Proti neredu sveta

ISBN 978-961-01-1223-5

Izbrana dela iz domaÄ?e in svetovne knjiĹževnosti

335

1

Camus_prelom.indd 1

9/2/10 9:17 AM

Albert Camus (1913–1960)

2

Camus_prelom.indd 2

9/2/10 9:17 AM

Albert Camus

PROTI NEREDU SVETA kritični spisi

izbor: Suzana Koncut prevod: Suzana Koncut Jaša Zlobec (Razmišljanje o giljotini)

3

Camus_prelom.indd 3

9/2/10 9:18 AM

Proti neredu sveta Kritični eseji © Editions Gallimard, 1965 © za izdajo v slovenščini Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2010 Izbrala in prevedla Suzana Koncut Razmišljanje o giljotini prevedel Jaša Zlobec Fotografija na naslovnici Andrej Cvetnič Knjiga je izšla s pomočjo Javne agencije za knjigo RS. Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: www.

CIP ‒ Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana 821.09(081) 82.09Camus A. CAMUS, Albert Proti neredu sveta : kritični spisi / Albert Camus ; izbor Suzana Koncut ; prevod Suzana Koncut, Jaša Zlobec. ‒ Ljubljana : Mladinska knjiga, 2010. ‒ (Zbirka Kondor : izbrana dela iz domače in svetovne književnosti ; zv. 335) ISBN 978-961-01-1223-5 252109824 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava in druga uporaba tega avtorskega dela in njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

4

Camus_prelom.indd 4

9/2/10 9:18 AM

PISMA NEMŠKEMU PRIJATELJU1 V spomin Renéja Leynauda2 Svoje veličine ne kažemo zato, da bi zasedli en skrajni konec, ampak natanko s tem, da se hkrati dotikamo obeh.

PASCAL

Predgovor k italijanski izdaji3 Pisma nemškemu prijatelju so bila v Franciji izdana po osvoboditvi v majhnem številu izvodov in niso bila nikoli ponatisnjena.4 Iz razlogov, ki jih bom pojasnil, sem vedno nasprotoval njihovi objavi v tujini.

Zdaj prvič izhajajo zunaj francoskega ozemlja, in da sem se za to odločil, ni bilo potrebno nič manj kot želja, da bi s svojim Prvo teh pisem je bilo objavljeno v 2. številki Revue Libre leta 1943; drugo v 3. številki Cahiers de Libération v začetku leta 1944. Naslednji dve, ki sta bili napisani za Revue Libre, sta do osvoboditve ostali neobjavljeni.

(Opombe so povzete po uredniških opombah v petem zvezku Camusovih zbranih del; A. Camus, Essais, Pléiade, Gallimard, 1965, z izjemo posebej označenih opomb, ki so prevajalkine.)

2 Francoski katoliški pesnik in sodelavec časopisa Combat; leta 1944 so ga ustrelili Nemci. (Op. prev.)

1

3 4

1948. (Op. prev.)

Nazadnje so jih leta 1948 ponatisnili pri Gallimardu. (Op. prev.)

5

Camus_prelom.indd 5

9/2/10 9:18 AM

skromnim prispevkom nekega dne pripomogel k padcu te bedaste meje, ki ločuje naši dve ozemlji.

Vendar ne morem dopustiti ponovnega natisa teh strani, ne da bi povedal, kaj so. Napisane in objavljene so bile v ilegali.

Njihov cilj je bil nekoliko osvetliti slepi boj, ki smo ga bojevali, in ga tako narediti bolj učinkovitega. To so priložnostni zapisi, ki bi se potemtakem lahko zdeli krivični. Če bi namreč morali pisati o premagani Nemčiji, bi bilo treba uporabiti nekoliko drugačno govorico. Vendar bi se rad samo izognil nesporazumu. Ko avtor teh pisem pravi »vi«, s tem noče reči »vi, Nemci«, ampak »vi, nacisti«. Ko pravi »mi«, to ne pomeni vedno »mi, Francozi«, ampak »mi, svobodni Evropejci«. Nasproti postavljam dve stališči, ne pa dveh narodov, četudi sta v določenem zgodovinskem trenutku ta dva naroda morda utelešala dve sovražni stališči. Če si izposodim besede, ki niso moje, imam preveč rad svojo deželo, da bi bil nacionalist. In vem, da niti Francija niti Italija ne bi ničesar izgubili, če bi se odprli k širši družbi – ravno nasprotno.

A v tem si še nismo edini in Evropa je še vedno razklana. Zato bi me bilo danes sram, če bi dopustil domnevo, da bi bil lahko neki francoski pisatelj sovražnik enega samega naroda. Sovražim samo rablje. Vsak bralec, ki bo blagovolil brati Pisma nemškemu prijatelju s takega gledišča, se pravi kot dokument boja proti nasilju, bo razumel, kako lahko danes rečem, da ne zanikam niti ene besede v njih.

6

Camus_prelom.indd 6

9/2/10 9:18 AM

Prvo pismo Govorili ste mi: »Veličina moje dežele nima cene. Vse, kar jo dopolnjuje, je dobro. In v svetu, kjer nič več nima smisla, morajo tisti, ki imajo tako kot mi, mladi Nemci, to srečo, da najdejo smisel v usodi svojega naroda, tej usodi žrtvovati vse.« Tedaj sem vas imel rad, a to me je od vas že ločevalo. »Ne,« sem vam govoril, »ne morem sprejeti, da bi bilo treba vse podrediti cilju, za katerega si prizadevamo. Nekatera sredstva so neopravičljiva. In svojo deželo bi hotel imeti rad hkrati s pravičnostjo.

Zanjo si ne želim kakršnekoli veličine, če bi bila to veličina krvi in laži. Rad bi jo ohranjal táko, da bi ohranjal tudi pravičnost.« Rekli ste mi: »Dajte no, nimate radi svoje dežele.« Od tega je minilo pet let, odtlej sva ločena in rečem lahko, da v teh dolgih (za vas tako kratkih, tako bliskovitih!) letih ni bilo dneva, ko me ne bi v mislih spremljal vaš stavek: »Nimate radi svoje dežele!« Ko danes pomislim na te besede, me v grlu nekaj stisne. Ne, nisem je imel rad, če razkrinkavanje nepravičnega v tistem, kar imamo radi, pomeni ne imeti rad, če zahteva, naj se ljubljeno bitje izenači z našo najlepšo podobo o njem, pomeni ne imeti rad. Pred petimi leti je mnogo ljudi v Franciji mislilo tako kot jaz. Nekateri od njih so se vendarle že znašli pred dvanajstimi črnimi ustji nemške usode. In ti ljudje, ki po vašem mnenju niso imeli radi svoje dežele, so zanjo naredili več, kot boste vi kdaj naredili za vašo, tudi če bi lahko stokrat dali življenje zanjo. Kajti najprej so morali premagati sebe in v tem je njihovo junaštvo. A tu govorim o dveh vrstah veličine in o protislovju, ki sem vam ga najprej dolžan pojasniti.

7

Camus_prelom.indd 7

9/2/10 9:18 AM

Če bo mogoče, se bova kmalu spet videla. Vendar bo tedaj konec najinega prijateljstva. Polni boste vašega poraza in ne boste se sramovali vaše nekdanje zmage, prej boste z vsemi strtimi močmi žalovali za njo. Danes sem vam v duhu še vedno blizu – resda vaš sovražnik, a še vedno nekoliko vaš prijatelj, saj vam tu predajam vse svoje misli. Jutri bo konec. Vaš poraz bo pokončal, česar vaša zmaga ne bi mogla načeti. A preden izkusiva brezbrižnost, bi vam rad zapustil jasno predstavo o tistem v usodi moje dežele, česar niti v miru niti v vojni niste znali spoznati.

Takoj bi vam rad povedal, kakšne vrste veličina nas poganja. A to vam bo tudi povedalo, kakšen pogum odobravamo, in to ni vaš pogum. Kajti ne pomeni prav veliko, če kdo zna drveti v streljanje, potem ko se je od vekomaj pripravljal na to in ko je ta dir zanj bolj naraven od misli. Nasprotno pa veliko pomeni, če se kdo pomika proti mučenju ali smrti, ko zanesljivo ve, da sta sovraštvo in nasilje sama po sebi nekaj ničevega.

Veliko pomeni, če se kdo bojuje kljub preziru do vojne, če sprejme, da bo izgubil vse, ob tem pa ohranja nagnjenje do sreče, če z idejo o neki višji civilizaciji drvi v razdejanje. Zaradi tega je naše početje nad vašim, saj moramo sami prevzeti odgovornost. Vam ni bilo treba premagati ničesar v svojem srcu niti v svojem razumu. Mi smo imeli dva sovražnika in zmaga z orožjem nam ni bila dovolj, kot je bila dovolj vam, ki vam ni bilo treba ničesar obvladati.

Mi pa smo morali marsikaj obvladati, za začetek nenehno skušnjavo, da bi vam bili podobni. Kajti v nas je vedno nekaj, kar se predaja nagonu, preziru do razuma in čaščenju 8

Camus_prelom.indd 8

9/2/10 9:18 AM

učinkovitosti. Razum nam zbuja sram in včasih si zamišljamo kakšno zadovoljno divjaštvo, v katerem za resnico ne bi bil potreben noben napor. A od tega se je lahko pozdraviti: pred sabo imamo vas, ki nam pokažete, kaj je s takimi domisleki, in spet krenemo po pravi poti. Če bi verjel v usodnost zgodovine, bi domneval, da nam kot brezpravni sužnji razuma stojite ob strani, da se znamo znova naravnati. Tako spet zaživimo v razumu, še udobneje nam je v njem.

Morali pa smo premagati tudi svoj dvom v junaštvo. Vem, mislite, da nam je junaštvo tuje. Motite se. Gre le za to, da ga hkrati pridigamo in ne zaupamo vanj. Pridigamo ga, ker nas je deset stoletij zgodovine poučilo o vsem, kar je plemenito. Ne zaupamo vanj, ker nas je deset stoletij razuma naučilo zmožnosti in koristi naravnega. Da smo lahko stopili pred vas, smo morali prestati hude preizkušnje. In zato zaostajamo za vso Evropo, ki se je, takoj ko je bilo treba, vrgla v laž, medtem ko smo se mi ukvarjali z iskanjem resnice. Zato smo začeli s porazom, saj smo se, medtem ko ste planili po nas, trudili v svojih srcih razbrati, ali je pravica na naši strani.

Morali smo premagati svojo privrženost človeku, podobo, ki smo jo imeli o miroljubni usodi, tisto globoko prepričanje, da se nobena zmaga ne izplača, vsaka pohaba človeka pa je nepopravljiva. Morali smo se odpovedati tako svoji vednosti kot svojim upom, svojim razlogom za ljubezen in sovraštvu do vsake vojne. Naj vam to povem z besedo, ki jo boste, vsaj domnevam, razumeli, saj prihaja od mene, ki ste mi nekoč radi stiskali roko: morali smo utišati svojo strast do prijateljstva.

9

Camus_prelom.indd 9

9/2/10 9:18 AM

Zdaj je to dopolnjeno. Potrebovali smo dolg ovinek, v veliki zamudi smo. Tak ovinek zahteva od razuma tankovestnost do resnice, od srca pa tankovestnost do prijateljstva. Tak ovinek je obvaroval pravičnost in postavil resnico na stran tistih, ki so si zastavljali vprašanja. In to smo gotovo zelo drago plačali. Plačali smo s ponižanji in molkom, z bridkostmi, z zapori, z jutranjimi usmrtitvami, z zapuščenostmi, z ločitvami, z vsakodnevno lakoto, z mršavimi otroki in bolj kot z vsem s prisilnimi pokorami. A tak je bil red stvari. Ves ta čas smo potrebovali, da bi si ogledali, ali imamo pravico ubijati ljudi, če nam je dovoljeno še povečevati okrutno bedo sveta. In prav ta izgubljeni in ponovno najdeni čas, ta sprejeti in preseženi poraz, te tankovestnosti, ki smo jih plačali s krvjo, nam, Francozom, dajejo pravico misliti, da smo v to vojno vstopili s čistimi rokami – s čistostjo žrtev in prepričanih – in da bomo iz nje izstopili s čistimi rokami – a tedaj s čistostjo velike zmage nad krivičnostjo in nad nami samimi.

Kajti nikar ne dvomite, mi bomo zmagovalci. A zmagovalci bomo prav zaradi tega poraza, zaradi tega dolgega napredovanja, v katerem smo našli svoje razloge, zaradi tega trpljenja, katerega krivičnost smo čutili in iz katerega smo potegnili poduk. Tako smo izvedeli za skrivnost vsake zmage, in če je ne bomo nekega dne izgubili, bomo dočakali dokončno zmago.

Izvedeli smo, da v nasprotju s tistim, kar smo včasih mislili, duh zoper meč nima nobene moči, da pa je duh, ki se združi z mečem, večni zmagovalec nad mečem, ki zamahuje sam zase.

Zato smo zdaj sprejeli meč, potem ko smo se prepričali, da je duh z nami. Za to je bilo potrebno videti smrt in tvegati smrt, 10

Camus_prelom.indd 10

9/2/10 9:18 AM

za to je bil potreben jutranji sprehod francoskega delavca na poti pod giljotino, sprehod po hodnikih zapora in spodbujanje tovarišev k pogumu. In nazadnje je bilo potrebno mučenje našega mesa, da smo se polastili duha. Zares imaš le tisto, za kar si plačal. Mi smo drago plačali in bomo še plačevali. Vendar pa imamo svoja prepričanja, svoje razloge in svojo pravičnost: vaš poraz je neizogiben.

Nikoli nisem verjel v moč resnice same po sebi. A veliko je že, če vemo, da ob enaki energiji resnica zmaga nad lažjo.

Dosegli smo to kočljivo ravnovesje. Danes se bojujemo oprti na to tančino. In ima me, da bi vam rekel, da se bojujemo prav za tančine, a to take, ki so enakega pomena kakor človek sam.

Bojujemo se za tančino, ki ločuje žrtvovanje od mistike, energijo od nasilja, moč od krutosti, in za še slabotnejšo tančino, ki ločuje lažno od resničnega in človeka, kakršnega se nadejamo, od mehkužnih bogov, ki jih častite.

To sem vam hotel povedati, ne iznad bojnega meteža, ampak sredi njega. To sem hotel odgovoriti na tisti »nimate radi svoje dežele«, ki me še vedno preganja. Vendar bi bil rad do vas jasen. Mislim, da je Francija za dolgo izgubila svojo moč in svojo vladavino in da bo dolgo potrebovala mučno potrpljenje, pazljivo upornost, da si bo znova pridobila delež ugleda, ki ga potrebuje vsaka kultura. Vendar pa mislim, da je vse to izgubila iz čistih razlogov. In zato me upanje ni zapustilo. V tem je ves smisel mojega pisma. Tisti človek, ki ste ga pred petimi leti pomilovali zaradi njegove zadržanosti do lastne dežele, taisti človek bi vam danes rad povedal, vam in vsem najinim vrstnikom v Evropi in po svetu: »Pripadam občudovanja 11

Camus_prelom.indd 11

9/2/10 9:18 AM

vrednemu in stanovitnemu narodu, ki ob vseh svojih napakah in slabostih ni dopustil, da bi se izgubila ideja, ki tvori vso njegovo veličino in ki jo njegovo ljudstvo ves čas, njegove elite pa občasno poskušajo vedno bolje izraziti. Pripadam narodu, ki se je pred štirimi leti ponovno podal skozi vso svojo zgodovino in ki se v ruševinah počasi in zanesljivo pripravlja, da si ustvari drugo in da poskusi srečo v igri, v katero se vključuje brez adutov v rokah. Ta dežela si zasluži, da jo ljubim s svojo težavno in zahtevno ljubeznijo. In mislim, da se je zdaj vredno boriti zanjo, saj si zasluži višjo ljubezen. In pravim, da je vaš narod po drugi strani od svojih sinov dobil samo tako ljubezen, kakršno si je zaslužil in ki je bila slepa. Ne more nas upravičiti kakršnakoli ljubezen. Prav to vas pogublja. Vi, ki ste bili premagani že v svojih največjih zmagah, kaj bo potem z vami v porazu, ki se bliža?« Julij 1943

12

Camus_prelom.indd 12

9/2/10 9:18 AM

Drugo pismo Pisal sem vam že in pisal sem vam s prepričanim tonom. Po petih letih ločitve sem vam povedal, zakaj smo močnejši: zaradi tistega ovinka, s katerim smo šli iskat svoje razloge, zaradi zamude, v katero nas je spravilo spraševanje o naši pravici, zaradi norosti, v katero smo zapadli, ker smo hoteli zediniti vse, kar imamo radi. A k temu se je vredno vrniti. Rekel sem vam že, da smo ta ovinek drago plačali. Raje kot da bi tvegali krivičnost, smo imeli nered. Hkrati pa prav ta ovinek danes tvori našo moč in zaradi njega smo blizu zmage.

Da, to sem vam povedal s prepričanim tonom, ne da bi kaj črtal, kakor je pač teklo pero. Pa tudi čas sem imel za razmišljanje. Najboljši čas za razglabljanje je noč. Že tri leta traja noč, v katero ste pogreznili naša mesta in naša srca. Že tri leta v temi zasledujemo misel, ki danes oborožena stopa pred vas. Zdaj vam lahko govorim o razumu. Kajti naša današnja gotovost je gotovost, v kateri se vse izravna in razjasni, v kateri razum da privoljenje pogumu. In domnevam, da je za vas, ki ste mi lahkomiselno govorili o razumu, veliko presenečenje, da se vrača iz takih daljav in se nenadoma odloča, da vstopi v zgodovino.

Na tem mestu bi se rad znova obrnil k vam.

Pozneje vam bom povedal, da gotovost v srcu vendarle ne zbuja tudi veselosti. To daje smisel vsemu, kar vam pišem. A še prej bi rad poravnal račune z vami, z vašim spominom in najinim prijateljstvom. Dokler še lahko, bi rad zanj naredil edino, kar je mogoče narediti za prijateljstvo, ki se bliža koncu, rad bi ga razjasnil. Odgovoril sem že na tisti »nimate radi 13

Camus_prelom.indd 13

9/2/10 9:18 AM

svoje dežele«, ki ste mi ga včasih navrgli in ki mi ne gre iz spomina. Danes pa bi rad odgovoril samo na nestrpen nasmešek, s katerim ste pozdravljali besedo razum. »Z vsemi temi razumnimi razlogi,« ste mi rekli, »se Francija odreka sami sebi.

Vaši intelektualci imajo namesto svoje dežele – glede na okoliščine – raje obup ali pa lov za malo verjetno resnico. Mi pa postavljamo Nemčijo pred resnico, onkraj obupa.« To je bilo najbrž res. A rekel sem vam že, da je vtis, da imamo pravičnost raje od svoje dežele, včasih izhajal iz tega, da smo hoteli imeti radi svojo deželo, v kateri bi bila pravičnost in v kateri bi bila tudi resnica in upanje. V tem smo se ločevali od vas, bili smo zahtevni. Vam je zadostovalo služiti moči vašega naroda, mi pa smo sanjali, da bi našemu podelili njegovo resnico. Vam je bilo dovolj služiti politiki realnosti, mi pa smo še v najhujših zablodah zmedeno ohranjali idejo o politiki časti, h kateri se danes vračamo. Ko pravim »mi«, s tem ne mislim naših vlad.

Vlada pri tem ni pomembna.

Ob tem znova zagledam vaš nasmešek. Vedno ste bili nezaupljivi do besed. Jaz tudi, a še bolj nezaupljiv sem bil do sebe.

Hoteli ste me potisniti na pot, po kateri ste se podali sami in na kateri se razum sramuje razuma. Že tedaj vam nisem sledil.

Danes pa bi bili moji odgovori bolj samozavestni. Kaj pa je resnica, ste spraševali. Že res, vendar pa vemo vsaj to, kaj je laž: prav tega ste nas naučili vi. Kaj je duh? Poznamo njegovo nasprotje in to je umor. Kaj je človek? Tu vas pa kar ustavim, to vendarle vemo. Človek je tista moč, ki se nazadnje vedno otrese tiranov in bogov. Je moč neizpodbitnega dokaza. Ohranjati moramo prav človeško neizpodbitnost in naša zdajšnja 14

Camus_prelom.indd 14

9/2/10 9:18 AM

gotovost izhaja iz tega, da je njena usoda povezana z usodo naše dežele. Če nič ne bi imelo smisla, bi imeli vi prav. A nekaj še ohranja smisel.

Vedno znova bi vam lahko ponavljal, da se prav v tem ločujemo od vas. O svoji deželi smo si ustvarili predstavo, ki jo je postavila na njeno mesto med drugimi veličinami, prijateljstvom, človekom, srečo, našo željo po pravičnosti. Zaradi tega smo bili strogi do nje. A na koncu smo mi tisti, ki smo imeli prav. Nismo ji dali sužnjev, ničesar nismo omalovaževali zaradi nje. Potrpežljivo smo čakali, da bi razumeli, in v bedi in bolečini smo bili deležni veselja, da se lahko hkrati borimo za vse, kar imamo radi. Vi pa se, nasprotno, borite proti celemu tistemu delu človeka, ki ne pripada domovini. Vaše žrtve so brez pomena, ker vaša hierarhija ni prava in ker vaše vrednote niso na pravem mestu. Pri vas ni bilo izdano le srce. Razum se že maščuje. Niste plačali cene, ki jo zahteva, pronicljivosti niste poravnali visokega davka. Iz globin poraza vam lahko rečem, da vas je prav to pogubilo.

Naj vam raje povem tole. Nekega zgodnjega jutra nekje v Franciji iz zapora, ki ga poznam, tovornjak z oboroženimi vojaki za krmilom pelje enajst Francozov na pokopališče, kjer naj bi jih ubili. Med temi enajstimi jih je pet ali šest dejansko naredilo nekaj za to: kak letak, nekaj sestankov, bolj kot vse drugo pa zavračanje. Ti negibno stojijo v tovornjaku, seveda polni strahu, vendar – če smem tako reči – navadnega strahu, takega, ki vpričo neznanega stisne vsakega človeka, strahu, ki se ga pogum navadi. Drugi niso naredili ničesar. In ker vedo, da bodo umrli 15

Camus_prelom.indd 15

9/2/10 9:18 AM

pomotoma ali kot žrtve neke brezbrižnosti, je zanje ta trenutek težji. Med njimi: šestnajstleten otrok. Saj poznate obraze naših mladostnikov, nočem govoriti o tem. Tega je popadel strah, brez sramu se mu prepušča. Nikar si ne nadenite svojega prezirljivega nasmeška, zobje mu šklepetajo. A zraven njega ste posadili kateheta, čigar naloga je, da tem možem nekoliko olajša strahoviti čas čakanja. Mislim, da lahko rečem, da ljudem, ki naj bi bili ubiti, pogovor o prihodnjem življenju prav nič ne pomaga. Pretežko je verjeti, da skupinski grob ne konča vsega; zaporniki v tovornjaku molčijo. Katehet se je obrnil k fantu, stisnjenemu v kot. Ta ga bo bolje razumel. Fant odgovarja, se oklene tega glasu, upanje se vrne. V najbolj gluhi grozi je včasih dovolj, če nekdo spregovori, mogoče bo vse uredil. »Ničesar nisem storil,« reče fant. »Da,« reče katehet, »a zdaj ne gre več za to. Moraš se pripraviti, da boš lepo umrl.« »Ni mogoče, da me ne bi razumeli.« »Tvoj prijatelj sem in mogoče te razumem.

Vendar je prepozno. Ob tebi bom in tudi Bog bo ob tebi. Boš videl, lahko bo.« Fant se že obrne stran. Katehet govori o Bogu.

Ali fant verjame vanj? Da, verjame. Potem torej ve, da v primerjavi z mirom, ki ga čaka, nič drugega nima pomena. A fanta je strah prav tega miru. »Tvoj prijatelj sem,« ponavlja katehet.

Drugi molčijo. Pomisliti je treba tudi nanje. Katehet se približa njihovi molčeči gruči in za hip fantu obrne hrbet. Tovornjak z rahlim goltajočim šumom polagoma vozi po cesti, vlažni od rose. Predstavljajte si to sivo uro dneva, jutranji vonj mož, pokrajino, ki jo je, tudi če je ne vidiš, mogoče zaslutiti po zvokih vprege, ptičjih glasovih. Fant se stisne k ponjavi, ki se nekoliko vda. Zagleda ozek razmak med njo in robom 16

Camus_prelom.indd 16

9/2/10 9:18 AM

tovornjaka. Lahko bi skočil, če bi hotel. Oni drugi je obrnjen stran in vojaki spredaj v jutranjem mraku pozorno sledijo poti.

Ne razmišlja, odrine ponjavo, zdrsne v odprtino, skoči. Komaj je slišati njegov padec, šum naglih korakov po cesti, potem nič več. Na poljih je, kjer zemlja uduši zvok njegovega teka.

A ob tlesku ponjave in sunku vlažnega in ostrega jutranjega zraka, ki je vdrl v tovornjak, se katehet in obsojenci obrnejo.

Duhovnik nekaj hipov strmi v obraze mož, ki ga molče gledajo. Nekaj hipov, v katerih se mora božji služabnik odločiti, ali je glede na svoje poslanstvo na strani rabljev ali mučencev. A že tolče po pregradi, ki ga ločuje od njegovih tovarišev. »Achtung.« Opozorjeni so. Dva vojaka planeta v tovornjak in namerita v ujetnike, da obmirujejo. Druga dva skočita na tla in stečeta čez polja. Katehet jima stojé na asfaltu nekaj korakov stran od tovornjaka poskuša slediti s pogledom skozi meglo.

Možje v tovornjaku slišijo samo zvoke tega lova, pridušene klice, strel, tišino, potem spet vedno bližje glasove, nazadnje zamolkel topot korakov. Fanta so pripeljali nazaj. Niso ga zadeli, a se je sredi teh sovražnih meglic ustavil, naenkrat brez poguma, prepuščen sam sebi. Stražarja sta ga bolj prinesla kot privedla. Malo so ga tepli, a ne preveč. Najpomembnejše ga še čaka. Kateheta sploh ne pogleda, tudi nikogar drugega ne.

Duhovnik sede k vozniku. V tovornjaku ga zamenja oborožen vojak. Fant, ki so ga vrgli v kot vozila, ne joka. Gleda, kako med ponjavo in okvirom spet teče cesta, nad katero se dani.

Poznam vas, zlahka si boste predstavljali nadaljevanje. A verjetno veste, kdo mi je povedal to zgodbo. Francoski duhov17

Camus_prelom.indd 17

9/2/10 9:18 AM

nik. Rekel mi je: »Sram me je za tega človeka in vesel sem misli, da ne bi bil noben francoski duhovnik pripravljen postaviti svojega Boga v službo umora.« To je bilo res. A ta duhovnik je preprosto mislil tako kot vi. Popolnoma naravno se mu je zdelo, da je celo svojo vero postavil v službo domovine. Pri vas so celo bogovi mobilizirani. Z vami so, kot pravite, vendar na silo. Ničesar več ne razločujete, en sam zagon vas je. In zdaj se bojujete samo še s pomočjo svoje slepe jeze, v trmoglavi volji, da bi vse zabrisali, da bi sledili svoji fiksni ideji, vas bolj zanimajo rožljanje z orožjem in veliki podvigi kot pa red idej.

Mi pa smo izhajali iz razuma in iz njegovih negotovosti. Jezi nasproti nismo imeli moči. A zdaj je ovinek končan. Dovolj je bila smrt enega otroka, da smo razumu dodali jezo, in zdaj stojita dva nasproti enemu. Rad bi vam spregovoril o jezi.

Spomnite se. Na moje presenečenje ob naglem izbruhu enega vaših nadrejenih ste mi odgovorili: »Tudi to je dobro.

Samo vi ne razumete. Francozom manjka ena vrlina, vrlina jeze.« Ne, ne gre za to, ampak so Francozi glede vrlin prej izbirčni. In privzamejo jih le, ko je treba. To daje njihovi jezi molčečnost in moč, ki jo šele zdaj občutite. In s tako jezo, edino, ki jo poznam pri sebi, vam bom spregovoril za konec.

Kajti rekel sem vam, da gotovost ne pomeni tudi veselosti v srcu. Vemo, kaj smo med tem dolgim ovinkom izgubili, poznamo ceno, ki jo plačujemo za to trpko radost, da se bojujemo v skladu s sabo. In prav zato, ker imamo izostren čut za to, kaj je nepopravljivo, naš boj ohranja ravno toliko grenkobe kot zaupanja. Nismo zadovoljni z vojno. Nismo imeli pripravljenih razlogov. Naš narod se je odločil za državljansko 18

Camus_prelom.indd 18

9/2/10 9:18 AM

vojno, zagrizen in kolektiven boj, samoumevno žrtvovanje.

Sam si je zastavil vojno, ni mu je vsilila kakšna slaboumna ali bojazljiva vlada, vojno, v kateri se je znašel in v kateri se bojuje za idejo, kakršno si je ustvaril o sebi. A to razkošje, ki si ga je privoščil, ima grozovito visoko ceno. Tudi v tem je to ljudstvo zaslužnejše od vašega. Padajo namreč njegovi najboljši sinovi: to je zame najokrutnejša misel. V posmehljivosti vojne je korist posmehljivosti. Smrt udarja na vse strani in naključno. V vojni, ki jo bojujemo, se pogum sam odlikuje, in iz dneva v dan streljate naš najčistejši duh. Vaša naivnost namreč ni nepreračunljiva. Nikoli niste vedeli, kaj je treba izbrati, znano pa vam je, kaj je treba uničiti. In mi, ki se razglašamo za branitelje duha, vendarle vemo, da lahko duh umre, če je sila, ki pritiska nanj, dovolj močna. Vendar zaupamo v neko drugo silo. Mislite, da v teh molčečih obličjih, ki jih včasih rešetate s kroglami, maličite obraz naše resnice. Toda ne računate na trdovratnost, s katero se Francija bori s časom.

Prav to obupano upanje nas v težkih trenutkih drži pokonci: naši tovariši bodo vztrajnejši od rabljev, številnejši od krogel.

Vidite, Francozi so zmožni jeze.

December 1943

19

Camus_prelom.indd 19

9/2/10 9:18 AM

Tretje pismo Doslej sem vam govoril o svoji deželi in morda ste si na začetku mislili, da se je moja govorica spremenila. A v resnici ni tako. Gre samo za to, da nismo podeljevali istega pomena istim besedam, ne govorimo več istega jezika.

Besede vedno dobivajo barvo dejanj ali žrtev, ki jih sprožajo. In beseda domovina pri vas dobiva krvave in zamolkle odbleske, zaradi katerih zame postaja za vedno tuja, mi pa smo v isto besedo položili plamen razuma, ob katerem je pogum težavnejši, a se človeku vsaj obrestuje. Nazadnje ste razumeli, da se moja govorica zares ni nikoli spremenila. Tako kot sem z vami govoril pred letom 1939, vam govorim tudi zdaj.

To vam bo verjetno bolje dokazalo moje sledeče priznanje.

V vsem tem času, v katerem smo vztrajno in molče služili le svoji deželi, nismo nikoli izgubili izpred oči ideje in upanja, ki sta bila ves čas navzoča v nas, ideje o Evropi in upanja nanjo.

Res je, da pet let nismo govorili o tem. To pa zato, ker ste vi o tem preglasno govorili. Tudi glede tega ne govorimo istega jezika, naša Evropa ni vaša Evropa.

A preden vam povem, kaj je naša Evropa, bi vam rad vsaj jasno povedal, da je med našimi razlogi za boj z vami (in ti razlogi so tudi razlogi za zmago nad vami) morda najgloblji razlog naša zavest, da ni bila okrnjena samo naša dežela in da ni bilo prizadeto samo naše najbolj živo meso, ampak smo bili tudi oropani svojih najlepših podob, namesto katerih ste svetu ponudili njihovo odvratno in smešno različico. Človek najhuje trpi, če vidi, da se pači in smeši tisto, kar ima rad. In 20

Camus_prelom.indd 20

9/2/10 9:18 AM

ko gre za to idejo o Evropi, ki ste jo vzeli od najboljših izmed nas in ji podelili odbijajoč smisel, kakršnega ste izbrali sami, si moramo pomagati z vso silovitostjo svoje zrele ljubezni, da v sebi ohranimo njeno svežino in moč. Zato torej, odkar ste zasužnjevalno vojsko imenovali evropska, določenega pridevnika ne zapisujemo več, da bi vendarle ljubosumno obvarovali tisti čisti smisel, ki ga za nas še vedno ima in o katerem bi vam rad spregovoril.

Govorite o Evropi, a razlika je v tem, da je Evropa za vas posest, medtem ko se mi čutimo njeni podložniki. O Evropi ste začeli tako govoriti šele od tistega dne, ko ste izgubili Afriko. Takšna ljubezen ni prava. Ta zemlja, na kateri je svoje zglede pustilo toliko stoletij, je za vas zgolj prisilno zatočišče, medtem ko je bila za nas vedno naše najboljše upanje. Vaša preveč nenadna strast raste iz zamere in nuje. Tako čustvo ni nikomur v čast in razumeli boste torej, zakaj ga je zavračal vsak Evropejec, vreden tega imena.

Pravite Evropa, mislite pa na zemljo, ki daje vojake, na žitno kaščo, domačo industrijo, vprežen razum. Grem predaleč? Vem pa vsaj to, da si, ko pravite Evropa, celo v svojih najboljših trenutkih, ko se pustite zavesti svojim lažem, ne morete kaj, da ne bi mislili na trumo pohlevnih narodov, ki jo Nemčija fevdnih gospodov vodi proti bajni in okrvavljeni prihodnosti. Rad bi, da bi jasno čutili to razliko. Evropa je za vas ta prostor, ki ga obdajajo morja in gore, ki ga prečijo jezovi, prepredajo rudniki, prekrivajo pridelki, in kjer Nemčija igra igro, v kateri gre zgolj za njeno usodo. Za nas pa je to zemlja duha, kjer se že dvajset stoletij nadaljuje najosupljivejša 21

Camus_prelom.indd 21

9/2/10 9:18 AM

pustolovščina človeškega duha. Je izbrana arena, v kateri boj zahodnega človeka proti svetu, proti bogovom, proti njemu samemu danes dosega najbolj razburljiv trenutek. Kot vidite, ni nobenega skupnega merila.

Nikar se ne bojte, da bi proti vam uporabil teme stare propagande: ne bom se skliceval na krščansko tradicijo. To je drug problem. Tudi o tem ste preveč govorili in kot domnevni branitelji Rima se niste ustavili niti pred tem, da ste Kristusu delali reklamo, kakršni se je začel privajati tistega dne, ko je prejel poljub, ki ga je zapisal trpljenju. A krščanska tradicija je tudi le ena od tradicij, ki so ustvarile Evropo, in nisem poklican, da bi jo branil pred vami. Za to bi bila potrebna čut in nagnjenje srca, predanega Bogu. Veste, da zame ne velja nič takega. A ko se prepustim misli, da moja dežela govori v imenu Evrope in da tedaj, ko branimo eno, branimo obe skupaj, tedaj imam tudi jaz svojo tradicijo. To je hkrati tradicija nekaterih velikih posameznikov in tradicija neizčrpnega ljudstva. Moja tradicija ima dve eliti, elito razuma in elito poguma, ima svoje kneze duha in svoje nepreštevno ljudstvo. Presodite, ali se ta Evropa, katere meje določata genialnost nekaterih in globoko srce vseh njenih ljudstev, razlikuje od tiste obarvane lise, ki ste si jo priključili na začasnih zemljevidih.

Spomnite se, nekega dne, ko ste se posmehovali mojemu ogorčenju, ste mi rekli: »Don Kihot nima nobene možnosti, če ga hoče Faust premagati.« Tedaj sem vam rekel, da nista bila niti Faust niti Don Kihot ustvarjena za to, da bi premagovala drug drugega, in da umetnost ni nastala za to, da bi prinašala zlo na svet. Takrat ste imeli radi nekoliko bohotne podobe 22

Camus_prelom.indd 22

9/2/10 9:18 AM

in ste nadaljevali. Po vašem naj bi bilo treba izbrati med Hamletom in Siegfriedom. Jaz v tistem času nisem hotel izbirati, predvsem pa se mi je zdelo, da Zahod ni nič drugega kot to ravnovesje med silo in spoznanjem. Vi pa ste se posmehovali spoznanju, govorili ste samo o moči. Danes sam sebe bolje razumem in vem, da vam tudi Faust ne bi nič koristil. Sprejeli smo namreč idejo, da je v določenih primerih izbira nujna. A naša izbira ne bi bila prav nič pomembnejša od vaše, če ne bi bila sprejeta z zavestjo, da je nečloveška in da se duhovne veličine ne morejo ločevati. Pozneje bomo že znali znova združiti, vi pa tega niste nikoli znali. Vidite, še vedno gre za isto idejo, veliko smo prestali. A plačali smo dovolj visoko ceno, da imamo pravico vztrajati pri tem. Prav to me sili k trditvi, da vaša Evropa ni dobra. V njej ni ničesar, s čimer bi združevala ali razvnemala. Naša pa je skupna pustolovščina, ki jo vam navkljub še vedno uresničujemo pod okriljem razuma.

Ne bom se spuščal veliko dlje. Včasih na kakšni naključni ulici, v kratkih trenutkih oddiha, kolikor jih dopuščajo dolge ure skupnega boja, pomislim na vse tiste kraje v Evropi, ki jih dobro poznam. To je prekrasna zemlja, ki so jo ustvarile muke in zgodovina. Spet se podajam na romanja, ki sem jih opravil z vsemi ljudmi z Zahoda: vrtnice v florentinskih samostanih, pozlačene čebulaste kupole v Krakovu, Hradčani s svojimi izumrlimi palačami, skrotovičeni kipi na Karlovem mostu čez Vltavo, elegantni parki v Salzburgu. Vse to cvetje in kamni, ti griči in pokrajine, po katerih sta človeški in zemeljski čas pomešala starodavna drevesa in spomenike. V mojem spominu so se te naložene podobe stopile in ustvarile eno samo obličje, 23

Camus_prelom.indd 23

9/2/10 9:18 AM

ki je obličje moje največje domovine. Pri srcu me stisne, ko pomislim, da ta energični in trpinčeni obraz že več let prekriva vaša senca. In med temi kraji jih je vendarle nekaj, ki sva jih videla skupaj. V tistih časih si nisem predstavljal, da bi jih morali kdaj osvobajati izpod vas. In včasih v trenutkih besa in obupa tudi obžalujem, da lahko v Svetem Marku še cvetijo vrtnice, da lahko s katedrale v Salzburgu še vzletajo jate golobov in da lahko na malih šlezijskih pokopališčih še vedno neutrudno rastejo rdeče pelargonije.

V drugih trenutkih, ki so edini resnični trenutki, pa se tega veselim. Kajti vse te pokrajine, to cvetje in ta obdelana zemlja, najstarejša zemlja, vam vsako pomlad dokazujejo, da nekaterih stvari ne morete udušiti v krvi. S to podobo lahko končam.

Misel, da so z nami vse velike sence Zahoda in trideset ljudstev, mi ne bi bila dovolj: ne bi mogel pozabiti na zemljo. In tako vem, da vas vse v Evropi, pokrajina in duh, zanika mirno, brez nebrzdanega sovraštva, s tiho močjo zmag. Orožje, ki ga ima evropski duh na voljo proti vam, je isto kot orožje te zemlje, ki nenehno rojeva pridelke in vence cvetja. V boju, ki ga bojujemo, je gotovost zmage, ker je v njem vztrajnost pomladi.

Nazadnje tudi vem, da se ne bo vse uredilo, ko boste premagani. Evropo bo treba še ustvariti. Vedno jo je treba ustvarjati. Bo pa vsaj še vedno Evropa, se pravi to, o čemer sem vam zgoraj pisal. Nič ne bo izgubljeno. Raje si predstavljajte, kaj smo zdaj, tako prepričani v svoje razloge, ljubeči do svoje dežele, zavzeti za vso Evropo in v pravem ravnovesju med žrtvijo in čutom za srečo, med duhom in mečem. Še enkrat vam po24

Camus_prelom.indd 24

9/2/10 9:18 AM

vem, ker vam moram povedati, povem vam, ker je to resnica, ki vam bo pokazala pot, ki sva jo jaz in moja dežela prehodila od časa najinega prijateljstva: odslej je v nas premoč, ki vas bo pokončala.

April 1944

25

Camus_prelom.indd 25

9/2/10 9:18 AM

Četrto pismo Človek je umrljiv. Mogoče res.

Vendar umrimo upirajoč se, in če nam je že namenjen nič, naj ne obvelja, da je to pravično!

OBERMAN (90. pismo)

Prihaja torej trenutek vašega poraza. Pišem vam iz mesta, ki slovi povsod po svetu in ki zoper vas pripravlja prihodnji čas svobode. Mesto ve, da to ni lahko in da je treba prej prečkati noč, še temačnejšo od tiste, ki se je začela z vašim prihodom pred štirimi leti. Pišem vam iz mesta, ki mu vsega primanjkuje, ki je brez svetlobe in ognja, izstradano, a še vedno nepokorjeno. Kmalu bo skozenj zavelo nekaj, česar si še ne predstavljate. Če bova imela srečo, se bova takrat znašla iz oči v oči. Tako se bova lahko bojevala z vso vednostjo: imam natančno predstavo o vaših razlogih in vi si jasno predstavljate moje.

Te julijske noči so lahne in težke obenem. Lahne ob Seni in v krošnjah dreves, težke v srcih tistih, ki pričakujejo edino zoro, ki si jo poslej želijo. Čakam in mislim na vas: povedati vam moram še eno, zadnjo stvar. Rad bi vam povedal, kako je mogoče, da sva si bila tako podobna, pa sva danes sovražnika, kako sem lahko stal ob vas in zakaj je zdaj med nama vsega konec.

Dolgo sva skupaj verjela, da ta svet nima višjega razloga in da sva zato prikrajšana. Jaz to nekako še vedno verjamem. Ven26

Camus_prelom.indd 26

9/2/10 9:18 AM

dar sem iz tega potegnil drugačne sklepe od tistih, o katerih ste mi tedaj govorili in ki jih že toliko let poskušate vključiti v zgodovino. Danes si pravim, da bi vam moral, če bi vam zares sledil v vaših mislih, pritrditi v vaših dejanjih. In to je nekaj tako resnega, da se moram sredi te poletne noči, ki za nas nosi toliko obljub, za vas pa toliko groženj, ustaviti pri tem.

Nikoli niste verjeli v smisel tega sveta in to vas je pripeljalo do ideje, da je vse enakovredno in da sta dobro in zlo določena, kakor pač hočemo. Domnevali ste, da so ob odsotnosti vsake človeške ali božje morale edine vrednote tiste, ki urejajo živalski svet, se pravi nasilje in zvijačnost. Iz tega ste sklenili, da človek ni nič in da je mogoče ubiti njegovo dušo, da je v najbolj nesmiselni vseh zgodovin posameznikova naloga lahko le pustolovščina moči, njegova morala pa realizem zmag. In jaz, ki sem verjel, da mislim tako kot vi, v resnici nisem našel drugega argumenta, ki bi vam ga postavil nasproti, razen morda silovitega čuta za pravičnost, ki se mi je navsezadnje zdel prav tako nerazumen kot najbolj hipna strast.

V čem je bila razlika? V tem, da ste vi lahkotno sprejeli izgubo upanja, jaz pa v to nisem nikoli privolil. Tako zelo ste namreč dopuščali krivičnost našega položaja, da ste jo bili pripravljeni še povečevati, meni pa se je, nasprotno, zdelo, da bi moral človek uveljavljati pravičnost in se tako boriti proti večni krivičnosti, ustvarjati srečo in se tako zoperstavljati svetu nesreče. Ker ste svoj obup spremenili v opojnost, ker ste se ga osvobodili tako, da ste ga povzdignili v načelo, ste privolili v uničenje človekovih stvaritev in v boj proti njemu, s čimer naj bi naredili konec njegovi bistveni bedi. Jaz, ki nisem ho27

Camus_prelom.indd 27

9/2/10 9:18 AM

tel sprejeti tega obupa in tega trpinčenega sveta, pa sem hotel samo, da bi ljudje znova odkrili medsebojno solidarnost in se tako spustili v boj proti svoji upor zbujajoči usodi.

Kot vidite, sva iz istega načela potegnila različni morali. Vi ste namreč spotoma opustili pronicljivost in se vam je zdelo udobneje (vi boste rekli prav tako dobro), da nekdo drug misli namesto vas in namesto milijonov Nemcev. Ker ste se naveličali boja proti nebu, ste počivali v tej izčrpavajoči pustolovščini, v kateri je vaša naloga pohabljati duše in uničevati zemljo.

Skratka, izbrali ste krivičnost, spajdašili ste se z bogovi. Vaša logika je bila le dozdevna.

Jaz pa sem, nasprotno, izbral pravičnost, da bi ostal zvest zemlji. Še naprej verjamem, da ta svet nima višjega smisla.

Vendar pa vem, da ima smisel nekaj v njem, in to je človek, saj je edino bitje, ki terja smisel. Ta svet ima vsaj človekovo resnico in naša naloga je, da mu dodelimo njegove razloge zoper usodo samo. In nobenega drugega razloga ni razen človeka in prav njega je treba rešiti, če hočemo rešiti našo idejo o življenju. Vaš nasmešek in prezir mi bosta govorila: kaj je to, rešiti človeka? Jaz pa vam z vsemi silami vpijem, to je, da ga ne pohabite in da daste možnost pravičnosti, ki si jo je zmožen zamisliti edino on.

Zato se torej spopadamo. Zato smo vam torej morali najprej slediti po poti, ki si je nismo želeli in na koncu katere nas je nazadnje čakal poraz. Vaš obup je bil namreč vaša moč.

Takoj ko je obup sam, čist, prepričan vase, neusmiljen v svojih posledicah, dobi neizprosno silovitost. Prav ta silovitost nas je strla, medtem ko smo omahovali in se še ozirali k podobam 28

Camus_prelom.indd 28

9/2/10 9:18 AM

sreče. Mislili smo, da je sreča največja pridobitev, pridobitev na račun usode, ki nam je vsiljena. To obžalovanje nas ni zapustilo niti v porazu.

A naredili ste, kar je bilo treba, vstopili smo v zgodovino.

In že pet let ni več mogoče uživati ob ptičjem petju v večernem hladu. Na silo je bilo treba opustiti upanje. Bili smo ločeni od sveta, ker je bila z vsakim trenutkom na svetu povezana cela množica podob smrti. Že pet let na tej zemlji ni več jutra brez smrtnih bojev, ni več večera brez ječ, ni več poldneva brez pokolov. Da, morali smo vam slediti. A naš težaven podvig je bil v tem, da smo vam sledili v vojno, ne da bi pozabili na srečo.

In skozi vpitje in nasilje smo se trudili v srcu ohraniti spomin na radostno morje, na nikoli pozabljen grič, na nasmeh ljubega obraza. In tako je bilo to naše najboljše orožje, tisto, ki ga ne bomo nikoli položili. Kajti tistega dne, ko bi ga izgubili, bi bili prav tako mrtvi kot vi. Zdaj vemo samo to, da je za kovanje orožja sreče potrebno veliko časa in preveč krvi.

Morali smo vstopiti v vašo filozofijo, dopustiti, da vam postanemo malo podobni. Izbrali ste junaštvo brez smeri, ker je to edina preostala vrednota v svetu, ki je izgubil svoj smisel. In ko ste ga izbrali zase, ste ga izbrali za vse, tudi za nas. Če nismo hoteli umreti, smo vas bili prisiljeni posnemati. Vendar pa smo tedaj opazili, da je naša premoč nad vami v tem, da imamo smer. Zdaj, ko bo tega konec, vam lahko povemo, kaj smo se naučili: da namreč junaštvo ni nič posebnega, da je sreča težja.

Zdaj vam mora biti vse jasno, veste, da smo sovražniki.

Vi ste človek krivice in na svetu ni ničesar, kar bi moje srce lahko bolj mrzilo. A zdaj poznam razloge za tisto, kar je bilo 29

Camus_prelom.indd 29

9/2/10 9:18 AM

Knjižnica Kondor • zvezek 335 urednik Andrej Koritnik • Albert Camus: Proti neredu sveta, kritični spisi • izbrala in prevedla Suzana Koncut • Razmišljanje o giljotini prevedel Jaša Zlobec • spremno študijo napisala Tanja Lesničar-Pučko • tehnično uredil Matej Nemec • opremila Jasna Andrić • 800 izvodov • Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2010 • predsednik uprave Peter Tomšič • glavni urednik Miha Kovač • natisnila Impress, d. d.

216

Camus_prelom.indd 216

9/2/10 9:18 AM

ISBN 978-961-01-1223-5