Na zlati obali

Evald Flisar Na zlati obali 2010

Foto: Igor Modic

Blaž Lukan Sentence o dihanju

Na zlati obali_oprema.indd 1

Vladimir P. Štefanec Odli»en dan za atentat

S

in, ki v Afriki išËe oËeta, dva para, ki išËeta možnost skupne poti, in tretji, ki odloËilno vpliva na dogajanje in povezuje vse vpletene, potujejo po sledovih poti, ki jo je pred njimi opravil znani potopisec Igor Hladnik. Ta je skrivnostno izginil in edino, kar je ostalo za njim, je rokopis nedokonËane knjige. Skoraj nobena stvar v tej usodno prepleteni afriški zgodbi ni to, kar se zdi na prvi pogled. Skrivnosti, med njimi neukrotljiva moË sle, da bi življenje obvladali, namesto da ostajamo njegova igraËka, se razrešijo šele na koncu, ko se navidezni drobci retrospektivno sestavijo v presenetljivo celoto.

Sledovi so peljali v preveË smeri in povsod jih je hitro zmanjkalo. MogoËe je oËe mrtev, mogoËe blodi po afriških savanah in džunglah kot zblazneli Ahasver v iskanju cilja, ki ga ne more doseËi, ker ga ni znal definirati. Tudi o njegovi sopotnici ni bilo zanesljivih podatkov. Morda sta koga užalila, morda se jima je kdo mašËeval, morda so ju ubili, zastrupili. »Afrika spremeni Ëloveka,« je oËe zapisal v zadnjem poglavju nedokonËane knjige. »Razkrije mu njegove temne plati, dovoli jim splavati na površje. »loveka spodbudi k akciji ne glede na posledice. Premami ga, oËara, zaËara.«

Evald Flisar Na zlati obali

Evald Flisar (1945). Študiral primerjalno književnost v Ljubljani, angleški jezik in literaturo v Londonu, psihologijo v Avstraliji. Svetovni popotnik (prepotoval veË kot 80 držav), voznik podzemnega vlaka v Sydneyju, urednik, pisec radijskih iger in TV-dram za BBC, pisec scenarija v Hollywoodu, predsednik Društva slovenskih pisateljev (1995—2002), od leta 1998 glavni urednik osrednje slovenske literarne revije Sodobnost. Avtor desetih romanov (pet nominiranih za kresnika, trije med finalisti), dveh zbirk kratke proze, treh potopisov, zbirke esejev in dveh knjig za mlade (prva nominirana za desetnico, druga za veËernico). Avtor trinajstih dram (šest nominiranih za Grumovo nagrado, dvakrat prejel Grumovo nagrado). Prejemnik nagrade Prešernovega sklada za prozo in dramatiko. RazliËna njegova dela so prevedena v 31 jezikov. Prvi in doslej edini slovenski dramatik, ki ga redno uprizarjajo na svetovnih odrih. V letu 2011 bodo njegove drame na repertoarjih poklicnih gledališË v Avstriji, Egiptu, Indiji, Indoneziji in na Japonskem. Avtor kultnega in najbolj branega slovenskega romana po drugi svetovni vojni, »arovnikov vajenec.

Osma izdaja je izšla v okviru projekta Ljubljana — svetovna prestolnica knjige 2010. Dvajset let je preživel na tujem, najdlje v Londonu, od leta 1990 živi pretežno v Ljubljani. SreËni oËe triinpolletnega sinËka.

Cvetka Lipuš Pojdimo vezat kosti

Mihaela Hojnik Malo»udnice Vinko Möderndorfer Tavanja Ciril Zlobec Tiho romanje k zadnji pesmi Evald Flisar Na zlati obali

24,94 €

10/14/10 12:55 PM

Evald Flisar N a z l at i ob a l i 1/1

Na zlati obali_prelom.indd 1

10/6/10 9:43 AM

Na zlati obali_prelom.indd 2

10/6/10 9:43 AM

Evald Flisar

N a zl at i oba l i rom a n

Evald Flisar N a z l at i ob a l i 3/3

Na zlati obali_prelom.indd 3

10/6/10 9:43 AM

Knjiga je izπla s finanËno podporo Javne agencije za knjigo RS.

Vse infor­ma­ci­je o knji­gah Zaloæbe Mladinska knji­ga so tudi na inter­ne­tu: www.

CIP — Kataloæni zapis o publi­ka­ci­ji Narodna in uni­ver­zi­tet­na knjiænica, Ljubljana

ISBN 978-961-01-1250-1 Brez pisnega dovoljenja Zaloæbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobËitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakrπnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru doloËil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

Na zlati obali_prelom.indd 4

10/6/10 9:43 AM

/ Vs e bi n a /

Prolog / 9 Pot / 11 Marko, Silvija, Peter / 16 Sally in Jack / 39 Silvija in Peter / 56 Jack, Sally in Karmen / 76 Marko in Monika / 105 Silvija, Peter, Sally in Jack / 136 Sally, Jack, Betty in Len / 154 Silvija, Peter in Marko / 164 Jack, Sally in Karmen / 176 Marko, Janez in Maggie / 187 Silvija, Peter, Irena / 206 Marko, Silvija, Sally in Jack / 221 Peter, Irena, Monika, Karmen / 242 Do zadnje kaplje / 85 Epilog / 255

Evald Flisar N a z l at i ob a l i 5/5

Na zlati obali_prelom.indd 5

10/6/10 9:43 AM

Na zlati obali_prelom.indd 6

10/6/10 9:43 AM

Bolj kot smrti bi se morali bati moĹžnosti, da se ne bi nikoli rodili.

Mark Avrelij

Mihaela Hojnik M a l o Ă‹ u dn ice 6/7

Na zlati obali_prelom.indd 7

10/6/10 9:43 AM

Na zlati obali_prelom.indd 8

10/6/10 9:43 AM

P ro l o g

M

arkov oËe je zapustil družino Ëez noË. »SreËne familije ostanejo skupaj, nesreËnim poteËe rok,« je parafraziral zaËetek Ane Karenine na zmeËkanem listku, ki ga je pustil na kuhinjski mizi. To se mu je zdelo dovolj za slovo, ki ga nista priËakovala niti Marko niti njegova mama. Ona še najmanj, saj je bila prepriËana, da živita z možem v idealnem razmerju. Kako bi oËe zapustil sina, ki ga je dobil tako pozno v življenju in je bil njegov ljubljenËek od trenutka, ko je prijokal na svet? To se mami ni zdelo mogoËe. V Marku je videla zagotovilo, da ne bo nikoli ostala sama.

Res je bil Igor Hladnik zapletena osebnost, obËutljiv in vzkipljiv Ëez vsako mero, toda bila je zaljubljena vanj in še po dvajsetih letih ga je imela iskreno rada. Bil je edini moški v njenem življenju, zase pa je vztrajno trdila, da je izdelek njegove pozornosti in ljubezni. Bil je skrben in nesebiËen, trudil se je, da bi ju svet imel za enakovredna.

To je cenila toliko bolj, ker se je skoraj vsega, kar je znala, nauËila od njega. On ji je sicer zagotavljal, da se je od nje nauËil veliko veË, ampak tega mu ni verjela. Prav tako je cenila nesporno dejstvo, da se greje v žarkih sonca, ki je sijalo nanj. Njegove knjige so bile

Evald Flisar N a z l at i ob a l i 8/9

Na zlati obali_prelom.indd 9

10/6/10 9:43 AM

splošno priljubljene in predmet intenzivnih razprav. Kamor koli sta šla, povsod je bila skupaj z njim tudi ona v središËu pozornosti.

Kaj se je zgodilo za fasado njegove ljubeËe navzoËnosti, da se je odloËil za tako nenaden odhod, za beg sredi noËi? Nobenih znamenj ni bilo, da se v njem kar koli spreminja ali da je nesreËen, zaskrbljen; celo nekaj ur preden se je proti jutru odplazil iz hiše, je bil med veËerjo sprošËen in zgovoren. Se je samo pretvarjal, da ne bi vzbudil nobenega suma? Ali ga je zadela možganska kap in ga zmedla do tolikšne mere, da ni vedel, kaj poËenja?

Tako ali drugaËe, pet let nihËe ni vedel, kam je izginil in kaj se dogaja z njim. Markova mama se je po zaËetnem šoku zaËela tolažiti z mislijo, da potuje po svetu s katero od svojih mladih oboževalk. To je rad poËel, že preden sta se spoznala. Lepega dne se bo naveliËal potikanja po umazanih krajih in se vrnil domov, je verjela. In vse bo pozabljeno. Sprijaznila se je z materialno skromnim življenjem, ki je sledilo moževemu odhodu, skrivaj je zaËela zahajati v cerkev in Marko jo je v spalnici veËkrat ujel na kolenih, z rokami, sklenjenimi v molitvi.

Marko je pogrešal oËeta tako hudo, da si je svoje življenje spletel okoli njega. Po dvakrat, trikrat je prebral vse njegove knjige, potem vse intervjuje, vse, kar so o njem napisali drugi, ves nered Ëasopisnih izrezkov je uredil in spravil v dvanajst debelih fasciklov, vpisal se je na primerjalno književnost in se na koncu odloËil, da bo diplomiral iz oËetovih potopisnih del. »Potopisi Igorja Hladnika − fact or fiction?« Tudi njega je zaËelo zanimati, kar je zanimalo že marsikaterega kritika: do kolikšne mere je oËe svoje pustolovšËine res doživel in do kolikšne mere si jih je preprosto izmislil? In Ëe so bile izmišljene, ali so s tem pridobile literarno vrednost, kot so trdili nekateri, ali izgubile še tisto, ki so jo imele, kot so trdili drugi?

Na zlati obali_prelom.indd 10

10/6/10 9:43 AM

OËetu se je pisanje potopisov zdelo zahtevnejše od Ëistega leposlovja. Kadar je pisal roman, je zasledoval resnico, ki je bila že v njem in jo je moral samo razgrniti; pot mu je kazala domišljija, roman ga je na neki stopnji potegnil s seboj. In Ëe se je na koncu izkazalo, da ga je potegnil v napaËno smer, se je Ëutil krivega le pred sodnikom v sebi.

Pri pisanju potopisa se je ukvarjal z dejstvi in z ljudmi iz mesa in krvi. Ko je prebiral zapiske, dnevnike, pis­ma s poti, ga je zmeraj mikalo, da bi nekatere prizore dramatiziral, se predstavil lepše (ali slabše), kot se je v resnici izkazal. Nikoli ni zanesljivo vedel, do kolikšne mere je v iskanju ustrezne strukture in stila tej skušnjavi podlegel.

Pri pisanju o resniËnih ljudeh je skušal ostati previden, vendar ni želel pretiravati. Laži, korupcija, sprenevedanje, nasilje, kraja, revšËina, izkorišËanje − vse to ga je spravljalo v bes, ki ga je le stežka krotil. Vedel pa je, da ga krotiti mora, saj ni bil spreminjevalec sveta.

Njegova potovanja so bila zasebna, filozofska zadeva.

In prav to, filozofsko plat je Marko želel poudariti v diplomski nalogi. OËe je živel, se klatil po svetu in pisal zato, da bi našel odgovore na veliko zakajev. »Že v maternici sem se zvil v vprašaj,« je nekje zapisal. In veË kot enkrat je Marku rekel: »»e se vsak dan ne vprašaš: Kako je mogoËe, da sem, da je svet, da je življenje?, bi bil zadovoljen tudi kot maËka, pes ali vol.« Pet let po oËetovem izginotju, proti koncu julija 1981, je pri vratih pozvonil uslužbenec ministrstva za zunanje zadeve. Povprašal je, ali sme naprej. Gospa Vera Hladnik ga je povabila v dnevno sobo.

Uslužbenec je izrazil željo, da bi bil navzoË tudi Marko. Ta je prišel iz (nekoË) oËetove delovne sobe in vznemirjen prisedel.

Po uvodnih vljudnostih se je prišlek obrnil k mami in jo vprašal, kdaj je Igorja Hladnika prijavila kot pogrešano osebo. Ni se mogla

Evald Flisar N a z l at i ob a l i 10/11

Na zlati obali_prelom.indd 11

10/6/10 9:43 AM

spomniti datuma. Rekla je, da je odšel sredi julija, Ëakala je, da se vrne ali vsaj pokliËe, nemara piše, kar bi normalen oËe sina, ki je ravnokar maturiral, vsekakor storil. Ko ni bilo glasu od njega veË mesecev, je pomislila, da se mu je morda kaj zgodilo, zato je, verjetno novembra, poklicala policijo.

Uslužbenca je zanimalo, ali je v tem Ëasu od gospoda Hladnika ali o njem prejela kakšne vesti. Nobenih, je odkimala in komaj premagala jok, ki se ga je v letih že kar odvadila, a se je zdaj znova prebil na površje. Ni se oglasil ne njej ne Marku. Ni se oglasil ne prijateljem ne sodelavcem, ni objavil nobenega Ëlanka, izdal nobene knjige, vsaj ne v Sloveniji. Z raËuna v banki je dvignil nekaj prihrankov in raËun zaprl, vzel je potni list in odšel brez prtljage. Odšel je, kot da se namerava nekaj dni kujati in se potem vrniti. Policija je ugotovila, da je odletel v Frankfurt. Tam se je sled za njim izgubila. »eprav je bil vedno trmast, je tak zakrknjen molk nekaj, pri Ëemer ne bi mogel vztrajati dlje kot nekaj mesecev. Edina razlaga je, da se je bog ve kje, morda v Indiji ali Afriki, zaljubil, poroËil, se ustalil, zaËel novo življenje. »Ali da je mrtev,« je tiho dodala. »»eprav nobeden od naju tega ne verjame,« je pogledala Marka, ki je ves Ëas molËal.

Uslužbenec je segel po Ërni aktovki, ki jo je prinesel s seboj. Iz nje je vzel veliko rjavo kuverto in jo položil na mizico. Pogledal je Marka, pogledal je mamo. »To smo dobili pred nekaj dnevi,« je rekel.

Mama je trznila z roko, vendar je naslednji trenutek otrpnila.

OËi je uperila v Marka. Hotela je, da se prvi seznani s poroËilom o oËetovi smrti.

Marko je iz kuverte potegnil sveženj papirjev formata A4, približno dvesto na gosto natipkanih strani. NedokonËana knjiga, je pisalo na prvi strani. Spodaj je nekdo na roko pripisal: pogrešane osebe.

Na zlati obali_prelom.indd 12

10/6/10 9:43 AM

NedokonËana knjiga pogrešane osebe!

Marka je zalila mešanica hladu in vroËine; v pripisu je prepoznal oËetovo nerodno pisavo, vsaj zdelo se mu je, da je njegova, Ëeprav v tistem trenutku še ni bil Ëisto prepriËan.

Ob misli, da ima v rokah oËetovo novo knjigo, se mu je zavrtelo; oËe se je vrnil v njegovo življenje. Ko se je dotikal gladkih strani, je imel obËutek, da se dotika njega. Vrgel je tekst na mizico in odhitel v kopalnico, zdelo se mu je, da bo bruhal, toda ko si je pljusnil nekaj hladne vode v obraz, mu je odleglo. Vrnil se je v dnevno sobo.

Mama je imela oËetovo knjigo v naroËju, prelistavala je strani. »Odšel je v Afriko!« je rekla skoraj z olajšanjem. »Ne sam, seveda. Nikoli ni šel nikamor sam. 'Sva Ëutila, so nama rekli, sva odpotovala naprej. V žarkih zahajajoËega sonca je njen obraz zasijal, kot da mi želi s svojo blago lepoto povrniti vero v življenje.' O moj bog! Nikoli ni tako pisal! Jaz sem mu dajala moË za umetnost! Neka candra mu jo je kot vampir izsesala!« Vrgla je rokopis na mizico, si z dlanmi pokrila oËi in se zaËela tresti.

Uslužbencu ministrstva je postalo nerodno. Odkašljal se je in pojasnil, da je ta sveženj papirjev prinesla na ambasado v Gani neka ženska, ki ni hotela povedati svojega imena. Ko so jo vprašali, kako je prišel v njene roke, je rekla, da ga je našla na noËni omarici v nekem hotelu v Nigeriji. Ambasada je rokopis poslala na naše ministrstvo za zunanje zadeve, kjer ga je ena od tajnic zaËela brati in že po nekaj straneh vzkliknila: »To je Igor Hladnik!« Minister je odloËil, naj se rokopis posreduje avtorjevi soprogi.

Uslužbenec se je spoštljivo dvignil in se poslovil. »Nobenih novic o mojem možu?« ga je mama na pragu krËevito prijela za roko.

Evald Flisar N a z l at i ob a l i 12/13

Na zlati obali_prelom.indd 13

10/6/10 9:43 AM

Odkimal je in se spodbudno nasmehnil. »MogoËe boste našli odgovor v nedokonËani knjigi.« Toda mama ni zbrala poguma, da bi se lotila branja zgodbe o tem, kako se je njen pobegli mož potikal po Afriki (in morda še drugih celinah) z neznano žensko, verjetno dvakrat mlajšo od nje.

In kako je lahko rokopis pustil na noËni omarici hotela v Nigeriji?

To mu sploh ni podobno. Vse skupaj diši po zaroti, mraËni zaroti nevidnih sil, ki so bile na delu že takrat, ko je Ëez noË izginil. »Ne,« je rekla, »ne bom brala tega. Ti pa daj, Ëe hoËeš.« Ne samo, da je hotel, Marko je planil na nedokonËano knjigo.

Slog je bil drugaËen kot v oËetovih prejšnjih potopisih. Še vedno je bil nevtralen in filmiËen, z nizanjem besednih kombinacij, ki niso samovšeËno skakale v oËi, ampak so diskretno ustvarjale slike, gibanje, vizualno razkošje, dovolj natanËno, a hkrati dovolj nedoloËno, da si je bralec lahko ustvarjal lastne podobe, gledal svoj film. Hkrati je bila pripoved bolj umirjena, skoraj elegiËna, polna podrobnosti, ki so bile na videz odveË, a so s kumulativno moËjo ustvarjale ozraËje napetosti in skoraj neposredne resniËnosti; kot da bralec potuje z avtorjem; kot da se vse opisano dogaja njemu in z njim. Vse to so bile že znane odlike Hladnikovega stila, toda v tej knjigi jih je lahkotno, igrivo pripeljal do popolnosti. »eprav je bila to že tretja oËetova knjiga o Afriki, se je Marku zdelo, da ni še v nobeni zaËutil Ërne celine tako sveže in neposredno.

Je zasluge za to imela skrivnostna sopotnica? Na nobeni strani je ni predstavil z imenom, od zaËetka do konca je bila samo spremljevalka. Ni bila samo to, bila je tudi »moja duša, najdražja, vsevedka, lažnivka, užaljenka, trmoglavka, vampirka, pohotnica, vila, sestra, mamica, hËerkica, ljubkica, bubkica«. O sreËanju niti besede, o prvi fazi ljubezni niË, potovanje sta zaËela že kot ljubimca v Kamerunu,

Na zlati obali_prelom.indd 14

10/6/10 9:43 AM

nadaljevala v Nigerijo, Niger, Zgornjo Volto, Gano, skoraj natanËno po sledovih poti, ki jo je oËe opravil in o njej napisal knjigo že prej.

Kot da bi ga gnala nostalgija po izgubljenem Ëasu. Želja po vrnitvi v obdobje, ko je razumel manj, bil naivnejši, potoval sam.

Kot da je šel na pot le zato, da bi vse doživeto podaril svoji mladi, manj izkušeni spremljevalki.

Ob branju je Marko dobil obËutek, da je oËe na tem potovanju hotel biti še enkrat mlad, še enkrat pristno zaËuden nad vsem, še enkrat na zaËetku poti in odkrivanja vsega tistega, kar je v svojih knjigah že veËkrat opisal. In ko se je pripoved nepriËakovano ustavila sredi stavka (»Kar na lepem sva bila na smrt utrujena, hotela sva spati, spati −«), je bilo Marku popolnoma jasno, da se je zgodilo nekaj, kar je potovanje nasilno pretrgalo. Vsekakor nekaj, kar je pretrgalo zapis potovanja, morda najboljšo oËetovo knjigo, polno modrih prebliskov in vdane žalosti zrelega moža, ki bi rad bil spet mladeniË. In ki bi, Ëe bi to bil, morda potovanje in knjigo pripeljal do cilja.

Ob koncu branja je Marko sprevidel, da bi bila diplomska naloga o oËetovih potopisih brez nedokonËane knjige zgolj okrušek, farsa, negacija vsega, kar je oËe v življenju dosegel. Pred leti si je za cilj zadal, da se mu ne bo mašËeval, ker ga je zapustil, ne da bi mu (vsaj naknadno) povedal, zakaj, ampak bo nepristransko kot le mogoËe raziskal prave vzroke za oËetovo dejanje. Sprevidel je, da mora diplomo prestaviti.

Da mora najprej v Afriko. Da mora po sledovih oËetove poti (kot je oËe potoval po sledovih svoje prejšnje poti), do tja, kjer se je nekaj zgodilo.

Kjer se je zgodilo nekaj, kar je pretrgalo ne le oËetovo pot, ampak tudi njegovo knjigo o poti. In morda njegovo življenje.

Evald Flisar N a z l at i ob a l i 14/15

Na zlati obali_prelom.indd 15

10/6/10 9:43 AM

M a r ko , S i lv i j a , P e t e r

P

red njim so sedele tri Ërne lepotice iz Londona. Ena od njih se je na atenskem letališËu preoblekla in je zdaj našminkana sedela pred Markom v obleki, ki so jo na gosto krasile srebrnkaste plošËice.

Na strop so metale rešeto svetlobnih lis. Takoj po vzletu je nag­nila sedež nazaj in Marku skoraj zdrobila kolena. Na njegovo pritožbo je prezirljivo sunila z glavo in zasikala: »Tsssssss.« Z lesenim glavnikom si je zaËela Ëe­sati žiËnate lase naravnost v njegove oËi. Ko se je po­Ëesala, si je zaËela natikati umetne trepalnice. VeËina potnikov je ugasnila luËi in zadremala, letalo je grmelo Ëez Saharo proti ekvatorju, ona pa se je liËila, kot da jo na cilju Ëaka afriški princ. LuË nad njenim sedežem je sijala Marku v oËi.

Na drugi strani prehoda je sedel mlad Italijan. Trudil se je, da bi dekleta zapletel v pomenek. Ker ni znal angleško, je krulil kot prašiË, se pijano pa­Ëil in dekletom vsiljeval napol prazno steklenico vi­skija. To je poËel brez uspeha cele tri ure. Potem se je nekoliko unesel, kajti letalo je zaËelo poskakovati in si je moral zategniti pas. Proti jutru, ko je bila v steklenici samo še kaplja pijaËe, se je znova lotil prašiËjega snubljenja. Toda le­talo se je

Na zlati obali_prelom.indd 16

10/6/10 9:43 AM

zaËelo spušËati proti Lagosu. Italijan je povlekel glavo nazaj in se trikrat pokrižal.

SpušËali so se skozi težke deževne oblake. Pod njimi so se prikazali z meglicami pokrito ze­lenje, motno in otožno, pa nasadi palm, strehe iz valovite ploËevine in hiše, ki so bile videti majhne, trhle in razmetane brez vsakega reda. Marka se je polotil obËutek, kakršnega je v svojih knjigah veËkrat opisal oËe. Da tuji svet na prvi pogled obeta manj, kot je upal. Da se je v priËakovanju uštel in je potovanje zanimivo samo do trenutka, ko se zaËne.

Vedel je, da je to le obrambni mehanizem. Z lažnim za­gotovilom, da je neznani svet brez posebnosti, si je skušal ohraniti moË in pogum, da vstopi vanj.

VeËina potnikov je zapustila letalo v Lagosu. Nazad­nje so tudi druge pregnali s sedežev; treba je pregle­dati gume in poËistiti, so dejali; poËakajo naj v Ëakalnici. »akali so pol ure, uro, še pol ure.

Zamuda se je spremenila v živËno moro. Marko se je zapletel v pomenek z belcem srednjih let, za katerega je bil prepriËan, da je Francoz. Bil je Grk. Rekel je, da že osemindvajset let živi v Duali kot poslovnež. Kakš­ne vrste, si ga Marko ni upal vprašati. Rekel je, da prebije vsako leto šest mesecev v Kamerunu, šest pa v Ate­nah, kjer živi žena z otroki. »Afrika za ženske ni najprimernejša,« je dodal.

Potem so odleteli naprej. Grk je bil poleg Marka edini, ki je letalo zapu­stil v Duali; vsi drugi so nadaljevali pot v Kinšaso. Po izstopu iz hlajene notranjosti ju je objela tako vroËa vlaga, da je Marko že po dveh korakih zaËel omedlevati. »Pas de visa?« se je zaËudil brkat policist, ki ju je priËakal sredi prazne dvorane. Grk je zaËel po francosko nekaj pojasnjevati. Policist, ki je imel za pasom pištolo, je prelistaval Markov potni list in odkimaval. »Zakaj nimate vizuma?« je vprašal Grk. Marko je požrl

Evald Flisar N a z l at i ob a l i 16/17

Na zlati obali_prelom.indd 17

10/6/10 9:43 AM

slino in odvrnil: »Ker so mi na ambasadi v Londonu zagotovili, da ga lahko dobim tukaj.« Grk je prevedel. Brkati debelinko se je namrdnil, odkimal in vr­gel Markov potni list pred kolega, ki je sedel za pultom. Ta je v potni list zaËel pritiskati peËate in nekaj zapisovati. Grk je vztrajno govoril naprej: da sta z Markom prijatelja, da je pripravljen jamËiti zanj. Brkati policist se je raz­srdil; surovo je zgrabil Grka za laket in ga zaËel pehati proti izhodu. »Monsieur, vou c'est resident,« je rekel. In potem še nekaj, kar je zvenelo kot: ne vtikajte se v zadeve, ki vas niË ne brigajo.

Brkati debelinko se je prizibal nazaj in srepel v Marka, kot da ga hoËe pri priËi obesiti. Njegov brezbrižni kolega je vrgel potni list na pult. Marko je iztegnil roko, da bi ga pobral, a debelinkova roka je bila hitrejša. Po­mignil je Marku, naj mu sledi. Odvedel ga je proti stopnišËu, ki je peljalo iz zgradbe in nazaj do letala.

Brez be­sed, brez vprašanj ga meËejo ven? Kam pa naj gre­? Tako zelo je bil zmeden, da je capljal za policistom kot oštet šolar. Vsi njegovi naËrti, kako se bo raztrešËil, Ëe se zgo­di kaj takega, kako bo brcal in se valjal po tleh, so se mu zdaj, ko se je dogajalo nemogoËe, zdeli otroËji. Vsaj ugovarjati moram, je pomislil. Vsaj malo moram biti podoben oËetu. Toda tam, kjer je oËeta spodnesla jeza, je bil Marko previden; tam, kjer je oËeta prevzela strast, se je Marko predal refleksiji.

Tedaj je policist zavil na desno; namesto proti izhodu se je napotil proti zastekljenemu uradu. Vstopil je in Marku velel, naj poËaka pred oken­cem. Izvlekel je velikansko »Ërno knjigo« s sezna­mom lopovov, tolovajev, vohunov, izdajalcev, plaËancev, goljufov, tihotapcev in teroristov, ki bi jih kamerunska policija rada spravila za zapahe. Po izrazu sodeË, je bil skoraj prepriËan, da bo v tej drušËini odkril tudi Markovo ime. Ko je videl, da mu Marko skozi okence

Na zlati obali_prelom.indd 18

10/6/10 9:43 AM

gleda pod prste, mu je osorno velel, naj stopi proË. Ni­Ëesar ni našel.

MogoËe zato, ker je gledal pod K. »e bi gledal pod H, bi morda odkril ime Igorja Hladnika.

Policist je položil potni list na pult. Marko je hlastno poiskal strani s svežimi peËati in odkril, da je dobil vizum za dvajset dni!

Po­licist se je kar na lepem Ëloveško nasmehnil. Marko mu je nagonsko ponudil ro­ko. Ni je odklonil. Stresel jo je in Marku pokazal pot do carine. Ko se je ta omotiËen od olajšanja opotekel v sosednjo dvorano, ga je tam Ëakal celo prizadevni Grk. Marko je pohitel k njemu, da bi mu hvaležno stis­nil roko. Grka je obdajala gruËa Ërnih fantov. »Ste prišli brez prtljage?« je vprašal. »Samo to so po­slali z letala.« In je pokazal svoj kovËek.

Bilo je, kot da se je tkivo telesa raz­vezalo. Kot da so kosti razpadle. Že v Atenah je Marka ob pregledu prtljage spreletel obËutek, da se poslavlja od nje. Toda ni se mu zdelo mogoËe, da se mu bo zgodilo to, kar se je v nedokonËani knjigi zgodilo oËetu!

Mlad letališki uradnik je zahteval prtljažni listek. Primerjal ga je z nalepko na Grkovem kovËku in listek vrnil Marku. »NapaËna nalepka,« je rekel.

Ne, je Marko zaËel pojasnje­vati; na Grkov kovËek so dali nalepko v Atenah, na njegovo prtljago pa v Londonu! Njegov glas je v napol praznem prostoru odmeval tako prepir­ljivo, da je vznemiril celo njega samega; navsezadnje ne more valiti krivde na Ëloveka pred sabo. Uradnik se je skozi stekleno steno ozrl proti letalu. »MogoËe so na vašo prtljago poza­bili.« Marko je stekel proti stopnišËu. (Enako je storil oËe v nedokonËani knjigi.) Uradnik, ki ni maral tvegati svojega dostojan­stva, mu je, parfumiran in zlikan, sledil z gosposkimi koraki. Ob vznožju

Evald Flisar N a z l at i ob a l i 18/19

Na zlati obali_prelom.indd 19

10/6/10 9:43 AM

stopnišËa je Marko videl, da na letalu pravkar zapirajo prtljažna vrata. Zavpil je in divje mahal z rokami. »Prtljaga,« je zasoplo kriËal in kazal k odprtini, »mo­ja prtljaga!« Uradnik ga je konËno le do­hitel. Dva nakladaËa sta splezala nazaj v prtljažni prostor in zaËela brez prave volje šariti med kovËki, balami in tor­bami. »ez pol minute sta bila spet na tleh. Prtljage ni. »Kako je ni?« se je razburil Marko. »V Atenah so jo na­ložili, mora biti!« Uradnik mu je sve­toval, naj spleza v prtljažnik in sam pogleda.

(Natanko to so svetovali oËetu.)

Marko je splezal na kovinski okvir prtljažnega voziËka, se prijel za rob odprtine in se kot opica zavihtel v trebuh letala. Med kovËki, za­boji in potovalkami ni bilo niti sledu o njegovem na­ hrbtniku in platneni torbi. Zagnal se je v skla­dovnico in jo brezobzirno razmetaval in prekladal, ne da bi se zmenil za prah in umazanijo; postal je histeriËen. Nekateri kovËki so bili pretežki, da bi jih dvignil ali odrinil; splezal je Ëeznje, da bi videl, kaj je pod njimi. Ko je zdrsnil na drugo stran, se je vsa ne­spretno razrinjena prtljaga zrušila in ga pokopala v kot med stropom in steno prtljažnika. Zaman se je trudil, da bi se izkopal. Popadel ga je strah, da bodo vrata iz kakšnega afriškega razloga zaloput­nili in bo letalo vzletelo z njim v prtljažniku. »Halo,« je zaËel vpiti. »Na pomoË!« Slišal je razburjene glasove in smeh. Dolgo se nihËe ni pojavil.

KonËno je skozi reže med kovËki zagledal letališkega uradnika, ki se je zavihtel v notranjost, da bi videl, kaj se dogaja. Z združenimi moËmi sta zrinila kovËke in zaboje nazaj proti steni. Markove prtljage ni bilo. Ali pa je ležala pod zaboji, ki so bili pretežki, da bi jih dvignila. Drug za drugim sta skoËila na tla. »Prtljaga mora biti v letalu,« je Marko trmasto ponavljal.

Na zlati obali_prelom.indd 20

10/6/10 9:43 AM

Uradnik je skušal najti pilota, a ta je že ogreval motorje in ni hotel iz kabine. Pojavil se je pilotov pomoËnik. Zbrala se je gruËa ljudi, izbruh­nili so glasni prepiri v francošËini. Nazadnje je pilotov pomoËnik izjavil, da ga zadeva ne briga, da mora letalo naprej in da naj se umaknejo.

Ko sta se Marko in uradnik vrnila v letališko zgradbo, si je Grk zaËudeno ogledoval prašne madeže na Markovih hlaËah in srajci.

Potem je rekel, da se mu silno mudi, Ëe paË ni prtljage, mu ne more pomagati − in že ga ni bilo veË. Marko se je spomnil stavka iz oËetove knjige: »NajveËja napaka, ki jo zagreši popotnik po svetu, je prepriËanje, da so drugi željni njegove družbe tako kot on njihove.« Za Grka to ni bila pustolovšËina, vraËal se je domov.

Uradnik je izpolnil prijavo o izgubi prtljage in obljubil, da bo takoj poslal telegram v Atene, Lagos, London, Kinšaso. »e se prtljaga pojavi, preden Marko odide iz Duale, jo lahko dvigne; Ëe ne, jo bo treba poslati tja, kjer so jo naložili. Svetoval je Marku, naj se takoj zapelje v mesto in obišËe urad letalske družbe; po zakonu so mu dolžni izplaËati odškodnino. »Vem,« je rekel Marko. (Natanko to so svetovali oËetu.)

Ozrl se je skozi stekleno steno. Videl je mehkozeleno, moËvir­ nato, zamegljeno džunglo, ki je objemala letališËe. Bil je v Afriki.

Brez zdravil, brez spalne vreËe, brez plinskega gorilnika, brez sandal. Predvsem pa brez tipkopisa nedokonËane knjige. V naramni torbi so mu ostali samo potni Ëeki, fotografski aparat in povratna vozovnica.

Lastnik hotela Foyer des Marines je bil mlad Francoz. Ko je ugotovil, da Marko ne govori francosko, se je obregnil: »Pas de cham­ bre.« Videl je, da se Marko obotavlja. Povzdignil je glas in toliko da mu ni ukazal, naj se pobere: »Gospod, vse sobe so zasedene!« Potisni

Evald Flisar N a z l at i ob a l i 20/21

Na zlati obali_prelom.indd 21

10/6/10 9:43 AM

si jih v gobec, je pomislil Marko in se vrnil k taksiju na dvorišËu.

Sklenil je poskusiti še v protestantskem misijonu.

Ta je stal sredi nasada palm in mangovcev na majhni vzpetini nad pristanišËem ob reki Vourri. Marko jo je nemudoma prekrstil v Worry. Tudi tukaj so bile vse sobe polne. Lahko bi se zapeljal v hotel Akwa Palace in si privošËil vsaj minimalno udobje, toda z denarjem, ki ga je prinesel s seboj, je moral ravnati zelo gospodarno.

Za Foyer des Marines in protestantski misijon se je odloËil, ker je v obeh prespal tudi oËe. Napol je upal, da bo morda odkril kakšno sled, spoznal koga, ki se oËeta spomni, morda dobil isto sobo kot on.

Sklenil je, da bo v obeh še enkrat poskusil naslednji dan. Za prvo noË pa se bo zadovoljil s hotelom Hamarili, ki ga je predlagal taksist. Soba s šklopotajoËim ventilatorjem, ki je grozil, da bo vsak trenutek trešËil na tla, je bila majhna in prežeta s strupenim vonjem.

V njej ni bilo drugega kot nizko, iz grobega lesa zbito ležišËe s tanko vzmetnico in brez posteljnine, zraven pa ozka majava mizica, na kateri je stala svetilka s pregorelo žarnico. »V odsotnosti boljšega slabo postane dobro,« se je spomnil oËetovih besed in se pogreznil v spanec.

Ob treh se je kljub oslabelosti dvignil s pograda in se odpravil v urad letalske družbe. SredišËe Duale je bilo ob tem Ëasu tiho.

Trgovine so bile zaprte. Sonce je mehËalo asfalt na ulicah. Tam ni bilo nereda, umazanije in Ëloveške zmede, ki ga je ohromila na poti od letališËa. Možje so nosili zli­kane hlaËe, bele srajce in zlošËene Ëevlje. Dekleta so bila našminkane, po francosko obleËene gospo­ diËne. Pred uradom letalske družbe je vonj Afrike zaËasno prepustil mesto parfumiranemu ozraËju tropskega butika.

Vrata so bila odprta, v uradu pa nikogar. Marko je sedel in Ëakal.

Zunaj na ploËniku sta klepetali lepo obleËeni gospodiËni. »ez nekaj Ëasa je ena pogledala na zapestno uro in se zdrznila. Kot bi

Na zlati obali_prelom.indd 22

10/6/10 9:43 AM

mignil, sta obe prišli v urad in se usedli. Nista bili stranki, bili sta uslužbenki. Ura je bila štiri, urad je bil zdaj odprt. Tista, ki se je usedla za mizo, je bila sicer mlada, a materinsko težka; ni bila neprivlaËna, a mesenost ji je dajala vtis okornosti. Pošarila je po papirjih na mizi in jih nekaj Ëasa prekladala s takšno resnobo, kot da naËrtuje vo­jaško ofenzivo.

Ko ji je Marko pod nos pomolil prijavo o izgubljeni prtljagi, ji je na obraz legla tesnoba. »Tsssssss,« je tlesnila z jezikom. S pogledom je poplesala po obrazcu, potem se je vrnila k prekladanju papirjev. »Govorite angleško?« je vprašal Marko. »No!« je odkimala tako užaljeno, kot bi jo obdolžil kaznivega dejanja. Tesnoba na njenem obrazu se je stopnjevala; ne samo da ji je hotel pokvariti popoldan z nesramnim papirjem o izgubljeni prtljagi, celo francosko ni znal. Dvignila je prijavo, jo preletela in jo vrgla nazaj na mizo. »ez minuto ali dve jo je znova dvignila, preletela in znova vrgla na mizo.

Bilo je oËitno, da ji Marko ne ugaja, da ji ne ugaja papir, s katerim ji je drznil pokvariti dan, in da bi tisti trenutek mnogo raje bila v peklu kot za delovno mizo. V dobri minuti je v razmerje, ki bi mo­ralo ostati uradno, navlekla toliko Ëustvenih uteži, tako šaro predsodkov, bojazni in komplek­sov, da izgubljena prtljaga ni bila veË poglavitni problem, ampak samo nekakšna os, okoli katere naj bi se vrtela igra za osebni prestiž. Takšne konfrontacije se je Marko bal, saj jo je oËe veËkrat opisal v svojih knjigah. Toda ni se ji mogel izogniti; gospodiËna je bila tista, ki je doloËila igro.

Zahtevala je letalsko vozovnico. Pregledala jo je z oËitnim upanjem, da bo v njej odkrila napako ali vsaj pomanjkljivost. Trikrat jo je obrnila v roki in si v stiski ogledala celo njen hrbtni del. Ni je podala nazaj, ampak jo je vrgla na mizo, kot da se zneblja neËesa umazanega.

Evald Flisar N a z l at i ob a l i 22/23

Na zlati obali_prelom.indd 23

10/6/10 9:43 AM

»Možnosti so tri,« je naposled rekla. »Prva, da vam damo nekaj denar­ja.« »In drugi dve?« je vprašal Marko.

Zmedla se je, kar na lepem ni vedela, kaj naj stori. Z nekakšno ihto se je lotila telefona in izmenjala nekaj besed s kolegico pri sosednji mizi. Telefon ni delal, še enkrat je klicala, menda Alitalio, da bi dobila koga, ki bi govoril an­gleško. Obnašala se je, kot da Marka sploh ni v pisarni; Ëeprav je bil tam že deset minut, je še vedno Ëakal, da mu pogleda v oËi.

V urad je prišel moški srednjih let. OËitno je bil tam zaposlen.

Na poti k vratom v ozadju je mimogrede omenil, da je dopoldne prispelo sporoËilo o prtljagi, ki je pomotoma ostala v Lagosu in jo bodo Nigerijci s prvim letalom poslali v Dualo. SvinËena teža se je Marku iztoËila iz telesa. »Voilà,« je rekla gospodiËna in se mu konËno zazrla v oËi.

Pravzaprav je Marko tak razplet priËakoval. Ko se je znašel na tirnicah nedokonËane knjige, se mu je zdelo skoraj nujno, da se oËetova zgodba ponovi tudi v tej podrobnosti. Toda ob misli, da utegne na poti doživljati predvsem stvari, ki so se dogodile oËetu, mu je srce zalila tesnoba. Hotel je potovati tudi zase. Ni hotel ostati ujetnik oËetove knjige.

V letališki avli ni vedel, kam naj se obrne. Majhen debelinko, ki je opazil njegovo zadrego, ga je odvedel do urada za izgubljeno prtljago. Vrata so bila zaklenjena. »PoËakaj,« je de­jal debelinko in nekam odhitel. LetališËe je bilo tiho in zapušËeno, nikakršnega navala, nikjer nobenih vrst, nobene gneËe. Od nekod se je pojavil dolgouh fant in Marka priliznjeno vprašal, ali je mogoËe on »tisti gospod, ki je izgubil prtljago«. Marko je prikimal. Dolgouhec ga je odvedel do zastekljenega skladišËa,

Na zlati obali_prelom.indd 24

10/6/10 9:43 AM

kjer je Marko že dopoldne videl do stropa segajoËo grmado kovËkov in potovalk. Pritisnil je nos ob prašno steklo.

Prvo, kar je za­gledal, je bil njegov nahrbtnik. In drugo? Njegova torba!

ObroË, ki mu je stiskal srce, je popustil tako hitro, da mu je srce podivjalo. »Oh!« je rekel s širokim nasmehom in se pograbil za prsi.

Tedaj se je od nekod pojavil debelinko in se zaËel znašati nad dolgouhim fantom. Marka je zaËel su­rovo pehati nazaj v smer, od koder je prišel. Dolgouhec je ugovarjal, zaËela sta se prerivati in suvati. Nazadnje mu je debelinko zadal dobro merjeno brco.

Urad za izgubljeno prtljago je bil odprt, v njem je sedel okravaten uslužbenec. Najprej mu je Marko mo­ral izroËiti prijavo o izgubi, šele potem je uslužbenec iz miznega predala potegnil velik šop kljuËev. Med potjo do skladišËa je dolgouhi fant Marku prišepnil, da mora biti previden; ko se vrata odpro, bodo sku­šali vsi pograbiti njegovo prtljago in z njo pobegniti.

In res: kakor hitro je uslužbenec odklenil vrata, so se debelinko, dolgouhi fant in še en fant, ki je oËitno prežal v bližini, zagozdili mednje kot raz­jarjeni biki. Marka so potisnili ob steno ter planili nad nahrbtnik in torbo; dolgouhi fant je dobil še eno brco, potem še krepko zaušnico. A nazadnje mu je vendarle uspelo, da se polasti torbe. Debelinko se je sopihajoËe vpregel v nahrbtnik. »PoËakajta,« je Marko hitel za njima, »kaj je to, kaj se dogaja?« Trudil se je, da bi jima iztrgal prtljago iz rok. Pro­seËe se je oziral k uslužbencu, ki je mirno in dostojanstveno korakal za njimi. Debelinko in dolgouhi fant sta prt­ljago položila na nizko klop, umaknila pa se nista; ostala sta ob svojih zakladih in odrivala radovedneže, ki se jih je mahoma zbrala cela množica.

Carinika je zanimalo, kaj je v nahrbtniku. Marko ga je razvezal in carinik je z obema rokama pošaril po vsebini. Vratovi so se zvijali in

Evald Flisar N a z l at i ob a l i 24/25

Na zlati obali_prelom.indd 25

10/6/10 9:43 AM

iztegovali, izbuljene oËi so se lepile na carinikove prste, kot da bodo vsak Ëas namesto majice ali spodnjih hlaË izvlekli kaj nepopisnega, denimo Ëloveško glavo. In kaj ima v torbi? je vprašal carinik. Spalno vreËo in zdravila, je rekel Marko. Segel je, da bi torbo odprl, toda carinik je pokimal in s kretnjo nakazal, da lahko gre.

Na radovedne obraze je leglo razoËaranje. Uslužbenec mu je ponudil obrazec. Marko je podpisal, da je prejel prtljago. A še preden je prav kon­Ëal, se je cirkus ponovil. Zdaj se za nahrbtnik in torbo nista bojevala samo debelinko in dolgouhec; od vseh strani so se iztezali krempljasti prsti; v zmešnjavi je Marka nekdo po nerodnosti brcnil v pišËal, nekdo mu je stopil na nogo, nekdo ga je s komolcem sunil v ledvice. »Nehajte,« je zavpil, »nehajte!« Tolpa je onemela. Uslužbenec, ki je že odhajal, se je obrnil, da bi videl, zakaj kriËi. »Povejte mi, kaj se dogaja,« je terjal Marko. »Zakaj se ti ljudje tepejo za mojo prtljago?« Uslužbenec se je glasno zasmejal, se obrnil in šel naprej.

Približal se je starejši Ërnec v suknjiËu in s klobukom na glavi. »NihËe vam noËe ukrasti prtljage. Ti fantje so nosaËi.« Debelinko je pograbil nahrbtnik, dolgouhec pa torbo. In že sta hitela ven in proti vogalu, kjer so Ëakali taksiji. Dolgouhec je zaËel Marka nagovarjati, naj ga odpelje s sabo, vodil ga bo, mu povedal, kako in kaj, kajti v mestu je dosti goljufov in roparjev. Marko bi mu najraje še sam primazal zaušnico. »TisoË frankov,« je rekel prve­mu taksistu, »niË veË.« Taksist se je kislo podržal, ugovarjal pa ni. Marko je debelinku izroËil dvesto frankov in dejal, naj si jih razdeli z dolgouhcem. »Gospod,« ga je debelinko nenadoma zaËel vikati, »to je premalo, morate mi dati vsaj dvakrat toliko!« Marku pa je bilo nenadoma vseeno, ali koga osreËi ali ne. Tssssss,

Na zlati obali_prelom.indd 26

10/6/10 9:43 AM

je v mislih sunil z glavo. Skozi okno od­hajajoËega taksija je videl, da je dolgouhec, ko je iztegnil roko proti debelinku, namesto polovice denarja dobil še eno brco.

Naslednji dan sta v Duali pristala Peter in Silvija. Najela sta obtolËen taksi in se odpeljala proti mestu. Na obeh straneh ceste so stale iz lesa ali blata narejene kolibe, napol razpadle, nedograjene ali trajno zanemarjene, z vhodi brez vrat ali z vrati, ki so napol polomljena nemarno visela s teËajev. Iz sten, blatnih luž, gnojnice in kupov smeti pred vrati je vlažno vel topel vonj po umazaniji, zaËimbah, iztrebkih, gnilem sadju in znoju. »ebri, lonci, košare, samokolnice, motorna kolesa, avtomobilske gume, vse to je v popolnem neredu ležalo v prahu ali blatu. Tu je Ëepela ženska in prodajala obupno zaudarjajoËe posušene ribe, tam je nekdo na kupu vijakov popravljal kolesa. Ljudje, živali, motorji, avtomobili, vse je vrvelo v brezglavem neredu.

Poslopje protestantskega misijona je stalo sredi nasada palm in mangovcev na majhni vzpetini nad pristanišËem ob reki Vourri. »Sobo bi radi?« so se misijonarji zaËudili in si ju radovedno ogledali. Žal, so odkimali. Peter je potožil, da sta silno utrujena; imajo morebiti kot, kamor bi se lahko za nekaj Ëasa ulegla?

Sprožil se je silen prepir, nekateri so bili za, drugi proti; soba je, sobe ni. Nazadnje je umirjen možiËek, ki je bil gotovo upravnik, dejal, da sobo imajo, cena je dva tisoË frankov, vendar morata poËakati eno uro. Z veseljem in bog naj ohrani protestante, je rekel Peter.

Silvija ni rekla niË. Zvrnila sta se na oguljen kavË v dnevni sobi in se zasesala vsak v svojo steklenico kokakole. Svet ni bil veË tako neprijazen; pred vrati je stal hladilnik s steklenicami osvežilnih pijaË.

Opoldne ju je eden izmed strežnikov odvedel v sobo, ki je bila v pritliËju na vogalu zgradbe. Zunanje stene so bile sezidane v obliki

Evald Flisar N a z l at i ob a l i 26/27

Na zlati obali_prelom.indd 27

10/6/10 9:43 AM

rešetke. Linice so bile vgrajene poševno, tako da se od zunaj ni dalo videti v notranjost, iz sobe pa sta brez težav videla ven. Tla so bila betonska; nad posteljama je visela zašËitna mreža proti komarjem; žimnice so bile tanke in ugreznjene. V kotu sosednjega prostora, ki je bil enako velik kot soba, je iz prhe poËasi kapljala mrzla voda.

Vrata je bilo mogoËe zakleniti šele potem, ko si jih s krepko brco pošteno zaprl. StranišËe − javno, saj so ga uporabljali tudi ljudje s ceste − je bilo za vogalom. Po ploËniku, ki je obdajal poslopje in zadrževal bujno travo, so skakali in se plazili ogromni kušËarji.

Peter je, kot da je to najnujnejša stvar na svetu, iz nahrbtnika potegnil knjigo Igorja Hladnika Beli jahaË, Ërni konj. Skoraj mrzliËno je listal po njej in zaËel Silviji ne brez opaznega užitka posredovati najgnusnejše informacije o kraju, v katerem sta se znašla. Kako iz preprog v hotelu Akwa Palace v Duali pogosto poženejo gobice.

Kako na poboËjih vulkana Kamerun, ki štrli nad oblake šestdeset kilometrov od Duale, redno pade veË kot deset tisoË milimetrov dežja, enajstkrat veË kot v deževni Angliji. Kako v okolici Duale in ustja reke Vourri leži zlovešËe moËvirje, v katerem se kotijo roji malarijskih komarjev in brenËeËih muh. Kako iz blatne vode puhti megliËast smrad, nad vsem pa Ëemi dušeËa vroËina. In kako je Kamerun znan kot pazduha Afrike … »Zakaj to poËenjaš?« ga je vprašala Silvija. »Kaj?« se je zaËudil. »NiË,« je odvrnila.

Nadaljeval je z užitkom, ki se ji je zazdel celo veËji kot prej. Kako je Duala polna nasprotij: na eni strani umazanija, oguljenost, revšËina, na drugi francoski šansoni, francoski filmi, francoske restavracije, v katerih domaËa birokratska in poslovna elita uživa uvoženo francosko vino. Na eni strani nered kolib in blatnih tržnic, na drugi butiki in supermarketi z osupljivo izbiro sirov, salam, konzerv in

Na zlati obali_prelom.indd 28

10/6/10 9:43 AM

celo sladoleda, kar vse prihaja po zraku iz Pariza. In kako je Duala mesto prekupËevalcev, ki za piškave zneske odkupujejo zelenjavo in sadje na severu in ga za devize izvažajo v sosednji Gabon, medtem ko ga doma primanjkuje.

In kako je hkrati Duala mesto misijonarjev …

S tremi od njih sta uro pozneje sedela za mizo v jedilnici protestantskega misijona. Lopute lenega ventilatorja so jim hladile potne tilnike. Kosilo se je Silviji zdelo presenetljivo okusno: mrzle ribice, zaËinjena mešana zelenjava, sladke riževe palaËinke. Sklede so druga za drugo opravile krog. Vsakdo je pri nalaganju na krožnik zadnjo žlico nekoliko potehtal in z oËmi švignil po drugih krožnikih, da si ne bi odmeril preveË. Peter je bil tako laËen, da bi najraje vse sam pojedel. A to je bila samo grešna misel, saj mu Silvija ne bi nikdar odpustila, Ëe bi se v družbi misijonarjev obnašal drugaËe, kot se spodobi.

Ampak zakaj se ne bi, se je v njem porodila uporna misel. Navsezadnje so bili misijonarji tisti, ki so kolonizirali Afriko, ki so osvojili in vklenili afriško dušo. Dosegli so nekaj, kar je v zgodovini brez primere: plemenom, katerih bogovi so nagrajevali drznost in bojevitost, so vcepili vero v boga, ki nagrajuje pokornost in muËeništvo. Kako prikladno!

Spomnil se je podatkov, ki jih je našel v Hladnikovi knjigi. Da je bilo po drugi svetovni vojni v Afriki južno od Sahare štiri tisoË petsto ameriških misijonarjev. Da so AmeriËani po vojni porabili za misijonarsko delo v Afriki deset milijonov dolarjev na leto. Da so si tudi katoliËani odrezali kos pogaËe, zlasti v nekdanjem belgijskem Kongu …

Misijonarji, s katerimi sta kosila, so se zapletli v pomenek, iz katerega sta bila izkljuËena ne le zato, ker so govorili francosko,

Evald Flisar N a z l at i ob a l i 28/29

Na zlati obali_prelom.indd 29

10/6/10 9:43 AM

Evald Flisar Na zlati obali 2010

Foto: Igor Modic

Blaž Lukan Sentence o dihanju

Na zlati obali_oprema.indd 1

Vladimir P. Štefanec Odli»en dan za atentat

S

in, ki v Afriki išËe oËeta, dva para, ki išËeta možnost skupne poti, in tretji, ki odloËilno vpliva na dogajanje in povezuje vse vpletene, potujejo po sledovih poti, ki jo je pred njimi opravil znani potopisec Igor Hladnik. Ta je skrivnostno izginil in edino, kar je ostalo za njim, je rokopis nedokonËane knjige. Skoraj nobena stvar v tej usodno prepleteni afriški zgodbi ni to, kar se zdi na prvi pogled. Skrivnosti, med njimi neukrotljiva moË sle, da bi življenje obvladali, namesto da ostajamo njegova igraËka, se razrešijo šele na koncu, ko se navidezni drobci retrospektivno sestavijo v presenetljivo celoto.

Sledovi so peljali v preveË smeri in povsod jih je hitro zmanjkalo. MogoËe je oËe mrtev, mogoËe blodi po afriških savanah in džunglah kot zblazneli Ahasver v iskanju cilja, ki ga ne more doseËi, ker ga ni znal definirati. Tudi o njegovi sopotnici ni bilo zanesljivih podatkov. Morda sta koga užalila, morda se jima je kdo mašËeval, morda so ju ubili, zastrupili. »Afrika spremeni Ëloveka,« je oËe zapisal v zadnjem poglavju nedokonËane knjige. »Razkrije mu njegove temne plati, dovoli jim splavati na površje. »loveka spodbudi k akciji ne glede na posledice. Premami ga, oËara, zaËara.«

Evald Flisar Na zlati obali

Evald Flisar (1945). Študiral primerjalno književnost v Ljubljani, angleški jezik in literaturo v Londonu, psihologijo v Avstraliji. Svetovni popotnik (prepotoval veË kot 80 držav), voznik podzemnega vlaka v Sydneyju, urednik, pisec radijskih iger in TV-dram za BBC, pisec scenarija v Hollywoodu, predsednik Društva slovenskih pisateljev (1995—2002), od leta 1998 glavni urednik osrednje slovenske literarne revije Sodobnost. Avtor desetih romanov (pet nominiranih za kresnika, trije med finalisti), dveh zbirk kratke proze, treh potopisov, zbirke esejev in dveh knjig za mlade (prva nominirana za desetnico, druga za veËernico). Avtor trinajstih dram (šest nominiranih za Grumovo nagrado, dvakrat prejel Grumovo nagrado). Prejemnik nagrade Prešernovega sklada za prozo in dramatiko. RazliËna njegova dela so prevedena v 31 jezikov. Prvi in doslej edini slovenski dramatik, ki ga redno uprizarjajo na svetovnih odrih. V letu 2011 bodo njegove drame na repertoarjih poklicnih gledališË v Avstriji, Egiptu, Indiji, Indoneziji in na Japonskem. Avtor kultnega in najbolj branega slovenskega romana po drugi svetovni vojni, »arovnikov vajenec.

Osma izdaja je izšla v okviru projekta Ljubljana — svetovna prestolnica knjige 2010. Dvajset let je preživel na tujem, najdlje v Londonu, od leta 1990 živi pretežno v Ljubljani. SreËni oËe triinpolletnega sinËka.

Cvetka Lipuš Pojdimo vezat kosti

Mihaela Hojnik Malo»udnice Vinko Möderndorfer Tavanja Ciril Zlobec Tiho romanje k zadnji pesmi Evald Flisar Na zlati obali

24,94 €

10/14/10 12:55 PM