Krozna cesta

Frank in April Wheeler sta sanjski par.

Kot marsikdo iz njune generacije se preselita na vzhod Amerike, kjer velja življenje za ustvarjalno, nekonvencionalno, uspešno. Frank je pisarniški uslužbenec v mestu, April amaterska igralka, gospodinja in mati. A tudi selitev na Krožno cesto, ob kateri so posejane identične bele hiške z identičnimi delovnimi ljudmi, do katerih Frank in April čutita močan odpor, saj se bojita, da sta ali bosta takšna postala tudi sama, ne prepreči krvavih razjed v njunem zakonu; Frank, nekoč poln mladostnega sna, se spreminja v povprečneža in prešuštnika, April pa v užaljeno in osamljeno ženo. Zato se jima zdi neustavljivo privlačna zamisel, da bi se za vedno odselila v Pariz, kjer bo življenje lepše in boljše …

ROMAN 2010 Paolo Giordano SAMOTNOST PRAŠTEVIL Muriel Barbery ELEGANCA JEŽA John le Carré NAJBOLJ ISKAN MOŠKI Jonathan Littell SOJENICE Rawi Hage DE NIROVA IGRA Nicola Lecca HOTEL BORG

Richard Yates (1926–1992) je klasik sodobne ameriške književnosti. Njegov prvenec Krožna cesta (Revolutionary Road, 1961) je tenkočutna analiza ameriškega sna. Zgodbo Krožne ceste je z oskarjem nagrajeni režiser Sam Mendes prelil na filmski trak s Kate Winslet in Leonardom DiCapriem v glavni vlogi.

32,96 €

KROZNA CESTA oprema.indd 1

1/13/10 9:59:52 AM

1 Ko so potihnili zadnji pojemajoči glasovi generalke, člani igralske skupine Laurel niso vedeli, kaj bi – kar stali so, tihi in nemočni, in mežikali čez odrske luči v prazno dvorano.

Komaj so si upali dihati, ko se je s praznih sedežev odtrgala nizka, slo­vesna postava režiserja, da bi se jim pridružila na odru – ko je škripaje potegnil lestev s tal, jo prislonil na oder in do polovice priplezal po njenih prečkah, se obrnil in jim povedal, medtem ko se je vmes nekaj­krat odkašljal, da so prekleto nadarjena skupina ljudi, da so ljudje, s katerimi je čudovito delati. »Prav nič lahko ni bilo,« je rekel in s pogledom resnobno begal sem in tja po odru. »Imeli smo ne­malo težav in po pravici vam povem, da sem se bolj ali manj vdal spoznanju, da ne morem kaj prida pri­čakovati od predstave. No, poslušajte. Morda bo tole slišati nekoliko jokavo, ampak nocoj se je tu gori ne­kaj zgodilo. Ko sem sedel tamle spodaj, sem 7

globoko v sebi nenadoma začutil, da ste nocoj prvikrat vsi zaigrali s srcem.« Z razprtimi prsti desne roke je po­tegnil prek srajčnega žepa, da bi pokazal, kako je srce pravzaprav preprosta, fizična stvar; potem je isto roko stisnil v pest, ki jo je v dolgem, pomembnem premolku počasi stresal, zaprl oči, vlažno spodnjo ust­nico pa je našobil, tako da mu je obraz izražal zmagoslavje in ponos. »Napravite tako še jutri zvečer,« je rekel, »in uprizorili jim bomo vražje dobro predstavo.« Najrajši bi zajokali od olajšanja. Namesto tega pa so se, še trepetaje, razveselili, se zasmejali, si segli v roke, se poljubili, nekdo je stopil ven po zaboj piva, posedli so okoli klavirja in začeli prepevati in se veselili tako dolgo, dokler se ni nekdo spomnil, da bi bilo bolje, če se poslovijo in do naslednjega dne dobro naspijo. »Na svidenje jutri!« so vzklikali, srečni kot otroci, in ko so se v avtomobilih vozili domov, so pod meseč­nim nebom ugotovili, da lahko do konca odprejo okna in spustijo v avtomobile zdrav zrak, poln vonja po vlažni ilovici in mladih rožah. Marsikateri izmed igral­cev skupine Laurel si je tokrat prvikrat dovolil, da je začutil prihod pomladi.

Bilo je leto 1955, kraj pa je bil del zahodnega Connecticuta, kjer so se v zadnjem času s široko in veličastno avtocesto, ki so ji pravili Dvanajsta cesta, združile tri velike 8

vasi. Igralska skupina Laurel je bila amaterska, a zavzeta in zelo resna, igralci so bili skrbno izbrani med mlajšimi odraslimi prebivalci vseh treh mest, in to, kar so pripravljali zdaj, naj bi bila njihova prva predstava. Vso zimo, ko so se zbirali po dnevnih sobah enega ali drugega člana skupine in se vznemirjeno pogovarjali o Ibsenu in Shawu in O’Neillu in potem z dviganjem rok izbrali delo Okamneli pragozd ter okvirno razdelili vloge, so čutili, kako so iz tedna v teden bolj predani stvari. Morda so vsak zase menili o režiserju, da je hecen majhen mož (in po svoje je res bil takšen: zdelo se je, da ne zna govoriti drugače kot zelo resno, in svoje pripombe je pogosto krepil z rahlim stresanjem glave, pri čemer so se mu lica čudno tresla), vendar so ga imeli radi in ga spoštovali in so slepo verjeli skoraj vsemu, kar jim je govoril. »Vsako dramsko delo zasluži najboljše, kar igralec lahko da od sebe,« jim je rekel nekoč in drugič spet: »Zapom­nite si tole: ne bomo uprizorili samo te igre. Ustanav­ljamo amatersko gledališče, to pa je zelo pomembna stvar.« Težava je bila v tem, da so se že od vsega za­četka bali, da se ne bi osmešili in da se je strah v njih še stopnjeval, ker si ga niso upali priznati. Sprva so imeli vaje ob sobotah – vedno, tako se je zdelo, ob enakem popoldnevu februarja ali marca, ko je nebo belo, ko so drevesa črna, polja in 9

griči pa ležijo goli in nežni med kepami izginjajočega snega. Igralci, ki so prihajali skozi različna vrata in se za hip ustavili, da so si zapeli plašče in nataknili rokavice, so pred seboj videli pokrajino, v katero se je zdelo, da sodi le nekaj starih, preperelih hiš; njihovi domovi so bili ob njih tako breztežni in nestalni, tako neumno in zgrešeno postavljeni kot veliko število svet­lečih se novih igrač, ki jih otroci čez noč puščajo zu­naj, da dežuje nanje. Tudi avtomobili niso sodili sem – nepotrebno široki in blesteči so v oslad­nih barvah in ob vsakem pljusku blata stresajoči, ne­kako opravičujoče drseli po razdrapanih cestah, ki so iz vseh smeri držale v globoko, ravno steblo Dvanajste ceste. Ko so pripeljali nanjo, se je zdelo, da so se sprostili v svojem okolju, v dolgi, svetli dolini pobar­vane plastike, debelih stekel in nerjavečega jekla – KING KONE, MOBILGAS, SHOPORAMA, EAT –, toda kmalu so morali zaviti drug za drugim na ovin­kasto cesto, ki je vodila h glavni gimnaziji.

Tu so mo­rali zavreti in se ustaviti na tihem parkirišču pred gimnazijsko dvorano. »Živjo!« so se plašno pozdravljali igralci. »Živjo! ...« »Živjo!« In obotavljaje so se odpra­vili noter.

Zmetali so težke galoše za oder, si brisali nosove v papirnate robčke in se mrščili nad nejasnim rokopi­som dramskega besedila, končno pa so drug drugega pomirili z 10

oproščujočimi izbruhi smeha in si spet in spet zatrjevali, da imajo še veliko časa, v katerem lahko izbrusijo stvari. Vendar časa ni bilo na pretek, in to so vsi vedeli, in ko so bile vaje vse pogostejše, se je zdelo, da se je vse skupaj le še po­ slabšalo. Še dolgo potem, ko je napočil čas, ko bi morali, kot je rekel režiser, »zares privzdigniti vso stvar; zares napraviti tako, da reč steče,« je delo ostalo nepremično, brezoblično, nečloveško težko breme. Spet in spet so drug drugemu v očeh brali skrb, da stvar ne bo uspela, v opravičujočih se nasmehih in gibih, ko so se ob koncu vaj poslavljali, in v krčeviti naglici, s katero so hiteli do avtomobilov in se vozili domov, h kakršnimkoli že manj izrazitim grožnjam neuspeha, ki so jih tam čakale.

Nocoj pa, štiriindvajset ur pred uprizoritvijo, se jim je nekako posrečilo, da je stvar zaživela. Omotični pod šminko in v oblačilih, ki jih niso bili va­jeni, so tega prvega to­p­ lega večera v letu pozabili, da bi se bali: pustili so, da jih je gibalo igre zgrabilo in odneslo ter prelomilo kot val; morda je bilo slišati jokavo (in kaj potem, če je bilo?), a vsi so za­ igrali s srcem. Ali bi lahko kdo zahteval še kaj več?

Tudi občinstvo, ki je naslednji večer začelo prihajati v dolgi kači avtomobilov, je bilo zelo resno. Tako kot med igralci so bili tudi med njimi večinoma ljudje mlajših srednjih let, za 11

nocoj okusno odeti v oblačila, ki so jih v newyorških trgovinah prodajali »za po­sebne priložnosti«. Vsakdo je takoj lahko presodil, da to niso bili čisto povprečni ljudje, tako po izobrazbi ali zaposlitvi kakor tudi po dobrem zdravju. Očitno je bilo, da tudi sami temu večeru pripisujejo precejšnjo pomembnost. Vsi so seveda vedeli in si to spet in spet ponavljali, ko so se posedali po se­dežih v dvorani, da Okamneli pragozd resda ni med najboljšimi svetovnimi igrami, kljub temu pa je čisto spodobno gledališko delo z izrazito poudarjenimi načeli, ki so veljala danes prav tako kot tedaj v tride­setih letih. (»Morda danes še bolj,« je neki mož pripo­vedoval ženi, ki si je grizla spodnjo ustnico in priki­mavala, da je razumela, kaj hoče reči, »dandanes še bolj, če prav pomisliš.«) Vendar pa poglavitna ni bila igra sama, temveč gledališka skupina – pogumna zamisel o njenem nastanku in njeno zdravo, upe zbujajoče poslanstvo: rojstvo do­brega amaterskega gledališča v domačem kraju.

To je ljudi ta večer pritegnilo, da so napolnili več kot po­ lovico velike dvorane in jih utišalo ter navdalo z na­petim pričakovanjem sprostitve in užitka, ko so ugasnile luči v dvorani.

Zastori so se dvignili in razkrili prizorišče, kate­rega zad­­­nja stena se je še vedno tresla od dotika roke, ki se je zadnji hip umaknila za kulise, in prve vrstice besedila so 12

se popolnoma izgubile v škripanju in ropotanju, ki je prihajalo izza odra. Te male pomanjklji­vosti so bile znamenje naraščajoče treme med igralci, a v dvorani se je zdelo, da le še povečujejo občutek obetajoče izvrstnosti. Zdelo se je, kot da prikupno pri­povedujejo: Počakajte, ni se še zares začelo.

Mi vsi, kar nas je tu, smo živčni, prosimo, potrpite. In kmalu opravičila res niso bila več potrebna, zakaj občinstvo je zagledalo dekle, ki je igralo glavno ju­nakinjo Gabrielle.

Ime ji je bilo April Wheeler, in ko je prvič stopila na oder, je med občinstvom zašumela beseda »ljubka«. Nekoliko kasneje so ljudje med seboj že spodbudno šepetali: »Saj je dobra,« tisti pa, ki so po naključju vedeli, da je pred manj kot desetimi leti obiskovala eno vodilnih dramskih šol v New Yorku, so ponosno prikimavali. Imela je devetindvajset let, bila je visoka, pepelnato svetla plavolaska, tiste vrste plemenite le­pote, ki je še tako slaba amaterska razsvetljava ne more prikriti, in zdelo se je, da je idealna za vlogo, ki jo je igrala. Motilo ni niti to, da je po rojstvu dveh otrok v bokih in stegnih ostala za trohico prepolna, zakaj hodila je s takšno plašno in čutno milino, kakršno izžareva le devištvo; vsakdo, ki je po naključju pogledal Franka Wheelerja, mladega moža z okroglim in bistrim obrazom, ki je sedel v zadnji vrsti in si grizel pesti, bi rekel, da je videti bolj njen oboževalec kot pa njen mož.

13

»Včasih se mi zdi, kot da vsa žarim,« je govorila Gabrielle, »in zahoče se mi, da bi šla ven in napravila nekaj popolnoma norega, a čudovitega ...« Za odrom so se prerivali in prisluškovali drugi igralci in jo nenadoma vzljubili. Ali pa so jo bili vsaj pripravljeni vzljubiti celo tisti, ki so ji na vajah zame­rili pomanjkanje skromnosti, zakaj zdaj je bila njihovo edino upanje.

Igralec, ki je igral glavno moško vlogo, je tisto jutro nenadoma zbolel za nekakšno vročico. V gleda­lišče je prišel z visoko vročino in zatrjeval, da se počuti dovolj dobro in da lahko odigra vlogo, a pet minut pred začetkom predstave je začel bruhati in režiserju ni preostalo drugega, kot da ga pošlje do­mov in sam prevzame vlogo. Vse skupaj se je pripe­tilo tako naglo, da se nihče ni utegnil spomniti, da bi stopil pred zastor in oznanil zamenjavo; nekateri iz­med stranskih igralcev niso niti vedeli za to, dokler zunaj na odru niso zaslišali režiserjevega glasu, ki je govoril znane besede, ki so jih pričakovali iz ust ti­stega drugega. Vročično je poskušal storiti, kakor je najbolje vedel in znal in izgovarjal vrstice z visokim, na pol profesionalnim naglasom, a nihče bi ne mogel zanikati dejstva, da je bil v vlogi Alana Squiersa po­polnoma zgrešen – čokat in skoraj plešast in komaj da je kaj videl brez očal, ki jih za na oder ni hotel natakniti. Od trenutka, ko se je pojavil na odru, so pre14

ostali igralci začeli prekinjati drug drugega, po­zabljali so, kje morajo stati in zdaj, sredi pomemb­nega govora o lastni ničevosti – »Da, misli brez po­mena; hrup brez glasu; oblika brez vsebine« – je z mahajočo roko prevrnil kozarec vode, ki se je razlila po mizi. Nezgodo je poskušal prikriti z režanjem in nekaj improviziranimi vrsticami. »Vidiš? Takole ne­uporaben sem. Čakaj, daj, da ti pomagam pobrisati,« toda preostali del govora je bil uničen. Strupena klica katastrofe, ki je vse te tedne grozeče mirovala, se je nenadoma prebudila in se z nemočnega bruhajo­čega moža razširila na igralce, dokler ni okužila sle­hernega izmed njih, razen April Wheeler. »Ne bi hotel, da bi te ljubila?« je pravkar rekla. »Da, Gabrielle,« je rekel režiser, ves moker od potu. »Všeč bi mi bilo, če bi me ljubila.« »Misliš, da sem privlačna?« Režiserjeva noga je začela pod mizo poplesavati na vzmeteh podrhtevajočega stopala. »Za to, kar si, so boljše be­ sede.« »Zakaj pa potem ne poskusiva vsaj začeti?« Igrala je sama in iz trenutka v trenutek bolj opaz­no pešala. Pred koncem prvega dejanja je občinstvo, tako kot igralci, začutilo, da je izgubila tla pod no­gami, in kmalu so bili vsi v zadregi zaradi nje. Za­čela je uporabljati ponarejene teatralne gibe, potem pa je spet zdrknila v otrplo negib15

nost; ramena je vzravnala visoko in nerodno in kljub debeli šminki je bilo opaziti, kako ji obraz rdi od ponižanja.

Potem je bil na vrsti bahav nastop Shepa Campbella, zajetnega rdečelasega mladega inženirja, ki je igral lopova Duka Manteeja. Vsa skupina je bila že od začetka v skrbeh za Shepa, toda oba z ženo Milly, ki je pomagala pri gledaliških rekvizitih in reklami, sta bila tako navdušena in prijazna človeka, da nihče ni imel toliko poguma, da bi predlagal njegovo za­menjavo. Posledica te popustljivosti in Campbellovega lastnega živčnega občutka krivde se je zdaj pokazala tako, da je mož pozabil eno svojih začetnih vrstic, ostale pa tako hitro in tiho zbrbljal, da so ga slišali komaj do šeste vrste, pri tem pa se je vedel ne kot lopov, ampak bolj kot ponižen trgovski vajenec s ki­majočo glavo, zavihanimi rokavi in sploh vsem, kar sodi zraven.

Ob premoru so se gledalci razkropili po šolskem hodniku, da bi pokadili cigareto; nelagodno so se sprehajali sem in tja, si ogledovali gimnazijsko oglasno tablo in si brisali vlažne dlani v tesno krojene hlače in elegantna bombažna krila. Nobeden izmed njih se ni več želel vrniti v dvorano in pretrpeti še drugo, zadnje dejanje, vendar so to vsi storili.

In prav tako so naredili tudi igralci, katerih edina misel, tako jasno razvidna kot pot, ki jim je lil z obra­za, je bila, da vso stvar opravijo, kakor hitro je le mogoče. Zdelo se je, da 16

se dejanje vleče ure in ure, da je okrutna in moreča preskuš­ nja zdržljivosti, v kateri je April Wheeler igrala prav tako slabo kot drugi, če ne še slabše. Tedaj ko bi igra morala doseči vrhunec in bi moral prizor izražati vso grenkobo smrti, ki naj bi jo poudarjali streli izza odra in poki iz Tommyjeve pištole, je Shep Campbell tako nerodno pre­sodil čas, kdaj sprožiti orožje, in odgovarjajoče poka­nje izza odra je bilo tako glasno, da ni bilo v oglušu­jočem, zakajenem pokolu slišati niti ene besede, ki sta jo izgovorila ljubimca. Ko se je nazadnje spustil zastor, je gledalce obšlo nepopisno olajšanje.

Ploskanje, ne glasno, je bilo vestno preračunano in je trajalo natanko tako dolgo, da se je lahko zastor vzdignil dvakrat; prvič je razkril vse igralce, ki so zmedeno odhajali za kulise, se prerivali in zadevali drug v drugega, nato pa je pokazal tri glavne igralce v kratkem prizoru človeškega obupa: režiserja, ki je kratkovidno mežikal, Shepa Campbella, ki je bil prvič ta večer videti resnično divji, in April Wheeler, vso otrplo v narejenem nasmešku.

Potem so se prižgale luči v dvorani in nihče izmed gledalcev ni vedel, kako naj gleda ali kaj naj reče. Slišati je bilo le negotovi glas gospe Helen Givings, nepremičninske posrednice, ki je nenehno ponavljala »Zelo lepo«, a večina ljudi je bila molčeča in otrpla, ko so se vzdignili s sedežev 17

in se obrnili proti izhodu ter pri tem nestrpno otipavali zavojčke s cigaretami. Neki prizadevni gimnazijec, ki so ga ta večer najeli, da bi pomagal pri razsvetljavi, se je v gumijastih co­patih škripajoč pognal na oder in začel kričati navo­ dila nevidnemu sodelavcu visoko gori nad zaveso. Važno se je postavil ob odrske luči in se obrnil tako, da je prikril svoj mozoljasti obraz ter se ponosno obrnil s hrbtom proti občinstvu, da bi pokazal, kako ima vse orodje, ki ga potrebuje poklicni elektrikar – nož, klešče, zvitke žice –, lepo spravljeno v toku iz pra­vega usnja, ki mu je opletal ob tesno se prilegajočih kavbojkah. Potem je snop luči ugasnil, fante se je naglo umaknil in zastor se je spremenil v pusto steno iz zelenega žameta, obledelega in polnega prahu. Zdaj ni bilo mogoče gledati nič drugega kot obraze gle­dalcev, ki so se gnetli po prehodu skozi glavni izhod. Stopali so po dva in dva, zaskrbljeni, okroglih oči, kot da je zdaj edina velika potreba njihovega življenja vprašanje, kako mirno in urejeno pobegniti iz tega prostora; kot da pravzaprav sploh ne bodo mogli začeti živeti, dokler ne bodo daleč proč od teh bobnečih valov izčrpanosti in škrtajočega proda parkirišča tam zunaj, kjer se je v neskončnost razpenjalo temno nebo in kjer je žarelo na stotisoče zvezd.

18

2 Franklin H. Wheeler je bil med maloštevilnimi gle­dalci, ki so stopali proti toku. To je delal počasi in opravičujoče in, upal je, da tudi dostojanstveno, z ra­menom se je počasi prerival po prehodu proti vratom, ki so držala na oder, in pri tem mrmral: »Oprostite ... oprostite!« Prikimaval je in se nasmihal ljudem, ki jih je poznal, pri tem pa trdno stiskal roko v žepu, da bi skril in posušil členke, ki jih je sesal in grizel med vso predstavo.

Bil je čeden in lepo grajen mož, bilo mu je nekaj dni manj kot trideset let. Imel je kratko pristrižene črne lase in je bil tiste vrste neizrazitega, prijetnega videza, ki bi ga uporabil reklamni fotograf, da bi pri­kazal bistrega porabnika dobrega, a ne dragega blaga (Zakaj bi plačevali več?). A čeprav v njegovi zuna­njosti ni bilo nobene posebnosti, je obraz vendarle kazal nenavadno gibkost: že bežna spremem­ba izraza je dala slutiti popolnoma drugačno 19

osebnost. Ko se je smehljal, je bil kakor mož, ki dobro ve, da neuspeh amaterske uprizoritve ne pomeni toliko, da bi bilo za to vredno skrbeti; to je bil prijazen, duhovit mož, ki ima pripravljene ravno pravšnje besede, s katerimi bo potolažil ženo za odrom; a v presledkih, ko je smehljaj na njegovem obrazu ugasnil, ko se je sam prerival skozi množico in je bilo v njegovih očeh videti rahlo kronično vročico zmedenosti, se je zdelo, da je bolj potreben tolažbe sam kakor pa kdo drug.

Težava je bila v tem, da je vse popoldne, ki ga je prebil v mestu, pobit od tistega, čemur je sam naj­rajši pravil »najdolgočasnejše delo, ki si ga je le mo­goče zamisliti«, črpal moč iz miselnih predstav o tem, kaj naj bi se odigralo ta večer: najprej podoba njega samega, kako prihiti domov, objame otroka in ju sti­sne v naročju, popije koktejl in med zgodnjo večerjo poklepeta z ženo; kako jo nato odpelje do gimnazij­ skega poslopja, medtem ko mu leva roka tolažeče po­čiva na njenem napetem in toplem stegnu (»Ko le ne bi bila tako živčna, Frank!«); kako potem očaran in ponosen sedi med gledalci in se, ko se spusti zastor, stoje pridruži navdušenim ovacijam; kako se, žareč in razmršen, preriva skozi radostno množico ljudi za odrom, da si prilasti njen prvi, zasolzeni poljub (»Ali je bilo zares dobro, ljubi? Ali je bilo zares dobro?«); in kako se potem oba, v občudujoči družbi Shepa 20

in Milly Campbell, ustavita na pijači in se pod mizo držita za roke, medtem ko se o vsem podrobno pomenita. V vseh teh načrtih nikjer ni bil predvidel teže in udarca resničnosti; nič ga ni moglo posvariti pred tem, da ga bo tako prevzela navdušu­joča, bleščeča podoba dekleta, ki je ni bil videl že leta in leta, dekleta, katerega vsak gib in pogled mu je grlo napolnil z neznosnim hrepenenjem (»Ne bi hoteli, da bi vas ljubila?«) in da se bo potem prav pred njegovimi očmi podoba razblinila in spremenila v podobo klavrnega, trpečega bitja, katerega obstoj je poskušal vsak dan zanikati, a ki ga je poznal tako dobro in boleče, kot je poznal samega sebe: turobno, zaprto žensko, katere rdeče obrobljene oči so izražale očitek, katere narejeni nasmeh, ko se je ob koncu vzdignil zaslon, mu je bil tako domač kot lastna bo­leča kurja očesa, kot lastno vlažno spodnje perilo in lastni kiselkasti duh.

Pri vratih je obstal, da bi si ogledal rožnato obarvano roko, ki jo je bil potegnil iz žepa, in pri tem na pol pričakoval, da bo namesto roke zagledal raz­mesarjeno kašo iz krvi in hrustanca. Potem si je na­ravnal suknjič, stopil skozi vrata in po stopnicah v visoko, zaprašeno sobano, kjer se je ostra svetloba, ki je prihajala iz golih žarnic, mešala s trdimi, dolgimi sencami in kjer so igralci, še vsi žareči pod debelo plastjo šminke in v skupinah po dva in trije govorili s svojimi bledopoltimi obiskovalci. Nje ni bilo tam.

21

»Ne, mislim zares,« je rekel nekdo, »ali si me lahko slišal ali ne?« In nekdo drug je rekel: »No ja, k vragu, hec pa je le bil.« Režiser, obdan z grozdom svojih newyorških prijateljev, je poželjivo vlekel dim iz ciga­rete in zmajeval z glavo. Shep Campbell, ves moker od potu, še vedno s puško v roki, a očitno že čisto zbran, je stal poleg vrvi za zastor in s prosto roko objemal svojo malo, skuštrano ženo.

Oba sta jasno izražala namero, da bosta vso stvar vzela za posrečeno šalo. »Frank?« Milly Campbell mu je bila pomahala in se povzpela na prste, kot da je bila množica ljudi na odru v resnici večja in gostejša, da bi skozi sklenjene dlani zaklicala njegovo ime. »Frank! S teboj in April se dobimo pozneje, prav? Na kozarček?« »Prav!« je zaklical nazaj. »Čez nekaj minut!« Pomežik­­ nil je in prikimal, ko mu je Shep privzdignil puško v šaljivem pozdravu.

Za vogalom je naletel na enega izmed manj po­membnih lopovov; ta je govoril z debelušnim dekle­tom, ki je v prvem dejanju, ko je zamudila nastop na odru, povzročila trideset sekund dolg premor, nato pa se je na koncu zjokala, zdaj pa se je divje tolkla po čelu in ponavljala: »Moj bog! Ubila bi se!« Med­tem ko ji je lopov, ki si je s tresočo se roko brisal masko z obraza, govoril: »Ne, ampak hočem reči, da je bilo 22

strašno zabavno, če veš, kaj hočem reči? To je poglavitno pri takšni stvari.« »Oprostite,« je rekel Frank Wheeler in se mimo njiju zmuznil do vrat garderobe, ki jo je imela njegova žena z nekaterimi drugimi ženskami. Potrkal je in počakal; in ko se mu je zazdelo, da jo je slišal reči »Naprej!«, je neodločno odprl vrata in pokukal noter.

Bila je sama. Vzravnano je sedela pred ogledalom in si brisala šminko z obraza. Oči je še vedno imela rdeče obrob­ ljene in mežikajoče, a preden se je obrnila nazaj k ogledalu, se mu je kratko nasmehnila, tako kot tedaj, ko se je ob koncu predstave vzdignil zastor. »Živjo!« je rekla. »Lahko greva?« Zaprl je vrata in stopil proti njej s tesno stisnje­nimi ustnicami in pogledom, za katerega je upal, da je poln ljubezni, šaljivosti in sočutja. Nameraval se je skloniti k nji, jo poljubiti in reči: »Poslušaj, bila si čudovita.« A komaj opazni odpor, ki ga je izražala drža njenih ramen, mu je dal slutiti, da si ženska ne želi dotika, pri čemer so mu roke negotovo omahnile, da ni vedel, kam bi z njimi, in tedaj se mu je tudi zazdelo, da bi bilo tisto »Čudovita si bila« ravno napak, kar se je dalo reči – ponižujoče ali pa vsaj naivno in sentimentalno, predvsem pa vse preveč resno. »No,« je rekel namesto tega. »Zmagoslavno ravno ni 23

bilo, kaj?« In si objestno vtaknil cigareto v usta ter jo živahno prižgal s prasketajočim vžigalnikom. »Menda res ne,« je rekla. »Takoj bom gotova.« »Ne, je že v redu, se nič ne mudi.« Vtaknil je roke v žepe in zvil utrujene prste na nogah ter se zagledal v čevlje. Ali bi bilo navsezadnje le bolje, če bi rekel: »Čudovita si bila?« Zdaj se mu je zazdelo, da bi bilo skoraj vse drugo bolje kot pa to, kar je rekel. A teh boljših stvari se bo moral domisliti kasneje; prav zdaj ni mogel storiti dru­gega kot to, da je stal in mislil na dvojni bourbon, ki ga bo zvrnil, ko se bodo na poti domov s Campbellovimi kje ustavili. Pogledal se je v ogledalu, stisnil čeljusti in postrani nagnil glavo, da bi si dal izrazitejši in odločnejši videz, podoba, ki si jo je že iz deških let vedno dajal v ogledalu in ki je nobena fotografija ni mogla dobro zadeti – ko je nenadoma osupel opazil, da ga April opazuje. V zrcalu je zagledal njene oči, ki so se za neprijeten trenutek srečale z njegovimi, po­tem pa so se povesile in se zazrle v gumb na njego­vem suknjiču. »Poslušaj,« je rekla. »Ali mi hočeš napraviti uslu­go?

Stvar je v tem …« Zazdelo se je, da potrebuje vso slabot­ no moč svoje hrbtenice, da bi ohranila mi­ren, netrepetajoč glas. »Stvar je v tem, da sta Milly in Shep Campbell želela, da bi potem odšla z njima na kozarec pijače. Ali jima 24

boš rekel, da ne moreva? Reci, da ne moreva zaradi varstva otrok ali kaj takega.« Odmaknil se je precej daleč proč in obstal otrplo in s povešenimi rameni, z rokami v žepih kot odvetnik, ki premišljuje o zanimivem moralnem vrašanju. »Hm,« je rekel, »stvar je v tem, da sem jima že rekel, da bova šla. Hočem reči, videl sem ju tamle zunaj in rekel, da bova.« »Ah. Ali bi hotel potem iti ven in reči, da si se zmotil?

To bi moralo biti dovolj preprosto.« »Poglej,« je rekel. »Nikar ne bodi takšna. Mislil sem, da bo morda čisto zabavno, to je vse. Po­leg tega bo videti nekoliko nevljudno, ali ne? Hočem reči, ali ne?« »Hočeš reči, da nočeš.« Zaprla je oči. »Prav, jima bom pa jaz povedala. Hvala lepa.« Njen obraz v ogle­dalu, brez šminke in svetleč se od kreme, je bil videti star štirideset let in tako upadel, kot da jo muči huda fizična bolečina. »Počakaj malo!« ji je rekel. »Nikar tako naglo! Tega nisem rekel. Rekel sem samo, da si bosta mi­slila, kako prekleto nevljudno je, to je vse. In tudi bosta. Tu ne morem nič.« »Prav. Pojdi ti z njima, če hočeš, in mi daj avtomobilske ključe.« »O, bog, ne začenjaj spet tega s ključi od avto­mobila!

Zakaj moraš vedno …« 25

»Poslušaj, Frank.« Oči je imela še vedno zaprte. »Ne grem ven s tema človekoma. Slučajno se ne počutim ravno najbolje in …« »V redu.« Zadenjsko se je odmikal in stegoval otrpli trepetajoči roki kot človek, ki natanko opisuje dolžino majhne ribe. »V redu. V redu. Žal mi je. Po­vedal jima bom.

Takoj se vrnem. Žal mi je.« Tla, po katerih je stopal, so se zibala kot krov dr­seče ladje, ko se je odpravljal nazaj za kulise, kjer je neki moški z miniaturnim fotoaparatom nekaj slikal (»Miruj zdaj – takole! Takole!«) in kjer je igralec, ki je igral Gabriellinega očeta, pripovedoval debeluš­nemu dekletu, ki je bilo spet na tem, da plane v jok, da je najbolje, če na vso stvar lepo pozabi. »Sta pripravljena?« je vprašal Shep Campbell. »Hm,« je rekel Frank, »pravzaprav se bojim, da morava odpovedati. April je obljubila varuški, da bova kmalu doma, veš, in zares …« Obraza sta se jima skrčila v užaljenosti in raz­očaranju.

Milly se je z zobmi ugriznila v spodnjo ust­nico in jo počasi spet spustila. »Joj,« je rekla. »Menda se April počuti obup­ no zaradi vsega tega, ali ne? Ubogi otrok.« »Ne, ne, v redu je,« jima je rekel. »Zares ni zaradi tega.

Z njo je vse v redu. Samo tale reč s to varuško, nič druge26

ga.« To je bila prva laž med njimi v dveh letih njihovega prijateljstva; zaradi nje so vsi trije nerodno gledali v tla. Nazadnje so se smehljaje poslovili in si zaželeli lahko noč. A spremeniti tega ni bilo več mogoče.

April je čakala nanj v garderobi s prijetnim dru­žabnim izrazom na obrazu, če bi po poti morebiti na­letela na katerega igralca, a posrečilo se jima je, da sta se vsem izognila.

Odpeljala ga je skozi stranska vrata, ki so se odpirala na petnajst metrov dolg od­mevajoč šolski hodnik. Stopala sta drug poleg dru­gega, ne da bi se dotaknila ali spregovorila besedo, nemo se gibajoč po pravokotnikih svetlobe, ki jih je po marmornatih tleh risala mesečina.

Vonj po šoli, po svinčnikih in jabolkih in parketni pasti mu je zbudil sladko otožno bolečino. In bilo mu je spet štirinajst let in živel je v Chestru v Pennsylvaniji – ne, v Englewoodu, v New Jerseyu –, ko je ves svoj prosti čas porabil za to, da je koval načrte za pobeg na zahodno obalo. Na zemljevidu je našel več primernih železniških poti, nič kolikokrat je že vadil, kako se bo vedel (vljudno, a tudi s pestmi, če bo treba) v potepuških postojankah, v katere bo zašel po poti; iz trgovine z vojaškimi in mornariškimi obla­čili je že izbral vse potrebne kose obleke, ki bi jih vzel s seboj: vojaške hlače in suknjič, rumenkasto rjavo srajco z našitki na ramenih, visoke delovne čev­lje z jeklenimi okovicami na 27

petah in spredaj. Star očetov klobuk, ki si ga je lahko posadil na glavo, če je vanj zatlačil šop časopisnega papirja, bi obleki da­jal podobo poštene revščine; kar bi še potreboval, pa bi lahko stlačil v taborniški nahrbtnik, ki bi ga spretno okrepil z lepilnim trakom; ta bi hkrati tudi skril taborniško nalepko. Najboljša pri celotnem na­črtu pa je bila popolna tajnost, ki jo je varoval vse do tistega dne, ko je na šolskem hodniku vprašal debe­lušnega fanta, ki se je pisal Krebs in ki mu naj bi bil tisto šolsko leto nekakšen najboljši prijatelj, ali bi se mu pridružil. Krebs ga je osuplo pogledal – »S tovor­ nim vlakom, misliš?« – in potem se je na ves glas zasmejal. »Moj bog, ti si pa res trapast, Wheeler. Kako sploh prideš do tako neumnih misli? V kinu ali kje? Ali veš, da vsi mislijo, da si malo za luno? Zato, ker si res za luno, da veš.« Ko je zdaj stopal skozi iste vonjave in pogledoval bledi Aprilin profil, je dovolil svojemu naraščajočemu občutku bridkosti, da je zaobjel tudi njo in žalost njene mladosti.

Pogosto tega ni mogel, zakaj o svojih spo­minih je spregovorila le redko in zelo odsekano, zato jih je bilo težko sentimentalizirati (»Vedno sem ve­dela, da me nihče ne mara, in sem jim tudi dala čutiti, da to vem«), a vonj po šoli mu je obudil spomin na neki posebni dogodek, o katerem mu je pripovedo­vala, ko je nekega jutra v šoli dobila zelo močno men­struacijo. »Najprej sem samo sedela,« mu je pripove­ 28

dovala. »To je bilo najbolj neumno, potem pa je bilo že prepozno.« In pomislil je, kako je morala planiti iz klopi in steči iz razreda, z velikim rdečim madežem na belem platnenem krilu, medtem ko je trideset de­klet in fantov zrlo za njo v osuplem presenečenju; kako je morala bežati po moreče tihem hodniku mimo vrat drugih razredov, kako je stresla knjige, jih po­birala in spet bežala ter za seboj puščala jasno vidno sled krvavih kapljic, kako je stekla do sobe za prvo pomoč in si ni upala vstopiti, kako je potem raje stekla po drugem hodniku do zasilnega izhoda, kjer si je slekla jopico in jo zavezala okoli pasu; kako je po ­tem, ko je zaslišala ali pa se ji je zazdelo, da sliši korake, planila čez šolsko jaso in stekla proti domu, upočasnila korak in s privzdignjeno glavo začela ho­diti kar najbolj navadno, da bi vsakdo, ki bi na­ključno pogledal skozi katero izmed stotin oken, mimo katerih je morala iti, mislil, da je na svoji vsakdanji poti iz šole.

Njen obraz je imel tedaj zagotovo natanko enak izraz, kot ga je imel zdaj, ko sta odprla vrata tega drugega zasilnega izhoda in stopila prek te druge šol­ske jase, ne tako daleč od tiste prve šole, in tudi njena hoja je bila gotovo podobna tisti takrat.

Upal je bil, da se bo v avtu usedla blizu k njemu – prosto roko ji je hotel oviti okoli ramen, medtem ko bi se 29

peljala –, a stisnila se je v dve gube in se čisto umaknila k nasprotnim vratom avta, se obrnila stran in opazovala bežeče luči in sence na cesti. Ob tem so mu oči postale čudno okrogle, ustnice pa je tesno stisnil, medtem ko je pretikal prestave, dokler se končno, oblizujoč si ustnice, ni spomnil nečesa, kar bi ji lahko rekel. »Veš, kaj? Bila si edina osebnost v vsej tisti igri. Nič se ne šalim, April. Res tako mislim.« »Prav,« je rekla. »Hvala.« »Stvar je v tem, da ti nikoli ne bi smeli pu­stiti, da si se vmešala v to trapasto zadevo, to je vse.« S prosto roko si je odpel gumb na ovratniku, da bi se malo ohladil in se hkrati pomiril, kakor se je vedno, kadar se je dotaknil svilene kravate in oxfordske srajce. »Prav rad bi dobil v roke tistega, kako mu je že ime, to je vse. Tistega režiserja.« »Saj ni on kriv.« »No, potem pa celo krdelo skupaj. Sam bog ve, da vsi skupaj niso vredni piškavega oreha. To bi morali že vnaprej vedeti. Jaz bi moral to vedeti vnaprej, se pravi. Ti se ne bi nikoli pridružila tej prekleti skupini, če te Campbellova in jaz ne bi pregovorili. Ali se spominjaš, kako je bilo, ko sva prvič slišala praviti o tem? In si ti rekla, da se bo najbrž izkazalo, da vsi skupaj niso drugega kot kopica bedakov? No, takrat bi te moral po­slušati, to je vse.« 30

»Prav. Ali bi zdaj lahko nehala govoriti o tem?« »Seveda bova nehala.« Poskušal jo je potrepljati po stegnu, vendar ga čez široki sedež ni mogel doseči. »Seveda bova. Nočem le, da bi se zaradi tega slabo po­čutila, to je vse.« Samozavestno, tekoče elegantno je zapeljal avto z luk­ njaste vaške poti na trdno, ravno Dvanajsto cesto in začutil, da je v sebi končno razčistil odnos, ki naj bi ga imel do te stvari. Polomijo igralske skupine Laurel je nazadnje začel gledati v pravi luči. Saj ni vredno, da bi se človek zaradi tega počutil slabo. Pa­metni, razmišljujoči ljudje lahko takšne reči z lahkoto prebrodijo, prav tako kot prebrodijo nesmiselnost na smrt dolgočasnih služb v mestu in na smrt dolgočasnih domov v predmestjih. Gospodarske razmere te sicer lahko prisilijo, da živiš v določenem okolju, najvaž­ nejše pri tem pa je, da sam ostaneš neokužen. Po­membno je, da vedno veš, kdo si.

In zdaj, kot se je to pogosto dogajalo, da si je skušal dopovedovati, kdo je, so se mu misli spet vrnile v prva leta po vojni in k razpadajočemu bloku na Bethune Street, ki je stal v tistem delu New Yorka, kjer se blagi zahodni del Villagea razgubi v tiha pristaniška skladišča, kjer slani večerni vetrič in globoko doneča rečna trobila noči napolnjujejo zrak z obljubo potovanja. Tedaj mu je bilo ravno dobrih dvajset 31

let in prav tako ponosno, kot je nosil pelerino »veterana« in »intelektualca«, se je oblačil v postarani tvidasti suknjič in izprane rjavkaste hlače. V tistem času je nosil v žepu enega izmed treh ključev, ki so odpirali enosobno stanovanje na tisti ulici. Druga dva ključa in pravico do »uporabe prostorov« vsak drugi in tretji teden sta imela dva izmed njegovih nekda­njih sošolcev s Columbia Collegea. Vsak je plačeval tretjino sedemindvajsetdolarske najemnine. Ta dva, eden je bil nekdanji vojaški pilot, drugi pa nekdanji mornar, sta bila starejša in v svojem svetovljanstvu veliko bolj sproščena kot pa Frank – zdelo se je, da imata vedno na zalogi kopico deklet, ki sta jih vodila v stanovanje –, a ni preteklo veliko časa, ko se je na svo­je veliko začudenje lahko začel tudi Frank meriti z njima; sploh je bil to čas, v katerem je Frank z never­jetno naglico doživljal stvari, ki so mu z vrtoglavo na­glico dvigale samozaupanje. Samotni zasledovalec že­ lezniških prog se sicer nikoli ni povzpel na tovorni vlak, a začelo je postajati očitno, da mu noben Krebs nikoli več ne bo rekel bedak. Vojska ga je pobrala pri osem­najstih in ga potegnila v končno pomladno ofenzivo vojne v Nemčiji ter mu omogočila nenačrtno, a čudovito enoletno potepanje po Evropi, preden ga je izpu­stila – in od tedaj ga je življenje nosilo od enega iz­kustva moči do drugega. Slabe plati njegovega značaja – prav tiste lastnosti, zaradi katerih je med 32

sošolci in pozneje med vojaki samotno sanjaril – se je zdelo, da so se nenadoma združile v trdno in privlačno ce­loto.

Prvič v življenju je bil občudovan in dejstvo, da so dekleta hotela v posteljo z njim, je bilo le malo bolj nenavadno od drugega, istočasnega odkritja – da so možje, in to pametni možje, zares hoteli poslušati nje­govo govorjenje. Njegove ocene v šoli so bile le redko­kdaj boljše od povprečnih, a prav nič povprečnega ni bilo v celo noč trajajočih, s pivom zalitih pogovorih, ki so se začeli spletati okoli njega – pogovorih, ki so se pogosto končali v splošnem odobravajočem mrmra­nju s pomembnim trepljanjem po sencih, češ tale stari Wheeler pa res ni od muh. Ti zares potrebuješ, so mu vedno pravili, samo čas in prostost, pa se boš dobro znašel. Prerokovali so mu najrazličnejše prihodnosti, na splošno pa so bili vsi složni, da bo njegovo delo nekje med »humanisti«, če že ne ravno v umet­nosti – bo pa vsekakor nekaj, čemur se bo treba s potrpežljivostjo in z vztrajnostjo posvetiti – in tisto bo neogibno vključevalo tudi njegovo skorajšnjo in stalno preselitev v Evropo, ki jo je pogosto opisoval kot edini del sveta, v katerem je vredno živeti. Pa tudi Frank sam, ko je po takšnih pogovorih ob zori koračil po ulicah, ali pa v nočeh, ko ob njem ni bilo nobenega dekleta, ko je ležal in premišljeval v stanovanju na Bethune Street, ni prav nič dvomil o tem, da je nekaj posebnega.

33

Kaj niso življenjepisi vseh velikih mož pri­povedovali o prav takšnem mladostnem beganju, o prav takšnem uporu proti očetom in njihovemu mišljenju? Bil je lahko celo hvaležen za to, da ni imel nobenega posebnega zanimanja: ko se je izognil poseb­nim ciljem, se je izognil tudi posebnim omejitvam. Za ta čas pa je bilo življenje samo, svet sam, izbrano področje, v katerem je Frank deloval in snoval.

Toda bolj ko se je študij na univerzi bližal koncu, pogosteje se ga je lotevala čudna potrtost, ki se je še stop­ njevala v tednih po opravljeni diplomi, ko sta druga fanta začela uporabljati ključ od stanovanja vse bolj redko in je Frank ostajal sam na Bethune Street, se loteval vseh mogočih poslov, da se je lahko preživel. Medtem pa je ves ta čas premišljeval, kaj bi. Posebno ga je grizlo dejstvo, da mu nobeno izmed deklet, ki jih je poznal dotlej, ni dalo občutka neska­ljenega zmagoslavja. Ena izmed njih je bila zelo čedna, če izvzamemo njene neoprostljivo debele členke, druga pa je bila izredno bistra, le da je bila do njega vedno zoprno materinska, a moral si je priznati, da nobena izmed njih ni bila prvorazredna. Pa tudi ni bil nikoli v dvomu glede tega, kaj je prvorazredno, čeprav je tudi res, da se ni nobeni takšni približal niti toliko, da bi se je lahko dotaknil. V gimnaziji sta bili dve ali tri takšne, vendar se niso niti zmenile zanj, temveč so jih zanimali samo fantje 34

z univerze zunaj me­sta; tistih nekaj, kar jih je bil videl v vojski, so bile bolj kot preblisk, ki ga je ugledal skozi okna oficir­skega kluba ob zvokih plesne glasbe. Od tedaj dalje je v New Yorku videl še precej prvovrstnih punc, a to je bilo vedno le na poti v taksi ali iz njega in dekleta so bila v spremstvu moških, ki so se zdeli, kakor da nikoli niso bili fantje.

Zakaj torej vsega tega ne bi upošteval? Ali ne bi bilo popolnoma razumljivo, če bi se kot napet, od nikotina porjavel moški, kakršen je Jean-Paul Sartre, omejil na prav takšne napete, od nikotina porja­vele ženske? A to bi pomenilo priznati poraz, zato je nekega večera, opogumljen od štirih zaporednih ko­zarcev viskija, na zabavi na Morningsdale Heights rajši sledil klicu zmage. »Zdi se mi, da nisem prav slišal vašega imena,« je rekel čudovitemu prvoraz­ rednemu dekletu, katere bleščeči lasje in izredno lepe noge so ga pritegnile na drugi konec polne sobe tujcev. »Ste vi Pamela?« »Ne,« je rekla, »Pamela je tamle čez. Jaz sem April.

April Johnson.« Čez pet minut je ugotovil, da lahko April Johnson pripravi do smeha, da lahko ne le ohranja nenehno pozornost njenih velikih sivih oči, ampak lahko celo njihove zenice spodbode, da iskrivo švigajo sem in tja po njegovem obra35

zu, kot da sta njegova oblika in sestav nekaj nenavadno pomembnega in zanimivega. »S čim pa se ukvarjate?« »Pristaniški delavec sem.« »Ne, mislim, zares.« »Tudi jaz mislim zares.« Pokazal bi ji dlani, če se ne bi bal, da dekle vendarle pozna razliko med žulji in mozolji.

V zadnjem tednu se je pod vod­stvom grobega prijatelja z univerze zavestno »utrje­val« v pristanišču in se vsako jutro opotekal pod težo zabojev s sadjem. »V ponedeljek pa bom začel nekaj boljšega. Nočni blagajnik v neki kavarni bom.« »Že, ampak ne mislim takšnih poslov. Mislim, kaj vas zares zanima?« »Ljubica …« (In bil je še dovolj mlad, da je ob predrz­ nosti, s katero jo je v tako kratkem času že upal nagovarjati z »ljubico«, zardel.) »Ljubica, če bi vam poskušal odgovoriti na to vprašanje, stavim, da bi bila v pol ure oba na smrt zdolgočasena.« Čez pet minut, ko sta plesala, je ugotovil, da hrbet April Johnson tako lahno in skladno drsi v nje­govi roki, kot bi bil ustvarjen zanj; in teden dni potem, skoraj ob isti uri, je ležala čudežno gola ob njem v prvi sinjkasti svetlobi svitanja na Bethune Street ter mu nežno z drobnim kazalcem dr36

sela po obrazu, od čela do brade in šepetala: »Res je, Frank.

Res tako mislim. Najbolj zanimivo bitje si, kar sem jih kdaj spoznala.« »Ker vse skupaj tega ni vredno,« je Frank pravil zdaj in dal modrikasto osvetljeni igli merilnika hitrosti zadnji kilometer avtoceste poplesavati čez številko sto. Bila sta skoraj doma. Malo bosta še popila in morda se bo April nekoliko razjokala – to bi ji dobro delo –, potem pa se bosta vsemu temu od srca nasmejala, se zaprla v spalnico in se slekla. V mesečini se bodo njene majhne razgaljene prsi pozibavale in valovale in poplesavale pred njegovimi očmi... in prav nobe­nega razloga ne bo več, da bi bilo kaj drugače kot nekdaj. »Hočem reči, da je dovolj slabo že to, da moraš živeti med vsemi temi prekletimi majhnimi predmest­nimi tipi – in tudi Campbellovi spadajo mednje, bodiva poštena –, kaj šele, da bi se pustila prizadeti od vsakega zabitega – kaj si rekla?« Na hitro se je ozrl k nji in videl, da si obraz zakriva z rokami. »Rekla sem ja. Prav, Frank. Ali bi, prosim, lahko nehal govoriti, preden me boš spravil ob živce?« Hitro je zmanjšal hitrost in ustavil avto na pe­ščenem odseku ceste, ugasnil motor in luči. Potem je zdrsnil na njen sedež in jo poskušal objeti.

37

»Ne, prosim te, Frank, ne delaj tega! Samo pusti me pri miru, prav?« »Ljubica, rad bi samo …« »Pusti me na miru. Pusti me na miru!« Sedel je nazaj za volan in prižgal luči, toda roke ga niso ubogale, ko je hotel vžgati motor. Zato je za minuto mirno obsedel in poslušal bobnenje krvi v bob­ničih. »Zdi se mi,« je končno rekel, »da vse tole ni nič drugega kot precej veliko sranje. Hočem reči, da vse kaže na to, kako poskušaš iz vsega tega napraviti kar najboljši prizor iz Gospe Bovary, zato je nekaj stvari, ki bi jih kar takoj rad pojasnil. Prvič, jaz ni­sem kriv, da je bila igra zanič. Drugič, jasno kot hu­dič, tudi ni moja krivda, če se je izkazalo, da nisi dobra igralka, in prej ko boš pozabila na ta mali ko­šček pogrošne operete, tem bolje bo za nas vse. Tret­jič, prav nič mi ne ustreza vloga zabitega, noobčutljivega predmestnega moža; to vlogo mi poskušaš na­prtiti že vse od takrat, ko smo se preselili sem, in naj me hudič, če jo bom sprejel. Četrtič …« Planila je iz avta in v snopu avtomobilskih luči hitro in lahkotno, nekoliko premočna v bokih, stekla proč. Ko je splezal iz avta in se pognal za njo, je za hip pomislil, da si morda hoče vzeti življenje – v takšnih trenutkih je bila pripravljena storiti sko­raj vsako prekleto neumnost –, 38

vendar se je April kakih dvajset metrov stran ustavila, in to ob temačnem obcestnem grmičevju ob napisu, na katerem je pisalo PREHOD PREPOVEDAN. Približal se ji je in nego­tovo obstal za njo, zasopel in odmaknjen. Ni jokala, samo stala je in mu obračala hrbet. »Kaj za vraga,« je rekel, »kaj za vraga pa naj to pomeni?

Pojdi nazaj v avto!« »Ne. Prišla bom čez kak hip. Pusti me tu kakšno minuto, prav?« Roke so mu vztrepetale in se spet povesile; po­tem pa, ko je na cesti za seboj zaslišal hrup bližajo­čega se avtomobila in so ju osvetlile njegove luči, je eno roko vtaknil v žep in se postavil tako, da je bilo videti čim bolj vsakdanje. Avto je zdrsel mimo njiju in z lučmi ošinil napis na tabli ter trdo napeti Aprilin hrbet; nato so njegove zadnje luči odhitele dalje, šu­menje koles se je spremenilo v oddaljeno brenčanje in nazadnje utihnilo. Pred njima, kakih sto metrov proč, se je zemlja dvignila visoko nad z mesečino oblite tele­fonske žice in se izoblikovala v nasip, ki so mu vzdeli ime Krožni grič; na vrhu so mežikala prijazna okna domačij Krožnega griča. V eni izmed tistih hiš so ži­veli Campbellovi. Čisto mogoče, da so bili v enem iz­med avtomobilov, katerih luči so se jima zdajle pri­bliževale. »April?« 39

Ni mu odgovorila. »Poslušaj,« je rekel. »Ali bi ne mogla sesti v avto in se pogovoriti o tem? Namesto da begava po vsej Dvanajsti cesti?« »Ali nisem dovolj jasno povedala,« je rekla, »da nočem govoriti o tem?« »Prav,« je rekel. »Prav. Moj bog, April, poskušam, kolikor le morem, da bi bil razumevajoč glede vsega tega, toda jaz …« »Kako ljubeznivo od tebe,« je rekla. »Kako straš­no, strašno ljubeznivo od tebe.« »Počakaj malo –« potegnil je roko iz žepa in se zravnal,­­ a potlej jo je spet potisnil nazaj v žep, ker so se začeli približevati novi avtomobili. »Poslušaj malo.« Poskusil je pogoltniti slino, toda grlo je imel čisto suho. »Ne vem, kaj bi rada dokazala – s tem, da stojiš tu,« je rekel, »in odkrito ti povem, da po mojem tudi ti tega ne veš. Vem pa nekaj.

Prekleto dobro vem, da jaz ne zaslužim tega.« »Vedno si tako čudovito dokončen, ali ne,« je rekla, »kadar gre za to, kaj zaslužiš in česa ne.« Zdrsnila je mimo njega in se napotila nazaj proti avto­mobilu. »Počakaj malo!« Spotikal se je za njo po grmi­čevju. Novi avtomobili so zdaj vozili mimo v obe smeri, toda zdaj mu je bilo že vseeno. »Počakaj malo, prekleto!« 40

Naslonila se je na avto in malomarno prekrižala roke na prsih ter ga očitno ravnodušno poslušala, med­tem ko je brbljal in ji s prstom mahal pred obrazom. »Poslušaj me! Tokrat se ti ne bo posrečilo obrniti vsega, kar rečem. Tokrat slučajno enkrat prekleto dobro vem, da imam prav. Ali veš, kaj si, kadar si takšnale?« »O bog, ko bi vsaj nocoj ostal doma!« »Veš, kaj si, kadar si takšna? Bolna si. Zares tako mislim.« »In veš, kaj si ti?« Zaničljivo ga je ošinila od nog do glave. »Nagnusen si.« Potem prepira ni bilo več moč nadzorovati. Zvi­jal jima je roke in noge, pačil njuna obraza v oblike, ki so izražale sovraštvo, gnal ju je vse močneje in vse globlje v slabe plati njunih značajev, jima kazal zvite poti okoli osebnih oporišč in hitre možnosti za spre­membo taktike, pretvarjanje in sveže udarce. V tre­nutkih, ki sta jih potrebovala, da sta zajela sapo, jima je spomin pohitel leta in leta nazaj in poiskal stara orožja, s katerimi sta strgala hraste s starih ran; pre­pira ni bilo ne konca ne kraja. »O, nikoli me nisi mogel preslepiti, Frank, niti en­krat ne. Vse tvoje dragocene moralne ravni in tvoja ‘ljubezen’ in tvoja širokoustna mala – ali misliš, da sem pozabila, kako si me takrat udaril v obraz, ker sem rekla, da ti ne bom opro41

stila? O, vedno sem ve­dela, da moram biti tvoja vest in tvoj pogum – in tvoja tarča. Samo zato, ker misliš, da me imaš varno zaprto v pasti –« »Ti v pasti! Ti v pasti? Jezus, ne spravljaj me v smeh!« »Ja, jaz.« Roko je stisnila v pest in se z njo začela biti po ključnici. »Jaz. Jaz. Jaz. O, ti ubogi, samo – prevarani – samo poglej se! Poglej se in mi povej, kje še stakneš tisti kanček« – zavihtela je glavo vznak in belina zob se ji je zasvetlikala v mesečini – »tisti kanček domišljije, s katerim se imenuješ moškega!« Iztegnil je trepetajočo pest, da bi jo z njo udaril po glavi, a ona se mu je v brezglavem strahu zvila za odbijač avtomobila; ni je udaril, temveč je s po­rogljivimi boksarskimi koraki odplesal proč in s pestjo z vso močjo usekal po strehi avtomobila. To je pono­vil še trikrat: Bam! Bam! Bam!, medtem ko je ona stala in ga opazovala. Ko je prenehal, je bilo še milje naokrog slišati predirljivo čivkanje ptičev. »Bodi prekleta!« je rekel tiho. »Bodi prekleta, April!« »Prav. Ali greva zdaj lahko, prosim, domov?« Z izsušenimi, težko zadihanimi usti, z omahujočo glavo in trepetajočimi udi sta sedla v avto kot dva zelo stara in utrujena človeka. Vžgal je motor in pre­vidno zapeljal naprej proti križišču ob vznožju Krož­nega griča in dalje po zgornjem pobočju Krožne ceste.

42

Takole sta bila prišla prvič pred dvema letoma kot prisrčno prikimavajoča popotnika v tovornem avtomo­bilu nepremičninske zastopnice, gospe Helen Givings. Po telefonu je bila gospa vljudna, a zadržana – toliko meščanov je prihajalo na podeželje in ji kradlo čas, ko so zahtevali nemogoče kupčije –, toda v hipu, ko sta izstopila z vlaka, je kasneje pripovedovala možu, ju je prepoznala kot človeka, s katerima se je bilo vredno malo potruditi, čeprav sta kupovala nekoliko cenejšo posest. »Ljubka sta,« je pripovedovala možu. »Dekle je prav fantastično in mislim, da mora fant v mestu početi nekaj blestečega – zelo prijeten je, nekoliko zadržan – zares je tako osvežujoče, če imaš opraviti s takšnimi ljudmi.« Gospa Givings je ta­koj doumela, da želita imeti nekaj drugačnega – maj­hen preurejen skedenj ali kočijažnico, ali pa staro kočo za goste –, nekaj, kar bi imelo nekakšen poseben čar. In zares ji je bilo strašno žal, ko jima je mo­rala povedati, da takih stvari kratko in malo ni več mogoče dobiti. A prosila ju je, naj ne izgubljata po­guma; pravzaprav je vedela za neko majhno stvar, ki bi jima bila morda všeč. »Cesta seveda ni najboljša,« je hitela pojasnjevati gospa Givings in s pogledom švigala s ceste na njuna zadovoljna, pozorna obraza ter pri tem zavila svoj avto z Dvanajste ceste. »Kot vidita, so tu v glav­nem te pepelnate, kamnite 43

hiše – kleparji, tesarji, nepomembni tukajšnji ljudje te vrste pač. In potem, počasi –« s kazalcem je kot v opozorilo pomerila na­ravnost skozi vetrobransko steklo, pri čemer so ji ob volanu zašklepetale in zažvenketale številne kovinske zapestnice – »počasi se cesta vzpne in zavije k po­polnoma obupnim novim zaselkom, ki jim pravijo Krožni grič – velikim, okornim, razmetanim hišam, v ogabnih pastelnih barvah in obupno dragih tudi, čeprav ne morem razumeti, zakaj. Ne, hiša, ki vam jo želim pokazati, nima popolnoma nobene zveze s tem. Eden naših prijetnih domačinov si jo je bil postavil takoj po vojni, veste, preden so se začele vse te obupne gradnje. Zares je prav ljubka majhna hišica v ljub­kem okolju. Preproste, čiste oblike, lepi travniki, čudo­ vito za otroke. Takoj za temle ovinkom je, in vidite, cesta tukaj je boljša, ali ne? Zdajle jo bosta zagle­dala – takole.

Ali vidita to malo belo hišico? Vidita, kako živahno gleda v svet?« »Ah, ja,« je rekla April, ko se je skozi tanke veje na novo zrastlih hrastov prikazala hiša in se počasi obrnila proti njim, majhna in lesena na visokih beton­skih temeljih z velikanskim osrednjim oknom, ki je strmelo vanje kot veliko črno zrcalo. »Ja, mislim, da je še kar – čedna, se ti ne zdi, ljubi? Seveda je okno preveliko. Menda se tu ne da nič napraviti.« 44

»Menda res ne,« je rekel Frank. »Vendar mi­slim, da ni nujno, da bi eno preveliko okno uničilo najini osebnosti.« »Ah, to je čudovito,« je vzkliknila gospa Givings in njen smeh ju je odel v prijetno zavetje laskanja, medtem ko so zavili na pot, ki je držala k hiši, in nato izstopili iz avta, da bi si jo ogledali. Givingsova se je ves čas pomirujoče in ohrabrujoče motovilila v njuni bližni, medtem ko sta se sprehajala po golih sobanah in se šepetaje pogovarjala o vtisih. Hiša jima je v resnici ponujala mnoge možnosti. Veliki divan bi lahko prišel semle in miza tjale; njuna zajetna stena knjig bi pregnala prekletstvo prevelikega okna; spret­ na, skopa razporeditev pohištva bi spremenila togi, pred­ mestni videz te preveč simetrične sobe. Po drugi strani pa je bila prav ta simetričnost izredno privlačna – prav dejstvo, da so vsi vogali tvorili prave kote, da so bile vse talne obloge položene trdno in ravno, da so vsa vrata visela v popolnem ravnotežju in se zapi­rala brez škripanja in lepo, tesno. Ko sta preskušala prijetno težo teh vrat in pritiskala na kljuke, sta si že lahko zamišljala, da sta tu doma. Ko sta pregledo­vala brezhibno kopalnico, sta lahko že občutila zado­voljstvo, ki bi ju navdajalo, ko bi se kopala v kadeči se kadi; videla sta že svoja otroka, kako bosa tekata po tem hodniku, v katerem ni bilo ne plesni, ne iveri, ne ščurkov in ne peska. Hiša je zares ponujala morje možnosti. Naraščajoči nered njunih 45

življenj bi bilo še vedno mogoče urediti in prilagoditi tako, da bi se vživela v te sobe, med ta drevesa; in kaj potem, če bi to nekaj časa trajalo? Kdo naj bi bil preplašen v tako prostorni in svetli, v tako čisti in mirni hiši?

Zdaj, ko se je iz teme izluščila podoba hiše, ki so jo osvetljevale vesele kuhinjske in garažne luči, sta se stisnila v dve gube in zagrizla z zobmi v spodnjo ustnico v znamenju surove potrpežljivosti. April je prva odšla v hišo, kot slepa je planila skozi kuhinjo, se za hip ustavila ob velikem hladilniku, da je ulo­vila ravnotežje, Frank pa je mežikaje prišel za njo. Potem je pritisnila na stikalo na steni in dnevna soba je zažarela v svetlobi. V prvem pretresu luči se je zdelo, kot da plava, kot da vse pohištvo lebdi v zraku, in še potem, ko se je umirila, je bilo videti nekako preplašeno.

Veliki divan je bil tu in miza tam, a prav lahko bi bilo tudi ravno narobe; trdna stena knjig je skušala prekriti veliko okno, a prav lahko bi to bila tudi knjižnica za izposojanje knjig. Drugi kosi pohištva so zares blažili občutek togosti, a kakšne druge lastnosti sobi niso dajali. Stoli, klubska mizica, sto­ječa svetilka in pisalna miza so stali kot predmeti, raz­stavljeni na dražbi. Le en kot sobe je kazal znamenja prijetnega človeškega sožitja – izrabljena preproga, udrte blazine, polni pepelniki ... To hišo sta si obotavljaje uredila šele pred manj kot šestimi meseci: kra­ljestvo televizijskega 46

sprejemnika (»Zakaj pa ne? Kaj nisva tega dolžna storiti zaradi otrok? Poleg tega pa je prav neumno, da je človek tako vzvišen do tele­vizije ...«).

Varuška Lundquistova je na divanu zaspala in je bila skrita za njegovim naslonjalom. Zdaj se je nenadoma prikazala, ko je mežikaje vstala in se poskušala nasmehniti, pri čemer so ji umetni zobje čudno zašklepetali, s prsti pa je nemirno tipala za sponkami v razkuštranih sivih laseh. »Mami?« Iz otroške sobe je prišel visok, pravkar prebujen otroški glas. To je bila šestletna Jennifer. »Mami? Ali je bila igra dobra?« Franka je na cesti dvakrat čudno zaneslo sem in tja, ko je peljal Lundquistovo domov (Lundquistova, ki jo je vrglo enkrat proti vratom in drugič proti vetrobranskemu steklu, je poskušala prikriti strah tako, da se je trdno smehljala v temo; mislila je, da je možak pijan), in vso pot nazaj, ki jo je prevozil sam, si je eno roko tiščal k ustom. Na vse kriplje se je tru­dil, da bi v mislih obnovil prepir, a bilo je brezupno.

Niti tega ni vedel, ali je jezen ali potrt, ali si je želel odpuščanja ali moči, da bi lahko odpustil. Grlo je imel še vedno zahripano od kričanja in v roki ga je še zmerom kljuvalo od udarcev po avtu – tega dela se je dobro spominjal –, poleg tega se je spominjal samo še njene drže, ko se je ob koncu predstave dvignil zastor – visoko zravnana je bila in 47

se narejeno ran­ljivo smehljala. In to ga je zdaj napolnilo s kesanjem. Da sta se morala prepirati ravno ta večer! Trdno je moral držati za volan, zakaj cestne luči so živo migotale in izginjale pred očmi.

Hiša je bila temna in ob pogledu nanjo, na njeno podolgovato mlečnato obliko v še temnejši senci dre­ves in neba, je pomislil na smrt. Hitro je šel skozi ku­hinjo in dnevno sobo na hodnik – tu je stopal po prstih –, nato pa mimo otroške sobe v spalnico, kjer je tiho zaprl vrata za seboj. »April, poslušaj,« je zašepetal. Slekel si je plašč in stopil do zatemnjene postelje, skrušeno sedel na njeno vznožje in zavzel klasično držo skesanosti. »Pro­sim te, poslušaj. Ne bom se te dotaknil. Hočem ti po­vedati samo, da mi – ne morem reči drugega, kot to, da mi je žal.« Tokrat bo hudo. To bo tiste vrste stvar, ki se bo vlekla dneve in dneve. A zdaj sta bila vsaj tu, sama in mirna v lastni sobi, ne prepirajoča se na avtocesti; stvar se je zdaj vsaj premaknila do naslednje stopnje, v dolgotrajno, negibno zatišje, ki je sledilo prepiru in ki je še vedno poprej, pa čeprav je bilo še tako neverjetno, privedlo do sprave. Zdaj ne bo več stekla proč od njega in tudi njega samega ne bo več pogra­bil bes. Oba sta bila preutrujena. V začetku njunega zakona so se mu ta nema obdobja zdela še hujša kot ponižujoči hrup, ki jih je povzročil; vsakokrat znova si je mislil: 48

Tokrat iz tega ni več dostojanstvene poti. A pot se je vedno našla, dostojanstvena ali ne; utrla sta si jo tako, da sta se najprej opravičila, potem pa čakala in poskušala ne preveč premišljevati o tem. Zdaj je postal občutek tega odnosa že tako znan kot slabo se prilegajoč, udoben star plašč. Nosil ga je z nekakšno polteno lahkoto, zakaj v njem se je lahko popolnoma otresel vsakršne volje in ponosa. »Ne vem, kaj se je tam zadaj zgodilo,« je rekel, »toda karkoli je že bilo, verjemi mi, April, jaz – April?« Potem je njegova tipajoča roka ugotovila, da je postelja prazna.

Podolgovata oblika, kateri je govoril, je bil kup odgrnjene posteljnine in blazina; posteljo je razmetala. »April?« Prestrašen je stekel skozi prazno kopalnico in po hod­ niku. »Prosim te, pojdi proč,« je rekel njen glas. Ležala je, zavita v odejo na divanu v dnevni sobi, kjer je poprej ležala gospa Lundquist. »Poslušaj me za trenutek. Ne bom se te dotaknil. Rad bi ti povedal le, da mi je žal.« »Čudovito. Ali bi me zdaj, prosim, lahko pustil pri miru?«

49

Frank in April Wheeler sta sanjski par.

Kot marsikdo iz njune generacije se preselita na vzhod Amerike, kjer velja življenje za ustvarjalno, nekonvencionalno, uspešno. Frank je pisarniški uslužbenec v mestu, April amaterska igralka, gospodinja in mati. A tudi selitev na Krožno cesto, ob kateri so posejane identične bele hiške z identičnimi delovnimi ljudmi, do katerih Frank in April čutita močan odpor, saj se bojita, da sta ali bosta takšna postala tudi sama, ne prepreči krvavih razjed v njunem zakonu; Frank, nekoč poln mladostnega sna, se spreminja v povprečneža in prešuštnika, April pa v užaljeno in osamljeno ženo. Zato se jima zdi neustavljivo privlačna zamisel, da bi se za vedno odselila v Pariz, kjer bo življenje lepše in boljše …

ROMAN 2010 Paolo Giordano SAMOTNOST PRAŠTEVIL Muriel Barbery ELEGANCA JEŽA John le Carré NAJBOLJ ISKAN MOŠKI Jonathan Littell SOJENICE Rawi Hage DE NIROVA IGRA Nicola Lecca HOTEL BORG

Richard Yates (1926–1992) je klasik sodobne ameriške književnosti. Njegov prvenec Krožna cesta (Revolutionary Road, 1961) je tenkočutna analiza ameriškega sna. Zgodbo Krožne ceste je z oskarjem nagrajeni režiser Sam Mendes prelil na filmski trak s Kate Winslet in Leonardom DiCapriem v glavni vlogi.

32,96 €

KROZNA CESTA oprema.indd 1

1/13/10 9:59:52 AM

bi jo bilo treba namazati. Nekdo je na vrtu za hišo kosil travo; sam je že konec prejš­njega tedna obljubil, da bo to opravil.

Težko je sedel na posteljo in segel po kopalnem plašču ter si obliznil izsušene ustnice. Potem je vstal in poškilil skozi bleščeče svetlo okno. Kosila je April, ki je trmasto potiskala staro kosilnico, oblečena v moško srajco in v mahedrave hlače, medtem ko sta oba otroka poskakovala za njo s polnimi naročji trave.

V kopalnici je uporabil dovolj mrzle vode in zobne paste, da je spet oživel delujoče dele svojih možganov; usposobil jih je za zbiranje kisika in nekako prišel do tega, da je lahko spet obvladoval mišice na obrazu. A z rokami ni mogel storiti ničesar. Bile so nabrekle in blede in kot da so ostale brez kosti. Če bi jih hotel stisniti v pesti, bi od napora ječe padel na kolena. Ko jih je gledal, posebno še pogrizene nohte, ki nikoli v življenju niso imeli možnosti zrasti, jih je hotel stolči in poškodovati ob robu umivalnika.

Potem je pomi­slil na očetove roke in tedaj se je spomnil sanj, ki jih je sanjal malo poprej, malo pred oglušujočim hru­pom kosilnice, pred glavobolom in soncem – sanj o čudovito mirnem času davno tega. Videl je starše in slišal, kako je mati rekla: »Oh, nikar ga ne prebujaj, Earl, naj spi!« Napenjal je možgane, da bi se spom­nil še kaj več, vendar 51

se ni mogel; a nežnost tega spomina mu je skoraj iztisnila solze v oči, dokler ni vse počasi ugasnilo.

Oče in mati sta bila zdaj že precej let mrtva in včasih mu je bilo hudo, ker se ni mogel več dobro spominjati njunih obrazov. Od očeta mu je v spominu ostala samo nejasna podoba plešaste glave z gostimi obrvmi in ustnicami, ki so bile vedno stisnjene v če­meren ali pa jezen izraz, od matere pa se je spomi­njal le očal brez okvirov, mreže za lase in pla­hega namaza šminke. Spominjal se je tudi, da sta bila oba vedno utrujena. Ob njegovem rojstvu sta bila že oba v srednjih letih in izmučena od vzgoje drugih dveh starejših sinov. Postajala sta čedalje bolj utrujena, dok­ler nista nazadnje popolnoma izčrpana mirno umrla v spanju. Šest mesecev drug za drugim. V očetovih rokah pa ni bilo nikoli nič utrujenega in niti čas niti pozabljivost nista mogla izbrisati te podobe v njego­vem spominu. »Odpri jo!« To je bil eden izmed njegovih naj­zgodnejših spominov: izziv, naj odpre očetovo veli­kansko pest, in njegovo vročično prizadevanje, ko se je z obema rokama trudil, a nikoli uspel, da bi izvil en sam prst iz trdno stisnjene pesti, medtem ko je očetov smeh odmeval od kuhinjskih sten. A ni bila samo moč očetovih rok tista, ki mu jo je zavidal, ampak tudi njihova gotovost in občutljivost – kadar so te roke držale kakšno stvar, si lahko kar videl, kako moč52

na je bila, čutil si premoč, ki jo je dajala vsemu, kar je Earl Wheeler vzel v roke: naj so bili to škripajoč usnjeni ročaj službene torbe, držala vseh nje­govih orodij, vznemirljivo nevarno kopito ali sprožilec njegove puške. Torba je Franka še posebno vzne­mirjala v tistem času, ko je imel kakih pet ali šest let; ob večerih je vedno stala v zatemnjeni sprednji veži in včasih, po večerji, je po moško zakoračil proti nji in se delal, kot da je njegova. Kako rahel in gladek in vendar kako nemogoče debel je bil njen ročaj! Torba je bila težka (Uf!), a vendar, kako lahkotno je zjutraj opletala v očetovih rokah! Kasneje, ko mu je bilo deset in dvanajst let, se je pobliže seznanil tudi z očetovim tesarskim orodjem, a noben izmed teh spominov ni bil prijeten. »Ne, fant, ne!« je vpil oče med hrupom električne žage. »Uničil ga boš! Ali ne vidiš, da ga boš uničil? Tako se ne ravna z orodjem!« In izpulil mu je iz roke orodje, katerakoli trdovratna stvar je to že bila, dleto ali žlebilo ali vrtalo, in si ga podrobno ogledal, da bi videl, ali se je kaj poškodo­valo. Potem je prišlo na vrsto predavanje o pravilnem ravnanju in skrbi za orodja, ki mu je sledil vešče iz­urjen prikaz (med katerim so med dlakami na očeto­vem laktu trske šelestele kot zlato) ali pa še pogosteje globok, potrpežljiv vzdih, prignan že prav na rob zdržljivosti in tihe besede: »V redu. Bolje bo, da greš gor.« V tisti tesarski delavnici se je vedno končalo enako in 53

Franka je še zdaj zmerom, kadar je zavohal rumeni duh po lesnem prahu, zapeklo ponižanje. Pu­ške mu na srečo nikoli ni bilo treba preskusiti. Takrat, ko je bil že dovolj star, da je lahko spremljal očeta na čedalje redkejših lovskih izletih, je njuno kronično nerazumevanje že zdavnaj izključilo vsakršno takšno možnost. Starec ni nikoli pomislil na to, da bi pred­lagal kaj takega, poleg tega pa tudi Franka – to je bilo obdobje, v katerem je sanjaril o vožnji s tovornim vlakom – ni nikoli obšla želja, da bi segel po puški. Kdo bi le sedel v luži in ubijal race? Kdo, če smo že pri tem, pa si želi biti spreten pri ravnanju z orod­jem, ki je nekomu samo za konjička? In kdo si sploh želi biti neumen prodajalec, ki se dela važnega z ve­liko torbo, polno dolgočasnih katalogov in ki se ves dan s skupino zatelebanih uradnikov s cigarami pogo­varja o strojih?

A vendar je v tistih dneh in tudi še potem, še celo v časih skrajnega uporništva na Bethune Street, ko je oče postal puščoben, prepirljiv star mož, ki je vedno kinkal nad Reader’s Digestom – tako takrat kakor tudi še zdaj verjel, da je v očetovih rokah živelo nekaj edinstvenega in čudovitega. Še ob očetovi smrt­ni postelji, ko je Earl Wheeler ležal ves zvit in slep in brbljajoč (»Kdo je to? Frank? Je to Frank?«), je ob­čutil suhi stisk njegove roke, ki je bil tako čvrst kot vedno, in ko so te roke nazadnje obmirovale in se sprostile na 54