

Bernhard Schlink KONEC TEDNA

Po dvajsetih letih zapora vrnitev domov? To bo velika reč, čeprav ne bo televizije in časnikarjev. Pravniki, učitelji, poslovneži, verska dostojanstvenica – vsi se zberejo, da bi pričakali povratnika. Vsi s sabo prinesejo svoja pričakovanja. Mladi revolucionar hoče vrnitev starega revolucionarja. Mlada ženska hoče spati z njim, morda samo zato, da bo lahko pripovedovala, da je spala s slavnim teroristom. In njegova sestra hoče to, kar je hotela ves čas: da bi bil njen, samo njen.

Na srečanje pa pride tudi zelo poseben nepovabljeni gost. Vsi se pridejo srečat z nekdanjim bližnjim – in s samim sabo. Vsi so bili nekoč prevratniki, zdaj, toliko let po nemirnih letih, pa so se spremenili v stebre družbe. A prihaja čas polaganja računov, nekdanjemu prijatelju in zlasti sebi.

24,94 €

KONEC TEDNA oprema.indd 1

8/27/09 12:41:40 PM

Petek 1

M

alo pred sedmo je prispela. Pričakovala je, da bo zgodaj zjutraj hitreje napredovala in prišla prej. Ko so se cestna gradbišča vrstila eno za drugim, se je vznemirila. Bo stopil skozi vrata, se zaman oziral za njo in že takoj občutil razočaranje in malodušje? V vzvratnem ogledalu je vzhajalo sonce – raje bi vozila proti njemu kot pred njim in stran od njega, tudi če bi jo ob tem slepilo.

Avtomobil je pustila tam, kjer ga je vedno, in šla po kratki poti proti vhodnim vratom tako počasi, kot je to vedno storila. Vse, kar je zadevalo njeno lastno življenje, je umaknila iz glave in naredila prostor zanj. Ni minila ura, da se ne bi vprašala, kaj pravkar počne, kako mu gre. Ko pa je bila z njim, je zanjo obstajal samo on. Zdaj, ko njegovo življenje ne bo več stalo na mestu, temveč bo spet steklo naprej, bo šele zares potreboval njeno pozornost.

Stara zgradba iz peščenjaka je stala v soncu. Znova jo je nenavadno ganilo, da lahko zgradba služi tako grdemu name[ ]

nu in je obenem tako lepa: zidovi s staro trto, travno in gozd­ no zeleno pomladi in poleti, rumeno in rdečo jeseni, stolpiči na vogalih in še en velik na sredini, njegova okna so spominjala na cerkvena, težka vrata, odbijajoča, kot bi ne hotela ­zadržati prebivalcev zgradbe, temveč njihove sovražnike pustiti zunaj. Pogledala je na uro. Tisti notri radi pustijo čakati.

Pogosto se ji je zgodilo, da je zaman prosila za dveurni obisk in je po odobreni uri preprosto ni prišel nihče iskat, tako da je ­še pol ali tri četrt ure sedela pri njem, ne da bi bila zares z njim.

A ko so zvonovi bližnje cerkve zazvonili sedem, so se odprla vrata, stopil je ven in mežikal v sonce. Stekla je čez cesto in ga objela. Objela ga je, še preden je lahko odložil veliki torbi, stal je v njenem objemu, ne da bi ji ga vračal. »Končno,« je rekla, »končno.« »Jaz bi vozil,« je rekel, ko sta stala pri avtomobilu, »tolikokrat sem sanjal o tem.« »Si upaš? Avtomobili so postali hitrejši in prometa je več.« Vztrajal je in peljal naprej tudi tedaj, ko se mu je od napora oznojilo čelo. Napeta je sedela poleg njega in molčala, ko je v mestu pri zavijanju in na avtocesti pri prehitevanju delal napake. Dokler ni obcestna tabla naznanila počivališča in je ­rekla: »Zajtrkovati moram, že pet ur sem pokonci.« V zaporu ga je obiskala vsaka dva tedna. A ko je z njo stopal ob pultu, si nalagal jedi na pladenj, stal pri blagajni, prišel [ ]

s stranišča in sedel nasproti nje, se ji je zdelo, kot da bi ga znova videla po dolgem času. Videla je, kako se je postaral, videti je bil starejši, kot je zaznala ob obiskih ali kot si je priznala. Na prvi pogled je bil še vedno čeden moški, visok, z oglatim obrazom, žareče zelenimi očmi, gostimi rjavosivimi lasmi. A njegova slaba drža je poudarjala majhen trebuh, ki ni sodil k suhim rokam in nogam, hodil je počasi, obraz je imel siv in gube, začrtane prek čela ter pokončne in dolge na licih, niso nakazovale osredotočenosti, temveč nejasno preobremenjenost. In ko je govoril – prestrašila se je, kako okorno in počasi se je odzival na njene besede, in naključnih, živčnih gibov z rokami, s katerimi je poudarjal besede. Kako to, da tega med obiski ni opazila? Česa še, kar se je dogajalo z njim in v njem, ni opazila? »Greva k tebi?« »Čez vikend greva na deželo. Z Margarete sva v Brandenburgu kupili hišo, v slabem stanju, brez ogrevanja, elektrike, voda je samo zunaj pri črpalki, ima pa velik star park. Zdaj poleti je tam tako lepo.« »Kako pa kuhata?« Zasmejala se je. »To te zanima? Z debelimi rdečimi plinskimi jeklenkami. Za ta konec tedna sem priskrbela dve dodatni.

Povabila sem stare prijatelje.« Upala je, da se bo razveselil, a ni pokazal veselja. Vprašal je samo: »Koga?« [ ]

Premišljevala je o tem in onem. Kateri stari prijatelji bi mu dobro deli, kateri pa bi ga samo spravili v zadrego ali bi se ob njih zaprl vase? Med ljudi mora, si je rekla. Poleg tega potrebuje pomoč. Kdo naj mu pomaga, če ne stari prijatelji? Na koncu se je odločila, da so tisti, ki so se klica razveselili in bili pripravljeni priti, tudi pravi. Pri nekaterih, ki so odpovedali, je čutila iskreno obžalovanje – z veseljem bi prišli, če bi vedeli prej in ne bi imeli že drugih načrtov. A kaj je mogla? Izpustitev je prišla nepričakovano. »Hennerja, Ilse, Ulricha z novo ženo in hčerko, Karin z možem in seveda Andreasa. S tabo, Margarete in mano nas je enajst.« »Marka Hahna?« »Koga?« »Saj veš, dolgo mi je samo pisal, nato pa me je pred štirimi leti prvič obiskal in od takrat zanesljivo prihajal vedno znova.

Poleg tebe je on …« »Misliš norca, ki ti je skoraj zapravil pomilostitev?« »Storil je samo tisto, kar sem ga prosil. Jaz sem napisal pozdravne besede, jaz sem poznal naslovnike in vedel, za kakšno priložnost gre. Nimaš mu kaj očitati.« »Ti nisi mogel vedeti, kaj boš napravil. On je vedel in te ni ustavil, temveč te je spravil v težave. Izkorišča te.« Znova je bila tako besna kot tisto jutro, ko je v časopisu prebrala, da je za neki obskurni levičarski kongres o oblasti napisal pozdrav[ ]

no poslanico. S tem je razkril, da ni sposoben sprevideti in se kesati – takšnega se vendar ne sme pomilostiti. »Poklical ga bom in povabil.« Vstal je, v hlačnem žepu poiskal kovance in šel do telefona. Tudi ona je vstala, hotela je iti za njim in ga zadržati, a je znova sedla. Ko je videla, da pogovora ni znal nadaljevati, je znova vstala, stopila k njemu, vzela slušalko in opisala pot do svoje hiše. Objel jo je čez ramena in to ji je tako dobro delo, da se je pomirila.

Ko sta nadaljevala vožnjo, je vozila ona. Čez nekaj časa je vprašal: »Zakaj nisi povabila mojega sina?« »Poklicala sem ga, pa je odložil. Nato sem mu napisala pismo.« Skomignila je. »Vedela sem, da bi rad, da pride tudi on.

Vedela sem tudi, da ne bo prišel. Že dolgo nazaj se je odločil proti tebi.« »Ne on. Oni.« »Kakšna pa je razlika? Postal je tak, kakršnega so vzgojili.«

[ ]

2

H

enner ni vedel, kaj naj si misli o skupnem koncu tedna in kaj naj pričakuje: od ponovnega srečanja z Jörgom, s Christiane in drugimi starimi prijatelji. Ko ga je Christiane poklicala, je takoj sprejel povabilo. Ker je v njenem glasu slišal moledovanje? Ker ima prijateljstvo iz mladosti pravico do vseživljenjske zvestobe? Iz radovednosti?

Prispel je zgodaj. Na zemljevidu je videl, da Christianina hiša meji na naravni rezervat, in je hotel pred srečanjem iti še teč. Teči, se nadihati, odklopiti. Šele v sredo se je vrnil s konference v New Yorku pod oblast svoje prepolne pisalne mize in urnika, prepolnega sestankov.

Presenečen je gledal, kako imenitno je posestvo: kamniti zidovi, železna vrata, visok hrast pred hišo in za njo park, hiša več stoletij stara podeželska rezidenca. Vse je načenjal zob časa. Streha je bila pokrita z zarjavelo valovito pločevino, omet na hiši se je krušil in plesnel, in travnik, na katerega se je nekoč odpirala terasa na zadnji strani, je zaraslo grmovje ter go[ 10 ]

ščava. A okna so bila nova, pred hišo je bil nasut svež pesek, na terasi je stalo leseno pohištvo s pivniškega vrta, ena miza in štirje stoli so bili postavljeni, še več miz in stolov pa je bilo zloženih, na poteh v parku ni bilo plevela.

Henner se je odpravil po eni od poti in se potopil v tihi zeleni svet gozda. Nad seboj ni videl neba, temveč s soncem obsijane krošnje in zdelo se je, da na nobeni strani s travo porasle poti skozi goščavo drevesnih debel in grmovja ni prehoda. Nekaj časa je po poti pred njim skakljal ptič. Izginil je tako nenadno, da Henner ne bi mogel reči, kam je izginil, in ali je odskakljal ali odletel. Henner je razumel, da številni zavoji poti izvirajo iz arhitektove želje, da bi park deloval prostrano. Kljub temu se je počutil kot v začaranem gozdu, kot bi bil začaran in mu ne bo dano, da bi našel pot iz njega. Ko je že mislil, da res ne bo prišel več ven, se je gozdni svet končal in stal je pred širo­ kim potokom, na drugem bregu so bila polja in v daljavi vas s cer­kvenim zvonikom in silosi za žito. Še vedno je bilo vse tiho.

Nato je na klopi navzdol ob potoku zagledal žensko. Pisala je, tedaj pa spustila zvezek in pisalo v naročje in ga opazovala.

Stopil je proti njej. Siva miška, si je mislil, neopazna, nebogljena, negotova. Gledala ga je. »Me ne poznaš več?« »Ilse!« Tako pogosto se mu je zgodilo, da je stal pred znanim človekom in se preprosto ni mogel spomniti imena – vesel je bil, da je zdaj takoj našel ime obraza, ki ga skoraj ne bi [ 11 ]

več prepoznal. Ko je Ilse nazadnje videl enkrat v sedemdesetih letih, je bila čedna mlada ženska, z nekoliko koničasto brado in nosom ter nekoliko strogimi usti, vedno se je držala narahlo naprej, da njene velike prsi niso pritegovale pogledov, vendar je žarela, svetlopolta, modrooka, svetlolasa. Zdaj Henner njenega žara ni več našel, četudi se je s prijaznim smehljanjem odzvala na snidenje in to, da jo je prepoznal.

Bil je v zadregi, kot bi bilo to, da ni več takšna, kot je bila takrat, ko je obljubila, da bo takšna ostala, neprijetno. »Kako si?« »Vzela sem si prosto. Tri ure angleščine – prijateljica me je nadomeščala in je gotovo dobro opravila, ampak če bi me poklicala ali če bi jo lahko jaz, bi mi bilo ljubše.« Pogledala ga je, kot da bi ji on lahko pomagal. »Tega nisem še nikoli storila, da bi si kar vzela prost dan.« »Kje učiš?« »Ostala sem. Ko ste vsi odšli, sem končala pripravništvo, našla prvo službo in potem na svoji stari šoli drugo. Še vedno sem tam: nemščina, angleščina, umetnost.« Nadaljevala je, kot bi hotela s tem opraviti: »Otrok nimam. Nisem se poročila.

Imam dve mački in svoje stanovanje na hribu s pogledom na ravnico. Rada sem učiteljica. Včasih mislim, da je trideset let dovolj, ampak saj vsak tako čuti glede svojega poklica. Saj tudi nimam več veliko.« Henner je čakal še na njeno vprašanje, kako je z njim. Ker [ 12 ]

mu ga ni zastavila, je nadaljeval: »Si bila ves ta čas v stiku s Christiane in Jörgom?« Odkimala je. »Christiane sem pred nekaj leti slučajno srečala na železniški postaji v Frankfurtu. Zaradi snega je bila zmeda z voznim redom in čakali sva na zvezo. Od takrat sva se tu in tam slišali. Rekla mi je, naj pišem Jörgu, a si dolgo nisem upala. Ko je vložil prošnjo, sem to končno storila. 'Ne prosim za milost. Proti tej državi sem se boril in ona se je borila proti meni in drug drugemu ne dolgujeva ničesar. Zvestobo dol­gujeva samo lastnemu prizadevanju.' Se spomniš?

Napoved, da je vložil prošnjo za pomilostitev, je zvenela tako ponosno – Jörg je bil naenkrat spet fant, kakršnega sem spoznala. In v kakršnega sem se zaljubila.« Smehljala se je. »Takrat tega ni opazil in vi tudi ne. Vsi ste bili …Vedno sem se vas bala. Ker ste tako natančno vedeli, kaj je prav in kaj narobe in kaj je ­treba storiti, ker ste bili tako odločni, brezpogojni, neuklon­ljivi, neustrašni. Za vas je bilo vse preprosto in sram me je bilo, da je zame težko, in nisem vedela, kako je to s kapitalom in državo in vladajočimi, in ko ste govorili o svinjah …« Znova je odkimala, izgubljena v takratnem sramu in strahu. »Jaz sem morala hitro končati in začeti služiti denar, vi pa ste imeli ves denar in čas tega sveta in svoje očete – Jörgov in Chris­tianin je bil profesor, tvoj odvetnik, Ulrichov zobozdravnik z veliko ordinacijo in Karinin duhovnik. Moj oče je izgubil ­svojo malo kmetijo v Šleziji, ki ga je komaj nahra[ 13 ]

nila, vendar je bila njegova, in je delal v mlekarni. Včasih ste me klicali 'naša mlekarica' in gotovo ste mislili prijazno, vendar nisem sodila k vam, samo prenašali ste me, in če bi izginila …« Henner je poskušal najti spomine, ki bi se ujemali z Ilsinimi. Se je takrat vedel kot kdo, ki vse natančno ve in ima ves čas tega sveta? Je policistom, sodnikom in politikom govoril svinje? Je Ilse klical 'naša mlekarica'? Vse je bilo zelo oddaljeno. Spomnil se je vzdušja razprav v nočeh s preveč cigaretami in preveč cenenega rdečega vina, občutka, da nenehno nekaj išče, in da mora najti pravilno analizo, pravilno akcijo, evforičnosti pri skupnem načrtovanju in pripravah ter močnega doživetja, intenzivnega užitka lastne moči, ko jih je poslušala vsa predavalnica ali ulica. Ampak o čem so razpravljali in kaj so pravzaprav iskali in zakaj so morali osvojiti predavalnice in ulice, tega se ni spomnil, sploh pa ne, kako se je takrat po­ čutila Ilse. Jim je hodila po cigarete in kuhala kavo? Poučevala je umetnost – je risala plakate? »Zdi se mi lepo, da si se zanimala za Jörga. Jaz sem ga obiskal, ko so ga obsodili, in nisva mogla izmenjati enega pametnega stavka. To je bilo vse – do Chris­tianinega klica pred enim tednom. Se je zelo spremenil?« »Oh, saj ga nisem obiskala, samo pisala sem mu. Nikoli me ni povabil.« Preiskujoče ga je gledala. Ni vedel, ali ne razume njegovega dolgoletnega nezanimanja za Jörga ali tega, da ga [ 14 ]

Bernhard Schlink (1944) je profesor prava na berlinski univerzi. Do izida Bralca (Der Vorleser, 1995) se je uveljavljal kot pisec kriminalnih romanov, ta knjiga pa mu je prinesla svetovno slavo in množico prevodov. Slovenci ga poznamo tudi po knjigi kratkih zgodb Ljubezenski pobegi in romanu Vrnitev domov, nekateri pa tudi po kriminalkah.

Avtor romana Bralec

Bernhard Schlink KONEC TEDNA

Po dvajsetih letih zapora vrnitev domov? To bo velika reč, čeprav ne bo televizije in časnikarjev. Pravniki, učitelji, poslovneži, verska dostojanstvenica – vsi se zberejo, da bi pričakali povratnika. Vsi s sabo prinesejo svoja pričakovanja. Mladi revolucionar hoče vrnitev starega revolucionarja. Mlada ženska hoče spati z njim, morda samo zato, da bo lahko pripovedovala, da je spala s slavnim teroristom. In njegova sestra hoče to, kar je hotela ves čas: da bi bil njen, samo njen.

Na srečanje pa pride tudi zelo poseben nepovabljeni gost. Vsi se pridejo srečat z nekdanjim bližnjim – in s samim sabo. Vsi so bili nekoč prevratniki, zdaj, toliko let po nemirnih letih, pa so se spremenili v stebre družbe. A prihaja čas polaganja računov, nekdanjemu prijatelju in zlasti sebi.

24,94 €

KONEC TEDNA oprema.indd 1

8/27/09 12:41:40 PM

zdaj zanima, kako se je morebiti spremenil. ÂťSaj bova kmalu videla, kajne?ÂŤ

[ 15 ]