Omara v kleti

Gledališke kritike: Ogledi in pogledi, 1984 Novi ogledi in pogledi, 1997 Eseji: Dadaizem, Nadrealizem, 1981 Krokiji in beležke, 1998 Kratka proza: Zagatne zgodbe, 2004 Drama: Zmenki, 2006

22,95 €

Kaj nas sploh žene na galejo spominov? Kdo v nas strmi na stezo, ki smo jo prehodili, in nas spreminja v »iskalce izgubljenega ~asa«? Se nam skrivnostno, dvoumno nasmiha iz nenadnih osvetlitev minulosti? Iz bliskov v blodnih no~eh, iz strel son~nodnevnih zamaknjenj? Kaj je bilo tako mo~nega, da se prebija skozi naplavine pozabe in se nas kar naprej dotika z zvibanimi viticami, z oprijemki preteklosti?

Naslovnica in vonj v otroštvu prebrane knjige.

Prva vprašanja, ki našo drobižavost postavijo ob mamljivo neskon~nost sveta. Naklonjeni zven mamine besede, hlap prve opitosti, opitost prve ljubezni. Bole~i vrezi razo~aranj, dražljivi okruški gledaliških predstav, kristalno zven~e~i verzi, ki jih v glavo zaseje veter navdiha, prijateljska mnenja in bodrenja ljubih oseb, ki so morda že odšle v neznane zavihke ~asa …

Vse to se spleta v panoptikum, v kalejdoskop poti, ki se cepijo in razraš~ajo v mrežo bivanja.

V konopljasto, svilno, laneno tkanje se lovi sedanjost, ki ni ni~ drugega kot seštevek vsega, kar je bilo in še tiho sloni ob zibki prihodnosti. In ~aka, da še kaj prijo~e iz nas. Ali, kot pravi Aleš Berger v tej o~arljivi knjigi sanjarij: »Zgodovina je tisto, kar sem bil, in ~as je tisto, kar še bom, in vmes stojim, jaz, Janus, in gledati ho~em ~im ve~ naprej.«

OMARA V KLETI

Dostikrat, kadar mi pride pred o~i (ali v spomin) Kosovelov Sonet smrti, se spomnim, kako sem si, še ne osemnajstleten, z nekakšno bolestno naslado ponavljal: »In vse je ni~. Te žametne o~i so kakor žalost ...« in si tako blažil bole~ino ob neuresni~enem ~ustvu do temnooke vrstnice. Danes ji komaj pomnim ime, a tiste »tihe, ~rne, žametne o~i« so še zdaj s svin~nikom pod~rtane v rde~i miniaturki in v koti~ku zavesti mi je, ko tole pišem, za hip zablisnil njihov davni lesk.

Aleš Berger

Foto: Peter Uhan

Aleš Berger (18. 9. 1946, Ljubljana) je diplomiral iz primerjalne književnosti in francoš~ine.

Bil je novinar v kulturni redakciji ljubljanskega radia, med letoma 1978 in 2008 pa urednik za prevodno književnost pri založbi Mladinska knjiga. Kot literarni zgodovinar je obravnaval smeri dadaizma in nadrealizma (No~ bliskov: Iz nadrealisti~nih besedil, 1974).

Napisal je tudi vrsto gledaliških kritik.

Uveljavil se je kot prevajalec iz francoš~ine (mdr. Lautréamont, G. Apollinaire, S. Beckett, R. Char, R. Queneau, J. Prévert) in španš~ine (J. L. Borges, F. Garcia Lorca), prevaja tudi gledališka dela, za vrsto prevodov je prispeval spremne študije.

Nagrade za prevajalsko delo: Sovretova (1983), Prešernovega sklada (1987), Župan~i~eva (1993); Rožan~eva nagrada za eseje (1998); Schwentnerjeva nagrada za založniško in uredniško delo (2008)

Iz Janusovih razdvojenih, temno-svetlih pogledov se spleta iskriva igra besed, ki govori, da smo le zapuš~ina, dediš~ina drugih: prevajalci in zapisovalci stvari, misli in ~ustev, ki so nam bili podarjeni in s katerimi smo zdaj obdarjeni. Omara v kleti je kulturna kronika in duhovni genom (pol) pretekle slovenske stvarnosti. Na policah je polno intimnih skic, krokijev, ~rtic in vinjet, ki v seštevku tvorijo magistrale naše skupinske zavesti.

Milan Dekleva

Milan Dekleva

Aleš Berger

OMARA V KLETI

Berger_prelom.indd 1

4/5/11 2:28 PM

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: www.emka.si CIP – Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6-94 929Berger A. BERGER, Aleš, 1946– Omara v kleti / Aleš Berger. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 2011. – (Spomini, izpovedi) ISBN 978-961-01-1606-6 255432704 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobcˇitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki v okviru dolocˇil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

Berger_prelom.indd 2

4/5/11 2:28 PM

ALEŠ BERGER OMARA V KLETI

Berger_prelom.indd 3

4/5/11 2:28 PM

4

Berger_prelom.indd 4

4/5/11 2:28 PM

Stvarí, na katere nisem v zadnjih dvajsetih letih pomislil vsaj šestkrat na leto, sem namrecˇ na tricˇetrt že pozabil.

Stendhal: Življenje Henryja Brularda (Prevedel Jaroslav Skrušný)

5

Berger_prelom.indd 5

4/5/11 2:28 PM

6

Berger_prelom.indd 6

4/5/11 2:28 PM

Omara v kleti Nakljucˇje že lep cˇas ni nekaj, cˇemur bi neomajno zaupal, in o »knjigi svojega otroštva« pišem ravno zdaj, ko se zlagoma spet naseljujem v hiši, kamor sem petintrideset let redno prihajal na obisk. Prej sem v njej preživel adolescentska leta, in sèm se je bilo, ko je bila nova, iz neke druge hiše na drugem koncu mesta preselilo dosti knjig, med njimi tudi tiste, ki sem jih listal ali bral, ko sem bil decˇek. Ampak potem sem (po nekaj manjših premikih) dolgo živel v tretji hiši v istem mestu, kjer so se knjige mojega otroštva, kolikor sem jih prinesel s sabo, pomešale in pomnožile s knjigami mojih otrok in se, ko sta odrasla, porazgubile v klet ali potem k njunim malcˇkom, in ko sem zacˇel cˇez mnoga leta prebivati spet v neki hiši, tokrat v drugem mestu, je bilo zanesljivo vsaj to, da ni šla z mano nobena knjiga mojih zgodnjih branj. Torej sem moral res priti spet nazaj sèm, v hišo, ki je druga na zemljevidu mojih nastanitev in kjer se v omari v kleti grmadi na desetine starih knjig, ki sem jih držal v deških rokah, da se je nakljucˇila priložnost, da pišem o njih.

Brez dvoma: »knjige svojega otroštva« naj ne bi bilo treba, pa cˇetudi po skoraj pol stoletja, jemati v roko, da bi se cˇlovek domislil, zakaj ga je nekocˇ tako prevzela; cˇe je res tista prava, bo spomin na nedolžno, drgetavo branje sam od sebe privrel na dan. A kaj ko ni cˇisto tako – spomin na karkoli je predvsem spomin na samega sebe v dolocˇenem trenutku življenja, na svoje tedanje dojemanje sveta in obcˇutenje 7

Berger_prelom.indd 7

4/5/11 2:28 PM

razlicˇnih vtisov in seveda še na okolišcˇine, ki so takrat vse to sooblikovale. Ne verjamem, da bi mi, cˇeprav sem dolga leta hodil v gledališcˇe, kdaj padlo na misel, da bi sestavil seznam, recimo, desetih najboljših predstav po svojem okusu; kako naj primerjam tisto, ki sem jo gledal kot maturant, z ono od predsinocˇnjim? Nicˇ manj zamotano ni z branjem, ki je še bolj ranljivo opravilo; kdo bi ugovarjal, da je, zlasti v otroštvu, silno povezano z bralcˇevo fizicˇno lokacijo, s toplo kuhinjo, na primer, in s prasketom polen v štedilniku, in z edino žarnico, ki visi spod stropa? In za povrh, seveda: nobena knjiga nima le svoje »vsebine«, temvecˇ še vrsto drugih lastnosti, ki se, zlasti pri maloletnem branju, skorajda enakovredno povežejo z njo. Neke ganljive pustolovske zgodbe se lahko domislim le, cˇe jo ugledam ovito v prastar papir, na katerem sta s skrbnimi ucˇiteljicˇinimi potezami s peresom navedena avtor in naslov, ki ju je stara mama napisala pred skorajda sto leti; desetkrat prebrano indijanarico zacˇutim skupaj z vonjem po dedovem tobaku, ki je zavel iz nje, kadar sem jo odprl in so se iz nje usuli drobci pepela starejšega bralca. Knjige, ki mi kasneje sploh ni bila všecˇ, se spominjam, ker je bila moj prvi ponosni samostojni nakup, v drugem razredu! In knjige, ki so potovale od rok do rok, med prijateljcˇki; žar tistega, ki jo je vendarle izprosil, in skrb posojevalca, kakšna bo prišla nazaj. Pa prve odrasle knjige, ki so se prismukale iz sošolcˇeve slabo varovane družinske knjižnice in smo se, predpubertetniki, v parku gnetli ob skupnem branju in ogledovanju!

8

Berger_prelom.indd 8

4/5/11 2:28 PM

Knjige mojega otroštva (ne: otroške knjige) so moj potajeni spomin in snovna resnicˇnost v kleti; popolnoma nerabne so, saj sem prepricˇan, da ne bom nikoli vecˇ nobene spet zares prebral, kvecˇjemu pogledal, otipal in polistal. Delijo usodo mnogih mojih »odraslih« knjig, raztepenih po razlicˇnih bivališcˇih, a so tudi cˇisto nekaj drugega: so zaprašene pricˇe mojih prvih stikov z branjem, mojih osuplosti nad mojstrstvi pravicˇnih junakov in neredkih solzic ob njihovih polomih.

Pa ne samo to: soprebivalke mojega prvega doma so, kjer smo se veliko družili. Dobro so poznale svoje lastnike, ki jih ni vecˇ. Zdaj sem jaz njihov (zacˇasni) gospodar. Naj grem torej dol v klet in jim pomotim vecˇdesetletni mir v omari? In si še bolj razvalovim spomine, ki jih je v hiši, ko jo zlagoma spet naseljujem, že tako obilo? Recimo, da sem to storil, na hitro; recimo, da mi je med knjigami, ob katerih sem se nekdaj navduševal in skrivoma cmeril, prva prišla pod roko tale: Carski sel (Mihael Strogov). Spisal Jules Verne. Poslovenil dr. A. R. Izdala in založila Družba sv. Mohorja na Prevaljah. Slovenskih vecˇernic 76. zvezek. 1923.

Ko – po vecˇ tednih – stopim v klet, nekaj švistne in se kobaca skoz napol odškrnjeno okno; sosedov macˇek ga je bil odsunil in se potem pri meni v shrambi grel, kadar so ga lastniki pustili na mrazu. Ena knjiga s police je na tleh, še par stvari v neredu. Že se skoraj ujezim – »preklemanska žival!« – ko se domislim, da je muc skoraj zanesljivo praprapra … vnucˇek tiste macˇke, ki je prav v tej shrambi 9

Berger_prelom.indd 9

4/5/11 2:28 PM

zadnje leto, ko je bila mati živa in torej še nisem stanoval spet tu, skotila tri ali štiri mladicˇe in se tudi lep cˇas ni vedelo, da gostujejo pri nas. Poigram se z mislijo o macˇjem genetskem spominu, jezica me mine; ne recˇem, da mu na stežaj odprem vsa vrata, a tistega okna vseeno ne zasunem do kraja.

10

Berger_prelom.indd 10

4/5/11 2:28 PM

Pozdrav z Orlove Decˇek, najvecˇ osmih let, v še otroški postelji in v sobi, kjer je vecˇ ležišcˇ, saj ima edina v stanovanju pecˇ in je tam toplo, pod vecˇer, saj mora zgodaj lecˇi in je sam, in ker je zima, je temno. Tik cˇez cesto gor na drogu ulicˇna svetilka, cˇez okno zavesa, ki je vzorcˇasto izvezena; pravilen, a zverižen pletež svetlobe in senc pada na steno, ob kateri za palicami na posteljni ograji leži decˇek in strmi vanjo. Stena je prebarvana z vzorcem, ki se viticˇasto razpreda in potem sestavlja in se po volji umetelnih pleskarskih valjev na vsakih par decimetrov natancˇno ponovi, v kotu stoji visoka pecˇ. Decˇka je vsak vecˇer strah zamolklih polsenc, oblikujejo se v spake iz zverinjaka otroških bojazni, vzorec na zavesi in lucˇ, ki seva skozenj, se zgibata v mrtvaško lobanjo (ali pa v »smrt«, poleti izrezano iz bucˇe in s svecˇo noter, kar je pravzaprav isto), izmišlja si nedolžne zarotivene obrazce ali si v skrbni razpostavi le s palcem in sredincem zatiska ocˇi, da potlej težko in morasto zaspi. Potem nekega vecˇera, spet sam v preganjavicˇnem polmraku, v postelji vstane, se zastrmi v steno in v vzorec, ki se tako preprosto zamotano ponavlja, v polžaste oblike na zavesi (ki je sicer pri miru, a maje se svetilka gor na drogu in jih spreminja), pa gotovo še v vijuge na loncˇenih pecˇnicah zraven, in z nenavadno ostrino ga spreleti: zakaj ravno jaz? in tik za tem še (kot da bi bilo eno vprašanje premalo za otroško glavo): kaj je vecˇnost?

Decˇek se uleže in misli se vrtincˇijo naprej, a zdaj ni vecˇ tes11

Berger_prelom.indd 11

4/5/11 2:28 PM

nobe prejšnjih vecˇerov, prej nekakšna sladka trepetavost, in mehko ga odsuka v sen. Tisto zimo potem prav rad in hitro hodi spat, saj ve in se veseli, da bo spet »premišljeval« o tem, in z enako nebogljeno drhtavico se, mižé ali z odprtimi ocˇmi, podaja po vibah in okljukih tiste sobe in v prostorih, ki se odpirajo vsenaokrog, sluti sebe in neskoncˇnost. Vcˇasih ga do hlipanja prebode bolecˇina pred nedoumljivim, a jokcanje je odrešujocˇe, saj ga zavest o tem, da stvári ne more priti do konca, naposled navda s spokojnostjo; vcˇasih je pri sebi kar »važen«, se pravi, vznesen ob misli, da to pocˇenja ravno on, pa cˇeprav ne ve, kdo je. O tem, seveda, ne govori nikomur, ne staršem ne prijateljem pri igri, potem pride pomlad in postelja gre v drugo, manj skrivnostno sobo, in decˇek je naslednjo zimo že bolj odrasel in pozabi na nocˇna popotovanja (ali pa podobno neskoncˇnost uzira v kosminkah, ki cˇez dan snežijo z nedoglednega neba).

Po skoraj pol stoletja, potem ko je premenjal dosti sob in postelj, se spomni na to, ko ga doide vabilo, naj bi napisal nekaj o cˇasu in sebi in takih recˇeh. In vse iz tiste spalnice na Orlovi se mu nepricˇakovano jasno zamota pred ocˇmi, in skorajda za hip podoživi nekdanji mili drget, in cˇeprav si ne domišlja, da bi bil tiste cˇase kaj hudo bister ali obcˇutljiv otrok, in cˇeprav mu razum prišepetuje, da sta takrat gotovo imela prste vmes njegovo narašcˇajocˇe zanimanje za vesolje in neki ležecˇi nagrobni kip v rakovniški cerkvi, je skorajda prepricˇan, da je tedaj, s polprebujeno otroško dušo, prvicˇ stopil v skrivnost, po kateri mu je dano tavati še danes. Tiste 12

Berger_prelom.indd 12

4/5/11 2:28 PM

zamotane krivulje, pa preproste ponovitve vijug, pa polžíne na migetavo osvetljeni zavesi so se zapirale navznoter in širile navzven; po njih je potoval vase, v tisti svoj kako: jaz?, ali pa so ga odpljusnile v nepredstavljivi dalecˇ, v kaj je: zmeraj?; ponavljale so se, a niso bile iste, razlikovale so se in bile hkrati enake. – Saj je bilo vse že tam, pomisli nekdanji decˇek, vse, kar sem kasneje natuhtal o cˇasu in sebi, vse, cˇesar sem si želel in se bal: brezkoncˇne ploskve in navpicˇno sprepletene lestve, vodnjak, v katerem te oblivajo pljuski tvojih razlicˇnih trajanj ali od zgoraj strmiš v kolobarje na njegovi mirni gladini (prožiš jih s pljunkom ali s kamencˇkom), vse pentlje hkratnih cˇasov, v katere si zavozlan; vse, zaboga, in še tisto, o cˇemer sem potlej bral, labirinti, piramide in inkovski zvezdni observatorij. Vse prispodobe, ki sem jih kdaj koval v zvezi s tem, in vsa stanja, ki mi jih je bilo usojeno spoznati; vsa kašcˇa cˇasa, v kateri se nepregledno meša zrnje dni, ki se lušcˇijo le navidez linearno, vsi izracˇuni, koliko je bil kdaj kdo star, in jaz takrat, in moji otroci zdaj, in koliko bi kdo bil, cˇe bi še bil, in koliko bom, ko bo … Vse tam, in vse ves cˇas z mano, pritajeno, a cˇujecˇno, vabljivo in strašljivo v spremešanosti, ki ji (hvalabogu) še ni konca.

Kaj cˇem pisati o cˇasu in sebi in o podobnih recˇeh, si recˇe nekdanji decˇek, saj se poznam: samo nekam nazaj bi odplul, med tisocˇere prelive »Je me souviens …«, in to ponavadi zanese v melanholijo in cˇemernost. A je hvaležen za vzpodbudo, ki je zdramila v njem specˇ spomin, mu pokazala davni tloris, v katerem so bili že zarisani premiki, krivencˇasti in 13

Berger_prelom.indd 13

4/5/11 2:28 PM

tudi prijazno zvijugani, ki jih je opravil, da je prišel do sem, kjer je. Kot bi ga, ko je ponovno ugledal stare hieroglife, navdali zmirjenost, ki sploh ni resignacija, in vedrost, ki, upa, ni površna. Bilo je in bo; še so vitice in še se vejijo.

Takole bi rekel, udari po tipkovnici nekdanji decˇek, saj ne želi zamolcˇati, da je vesel sporocˇila, ki ga je doseglo po (se vé) cˇudno ovinkasti poti, takole bom rekel, pa cˇeprav je le preprost aforizem, ampak zdajle je moj in verjamem vanj: »Zgodovina je tisto, kar sem bil, in cˇas je tisto, kar še bom, in vmes stojim, jaz, Janus, in gledati hocˇem cˇim vecˇ naprej.« Kot pobicˇ v kuhinji na Orlovi ob kar naprej prižganem radiu. Je mogocˇe Telefunken? Tega ne vem, ima pa skalo s postajami in zeleno magicˇno oko, ki se širi in krcˇi, kot zenica. A postaj je malo, ali pa sta se stara starša navadila predvsem na dve: dopoldne Graz (ali Celovec, nekaj avstrijskega pacˇ), zaradi porocˇil in glasbe v oddaji »autofahrer unterwegs«, popoldne in zvecˇer, ko pride domov tudi mati, Radio Ljubljana, edini program. Popoldne – ali zvecˇer – so dostikrat na sporedu operne oddaje, ki jih doma radi in pozorno poslušamo, in vcˇasih je na vrsti arija (ali uvertura) iz opere s cˇudnim naslovom »Mocˇusode«, pri katerem mi ni nicˇ jasno. Megleno si predstavljam, da nekakšno »mocˇ« pacˇ trpajo »v sode«, najbrž sem pod vtisom pravljice o premetenem kmetu, ki je botro Smrt, ko je prišla ponj, opil in zabil v prazen sod. Ko nekocˇ na glas povem, kako to vidim, se odrasli posmejejo in mi razložijo, da gre za »uso14

Berger_prelom.indd 14

4/5/11 2:28 PM

do« in »mocˇ«, ki jo ima nad ljudmi, a zadeva se ponovno zaplete. Zdaj hocˇem izvedeti, kaj je »usoda« in na kakšne nacˇine uresnicˇuje svojo »mocˇ«, a odrasli tega ne vejo (ali pa se jim ne ljubi pojasnjevati) in tisto popoldne – ali vecˇer – ko zunaj za okni nalega mrak in v njem zamirajo polja in hiše in Krim v daljavi, mogocˇe prvicˇ obcˇutim tesnobo pred nerazložljivostjo usode, za katero sicer ne vem, kaj je, a sem ravnokar izvedel, da ima svojo mocˇ.

Mogocˇe zaradi starega odcˇepnika, ki mi pride v roko, ko nekaj išcˇem po kuhinjskem predalu, mogocˇe zaradi branja neke knjige, v kateri mrgoli nemških citatov – nekje iz dna zavesti mi vznikne, da jo polglasno izgovorim, beseda »štopelcier« in mi zazveni odmaknjeno in hkrati domacˇe.

Seveda: prišla je iz drugega sveta, iz kuhinje na Orlovi ulici, kjer sem preživel prvih štirinajst let in kjer so nekatere stvari imele takšna cˇudna imena, da jih danes malokdo razume. Tam je bil »fensterpankerl« in stara mama je za »melšpajz« naredila »rajsauflauf«; »vaserlajtunga« je bila zanikrna in vcˇasih se je zamašil »ausgus«. Ded je ogrnil »regenmantel«, poprijel »špancirštok«, in cˇe je na sprehodu srecˇal kamerada, ga je pozdravil s »habedjere« …

Untzovajter – med grdimi spakedrankami sem živel, ki bi mi jih še zdaj kaj navrelo, cˇe bi se s spominskim ocˇesom posprehodil po tistem stanovanju in po predmetih v njem, ampak zraven so, v knjižnici v »šlafcimru« stale imenitne predvojne slovenske knjige, ob katerih se je zacˇel obliko15

Berger_prelom.indd 15

4/5/11 2:28 PM

vati, da tako recˇem, moj jezikovni cˇut. In ded je bil vendar Maistrov borec, in rad je pripovedoval, kako so se mariborski ucˇiteljišniki, še pred prvo vojno, tepli z nemško govorecˇimi sošolci! In predmeti, ki sta jih stara starša, nekdaj ucˇitelja na Štajerskem, tako imenovala, niso prihajali iz imovitega mešcˇanskega sveta (še najbolj imeniten je bil, cˇe se prav spominjam, moj prvi »tintenšrajber«), ampak, se mi vse bolj dozdeva, iz cˇasov njunih mladih dvojezicˇnih let; takšno govorjenje je bilo, seveda, znamenje jezikovne neozavešcˇenosti in zanemarjenosti (z materjo sva ju dostikrat, le napol v šali, opozarjala na to), a tudi njuna vez z mladostjo, s stvarmi, o katerih se potomcem mogocˇe še sanjalo ni. – Do danes se mi je, ker jih ne slišim vecˇ, porazgubilo dosti, najbrž vecˇ kot polovica, tistih besed, in nemšcˇine se nisem nikoli ucˇil, da bi mi jih na drug nacˇin priklicala v zavest, a ne bi rad pozabil (in jih najbrž tudi ne bom) prav vseh, saj potlej tudi takšne tople nežnosti, kot jo prinese, cˇeprav za hipec ali dva, nenadejan »štopelcier«, ne bi bilo vecˇ.

16

Berger_prelom.indd 16

4/5/11 2:28 PM

Parmova 33 Kaj neki te je obšlo, popoldne, da si stopil s kolesa pred tisto nizko, vsa leta enako stavbo, mimo katere si šel ali se peljal že tolikokrat, ne da bi se posebej zmenil zanjo, kaj šele, da bi te poklicala in ustavila? Seveda, tvoja mati je tu službovala vrsto let, in tega je že dolgo, saj na Titovi še ni bilo podvoza in se je cˇez tire dvigal, za otroške ocˇi prav košatil, most za pešce, in ravno danes je bil tak dan, da si se tega domislil in ne odgnal spomina, ampak ga popestoval, cˇetudi brez nežnosti in melanholije: tu je bil svoje cˇase Industrijski biro, kjer je bila mati zaposlena vrsto let. Vse se ti je prikazalo pred ocˇmi, še preden si prosil vratarja, ali smeš noter (»ker bi rad nekaj pogledal«), in vse je bilo cˇisto tako, potem ko ti je dobrovoljno prikimal: še je tam velika, dolga in široka hala, iz katere se v levo in desno iztezajo hodniki, ozki in nicˇ manj neskoncˇni, kot so bili v otroških ocˇeh. Prihajal si, dostikrat, kot decˇek, moral si do konca hale in potem pravokotno v levo, hodnik je imel številko 5, še vedno jo ima, še zdaj zgoraj visoko piše »trakt«, še zmeraj je to cˇudna, nenavadna beseda, v peti trakt je bilo treba in potem po njem še kar dolgo, mimo mnogih zaprtih vrat na obeh straneh, do prave, mamine sobe, njene pisarne, ki je bila na levi strani bolj proti koncu in je tudi imela na vratih neko številko.

Zakaj si prihajal, kaj si tam pocˇel, kam sta potem z materjo skupaj odšla (ali te je natancˇno napotila), se ne spominjaš in pacˇ ni pomembno; bolj napenjaš ušesa, ko stopaš po traktu 17

Berger_prelom.indd 17

4/5/11 2:28 PM

številka 5, ali boš v glavi zaslišal kak priimek spred petdesetih let, a tudi cˇe se kateri negotovo oblikuje, ne sodi sem, v ta prostor: o tistem cˇloveku si iz pogovorov starejših kaj ujel domá. Tu si bil zmeraj na hitro, bogve zakaj, mogocˇe te je kdo pogladil po glavi, mogocˇe si za kakšno mizo kaj risal, cˇe mati še ni imela cˇasa zate. Najbrž si tam prvicˇ videl telefon in slišal pisalni stroj, skoraj zagotovo, in zgubil se nisi v tisti nizki, prostorni stavbi nikoli. Pacˇ pa si nekocˇ zgrešil Parmovo že kar na zacˇetku, na poti iz centra, recimo od Pošte (kajti tramvaj te je bil z Orlove pripeljal do magistrata): dolgo si nekega zimskega dne hodil proti severu, spregledal tisti nadhod, kjer bi bil moral skreniti v levo, da bi prišel na Parmovo, in od nikoder ni bilo na levi strani tiste ploske stavbe, izmuznila se je pod snežinkami, bogve do kod, do daljnega stadiona nemara, si decˇek po plundri cmokal, preden si se ovedel pomote in jokaje stekel nazaj … Tu, ob tej otroški pomoti, ki se je natancˇno spomnim, se spomin premakne za dosti dosti let naprej: z materjo sva na Žalah, v tisti silni gnecˇi pred vsemi svetimi. V roki držim ikebano, za katero se je po napornih ogledovanjih in tuhtanju pred številnimi prodajalci odlocˇila zdaj že precej postarana mati, da jo bova položila na grob njenih staršev, pod drugo pazduho stiskam dežnik, saj je ravno prenehalo deževati. Na lepem opazim, da ni matere nikjer, okrog samo množica tujih ljudi, in niti dobro ne vem, kje sem in kako do tistega groba, po kateri potki, mimo katerega borovca … Par dolgih sekund potem obcˇutek kot v zelo morastih sanjah, in spet luže pod nogami, 18

Berger_prelom.indd 18

4/5/11 2:28 PM

mocˇa v cˇevljih, in nikjer odrešilnega hodnika številka 5; da izgubim mater, išcˇocˇ babicˇin in dedov grob!

Pregledati še druge lokacije materinih zaposlitev? Saj jih ni bilo dosti v cˇasu, ko sem odrašcˇal, in še malo potem: razlocˇno se spominjam le še stavbe na Titovi, vhod zraven Banke Slovenije, tokrat v drugem ali tretjem nadstropju in zdaj se firmi recˇe Slovenija papir, in spet je dolg hodnik (na katerem je stanoval takrat zelo znan košarkar). Tu sem najbrž prvicˇ videl teleprinter, in tu mi je požrtvovalna mati ob popoldnevih tipkala maturitetno in cˇez leta še diplomsko nalogo, in je bil cˇuden obcˇutek, da sem ji jaz narekoval! – In glej nakljucˇje: napis Industrijski biro se je cˇez dolga leta pojavil na stavbi, ki se je videla z okna materine hiše za Bežigradom, a mislim, da ni bilo nekdanji uslužbenki tega prav nicˇ mar.

Baška na Krku, otroški spomin. Tam z materjo, mogocˇe šestleten, morda še manj, strašna gnecˇa na Reki ob vkrcavanju na ladjo, visoki valovi menda ves teden, in zato ni bilo niti misliti, da bi poskusil zaplavati (to pripoveduje mati, potem ko se vrneva), fotografija mene nagca iz profila, na njej manj kot do kolen stojim v vodi in ob meni jadrnicˇka, ki jo previdno držim na vrvici … Meglen spomin, zelo nejasen: neki kovcˇki, na katere je treba paziti, in name z njimi, ki sem kot del prtljage, na koncu se vse dobro iztecˇe; korajžna mati, da me je v takšnem peljala tja dol; zakaj pravzaprav?

19

Berger_prelom.indd 19

4/5/11 2:28 PM

Stara mati je (na svoja kasna leta) v poseben zvežcˇicˇ zapisovala datume, ko so poletavali astronavti (in podrobnosti njihovega bivanja tam gor), iz cˇasopisov izrezovala (kajpak cˇrno-bele) fotografije vesoljskih junakov in njihovih plovil; mati je (ko je prišla v njena tedanja leta) na velike liste beležila cˇase prve in druge vožnje (vele)slalomistov prve deseterice (in skupne uvrstitve, kajpada), in shranjala te skrbno popisane papirje iz sezone v sezono; mladostniško prizanesljivo sem se jima posmihal takrat, potem pa sem postal … za vsa ta leta drugacˇe skromen arhivar.

(Požgal dnevnike iz let 1985–2002. Izrazito cˇudni cˇasi, težko bi se kitil z njimi. Ogenj jih je hlastno použil, dimnik mirno prebavil. – Kdaj bom zakuril tole, kar pišem ta hip?)

20

Berger_prelom.indd 20

4/5/11 2:28 PM

Šola šansona Sinocˇi sem po dolgem cˇasu prižgal (»prižgal« na spletu, kot se dandanašnji stvari streže) Radio Nostalgie, ki sem ga bil med svojimi bivanji v Franciji toliko poslušal na kakšnem starem tranzistorju, pritovorjenem s seboj. Tokrat se je pri pricˇi oglasil Charles Aznavour, in sicer s pesmijo La Mamma, pripovedjo o ženski, ki umira in so k njenemu vzglavju, ob katerem popevajo sovašcˇanke in brenka kitarist, prišli sorodniki z vseh koncev, même Giorgio, le fils maudit, avec les présents plein les bras.

Pesem me je, kot vselej, prevzela, da sem opustil, kar sem pacˇ pocˇel, in ji zbrano prisluhnil, cˇeprav jo dodobra poznam.

Dramaticˇnost, nabita s cˇustvom, dovršen aranžma, kitaristovi vložki, predvsem pa Aznavourjev raskavi in obenem topli glas zame še zmeraj niso izgubili nekdanjega cˇara. A bilo je zraven še nekaj, kar me v koticˇku pameti in srca dostikrat obide, ko ga zaslišim: nežen, cˇe ne kar hvaležen spomin, da je bil drobni, žilavi Armenec moj prvi ucˇitelj francošcˇine, tiste žive in govorjene, ki smo je v gimnazijskih in kasneje študentskih letih slišali bolj malo in zato še manj razumeli.

Kako je prišlo do tega, da je bil že takrat slavni mojster moj popoldanski inštruktor? Mati je tedaj po službenih opravkih precejkrat šla v Francijo, in cˇeprav se ni francošcˇine nikdar ucˇila, jo je nekako obvladala in ji je bila všecˇ; sam sem se, kljub preglavicam, ki sem jih imel z njo v šoli, tudi ogreval zanjo in sva torej z materjo ob njej imela majcˇkeno 21

Berger_prelom.indd 21

4/5/11 2:28 PM

skupno veselje – kazalo se je tudi v tem, da je zacˇela s potovanj nositi gramofonske plošcˇe, najprej, se mi zdi, »long playa« Yvesa Montanda in Charlesa Aznavourja. Tudi prvi ni bil od muh in sem ga dosti poslušal, a se mi je potem zazdel prevecˇ lajnast oziroma polikan; Aznavour pa je ostal moja kar trajna simpatija (in prijazna usoda je hotela, da je jeseni 1977 gostoval v Ljubljani in sva ga šla z materjo skupaj poslušat v tivolsko dvorano; najina francoska epizoda je s tem skladno izzvenela.)

Tiste Aznavourjeve plošcˇe se dobro spomnim; še zdaj je v hiši, kjer to pišem, in ko koncˇam, jo bom šel pogledat.

Domislim se vecˇine njenih skladb, cˇeprav mi nekje manjka naslov in vcˇasih tudi napev, a skoraj povsod se spomnim »vsebine«. Saj za njo je, ob vsem neskaljenem uživanju v glasbi, v veliki meri tudi šlo! Takrat me je že »neslo« v francošcˇino, za razredni stencˇas sem prevedel Prévertovo Barbaro in s sošolci smo pripravili recital cˇrnske poezije, pisane v francošcˇini (za oboje je bila, zelo diskretno, zaslužna prav profesorica, ki mi je iz tega jezika dvakrat prismolila »grajo«), in trudil sem se razbrati in razumeti cˇim vecˇ tistega, kar sem slišal. Kakšno veselje, in zadošcˇenje!, ko se mi je ob ponovnem poslušanju posrecˇilo povezati prej osamljene besede v smiselno celoto, dešifrirati novo frazo, zaznati kulturni kontekst …

Aznavourju se je kmalu pridružila Edith Piaf (k hiši je prišel krasen posnetek koncerta iz leta 1960, z vsem ploskanjem in pevkinimi napovedmi), in sledili so ji Gilbert Bé22

Berger_prelom.indd 22

4/5/11 2:28 PM

caud, Jacques Brel, Barbara in še kdo; vsem je bila skupna neoporecˇna, cˇista izgovarjava, s kakršno so se odlikovali in je tujcu bistveno olajšala razumevanje njihovih besed, in z vsakim od njih sem preživel dosti intenzivnih ur. A nova stopnja (stopinja?) mojega druženja s francoskimi pevci se je brez dvoma zacˇela, ko sem prvicˇ slišal Georgesa Brassensa in s tem koncˇno naletel na pravi francoski šanson. Takoj sem se navdušil zanj in za njegova besedila (ki so bila zaradi pogoste rabe argoja kdaj težje razumljiva, a zato tem bolj vabljiva) in jih par (Oporoka, Zaljubljenci z javnih klopi) celó prevedel, pred petinštiridesetimi leti, v prav isti hiši, kjer zdaj sedim! Seveda sem že imel knjižno izdajo Brassensovih šansonov (iz zbirke Poètes d'aujourd'hui založbe Seghers) in potrudil sem se jih spraviti v rime, kolikor sem takrat pacˇ znal, a brez ambicije, da bi se dalo prevedeno tudi zapeti, saj sem se zavedal svojih muzikalicˇnih omejitev; prevodi so bili objavljeni v Mladih potih, takratni literarni prilogi Mladine, in zapis o avtorju je prispeval Peter Vodopivec, ki me je bil, cˇe se ne motim, na Brassensa tudi opozoril … Deset let kasneje, ob daljšem bivanju v Parizu, iz tranzistorja spoznavam Maxima le Forestiera, takrat šestindvajsetletnega interpreta lastnih nežnih, pa tudi žolcˇnih in sarkasticˇnih besedil, njegovega starejšega kolega Guya Béarta pa se mi posrecˇi videti in slišati na koncertu v Carré Marigny, kjer mu menda edini v dvorani ne znam odpevati njegovih priljubljenih verzov; oba me potem spremljata še lep cˇas in tudi ob njunih interpretacijah se bogatí moje poznavanje njunega jezika …

23

Berger_prelom.indd 23

4/5/11 2:28 PM

Seveda je bilo še dosti drugih, ob katerih sem se ucˇil in ob njih užival, a naj ostanem pri profesorjih in ne imenjam vseh asistentov. Zadnji med »mojimi« vélikimi je bil (in ostal) Rénaud; julija 1986 se je iz džuboksa v bistroju v Besançonu dostikrat slišal njegov šanson s skrivnostnim naslovom Mistral gagnant, ki je nostalgicˇno prikliceval podobe iz otroštva in obenem nežno šepetal paru, prijetno osuplemu nad dejstvom, da se je našel … A Rénaud je bil v vecˇini drugih pesmi nekonvencionalnež, upornež, jezljivec in zmerjacˇ, kar vse se je kazalo tudi v njegovem besedišcˇu, (pre)polnem vsakršnega argoja, in njegovi nalašcˇ nemarni izgovarjavi, ki dodatno otežuje razbiranje njegovih besedil, pa je zato vse skupaj bolj intrigantno. Z Rénaudem nisem ostal le v sentimentalni navezi iz poletnega Besançona; kolikor se je dalo, sem ga spremljal in preposlušal še kar nekaj njegovih plošcˇ oziroma kaset in na vsaki sta bili skladba, dve, ki sta mi še zmerom blizu in mi je žal, da tistih kaset ne morem (skoraj) nikjer zavrteti.

Ni lepo, seveda ne, da se mi je zapisala beseda »asistenti« in da je nisem popravil, omilil njenega rahlo omalovažujocˇega prizvena. Kajti nikakor niso bili le »pomocˇniki«; vsak od njih mi je bil, pa cˇetudi le s pesmijo, dvema, nekaj cˇasa blizu in ljub, marsikoga sem, najsi sem se zavedal, da je na robu pogrošnosti, težko cˇakal, da se oglasi z radia Nostalgie. V pariških hotelih, v stolpnici v Saint-Nazairu in v arležanskem domovanju so me dohajali in bili dobrodošli tudi mnogi drugi pevci, ujeti na bolj ali manj šibke frekvence 24

Berger_prelom.indd 24

4/5/11 2:28 PM

tranzistorja, in njihove melodije in besede so me marsikdaj spremljale tudi potem, ko se je program iztekel.

Danes je kajpada drugacˇe: ni mi treba hoditi v Francijo, da bi poslušal radio Nostalgie. In tudi mi ni treba tu domá poslušati radia Nostalgie, da bi ujel to ali ono pesem, saj jo lahko dobim, prav tisto, po drugih medmrežnih poteh.

Ne bom pletenicˇil, kako ni dobro, cˇe je vsega prevecˇ, saj si z veseljem (in tudi nekajkrat zapored) na racˇunalniku zavrtim to ali ono pesem, a hkrati ne bom tajil, da mi bo, ko stopim izza ugaslega ekrana pogledat stare longplejke v njihov zaprašeni predal, mocˇno žal po davnem gramofonu, na katerem bi spet zaprasketala Aznavourjeva La mamma.

Ej, Georges, bili so zaljubljenci na javnih klopeh, še in še zaljubljeni na javnih klopeh, dolge vecˇere na javnih klopeh, tesno skupaj na javnih klopeh, potem mladi starši na javnih klopeh, v vozicˇkih pa štrucˇke ob javnih klopeh, sinki in hcˇerke ob javnih klopeh, bili so samotneži na javnih klopeh, tudi malo pijani na javnih klopeh, bili so prešuštniki na javnih klopeh, prešuštni zaljubljenci na javnih klopeh, tudi malo pijani prešuštniki na javnih klopeh, tesno narazen na javnih klopeh, 25

Berger_prelom.indd 25

4/5/11 2:28 PM

bile so buteljke na javnih klopeh, do konca izpraznjene na javnih klopeh, bil je spokoj na javnih klopeh, bil je nemir na javnih klopeh, strmenje v reko z javnih klopi, cˇrne misli na javnih klopeh, in spet vozicˇki ob javnih klopeh, v vozicˇkih pa vnucˇki ob javnih klopeh, srcˇkani vnucˇki ob javnih klopeh, z njimi pa dedki na javnih klopeh, palice in dedki na javnih klopeh, …………………………………………… in spet vozicˇki ob javnih klopeh, …………………………………………… v vozicˇkih pa starci ob javnih klopeh, v vozicˇkih pa starci ob davnih klopeh.

26

Berger_prelom.indd 26

4/5/11 2:28 PM

Mik Krima Zadnjikrat sem si nogometno tekmo ogledal »v živo« pred kar nekaj leti; Casino Bled, moj takratni »maticˇni« klub (ki pa se zdaj že imenuje drugacˇe, po znani slašcˇicˇarni), je ugnal nasprotnike iz Litije s 3 : 1 – vecˇdesetglava množica, med katero sem se pomešal, je bila zadovoljna, saj smo premagali enega od favoritov 3. nogometne lige Center. Pozneje je zmerom prišlo kaj vmes, da ob tisto igrišcˇe nisem vecˇ stopil, a slej ko prej imam trden namen, da bom to še kdaj storil.

Moj prejšnji »maticˇni« klub je bil ob ljubljanski Gerbicˇevi ulici; tam sem bil kar nekajkrat ob nedeljskih popoldnevih in tudi za par igralcev sem vedel, kako jim je ime (menda, saj je eden od njih postal državni reprezentant). Prav prijetno se je bilo usesti med neznane mi poznavalce, ki – cˇe sem jih vprašal – niso skoparili s pojasnili in komentarji; marsikatero socˇno sem slišal ob takšnih dneh in se prepricˇal, da je prostor ob igrišcˇu še zmerom plodna njiva najslikovitejših pridušanj. Težave pa so bile z imenom kluba, ki se je v letih, kar sem navijal zanj, dostikrat spremenilo: nekdanja ponosna Svoboda je prepustila mesto trgovskemu podjetju, nato mazivu za avtomobilske motorje (nekaj takšnega kot »likvimoli«, da so se prijatelji, ki sem jim o tem potožil, hudo rogali na moj racˇun), potem turisticˇni agenciji in še komu; navijacˇeva identiteta je ob tem pošteno trpela. Muk je bilo konec, ko je uprava prodala prvoligaški status klubu iz dru27

Berger_prelom.indd 27

4/5/11 2:28 PM

gega obmestja, a tudi tisti se ni, cˇe se prav spomnim, prevecˇ dobro odrezal in je pocˇasi skopnel.

Bežigrajske Olimpije nikoli nisem štel za svoj »maticˇni« klub, cˇeprav sem v dijaških letih stanoval cˇisto blizu stadiona in tam tudi videl kar nekaj tekem tedanje 2. lige-zahod. Seveda sem po imenu poznal vecˇino igralcev, celó mnogih sodnikov, in zdajle na primer natancˇno vem, da sem gledal tekmo s Trešnjevko, a kakšne posebne privrženosti, navdušenja ob zmagah in obupa ob porazih se ne spominjam. Mogocˇe je zacˇela vecˇ zanimanja pritegovati košarka (saj so tedaj prihajali na AŠK gostovat znameniti klubi), in gotovo je med adolescenti, s katerimi sem se družil, vznejevoljeno završalo ob Olimpijinem nakupu Becˇejca, velikanski vsoti za cˇas, ko je bil profesionalizem še bolj ali manj tabu, mi pa ravno prav obcˇutljivi za socialne krivice. Pa še so na kamnito ograjo ob Koroški cesti, ki bi se jo sicer dalo v kritju vrticˇkarskega zelenja z nekaj spretnosti preplezati, vzidali železne drogove in razbito steklovino, tako da so se bežanja prek nje lotili le najpogumnejši, med katerimi pa nisem bil. Kakšno tekmo sem še gledal s strehe bloka na Koroški, a le, ko je že odpadlo (ali še ni ozelenelo) listje na drevesih; bilo pa je predalecˇ, da ne bi privrženost, ki je bila že tako rahla, popolnoma popustila.

To je bil tudi cˇas, ko sem vse bolj poredkoma brcal žogo, saj je bil novi predel bolj mesten kot tisti, iz katerega sem se priselil, pa tudi družbe najbrž manj. Sošolci – mnogi med njimi od rojstva živecˇi v centru, da niso vedeli, kaj je »ko28

Berger_prelom.indd 28

4/5/11 2:28 PM

Gledališke kritike: Ogledi in pogledi, 1984 Novi ogledi in pogledi, 1997 Eseji: Dadaizem, Nadrealizem, 1981 Krokiji in beležke, 1998 Kratka proza: Zagatne zgodbe, 2004 Drama: Zmenki, 2006

22,95 €

Kaj nas sploh žene na galejo spominov? Kdo v nas strmi na stezo, ki smo jo prehodili, in nas spreminja v »iskalce izgubljenega ~asa«? Se nam skrivnostno, dvoumno nasmiha iz nenadnih osvetlitev minulosti? Iz bliskov v blodnih no~eh, iz strel son~nodnevnih zamaknjenj? Kaj je bilo tako mo~nega, da se prebija skozi naplavine pozabe in se nas kar naprej dotika z zvibanimi viticami, z oprijemki preteklosti?

Naslovnica in vonj v otroštvu prebrane knjige.

Prva vprašanja, ki našo drobižavost postavijo ob mamljivo neskon~nost sveta. Naklonjeni zven mamine besede, hlap prve opitosti, opitost prve ljubezni. Bole~i vrezi razo~aranj, dražljivi okruški gledaliških predstav, kristalno zven~e~i verzi, ki jih v glavo zaseje veter navdiha, prijateljska mnenja in bodrenja ljubih oseb, ki so morda že odšle v neznane zavihke ~asa …

Vse to se spleta v panoptikum, v kalejdoskop poti, ki se cepijo in razraš~ajo v mrežo bivanja.

V konopljasto, svilno, laneno tkanje se lovi sedanjost, ki ni ni~ drugega kot seštevek vsega, kar je bilo in še tiho sloni ob zibki prihodnosti. In ~aka, da še kaj prijo~e iz nas. Ali, kot pravi Aleš Berger v tej o~arljivi knjigi sanjarij: »Zgodovina je tisto, kar sem bil, in ~as je tisto, kar še bom, in vmes stojim, jaz, Janus, in gledati ho~em ~im ve~ naprej.«

OMARA V KLETI

Dostikrat, kadar mi pride pred o~i (ali v spomin) Kosovelov Sonet smrti, se spomnim, kako sem si, še ne osemnajstleten, z nekakšno bolestno naslado ponavljal: »In vse je ni~. Te žametne o~i so kakor žalost ...« in si tako blažil bole~ino ob neuresni~enem ~ustvu do temnooke vrstnice. Danes ji komaj pomnim ime, a tiste »tihe, ~rne, žametne o~i« so še zdaj s svin~nikom pod~rtane v rde~i miniaturki in v koti~ku zavesti mi je, ko tole pišem, za hip zablisnil njihov davni lesk.

Aleš Berger

Foto: Peter Uhan

Aleš Berger (18. 9. 1946, Ljubljana) je diplomiral iz primerjalne književnosti in francoš~ine.

Bil je novinar v kulturni redakciji ljubljanskega radia, med letoma 1978 in 2008 pa urednik za prevodno književnost pri založbi Mladinska knjiga. Kot literarni zgodovinar je obravnaval smeri dadaizma in nadrealizma (No~ bliskov: Iz nadrealisti~nih besedil, 1974).

Napisal je tudi vrsto gledaliških kritik.

Uveljavil se je kot prevajalec iz francoš~ine (mdr. Lautréamont, G. Apollinaire, S. Beckett, R. Char, R. Queneau, J. Prévert) in španš~ine (J. L. Borges, F. Garcia Lorca), prevaja tudi gledališka dela, za vrsto prevodov je prispeval spremne študije.

Nagrade za prevajalsko delo: Sovretova (1983), Prešernovega sklada (1987), Župan~i~eva (1993); Rožan~eva nagrada za eseje (1998); Schwentnerjeva nagrada za založniško in uredniško delo (2008)

Iz Janusovih razdvojenih, temno-svetlih pogledov se spleta iskriva igra besed, ki govori, da smo le zapuš~ina, dediš~ina drugih: prevajalci in zapisovalci stvari, misli in ~ustev, ki so nam bili podarjeni in s katerimi smo zdaj obdarjeni. Omara v kleti je kulturna kronika in duhovni genom (pol) pretekle slovenske stvarnosti. Na policah je polno intimnih skic, krokijev, ~rtic in vinjet, ki v seštevku tvorijo magistrale naše skupinske zavesti.

Milan Dekleva

Milan Dekleva

Aleš Berger

OMARA V KLETI