Ni casa za smrt by Mozaik knjiga

Naslov izvirnika: Devil May Care © Ian Fleming Publications Ltd, 2008 © za slovensko izdajo Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2009. Vse pravice pridržane.

Prevedel Damir Milinović

ČASA ZA

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: www.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.111-312.4 FAULKS, Sebastian Ni časa za smrt / Sebastian Faulks ; [prevedel Damir Milinović]. - 1. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2009. - (Zbirka Krimi / Mladinska knjiga) Prevod dela: Devil may care ISBN 978-961-01-0820-7 243538688 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

SMRT

Sebastian Faulks kot Ian Fleming

V spomin Iana Fleminga In Faliju Vakeelu, ki mi je predstavil Bonda, ko sva bila šolarja

smer Leningrad, Helsinki

Moskva

Volga

Gorki

Kazan

Čeljabinsk

Zlatoust-36 (Trehgorni)

ga Vol

Don

Ur al

Don

Stalingrad

ZSSR Astrahan

Aralsko jezero Fort-Ševčenko

Čr no

o zer

je sko spij

rje

TURČIJA

Nošahr Elburs

Teheran Dasht-e Kavir Da

IRAK Isfahan

Jezd S

IRAN V

Pe rz

ijsk

milje kilometri

AFGANISTAN sht

-e

Lu t

Zabol Kerman

Zahedan Bam

ali

v Omanski zaliv

1. Na preži

V Parizu je bil moker večer. Dež je neusmiljeno pljuskal po skrilastih strehah velikih bulvarjev in po majhnih mansardah v Latinski četrti. Pred hoteloma Crillon in George V so vratarji z žvižgi iz teme klicali taksije, nato pa z dežniki hiteli h gostom, zavitim v krzno, in jih spremljali do avta. Ogromen odprt prostor trga Place de la Concorde se je v nalivu svetlikal črno in srebrno. V Sarcellesu, na skrajnem severnem robu mesta, je Jusuf Hašim stal v zavetju nadhoda. To ni bil eleganten lok mostu Pont Neuf, kjer so se zaljubljenci stiskali na suhem, pač pa dolga betonska galerija, s katere so se cenena vrata s številnimi zapahi odpirala v mračne trisobne appartements. Gledala je proti zelo prometnemu odseku hrupne ceste N1 in se je držala osemnajstnadstropne stanovanjske stolpnice. Ob pogledu na zgradbo, ki jo je arhitekt poimenoval L’Arc en Ciel, Mavrica, so ljudi celo v tem zloglasnem okrožju obhajale hude slutnje. Po šestih letih boja proti Francozom, je Jusuf Hašim končno zbežal iz Alžirije. Umaknil se je v Pariz in si poiskal stanovanje v nebotičniku Arc en Ciel, kjer so se mu čez čas pridružili njegovi trije bratje. Ljudje so pravili, da si samo rojeni v 9

zlovešči stolpnici upajo stopati po njenih lebdečih ulicah, ne da bi se ozirali, vendar se Hašim ni bal nikogar. Bilo mu je komaj petnajst let, ko je za Alžirsko nacionalistično gibanje, FLN, z zažigalno bombo napadel pošto in vzel prvo življenje. Ne v Severni Afriki ne v Parizu ni poznal nikogar, ki bi kaj prida cenil življenje posameznika. Zmagovali so drzni, čas pa je pokazal, da se lahko Hašim meri z najdrznejšimi. Stopil je na dež in v rumeni svetlobi natrijeve žarnice hitro pogledoval sem in tja. Njegov obraz je bil sivkasto rjav, kozav in utrujen, z velikim kljukastim nosom, ki je štrlel izpod črnih obrvi. Potipal je zadnji žep na modrih delavskih hlačah, kamor je spravil plastično vrečko s petindvajset tisoč franki. Doslej še ni imel opravka s toliko denarja. Celo on z vsemi svojimi izkušnjami je bil upravičeno previden. Ko se je spet skril v senco, je že petič ali šestič pogledal na uro. Nikoli ni vedel, za kom pravzaprav opreza, saj nikdar ni prišel isti človek. Ravno zato je bil načrt odličen: menjava na obeh koncih, neizčrpen vir novih kurirjev. Hašim je poskušal poskrbeti za enako varnost, ko je odpremljal blago. Vztrajal je, da se dobivajo na različnih krajih, in zahteval nove kurirje, vendar to ni bilo vedno mogoče. Previdnost ni bila poceni, in čeprav so bili Hašimovi kupci obupani, so vedeli, koliko je blago, s katerim trgujejo, vredno na ulici. Nihče v verigi ni zaslužil dovolj, da bi se lahko popolnoma zaščitil: razen mogočneža, seveda, ki je držal vse niti v rokah tisoč kilometrov stran od smrdljivega stopnišča, kjer je zdaj stal Hašim. K ustom je ponesel zavitek modrih gauloises, z ustnicami zgrabil cigareto in jo izvlekel. Ko je prižgal poceni plastični vžigalnik, je iz teme spregovoril glas. Hašim je odskočil globlje v senco, jezen sam nase, ker ga je nekdo opazil. Roko

je položil na stranski žep hlačnice, kjer je otipal nož, ki je bil njegov zvest spremljevalec že od otroštva v barakarskem naselju Alžira. Možakar nizke postave v debelem vojaškem plašču je stopil v rumeno svetlobo. Čepica na njegovi glavi je bila podobna kepijem, kakršne so nosili v tujski legiji, in s ščitka je kapljala voda. Hašim ni videl njegovega obraza. Možakar je tiho z raskavim glasom spregovoril angleško. »Na poljih Flandrije,« je rekel, »maki cveto.« Hašim je ponovil zloge, ki se jih je naučil samo po zvenu, ne da bi vedel, kaj pomenijo: »Med križi, vrsta za vrsto.« »Combien?« Že ta besedica je dala vedeti, da prekupčevalec ni Francoz. »Vingt-cinq mille.« Kurir je na prvo stopnico položil rjavo platneno torbo in se odmaknil. Roke je imel v žepih plašča in Hašim ni dvomil, da ena oprijema pištolo. Iz zadnjega žepa modrih hlač je vzel v polivinil zavit denar, nato pa stopil nazaj. Vedno se je delalo tako: brez dotikanja in na varni razdalji. Možakar se je sklonil in pobral denar. Ni ga preštel, ampak samo povesil glavo in pospravil zavoj v plašč. Nato se je odmaknil on in čakal na Hašimov naslednji gib. Hašim se je sklonil k stopnici in dvignil torbo. Zdela se je primerno težka, težja kot kdaj prej, vendar ne tako težka, da bi posumil, da je polna peska. Ko jo je stresel gor in dol, je začutil tiho premikanje vsebine z zadovoljivo težo zapakiranega suhega prahu. Kupčija je bila sklenjena, zato je čakal, da drugi mož odide. Tak je bil ustaljen postopek: bilo je varneje, da dobavitelj ni videl, kam je odšel prejemnik, saj je nevednost zagotavljala varnost.

Ker se Hašim ni hotel premakniti prvi, je strmel v možakarja. Nenadoma se je zavedel hrupa okoli njiju – trušča prometa, zvoka dežnih kapelj, ki so z nadhoda padale na tla. Nekaj ni bilo v redu. Hašim se je začel premikati ob steni, potuhnjeno kakor kuščar, da bi se odkradel v svobodo noči. Za možakarja sta bila dovolj le dva dolga koraka, in že ga je zgrabil in mu z roko pritisnil na vrat. Nato je neprepleskani zid treščil Hašimu v obraz in mu zmečkal kljukasti nos v brezoblično gmoto. Napadalec ga je porinil z obrazom naprej na betonska tla. Hašim je zaslišal, kako se je z zamolklim zvokom odprla varovalka pištole, za ušesom pa začutil hladno cev. S prosto roko in izurjeno gibčnostjo mu je možakar zvil roke na hrbet in mu jih vklenil v lisice. Policija, je pomislil Hašim. Toda kako so … Moški ga je v naslednjem hipu obrnil na hrbet in odvlekel do vznožja stopnišča, kjer ga je vzravnal. Iz žepa plašča je izvlekel lesen klin, debel kakih deset centimetrov. Z dlanjo ga je zaril Hašimu v usta, potem pa ga še zabil z ročajem pištole, da se je zaslišalo lomljenje zob. Iz plašča je vzel velike klešče. Ko se je sklonil nad Hašimom, se je za hip videl njegov rumenkast obraz. »Tako,« je spregovoril v okorni francoščini, »kaznujemo tiste, ki govorijo.« Klešče je potisnil Hašimu v usta in z njimi zgrabil njegov jezik. René Mathis je večerjal s svojo ljubico v majhni restavraciji blizu trga Place des Vosges. Mrežaste zavese na medeninastih karnisah so zakrivale pogled skozi spodnjo polovico oken, toda čez njih je Mathis lahko videl vogal trga z rdečimi ope-

kami nad kolonadami in curke deževnice, ki so še naprej tekli s kapa. Bil je petek in preživljal ga je po nadvse dragi mu navadi. Po službi v Deuxièmu se je z metrojem odpeljal do postaje Saint-Paul in se namenil proti majhnemu stanovanju svoje ljubice v Maraisu. Hodil je mimo židovskih mesarjev in knjigarn z njihovimi svetimi pismi in menorami, dokler ni prišel do zguljenih modrih dvoriščnih vrat, kjer je po tem, ko je nagonsko preveril, ali mu kdo sledi, potegnil za starodavni ročaj zvonca. S kakšno lahkoto je tajni agent uspešen prešuštnik, je zadovoljno razmišljal, medtem ko je pogledoval gor in dol po ulici. Z druge strani vrat je zaslišal korake. Odprla mu je madame Bouin, tršata hišnica, in ga spustila notri. Za debelimi očali so njene oči kot vsakič dvoumno izražale po eni strani zarotništ vo, po drugi odpor. Čas je, da ji prinesem še eno tistih bombonjer, ki dišijo po vijolicah, je pomislil Mathis, ko je prečkal dvorišče in se vzpenjal do Sylviejinih vrat. Sylvie je vzela njegov moker plašč in ga zunaj stresla. Kakor vedno je pripravila steklenico janeževega likerja, kozarca, karafo vode in pladenj s koščki kupljenega prepečenca, ki jih je namazala s konzerviranim foie gras. Najprej sta se ljubila v spalnici, kričeči sobi z rožastimi zavesami, rožastimi prevlekami za blazine in rožastim vzorcem na stenah. Sylvie je bila privlačna vdova sredi štiridesetih s posvetljenimi lasmi in dobro ohranjeno postavo. V spalnici je bila vešča in ustrež ljiva, prava ljubica de luxe, kakor ji je Mathis včasih ljubkovalno rekel. Nato – ko sta se uredila v kopalnici in se je ona preoblekla, on pa spil apéritif – je bil čas, da odideta na večerjo.

Mathisa je vselej zabavalo, da je Sylvie tako kmalu po tem, ko je zapustila spalnico, hotela pravi pogovor, o svoji družini v Clermont-Ferrandu, sinovih in hčeri ali o predsedniku de Gaullu, ki ga je poveličevala. Večerja je bila pri koncu in Sylvie je pospravljala zadnje grižljaje peciva s sadjem, ko je Pierre, vitek glavni natakar, obžalujoče prišel do mize. »Monsieur, oprostite, da vas motim. Telefon.« Mathis je v službi vedno pustil številko, vendar so tam vedeli, da so petkovi večeri, če se je le dalo, sveti in nedotakljivi. Obrisal si je usta in se opravičil Sylvie, nato pa skozi polno restavracijo odšel do lesenega šanka in poleg vrat z napisom WC vstopil v majhno vežo. Slušalka ni bila na vilicah. »Prosim.« S pogledom je preletaval natisnjeno opozorilo o vinjenosti na javnih mestih. Répression de l’Ivresse Publique. Protection des Mineurs. Nobeden od sogovornikov se ni predstavil, vendar je Mathis prepoznal glas namestnika direktorja oddelka. »Uboj v predmestju,« je rekel. »Zakaj pa imamo policijo?« je odvrnil Mathis. »Vem. Samo nekateri vidiki … vznemirjajo.« »Je policija tam?« »Ja. Zaskrbljeni so. Imajo poplavo takih ubojev.« »Vem.« »Moral boš tja.« »Takoj?« »Ja. Poslal ti bom avto.« »Reci šoferju, naj pride do postaje Saint-Paul.« Oh, no, je pomislil Mathis, ko je z obešalnika snemal vlažen dežni plašč in klobuk, lahko bi bilo slabše. Lahko bi me poklical pred dvema urama.

* Črn citroën DS21 je s prižganim motorjem čakal na ulici Rue de Rivoli pred vhodom na postajo. Šoferji so vedno pustili motor teči, ker niso hoteli čakati, da hidravlično vzmetenje spet dvigne avto od tal. Ko se je Mathis pogreznil v debelo oblazinjen sedež, je šofer prestavil menjalnik na volanski gredi in odpeljal z brezsramnim cviljenjem. Mathis je prižgal ameriško cigareto in opazoval, kako so mimo švigale izložbe trgovin na širokih bulvarjih pa veleblagovnica Galéries Lafayette, supermarket Monoprix in drugi brezizrazni velikani, ki so zasedali medle Haussmannove ceste. Za postajo Gare du Nord je šofer zavil v ožje ulice, ki so se vzpenjale skozi Pigalle. Tu so bili rumeni in škrlatni platneni nadstreški indokinskih restavracij, posamične luči trgovin z rabljenim pohištvom in občasno kaka rdeča žarnica hôtela de passe z deklino razgaljenih nog pod dežnikom na vogalu. Za kanali in cikcakastim prometnim sistemom nekdanjega mestnega obrobja sta se skozi Porte de Clignancourt in SaintDenis pripeljala na privzdignjen del ceste, ki se je previdno vila med zgornjimi nadstropji stolpnic. Sem je Pariz izrinil tiste, za katere ni bilo hiše v mestu luči, ampak samo zatohla soba v oddaljenih mestih teme. Šofer je zavil z N1 na ožjo cesto in po dveh, treh minutah iskanja ustavil pred stolpnico Arc en Ciel. »Stoj,« je rekel Mathis. »Poglej tja.« Citroënovi smerni žarometi so sledili obračanju volana in osvetlili vznožje stopnišča, kjer je sam samcat stražaril uniformiran policist. Mathis se je ozrl po pusti okolici. Na zidove so bile na videz naključno pritrjene lesene ‘umetnine’, podobne nečemu s

kubistične slike. Morda je bil njihov namen dati zgradbi barvo in značaj mavrice, po kateri je bila poimenovana. Večina jih je bila že snetih ali poškodovanih, zaradi ostalih pa je fasada dobila grotesken videz, kot stara baba z grdo namazanimi ustnicami. Mathis je odkorakal do policista in mu pokazal izkaznico. »Kje je truplo?« »V mrtvašnici, monsieur.« »Ali vemo, kdo je?« Policist je izvlekel beležko. »Jusuf Hašim. Sedemintrideset. Métis, pied-noir – ne vem.« »Kartoteka?« »Ne, monsieur. Samo to nič ne pomeni. Malo ljudi tukaj ima kartoteko – pa čeprav je večina kriminalcev. Redko pridemo sem.« »Hočete reči, da sami poskrbijo za red.« »To je geto.« »Kako je umrl?« »Bil je ustreljen od blizu.« »Pogledat grem gor.« »Prav, monsieur.« Policist je dvignil trak, ki je zapiral stop nišče. Mathis je moral zadržati sapo, ko se je vzpenjal po smrdljivih stopnicah. Ko je hodil po galeriji, je opazil verige in ključavnice, s katerimi so stanovalci poskušali utrditi razmajana vhodna vrata. Izza enih ali dvojih so prihajali zvoki radia in televizorja ter privzdignjeni glasovi. Smrad stopnišča je tu in tam spremljal vonj kuskusa ali severnoafriških klobas. Kakšen pekel, je pomislil, mora biti življenje métisa, mešanca, ali pied-noira, Francoza alžirskega rodu. Bili so kot živali,

toda ne ujeti v kletko mesta, ampak izrinjeni iz nje. Njegova naloga ni bila, da popravi krivice sveta. Njegova naloga je bila ugotoviti, ali je bil ta Hašim kaj več kot le žrtev posamičnega uboja, in če je bil, ali ima to kaj opraviti z Deuxièmom. Direktor oddelka bo zahteval pisno poročilo, zato mora vsaj spoznati Arc en Ciel in se pozanimati, kaj se je tu dogajalo. Ko bo v pisarni, bo pobrskal po dosjejih o podobnih ubojih, povprašal na priseljenskem uradu in preveril, ali obstaja vzorec ali vzrok za zaskrbljenost. Cel oddelek Deuxièma se je posvetil posledicam francoskih kolonialnih vojn. Osemletni boj za alžirsko neodvisnost ni surovo razdelil le Alžirije, pač pa tudi samo Francijo in je sprožal en politični prevrat za drugim. Rešitev se je našla šele, ko se je na oblast osupljivo vrnil vojni voditelj, general de Gaulle. Mathis se je za hip nasmehnil, ko je pomislil na Sylviejin spoštovanja poln pogled, kadar je omenila velikega moža. Poleg tega je bil še bolj sramoten, v mednarodnem smislu, poraz francoske vojske v Indokini – oziroma na območju, ki se je zdaj razglasilo za Vietnam. Ponižanje po bitki pri Dien Bien Phuju se je zarezalo v dušo Francije in pustilo brazgotino, ki je bila nato hitro prikrita. V uteho, je menil Mathis, jim je bilo samo to, da so zdaj Američani očitno drveli proti enaki katastrofi. Toda zanj in za njegove sodelavce sta Alžirija in Indokina pomenili nepregledno množico priseljencev, zagrenjenih, nasilnih in izobčenih, mnogi od njih so bili kriminalci in nekateri zapriseženi sovraž niki republike.

Skrbno je opisal načrt stolpnice in verjetno smer, iz katere se je morilec približal stopnišču. Zapisal je še druga osnovna

opažanja, kar pa se mu je zdelo primerneje za postopke lokalnega žandarja. Prižgal si je še eno cigareto in se spustil po stopnicah. Zahvalil se je policistu in čez nasmeteno zemljišče odšel do citroëna, ki ga je še vedno čakal z zagnanim motorjem. »Odpelji me do mrtvašnice.« Ko se je veliki avto počasi obračal, je z žarometi za trenutek osvetlil samotno postavo na vhodu v pritličje. Neznanec je nosil kepi tujske legije, in ko je citroën spet počasi zapeljal na cesto, je urno odšel, kot bi videl vse, kar je hotel. V mrtvašnici je Mathis moral počakati, ker je uslužbenec potreboval dovoljenje, da ga spusti noter. Ravnodušnemu šoferju je naročil, naj počaka. »Monsieur,« je zagodrnjal mož in odšel v avto. Uslužbenec se je vrnil s patologom, starejšim možakarjem z zlato uokvirjenimi očali in skrbno urejenimi črnimi brki. Rokoval se je z Mathisom in se predstavil kot Dumont. Potem ko je Dumont večkrat primerjal številke na uslužbenčevem seznamu z oznakami na predalih hladilnice, je končno našel, kar je iskal, in z obema rokama povlekel za debel kovinski ročaj. Ob takih trenutkih se je Mathis vsakič stresel od vznemirjenja. Mrlič je bil že sivkast, mrzel, in čeprav je bil umit, je imel grozen obraz. Hašim je bil videti kakor tisoči mladih Alžircev, ki so žalost no končali. Pa vendar … »Vzrok smrti?« je vprašal Mathis. »Krogla, izstreljena skozi usta v nebo.« »Zakaj pa ima poškodovan nos?« 18

»Najbrž so ga najprej pretepli,« je odgovoril Dumont. »Pa ni poškodovan samo nos. Poglejte njegovo desnico.« Mathis je dvignil Hašimovo stisnjeno pest. Iz nje je štrlel krvav kos mesa. »Kaj za …« »Njegov jezik,« je rekel Dumont. Mathis je spustil Hašimovo roko. »Zakaj so ga pohabili, če je bil že mrtev? Mislite, da je to kakšen znak ali sporočilo?« »Tega niso storili, ko je bil mrtev,« je pojasnil Dumont. »Skoraj prepričan sem, da je bil takrat še živ. Najbrž so ga izvlekli s kleščami ali čim podobnim.« »O bog.« »Nisem še videl česa takega.« »Niste?« je rekel Mathis. »Jaz sem. Znano mi je. Nekje sem to že videl … Nekje. Kakorkoli, hvala, doktor. Lahko ga pospravite. Delo me čaka.« Odkorakal je po hodniku in skozi preddverje stavbe stopil na dež. »Utišaj to vreščečo Edith Piaf,« je zapovedal, ko je sedel v avto, »in me odpelji v pisarno.« Šofer je brez besed ugasnil radio, prestavil v prvo in speljal z neizogibnim cviljenjem. Ura je bila nekaj čez drugo zjutraj.

2. Glas iz preteklosti

Bilo je sončno nedeljsko jutro in na Trgu svetega Petra so se romarji zbrali v tisočih, da bi slišali papeža, ki jih bo nagovoril z okna v zgornjem nadstropju. James Bond je postal med vernimi. Opazoval je, kako so iztegovali vratove proti oddaljenemu balkonu in kako je njihove zaupljive obraze razsvetlila radost, ko je starec spregovoril nekaj besed v njihovem jeziku. Skoraj jim je zavidal slepo vero. Stresel je z glavo in odkorakal med golobi. Niti besede v domnevno univerzalni latinščini niso naredile vtisa na Bonda, neutolažljivega moža, ko je hodil mimo masivnega Angelskega gradu in prečkal Tibero do Vie Zanardelli, kjer se je ustavil v baru in naročil americano – trpek espresso, ki je drugače kot navadni caffè trajal dva požirka namesto enega. Lokal je bil poln ljudi, ki so ob lagodnem poznem zajtrku živahno klepetali, nad njihovimi glavami pa so natakarji veselo tulili naročila kolegu za točilnim pultom. Ena ali dve ženski srednjih let sta pripeljali svoja psička in ju pod mizo hranili z grižljaji peciva. Bond je spil kavo za šankom, pustil nekaj kovancev in spet odtaval na ulico.

Trimesečni plačani dopust, ki so mu ga vsilili zdravniki v Londonu, se bo iztekel šele čez dva tedna. Sprva je bilo kar prijetno. M-ov stari prijatelj mu je priskrbel hišo na Barbadosu, kjer je večino dneva plaval in se potapljal, zvečer pa si je privoščil večerjo na terasi, ki jo je skuhala in postregla rejena otočanka Charity. Znala je pripraviti odlično ribo na žaru in okusne riževe jedi, za posladek pa mu je nosila domač sladoled ter kupe narezanega manga in papaje. Na prigovarjanje zdravnikov Bond ni pil nič alkoholnega in je hodil v posteljo najpozneje ob desetih. Družbo sta mu delala samo žepna knjiga in močno uspavalo. Držal se je predpisanega programa rekreacije, ki ni smela presegati petinsedemdeset odstotkov njegovih zmogljivosti. Poleg plavanja je vsak dan pretekel pet kilometrov, na plaži na jeklenem drogu delal zgibe in pred drugim dnevnim prhanjem naredil še petdeset sklec. To je bilo dovolj, da ni povsem zakrnel, kaj več pa ne. Prejel je tudi častno članstvo v tamkajšnjem teniškem klubu, tako da se je zgodaj zvečer, namesto da bi pil koktajle, odpravil igrat z Waylandom, osupljivo okretnim mladeničem z lokalne policijske uprave. V Bondu, ki je od šolskih dni tenis igral kakih desetkrat, pa še takrat brez navdušenja, je Waylandov napadalen slog prebudil tekmovalnega duha. Tenis, se je izkazalo, ni bil vljudna družabna igra, polna spodbudnih besed – vsaj Wayland ga ni tako igral. To je bil preizkus vztrajnosti, ki je žgal pljuča in trgal ramenske vezi. Bond je bil grozljivo iz vaje, toda njegova koordinacija je bila izjemna in volja do zmage še bolj. Šele med petim dvobojem mu je uspelo dobiti niz, ko pa se je njegova igra izboljšala, je začel izkoriščati Waylandove šibke točke. Njuna srečanja so se sprevrgla v spopade, ki jih nobeden ni hotel izgu-

biti, zato sta navadno končala po drugem nizu in se raje osvežila z dolgo pijačo na verandi. Po štirih tednih so M-ovi prijatelji žal potrebovali svojo hišo, Bond, ki mu je šef bolj ali manj prepovedal vrnitev v Britanijo, pa se je odpravil na jug Francije. Njegovo letalo je pristalo v Marseillu na vroč majski večer. Ker je imel toliko časa, se je odločil, da bo večerjal v pristanišču in prespal v mestu ter se šele potem podal naprej po obali. Taksistu je naročil, naj ga odpelje v gostilno, kjer pripravijo najboljši bouillabaisse, in čez pol ure je pod oranžno platneno streho krepostno srkal citron pressé in se razgledoval po ladjah, ki so bile zasidrane v pristanišču. Kdor potuje sam, ima čas za razmišljanje in opazovanje. Če pa je takega človeka usposabljala najbolj neusmiljena in tajna organizacija v državi in je leta disciplinirano ostril čute, opazi stvari, ki jih drugi popotniki komaj zaznajo. In tako se je Bond, morda edini med obiskovalci, ki so tistega večera prišli obedovat na quai, spraševal, zakaj se moška v črnem mercedesu 300D kabriolet nista zlila z množico – niti tukaj ne, pa čeprav je pristanišče zaradi cvetočega posla vrvelo od ljudi vseh narodnosti. Avto se je ustavil ob pomolu, kjer je manjši mož, oblečen v safari srajco s kratkimi rokavi in pokrit z nekakšnim francoskim vojaškim kepijem, izstopil in si začel ogledovati ladje. Nazadnje se je po mostiču povzpel na eno in izginil na krovu. Bond se je nato posvetil njegovemu spremljevalcu, ki je ostal v avtu z odprto streho. Bil je njegovih let, morda slovanskega ali vzhodnoevropskega rodu, je ocenil Bond na podlagi visokih ličnic in ozkih oči. Njegovi lasje slamnate barve so bili naoljeni in počesani naravnost nazaj, brez preče. Nosil je bež laneno obleko, verjetno znamke Airey and Wheeler, sve-

tlo modro srajco in škrlatno kravato, kakršne vidiš v izložbah na Jermyn Streetu. Karoserija vozila je sijala z močnim črnim leskom, vinsko rdeči usnjeni sedeži pa so bili zloščeni kot novi. Toda Bondovo pozornost je pritegnilo dejstvo, da je mož nosil eno šofersko rokavico. Snel je ni niti, ko je iz žepa potegnil srebrno cigaretnico, spretno izvlekel cigareto in si jo prižgal. Se je Bondu samo zdelo, ali pa je bila rokavica res nenavadno velika, kot bi bila dlan v njej večja od druge? Še zanimivejše od telesnih posebnosti je bilo to, kar je mož izžareval – nekakšno nadutost. Nazaj nagnjena glava, trde ustnice in premikanje zapestja, ko je otresel pepel na tlak, so izražali prezir do vsega, kar ga je obkrožalo. Vendar je bilo še nekaj – občutek goreče, vnete osredotočenosti. Ta moški je imel poslanstvo, tako prežeto z nujnostjo, da bi poteptal vse pred seboj. Morda, je pomislil Bond, se je zato držal tako vzvišeno – ker se je bal, da utegne upoštevanje drugih omajati njegovo trdno odločenost. Koliko let in koliko bridkosti in udarcev usode je bilo potrebnih, da je nastal tak stvor? Ko se je njegov kolega vrnil s torbo v roki, mu je obraz še naprej skrivala senca nenavadnega kepija. V butikih na King’s Roadu v Chelseaju, blizu svojega stanovanja, je Bond videl novo modo vojaških uniform za mlade, ki so nosili plašče in suknjiče z barvnimi našitki. Samo ta moški ni bil ‘hipi’ ali ‘otrok miru’. Nizki postavi navkljub je hodil s hitrostjo in gibčnostjo vojaškega izvidnika ali zasledovalca. Smuknil je na voznikov sedež, vrgel platneno torbico na zadnjo klop in zagnal motor, pri čemer so njegovi gibi razkrivali neko učinkovito surovost. Bil je mož dejanj, vojak, fanatično zvest gospodovalnemu častniku ob sebi.

V enem zavoju je obrnil veliki kabriolet in sunkovito pospešil. Iz ene od kavarn je pritekel lajajoč psiček, namenjen proti galebu na pomolu. Sprednje kolo avtomobila ga je dohitelo in pomendralo pod seboj. Žival je cvilila v agoniji, mercedes pa je odpeljal brez ustavljanja. Bond je brez zanimanja potoval po Azurni obali. Dve noči je prespal v hotelu Eden Roc na rtu polotoka Cap d’Antibes, vendar se je kmalu naveličal gostov. Čeprav se je zaradi službe moral pogosto družiti z bogataši in se je navzel okusa za drage pijače, avtomobile in ženske, ga je izčrpavalo biti stalno obkrožen z moškimi, ki so si ustvarili bogastvo s posedanjem na borzi, in ženskami, katerih videz je bil nevarno odvisen od kirurškega skalpela in iznajdljivosti hotelske kozmetičarke. V Monte Carlu je dobro zaslužil pri mizi za chemin de fer, a je izgubil pri pokru. Nobena od iger ga ni vznemirila, kot bi ga nekoč. Ali je potreboval nasprotnika, kakršen je bil Le Chiffre ali Hugo Drax, se je spraševal, da bi bilo vse skupaj vredno truda in denarja? V Cannesu je nekega večera v polmraku zgodnjega polet ja sedel na terasi kavarne z razgledom na Sredozemsko morje in poslušal žlobudranje drevesnih žab v krošnjah pinij. Kako čudovite so se morale zdeti te obmorske vasice prvim angleškim obiskovalcem, očaranim od blagega zraka, prijetno dišeče sapice in preprostosti življenja, ki jo je ponazarjala tukajšnja hrana – ribe na žaru, solate in ohlajeno vino. Zdaj pa postajajo turistična središča, je menil Bond, s poceni hoteli, množicami in mladino na glasnih skuterjih in motorjih. Še malo, pa bodo na promenadi postavili razgledno kolo. Bond se je vse prevečkrat zalotil pri takem razmišljanju. 24

V hotelu se je poživil s prho, najprej tako vročo, kolikor je lahko prenesel, nato pa skrajno mrzlo, da so mu ledene bodice prebadale ramena. Gol je stopil pred ogledalo in se zazrl v svoj obraz s studom, ki ga nikakor ni poskušal omiliti. »Utrujen si,« je rekel naglas. »Izčrpan. Pregorel.« Trup in roke je imel prepredene z brazgotinami, drobnimi in velikimi, ki so pripovedovale zgodbo njegovega divjega življenja. Nekaj v levo premaknjenih hrbteničnih vretenc, posledica padca z vlaka na Madžarskem, presajena koža na zunanji strani leve roke. Zdelo se je, da je k zgodbi prispevala vsaka ped života in udov. Toda vedel je, da šteje le to, kar je v njegovi glavi. To mu je povedal M. »Veliko si prestal, James. Precej več, kot lahko kdorkoli prenese. Če bi bil navaden človek – tudi če bi bil kateri drug agent 00 – bi te samo premestil. Ti naložil pisarniško delo. Ker pa gre zate, James, bom odločitev prepustil tebi. Vzemi si tri mesece plačanega dopusta, in ko se vrneš, mi sporoči, kako si se odločil.« Bond si je oblekel čisto spodnje perilo, večerno srajco, črn pas in bel suknjič. Vse mu je bilo prav, vsaj to. Kljub Charityjini domači kuhi in občasnim užitkom v restavracijah na rivieri se ni zredil. Tenis in abstiniranje od alkohola sta gotovo pripomogla. Vendar njegov um … Se je zamastil njegov um? Naveličan juga Francije, kjer si je želel, da bi dnevi minevali hitreje, je odpotoval v Rim. Poiskal je hotel na Vii Veneto, ki mu ga je priporočil Felix Leiter, stari prijatelj iz Cie, ko ga je poklical iz detektivske agencije Pinkerton, kjer je delal zdaj. Felix je bil dober človek in izbiral je najboljše. Bond je lahko posedal na balkonu s cigareto in kozarcem sveže iztis 25

njenega soka rdečih pomaranč ter opazoval filmske zvezde – prave in lažne – ki so se razkazovale med večerno passeggiato od ene kavarne do druge. »Za moj okus je preblizu ameriški ambasadi,« ga je opozoril Leiter. »Vsi tisti izobraženci z Yala v poštirkanih srajcah in njihove elegantne zabave. Za tipičnega angleškega naduteža, kot si ti, James, pa bo čisto v redu.« Tisto nedeljo, ko je bil na Trgu svetega Petra, se je Bond, oblečen v preprost volnen suknjič, temno sive hlače in črne mokasine, zvečer namenil v tradicionalno rimsko restavracijo v Vii Carrozze blizu Španskih stopnic. V hotelskem preddverju se je vanj zaletela mlada ženska v dragem Diorjevem kostimu. Večerna torbica ji je glasno padla na tla, in ko se je Bond sklonil, da bi ji jo pobral, je opazil njene vitke gležnje, prosojne nogavice in lične salonarje. »Kako nerodna sem,« je spregovorila. »Jaz sem kriv,« je odvrnil Bond. »Ne, ne, nisem gledala, kam …« »Prav,« je rekel Bond, »dovolim, da prevzamete krivdo, ampak samo če vas lahko povabim na pijačo.« Pogledala je na uro. Imela je črne, kratko ostrižene lase in široko razmaknjene rjave oči. »V redu,« je privolila. »Eno pijačo. Sem Larissa Rossi.« »Bond. James Bond.« Iztegnil je roko, ona pa jo je nežno stisnila. »Nekoč sem poznal neko Larisso.« »Res?« Njen glas je bil ravnodušen. Prečkala sta marmornata tla preddverja. »Ja,« je odgovoril Bond. »Samo da je bila blondinka. Ruska blondinka.« Ko sta vstopila v bar, se je Larissa nasmehnila. »In najbrž je šlo za službeno poznanstvo. Je bila mogoče prevajalka?« »Ne. Poklicna zapeljivka.«

»Ježeš.« Larissa se je zasmejala, torej jo je odgovor prej zabaval kot osupnil, je menil Bond. Dobro. »Tega nisem še nikomur povedal,« je rekel. »Kaj vam naročim?« »Suh martini, prosim. Tu naredijo res dobrega. Poskusite.« Bond se je čemerno nasmehnil in zase naročil paradižnikov sok. Slaba stran alkoholne zdržnosti je bila ta, da so se vse brezalkoholne pijače zdele bolj ali manj odvratne. Pijačo sta si odnesla do mize v kotu, proč od klavirja. Bond je zavistno opazoval, kako je Larissa mešala židko tekočino z olivo na koktajlski palčki. Prižgala si je chesterfield in ponudila še njemu. Odkimal je in izvlekel svoje cigarete. Že pred časom je porabil zalogo Morlandovih cigaret, vendar mu je uspelo najti podjetnega trafikanta na začetku Vie Condotti, ki ga je oskrbel s petsto turškimi cigaretami znosne kakovosti. »Kaj počnete v Rimu, Larissa?« »Prišla sem z možem. Je direktor ene tistih velikih zavarovalnic s pisarnami v Vii Veneto, gotovo ste jih videli.« Njen glas je bil zanimiv: globok, izobraženski, s pridihom nečesa bolj svetovljanskega. »Vas je mož zapustil za ta večer?« »Hm … Mogoče. Kaj pa vi počnete tukaj, gospod Bond?« »James, prosim, in tikajva se. Na počitnicah sem. Ukvarjam se z izvozom.« »Sam na počitnicah?« »Ja, to imam raje. Človek potem vidi več zanimivosti.« Larissa je dvignila obrv in prekrižala noge. Hotela je, da jih opazi, kar je Bond vedel, vendar ji tega ni mogel zameriti. Njene dolge okončine sta odlikovali voljna skladnost in ele-

ganca: to ni bil rezultat telovadbe ali diete, si je mislil, pač pa rodovnika, mladosti in dragih nogavic. Uro pozneje sta večerjala v Vii Carrozze. S telefonskim klicem iz hotela si je Larissa očitno zagotovila moževo dovoljenje za nedolžen zmenek, Bond pa spremembo rezervacije, tako da je veljala za dve osebi. Restavracija je bila tradicionalna z lesenimi stenskimi opaži. Natakarji v kratkih belih suknjičih so bili vsi Rimljani v letih, ki so poklic opravljali že vse življenje. Bili so hitri in natančnih gibov, vljudni, ne da bi bili ponižni. Bond je le opazoval, medtem ko je Larissa klepetala nad krožnikom raviolov, ki so se svetlikali od tartufovega olja. Povedala mu je, da je njen oče Rus, mati Angležinja in da se je šolala v Parizu in Ženevi, nato pa se je zaposlila v Washingtonu, kjer je spoznala moža. Nista imela otrok. »Mož seveda veliko potuje,« je govorila med kratkimi požirki orvieta. »Ustalila sva se v Parizu, sem in tja pa grem z njim na pot. Na lepše.« »Naj uganem,« je rekel Bond. »V Rim, New York, Singapur, Hongkong …« »Ne, ne prenesem Hongkonga. Ko gre tja, ostanem doma. Pravzaprav sem zapečkarica.« »Seveda si,« je dejal Bond. Nekaj čez trideset, zdolgočasena, si je mislil, po očetu pol Židinja. Imela je lepa usta, zgornja ustnica se ji je občasno napela v nekaj podobnega šobi. Njena koža je sijala kot svetel med, toda videz nedolžne spodobnosti je bil krinka. V njenih očeh je bila neukročena divjost. Morala se bo pretvarjati, da gre zgolj za odklon, da ‘ona ni taka’, toda tako bo vse skupaj le bolj vznemirljivo za oba.

»Z mislimi si drugje, James.« »Opravičujem se. Res? Krivim dva I-ja.« »In kaj pomenita?« »Indoktrinacijo in izgubo.« »Mojbog. Povej kaj več.« Za trenutek ga je zamikalo, da bi se zaupal temu živahnemu in lepemu dekletu – da bi mu povedal o ženi, s katero je bil poročen le nekaj ur, Tracy di Vicenzo, in kako so jo Blofeldovi možje ubili, kako so tudi njega dobili v pest, o vsej japonski mori in o svoji delni odrešitvi na Jamajki. Toda to bi bilo neprofesionalno. Že tako si je v svojem čudnem, raztresenem razpoloženju dovolil povedati več, kot bi smel. »Kdaj drugič,« je odvrnil. »Ko se bova bolje poznala.« Pogovor je spet preusmeril na Larisso, pri čemer je opazil, da se ji zaradi izmikanja zdi zanimivejši. Larissa je sprva nerado, nato pa čedalje bolj zamaknjeno pripovedovala o svojem življenju. Ko sta se vrnila v hotel, se je ustavila pred vhodom in položila dlan na Bondovo podlaket. »Mož mora čez noč v Neapelj,« je rekla. Spustila je pogled in si med govorjenjem malce živčno oblizovala ustnice. »Ko sem ga poklicala, mi je povedal. Če hočeš, lahko prideš v najin apartma na pijačo.« Bond je pogledal navzdol v velike rjave oči in polne ustnice, razprte v skromnem vznemirjenju. Nato je iz svojih ust zaslišal besedi, ki ju v življenju sredi takšnega položaja ni še nikoli izgovoril. »Ne, hvala.« »Kaj?« Zdelo se je, kakor da ga res ni slišala. »Ne, hvala, Larissa,« je ponovil Bond. »Tako je bolje, nisem …«

»Nobenih pojasnil,« ga je prekinila. Vzravnala se je in ga poljubila na lice. »Hvala za prijeten večer.« Gledal jo je, kako je odšla do recepcije, vzela ključ in odkorakala do dvigala. Ko je vstopila, je zastala, potem pa se je obrnila in pomahala. Kakšno dekle, je pomislil Bond. Prižgal si je cigareto in šel ven pokadit. Morda je bilo to znamenje, na katero je čakal. Pred nekaj leti bi jo odpeljal v svojo sobo, še preden bi jima v restavraciji prinesli kavo. Čeprav je bil včasih naveličan te igre, celo zagabila se mu je, je bil prepričan, da jo bo nagonsko igral do konca življenja. Nocoj pa … Zdaj je bil prepričan, da je minila neka doba, in vedel je, kaj bo moral reči M-u, ko se bo vrnil v London. To je bil konec. Sprijazniti se bo moral z življenjem medoddelčnih sestankov in prebiranja telegramov za mizo, in le skupna tajnica Loelia Ponsonby – na srečo spet v službi, potem ko je povila zdrava dečka – bo občasno odvrnila njegove oči od papirjev. Po opravku s Scaramango na Jamajki je Bond leto in pol – zdelo se je dlje – prekladal papirje v pisarni, preden ga je M poslal na ‘prelomni’ dopust, po katerem se bo sam odločil, ali se bo vrnil v aktivno službo. Brez Loelie je bilo pisarniško življenje res pusto: za njeno mizo se je zvrstil niz neizrazitih matron, le za dva meseca ga je prekinila mikavna in nadvse učinkovita svetlolaska Holly Campbell, ki jo je M nemudoma povišal. Bond je čemerno odvrgel ogorek na cesto in se vrnil v hotel. Ko je prišel po ključ, mu je receptor predal sporočilo. Pisalo je zgolj: ‘Pokliči Universal. Nujno.’ Spet je šel ven in se sprehodil do telefonske govorilnice. Universal … Po tihem ga je veselilo, da je Služba po več posku-

sih z drugimi možnostmi prevzela staro tajno ime. Nobeno drugo ne bi imelo tako nenavadne moči nad njim. Na zvezi je glasno odmevalo, odgovor je prišel z zakasnitvijo, nato je dolgo brenčalo – znak, da je bil klic prevezan. Končno je zaslišal glas – popačen, oddaljen, pa vendar nezamenljiv – človeka, ki ga je Bond cenil najbolj na svetu. »Bond?« »Gospod?« »Zabave je konec.« »Prosim?« »Rabimo te tukaj. Vrni se s prvim jutrišnjim letom.« »Gospod, mislil sem …« »Neko naše zastopništvo ugotavlja izjemno povečanje prodajnih aktivnosti.« »Kje?« »Pariška podružnica. Vendar se večajo tudi uvozi z Bližnjega vzhoda.« »Kaj pa moj dopust? Ne konča se do …« »K vragu tvoj dopust. O tem bova govorila tukaj. Jasno?« »Ja, gospod. Vidiva se jutri.« »Hvala. In prinesi mi nekaj tistih čokoladnih bombonov v modro-srebrnem papirju, prav?«

3. Opičja roka

May, zlata Škotinja, ki je skrbela za Bondovo stanovanje v Chelseaju, je vsa iz sebe poskušala urediti še zadnje malenkosti pred njegovo vrnitvijo, ko je zaslišala taksi, ki je pripeljal Bonda z letališča. »Kaj me niste mogli obvestiti malo prej, gospod Bond?« je vzkliknila, ko je odprl vrata in sredi hodnika odložil kovčke iz krokodilje kože. »Postelja se še ni prezračila, niti kančka vaše najljubše marmelade ni in fant, ki je prišel prelakirat omare v kabinetu, je za sabo pustil strašanski nered.« »Oprostite, May. Delo je klicalo. Dokaj pozno zvečer.« »Bi kaj jedli?« »Ne, hvala. Samo na hitro se bom osvežil, potem pa moram v pisarno.« »No, vsaj nekaj čistih brisač je na sušilniku. Skuhala vam bom kavo, da jo boste lahko spili, preden greste.« »Hvala. Močno in brez mleka, prosim.« »In kozarec pomarančnega soka?« »Sveže stisnjenega?« »Seveda, gospod Bond.«

»May, pravi zaklad ste. Pripravljen bom čez deset minut. Prosim, pokličite, naj mi pripeljejo avto.« Ko se je po prhi oblačil v svežo srajco, temno modro obleko iz česane volne in črno pleteno kravato, je imel občutek, kot da se spet napravlja v uniformo. Obril se je, preden je ob šestih zjutraj odšel iz hotela v Rimu, ostrigel pa se je le teden prej. Morda ni več stari Bond, a je bil vsaj videti spodoben. V dnevni sobi je preletel nabrano pošto in skoraj polovico je lahko vrgel naravnost v koš. Po požirkih je pil Mayino vrelo črno kavo in iz cigaretnice na mizici vzel balkan sobranie. »No, May,« je začel, »pa mi povejte, kaj se je dogajalo, ko me ni bilo.« May je za hip pomislila. »Tisti starejši možak, ki je šel sam objadrat svet, je prišel nazaj.« »Chichester.« »Ja, tako se piše. Samo ne sprašujte, v čem je bil smisel. Sploh, ker je upokojenec.« »Moškim se najbrž zdi, da se morajo dokazovati,« je rekel Bond. »Celo starejšim. Še kaj?« »Tiste pop pevce so aretirali zaradi drog.« »Beatle?« »Ne, tiste, ki imajo lase do ramen in ki delajo tak nemogoč hrup. Rolling Stones, mar ne?« »Za kakšno drogo pa je šlo? Marihuano?« »Kaj sprašujete mene, gospod Bond. Vem samo, da je bila neka droga.« »Aha. Zdaj so precej razširjene.« Bond je pomendral cigareto v pepelniku. »Ko bom odšel, pokličite Morlandovo trafiko in prosite, da mi čim prej pošljejo še eno škatlo teh. Mogoče grem kmalu spet na pot.«

»Na pot?« se je začudila May. »Mislila sem, da boste …« »Jaz tudi, May,« je odvrnil Bond. »Jaz tudi. So pripeljali avto?« Bondu je vzelo skoraj deset minut, da je z ‘Lokomotivo’, bentleyjem continentalom, ki ga je predelal po svojem okusu, prišel do Sloane Squara. Dozdevalo se mu je, da je London malce ponorel, medtem ko ga ni bilo. Na vsakem prehodu za pešce na King’s Roadu so se gnetli dolgolasi mladostniki, ki so kljusali čez cesto, postopali in klepetali, ena skupina pa je začuda celo po turško sedela sredi ulice. Zaradi zložene strehe je čutil, kako težak je zrak od vonja marihuane, ki ga je prej povezoval samo s suki v bolj umazanih maroških krajih. Večkrat je pohodil stopalko za plin, da se je zaslišalo grmenje dveh dvopalčnih izpustnih cevi. Končno se je prebil do Sloane Streeta in skozi Hyde Park, kjer je števec pokazal sto, ko je Arnottov superpolnilnik naredil prikrojeno maso avtomobila peresno lahko. Bond je divje pretikal prestavno ročico skozi dvojni zavoj takoj za ribnikom Serpentine. Malce ga je zaneslo, ko je poravnal volan – bil je iz vaje – vendar brez nevarnosti. Tako je prav, je pomislil, zgodnje poletje v Londonu, veter v laseh in nujen sestanek s šefom. Še prekmalu je bil v Regent’s Parku in nato pri štabu Službe. Ključ avtomobila je vrgel začudenemu vratarju in se z dvigalom odpeljal v osmo nadstropje. Za svojo mizo pred M-ovimi vrati je sedela gospodična Moneypenny, po meri ukrojen Kerber pred vhodom v katerokoli že podzemlje, ki je čakalo nanj. »James,« je zaman poskušala skriti navdušenje v glasu. »Lepo te je videti. Kako je bilo na počitnicah?«

»Na dopustu, Moneypenny. To ni isto. Bilo je v redu. Malo predolgo za moj okus. In kako je moja najljubša čuvajka?« »Nikoli bolje, hvala, James.« Ni lagala. Gospodična Moneypenny je nosila strogo kombinacijo črno-belega pepita kostima, bele bluze in broške z modro kamejo pod vratom, toda njena polt je sijala od dekliške vznemirjenosti. Bond je z glavo pokimal proti vratom. »In stari?« Gospodična Moneypenny je skozi zobe vsesala zrak. »Malce nataknjen, če povem po pravici, James. Začel se je ukvarjati …« S prstom mu je pomignila, naj stopi bliže. Ko je sklonil glavo, mu je zašepetala v uho. Bond je začutil dotik njenih ustnic. »Z jogo!« je izbruhnil Bond. »Kaj za boga …« Gospodična Moneypenny se je zasmejala, nato pa dala prst pred usta. »Je ves svet ponorel, ko me ni bilo?« »Pomiri se, James, in mi povej, kaj imaš v tej čedni rdeči vrečki.« »Čokoladne bombone,« je rekel Bond. »M me je prosil, naj mu jih prinesem iz Rima.« Pokazal ji je škatlo peruških bacijev v značilnem modro-srebrnem papirju. »Veš, kaj pomeni baci po italijansko, James? Poljubi.« »Najbrž so za njegovo ženo.« »James, ti sv…« »Ššš …« Preden bi lahko ugovarjala, so se tiho odprla težka vrata iz orehovine, in Bond je na pragu zagledal M-a z vstran nagnjeno glavo. »Vstopi, 007,« je rekel. »Lepo te je spet videti.«

»Hvala, gospod.« Bond mu je sledil v pisarno, vendar je prej za hip postal in gospodični Moneypenny poslal še zadnji mučen poljub, preden je zaprl vrata. Sedel je na stol nasproti M-ove mize. Po dolgem nizu prižganih in zavrženih vžigalic je bil M končno zadovoljen s tem, kako je gorela pipa. Najprej sta pokramljala o Bondovem dopustu, potem pa se je stari mornar za kratek čas zastrmel skozi okno, kakor bi se tam nekje nad Regent’s Parkom utegnilo pojaviti sovražnikovo ladjevje. Potem se je obrnil k Bondu. »Pri neki zadevi rabim tvojo pomoč, 007. Podrobnosti so za zdaj nejasne, slutim pa, da gre za veliko stvar. Zares veliko. Si že slišal za dr. Juliusa Gornerja?« »Me pošiljate še k enemu zdravniku, gospod?« je vprašal Bond. »Mislil sem, da sem opravil …« »Ne, ne, gre za akademski naziv. S Sorbone, mislim. Čeprav je dr. Gorner študiral tudi na oxfordski univerzi in v Vilni, na najstarejši univerzi v Vzhodni Evropi. V Oxfordu je na najvišji stopnji diplomiral iz politologije, filozofije in ekonomije, potem pa precej presenetljivo presedlal na kemijo in doktoriral iz nje.« »Mojster za vse,« je pripomnil Bond. M se je odkašljal. »Prej velemojster, se bojim. To akademsko znanje je samo kulisa in govori se, da ga je usvojil precej zlahka. Med vojno se je še mladoleten javil v vojsko, samo da se je drugače kot drugi boril za obe strani – najprej za naciste, v bitki za Stalingrad pa za Ruse. To se je zgodilo kar nekaj ljudem iz baltiških držav, kot sam veš. Ravnali so se po tem, katera država je okupirala njihovo in jih s tem prisilila v boj. Čudno pri Gornerju pa je, da je očitno menjal strani prostovoljno – glede na najverjetnejšega zmagovalca.«

»Plačanec,« je rekel Bond. Zadeva mu je vzbudila zanimanje. »Ja. Ampak njegova strast so posli. Eno leto je študiral na harvardski poslovni šoli, potem pa odšel, ker se mu ni zdela dovolj stimulativna. V Estoniji je odprl majhno farmacevtsko podjetje in še tovarno blizu Pariza. Po navadi je ravno obratno, pisarne v Parizu in poceni delovna sila v Estoniji. Toda nič v zvezi z dr. Gornerjem ni navadno.« »Kakšna zdravila?« je vprašal Bond. »Analgetiki. Saj veš, proti bolečinam. Upali so, da bodo nekoč odkrili nevrološka zdravila, za parkinsonovo bolezen, multiplo sklerozo in podobno. Seveda so bili takrat v prvi ligi, družbo so jim delali Pfizer, Johnson and Johnson in drugi giganti. Nekateri od teh so začeli poslovati že v prejšnjem stoletju. Ampak to ni odvrnilo našega dr. Gornerja. Z industrijskim vohunstvom, zmanjševanjem stroškov in nasilnimi prodajnimi prijemi si je izboril precejšen tržni delež. Potem pa je nekega dne odkril mak.« »Mak?« Bond se je spraševal, ali je joga zmedla M-ove miselne procese. Morda je delal stoje na glavi – čeprav si ga je bilo težko zamišljati z dhotijem okrog pasu. »Vir opiatov, ki se uporabljajo v bolnišnicah kot anestetik. Vsi naši fantje v pehoti nosijo s sabo morfij. Če ti mina odtrga pol noge, rabiš nekaj močnega in hitrega. Heroin je prvi dal na trg nemški Bayer kot sredstvo proti kašlju. Zadnje čase pa je seveda zakonodaja glede tega stroga, ker so ljudje spoznali problem odvisnosti. Imamo dve vrsti trgovine z derivati opija, zakonito, za medicinske namene, in nezakonito.« »In s katero se ukvarja naš možakar?« »S prvo, brez dvoma. Sumimo pa, da tudi z drugo, vse bolj. Vendar moramo vedeti več, veliko več.«

»In tu pridem na vrsto jaz?« »Ja.« M je vstal in odkorakal do okna. »Po eni strani hočem od tebe samo preprosto iskanje podatkov. Poišči Gornerja. Govori z njim. Ugotovi, kaj ga žene.« »Sliši se precej psihološko,« je dejal Bond. »Prav res.« Zdelo se je, da je M-u neprijetno. »Ste torej zame izbrali tako delo? Mislil sem, da se bom sam odločil, ali se bom vrnil v aktivno službo.« »Seveda, James, odločitev bo tvoja.« Bondu ni ugajalo, kadar mu je M rekel ‘James’, namesto ‘Bond’ ali ‘007’. Domačnosti so vedno sledile slabe novice. »Želim, da te zdravniki spet pregledajo in da se potem pogovoriš z R-om.« »S psihiatrom?« se je začudil Bond. »Z ocenjevalcem psihične pripravljenosti,« ga je popravil M. »Pred kratkim sem na njegovem oddelku zaposlil novega terapevta. Šel boš na tečaj tehnik dihanja in sproščanja.« »Za božjo voljo, gospod, ne rabim …« »Vsi agentje 00 so ga opravili,« je odločno rekel M. »009 poroča o ogromnih koristih.« »On pa že,« je pripomnil Bond. »Zdaj sem se spomnil. Imenoval sem novega agenta 00. Da nadomesti 004, ki je, kot veš, žal …« »Ja. Pod vzhodnonemškim vlakom, domnevam. In kdaj začne?« »Te dni.« M se je spet odkašljal. »Kakorkoli, vsi morajo na tečaj in ti ne boš izjema.« Bond si je prižgal cigareto. Prepiranje z M-om ni imelo nobenega smisla, kadar si je nekaj zapičil v glavo. »Moram vedeti še kaj o dr. Gornerju?«

»Ja,« je odvrnil M. »Mislim, da bi lahko hudo ogrozil državno varnost. Zato so poklicali Službo. Vlada je zagnala preplah zaradi vala prepovedanih drog, ki prihajajo v državo. V ZDA je že tri četrt milijona odvisnih od heroina. In mi nismo daleč za njimi. Težava je v tem, da ne gre več samo za klateže in njim podobne. V nevarnosti je najobetavnejša mladina. Droge postajajo ugledne. Uvodnik v Timesu – pa prav v Timesu – je pozival k popustljivosti do teh presnetih pevcev. Če se droge zakoreninijo v kulturo nekega naroda, ta postane del tret jega sveta. Izsesajo voljo do življenja. Poglej Laos, Tajsko, Kambodžo. Niso ravno velesile, kajne?« »Stvar me spominja na Kristatosa in tisto italijansko operacijo,« je omenil Bond. »To je bil mačji kašelj,« je rekel M, »občasno tihotapljenje. Enako velja za opravek v Mehiki, tik preden si spoznal Goldfingerja.« »In kje je Gorner?« »Pojavlja se povsod. Eden njegovih hobijev je letalstvo. Ima dve zasebni letali. Veliko časa preživi v Parizu, mislim pa, da ga boš zlahka prepoznal.« »Zakaj?« je vprašal Bond. »Zaradi levice,« je razložil M in sedel, tako da je gledal Bonda naravnost v oči. »Ima opičjo taco.« »Kaj?« »Zelo redko prirojeno okvaro. Stanje se imenuje main de singe ali opičja roka, pri kateri je palec vzporeden z drugimi prsti in se imenuje ‘neoprijemalen’. Ker je v isti ravnini kot drugi prsti, z njim ni mogoče prijemati. Kot če bi hotel pobrati svinčnik z dvema prstoma.« M je pokazal, kaj misli. »Lahko ga zgrabiš, samo ne prav spretno. Pojav oprijemalnega palca je

bila pomembna mutacija v razvoju homo sapiensa iz njegovih prednikov. Pri Gornerju je stvar še hujša. Cela roka je opičja. Z dlakami do zapestja in naprej.« V Bondovem spominu se je nekaj zdramilo. »Torej bi bila večja od desne,« je sklepal. »Najbrž. Stvar je zelo redka, ni pa edinstvena.« »A potuje s pomagačem, ki nosi kapo tujske legije?« »Ne bi vedel,« je odgovoril M. »Mislim, da sem ga videl. V Marseillu.« »V pristanišču?« »Ja.« M je zavzdihnil. »Sliši se še preveč verjetno.« »Mojih let, krepke postave, z mastnimi ravnimi svetlimi lasmi, ki so zadaj malo predolgi, Slovan …« »Dovolj,« ga je prekinil M in čez mizo potisnil fotografijo. »Si videl tega človeka?« »Ja,« je pritrdil Bond. »Prav njega.« »Zdi se, da je to tvoja usoda,« je rekel M s hladnim nasmehom. »Ne verjamem v usodo,« je odvrnil Bond. »Čas je, da začneš,« je nadaljeval M. »Najboljši prebežnik, kar ga je SIS kdaj imel, je bil polkovnik ruske vojaške obveščevalne agencije. Penkovski. Opazili so ga v kavarni sredi Ankare. Zdel se je potrt. Nič drugega. Samo pogled v njegovih očeh. Na tem so gradili. Usoda.« »In opazovanje,« je kljuboval Bond in ugasnil cigareto. »Sem torej spet v aktivni službi?« ga je zanimalo. »V mislih sem imel postopno vrnitev,« je dejal M. »Opravi izvidništvo. Opravi tečaj pri R-u. Potem bomo videli.«

Bonda je spreletela neprijetna misel. »Saj tega niste omenili 009, kajne? Ali pa temu novemu človeku, 004? Menda ne bom pripravljal terena za drugega agenta?« M se je mučno presedel na stolu. »Poslušaj, 007. Ta dr. Gorner je mogoče najnevarnejši človek, kar jih je Služba srečala. Ne pošiljam te za nekim starim preprodajalcem s ceste, ampak za človekom, ki očitno hoče uničiti milijone življenj in s tem spodkopati vpliv Zahoda. Da ga ustavim, lahko uporabim toliko operativcev, kolikor hočem. Pridržujem si to pravico.« Bond je začutil, kako šefove oči vrtajo vanj. Vsekakor je bil odkrit. M se je znova odkašljal. »Tu je še ruska zveza,« je rekel, »glede katere je vlada zelo vznemirjena. Hladna vojna se da biti na mnoge načine. Poročilo naj bo na moji mizi najpozneje čez šest dni.« Nadaljnja razprava ne bi imela smisla, je pomislil Bond. »Ali je Deuxième seznanjen s tem?« je vprašal. »Je. Pokliči Mathisa takoj, ko prideš v Pariz. Moneypenny ti je že rezervirala let in hotel.« »Hvala, gospod.« Bond je vstal, da bi odšel. »Še nekaj, James. Saj boš previden, kajne? Vem, da se droge ne slišijo kot orožje ali diamanti. Vendar imam slab občutek glede tega človeka. Zelo slab. Že zdaj ima zelo krvave roke.« Bond je prikimal, odšel in zaprl vrata. Gospodična Money penny je dvignila pogled z mize. Izročila mu je zaprto rjavo ovojnico. »Ti srečnež,« je dejala. »Pariz spomladi. Našla sem ti krasen hotel. Oh, glej, no, pozabil si dati M-u čokoladne bombone.« Bond je odložil rdečo vrečko na njeno mizo. »Ti jih vzemi,« je rekel.

»Srček si, James. Hvala. Tvoj let je ob šestih. Imaš ravno dovolj časa za prvo uro globokega dihanja in vaj za sproščanje. Naročila sem te ob pol treh. V drugem nadstropju.« »Počakaj, da se vrnem iz Pariza,« je zaklical Bond na poti k dvigalu. »Ti bom dal za kaj sopihati.« »Rekla sem ‘globoko dihanje’, James. To ni isto.« »Če boš dlakocepska, se bom moral zateči k strožjim prijemom. Te na primer našeškati. Tako hudo, da se ne boš mogla usesti cel teden.« »Daj, no, James, zadnje čase so te samo besede.« Dvigalo se je zaprlo, še preden bi se lahko Bond domislil odgovora. Med spuščanjem skozi nadstropja stavbe se je spomnil zbeganega izraza na Larissinem obrazu, ko sta stala pred hotelom v Rimu. Samo besede. Morda je imela Moneypenny prav. Bond je preživel petinštirideset minut z Julianom Burtonom, ki je nosil belo srajco brez ovratnika in ga učil, kako dihati iz trebušne votline. »Pomislite na vrč, ki ga polnite z vodo. To je vaše dihanje. Vdihnite prav iz ledij. Napolnite vrč. Zdaj zaprite oči in pomislite na prijeten prizor. Mogoče na plažo ali očarljiv potok v gozdu. Mesto, ki vam je posebno pri srcu. Pozabite na vsakdanje skrbi in se osredotočite na ta čudoviti mirni kraj. Zdaj pa dihajte naprej. Globoko vdihnite, prav do ledij. Izklopite vse druge misli, ostanite na tistem posebnem mestu.« ‘Posebno mesto’, kamor so se Bondove misli kar naprej vračale, ni bila nobena spokojna jasa, ampak koža na Larissinem vratu, ki jo je opazil v hotelskem baru. Morda je v teh starih kosteh še nekaj življenja … Na koncu ‘seanse’ je Bond Julianu obljubil, da bo vaje globokega dihanja izvajal vsak dan. Nato

je v preddverje raje stekel po stopnicah, kakor da bi se peljal z dvigalom. Predolgo je odlašal, da bi bil v polni operativni pripravljenosti, toda vsaka malenkost je pripomogla. Ob misli na dr. Juliusa Gornerja se mu je vračala vitalnost. Še nikoli ni do nikogar čutil takega odpora že na prvi pogled. Poleg tega je bilo posebno zahrbtno za napad na neko državo izkoristiti lahkovernost mladih namesto uporabiti orožje in vojsko. Ugotovil je, da želi narediti vtis na M-a. Po vsem, kar je storil, je razmišljal Bond, ko je z Lokomotivo zavil južno z Bayswater Roada in v Hyde Park, se mu zagotovo ni treba dokazovati. Morda ga je vznemirila omemba drugih agentov 00. Seveda bodo vedno tudi drugi z dovoljenjem za ubijanje – pravzaprav je v povprečju kratka delovna doba, preden je agent doživel bridek konec, zagotavljala, da je bilo novačenje in usposabljanje neprekinjen proces – toda Bond se je štel za enkratnega, cvet agentov. Morda mu M ob tej priložnosti namenoma ni izkazal popolnega zaupanja, da bi se bolje osredotočil. Čim bolj je premišljeval, tem bolj je bil prepričan, da je stari naklepal prav to. Ko se je vrnil domov, je May že oprala in zlikala obleke iz Italije. Bil je čas za čaj, vendar je dobro vedela, da ga ne sme nadlegovati s tem zvarkom za stare gospe. Na vratih spalnice se je prikazala s srebrnim pladnjem, na katerem so bili sifonska steklenica, posoda z ledom, kristalen kozarec in polna steklenica viskija Johnnie Walker Black Label. »Zavoljo vašega zdravja, gospod Bond,« je omenila, ko ga je odložila na predalnik. »Dajte, dovolite, da jaz spakiram.« Bond se je zavedal, da še niso minili trije meseci brez pijače, a če je M menil, da je pripravljen za vrnitev na delo, potem … V kozarec je nalil za skromna dva prsta viskija, dodal kocko ledu in še enako količino sodavice.

»Na zdravje,« je rekel, nato pa zlil vase cel kozarec v enem požirku. Ko je Bond zapustil Hammersmith in se vozil po Great West Roadu, je v stranskem ogledalu opazil motorista in nagonsko zavrl. Ti prometniki so bili povsod, njegov sebični, kričeči avto pa je bil naravni magnet zanje. Toda motorno kolo je na videz upočasnilo isti hip. Bond je, ne da bi nakazal smer, na kroži šču ostro zavil levo in zapeljal na cesto proti Twickenhamu, stran od kolon vozil na poti iz mesta. Divje je pretikal ročico do najvišje prestave in pohodil plin, da bi prehitel rdečo luč. Pogledal je v ogledalo. Motor je bil še vedno za njim. Bond je bil razburjen in hkrati razvnet. Bilo je nadležno, da ga je nekdo amatersko zasledoval, ko se je nameraval spopasti s tako hudim in nevarnim problemom, kakršen je bil dr. Julius Gorner. Tik pred Chiswick Bridgeem, tudi tokrat brez smernika, je nenadno obrnil volan v desno. To pot težkega avta ni zaneslo, ampak se je tesno držal ceste kot ljubimec. Bond je še enkrat pogledal v ogledalo in zadrhtel od vznemirjenja. Za njim ni bil več le en motor, pač pa dva – velika beemveja – in noben avto jima ne bi mogel ubežati. Voznika sta se nagnila naprej in zasukala desno zapest je. Rjovenje bavarskih dvovaljnikov je napolnilo tiho ulico v Kewu. Čez nekaj trenutkov sta bila motorista ob bokih Bondovega bentleyja. Zdaj ju je moral vzeti resno. Zaželel si je, da bi bil v aston martinu s prostorom pod sedežem za colta .45. Ni bil prepričan, da bo njegov walther PPK zmogel nalogo na tej razdalji, vendar mu ni ostalo drugega. Še preden je lahko povlekel pištolo iz toka, se je zaslišal oglušujoč tresk, ko je ste44

klo sovoznikovega okna zdrobila krogla. Bond je ustrelil skozi odprtino, potem pa močno zavrl. Pri zaviranju so bili avtomobili le bolj odzivni od motociklov, in za hip je videl drugega zasledovalca, ki ga je malenkostno prehitel. Skozi razbito okno na levi je še enkrat ustrelil. Pravilno je ocenil, kje bo motorist, in ga zadel naravnost v ramo. Renčeči nemški motor je zdrsnil izpod njegovega telesa in poškropil asfalt z iskrami. Drugi motorist je bil spet ob njem. Bond je videl, da se približujeta koncu ulice, kjer je cesta pravokotno zavila v drugo. Vozila sta osemdeset kilometrov na uro, in moral je upočasniti, če je hotel izpeljati manever, ki ga je imel v mislih. Motorist je dvignil desnico, da bi ustrelil, zaradi česar je bil za trenutek ranljiv, saj je krmilo držal z levico in ni imel nadzora nad plinom. Bond je usekal po zavori, ostro zasukal volan v desno, nato pa potegnil ročno. V mukotrpnem cviležu koles in smradu zažgane gume se je veliki avto stresel, naglo obrnil dolgi zadek in udaril sprednje kolo beemveja. Bond je začutil sunek motocikla, ko je ta treščil vanj, nato pa se zmečkal in voznika vrgel v križišče pred njima. Ko je moški pristal na hrbtu, se je njegova pištola sprožila, toda brez učinka. Bond je pogledal na uro, da bi ugotovil, ali bo ujel let, prestavil v prvo in umirjeno vozil proti severu skozi Kew, kamor so se ljudje vračali iz službe. Ko je bil spet na Great West Roadu, se mu je v zavest prikradla priljubljena fraza Renéja Mathisa. Ça recommence, je pomislil.

Naslov izvirnika: Devil May Care © Ian Fleming Publications Ltd, 2008 © za slovensko izdajo Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2009. Vse pravice pridržane. Prevedel Damir Milinović

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: www.