Macke

NEKAJ BESED O TEM, KAKO MAČKE PREDEJO PO SLOVENSKO

T. S. Eliot (1888–1965) spada med najpomembnejše svetovne pesnike, drama­ tike in esejiste. Da je bil virtuoz jezika, ni dokazoval le v razvezanih verzih še zdaj nepreseženega modernizma, ampak tudi v sklenjenih, ritmično in zvočno natančno oblikovanih Mačkah. Zbirko pesmi je za svoje krščence napisal leta 1930, prvič je (z avtorjevimi ilustracijami) izšla 1939. Doživela je takojšen us­ peh, vrsto ponatisov, likovnih, glasbenih, gledaliških in filmskih upodobitev.

(Uglasbitev Andrewa Lloyda Webra iz leta 1981 je eden najuspešnejših muzi­ kalov vseh časov, pričujoča izdaja pa je z novimi ilustracijami Axla Schefflerja izšla leta 2009 ob osemdesetletnici ugledne angleške založbe Faber & Faber, ki jo je sam Eliot nekaj časa vodil.) Postala je visok vzor anglosaške (in svetovne) poezije za – majhne in velike – otroke. Eliot si je v Mačkah »dal duška«: njegova pesniška domišljija se je razlomila v mavrično orkestracijo duhovitosti, besednih iger, zvočnih izmišljij, večpomenskih vragolij in iger. Eliotove pesniške figure in podobe, s katerimi izriše neponovljiv svet mačje (in človeške) psiho-sociologije, namigujejo tudi na vrsto kulturnih, zgodovinskih, lingvističnih in geografskih oseb, stvari in krajev, ki jih bralci v Angliji zlahka razpoznajo. Žal našim bral­ cem, tudi tistim, ki radi guglajo, jahujajo in jutjubajo, ne bi kaj dosti pomenile.

Nasprotno, zdi se mi, da bi otežile branje in razbile sijajno tkanje Eliotovih pesmi. Sklenil sem, da jih (z izjemo splošno znanih) »ponašim« v tem smislu, da jih nadomestim z ustreznimi osebami in dogodki, ki jih nosimo v našem duhovnem in jezikovnem spominu. Mačk nisem udomačil le pri imenih, ampak sem jih pripeljal tudi na vaš in sosedov prag, v klet in dnevno sobo. »Zvesto­ bo avtorju« sem razumel kot pesniški izziv: dosledno sem spoštoval metrična, ritmična in zvočna ponavljanja (vzorčenja) originalnega besedila, pri čemer sta me navdihovali osupljiva gibčnost in izrazna sposobnost slovenskega jezika.

Milan Dekleva

Za Roso in Moritza A. S.

PREDGOVOR To knjigo posvečam vsem tistim prijateljem, ki so sodelovali pri njenem nastanku s svojimi vzpodbudnimi besedami, kritikami in predlogi: še posebej gospodu T. E. Fabru, gospodični Alison Tandy, gospodični Susan Wolcott, gospodični Susanni Morley in Možu v belih gamašah.

T. S. Eliot

VSEBINA IMENOVANJE MAČK

11

STARA ČIPKA

14

RENČAČEV ZADNJI BOJ

18

ZVITOUHEC

24

PESEM ŽELATINK

28

MALOPRIDNEŽ IN NAGAJIVKA

32

STARI METUZALEM

37

O GROZLJIVI BITKI PEKINEZARJEV IN PARMEZANARJEV

41

GOSPOD ČARODELEC

46

BLEDIČNI MUC: SKRIVNOSTNA ZVER

50

HIK: GLEDALIŠKI MAČEK

54

SKROKANI BAJS: PROMENADNI MAČEK

59

KLATIBRKEŽ: ŽELEZNIŠKI MAČEK

62

NA-GOVOR MAČK

68

MAČEK PUH SE PREDSTAVI

72

IMENOVANJE MAČK Mačkam nadeti imena je vražja zadeva, to ni le igra, s katero zabijete čas; ne, nisem nor, ta postopek veliko zahteva, troje imen je potrebnih za sleherni MAČJI

OBRAZ! Prvo ime je vsakdanje, družinsko, za sproti, recimo Augustus in Peter, Alfonzo in Mijo, recimo še Jonatan, Viktor in Jure so mačji faloti, katerih imena nam znano, razumno zvenijo.

11

Bolj zapletena imena, ki včasih nam grejo na jetra, nam o boginjah in o pomembnih možeh govorijo, Platon, denimo, Admetos, Elektra, Demetra, tudi ta – malo manj znano – razumno zvenijo.

To ni dovolj: naj mačja imena zvenijo butično, malce čudaško, skrivnostno kot lunin sijaj, da opravičijo repe, stoječe navpično, zavihane brke, ponos, plemeniti značaj.

Prava imena za mačke, dosežen je kvorum, so Márcipast, Quápapol in Plesopàt, Bombalerina, tresoči se Želatinorum – te mačke so že po imenih posebne, so unikat.

12

Nad njimi in po njih ostane še ime, ki ga ne boste nikdar uganili in ga nobena raziskava ne pove – LE MAČKE GA POZNAJO. Nihče jih ne prisili, da bi ga izdale. Le meditirajo o tem, kar se ne da preliti v besede, a njihov um razglablja, je sistem, da se ime imen izprede, prede, ne pove:

Neizrekljivizrek

čeneizrezek – globoko, nedoumno in edinstveno Ime.

13

STARA ČIPKA Jo Stara Čipka kličemo, čeprav je Pikaliska; njen pikasto-progasti kožuh se na soncu

bliska.

Stopnišče je njen drugi dom, cel dan sedi na pragu: sedi, sedi, sedi, sedi – tej Stari Čipki se nikamor ne

mudi!

Takrat ko vsakdanjosti vrvež zamre, se Čipkino delo v resnici začne.

Medtem ko družina spokojno zaspi, si krila spodreca in v klet odhiti.

Obnašanje miši postalo je čudno, kot kaže, bo vzgajanje dolgo, zamudno.

V vrste jih spravi, lepo postroji, jih kvačkanja, petja in glasbe uči.

14

Jo Stara Čipka kličemo, čeprav je Pikaliska; podobne mačke ni, miži in se v naročje

stiska, sedi na soncu, se v klobuku greje in molči: sedi, sedi, sedi, sedi – tej Stari Čipki se nikamor ne

mudi!

Takrat ko vsakdanjosti vrvež zamre, se Čipkino delo v resnici začne.

Ker miši nobena stvar ne izuči, jim hrano predpiše, močno omeji. Če mojster si, delaj, nikar se ne važi: že mesi in meša, že peče in praži.

Pripravi miškote in zraven se zvira, prelestni pečenki doda košček sira.

15

Jo Stara Čipka kličemo, čeprav je Pikaliska; ker rada trga prte in blago, se srčno veseli

obiska.

Najraje posedi na sončni okenski polici, sedi, sedi, sedi, sedi – in vpija vonj po šunki

in potici.

Takrat ko vsakdanjosti vrvež zamre, se Čipkino delo v resnici začne.

Ker ščurke zajela je zlobna okužba, prepričana je, da jih reši le služba.

Zavzela se je in vzgojila zmeneta, zdaj mirno stojijo kot jurišna četa in vejo za smisel in smoter življenja: zavladal je red in prepoved kajenja.

Za Staro Čipko trikrat vzkliknimo hura – brez nje na širnem svetu zmeda bi bila.

17