Poljub smrti

CELOTNI IZGLED NASLOVNICE

Kjer se saga Somrak konča, se Vampirska akademija začne … in se ne ustavi samo pri poljubu.

VA

Prišla je pomlad in Rose Hathaway se približuje maturi na Akademiji svetega Vladimirja. Odkar je ubila prva strigoja, se ne počuti preveč dobro. Obhajajo jo črne misli, obnaša se podivjano in, kar je najhujše, zdi se ji, da vidi duhove.

Medtem ko Rose dvomi o svoji prištevnosti, se pojavijo nove težave. Lisa je znova začela eksperimentirati z magijo, nevarnega Viktorja Daškova bodo morda kmalu izpustili na prostost in Rosino prepovedano razmerje z Dimitrijem spet vzplamti.

Toda ko prihrumi smrtna nevarnost, ki povsem spremeni njihov svet, mora Rose pozabiti na vse druge skrbi … in izbrati med dvema človekoma, ki ju ima najraje.

Branje, po katerem vas bo zažejalo!

VA

Prvi štirje naslovi v zbirki VA so Vampirska akademija, Ledeni ugriz, Poljub smrti in Krvna zaveza.

POLJUB SMRTI_oprema.indd 1

Richelle Mead

29,95 €

Richelle Mead 2.4.10 9:10

Naslov izvirnika: Shadow Kiss © Richelle Mead, 2008 © za izdajo v slovenščini Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2010

Prevod: Ana Marija Toman

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: www.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.111-312.9 MEAD, Richelle Poljub smrti / Richelle Mead ; [prevedla Ana Marija Toman]. - 1. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2010. - (Serija Vampirska akademija ; knj. 3) Prevod dela: Shadow kiss ISBN 978-961-01-1176-4 250375936 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

Richelle Mead

Za moja neÄ?aka Jordana in Austina.

1 Nežno me je božal po hrbtu, da se mi je ježila koža. Počasi počasi je drsel z rokami od pasu do bokov in se ustavil na njih. Tik za ušesom sem začutila njegove ustnice, malo niže me je poljubil še enkrat in potem še enkrat …

Z ustnicami se je z vratu premaknil na lica in potem še k ustom. Poljubljala sva se in se vedno tesneje obje-­ m­ala. Kri v meni je vrela in čutila sem se bolj živo kot kdaj koli prej. Ljubim ga, Christiana ljubim tako močno, da …

Christiana?

Pa ne že spet.

Razumu je bilo takoj jasno, kaj se dogaja – in bil je zelo jezen. Drugi del mene je še vedno podoživljal dogajanje tako močno, kot bi bili poljubi in dotiki namenjeni meni.

Nisem se mogla umakniti. Z Liso sva bili preveč povezani in bilo je, kakor bi se to dogajalo meni.

Ne, sem si ukazala. Nič se ne dogaja – vsaj tebi ne. Izgini od tam.

Ampak kako naj ravnam razumsko, ko pa mi žari vsak najmanjši živčni končič v telesu?

Nisi ona. V njeni glavi si. Izgini.

7

Njegove ustnice. Na svetu ne obstaja nič drugega kot njegove ustnice.

To ni on. Izgini.

Poljubi so enaki, povsem enaki, kot so bili njegovi …

Ne, to ni Dimitrij. Izgini!

Dimitrijevo ime je bilo kot hladna prha. Iztrgala sem se iz njenih misli.

V postelji sem se dvignila in začelo me je dušiti. Hotela sem se odkriti, a sem se še bolj zamotala v odejo. Srce mi je razbijalo in z globokim dihanjem sem se skušala spraviti nazaj v resničnost. Časi so se nedvomno spremenili. Pred nekaj meseci so me zbujale Lisine more. Zdaj me je zbujalo njeno spolno življenje. Ne bi mogla ravno reči, da med tem ni bilo bistvene razlike. V izmikanju njenim romantičnim doživetjem sem postala prava mojstrica – vsaj, ko sem bila budna.

Tokrat sta me Lisa in Christian (ne namenoma) pretentala. V spanju se nisem mogla tako učinkovito braniti, zato so močna občutja prek duhovne vezi, ki me je povezovala z najboljšo prijateljico, z lahkoto prodrla vame. Vse bi bilo v redu, če bi bila v postelji kot navadni ljudje – pri čemer »biti v postelji« pomeni »spati«. »O, bog,« sem zamrmrala, sedla in potisnila noge čez rob postelje. Zehanje je zadušilo moj glas. Kaj Lisa in Chris­ tian res ne moreta počakati do bolj normalnih ur? Že to, da sem budna, je bilo dovolj hudo, a tudi sicer sem se počutila precej bedno. Seveda se nič od prej opisanega ni dogajalo meni. Nihče se me ni dotikal ali me poljubljal na usta. Moje telo je vseeno trpelo. Že zelo dolgo 8

se mi ni zgodilo kaj takega. Od hrepenenja me je vroče oblilo. Vedela sem, da je neumno, ampak nenadoma sem si obupno zaželela dotika – lahko samo objema. Seveda ne Christianovega. Spomnila sem se, kako prepričana sem bila, da me poljublja Dimitrij, ko sem v resnici čutila tuj poljub.

Postavila sem se na tresoče se noge. Bila sem nemirna in … no, žalostna. Žalostna in prazna. Morala sem se sprehoditi, da bi pregnala neprijetne misli, zato sem si nataknila kopalno haljo in copate in odšla proti kopalnici na koncu hodnika. Z mrzlo vodo sem si umila obraz in se pogledala v ogledalo. Vame je zrla podoba dekleta, ki je imelo razmršene lase in krvave oči. Videti je bilo, da mi manjka spanja, ampak nisem hotela nazaj v posteljo. Nisem hotela zaspati. Potrebovala sem kaj, kar bi me dokončno prebudilo in odgnalo malo prej doživete prizore iz mojih misli.

Odšla sem iz kopalnice in se napotila proti stopnišču.

S tihimi koraki sem stopala navzdol. V pritličju je bilo vse mirno. Bilo je skoraj poldne – za vampirje, ki živijo ponoči, je to polnoč. Pretihotapila sem se do vrat in se razgledala po preddverju. Razen zehajočega moroja za receptorskim pultom ni bilo nikjer nikogar. Oči so mu lezle skupaj, ko je brez posebnega zanimanja listal revijo. Prišel je do zadnje strani in spet zazehal. Obrnil se je na vrtljivem stolu, vrgel revijo na mizo za seboj in vzel drugo čtivo.

Ko je bil s hrbtom obrnjen proti meni, sem se zagnala k dvokrilnim vhodnim vratom. Zaželela sem si, da vrata ne bi zaškripala, in jih previdno odprla, le toliko, da sem lahko smuknila ven. Potem sem jih prav tako previdno zaprla 9

za seboj. Čisto potiho. V najslabšem primeru je moroja malo zazeblo. Kot nindža sem zakorakala v dnevno svetlobo.

Na obrazu sem začutila hladen piš. Točno to sem potrebovala. Veje golih dreves, ki so rasla tesno ob zgradbi doma, so se pozibavale v vetru. Skozi svinčene oblake je vame kukalo sonce in me opominjalo, da bi morala biti v postelji in spati. Mežikala sem vanj, si tesneje zavezala haljo in se napotila proti predelu med domom in telovadnico, ki ni bil tako izpostavljen. Plundra na pločniku se mi je vpijala v oblačila in copate, vendar mi je bilo vseeno.

Ja, tipičen beden zimski dan v Montani, ki mi je bil pisan na kožo. Hladen zrak me je prebudil in odgnal misli na ljubezenski prizor. Pomagal mi je tudi, da sem ostala v svoji glavi. Bolje je bilo premišljevati o mrazu kot pa o Christianovem božanju. Ko sem tako stala in zrla proti drevesom, ne da bi jih zares videla, sem presenečena ugotovila, da v meni tli iskra jeze na Liso in Christiana. Verjetno mora biti super, sem pomislila z grenkobo, če lahko počneš, kar se ti zljubi. Lisa je večkrat rekla, da bi me rada čutila, kot jaz čutim njo. V resnici pa se ji še sanjalo ni, kakšno srečo ima. Pojma ni imela, kako je, ko tuje misli spodrivajo tvoje, ko se tuja občutja mešajo s tvojimi. Ni vedela, kako je podoživljati popolno ljubezensko življenje nekoga drugega, ko svojega nimaš. Ni razumela, kako je biti napolnjen z ljubeznijo, zaradi katere ti poka srce – ljubeznijo, ki jo lahko samo čutiš, izraziti pa je ne moreš. Ugotovila sem, da je potlačena ljubezen podobna potlačeni jezi. Razjeda te od znotraj, da bi najraje vpil in mlatil okrog sebe.

10

Ne, Lisa tega ni razumela. Ni ji bilo treba. Lahko se je spuščala v ljubezenska doživetja, ne da bi se ozirala name.

Spet sem začela globoko dihati, tokrat od besa. Zoprni občutek zaradi Lisinega in Christianovega mečkanja je izginil. Zamenjala sta ga jeza in ljubosumje na to, česar nisem mogla imeti, njej pa se je zdelo samo po sebi umevno.

Na vso moč sem se trudila, da bi ju zatrla. Do najboljše prijateljice nisem hotela gojiti takšnih čustev. »Te nosi luna?« se je oglasil nekdo za mano.

Prestrašeno sem se obrnila. Zagledala sem Dimitrija, ki me je z zanimanjem opazoval. Videti je bilo, da se zabava in čudi hkrati. Kdo bi si mislil, da se bo sredi žalostnega tuhtanja o nepravičnem ljubezenskem življenju pred menoj pojavil ravno vir vseh težav. Toliko o mojih sposobnostih nindže. In kaj bi me stalo, če bi se pred sprehodom počesala? Na hitro sem si šla z roko skozi dolge lase, čeprav sem vedela, da od tega ne bo pretirane koristi. Verjetno je bilo videti, kakor da mi na glavi leži mrtva žival. »Preverjam varovanje kampusa,« sem mu pojasnila. »Zanič je.« Usta so se mu ukrivila v rahel nasmeh. Pošteno me je že zeblo in nisem si mogla kaj, da ne bi opazila, kako topel je videti njegov dolgi usnjeni plašč. Nič ne bi imela proti, če bi si ga lahko ogrnila.

Kot bi mi prebral misli, je rekel: »Gotovo si premražena. Hočeš plašč?« Odkimala sem in zavestno zamolčala, da ne čutim nog. »V redu sem. Kaj počneš zunaj? Ali tudi ti preverjaš varovanje?« 11

»Jaz sem varovanje. Dežuren sem.« Varuhi so v izmenah patruljirali po kampusu, medtem ko smo drugi spali. Strigoji, vampirji brez življenja, ki so prežali na moroje, kot je Lisa, se sicer niso smeli izpostavljati dnevni svetlobi, ampak gojenci, ki so kršili pravila – na primer, da so se pretihotapili iz doma –, so bili težava podnevi in ponoči. »No, čestitam,« sem rekla. »Z veseljem sem preizkusila tvoje osupljive vrline. Zdaj pa moram nazaj.« »Rose …« Dimitrij me je prijel za roko in kljub vetru, mrazu in plundri mi je toplota napolnila vse telo. Hitro me je izpustil, kot bi ga opeklo. »Kaj počneš tukaj?« Njegov glas me je opozarjal, naj se neham zafrkavati, zato sem mu odgovorila čim bolj po resnici. »Mora me je tlačila. Morala sem na zrak.« »In si šla ven. Niti pomislila nisi, da kršiš pravila, kaj šele, da bi si oblekla plašč.« »Ja,« sem pritrdila, »tako nekako.« »Rose, Rose.« Govoril je z ogorčenim glasom. »Nikoli se ne boš spremenila. Vsega se vedno lotiš nepremišljeno.« »To pa ni res,« sem se uprla. »Precej sem se spremenila.« Veder izraz mu je izginil z obraza in očitno mu je postalo neprijetno. Nekaj trenutkov me je preučeval. Včasih se mi je zdelo, da njegove oči vidijo naravnost v mojo dušo. »Prav imaš. Spremenila si se.« Priznanje mu je šlo stežka z jezika. Verjetno se je spom­ nil dogodkov izpred dobrih štirinajstih dni, ko so strigoji ugrabili mene in še nekaj mojih prijateljev. Velikansko sre12

čo smo imeli, da smo jim ušli – nekateri žal niso preživeli.

Mason, moj dober prijatelj, ki je bil noro zaljubljen vame, je umrl, in tega si nikoli ne bom odpustila, četudi sem njegove morilce že spravila s sveta.

Moj pogled na življenje je postal bolj črnogled. No vsi na Akademiji svetega Vladimirja so življenje zdaj videli v manj svetli luči, ampak jaz sem izstopala. Tudi drugi so opazili, da sem se spremenila. Nisem hotela, da Dimitrija skrbi zame, zato sem njegovo pripombo obrnila na šalo. »No, ne boj se, kmalu bom imela rojstni dan. Ko bom stara osemnajst let, bom polnoletna, ne. Prepričana sem, da se bom tistega jutra zbudila in bom vsa resna in odrasla.« Uspelo mi je, nehal se je mrščiti in se je nasmehnil. »Ja, prepričan sem, da bo tako. Še en mesec, ne?« »Enaintrideset dni,« sem ponosno oznanila. »Pa ne, da odštevaš dneve?« Skomignila sem, on pa se je zasmejal. »Predvidevam, da si že napisala seznam želja. Deset strani? Enojni razmik med vrsticami? Razporejeno po pomembnosti?« Še vedno se je smehljal. Bil je sproščen, iskren nasmeh, ki sem ga na njegovem obrazu videla redkokdaj.

Hotela sem se spet pošaliti, ko so mi v glavo znova udarile podobe Christiana in Lise. V trebuhu sem spet začutila praznino in žalost. Kar koli sem si želela – nova oblačila, iPod, kar koli –, se je zdelo povsem brez pomena. Kaj so vse materialne dobrine v primerjavi z edino rečjo, po kateri sem resnično hrepenela. Bog, res sem se spremenila. »Ne,« sem tiho rekla, »nobenega seznama nisem naredila.« 13

Nagnil je glavo, da bi si me bolje ogledal, in pri tem mu je nekaj pramenov do ramen segajočih las padlo na obraz.

Oba sva imela rjave lase, le da so bili moji temnejši. Včasih skoraj črni. Neukrotljive pramene je umaknil z obraza, ampak zaradi vetra so se kmalu spet znašli tam. »Ne morem verjeti, da si ničesar ne želiš. To bo pa dolgočasen rojstni dan.« Svoboda, sem pomislila. Samo tega sem si želela. Da bi se lahko svobodno odločala. Da bi se lahko svobodno zaljubila. »Saj ni pomembno,« sem mu odvrnila. »Kaj pa …« Ni končal stavka. Razumel je. Kot vedno.

Tudi zaradi tega sva si bila blizu, čeprav je bil sedem let starejši od mene. Jeseni, ko sem k njemu hodila na dodatno urjenje, sva se zaljubila. Bolj ko naju je vleklo skupaj, bolj je bilo jasno, da najina težava ni samo razlika v letih. Po šolanju naj bi skupaj varovala Liso in pri tem naju čustva ne bodo smela ovirati.

To se sliši preprosteje, kot je v resnici, ker čustev ni mogoče kar odriniti. Oba sva imela trenutke slabosti, trenutke, ki so pripeljali do skrivnih poljubov ali priznanj, ki jih ne bi smela izreči. Ko sem ušla strigojem, mi je Dimitrij povedal, da me ljubi in da zato nikoli ne bo mogel biti z drugo žensko. Kljub temu je bilo jasno, da ne bova mogla biti skupaj, zato sva se spet umaknila in začela hliniti strogo služben odnos.

Na hitro je spremenil temo pogovora: »Reci, kar koli hočeš, ampak zmrzuješ. Pojdiva noter. Odpeljal te bom skozi zadnja vrata.« 14

Presenetil me je. Dimitrij se je redko izogibal neprijet­ nim temam. Iz mene je znal spraviti stvari, o katerih se nisem želela pogovarjati. O najinem čudaškem in zakletem odnosu pa se zdaj ni hotel pogovarjati on. Ja. Stvari se nedvomno spreminjajo. »Mislim, da zebe tebe,« sem ga izzivala, ko sva šla okoli vogala doma, kjer so živeli varuhi novinci. »Glede na to, da si iz Sibirije, bi moral biti odporen proti mrazu.« »Sibirija je drugačna, kot si jo predstavljaš.« »Predstavljam si jo kot ledeno puščavo,« sem odgovorila po resnici. »Potem si jo predstavljaš čisto narobe.« »Jo pogrešaš?« sem ga vprašala in se ozrla k njemu. O tem nisem nikoli razmišljala. Mislila sem, da si vsi želijo živeti v Ameriki. Oziroma da nihče noče živeti v Sibiriji. »Ves čas,« je rekel s kančkom obžalovanja. »Včasih si želim …« »Belikov!« Glas je prišel iz smeri, iz katere sva prihajala. Dimitrij je nekaj zamrmral, potem pa me potisnil malo naprej od vogala, okoli katerega sem ravno zavila. »Skrij se.« Počepnila sem za bodike, ki so bile nasajene ob zgradbi. Na vejah ni bilo jagod, bodičasti listi pa so me opraskali po koži. Glede na to, kako mrzlo je bilo, in to, da bi me lahko razkrinkali med nočnim pohajkovanjem, je bilo nekaj prask še najmanjša težava. »Saj nisi dežurna,« se je oglasil Dimitrij čez nekaj trenutkov.

15

»Vem, ampak pogovoriti se moram s teboj.« Prepoznala sem glas. Bila je Alberta, vodja šolskih varuhov. »Saj ne bo trajalo dolgo. Ker boš šel na proces, moramo prestaviti nekaj dežurstev.« »Res je,« ji je pritrdil. Govoril je z nenavadnim glasom, kot bi mu bilo neprijetno. »Zaradi tega bodo vsi obremenjeni. Neprimeren čas.« »Ja, no, kraljica ima svoj urnik.« Alberta ni bila preveč navdušena. Skušala sem ugotoviti, o čem se pogovarjata. »Celeste bo prevzela tvoja dežurstva in z Emilom si bosta razdelila urjenje.« Urjenje? Dimitrij prihodnji teden ne bo imel urjenja, ker … Aja, seveda. Terenska vaja. Zjutraj se bo začela šesttedenska praksa za novince. Ne bo nam treba hoditi k pouku, ker bomo dan in noč varovali moroje, učitelji pa nas bodo preizkušali. Namesto urjenja bo Dimitrij pripravljal preizkuse. Ampak o kakšnem procesu govori Alberta? Morda misli proces preizkusov, ki jih moramo opraviti pred koncem šolskega leta? »Rekla sta, da nimata nič proti naduram,« je nadaljevala Alberta. »Hotela sem te vprašati, ali bi lahko, preden greš, prevzel nekaj njunih izmen?« »Seveda,« je bil kratek in jedrnat. »Hvala. Tako bo veliko laže.« Zavzdihnila je. »Ko bi le vedela, koliko časa bo trajal proces. Nočem biti predolgo odsotna. Mislila sem, da smo z Daškovom opravili, potem pa se kraljica zboji zapreti pomembnega plemiča.« Vzelo mi je sapo. Mrzel pot, ki me je oblil, ni imel nobene zveze z nizko zunanjo temperaturo. Daškov?

16

»Prepričan sem, da bodo storili, kar je prav,« je rekel Dimitrij. Postalo mi je jasno, zakaj je tako redkobeseden. Pogovor ni bil za moja ušesa. »Upam. Upam tudi, da bo vse skupaj res trajalo samo nekaj dni, kot obljubljajo. Glej, tule zunaj je grozno. Bi stopil z mano v pisarno, da se še natančneje dogovoriva o urniku?« »Seveda,« je odgovoril, »samo prej bi rad še nekaj preveril.« »Velja. Se vidiva.« Nastala je tišina in sklepala sem, da je Alberta odšla. Takoj nato je Dimitrij prišel okoli vogala in se ustavil pred grmom. Vstala sem. Po izrazu na njegovem obrazu sem vedela, da mu je jasno, kaj bo sledilo. »Rose …« »Daškov?« sem vzkliknila polglasno. »Viktor Daškov?« »Ja. Viktor Daškov,« je naravnost odgovoril. »Pogovarjala sta se o … Hočeš reči …« Od osuplosti se nisem mogla zbrati in iz sebe spraviti česa pametnega. Nisem mogla verjeti. »Mislila sem, da so ga zaprli! Če prav razumem, mu sploh še niso sodili?« Ja. Res neverjetno. Viktor Daškov. Tip, ki je ugrabil Liso in se izživljal nad njenim telesom in umom, da bi se dokopal do njene moči. Vsak moroj se specializira za magijo v enem od elementov: zemlji, zraku, vodi ali ognju. Lisa je obvladala skoraj neznan peti element, ki se imenuje duh.

Lahko je zdravila – celo obujala od mrtvih. Tako je nastala duhovna vez med nama, zaradi katere so me nekateri imenovali »zasenčena«. Obudila me je v življenje po avtomo17

bilski nesreči, v kateri je izgubila starše in brata. Od takrat sem zaznavala njena občutja in podoživljala, kar se ji je dogajalo.

Viktor je za njene moči vedel veliko prej kot vsi drugi.

Hotel jo je ugrabiti in jo izkoristiti za svoj osebni vrelec mladosti. Poleg tega je bil pripravljen za to ubiti kogar koli, ki bi mu skušal prekrižati načrte. Pri naju z Dimitrijem je uporabil nekoliko ustvarjalnejši prijem. V sedemnajstih letih sem si pridobila precej sovražnikov, ampak nikogar nisem sovražila tako močno kot Viktorja Daškova – vsaj nikogar med živimi ne.

Izraz na Dimitrijevem obrazu sem zelo dobro poznala.

Tako me je gledal, kadar je mislil, da bom koga mahnila. »Zaprli so ga – ampak, ne, sodili mu še niso. Pravni postopki se lahko zavlečejo.« »Ampak to se bo zdaj spremenilo, ne? Boš šel na sodišče?« Govorila sem skozi stisnjene zobe in skušala ohraniti mirno kri. Mislim, da mi je na obrazu še vedno pisalo: nekoga bom usekala. »Prihodnji teden. Skupaj z drugimi varuhi moram pričati, kaj se je tiste noči zgodilo vama z Liso.« Ob omembi dogodkov izpred štirih mesecev se mu je spet spremenil izraz na obrazu in tudi tega sem poznala. Bil je silovito zaščit­ niški; ta izraz je dobil, ko je bil v nevarnosti kdo, ki mu je bil blizu. »Morda se ti zdi noro, da vprašam, ampak, ali greva tudi midve z Liso?« Vedela sem, kakšen bo odgovor, in ni mi bil všeč. »Ne.« 18

»Ne?« »Ne.« Roke sem uprla v bok. »Glej, kaj ni logično, da bi morali biti zraven, če se boste pogovarjali, kaj se nama je zgodilo?« Dimitrij, ki se je zdaj prelevil v strogega učitelja, je odkimal. »Kraljica in varuhi menijo, da to ne bi bilo pamet­ no. Drugi vemo dovolj in konec koncev, zločinec ali ne, še vedno je eden najvplivnejših plemičev na svetu. Vsi, ki vemo za proces, smo to ohranili zase.« »Ste mislili da bova z Liso vsem raztrobili, če naju povabite na proces?« Bila sem vsa iz sebe. »Lepo te prosim, tovariš. Res misliš, da bi naredili kaj takega? Vse, kar si želiva, je, da bi Viktorja zaprli. Za vedno. Morda za dlje. In če obstaja možnost, da ga izpustijo, naju moraš spraviti zraven.« Ko so Viktorja ujeli, so ga odpeljali v zapor in prepričana sem bila, da se je zgodba s tem končala. Mislila sem, da bo do smrti ždel za rešetkami. Ni mi padlo na pamet – pa bi mi moralo –, da mu bodo najprej sodili. Takrat se je njegov zločin zdel tako očiten. Toda čeprav je bila morojska vlada tajna in neodvisna od ljudi, je delovala po enakih načelih. V skladu s predpisanimi postopki in podobnimi reč­ mi. »O tem vendar ne odločam jaz,« je rekel Dimitrij. »Lahko pa k odločitvam pripomoreš. Lahko bi se zavzel za naju, še posebej, če …« Moja jeza je za spoznanje splahnela in počasi me je postajalo strah. Naslednje besede sem komaj spravila iz sebe. »Še posebej, če obstaja možnost, da 19

se bo izvlekel. Se to lahko zgodi? Ali obstaja možnost, da ga bo kraljica izpustila?« »Ne vem. Včasih so njene odločitve in odločitve visokih plemičev presenetljive.« Nenadoma je bil videti utrujen. Segel je v žep in na plano potegnil šop ključev. »Glej, vem, da si razburjena, ampak o tem se zdaj ne moreva pogovarjati. Alberta me čaka, ti pa moraš noter. Ključ kvadrat­ ne oblike odpira vrata na drugi strani zgradbe. Saj veš, katera.« Vedela sem. »Ja. Hvala.« Moj glas je bil kujav in to mi ni bilo všeč – še posebej zato, ker me je Dimitrij skušal le spraviti na varno. Ampak nisem si mogla pomagati. Viktor Daškov je zločinec, bolje rečeno lopov. Hlepel je po moči in oblasti in je bil zanju pripravljen iti prek trupel. Če bi se spet znašel na prostosti … No, ne vem, kaj bi se zgodilo z Liso ali drugimi moroji. Besna sem bila, ker bi lahko pomagala zagotoviti, da bi ga za vedno vtaknili pod ključ, a me niso pustili zraven.

Naredila sem nekaj korakov naprej, ko me je Dimitrij poklical. »Rose!« Ozrla sem se. »Žal mi je,« je rekel. Umolk­ nil je in na obrazu se mu je zarisal previden izraz. »Jutri mi ne pozabi vrniti ključev.« Obrnila sem se in šla svojo pot. Bila sem krivična, ampak včasih sem bila čisto po otročje prepričana, da je Dimitrij vsemogočen. Če bi res hotel, da bi bili z Liso navzoči na procesu, bi to nedvomno lahko dosegel.

Ko sem bila skoraj pri vratih, sem s kotičkom očesa zaznala premikanje. Postala sem še slabše volje. Krasno. Di20

mitrij mi je dal ključe, da bi se pretihotapila noter, zdaj pa me bodo vseeno zalotili. Kako tipično zame. V pričakovanju, da bom zagledala učitelja, ki bo hotel vedeti, kaj počnem zunaj, sem se obrnila in si začela izmišljati izgovor.

Ampak za menoj ni bilo učitelja. »Ne,« sem šepnila. To ne more biti res. »Ne.« Za delček sekunde sem pomislila, da v resnici sploh nisem budna. Mogoče sem še vedno v postelji in se mi vse skupaj samo sanja.

Gotovo je tako. Ni druge možne razlage za to, da vidim, kar vidim.

V senci grčavega hrasta v parku pred akademijo je stal Mason.

21

2 No, vsaj podoben mu je bil.

Nisem ga – kdor koli ali kar koli je že bil – povsem dobro videla. Morala sem mežikati in močno naprezati oči, da je slika ostala jasna. Bil je meglen – skoraj prosojen – in kar naprej mi je izginjal izpred oči.

A bila sem prepričana, da je Mason. Njegove poteze so bile zabrisane in njegova polt je bila še bolj bleda, kot sem se je spominjala. Rdečkasti lasje so bili svetlo oranžni. Pege so bile komaj opazne. Oblečen je bil kakor takrat, ko sva se zadnjič videla: v kavbojke in rumeno zimsko jakno. Izpod nje je kukal zelen pulover. Tudi oblačila so bila bledih barv. Videti je bil kot fotografija, ki jo je nekdo pozabil na soncu in je obledela. Obdajal ga je komaj opazen sij svetlobe.

Izraz na njegovem obrazu me je – poleg tega, da sem ga sploh videla, saj bi moral biti mrtev – najbolj pretresel. Bil je žalosten, tako zelo žalosten. Njegov pogled mi je segel naravnost v srce. Prevzeli so me spomini na dogodke izpred nekaj tednov. V glavi se mi je odvrtel film: Mason pade, okrutni pogledi strigojev … V grlu se mi je naredila kepa.

Stala sem kot pribita, povsem pretresena in negibna.

22

Z nespremenjenim izrazom me je opazoval. Žalosten.

Mrk. Resen. Odprl je usta, kot da bo spregovoril, a jih hip za tem zaprl. Minilo je še nekaj težkih trenutkov, potem je dvignil roko in jo iztegnil proti meni. Nekaj v tej kretnji me je zbudilo iz zasanjanosti. Ne, to ne more biti res. Kar vidim, ni resnično. Mason je umrl. Videla sem ga umreti.

Truplo sem držala v naročju.

Počasi je pomignil s prsti, kot bi me hotel poklicati, in zgrabila me je panika. Naredila sem nekaj korakov nazaj, kakor bi se hotela umakniti, in čakala, kaj se bo zgodilo. Ni šel za menoj. Obstal je na mestu z roko v zraku. Srce mi je podivjalo in stekla sem stran. Ko sem bila že skoraj pri vratih, sem se ustavila in se ozrla. Počakala sem, da se je moje dihanje umirilo. Mesto, kjer sem prej videla Masona, je bilo povsem prazno.

Privlekla sem se do sobe in s tresočimi se rokami zaloputnila vrata. Vrgla sem se na posteljo in v mislih obnovila prizor, ki sem ga imela malo prej pred očmi.

Kaj za vraga ... To ne more biti res. Niti slučajno. Nemogoče. Mason je mrtev in vsi vemo, da se mrtvi ne vračajo med žive. No, jaz sem prišla nazaj …, ampak to je bilo drugače.

Verjetno se mi je vse skupaj samo zdelo. To bo. Ni druge možnosti. Bila sem izčrpana, glavo sem imela še vedno polno Lise in Christiana in tudi novice o Viktorju Daškovu. Od mraza so mi otrpnili možgani. Ja, bolj ko sem premišljevala, bolj mi je bilo jasno, da mora biti za to, kar se je zgodilo, kakih tisoč razlag.

Toda naj sem si to še tako odločno dopovedovala, še vedno nisem mogla zaspati. Pokrita do ušes sem ležala v po23

stelji in se trudila pregnati nenavadne podobe iz misli. Ni šlo. Kar naprej sem zrla v tiste žalostne žalostne oči, ki so govorile: Rose, zakaj mi nisi pomagala?

Tesno sem zaprla oči in se trudila misliti na kaj drugega. Vse od Masonovega pogreba sem se trudila, da bi moje življenje nemoteno teklo naprej, in se pretvarjala, da sem močna. Ampak v resnici se z njegovo smrtjo še nisem sprijaznila. Dan za dnem so me mučila vprašanja kaj če?

Kaj če bi bila med napadom strigojev močnejša in hitrejša? Kaj če mu ne bi povedala, kje so strigoji? Kaj če bi uslišala njegovo ljubezen? Kar koli od tega bi ga ohranilo pri življenju, ampak nič od tega se ni zgodilo. Kriva pa sem bila jaz. »Samo zdelo se mi je,« sem zašepetala. Gotovo se mi je samo zdelo. Mason me je preganjal že v sanjah. Čemu bi se mi prikazoval še, ko sem bila budna. »Ni bil on.« Ni mogel biti on, ker bi bilo to mogoče, samo če …

No, o tem nisem hotela premišljevati. Vampirji, magija in element duha obstajajo, prikazni pa prav gotovo ne.

Tudi spanec zame očitno ni obstajal, saj sem noč bolj ali manj prebedela. Nisem in nisem se mogla umiriti in sem se le premetavala. Končno me je zmanjkalo, ampak budilka se je oglasila tako kmalu, da se je zdelo, kot da sem spala samo nekaj minut.

Pri ljudeh sončni žarki preženejo more in strahove. Jaz se na sončne žarke nisem mogla zanesti: ko sem se prebudila, se je zunaj mračilo. Ampak že to, da sem šla med sošolce, je imelo podoben učinek. Ko sem šla na zajtrk in jutranji tre24

ning, sem ugotovila, da je videnje prejšnje noči – oziroma, kar se mi je zdelo, da sem videla – začelo vse bolj bledeti. Čuden občutek je zamenjalo nekaj drugega: vznemirjenje. To je to. Veliki dan. Začetek vaje na terenu.

Naslednjih šest tednov mi ne bo treba k pouku. Družila se bom z Liso in moja edina obveznost bo napisati polstransko dnevno poročilo. Preprosto. Seveda bom vsak dan delala kot varuhinja, ampak to me ni skrbelo. Varovanje sem imela v malem prstu. Ko sva z Liso dve leti preživeli med ljudmi, sem jo ves čas varovala. V prvem letniku sem videla preizkuse, ki so jih varuhi pripravljali za novince. Bili so precej težki. Novinci so morali biti ves čas pozorni in na preži – pripravljeni na obrambo in napad, če bi bilo treba.

Nič od tega me ni skrbelo. Sicer sem zamudila drugi in tretji letnik šolanja, ker sva bili z Liso takrat na begu, ampak z dodatnim urjenjem z Dimitrijem sem zamujeno hitro nadomestila in se prebila med najboljše v razredu. »Hej, Rose.« Vstopila sem v telovadnico, kjer naj bi se terenska vaja uradno začela, ko me je dohitel Eddie Castile. Pogledala sem ga in za trenutek mi je zastalo srce. Zazdelo se mi je, da sem spet na notranjem dvorišču z Masonom in da gledam njegov žalostni obraz.

Eddie je bil – poleg Lisinega fanta Christiana in morojke Mie – zraven, ko so nas ugrabili strigoji. Za las je ušel smrti. Strigoj, ki nas je stražil, se je hranil z njegovo krvjo in s tem izzival moroje in grozil dampirjem. Dosegel je svoj namen: bila sem na smrt prestrašena. Ubogi Eddie je bil večji del grozljivke omamljen zaradi endorfinov, ki se spro25

ščajo v telesu ob vampirjevem ugrizu. Bil je Masonov najboljši prijatelj in skoraj enako zabaven in brezskrben kot on.

Toda od pobega se je Eddie spremenil, tako kot sem se jaz. Še vedno se je rad smehljal in smejal, ampak postal je previden; njegove mračne in resne oči so ves čas opazovale, s katere strani ga bo udarilo. To je bilo seveda povsem razumljivo. Ker ga je že udarilo. Enako kot sem se čutila krivo za Masonovo smrt, sem se čutila krivo tudi za Eddiejevo preobrazbo po tem, ko so ga ugrabili strigoji. Verjetno sem bila krivična do sebe, ampak nisem si mogla pomagati. Čutila sem, da sem odgovorna zanj, da ga moram varovati in se mu nekako oddolžiti.

Smešno, a Eddie se je očitno prav tako trudil varovati mene. Ni mi sledil ali kaj podobnega, ampak opazila sem, da me ima ves čas na očeh. Po vsem, kar se je zgodilo, je čutil odgovornega, da poskrbi za Masonovo punco. Eddieju nisem povedala, da z Masonom nisem nikoli zares hodila, nikoli pa mu tudi nisem očitala, da se vede kot starejši brat. Znala sem sama poskrbeti zase. Toda ko sem ga slišala, kako fante odganja od mene in jim razlaga, da še nisem pripravljena na novo zvezo, ga nisem ustavila. Prav je imel. Na novo zvezo res nisem bila pripravljena.

Eddie me je postrani pogledal in se mi nasmehnil, pri čemer je njegov obraz postal deško navihan. »Se veseliš?« »Itak,« sem mu odgovorila. Najini sošolci so se posedali na tribune ob stenah telovadnice in nekje v sredini sva našla prosti mesti. »To bodo druge počitnice. Z Liso bova imeli šest tednov zase.« Ne glede na to, kako nadležna je 26

bila včasih vez, sem bila zaradi nje njena idealna varuhinja.

Vedno sem vedela, kje je in kaj se z njo dogaja. Po šolanju naj bi postala njena uradna varuhinja.

Zamišljeno me je pogledal. »Ja, tebi res ni treba skrbeti. Ti že veš, komu te bodo dodelili po šolanju. Drugi nimamo te sreče.« »Si si na skrivaj že izbral kakega plemiča?« sem ga dražila. »Saj mi ni treba. Zadnje čase večino varuhov tako ali tako dodelijo plemičem.« To je bilo res. Dampirjev – pol vampirjev, kot sem jaz – je bilo vedno manj in plemiči so imeli pri dodeljevanju varuhov prednost. Včasih je varuha dobil vsak moroj, ne glede na to, ali je bil plemič ali ne, in dampirji so si na vse pretege prizadevali, da bi bili dodeljeni kakemu veljaku. Zdaj pa je bilo jasno, da bomo vsi pristali pri plemičih.

Premalo nas je bilo in tisti, ki se jim po žilah ni pretakala modra kri, so se morali znajti po svoje. »Ampak,« sem nadaljevala, »ni vseeno, kateremu plemiču te dodelijo, ne? Mislim, nekateri so čisti snobi, večina pa jih je v redu. Izbori si kakšnega bogatega in uglednega, pa boš živel na kraljevem dvoru in potoval v eksotične kraje.« To me je še posebej privlačilo in pogosto sem sanjarila, kako bova z Liso potovali po svetu. »Ja,« se je strinjal Eddie. Pokimal je proti trojici fantov v prvi vrsti. »Sploh si ne moreš predstavljati, kako se tile prilizujejo Ivaškovim in Szelskim. Na izbiro za terensko vajo sicer ne morejo vplivati, ampak tako si utirajo pot za pozneje.« 27

»No, terenska vaja gotovo ima nekaj vpliva. Ocena gre v kartoteko.« Eddie je spet prikimal in začel nekaj pripovedovati, ko se je oglasil prodoren in jasen ženski glas. Oba sva dvignila pogled. Medtem ko sva se pogovarjala, so se naši učitelji zbrali in nas, postavljeni v vrsto pred sedeži, strumno gledali. Med njimi je bil Dimitrij, temačen, postaven in privlačen. Alberta je skušala pritegniti našo pozornost. Zavladala je tišina. »Dobro,« je začela. Alberta je imela nekaj čez petdeset let in bila je žilava in močna. Spomnila sem se pogovora med njo in Dimitrijem prejšnji dan, ampak takoj sem se odločila, da se bom s tem ukvarjala pozneje. Viktor Daškov mi ne bo uničil tega trenutka. »Vemo, zakaj smo se zbrali.« Bili smo tako tihi, pozorni in vznemirjeni, da je njen glas donel po telovadnici. »To je najpomembnejši dan vašega izobraževanja pred zaključnimi izpiti. Danes boste izvedeli, kateremu moroju smo vas dodelili. Prejšnji teden ste dobili knjižico s podrobnim opisom prihodnjih šestih tednov.

Prepričana sem, da ste jo že prebrali.« Jaz sem jo. Še nikoli v življenju nisem česa tako podrobno prebrala. »Da ne bo nesporazumov, bo varuh Alto na kratko povzel glavna pravila terenske vaje.« Varuhu Stanu Altu je podala mapo. Na moji lestvici priljubljenosti učiteljev je bil uvrščen zelo nizko, ampak po Masonovi smrti je napetost med nama malo popustila. Zdaj sva se bolje razumela. »Torej,« je z zadirčnim glasom začel Stan. »Varovali boste šest dni na teden. Vedite, da vam gremo s tem na roko.

28

V resničnem svetu boste delali vsak dan. Svojega moroja boste spremljali povsod: pri pouku, v domu, pri hranjenju.

Povsod. Sami morate najti način, da se boste vključili v njegovo oziroma njeno življenje. Nekateri moroji se do varuhov vedejo kot do prijateljev, drugim je ljubše, če se varuh prikaže, ko je treba, sicer pa se drži zase.« Kaj je res moral uporabiti besedo prikaže? »Situacije so različne in skupaj s svojim morojem boste morali ugotoviti, kako mu boste najbolje zagotovili varnost.« »Napadi se lahko zgodijo kadar koli in kjer koli. Vedno bomo oblečeni v črno. Nenehno morate biti na preži. Čeprav veste, da vas napadamo mi in ne pravi strigoji, se morate odzvati, kakor da je vaše in morojevo življenje v hudi nevarnosti. Ne bojte se nas raniti. Nekateri med vami se nam boste brez pomislekov maščevali za krivice iz preteklosti.« Nekaj gojencev se je zasmejalo. »Drugim se bo zdelo, da se ne smete potruditi po najboljših močeh, ker boste imeli potem težave. Nikar. Če se ne boste res potrudili, se boste znašli v še večjih težavah. Naj vas ne skrbi. Marsikaj prenesemo.« Obrnil je stran. »Delali boste štiriindvajset ur na dan, šest dni na teden, toda ko gre vaš moroj spat, greste lahko spat tudi vi. Čeprav strigoje redko vidimo v dnevni svetlobi, lahko vseeno napadejo v zaprtih prostorih, tako da tudi takrat niste povsem 'na varnem'.« Stan je prebral še nekaj tehničnih navodil in misli so mi odplavale drugam. Te stvari sem že vedela. Vsi smo jih. Ozrla sem se naokoli in ugotovila, da nisem edina, ki ne posluša več. Množico sta prevzela vznemirjenje in zaskrbljenost.

29

Dlani so se stiskale v pesti. Oči so bile široko odprte. Komaj smo čakali na naloge. Komaj smo čakali, da se vaja začne.

Ko je Stan končal, je vrnil mapo Alberti. »Dobro,« je rekla. »Klicala vas bom po imenih in povedala, komu smo vas dodelili. Ko zaslišite svoje ime, pridite sem. Pri varuhu Chasu boste dobili sveženj s podatki o svojem moroju, njegov urnik, njegov življenjepis in tako naprej.« Začela je listati po papirjih, mi pa smo se živčno presedali. Gojenci so šepetali. Poleg mene je Eddie glasno vzdihoval. »Joj, upam, da bom dobil kakšnega v redu moroja.

Prihodnjih šest tednov res ne bi bil rad preveč trpel.« Da bi ga pomirila, sem mu stisnila roko. »Seveda boš,« sem mu zašepetala. »Hočem reči, da boš dobil kakšnega v redu moroja. Ne da boš trpel.« »Ryan Aylesworth,« je glasno poklicala Alberta. Eddie se je zdrznil in vedela sem, zakaj. Prej so prvega vedno klicali Masona Ashforda. To se ne bo nikoli več zgodilo. »Dodelili smo vas Camille Conta.« »Sranje,« je zašepetal nekdo za nama, ki si je očitno želel Camille.

Ryan je bil eden od priliznjencev v prvi vrsti in na široko se je smehljal, ko je šel po svoj sveženj. Contovi so bili dejavna plemiška družina. Govorilo se je, da bo kraljica svojega naslednika izbrala izmed njih. Poleg tega je bila Camille luštna. Nobenemu fantu ne bi bilo težko ves dan hoditi za njo. Ryan je z bahavo hojo dal jasno vedeti, da je ponosen sam nase. »Dean Barnes,« je poklicala Alberta. »Dodeliti smo vas Jesseju Zeklosu.« 30

»Uf !« sva rekla hkrati z Eddiejem. Če bi Jesseju dodelili mene, bi potreboval še enega varuha. Da bi ga varoval pred mano.

Alberta je nadaljevala branje imen in opazila sem, da se je Eddie začel potiti. »Prosim, prosim, kakšnega dobrega,« je mrmral. »Saj bo,« sem ga mirila. »Saj bo.« »Edison Castile,« ga je poklicala Alberta. Pogoltnil je slino. »Vasilisa Dragomir.« Oba z Eddiejem sva za trenutek obsedela kot okamnela, potem pa je moral vstati in oditi k Alberti. Sredi poti se je ozrl in me na hitro prestrašeno pogledal prek rame. Kot bi hotel reči: Nimam pojma, kaj se dogaja! Nimam pojma!

Sva že dva. Vse okoli mene se je dogajalo kot v počasnem posnetku. Alberta je še naprej klicala imena, jaz pa je nisem več slišala. Kaj se je zgodilo? Očitno so se zmotili.

Lisa je moja. Morala bi biti. Jaz bom njena varuhinja po šolanju. To nima smisla. Srce mi je razbijalo, ko sem gledala Eddieja, kako gre k varuhu Chasu po sveženj in vadbeni količek. Takoj je ošinil ime na dokumentih in preveril, ali gre za pomoto. Izraz na njegovem obrazu je pričal, da je na seznamu res Lisino ime.

Globoko sem vdihnila. Okej. Samo brez panike. Nastala je administrativna napaka, ki jo je mogoče popraviti. V bistvu jo bodo lahko takoj popravili. Ko bodo poklicali mene in zraven še enkrat prebrali Lisino ime, bodo videli, da sva ji bila dodeljena dva varuha. Opravičili se bodo in Eddieja dodelili drugemu moroju. Na razpolago jih je več kot dovolj. Na šoli jih je veliko več kot dampirjev.

31

»Rosemarie Hathaway.« Zdrznila sem se. »Christian Ozera.« Strmela sem v Alberto, saj se nisem mogla premakniti.

Ne. Tega ni rekla. Nekaj gojencev je opazilo, da se ne zganem, in ozrli so se proti meni. Sedela sem kot pribita. To ne more biti res. Še celo Masonova prikazen se je zdela resničnejša od tega. Hip zatem je tudi Alberta ugotovila, da sem še vedno na tribuni. Naveličano je dvignila pogled iznad mape in se razgledala po množici. »Rose Hathaway?« Nekdo me je dregnil, kot da nisem prepoznala svojega imena. Pogoltnila sem slino, vstala in kot robot odšla s tribune. To je pomota. Zagotovo je pomota. Odšla sem k varuhu Chasu in se počutila kot marioneta, ki jo usmerja tuja volja. Podal mi je sveženj in vadbeni količek, s katerim bom »ubijala« varuhe. Potem sem odšla in na vrsti je bil nasled­ nji gojenec.

Nezaupljivo sem trikrat prebrala ime na svežnju. Christian Ozera. Odprla sem mapo in pred menoj se je razgrnilo njegovo življenje. Nedavno posneta fotografija. Urnik.

Družinsko drevo. Življenjepis. Našla sem celo podrobno zgodbo njegovih staršev, ki so se odločili, da se spremenijo v strigoje, in so umorili nekaj ljudi, preden so jih izsledili in pokončali.

Naša naloga zdaj je bila, da preberemo sveženj, pripravimo vse potrebno in se s svojimi moroji sestanemo pri kosilu. Klicanje se je nadaljevalo in veliko sošolcev je postopalo po telovadnici, se pogovarjalo s prijatelji in se važilo s svežnji.

Pridružila sem se eni od skupin in tako mirno čakala na pri32

ložnost, da se pogovorim z Dimitrijem in Alberto. Nisem šla kar naravnost k njima in zahtevala pojasnila; to je bil izraz moje večje potrpežljivosti. A sem se komaj zadrževala. Pustila sem jima, da sta končala branje imen, čeprav je trajalo celo večnost. Mislim, kaj je res tako naporno prebrati nekaj imen?

Ko so poklicali še zadnjega novinca, je Stan skušal preglasiti trušč, da bi nas usmeril k naslednjemu delu terenske vaje in nas spravil iz telovadnice. Prerinila sem se skozi množico in se postavila pred Dimitrija in Alberto, ki sta na srečo stala drug poleg drugega. Pomenkovala sta se o administrativnih zadevah in me najprej sploh nista opazila.

Ko sta me pogledala, sem pomahala s svežnjem in siknila: »Kaj je to?« Alberta me je zmedeno pogledala. Nekaj na Dimitrijevem obrazu pa mi je dalo vedeti, da je nekaj takega pričakoval. »Temu moroju smo te dodelili, gospodična Hathaway,« je pojasnila Alberta. »Ne,« sem rekla skozi stisnjene zobe. »Ne. On spada k nekomu drugemu.« »Ne moreš si sama izbrati moroja,« je bila odločna. »Tudi v resničnem svetu je tako. Kdo bo tvoj varovanec, ni odvisno od tvojih muh in želja, ne tukaj še manj pa v resničnem svetu.« »Ampak po šolanju bom Lisina varuhinja!« sem vzkliknila. »Vsi to vemo. Tudi zdaj bi me morali dodeliti njej.« »Vem, da je splošno mnenje, da bosta po šolanju skupaj, ampak še nikoli nisem slišala za pravilo, ki bi narekovalo, da 'moraš' dobiti njo ali kogar koli drugega na šoli.

Mi odločamo, komu te bomo dodelili.« 33

»Christianu?« Sveženj sem vrgla na tla. »Če mislite, da bom varovala njega, ste znoreli.« »Rose!« se je razjezil Dimitrij in se s tem končno vključil v pogovor. Njegov glas je bil tako oster in strog, da sem za sekundo pozabila, kaj sem hotela reči. »To ni primerno obnašanje. Z učitelji ne govoriš v takem tonu.« Ne maram graje. Še posebej ne maram, da me graja on.

In še posebej ne maram, da me graja on, ko ima prav. Ampak nisem si mogla pomagati. Preveč sem bila jezna in tudi neprespanost je terjala svoje. Bila sem občutljiva in napeta in vsaka malenkost me je spravila iz tira. Kaj šele tako velika stvar? Popolnoma iz tira. »Oprostite,« sem nejevoljno rekla. »Ampak to je ne­ umno. Skoraj tako neumno kot to, da ne smeva na sojenje Viktorju Daškovu.« Alberta je presenečeno zamežikala. »Kako veš … Saj ni pomembno. S tem se bomo ukvarjali kasneje. To je tvoja naloga in opraviti jo moraš.« Nenadoma je se poleg mene znašel Eddie in spregovoril s prestrašenim glasom. Prej sem malo pozabila nanj. »Glej … Zaradi mene lahko … Lahko zamenjava …« Alberta je zdaj strogo pogledala njega. »Ne, ne moreta. Vasilisi Dragomir smo dodelili tebe.« Potem je spet pogledala mene. »Tebe pa Christianu Ozeri. Konec debate.« »Bedarija!« sem vztrajala. »Zakaj moram zapravljati čas s Christianom? Po šolanju me boste dodelili Lisi. Če hočete, da kasneje dobro opravljam svoje delo, mi bi res morali omogočiti vajo že zdaj.« 34

»Ko boš njena varuhinja,« se je oglasil Dimitrij, »boš dobro opravljala svoje delo, ker jo poznaš. In med vama je vez. Ampak lahko se zgodi, da boš morala varovati drugega moroja. Moraš se naučiti, kako je varovati nekoga, ki ga sploh ne poznaš.« »Težava je v tem, da Christiana prav dobro poznam,« sem godrnjala. »Sovražim ga.« No, to je bilo malo pretirano. Christian mi je šel na živce, sovražila pa ga nisem. Kot sem rekla, najin skupni spopad s strigoji je spremenil marsikaj. Čutila sem, da sem zaradi neprespanosti in splošne razdraženosti občutljivejša kot po navadi. »Toliko bolje,« je rekla Alberta. »Ne boš varovala samo prijateljev. Ne bodo ti vedno vsi všeč. Tega se moraš naučiti.« »Naučiti se moram, kako se boriti s strigoji,« sem odvrnila. »To ste nam vbili v glavo pri pouku.« Srepo sem ju pogledala in na plano potegnila aduta. »In to sem že počela.« »Gospodična Hathaway, pri naši službi ne gre samo za uradne postopke. Poleg sodi še osebni odnos – kot med zdravnikom in bolnikom, če se lahko tako izrazim –, česar vas pri pouku ne moremo naučiti. Učimo vas spopadov s strigoji. Z moroji se morate spopasti sami. In ravno ti se moraš naučiti, kako se spopasti z nekom, ki ni že dolga leta tvoj najboljši prijatelj.« »Naučiti se moraš, kako je varovati nekoga, za kogar ne moreš takoj začutiti, da je v nevarnosti,« je dodal Dimitrij. »Tako je,« se je strinjala Alberta. »To je hiba. Če hočeš postati dobra varuhinja – če hočeš biti odlična varuhinja –, moraš ubogati.« 35

Hotela sem pojasniti, da bi me varovanje osebe, s katero sva si tako blizu, hitreje utrdilo in postala bi izvrstna varuhinja za katerega koli moroja, ko se je oglasil Dimitrij. »Varovanje drugega moroja lahko ohrani Liso pri življenju,« je pribil.

Vzelo mi je sapo. Dobro je vedel, kakšen učinek bodo imele njegove besede, naj ga vzame vrag. »Kaj hočeš povedati s tem?« »Tudi Lisa ima hibo – tebe. Če nikoli ne bo imela priložnosti, da se nauči, kako je, če te varuje nekdo, s komer nisi duhovno povezan, bo ob napadu v večji nevarnosti. Varovanje je odnos med dvema. Tako smo se odločili za vajino skupno dobro.« Besede so mi prodrle do zavesti in molčala sem. Po svoje je imel prav. »In,« je nadaljevala Alberta, »to je edina možnost, ki jo imaš. Če nalogo zavrneš, pomeni, da odstopaš od vaje na terenu.« Odstopam? Je znorela? To ni predmet, pri katerem bi lahko manjkala kakšno uro. Če ne opravim vaje na terenu, ne morem končati šolanja. Hotela sem izbruhniti v govor o nepravičnosti, ampak Dimitrij me je ustavil, čeprav se sploh ni oglasil. Ob neomajno mrkem izrazu v njegovih temnih očeh sem ostala brez besed in spodbudil me je, da sem nalogo sprejela dostojanstveno – vsaj približno.

Nejevoljno sem pobrala sveženj. »Dobro,« sem rekla hladno. »Naj bo. Ampak zapomnite si, da to počnem proti svoji volji.« 36

»To že vemo, gospodična Hathaway,« je suho odvrnila Alberta. »Že v redu. Še vedno mislim, da ni pametno, kot bo tudi vam kmalu postalo jasno.« Obrnila sem se in odvihrala iz telovadnice, preden bi eden ali drugi lahko še kaj dodal. Ob tem sem ugotovila, da sem se vedla kot jezikava razvajenka. Kdo pa se ne bi, če bi bil del spolnega življenja svoje najboljše prijateljice, videl prikazen in ponoči komaj zatisnil oči. Poleg tega bom prihodnjih šest tednov preživela s Christianom Ozero. Bil je sarkastičen, naporen in vedno je imel kako pripombo.

V bistvu je bil kot jaz.

Pred menoj je bilo šest zelo dolgih tednov.

37

3 »Nikarte tako mrko, dampirkica.« Na poti do skupnih prostorov sem prečkala notranje dvorišče, ko mi je v nos udaril vonj po cigaretah s klinčki.

Zavzdihnila sem. »Adrijan, samo še tebe se mi manjka.« Adrijan Ivaškov me je dohitel in izdihnil cigaretni dim.

Seveda ga je takoj odneslo vame. Z roko sem ga razpihala in narejeno zakašljala. Adrijan je bil plemiški moroj, ki smo ga spoznali na nedavnem smučarskem izletu. Bil je nekaj let starejši od mene in na Akademiji svetega Vladimirja so ga prosili, naj se vrne in se z Liso uči obvladovati duha. Bil je eden redkih morojev, ki so se specializirali za duha. Razvajen arogantnež, ki je večino časa posvečal cigaretam, alkoholu in ženskam. Poleg tega je bil zatreskan vame, beri: hotel me je spraviti v posteljo. »Očitno,« je odvrnil. »Odkar smo prišli, te skoraj nisem videl. Če te ne bi bolje poznal, bi mislil, da se mi izmikaš.« »Saj se ti.« Glasno je izdihnil in si šel z roko skozi temno rjave lase, ki so bili vedno uglajeno razmršeni. »Rose, glej. Ni se ti treba delati nedostopno. Sem ti že podlegel.« 38

Adrijan je zelo dobro vedel, da se nisem delala nedostop­ ne, ampak v draženju je še posebej užival. »Danes nisem razpoložena za tvoj tako imenovani šarm.« »Kaj pa se je zgodilo? Kot snežni plug gaziš naprej in na obrazu ti piše, da boš usekala prvega, ki ti bo prekrižal pot.« »Zakaj se potem ne spokaš stran? Se ne bojiš, da bi te udarila?« »Joj, mene že ne bi. Prelep sem.« »Ne dovolj lep, da bi ti oprostila, ker mi puhaš nagnusni rakotvorni dim v obraz. Kako lahko to počneš? V kampusu je kajenje prepovedano. Abby Badica štirinajst dni ni smela nikamor, ko so jo dobili.« »Zame pravila ne veljajo, Rose. Nisem ne gojenec ne član osebja. Svoboden kot ptiček se sprehajam po šoli in počnem, kar se mi zljubi.« »Mislim, da ne bi bilo slabo, če bi šel takoj zdaj na sprehod.« »Če se me hočeš otresti, mi moraš povedati, kaj se je zgodilo.« Nisem imela izbire. Poleg tega bo prej ali slej izvedel.

Vsi bodo. »Za terensko vajo so me dodelili Christianu.« Za trenutek je nastala tišina, potem je Adrijan bruhnil v smeh. »Vau. Jasno. Če je tako, si v bistvu precej mirna.« »Lisi bi me morali dodeliti,« sem se pritoževala. »Ne morem verjeti, da so mi to naredili.« »Zakaj so to naredili? Ali obstaja kakšna možnost, da po šoli ne bosta skupaj?« »Ne. Pravijo, da se bom tako bolje izurila. Z Dimitrijem bova pozneje njena uradna varuha.« 39

Adrijan me je pogledal od strani. »No, to bo pa velika žrtev zate.« Ena najbolj čudaških reči v vesolju je bila, da Lisa ni nikoli posumila, kaj čutim do Dimitrija, Adrijanu pa je bilo to takoj jasno. »Kot sem rekla, danes nisem razpoložena za tvoje komentarje.« Očitno se ni strinjal. Posumila sem, da ga ima že malo pod kapo, čeprav še ni bil čas kosila. »Kaj pa je narobe? Saj Christian in Lisa neprestano visita skupaj.« Prav je imel, čeprav tega seveda ne bi priznala za noben denar. Potem je v hipu, kot je to znal samo on, spremenil temo, tik preden sva prišla do zgradbe. »Sem ti že povedal, kakšna je tvoja avra?« je vprašal. V glasu sem zaznala nekaj nenavadnega. Omahovanje. Radovednost. Zelo nenavadno zanj. Po navadi je bilo vse, kar je povedal, posmehljivo. »Ne vem. Ja, enkrat si. Rekel si, da je temna, ali nekaj takega. Zakaj?« Avra je soj svetlobe, ki obdaja vsakega od nas. Barve in moč svetlobe so povezane s posameznikovo osebnostjo in energijo. Vidijo jo samo tisti, ki obvladujejo duha. Adrijan je imel to sposobnost, odkar je pomnil, Lisa pa jo je šele odkrivala. »Težko razložim. Verjetno ni nič takega.« Ustavil se je pri vratih in globoko vdihnil cigaretni dim. Obrnil se je stran, da mi oblak dima ne bi udaril v obraz, ampak veter ga je odpihnil točno vame. »Avra je čudna reč. Širi se in oži ter spreminja barvo in moč. Nekatere avre so živih barv, druge so blede. Od časa do časa se nekatere umirijo in za40

žarijo s tako močjo, da …« Glavo je nagnil nazaj in se zazrl v nebo. »Neuravnoteženo« stanje, v katerega je včasih zapadel, ni bilo nič novega. »Takoj lahko razumeš njihov pomen. Kot bi komu pogledal v dušo.« Nasmehnila sem se. »Moje pa ne moreš in ne moreš razvozlati, ne? Ne doumeš pomena vseh teh barv?« Skomignil je z rameni. »Saj mi bo uspelo. Pogovarjati se moraš z veliko ljudmi, da dobiš občutek, kakšni so, in potem se osredotočiš na ljudi, ki so si podobni, ki imajo podobne barve … Čez čas barve dobijo pomen.« »Kakšne so moje zdaj?« Ošinil me je. »Hm, danes jih ne vidim prav dobro.« »Saj sem vedela. Pil si.« Zaradi nekaterih snovi, na primer alkohola in posameznih zdravil, učinki duha otopijo. »Samo zato, da sem se pogrel. Lahko uganem, kakšna je tvoja avra. Po navadi je taka kot vse druge, le da ima ostrejše robove in je temnejša. Kot bi ti ves čas sledila senca.« Zaradi nečesa v njegovem glasu me je zmrazilo. Čeprav sem pogosto poslušala, ko sta se o avri pogovarjala z Liso, nikoli nisem mislila, da je to kaj, kar bi me moralo skrbeti.

V mojih očeh je bila avra kot odrski trik – privlačna stvar brez prave vsebine. »Kako vedra novica!« sem rekla. »Si kdaj razmišljal, da bi se ukvarjal z motivacijskimi govori?« Njegov raztreseni pogled je izginil in spet je postal značilno radosten. »Ne skrbi, dampirkica. Četudi te obkrožajo temni oblaki, si zame vedno kot sončni žarek.« Zavila sem z očmi. Cigareto je vrgel na tla in jo pohodil. »Moram 41

iti. Se vidiva.« Gizdalinsko se je priklonil in odšel proti stavbi za goste. »Nekaj ti je padlo na tla!« sem zavpila za njim. »Nad pravili sem, Rose,« je zaklical nazaj, »nad pravili.« Zmajala sem z glavo, pobrala premočeni ogorek in ga vrgla v smetnjak pred zgradbo. Notri je bilo prijetno toplo in takoj sem stresla plundro s škornjev. Ravno se je iztekal čas kosila in kmalu bi se morale začeti popoldanske ure.

Dampirji in moroji smo si delili jedilnico, a razlike med nami so bile očitne. Dampirji, ki smo polljudje, smo močnejše telesne zgradbe – a nismo visoki. Obline novink so dosti bolj poudarjene kot pri zelo vitkih morojkah in novinci so bolj mišičasti kot njihovi vampirski sošolci. Moroji imajo svetlo in občutljivo, skoraj porcelanasto polt, mi pa smo bolj zagoreli, ker se lahko zadržujemo na soncu.

Lisa je bila sama pri mizi, vsa spokojna in lepa v belem puloverju. Svetli lasje so ji padali prek ramen. Opazila je, da se ji bližam, in prek vezi so vame prodrla vesela čustva.

Namuznila se je. »Joj, poglej, kakšen obraz imaš. Res je, ne? Dodelili so te Christianu?« Srepo sem jo pogledala. »Bi ti padla krona z glave, če bi bila majčkeno manj nesrečna?« V očeh sta ji sijala graja in veselje hkrati. Obliznila je jagodni jogurt z žlice in dodala: »Mislim, konec koncev je moj fant. Ves čas sem z njim. Ni tako slab.« »Potrpežljivost je tvoja vrlina,« sem zagodrnjala in se zgrudila na stol. »Poleg tega ti ni treba biti z njim štiriindvajset ur na dan, sedem dni na teden.« 42

»Tudi tebi ne bo treba. Samo šest dni na teden boš z njim.« »Ni bistvene razlike. Lahko bi bilo tudi deset dni na teden.« Namrščila se je. »Kaj naj bi to pomenilo?« Zamahnila sem, kot bi hotela odgnati svojo neumno pripombo, in se razgledala po jedilnici. Vsi so se pogovarjali o terenski vaji, ki naj bi se začela takoj po kosilu. Camillini najboljši prijateljici so dodelili Ryanovega najboljšega prijatelja in vsi štirje so se veselo stiskali skupaj, kot da se odpravljajo na šesttedenski dvojni zmenek. Vsaj njim bo lepo. Zavzdihnila sem. Christian, moj bodoči varovanec, je bil ravno pri hraniteljih – ljudeh, ki so prostovoljno oskrbovali moroje s krvjo.

Prek vezi sem začutila, da mi Lisa želi nekaj povedati. Zadržala se je, ker je vedela, da sem slabe volje in da potrebujem oporo. Nasmehnila sem se. »Ne skrbi zame. Kaj se dogaja?« Rožnato obarvane ustnice, za katerimi so se skrivali dolgi podočniki, je raztegnila v nasmeh: »Dovoljenje imam.« »Dovoljenje za …?« Odgovor se je v njenih mislih oblikoval hitreje, kot ji ga je uspelo ubesediti. »Kaj?« sem vzkliknila. »Nehala boš jemati zdravila?« Duh je bil izjemen dar in njegove najboljše lastnosti sva šele začeli odkrivati. Vendar je imel zoprn nezaželen učinek: uporabniki so bili nagnjeni k depresiji in neuravnovešenosti. Adrijan je, če odštejemo njegov žurerski značaj, rad popival tudi zato, da je zatrl te stranske učinke. Lisa se je odločila za bolj zdrav način. Jemala je antidepresive, a ti so ji povsem onemogočili uporabo magije. Jezilo jo je, da ni mo43

gla več uporabljati duha, ampak to je bila majhna žrtev v primerjavi z norostjo. No, vsaj po mojem. Ona je očitno mislila drugače, če je privolila v to neumnost. Vedela sem, da si želi spet uporabljati magijo, vendar si nisem mislila, da ji bo še kdaj uspelo – oziroma da ji bodo dovolili. »Vsak dan se moram javiti gospe Carmack in redno hoditi k terapevtu.« Ob tem se je namrdnila, ampak na splošno jo je vse skupaj še vedno vznemirjalo. »Komaj čakam, da vidim, kaj bova počela z Adrijanom.« »Adrijan ima slab vpliv.« »Rose, on nima nič s tem. Sama sem se odločila tako.« Ker ji nisem odgovorila, se je nalahno dotaknila moje roke. »Hej, poslušaj. Ne skrbi. Bolje se počutim in veliko ljudi mi bo v oporo.« »Vsi razen mene,« sem potožila. Na drugem koncu jedilnice sem opazila Christiana; ravno je vstopil skozi dvokrilna vrata in se napotil proti nama. Ura je kazala, da je čas za kosilo potekel pred petimi minutami. »Joj, skoraj polnoč je že.« Christian je zgrabil stol pri najini mizi, ga obrnil in sedel tako, da je brado oprl na naslonjalo. Črne lase si je umaknil z modrih oči in nama namenil domišljav nasmeh. Čutila sem, da se je Lisa v njegovi prisotnosti sprostila. »Komaj čakam, da se predstava začne,« je rekel. »Krasno se bova imela, Rose. Izbirala bova zavese, si urejala lase, pripovedovala zgodbe o prikaznih …« Ko je omenil »zgodbe o prikaznih«, me je zadel v živo.

Sicer pa tudi izbiranje zaves in krtačenje Christianovih las ni bilo nič bolj privlačno.

44

Jezno sem stresla z glavo in vstala. »Odšla bom, da bosta lahko uživala v še zadnjih skupnih trenutkih.« Zasmejala sta se.

Postavila sem se v vrsto za kosilo in pogledala, ali je od zajtrka ostal še kak krof. Videla sem francoske rogljičke, pito in hruškov kompot. Očitno je bil to dan za izbrane dobrote. Kaj je res tako težko priskrbeti nekaj ocvrtega testa? Eddie je stal pred menoj. Ko me je zagledal, se mu je na obrazu zarisalo obžalovanje. »Rose, res mi je žal …« Dvignila sem roko in ga ustavila. »Ne skrbi, nisi ti kriv.

Prosim te samo, da se res potrudiš, ko jo boš varoval.« To je bila neumna prošnja, ker Lisa ni bila zares ogrožena, ampak neprestano me je skrbelo zanjo – še posebej zdaj, ko bo nehala jemati zdravila.

Eddie je ostal resen, saj so mu šle moje besede očitno do srca. Bil je eden redkih, ki so vedeli za Lisine sposobnosti – tudi za njihove slabe plati. Verjetno so ji ga zato dodelili. »Ne bom dovolil, da se ji kaj zgodi. Obljubim.« Na obraz se mi je kljub slabi volji prikradel nasmeh. S strigoji je že imel izkušnje, zato je terensko vajo jemal resneje kot kateri koli drug novinec. Če izvzamemo mene, je bil verjetno najboljša izbira za Lisino varovanje. »Rose, si res udarila varuhinjo Petrovo?« Obrnila sem se in pred seboj zagledala moroja Jesseja Zeklosa in Ralfa Sarcozyja. Postavila sta se v vrsto za nama z Eddiejem in videti sta bila še bolj samovšečna in nadležna kot po navadi. Jesse je bil premeten lepotec. Ralf je bil njegov malo manj privlačen in malo bolj omejen pomoč45

4. knjiga Za Rose Hathaway nič več ne bo tako, kot je bilo.

Strigojski napad na Akademijo je v temeljih zamajal morojski svet. Smrtni davek je bil visok. Usoda, še hujša od smrti, pa čaka ujetnike, ki so jih strigoji odpeljali s sabo.

Med njimi je Dimitrij Belikov.

Rose se znajde v primežu dveh zavez: prisege, da bo vselej varovala svojo najboljšo prijateljico Liso, poslednjo princeso iz rodu Dragomirjev, in obljube, da bo, če se zgodi najhujše, izsledila in pokončala moškega, ki ga ljubi.

Dimitrijeva sled vodi na drugi konec sveta, v sibirska prostranstva. Rose na poti sreča zveste zaveznike in mogočne nasprotnike. A najhujši boj mora izbojevati sama s sabo.

Bo zbrala dovolj moči, da odreši Dimitrija, ali jo bo premamil obet večne združitve na temni strani?

398

399

Richelle Mead POLJUB SMRTI (3. knjiga serije Vampirska akademija) Prva izdaja Prevedla Ana Marija Toman Uredila Tatjana Cestnik Oblikovala in tehnično uredila Petra Jerič Fotografija na naslovnici Shutterstock Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2010 Predsednik uprave Peter Tomšič Glavni urednik Miha Kovač Tiskarna Impress, d. d. , Ivančna Gorica Naklada 700 izvodov

CELOTNI IZGLED NASLOVNICE

Kjer se saga Somrak konča, se Vampirska akademija začne … in se ne ustavi samo pri poljubu.

VA

Prišla je pomlad in Rose Hathaway se približuje maturi na Akademiji svetega Vladimirja. Odkar je ubila prva strigoja, se ne počuti preveč dobro. Obhajajo jo črne misli, obnaša se podivjano in, kar je najhujše, zdi se ji, da vidi duhove.

Medtem ko Rose dvomi o svoji prištevnosti, se pojavijo nove težave. Lisa je znova začela eksperimentirati z magijo, nevarnega Viktorja Daškova bodo morda kmalu izpustili na prostost in Rosino prepovedano razmerje z Dimitrijem spet vzplamti.

Toda ko prihrumi smrtna nevarnost, ki povsem spremeni njihov svet, mora Rose pozabiti na vse druge skrbi … in izbrati med dvema človekoma, ki ju ima najraje.

Branje, po katerem vas bo zažejalo!

VA

Prvi štirje naslovi v zbirki VA so Vampirska akademija, Ledeni ugriz, Poljub smrti in Krvna zaveza.

POLJUB SMRTI_oprema.indd 1

Richelle Mead

29,95 €

Richelle Mead 2.4.10 9:10