Razvajenka

Susan Elizabeth Phillips je večkrat nagrajena in

34,96 €

S. E. Phillips

Francesca Day Serritella je mlada lepotica brez primere, ki se je rodila s srebrno žlico v ustih. Mama Chloe, pripadnica evropske družabne smetane, jo je od rojstva zavijala v vato in Francescine želje so bile za svet okrog nje ukaz. Ko Chloe nenadoma umre, se Francescin svet poruši. Kaj kmalu ugotovi, da ji je mati zapustila le kup dolgov, za nameček pa se izkaže, da med prijatelji ni tako priljubljena, kot si je domišljala. Splet okoliščin jo popelje iz rodne Anglije v Ameriko, kjer pa razvajeni lepotici ni z rožicami postlano, temveč mora po trnovi poti spoznati, kakšno je resnično življenje.

Razva�en�a

prodajno nadvse uspešna ameriška pisateljica.

Njeni ljubezenski romani, polni nepričakovanih zapletov, že leta navdušujejo milijone bralk po vsem svetu. Njen zaščitni znak so zabavne pripovedi z duhovitimi dialogi, in junaki, ki se usedejo bralcu naravnost v srce. Ime Susan Elisabeth Phillips na platnicah jamči, da se v notranjosti skriva čudovita ljubezenska zgodba.

Susan Elizabeth Phillips Razva�en�a

Ljubezen, humor in strast v očarljivem prepletu usod.

P 03_RAZVAJENKA-prelom.indd 1

5/12/11 9:02 AM

Naslov izvirnika: Fancy Pants © 1989 by Susan Elizabeth Phillips © za slovensko izdajo Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2010 Vse pravice pridržane.

Prevedla Jolanda Blokar

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: www.emka.si CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.111(73)-311.2 PHILLIPS, Susan Elizabeth Razvajenka / Susan Elizabeth Phillips ; [prevedla Jolanda Blokar]. - 1. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2011. - (Zbirka Oddih) Prevod dela: Fancy pants ISBN 978-961-01-1728-5 255893760 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 2

5/12/11 9:02 AM

Susan Elizabeth Phillips

Razva�en�a

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 3

5/12/11 9:02 AM

Mojim staršem z vso ljubeznijo

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 4

5/12/11 9:02 AM

Pošljite brezdomce, ki jih premetava vihar, k meni …

Emma Lazarus, Novi kolos

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 5

5/12/11 9:02 AM

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 6

5/12/11 9:02 AM

P

P

Prolog

»Soboljevina je prava nadloga,« je zamomljala Frances­ ca Serritella Day. Vrsta reflektorjev ji je svetila naravnost v obraz. Glavo je pogreznila globlje v visoki ovratnik ruskega krzna in si zaželela, da bi bil dan in bi si lahko nataknila sončna očala. »To ni ravno splošno uveljavljeno mnenje, draga,« je odvrnil princ Stefan Marko Brancuzi, jo prijel pod roko in jo popeljal skozi množico paparacev, ki so se utaborili pred newyorško restavracijo La Côte Basque, da bi ujeli v objektiv znane obraze, ki so prihajali z zasebne zabave v njej. Stefan Brancuzi je bil monarh drobne balkanske kneževine, ki je hitro izpodrivala prenatrpani Monako in prevzemala vlogo zatočišča za davčno obremenjene premožneže, vendar se fotografi niso zanimali zanj. Pritegnila jih je lepa Angležinja ob njegovi strani, ki ji je bila namenjena tudi pozornost večjega dela ameriške javnosti.

Stefan jo je odvedel proti svoji limuzini. Francesca je

P 7

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 7

5/12/11 9:02 AM

dvignila orokavičeno roko v jalovem poskusu, da bi ustavila ploho vprašanj, ki se je še vedno usipala nanjo – vprašanj o njeni službi, zvezi s Stefanom, celo o prijateljstvu z zvezdo uspešne televizijske serije »Chinese Colt«.

Ko sta se s Stefanom naposled pogreznila v usnjene sedeže in je limuzina zapeljala v nočni promet na East 55th Streetu, je zagodrnjala: »Ves medijski cirkus so zganjali samo zaradi tega plašča. Tebe novinarji nikoli ne nadlegujejo. Samo mene. Če bi nosila svoj stari dežni plašč, bi se lahko izmuznila, ne da bi naju kdo opazil.« Stefan jo je hudomušno opazoval. Očitajoče se je namrščila. »Iz tega je treba potegniti pomemben moralni nauk, Stefan.« »Kakšen pa, draga?« »Medtem ko svet strada, ženske, ki nosijo soboljevino, zaslužijo natanko to, kar dobijo.« Zasmejal se je. »Prepoznali bi te ne glede na to, kaj bi oblekla. Videl sem, kako se je promet ustavil celo, ko si bila v trenirki.« »Ne morem pomagati,« je mrko odvrnila. »To imam v krvi. Prekletstvo Serritellovih.« »Res, Francesca, še nikoli nisem srečal ženske, ki bi ji šla lastna lepota tako na živce kot tebi.« Zamrmrala je nekaj, česar ni slišal, in bržkone je bilo tako še najbolje, nato pa potisnila roke globoko v žepe plašča, ne da bi se, kot po navadi, zmenila za pripombe o svoji sijoči telesni lepoti. Po dolgem molku je prekinila tišino. »Odkar sem se rodila, mi moj obraz prinaša samo težave.«

P 8

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 8

5/12/11 9:02 AM

Da niti ne omenjam tvojega čudovitega teleščka, je pomislil Stefan, vendar je opazko modro zadržal zase.

Medtem ko je Francesca odsotno gledala skozi zatemnjeno okno, je izkoristil njeno zamaknjenost in si podrobno ogledal neverjetne poteze, ki so očarale toliko ljudi.

Spomnil se je, kako se je neka znana modna urednica zavestno izognila vsem primerjavam z Vivien Leigh, ki so jih z leti natrosili v zvezi s Francesco, in napisala: »Francesca Day je s kostanjevimi lasmi, z ovalnim obrazom in s kaduljasto zelenimi očmi kot princesa iz prav­ ljice, ki vse popoldneve na vrtu pred svojim pravljičnim dvorcem iz lanu prede zlate niti.« Zasebno je bila manj navdušena. »Zatrdno vem, da Francesci Day nikoli ni treba na stranišče.« Stefan je pokazal proti baru iz orehovine in medenine, ki je bil diskretno vgrajen v stranski del limuzine. »Bi kaj pila?« »Ne, hvala. Mislim, da ne bi prenesla več alkohola.« Slabo je spala in njen britanski naglas je bil izrazitejši kot po navadi. Plašč se ji je razprl in ošinila je svojo z bleščicami posuto Armanijevo obleko. Armanijeva obleka … Fendijevo krzno … Čevlji Maria Valentina. Zaprla je oči in se nenadoma spomnila preteklosti, vročega jesenskega popoldneva, ko je s petindvajsetimi centi v žepu v umazanih kavbojkah ležala sredi teksaške ceste.

Tisti dan je zanjo pomenil začetek. Začetek konca.

Limuzina je zavila na jug po Peti aveniji in spomini so ji zbežali v otroška leta, ki jih je preživela v Angliji, preden je vedela, da obstaja Teksas. Kakšna razvajena

P 9

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 9

5/12/11 9:02 AM

mala pošast je bila. Vsi so jo nosili po rokah in crkljali, medtem ko jo je mama Chloe vlačila od enega evropskega zbirališča elite do drugega, s te zabave na ono. Že kot otrok je bila ošabna in trdno prepričana, da ji bo slovita Serritellova lepota odprla vsa vrata in iz kock zgradila, kar koli si bo zaželela. Mala Francesca, nečimrno, lahkomiselno bitje, popolnoma nepripravljeno na vse, kar ji bo prineslo življenje.

Ko je tistega dne leta 1976 ležala na prašni teksaški cesti, je imela enaindvajset let. Bila je neporočena, sama in noseča.

Zdaj jih je že skoraj dopolnila dvaintrideset, in čeprav je imela vse, kar bi si sploh lahko kdaj želela, se je počutila ravno tako osamljeno kot tistega vročega jesenskega popoldneva. Zamižala je in si skušala predstavljati, kako bi se odvijalo njeno življenje, če bi ostala v Angliji, toda Amerika jo je tako močno spremenila, da si ni mogla.

Nasmehnila se je sama sebi. Ko je Emma Lazarus napisala pesem o utesnjeni množici, ki hrepeni, da bi svobodno zadihala, gotovo ni imela v mislih vzvišene mlade Angležinje, ki je pripotovala v to deželo v puloverju iz kašmirja in s kovčkom Louisa Vuittona. A tudi uboge male bogatašinje morajo sanjariti in sanje o Ameriki so bile dovolj veličastne, da so prevzele celo njo.

Stefan je vedel, da Francesco nekaj grize. Ves večer je bila nenavadno molčeča, kar ji ni bilo podobno. Nameraval jo je zasnubiti, zdaj pa je pomišljal, ali ne bi bilo nemara bolje počakati. Bila je popolnoma drugačna od

P 10

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 10

5/12/11 9:02 AM

drugih žensk, ki jih je poznal, in nikoli ni mogel natanko predvideti, kako se bo na kaj odzvala. Menil je, da so se ducati drugih moških, ki so bili zaljubljeni vanjo, soočali z natanko isto težavo. Če gre verjeti govoricam, je Francesca prvo pomembno trofejo uplenila pri devetih letih na jahti Christina, ko je očarala Aristotla Onassisa.

Govorice … Toliko se jih je vrtelo okrog nje in za večino je bilo nemogoče, da bi bile resnične. Toda glede na to, kako je živela, je pomislil Stefan, bi mogoče lahko tudi držale. Nekoč mu je čisto mimogrede povedala, kako jo je Winston Churchill naučil igrati remi, in vsi so dobro vedeli, da ji je dvoril sam valižanski princ. Nekega večera kmalu po tistem, ko sta se spoznala, sta srkala šampanjec in si pripovedovala zgodbe iz otroštva. »Večina otrok je spočetih iz ljubezni,« mu je povedala, »jaz pa sem bila spočeta na razstavni ploščadi sredi Harrodsovega salona s krznom.« Ko je limuzina zdrsnila mimo Cartierja, se je Stefan namuznil. Zgodbica je bila zabavna, a verjel ni niti besedice.

P 11

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 11

5/12/11 9:02 AM

P STARA CELINA

P 03_RAZVAJENKA-prelom.indd 12

5/12/11 9:02 AM

P

P

1. poglavje

Ko so Francesco prvič položili v materino naročje, je Chloe Serritella Day planila v jok in vztrajno zatrjevala, da so sestre v zasebni londonski bolnišnici, kjer je rodila, založile njenega otroka. Vsak bedak bi lahko videl, da to grdo drobno bitje s pomečkano glavo in z otečenimi vekami ne more imeti ničesar skupnega z njenim imenitnim telesom.

Ker v bližini ni bilo moža, da bi potolažil histerično Chloe, so jo morale sestre prepričati, da večina novorojenčkov prvih nekaj dni po rojstvu res ne sije od lepote.

Chloe jim je ukazala, naj grdo malo vsiljivko odnesejo in se ne vračajo, dokler ne najdejo njenega pravega ljubega deteta. Nato se je znova naličila in sprejela obiskovalce, med njimi francosko filmsko zvezdo, britanskega notranjega ministra in Salvadorja Dalíja, ter jim pripovedovala srce parajočo zgodbo o strašni tragediji, ki jo je zadela. Obiskovalci, že davno vajeni dramatičnih izbruhov lepe Chloe, so jo le trepljali po roki in obljublja-

P 13

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 13

5/12/11 9:02 AM

li, da se bodo posvetili neljubi zadevi. Dalí je v navalu ve­likodušnosti izjavil, da bo za krstno darilo naslikal nadrealistično različico omenjenega otroka, vendar je usmiljeno izgubil zanimanje za ta projekt in namesto njega ob svečanem dogodku poslal komplet škrlatnih čaš.

Minil je teden. Tistega dne, ko je bila odpuščena iz bolnišnice, so sestre Chloe pomagale obleči črno Balmai­ novo oprijeto obleko z manšetami in s širokim ovratnikom iz organdija. Nato so jo posadile na invalidski voziček in ji v naročje potisnile zavrženo punčko. Čas, ki je minil, je kaj malo izboljšal dojenčkov videz, toda v trenutku, ko se je zazrla v štručko v svojih rokah, je Chloe začutila eno od svojih bliskovitih sprememb mnenja. Strmeč v marogast obrazek, je ponosno naznanila, da se je Serritellova lepota prenesla tudi na tretjo generacijo.

Nihče ni bil tako neolikan, da bi ji nasprotoval, kar je bilo ravno prav, kajti že čez nekaj mesecev se je izkazalo, da je imela Chloe popolnoma prav.

Chloejina občutljivost za žensko lepoto je imela korenine v njenem otroštvu. Kot deklica je bila okrogla, okoli pasu ji je visel obroč maščobe, nežne kosti obraza pa so ji prekrivale mesnate blazinice. Ni bila dovolj močna, da bi v očeh drugih veljala za debelo, bila pa je dovolj zalita, da se je sama sebi zdela grda, zlasti ko se je primerjala s svojo vitko in elegantno materjo, veliko mo­ d­no oblikovalko italijanskega rodu, Nito Serritella. Šele poleti 1947, ko je imela Chloe dvanajst let, ji je nekdo prvič rekel, da je lepa.

P 14

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 14

5/12/11 9:02 AM

Iz enega od švicarskih internatov, v katerih je preživela daleč prevelik del svojega otroštva, je prišla domov na krajše počitnice. Polnih bokov je kar se da neopazno čemela na pozlačenem stolu v kotu materinega elegant­ nega salona na Rue de la Paix. Z mešanico odpora in zavi­danja je opazovala Nito, izjemno vitko v ozko ukrojeni črni obleki s prevelikimi škrlatnimi satenastimi za­ vih­ki, medtem ko se je posvetovala z elegantno oblečeno stranko. Njena mama je imela kratko postrižene vranje črne lase, ki so ji na bledo levo lice padali zviti v vprašaj, njen elegantni vrat pa je krasila ogrlica iz črnih biserov.

Kot vse v majhnem sefu v njeni spalnici so bili tudi biseri darilo Nitinih občudovalcev. Mednarodno uspešni in bogati moški so z veseljem podarjali nakit ženski, ki bi si ga brez težav lahko kupila sama. Eden teh je bil Chloejin oče, čeprav je Nita vztrajno trdila, da se ne spomni, kateri, in ni niti za trenutek pomislila, da bi se poročila z njim.

Privlačna svetlolaska, ki je bila tistega popoldneva v salonu deležna Nitine pozornosti, je govorila špansko, njen naglas pa je bil presenetljivo kmečki za žensko, ki je bila tistega poletja 1947 deležna tolikšne pozornosti.

Chloe je spremljala pogovor le napol, drugi del pozornosti pa je namenila preučevanju preklastih manekenk, ki so se sprehajale po središču salona in razkazovale Nitine najnovejše stvaritve. Zakaj ni tako vitka in samozavestna kot tiste manekenke, je tuhtala Chloe. Zakaj ni na las podobna svoji materi? Saj imata vendar enake črne lase in enake zelene oči. Premlevala je, da bi jo mama

P 15

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 15

5/12/11 9:02 AM

nemara nehala gledati tako prezirljivo, če bi bila lepa. Že stotič je sama pri sebi sklenila, da se bo odpovedala slaščicam in pridobila materino naklonjenost, in že stotič je začutila zoprn občutek v želodcu, ki je izdajal, da nima dovolj močne volje. Ob Nitini vse prevevajoči odločnosti se je Chloe počutila kot kupček puhaste brezvoljnosti.

Svetlolaska je nenadoma dvignila pogled z risbe, ki si jo je ogledovala, in njene žareče rjave oči so brez svarila obstale na Chloe. V nenavadno ostri španščini je pripomnila: »Mala bo nekega dne sijajna lepotica. Zelo vam je podobna.« Nita je s slabo prikritim prezirom ošinila Chloe. »Prav nobene podobnosti ne vidim, señora. In ne bo lepotica, dokler ne bo znala odložiti vilic.« Nitina stranka je dvignila roko, obteženo z več kričečimi zapestnicami, in pomignila Chloe. »Pridi, queri­ da. Daj poljubček Eviti.« Chloe je za hip nepremično obstala in skušala dojeti, kaj ji je rekla ženska. Nato je obotavljivo vstala in odšla čez salon, sramežljivo zavedajoč se zalitih meč, ki so ji kukala izpod bombažnega poletnega krila. Ko je prišla do ženske, se je sklonila in pritisnila plah, a zato nič manj hvaležen poljub na nežno odišavljeno lice Eve Perón. »Mrha fašistična!« je pozneje, ko je prva dama Argentine odšla skozi glavna vrata salona, siknila Nita Serritella. Med ustnice si je potisnila ebenovinast cigaretni ustnik in ga hip zatem zamazanega s škrlatnim rdečilom

P 16

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 16

5/12/11 9:02 AM

odmaknila. »Kar koža se mi ježi, če se je dotaknem! Vsi vedo, da v Evropi ni bilo nacista, ki mu Perón in njegovi pajdaši ne bi ponudili zatočišča v Argentini.« Nita je imela še sveže spomine na nemško zasedbo Pa­ ­riza in je nacistične simpatizerje zavzeto prezirala. Kljub temu je bila praktična ženska in Chloe je vedela, da se njeni materi zdi nesmiselno denar Eve Perón pošiljati z Rue de la Paix na avenijo Montaigne, kjer je kraljevala Diorjeva hiša.

Po tem dogodku je Chloe iz časopisov izrezovala fotografije Eve Perón in jih lepila v zvezek z rdečimi plat­ ni­cami. Kadar koli so bile Nitine kritike še posebno ostre, si je ogledovala fotografije in na straneh puščala čokoladne madeže, medtem ko se je spominjala, kako je Eva Perón izjavila, da bo nekoč sijajna lepotica.

Tisto zimo, ko je dopolnila štirinajst let, je maščoba skupaj z neustavljivo željo po sladkem izginila iz njenega telesa in naposled so se pokazale legendarne poteze Serritellovih. Ure in ure je strmela v ogledalo, očarana nad vitko podobo pred seboj. Dopovedovala si je, da bo zdaj vse drugače. Odkar je pomnila, se je v šoli počutila kot izobčenka, nenadoma pa se je znašla v krogu posvečenih. Ni razumela, da je dekleta privlačila njena na novo pridobljena samozavest, ne pa njen vitki pas. Za Chloe Serritella je lepota pomenila sprejemanje.

Nita je bila zadovoljna z njeno izgubo teže, in ko se je Chloe vrnila v Pariz na poletne počitnice, je zbrala pogum ter pokazala materi nekaj risb oblek, ki jih je narisala v upanju, da bo nekoč tudi sama postala modna

P 17

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 17

5/12/11 9:02 AM

oblikovalka. Nita je risbe položila na svojo delovno mi­ zo, prižgala cigareto in s kritičnim očesom, zaradi katerega je bila tako imenitna oblikovalka, premerila vsako posebej. »Ta linija je trapasta. In razmerja so popolnoma napačna. Vidiš, kako si uničila tole s preveč podrobnostmi? Kje je tvoje oko, Chloe? Kje je tvoje oko?« Chloe je pograbila risbe z mize in se ni nikoli več lotila oblikovanja.

Ko se je vrnila v šolo, se je posvetila trudu, da postane lepša, duhovitejša in bolj priljubljena od katere koli sošolke. Sklenila je, da ne bo nihče nikoli več posumil, da v njej še vedno živi nerodna debeluška. Iz najmanjše muhe se je z izrazitimi gestami in s pretiranimi vzdihi naučila narediti največjega slona, dokler se ni vse, kar je počela, zdelo pomembnejše od česar koli, kar je počel kdo drug. Postopoma so celo najbolj vsakdanji dogodki v življenju Chloe Serritella postali prava drama.

Pri šestnajstih je v vrtnem paviljonu, ki je gledal na Vierwaldstättsko jezero, prepustila svojo nedolžnost prijateljičinemu bratu. Izkušnja je bila nerodna in neprijet­ na, toda zaradi seksa se je Chloe počutila vitko. Brž se je odločila poskusiti znova z nekom bolj izkušenim.

Spomladi 1953, ko je bila stara osemnajst let, je Nita nepričakovano umrla zaradi razlitja slepiča. Chloe je osuplo in tiho ždela na pogrebu, preveč otopela, da bi razumela, da njena silovita žalost ne izvira toliko iz pretresenosti ob materini smrti kot iz občutka, da mame sploh nikoli ni imela. V bojazni pred samoto se je zatek­

P 18

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 18

5/12/11 9:02 AM

la v posteljo bogatega poljskega grofa, ki je bil precej starejši od nje. Ponudil ji je začasno pribežališče pred strahovi in šest mesecev pozneje ji je za osupljivo vsoto pomagal prodati Nitin salon.

Grof se je naposled vrnil k svoji ženi, Chloe pa je začela živeti od dediščine po materi. Ker je bila mlada, bogata in brez družine, je hitro začela privlačiti mlade lenuhe, ki se kot pozlačene nitke vpletajo v mednarodno visoko družbo. Postala je nekakšna zbirateljica, tavala je od enega do drugega in iskala moškega, ki bi ji ponudil brezpogojno ljubezen, kakršne od matere ni bila nikoli deležna, moškega, ob katerem se ne bi več počutila kot nesrečna debeluška.

Johathan Day, ki so ga klicali Black Jack, je vstopil v njeno življenje na drugi strani rulete v igralnici Berkley Square. Black Jack Day ni dobil vzdevka zaradi svojega videza, temveč zaradi nagnjenja k igram na srečo. Pri petindvajsetih je že uničil tri zelo zmogljive športne avtomobile in precej večje število žensk. Bil je hudirjevo čeden ameriški plejboj iz Chicaga. Imel je kostanjeve lase, ki so mu v neukročenih kodrih padali na čelo, falotske brke in hendikep sedmih golov v polu. V mnogih pogledih ni bil nič drugačen od večine drugih uživačev, ki so postali velik del Chloejinega življenja. Pil je džin, nosil elegantno ukrojene obleke in z letnimi časi menjaval prizorišča svojega delovanja. Toda drugim je manjkala lahkotna brezbrižnost, ki se je kazala, ko je pri enem obratu rulete tvegal vse, celo bogastvo, ki ga je podedoval z ameriškimi železnicami.

P 19

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 19

5/12/11 9:02 AM

Chloe se je dobro zavedala njegovega pogleda, ki je vrtal vanjo nad vrtečim se kolesom rulete, medtem ko je gledala slonokoščeno kroglico, kako je preskakovala z rouge na noir in spet nazaj, dokler se ni končno ustavila na črni 17. Dvignila je pogled in zagledala, kako Jack Day čez mizo zre vanjo. Nasmehnil se je in brki so mu vzvalovili. Vrnila mu je nasmeh, samozavestno prepričana, da ne bi mogla biti lepša, kot je bila v srebrnkasto sivi satenasto tilasti obleki Jacquesa Fatha, ki je poudarjala sij njenih črnih las, bledico njene kože in zeleno globočino njenih oči. »Nocoj nikakor ne morete izgubiti,« je rekla. »Imate vedno takšno srečo?« »Ne vedno,« je odvrnil. »Pa vi?« »Jaz?« Izpustila je enega svojih dolgih, dramatičnih vzdihov. »Nocoj sem pri vsem izgubila. Je suis misérable.

Nikoli nimam sreče.« Iz srebrne škatlice je vzel cigareto, medtem pa so mu oči drzno zdrsnile po njenem telesu. »Seveda imate srečo. Pravkar ste spoznali mene, kajne? In nocoj vas bom odpeljal domov.« Njegova drznost je v Chloe prebudila zanimanje in tolikšno vznemirjenje, da se je morala z roko opreti na mizo. Zdelo se ji je, da njegove temno sive oči vrtajo skozi njeno obleko in jo žgejo v najbolj skritih kotičkih telesa. Ne da bi mogla določiti, kaj ga ločuje od ostalih, je začutila, da bi lahko srce tega skrajno samozavestnega moškega osvojila le izjemna ženska. Če bi bila ta ženska ona, bi lahko za vse večne čase pozabila na debeluško, ki se skriva v njej.

P 20

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 20

5/12/11 9:02 AM

Toda naj si ga je še tako želela, se je obrzdala. V letu po materini smrti je razvila boljši občutek za moške kot zase. Opazila je nemirno iskrico v njegovih očeh, ko je slonokoščena kroglica poskakovala po predelkih vrtečega se kolesa rulete, in menila je, da ne bo cenil nečesa, kar bo dobil zlahka. »Žal mi je,« je hladno odvrnila. »Druge načrte imam.« Preden je mogel odgovoriti, je vzela torbico in zapustila igralnico.

Naslednji dan jo je poklical, vendar je služkinji naročila, naj reče, da je ni doma. Teden pozneje ga je opazila v drugi igralnici, se mu za hip pokazala, da ga je vzdražila, nato pa izginila, še preden se ji je lahko približal. Dnevi so minevali in zalotila se je, da ne more misliti na nič drugega kot na čednega mladega plejboja iz Chicaga. Spet jo je poklical po telefonu. In zopet je klic zavrnila. Pozneje tistega večera ga je videla v gledališču, mu pokimala, se bežno nasmehnila, nato pa smuknila v svojo ložo.

Ko ji je tretjič telefoniral, je sprejela njegov klic, vendar se je pretvarjala, da ne ve, kdo je. Suho se je zahihital in rekel: »Čez pol ure pridem pote, Chloe Serritella. Če ne boš pripravljena, te ne bom več iskal.« »Čez pol ure? Saj ne morem ...« Medtem je že odložil.

Roka ji je zadrhtela, ko je spustila slušalko. Kar predstavljala si je ruleto in slonokoščeno kroglico, ki v njuni igri preskakuje z rouge na noir in z noir na rouge. S tresočimi se rokami je oblekla belo volneno tesno oprijeto obleko z manšetami iz leopardjega krzna ter si na glavo

P 21

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 21

5/12/11 9:02 AM

nadela klobuček s tančico. Ko je natanko pol ure pozneje zazvonil zvonec, je sama odprla vrata.

Odvedel jo je do rdečega športnega isotta-fraschinija, nato pa s hitrostjo, ki jemlje dih, oddrvel po ulicah Knightsbridgea, medtem ko je volan držal samo z eno roko. Opazovala ga je s kotičkom očesa in občudovala koder kostanjevih las, ki mu je padal na čelo, ter dejstvo, da je vročekrven Američan, ne pa predvidljiv Evropejec.

Naposled je ustavil pred odmaknjeno restavracijo, v kateri je s svojo roko oplazil njeno, kadar koli je segla po svojem kozarcu vina. Čutila je, kako hrepeni po njem.

Ob globokem pogledu njegovih sivih oči se je počutila divje lepo in vitko tako navznoter kot navzven. Vse na njem je burilo njena čustva – njegov način hoje, zven njegovega glasu, vonj tobaka v njegovem dihu. Jack Day je bil sijajna trofeja, največja potrditev njene lastne lepote.

Ko sta zapuščala restavracijo, jo je potisnil ob deblo platane in ji naklonil mračen, zapeljiv poljub. Z rokami je zdrsnil okrog nje in z dlanmi objel njeno zadnjico. »Želim si te,« ji je zamrmral v odprta usta.

Telo ji je tako kipelo od poželenja, da jo je zabolelo, ko ga je izpustila. »Prehiter si, Jack. Potrebujem čas.« Zasmejal se je in jo uščipnil v brado, kot bi bil silno zadovoljen s tem, kako igra njegovo igro. Ravno v trenutku, ko je iz restavracije prišel starejši par, jo je zgrabil za prsi in pogledal proti njima. Med vožnjo domov jo je zabaval z duhovitimi zgodbicami, a niti z besedo ni omenil, da bi jo še rad videl.

P 22

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 22

5/12/11 9:02 AM

Ko ji je dva dneva pozneje strežnica povedala, da jo kliče, je Chloe odkimala in zavrnila njegov klic. Nato je stekla v svojo sobo in se predala strastnemu napadu hlipanja, saj se je bala, da se ga preveč otepa, hkrati pa jo je bilo strah, da bi ga ne zanimala več, če bi ravnala drugače. Ko ga je naslednjič videla na otvoritvi galerije, je pod roko vodil rdečelaso plesalko. Chloe se je pretvarjala, da ga ni opazila.

Naslednje popoldne se je pojavil na njenih vratih in jo odpeljal na vožnjo po deželi. Rekla je, da je že dogovorjena z nekom, zato zvečer ne more na večerjo z njim.

Igra naključij se je nadaljevala in Chloe ni mogla misliti na nič drugega. Ko Jacka ni bilo ob njej, si ga je pričarala v mislih – njegove nemirne gibe, razposajeni koder las, falotske brčice. Komajda je z mislimi zmogla prebiti gosto, vlažno napetost, ki je prežemala njeno telo, vendar je še vedno zavračala njegovo meseno zapeljevanje.

Ko je z ustnicami sledil robu njenega ušesa, ji je brezčutno mrmral: »Mislim, da nisi dovolj ženska zame.« Z roko ga podrgnila po vratu. »Mislim, da nisi dovolj bogat zame.« Slonokoščena kroglica je ropotala po ruleti, z rouge na noir, z noir na rouge ... Chloe je vedela, da se bo kmalu ustavila. »Nocoj,« je rekel Jack, ko se je oglasila na telefon, »opolnoči bodi pripravljena name.« »Opolnoči? Ne bodi trapast, ljubček. Nemogoče.« »Opolnoči ali nikoli, Chloe. Igre je konec.«

P 23

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 23

5/12/11 9:02 AM

Tistega večera je čez bluzo iz kitajske svile v barvi šampanjca oblekla črno žametno obleko z gumbi iz cirkonija. Njene žive zelene oči so iz zrcala zrle vanjo, medtem ko si je temne lase krtačila v mehki paž. Točno opolnoči se je na njenih vratih v smokingu prikazal Black Jack Day. Ob pogledu nanj jo je stisnilo v želodcu, kot bi popila stekleničko odišavljenega losjona, s katerim si je nalahno natrla zardelo kožo. Namesto v isotta-fraschinija jo je pospremil v daimlerja z voznikom in izjavil, da jo pelje v Harrods.

Zasmejala se je. »Ni opolnoči že malce prepozno za nakupe?« Ni odgovoril, samo nasmehnil se je, ko se je pogrez­ nil v mehak usnjen sedež in začel klepetati o konju za polo, ki ga bo morda kupil od Age Khana. Daimler je kmalu ustavil pod Harrodsovim zelenim in zlatim plat­ nenim nadstreškom. Chloe je pogledala pritajeno razsvetljavo, ki je prodirala skozi vrata zapuščene blagovnice. »Kaže, da Harrods ni odprt, Jack. Niti zate.« »Bova že videla, kajne, mucka?« Voznik jima je odprl zadnja vrata in Jack ji je pomagal izstopiti.

Na njeno presenečenje se je za steklenimi vrati pojavil vratar, in ko je s pritajenim pogledom preveril, ali jih kdo na cesti opazuje, je odklenil vrata ter jih pridržal. »Dobrodošli v Harrodsu, gospod Day.« Osuplo je gledala odprta vrata. Saj ni mogoče, da bi Black Jack Day lahko nekaj ur po zapiralnem času vstopil v najslavnejšo blagovnico na svetu, v kateri ni prodajalcev. Ko se ni premaknila, ji je Jack položil roko na križ

P 24

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 24

5/12/11 9:02 AM

in jo odločno potisnil naprej. Brž ko sta bila v blagovnici, je vratar storil nekaj skrajno nenavadnega – z roko se je dotaknil klobuka, odkorakal na ulico in zaklenil za seboj. Ni mogla verjeti svojim očem in vprašujoče je pogledala Jacka. »Odkar sem te spoznal, mucka, mi je ruleta zelo naklonjena. Menil sem, da bi uživala v zasebni nakupovalni mrzlici.« »Ampak trgovina je zaprta. Nikjer ni prodajalcev.« »Toliko bolje.« Silila ga je, naj ji pojasni, vendar ni hotel povedati več kot to, da je sklenil zasebni – in po njenem mnenju povsem nezakonit – dogovor z nekaterimi novejšimi in manj tankovestnimi uslužbenci Harrodsa. »Ni tu nikogar, ki dela ponoči? Čistilcev? Nočnih čuvajev?« »Preveč sprašuješ, mucka. Kaj ti koristi denar, če z njim ne moreš kupiti užitka? Poglejva, kaj ti bo všeč nocoj.« Izbral je srebrno zlat šal in ji ga ovil čez žameten ovratnik suknjiča. »Jack, ne morem ga kar vzeti!« »Pomiri se, mucka. Trgovina bo bogato poplačana.

Me boš dolgočasila s svojimi skrbmi ali lahko začneva uživati?« Chloe skoraj ni mogla verjeti, kaj se dogaja. Nikjer ni bilo prodajalcev, skrbnikov ali čuvajev. Je res vsa čudovita blagovnica njena? Pogledala je šal, ki ji je ovijal vrat, in brez sape vzkliknila. Pokazal je proti kopici elegantnega blaga. »Izvoli. Izberi si kaj.«

P 25

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 25

5/12/11 9:02 AM

Brezbrižno se je zahihitala, z razstavne police vzela s cekini pošito torbico in si jo obesila na ramo. »Zelo lepo,« je rekel.

Z rokami se je oklenila njegovega vratu. »Najvznemirljivejši moški na svetu si, Jack Day! Kako te obožujem!« Njegove dlani so z bokov zdrsnile po oblinah okrog njene zadnjice in tesno jo je prižel k sebi. »Ti pa si naj­ vznemirljivejša ženska. Ne morem dovoliti, da bi ljubezen užila na kakšnem vsakdanjem kraju, kajne?« Z noir na rouge ... Z rouge na noir ... Otrdina, ki ji je pritiskala na trebuh, ji je dajala jasno vedeti, kaj se mu mota po glavi, in čutila je, kako jo hkrati oblivata vročina in mraz. Igra se bo končala tu, v Harrodsu. Le Jack Day lahko izpelje kaj tako nezaslišanega. Ob misli na to se ji je v glavi zavrtelo, kot bi bila na ruleti.

Torbico ji je snel z ramena, ji slekel žametni suknjič in oboje odložil na razstavno polico svilenih dežnikov z ročaji iz palisandrovine. Nato je slekel svoj smoking in ga položil na njen suknjič ter v beli srajci s črnimi gumbki obstal pred njo. Vitek pas mu je ovijal črn kamarband. »Pozneje jih bova vzela,« je rekel in ji spet ovil šal čez ramena. »Pojdiva raziskovat.« Odpeljal jo je v Harrodsovo slavno jedilnico z velikimi marmornatimi pulti in s freskami poslikanim stropom. »Si lačna?« je vprašal in z razstavne police vzel srebrno bombonjero. »Lačna tebe,« je odvrnila.

Njegove ustnice so se privihale pod brki. Snel je pokrov s škatle, vzel ven bombon iz črne čokolade in ga

P 26

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 26

5/12/11 9:02 AM

odgriznil na eni strani, da je iz njega primezel kremast češnjev liker. Hitro ji ga je pritisnil na ustnice in ga podrgnil sem ter tja, da jih je namazal s slastnim polnilom.

Nato si je dal bombon v usta in se sklonil, da bi jo poljubil. Ko je razprla od češnjevega likerja sladke in lep­ ljive ustnice, je z jezikom potisnil čokolado naprej.

Chloe jo je posesala s stokom in njeno telo je postalo mehko in brezoblično kot tekoča sredica bombona.

Ko se je končno odmaknil, je izbral steklenico šampanjca, jo odprl in jo najprej prislonil na njene ustnice, nato pa še na svoje. »Na najbolj divjo žensko v Londonu,« je rekel, se sklonil naprej in polizal zadnjo mrvico čokolade, ki se je držala kotička njenih ustnic.

Sprehodila sta se po prvem nadstropju, izbrala par rokavic, šopek svilenih vijolic in ročno poslikano šatuljo za nakit, ki sta jih zložila na kup, da jih bosta pobrala pozneje. Naposled sta prišla na oddelek s parfumi.

Objela jo je opojna mešanica najboljših dišav na svetu, ne da bi vonjave zmotila horda ljudi, ki je čez dan postopala po tapeciranih prehodih.

Ko sta prispela do sredine, je izpustil njeno roko in jo obrnil k sebi. Začel ji je odpenjati bluzo in preplavila jo je mešanica vznemirjenja in zadrege. Kljub temu da je bila trgovina prazna, sta vendarle bila sredi Harrodsa. »Jack, jaz ...« »Ne bodi otročja, Chloe,« jo je prekinil. »Posnemaj me.« Kri ji je zaplala, ko je odmaknil satenasto blago bluze in razgalil smetanaste čipke njenega nedrčka. S ste-

P 27

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 27

5/12/11 9:02 AM

klenega regala je vzel v celofan zavito stekleničko parfuma Joy in jo odvil. »Nasloni se na pult,« je rekel z glasom, ki je bil svilnat kot njena bluza. »Raztegni roke ob robu.« Ubogala ga je, vsa šibka pod možatim pogledom njegovih srebrnih oči. Iz stekleničke je izvlekel steklen čepek in z njim smuknil pod čipkast rob njenega nedrčka.

Globoko je zavzdihnila, ko jo je s hladno konico podrg­ nil po bradavički. »Prijetno je, kajne?« je zamrmral z globokim in robatim glasom.

Prikimala je, ne da bi zmogla spregovoriti. Čepek je pomočil nazaj v stekleničko in z drugo kapljico parfuma zdrsnil pod drugo čipkasto košarico ter ji podrgnil še drugo bradavičko. Čutila je, kako ji je meso nabreknilo pod počasnim, krožnim božanjem stekla. Medtem ko je postajala vsa razgreta, je pred njo lebdela Jackova čed­ na, pobalinska podoba.

Spustil je čepek in začutila je, kako je njegova roka segla pod rob krila in počasi zdrsela po nogavici navzgor. »Razpri noge,« je zašepetal. Z rokami se je oklenila roba pulta in ga ubogala. S čepkom je vlekel po notranji strani njenega stegna čez rob nogavice na golo kožo in risal krogce vse do roba njenih hlačk. Zastokala je in še širše razprla noge.

Poredno se je zasmejal in odmaknil roko izpod krila. »Ne še, mucka. Ne še.« Po tihotni trgovini sta hodila od enega oddelka do drugega, ne da bi kaj dosti govorila. Ljubkoval ji je prsi,

P 28

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 28

5/12/11 9:02 AM

ko ji je na ovratnik bluze pripel starinsko georgijansko broško in jo skozi krilo drgnil po zadnjici, medtem ko ji je krtačil lase s krtačo, ki je imela filigransko izdelan ročaj. Pomerila je pas iz krokodilje kože in par čevljev iz kozličje z zašiljenimi konicami. Na oddelku z nakitom ji je snel biserne uhane ter jih zamenjal z zlatimi, obrob­ lje­ni­mi z ducati drobnih diamantov. Ko se je uprla zaradi cene, se je samo zasmejal. »En vrtljaj rulete, mucka.

Samo en vrtljaj.« Našel je belo puhasto boo, jo potisnil ob marmornat steber ter ji odstrl bluzo z ramen. »Preveč si podobna šolarki,« je ugotovil in ji segel za hrbet, da bi ji snel nedrček. Svilnata tkanina mu je iz rok zdrsnila na tapecirana tla in stala je pred njim, gola od pasu navzgor.

Imela je velike, polne prsi, ki so jih zaljšale ploske bradavičke velikosti poldolarskega kovanca. V tistem trenutku so bile trde in nabrekle od vzburjenja. V vsako roko je zajel eno dojko. Z veseljem se mu je razkazovala in negibno stala, medtem ko ji je steber prijetno hladil razgret hrbet. Uščipnil je njeni bradavički in zavzdihnila je. Smeje se je pobral mehko belo boo in ji jo ogrnil čez ramena, da jih je pokrila. Nato je počasi vlekel pernate konce sem ter tja. »Jack ...« Želela si je, da jo popelje do konca. Želela je ob stebru zdrkniti na tla, razpreti noge in ga sprejeti vase. »Nenadoma se mi je zahotelo še malo joya,« je zašepetal. Na eni strani je odsunil boo, ji pokril bradavičko z ustnicami in začel neumorno sesati.

P 29

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 29

5/12/11 9:02 AM

Drgetala je, medtem ko jo je preplavila toplota, ki jo je žgala v notranjosti in cvrla po koži. »Prosim ...« je zamrmrala. »Oh, prosim ... Ne muči me več.« Odtrgal se je od nje in jo dražil z nemirnimi očmi. »Še malo, mucka. Nisem se še nehal igrati. Zdaj bi si lahko ogledala krzno.« Nato ji je z lahnim nasmeškom, ki je izdajal, da se dobro zaveda, kako daleč jo je prignal, z boo zagrnil prsi in ji z nohtom mezinca rahlo oplazil bradavičko, ko je poravnal konca. »Nočem si ogledovati krzna,« je rekla. »Hočem ...« Toda odvedel jo je k dvigalu, kjer je pretikal ročice, kot bi to počel vsak dan. Ko se je vozila z njim navzgor, ji je prsi pokrivala le pernata boa.

Ko sta prišla do oddelka s krznom, je Jack na videz pozabil nanjo. Hodil je med stojali in si ogledoval plašče ter razstavljene štole, preden je izbral dolg plašč iz risjega krzna. Dlaka je bila dolga in gosta, barva srebrnkasto bela. Za trenutek si ga je pozorno ogledoval, nato pa se je obrnil k njej. »Sleci krilo.« Nerodno si je skušala odpeti stransko zadrgo in mislila je že, da ga bo morala prositi za pomoč. Nato se je zadrga le vdala in vrhnje krilo je skupaj s spodnjim potegnila čez boke ter stopila iz njega. Konci boe so pobožali vrh njenega belega čipkastega pasu za podvezice. »Hlačke. Sleci tudi hlačke.« Dih ji je zastajal in tiho je sopla, ko mu je izpolnjevala željo ter pustila pas za podvezice in nogavice nedotaknjene. Ne da bi čakala na ukaz, si je potegnila boo s

P 30

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 30

5/12/11 9:02 AM

prsi in jo spustila na tla, ramena nalahno potisnila nazaj, da bi se lahko pasel ob pogledu na njeno zrelo in vzbočeno oprsje ter venerin griček, ki so ga prekrivale temne dlačice, obrobljene z belimi čipkastimi trakovi pasu za podvezice.

Stopil je k njej z veličastnim krznom, razpetim v rokah, oči pa so se mu lesketale kot črni drobni gumbi na snežno beli srajci, ki jo je nosil. »Da izbereš pravo krz­ no, ga moraš občutiti na goli koži ... na prsih ...« Njegov glas je bil mehak kot risje krzno, ko jo je s plaščem pobožal po telesu in jo še bolj razvnel. »Na prsih ... na trebuhu in zadnjici ... na notranjem delu stegen ...« Zgrabila je plašč in si prižela krzno na kožo. »Prosim ... Mučiš me. Prosim, nehaj ...« Spet se je odmaknil, a tokrat zato, da bi si odpel srajco. Chloe ga je opazovala, kako se slači, srce ji je razbijalo in v grlu jo je žgalo od poželenja. Ko je gol stal pred njo, ji je vzel plašč iz rok in ga z navzgor obrnjenim krznom položil na nizek razstavni oder sredi prostora.

Nato se je povzpel nanj in jo potegnil k sebi.

Dotik njegove gole kože z njeno je podžgal njeno vzburjenje, da je komaj še dihala. Z rokami ji je zdrsel ob straneh telesa, nato pa jo je obrnil, da je gledala proti razstavnemu prostoru. Počasi se je primaknil od zadaj in ji začel božati prsi, kot bi jo vzburjal za nevidno občinstvo, ki tiho opazuje iz zatemnjenega salona. Njegova roka ji je spolzela čez trebuh in po stegnih. Začutila je, kako jo je njegov penis sunil v bok. Njegova roka ji je zašla med noge in od dotika je v Chloe vzvalovila vro-

P 31

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 31

5/12/11 9:02 AM

čina, hrepenenje po odrešitvi od neštetih hrumečih valov, ki so butali v njeni notranjosti.

Potisnil jo je na mehko, gosto krzno. Pobožalo jo je po zadnjem delu stegen, ko jih je razprl in ji smuknil med razkrečena kolena. Z licem se je pomuckala v mehko krzno in dvignila boke ter se mu vdala sredi salona, na odru, postavljenem za razstavljanje najboljšega blaga, ki ga ponuja Harrods.

Pogledal je na uro. »Čuvaji se bodo vsak hip vrnili v službo. Zanima me, kako dolgo bodo potrebovali, da bodo po najinih sledeh prišli do sem.« Nato se je zaril vanjo.

Trenutek je trajalo, da je dojela pomen njegovih besed. Hripavo je kriknila, ko je doumela, kaj je storil. »Mojbog! Vse to si načrtoval, kajne?« Z rokami ji je strastno mesil prsi in se divje gnal. »Seveda.« Ogenj v njenem telesu in groza spoznanja sta se združila v silovito eksplozijo občutij. Ko jo je preplavil orgazem, je divje udrihala po njegovih ramenih. »Prasec ...« Zasmejal se je, nato pa dosegel svojo potešitev z dolgim, glasnim stokom.

Komajda sta jo pobrisala čuvajem. Jack je navlekel nase najnujnejše kose oblačil, z risjim krznom ogrnil Chloejino goloto in jo odvlekel na stopnišče. Medtem ko je bosih nog tekla po stopnicah, ji je v ušesih odzvanjal njegov predrzni smeh. Preden je zapustil trgovino, je vrgel v vitrino njene hlačke in svojo gravirano vizitko.

Naslednji dan je dobila sporočilo, da je njegova ma­

P 32

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 32

5/12/11 9:02 AM

ma zbolela in da se mora začasno vrniti v Chicago. Medtem ko je čakala nanj, je živela v agoniji mešanih občutij – jeze zaradi tveganja, v katero jo je pahnil, raz­burjenja zaradi vznemirjenja, ki ji ga je ponudil, in neznosnega strahu, da se ne bo vrnil. Minili so štirje tedni, nato pet.

Poskusila ga je poklicati, toda zveza je bila tako slaba, da je ni mogel razumeti. Pretekla sta dva meseca. Prepričana je bila, da je ne ljubi. Bil je pustolovec, lovec na vznemirjenje. Videl je debeluško v njej in ni več hotel ime­­ti opravka z njo.

Deset tednov po večeru v Harrodsu se je pojavil prav tako nenadoma, kakor je bil odšel. »Živijo, mucka,« je rekel, medtem ko je v obleki iz kašmirja stal na njenem pragu s plaščem, brezbrižno vrženim čez ramo. »Pogrešal sem te.« Padla mu je v naročje in hlipala od olajšanja, da ga spet vidi. »Jack ... Jack, ljubi moj ...« S palcem jo je pobožal po spodnji ustnici in jo nato poljubil. Odmaknila je roko in mu primazala krepko klofuto. »Noseča sem, ti prasec!« Na njeno presenečenje je takoj privolil, da se poroči z njo, in tri dni pozneje sta se vzela v podeželski hiši ene od njenih prijateljic. Ko je s svojim čednim ženinom stala ob priložnostnem vrtnem oltarju, je Chloe vedela, da je najsrečnejša ženska na svetu. Black Jack Day bi se lahko poročil s katero koli, vendar je izbral prav njo. Ko je teden mineval, se trmasto ni marala zmeniti za govorice, da ga je družina med njegovim bivanjem v Chicagu razdedinila. Namesto tega je sanjarila o svojem otroku. Ka­

P 33

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 33

5/12/11 9:02 AM

ko čudovito bo, ko bo deležna brezpogojne ljubezni dveh ljudi, moža in otroka.

Mesec pozneje je Jack izginil skupaj z deset tisoč funti, ki so počivali na enem od Chloejinih bančnih računov. Ko se je šest tednov pozneje spet prikazal, ga je Chloe z nemškim lugerjem počila v ramo. Sledila je kratka sprava, dokler se mu ni v igralnicah spet nasmehnila sreča in jo je znova popihal.

Na valentinovo leta 1955 je sreča Black Jacku Dayu na izdajalski vlažni cesti med Nico in Monte Carlom dokončno obrnila hrbet. Slonokoščena kroglica je še zad­ njič padla in kolo sreče se je za vedno ustavilo.

P 34

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 34

5/12/11 9:02 AM

P

P

2. poglavje

Eden nekdanjih Chloejinih ovdovelih ljubimcev je poslal rolls roycea silver cloud, da bi jo po porodu odpeljal domov. Chloe je udobno zleknjena v usnjene sedeže opa­zovala dojenčico, zavito v flanelo, ki je bila tako spektakularno spočeta sredi Harrodsovega oddelka za krzno, in jo s prsti pobožala po mehkem licu. »Moja lepa mala Francesca,« je zamrmrala. »Ne boš potrebovala očeta ali babice. Nikogar ne boš potrebovala, razen mene, kajti dala ti bom vse na svetu.« Na žalost Black Jackove hčerke je Chloe izpolnila svojo obljubo.

Leta 1961, ko je bila Francesca stara šest let, Chloe pa šestindvajset, sta pozirali za modno rubriko britanskega Voguea. Na levi strani je bila mnogokrat ponatisnjena znamenita črno-bela Karsheva fotografija Nite, na kateri je nosila obleko iz svoje ciganske kolekcije, na desni pa fotografija Chloe in Francesce. Mati in hči sta oblečeni v črno stali v morju zmečkanega belega papirja. Za-

P 35

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 35

5/12/11 9:02 AM

radi belega papirja, njune blede kože in črnih ogrinjal z mehko padajočima kapucama je bila fotografija prava študija kontrastov. Edina druga barva so bile štiri predirljivo zelene iskrice, nepozabne oči Serritellovih, ki so sijale s strani in se lesketale kot kronski dragulji.

Ko je osuplost spričo fotografije popustila, so bolj kritični bralci opazili, da imenitna Chloe nemara nima tako eksotičnih potez kot njena mama. Toda niti najzahtevnejši na otroku niso mogli najti nobene napake. Bila je živa podoba popolne deklice s čudovitim nasmehom in z nezemeljsko angelsko lepoto, ki je žarela z drobnega ovalnega obraza. Le fotograf, ki je posnel fotografijo, je na otroka gledal drugače. Na roki je imel dve brazgotinici, podobni belim črticam, od ugriza ostrih sprednjih zobkov. »Ne, ne, miška,« je Chloe karala Francesco tistega popoldneva, ko je ugriznila fotografa. »Ne smeš gristi ljubeznivega strica.« Z dolgim, črno lakiranim nohtom je požugala hčerki.

Francesca je uporniško bolščala v mater. Raje bi bila doma in se igrala z novim lutkovnim gledališčem, namesto da je morala pozirati grdavšu, ki ji je kar naprej govoril, naj se neha zvirati. Konico črnih lakastih čevljev je zapičila v bele rjuhe iz papirja in si otresla kostanjeve kodre izpod črne žametne kapuce. Mamica ji je obljubila obisk muzeja Madame Tussauds, če bo pridna, in Francesca je ta muzej oboževala. Kljub temu ni bila prepričana, da je sklenila dobro kupčijo. Oboževala je tudi Saint Tropez.

P 36

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 36

5/12/11 9:02 AM

Ko se je opravičila fotografu, je Chloe iztegnila roko, da bi poravnala hčerkine lase, in jo krikoma umaknila, ko je bila deležna enake naklonjenosti kot fotograf. »Poredna punčka!« je zarjovela, ponesla roko k ustom in si posesala rano.

Francescine oči so se v hipu napolnile s solzami in Chloe je bila besna sama nase, ker se je odzvala tako ostro. Brž je hčer potegnila k sebi in jo objela. »Saj ni nič hudega,« je tiho rekla. »Chloe ni jezna, dragica. Poredna mamica. Preden greva domov, ti bova kupili lepo novo punčko.« Francesca se je varno stisnila v ljubeče materino naročje in skozi gosto zaveso trepalnic pokukala k fotografu. Nato mu je pokazala jezik.

Tistega popoldneva je Chloe prvič, ne pa tudi zad­ njič, začutila boleč ugriz Francescinih drobnih, ostrih zob. Kljub odpovedi treh varušk Chloe ni hotela priznati, da njena hči rada grize. Menila je, da je pač razposajena, in ni imela nobene želje, da bi si nakopala hčerkino sovraštvo, ko bi iz tako nepomembne muhe delala slona. Francescina tiranija bi se morda nadaljevala z nezmanjšano silovitostjo, če ji ne bi v sporu za gugalnico v parku tuj otrok vrnil ugriza. Ko je odkrila, da so ugrizi boleči, je odnehala. Ni bila namenoma nasilen otrok, le svoje je hotela doseči.

Chloe je kupila viktorijansko hišo na Upper Grosvenor Streetu nedaleč od ameriškega veleposlaništva in vzhodnega roba Hyde Parka. Štiri nadstropja visoko, vendar manj kot deset metrov široko, ozko zgradbo je

P 37

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 37

5/12/11 9:02 AM

v 30. letih 19. stoletja obnovila Syrie Maugham, žena Somerseta Maughama in ena najbolj cenjenih notranjih opremljevalk svojega časa. Iz pritličja se je mimo portreta Chloe in Francesce, ki ga je naslikal Cecil Beaton, do salona vilo zavito stopnišče. Vhod v salon, ki je bil opremljen z okusno mešanico italijanskega in francoskega pohištva, nekaj Adamovimi stoli in zbirko beneških zrcal, sta krasila marmorna stebra. V naslednjem nadstropju je bila Francescina soba, opremljena kot Trnuljčičin grad. Pred zastorom iz čipkastih zaves, ozaljšanim z rožnatimi svilenimi rozetami, je na postelji, okrašeni s pozlačeno leseno krono in zastrto s tridesetimi metri nabranega belega tila, vladala princesa Francesca.

Občasno je svojo pravljično sobo spremenila v dvor in hčerki ene od Chloejinih prijateljic iz dresdenskega porcelanastega čajnika nalivala sladek čaj. »Jaz sem princesa Aurora,« je med nekim obiskom dejala blagorodni Clari Millingford in ljubko stresla kostanjeve kodre, ki jih je poleg nepremišljene narave podedovala po Black Jacku Dayu. »Ti si ena od dobrih žena iz vasi in si me prišla obiskat.« Clara, edinka vikonta Allswortha, ni imela niti najmanjšega namena biti dobra žena iz vasi, medtem ko se je domišljava Francesca Day vedla kot kraljevska dostojanstvenica. Odložila je svoj tretji limonov piškot in vzkliknila: »Biti hočem princesa Aurora!« Predlog je Francesco tako osupnil, da se je zasmejala, zvonko kot srebrni zvončki. »Ne bodi trapasta, ljuba

P 38

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 38

5/12/11 9:02 AM

Clara. Velike pege imaš. Saj ne, da pege niso prisrčne, kajpak, vendar so neprimerne za princeso Auroro, ki je po vsej deželi slovela po svoji neprekosljivi lepoti. Jaz bom princesa Aurora, ti pa si lahko kraljica.« Francesci se je zdel kompromis izjemno pošten in bila je potrta, ko se Clara, kot toliko drugih deklic, ki so se prišle igrat z njo, ni hotela več vrniti. Njihovo zavračanje jo je begalo. Mar ni z njimi delila vseh svojih prelepih igrač? Mar jim ni dovolila, da se igrajo v njeni prečudoviti sobi?

Chloe se ni menila za nobene namige, da njen otrok postaja strašansko razvajen. Francesca je bila njen otročiček, njen angel, njena popolna punčka. Najela je najbolj svobodomiselne tutorje, jo crkljala in ji dovolila, da je počela vse, kar je hotela, če le ni bilo nevarno. Nenad­ na smrt je že dvakrat kosila v Chloejinem življenju in ob misli, da bi se njenemu preljubemu otroku kaj zgodilo, ji je zaledenela kri v žilah. Francesca je bila njeno sidro, edina čustvena vez, ki je v njenem brezciljnem življenju ostajala trdna. Včasih je budna ležala v postelji in koža se ji je ježila, ko si je predstavljala grozote, ki bi lahko zadele deklico, kaznovano z nepremišljeno naravo last­ nega očeta. Videla je, kako je skočila v bazen in ni več izplavala, zgrmela s sedežnice, si potrgala mišice v nogah, medtem ko je vadila balet, ali si potolkla obraz pri padcu s kolesom. Ni se mogla otresti grozljivega strahu, da tik za vogalom preži nekaj zloveščega, kar ji bo vzelo hčer, zato je Francesco zavijala v vato in zapirala v kletko, obloženo s svilo, da ji ne bi moglo nič do živega.

P 39

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 39

5/12/11 9:02 AM

»Ne!« je zakričala, ko jo je Francesca po pločniku ucvrla za golobom. »Vrni se! Ne tekaj takole proč!« »Ampak rada tekam,« je ugovarjala Francesca. »Veter mi žvižga v ušesih.« Chloe je pokleknila in iztegnila roke. »Tek ti mrši lase in zaradi njega postaneš vsa zaripla v obraz. Če ne boš lepa, te ljudje ne bodo marali.« Trdno jo je zgrabila, medtem ko je iz nje vrela ta srhljiva grožnja, s katero je svarila, kot druge matere strašijo s pošastmi.

Francesca se je včasih uprla, skrivaj vadila premete vstran ali se obešala na drevo, ko njena varuška ni bila pozorna. Toda vedno so jo odkrili in njena mama, ki je ljubila zabavo, ki ji ni nikoli ničesar odrekla in je ni karala niti zaradi najbolj nemogočega vedenja, se je tako razburila, da je Francesco obšla groza. »Lahko bi se ubila!« je kričala in kazala na madež od trave na Francescini rumeni laneni obleki ali na blatno sled na njenem licu. »Poglej, kako grda si! Grozljivo!

Nihče ne mara grdih punčk!« Nato je Chloe bruhnila v tako pretresljiv jok, da je Francesco postalo strah. Po več takšnih izbruhih jo je izučilo, da je v življenju dovoljeno vse. Če je le lepa, ko to počne.

Z materjo sta živeli prefinjeno klateško življenje na račun Chloejine zapuščine in množice moških, ki so bežno prihajali v njeno življenje, kot so nekoč njihovi očetje bež­ no prihajali v življenje Nite. Chloejin nenavadni smisel za slog in njena potratnost sta bila kriva, da je v mednarodnih družabnih krogih slovela kot duhovita spremljevalka in zelo zabavna gostja, na katero se je vedno mogoče

P 40

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 40

5/12/11 9:02 AM

zanesti, da bo poživila vzdušje v še tako zop­rnem položaju. Chloe je bila tista, ki je uveljavila pravi­lo, da je treba zadnja dva tedna v februarju vedno pre­živeti na obalah Ria de Janeira. Ko so se že vsi naveličali pola, je dolgočasne urice v Deauvillu poživljala z zapletenimi lovi na zaklade, med katerimi so v majhnih bleščečih avtomobilih dirkali po francoskem podeželju in iskali plešaste duhovnike, nebrušene smaragde ali brezhibno ohlajeno steklenico Cheval Blanca ’19. Ravno ona je nekega božiča vztrajala, da zapustijo Sankt Moritz in ga zamenjajo z vilo na Algarvu, kjer jih je zabavala skupina prismojenih in razuzdanih rokerjev z neusahljivo zalogo hašiša.

Chloe je pogosto jemala s seboj hčer, varuško in tutorja, ki je bil zadolžen za Francescino površno izobrazbo. Skrbniki so v glavnem poskrbeli, da je bila čez dan ločena od odraslih, zvečer pa jo je Chloe včasih razkazovala naveličani noblesi kot kakšno zabavno točko s kartami. »Tukaj je, družba!« jo je nekoč najavila, ko jo je peljala na krmni krov Onassisove jahte Christina, ki se je čez noč zasidrala ob obali Trinidada. Prostoren salon na krmi je pokrival zelen baldahin in gostje so se pogrezali v udobne stole na robu mozaične reprodukcije kretskega bika z Minosa, vdelanega v tla iz tikovine. Slabo uro poprej je mozaik služil kot plesišče, v poznejših urah pa so ga spustili za dva metra in napolnili z vodo za tiste, ki so si pred spanjem zaželeli plavati. »Pridi sem, lepa princeska,« je rekel Onassis in razprl roke. »Pridi in daj stricu Ariju poljubček.«

P 41

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 41

5/12/11 9:02 AM

Francesca, čudovita punčka, si je pomela spanec iz oči in stopila naprej. Njena popolna usteca so se našobila v Kupidov lok, zelene oči pa so se odprle in nato zaprle, kot da bi nekaj rahlo obtežilo veke. Naborki belgijske čipke na ovratniku njene spalne srajce so frfotali v nočni sapici, izpod roba pa so kukale bose nožice in razkrivale nohtke, rožnate kakor kožica v zajčkovem uhlju. Čeprav je štela komaj enajst let in so jo zbudili ob dveh ponoči, se je postopoma prebujala. Ves dan je bila prepuščena varstvu služinčadi, zato si je ob tej priložnosti želela vzbuditi pozornost odraslih. Če bo še posebej pridna, bo morda naslednji dan smela sedeti z odraslimi na krmnem krovu.

Onassis jo je plašil s svojim orlovskim nosom in ozkimi očmi, ki jih je celo ponoči skrival za zloveščimi sončnimi očali, vendar je ubogljivo stopila v njegov objem. Večer poprej ji je namreč podaril lepo ogrlico v obliki morske zvezde, zato se ni hotela odreči darilom, ki bi jih še utegnila dobiti.

Ko jo je dvignil v naročje, je pogledala proti Chloe, ki se je stiskala v naročju trenutnega ljubimca, Giancarla Morandija, italijanskega voznika formule ena. Francesca je vedela vse o ljubimcih, saj ji je Chloe pojasnila sleherno podrobnost. Ljubimci so očarljivi moški, ki skrbijo za ženske in jim vlivajo občutek, da so lepe. Komaj je čakala, da bo dovolj stara, da bo lahko imela svojega ljubimca. Vendar ne Giancarla. Včasih je šel z drugimi ženskami in spravil mamico v jok. Francesca si je želela ljubimca, ki bi ji bral knjige, jo vozil v cirkus in kadil

P 42

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 42

5/12/11 9:02 AM

pipo kot nekateri moški, ki jih je videla, ko so se s svojimi punčkami sprehajali v parku »Posluh, družba!« Chloe se je vzravnala in z rokami zaploskala nad glavo kot plesalke flamenka, ki jih je Francesca videla plesati, ko sta bili zadnjič v Torremolinosu. »Moja lepa hči bo vam bo pokazala, kakšni neved­ ni kmetavzi ste vsi skupaj.« Izjava je bila sprejeta s porogljivimi vzkliki in Francesca je slišala, kako se ji je Onassis zahihital v uho.

Chloe se je spet privila h Giancarlu in podrgnila v tes­ne bele hlače oblečeno nogo ob njegova meča ter nag­ ni­la glavo proti Francesci. »Ne meni se zanje, ljuba mo­ ja,« je rekla vzvišeno. »To je sodrga najslabše sorte. Res ne vem, zakaj se sploh ukvarjam z njimi.« Modna oblikovalka se je zahihitala. Ko je Chloe pokazala na nizko mahagonijevo mizico, so se ji konice nove Sassoonove pričeske usule na lica in narisale oster rob. »Poduči jih, Francesca. Prav? Nihče od njih, razen strica Arija, ni kaj prida pameten.« Francesca je zdrsnila z Onassisovih kolen in odšla k mizici. Čutila je, da so vse oči uprte vanjo, zato je namenoma podaljševala trenutek negotovosti, hodila počasi, držala ramena vzravnano in se pretvarjala, da je drobna princesa, ki stopa proti prestolu. Ko je prišla do mizice in zagledala šest porcelanastih posodic z zlatim robom, se je nasmehnila in si odstrla lase z obraza. Pokleknila je na preprogo pred mizico in si skrbno ogledala skledice.

Na belem porcelanu se je bleščala vsebina posodic, šest kupčkov lesketajočega se kaviarja v različnih odten-

P 43

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 43

5/12/11 9:02 AM

kih rdeče, sive in bež. Z roko se je dotaknila zadnje posodice, v kateri je bil kupček biserno rdečkastih jajčec. »Lososove ikre,« je rekla in jo odrinila. »O njih ni vred­ no razmišljati. Pravi kaviar dajejo jesetri iz Kaspijskega morja.« Onassis se je zasmejal in ena od filmskih zvezd je zaploskala. Francesca se je hitro znebila še dveh skledic. »V obeh je kaviar morskega okuna, zato se ne bomo ukvarjali z njima.« Notranji opremljevalec se je sklonil h Chloe. »Se je tega naučila na prsih,« je vprašal, »ali pri drugih?« Chloe ga je nagajivo pogledala. »Na prsih, seveda.« »In kako čudovite so, cara.« Giancarlo je z roko pogladil Chloejino majico z naramnicami. »To je beluga,« je izjavila Francesca, ki ni bila nič kaj zadovoljna, da ni več v središču pozornosti, še posebej po tem, ko je ves dan preživela z vzgojiteljico, ki ji je kar naprej momljala grozljive reči, ker se ni hotela učiti poštevanke. Konico prsta je položila na rob srednje skledice. »Kot vidite, ima beluga največje ikre.« Roko je ponesla k sosednji skledici in rekla: »To je sevruga. Barva je enaka, ikre pa so manjše. In to je jeseter, moj najljubši kaviar. Jajčeca so skoraj tako velika kot belugina, ampak barva je bolj zlata.« Zaslišala je zadovoljen refren smeha, pomešan s ploskanjem, nato pa so vsi začeli čestitati Chloe, da ima tako pametnega otroka. Francesca se je sprva smehljala ob pohvalah, potem pa je njeno veselje začelo plahneti, saj je opazila, da namesto nje vsi gledajo Chloe. Zakaj

P 44

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 44

5/12/11 9:02 AM

je vse pozornosti deležna njena mama, ko je vendar znanje pokazala ona? Očitno ji odrasli jutri ne bodo dovolili, da bi z njimi posedala na krmnem krovu. Jezna in razočarana je skočila na noge ter z roko zamahnila čez mizo, da so porcelanaste skledice odletele v zrak in se je ka­viar razmazal po Onassisovem zloščenem krovu iz tiko­vine. »Francesca!« je vzkliknila Chloe. »Kaj pa je narobe, ljubica?« Onassis se je namrščil in v grščini zamomljal nekaj, kar je bilo nekoliko podobno medli grožnji Francesci.

Našobila je spodnjo ustnico in se skušala domisliti, kako naj popravi napako. Njene težave z izbruhi gneva naj bi bile skrivnost, nekaj, česar nikoli in nikdar ne bi smela pokazati pred Chloejinimi prijatelji. »Oprosti, mami,« je rekla. »Bilo je po nesreči.« »Seveda je bilo, miška,« je odvrnila Chloe. »Saj vsi vedo.« Onassisov nezadovoljni obraz pa se ni omehčal in Francesca je vedela, da bo morala storiti kaj več. Z dramatičnim krikom, ki je izražal trpljenje, se je pognala k njemu čez krov in se mu vrgla v naročje. »Oprosti, stric Ari,« je zahlipala in oči so se ji nemudoma napolnile s solzami, kar je bila ena njenih najboljših zvijač. »Po nesreči je bilo, prisežem!« Solze so kanile čez spodnje veke in ji spolzele po licih, medtem ko se je trudila, da ne bi trenila pred bolščanjem tistih sončnih očal. »Rada te imam, stric Ari,« je zavzdihnila in obrnila objokani obrazek proti njemu z izrazom, ki ga je pobra-

P 45

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 45

5/12/11 9:02 AM

la iz starega filma Shirley Temple. »Rada te imam in želim si, da bi bil moj pravi očka.« Onassis se je zasmejal in izrazil upanje, da ne bo nikoli sedel z njo za pogajalsko mizo.

Ko so Francesco odslovili, se je vrnila v svoj apartma. Šla je mimo otroške sobe, v kateri je pred pariško fresko Ludwiga Bemelmansa za živo rumeno mizo čez dan poslušala učno snov. Zaradi freske se ji je dozdevalo, da je stopila v eno od njegovih zgodb o Madeline, le da je bila lepše oblečena, seveda. Sobo so opremili za Onassisova otroka, toda ker nobenega od njiju ni bilo na krovu, jo je imela Francesca samo zase. Čeprav je bila lepa, ji je bil bolj pri srcu bar, kjer je enkrat na dan smela uživati ingverjev napitek, ki so ji ga postregli v kozarcu za šampanjec, okrašenem s papirnatim dežničkom in češnjo.

Kadar koli je sedela v baru, je pijačo srkala po drobnih požirkih, da bi trajala čim dlje, medtem pa skozi stekleno okno v tleh opazovala osvetljeno repliko morja, izpopolnjeno z ladjicami, ki jih je lahko premikala z magneti. Nasloni za noge na barskih stolih so bili iz zloščenih kitovih zob, ki se jih je komajda uspela dotakniti s konicami svojih ročno izdelanih italijanskih sandal, tapecirana prevleka stolov pa se je kože njenih stegen dotikala kot mehka svila. Spomnila se je, kako je nekoč njena mama vreščala od smeha, ko ji je stric Ari povedal, da sedijo na kožici s kitovega penisa. Tudi Francesca se je smejala in stricu Ariju rekla, da je prismojen. Mar ni mislil kot na žogicah od tenisa?

P 46

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 46

5/12/11 9:02 AM

Na Christini je bilo devet apartmajev. Vsak je imel izbrano okrašeno dnevno sobo in spalnico ter kopalnico, obloženo z rožnatim marmorjem, za katero je Chloe izjavila, da je »tako razkošna, da je že kar kičasta«. Apartmaji so bili poimenovani po različnih grških otokih, katerih oblike so bile z zlatom zarisane na medaljonu, pri­trjenem na vhodnih vratih. Sir Winston Churchill in njegova žena Clementine, redna gosta na krovu Christi­ ne, sta se ta večer že umaknila v svoj apartma Krf. Francesca je šla mimo njega in poiskala obris svojega otoka, Lezbosa. Chloe se je smejala, ko so ju odvedli v Lezbos, in povedala Francesci, da se nekaj ducat moških gotovo ne bi strinjalo z izbiro. Ko jo je vprašala, zakaj, je Chloe odvrnila, da je še premajhna, da bi razumela.

Francesci je šlo na živce, ko je Chloe odgovarjala na tak način, zato je skrila modro plastično dozo, v kateri je bila mamina diafragma – predmet, za katerega je Chloe nekoč rekla, da je njena največja dragotina, čeprav Francesca nikakor ni mogla doumeti, zakaj. Ni je vrnila, dokler je ni Giancarlo Morandi odvlekel od pouka, ko Chloe ni videla, in ji zagrozil, da jo bo vrgel čez krov, če ne pove, kaj je naredila z njo. Francesca ga je zasovražila, zato se ga je skušala izogibati.

Ko je prišla do Lezbosa, je zaslišala, da se odpirajo vrata Rodosa. Ozrla se je in zagledala Evana Variana, ki je stopil na hodnik. Nasmehnila se mu je in pokazala svoje lepe, ravne zobe ter jamici na licih. »Živijo, princeska,« je rekel s polnim, medenim tonom, ki ga je uporabljal tako v vlogi samotarskega čast­

P 47

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 47

5/12/11 9:02 AM

nika protiobveščevalne službe Johna Bulletta v nedavno posnetem in neznansko uspešnem vohunskem filmu kot v vlogi Hamleta v Old Vicu. Kljub temu da je bil sin irske učiteljice in valižanskega zidarja, je imel Varian ostre poteze angleškega plemiča in sproščeno pristrižene daljše lase oxfordskega učenjaka. Nosil je polo majico v barvi sivke, pisano rutico okrog vratu in bele hlače. Ampak Francesci je največ pomenilo, da je s seboj imel pipo, čudovito rjavo pipo z marmorirano rjavo skodelico. »Nisi nekam pozno pokonci?« je vprašal. »Velikokrat sem pozno pokonci,« je odvrnila z rah­ lim stresanjem svojih kodrov in vso lastno pomembnostjo, ki jo je premogla. »Samo dojenčki gredo zgodaj spat.« »A, tako. Ti pa prav gotovo nisi dojenček. Se smukaš okrog, da bi se sestala s kakšnim občudovalcem?« »Ne, bučko. Mamica me je zbudila, da sem pokazala zvijačo s kaviarjem.« »Ah, da, zvijača s kaviarjem.« S palcem je potlačil tobak v pipo. »Si ga tokrat okušala z zavezanimi očmi ali si ga prepoznavala na pogled?« »Samo na pogled. Oči mi ne zavezuje več, ker sem se zadnjič, ko sva to naredili, začela daviti.« Videla je, da se odpravlja naprej, zato je hitro ukrepala. »Se ti ne zdi, da je mamica nocoj zelo lepa?« »Tvoja mamica je vedno lepa.« Pred vžigalico je prislonil dlan in jo podržal nad pipo. »Cecil Beaton pravi, da je ena najlepših žensk v Evropi. Njena postava je skoraj popolna, seveda pa je

P 48

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 48

5/12/11 9:02 AM

tudi čudovita gostiteljica.« Francesca je navrgla primer, ki naj bi nanj naredil močan vtis. »Veš, da je mamica po­s tregla s karijem, preden se je tega spomnil kdo drug?« »Legendarna poteza, princeska, ampak preden se začneš dodatno naprezati s hvaljenjem maminih vrlin, se spomni, da drug drugega prezirava.« »Pha, všeč ji boš, če ji jaz rečem. Mamica naredi vse, kar hočem.« »To sem opazil,« je suho pripomnil. »Ampak tudi če prepričaš njo, kar je sicer malo verjetno, ti ne bo uspelo mene, zato boš, žal, morala vreči mrežo za očeta nekje drugje. Že ob misli na to, da bi bil nenehno suženj Chloe­ jine nervoze, mi zaledeni kri.« Francesci tistega večera nič ni šlo od rok, zato je čemerno izbruhnila: »Ampak bojim se, da bo vzela Giancarla. Če ga bo, boš ti kriv! Pravi drek je in sovražim ga.« »Ljubi bog, Francesca, za otroka govoriš res zelo grdo. Chloe bi te zagotovo našeškala.« V njenih očeh so se zbrali nevihtni oblaki. »Kakšne nesramnosti kvasiš! Tudi ti si en drek!« Varian si je potegnil hlačnice navzgor, da jih ne bi pomečkal, ko je pokleknil poleg nje. »Francesca, angelček moj, srečo imaš, da nisem tvoj očka, kajti če bi bil, bi te zaklenil v temno omaro in te pustil tam, dokler iz tebe ne bi nastala mumija.« Francescine oči so zalile prave solze. »Sovražim te!« je zavreščala in ga z vso silo brcnila v golen. Varian je s krikom skočil pokonci.

P 49

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 49

5/12/11 9:02 AM

Vrata Krfa so se sunkovito odprla. »Res zahtevam preveč, če prosim, da pustite starca v miru spati?!« Hod­ nik je napolnilo godrnjaje sira Winstona Churchilla. »Lahko svoje pogovore opravljate kje drugje, gospod Varian? Vi, gospodična, pa se takoj spravite v posteljo, sicer jutri ne bova metala kart!« Francesca jo je brez ugovorov pocvirnala v Lezbos. Če že ne more imeti očka, bo imela pa vsaj dedka.

Z leti se je zaradi Chloejinih vse bolj zapletenih ljubezenskih zvez celo Francesca sprijaznila z dejstvom, da njena mama ne bo nikoli zdržala z enim moškim tako dolgo, da bi se z njim poročila. Prisilila se je, da je odsotnost očeta v svojem življenju jemala kot prednost. Dopovedovala si je, da jo obkroža dovolj odraslih, zato ne potrebuje še nekoga, ki bi ji ukazoval, kaj sme in česa ne, zlasti ko je začela pritegovati pozornost doraščajočih fantov. V njeni bližini so se zapletali, in ko so govorili z njo, se jim je tresel glas. Namenjala jim je nežne, poredne poglede, nato pa opazovala, kako zardevajo.

Pilila je spogledljive zvijače, ki se jih je naučila od Chloe – razposajen smeh, eleganten nagib glave, dolg pogled. Vse so bile uspešne.

Vodnarjeva doba je našla svojo princesko. Francescine punčkaste obleke so se umaknile oblekam z oprijetim pasom in resastim pisanim šalom ter živopisnim koraldam, nanizanim na svileno nit. Kodrala si je lase, prebadala uhlje in strokovno nanašala ličila, da bi poudarila oči, dokler se ni zdelo, da ji pokrivajo ves obraz. Z gla-

P 50

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 50

5/12/11 9:02 AM

vo je komaj segla čez mamine obrvi, ko je na svoje razočaranje nehala rasti. V nasprotju s Chloe, ki je v sebi še vedno pestovala dušo debelušne deklice, Francesca nikoli ni imela razloga, da bi dvomila o svoji lepoti.

Prepro­sto je obstajala, in pika. Kot zrak ali svetloba ali voda. Kot Mary Quant, za božjo voljo! Ko je dopolnila sedemnajst let, je bila hči Black Jacka Daya že legenda.

Evan Varian je ponovno vstopil v njeno življenje v disku Annabel. S spremljevalcem se je odpravljala v White Tower na baklavo in šla sta mimo steklene stene, ki je ločevala disko od restavracije. Celo v zelo modnem vzdušju najbolj priljubljenega londonskega kluba je Francescin škrlatni žametni hlačni kostim s podloženimi rameni pritegnil prenekateri pogled. Najbrž predvsem zato, ker pod v pasu tesno krojenim suknjičem ni nosila bluze in so se ji mlade prsi zapeljivo bočile tik nad globokim V-izrezom. Privlačno podobo je še poudarjala njena kratka pričeska v slogu Twiggy, zaradi katere je bila podobna na moč zapeljivemu londonskemu šo­larju. »No, če ni to moja mala princeska.« Medeni glas je zazvenel v popolnih tonih, ustvarjenih, da sežejo tudi do najbolj oddaljenih sedežev Narodnega gledališča. »Kaže, da je odrasla in pripravljena, da osvoji svet.« Razen v vohunskih filmih o Bullettu Evana Variana ni videla že več let. Ko se je obrnila in ga pogledala, se je počutila, kot da je pred njo njegova filmska podoba. Nosil je enako obleko s Savile Rowa, ki se mu je brezhibno prilegala, enako bledo modro svileno srajco in ročno izdelane italijanske čevlje. Od njunega zadnjega srečanja

P 51

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 51

5/12/11 9:02 AM

na krovu Christine so se mu na senca prikradle srebrnkaste niti, lase pa je konservativno ukrotila spretna britev.

Njen spremljevalec, baronet, ki je prišel z Etona domov na počitnice, se ji je nenadoma zazdel mlad kot teliček, ki še sesa pri materi. »Živijo, Evan,« je rekla in mu naklonila nasmeh, ki je bil hkrati ohol in mikaven.

Ni se zmenil za očitno nepotrpežljivost svetlolase manekenke, ki se mu je obešala na roko, medtem ko je opazoval Francescin škrlatni hlačni kostim. »Mala Frances­ ca. Ko sem te zadnjič videl, na sebi nisi imela toliko obleke. Če se prav spomnim, si bila v spalni srajci.« Druga dekleta, ki niso premogla Francescine neusah­ ljive samozavesti, bi ob tem oblila rdečica. »Res? Pozabila sem že. Zabavno, da se ti spomniš.« In nato je, ker se je pač odločila odraslo pritegniti pozornost elegant­ nega Evana Variana, svojemu spremljevalcu pomignila in dovolila, da jo odvede.

Varian jo je poklical že naslednji dan in jo povabil na večerjo. »Nikakor,« je kriknila Chloe in skočila na noge s preproge, kjer je sedela po turško in meditirala dvakrat na dan, razen vsak drugi ponedeljek, ko je imela depilacijo nog. »Evan je od tebe starejši več kot dvajset let in razvpit ženskar. Mojbog, imel je že štiri žene! Ne dovolim, da se zapletaš z njim.« Francesca je zavzdihnila in se pretegnila. »Oprosti, mamica, ampak je, kar je. Sem že zagledana.« »Bodi razumna, ljubica. Toliko je star, da bi ti lahko bil oče.« »Je bil kdaj tvoj ljubimec?«

P 52

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 52

5/12/11 9:02 AM

»Kje pa! Saj veš, da se nikoli nisva marala.« »Potem pa res ne vem, kaj bi lahko imela proti.« Chloe jo je rotila in moledovala, toda Francesca se niti najmanj ni menila za to. Sita je bila tega, da z njo ravnajo kot z otrokom. Bila je pripravljena za odrasle, spolne pustolovščine.

Nekaj mesecev prej je zagnala cirkus, ko je vztrajala, da jo Chloe odpelje h ginekologu po tabletke. Chloe je sprva ugovarjala, vendar si je hitro premislila, ko jo je zalotila v vročem objemu mladeniča, ki ji je z roko silil pod krilo. Odtlej je bila vsako jutro na pladnju s Francescinim zajtrkom ena tabletka, ki jo je slavnostno pogoltnila.

Francesca ni nikomur povedala, da so bile tablete popolnoma nepotrebne. Prav tako ni nikomur pokazala, kako jo mori, da je še devica. Vse njene prijateljice so do najmanjših podrobnosti opisovale svoje spolne izkušnje in na smrt se je bala, da bodo ugotovile, da jim laže o svojih. Če bi kdo odkril, kakšen otrok je še, bi izgubila sloves najbolj modne članice londonske mlade visoke družbe.

S trdovratno vztrajnostjo je svojo mladostniško seksualnost preprosto omejila na svoj družbeni položaj.

Tako ji je bilo lažje, saj je slednje dobro razumela, medtem ko sta jo osamljenost, ki je bila posledica njenega nenormalnega otroštva, in nezadržna potreba po globoki povezanosti z drugim človekom le begali.

Kakor koli že, kljub trdni odločenosti, da bo izgubila nedolžnost, je naletela na nepričakovano oviro. Z odraslimi je preživela toliko časa, da se je v družbi vrstni-

P 53

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 53

5/12/11 9:02 AM

kov počutila precej nelagodno, celo ko je šlo za fante, ki so ji obožujoče sledili kot lepo vzgojeni salonski cucki.

Vedela je, da bo seks od nje terjal določeno mero zaupanja v partnerja, in ni si mogla predstavljati, da bi lahko zaupala kateremu od nezrelih fantalinov. Ko je v Annabel srečala Evana Variana, je v hipu videla rešitev svojih težav. Kdo bi lahko bil primernejši od izkušenega svetov­ ljana za to, da jo po krhkih zadnjih stopničkah popelje v svet ženskosti? Med otroško željo, da bi bil Evan njen oče, in hipno odločitvijo, da bo njen prvi ljubimec, ni videla nobene povezave.

Preslišala je Chloejine ugovore in sprejela Evanovo povabilo na večerjo v Mirabelle teden kasneje. Sedela sta za mizo ob enem od manjših rastlinjakov, kjer so v restavraciji gojili cvetje, in jedla jagnjetino, polnjeno s teletino in tartufi. Dotikal se je njenih prstov in pozorno nagibal glavo, kadar je spregovorila, ter ji govoril, da je najlepša ženska v restavraciji. Francesci so se te izjave zdele precej samoumevne, vendar so ji kljub vsemu pihale na dušo, še posebej zato, ker je ob steni s tapiserijami na drugi strani restavracije sedela eksotična Bianca Jagger in jedla jastogov suflé. Po večerji sta odšla v Leith na limonovo peno in glazirane jagode, nato pa v Varianovo rezidenco v Kensingtonu, kjer ji je na koncertni klavir zaigral Chopinovo mazurko in ji dal nepozaben poljub. Toda ko jo je naposled skušal odpeljati v svojo spalnico, je otrpnila. »Mogoče kdaj drugič,« je hladno rekla. »Ni mi do tega.« Ni ji prišlo na misel, da bi mu povedala, kako zelo

P 54

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 54

5/12/11 9:02 AM

si želi, da bi jo le pestoval v objemu ali jo preprosto božal po laseh in ji dovolil, da se stisne k njemu. Varianu njena zavrnitev ni bila všeč, vendar je ohranil dobro voljo s koketnim nasmeškom, ki je obetal obilo radosti v prihodnosti.

Dva tedna pozneje se je prisilila, da se je ob njem povzpela po dolgem zavitem stopnišču mimo Constablove krajine in naslanjača skozi obokan vhod v razkoš­ no opremljeno spalnico v slogu Ludvika XIV. »Omamna si,« je rekel, ko je stopil iz garderobe v kostanjevi in mornarsko modri halji z umetelnim monogramom J. B. na žepu. Očitno jo je obdržal po snemanju svojega zadnjega filma. Približal se ji je in ji pogladil prsi nad brisačo, v katero se je ovila, potem ko se je slekla v kopalnici. »Lepa kot prsi grlice – mehka kot puh in sladka kot materino mleko,« je citiral. »Je to iz Shakespearja?« je živčno vprašala. Želela si je, da se ne bi poškropil s tako močno dišečo vodico.

Evan je odkimal. »Iz Mrličevih solz, tik preden ruski vohunki z visoko peto salonarja prebodem srce.« S prsti se je sprehodil po njenem vratu. »Mogoče bi zdaj stopila k postelji.« Francesca si tega ni niti najmanj želela. Ni bila prepričana, da ji je Evan Varian sploh všeč, ampak bila je že predaleč, da bi se lahko izmuznila, ne da bi se osmešila, zato ga je ubogala. Žimnica je zaškripala, ko je legla nanjo. Zakaj morajo te reči škripati? Zakaj je soba tako hlad­na? Evan se je brez svarila vrgel nanjo. Prestrašena ga je skušala odriniti, vendar ji je nekaj momljal v uho,

P 55

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 55

5/12/11 9:02 AM

med­tem ko je nerodno skušal odstreti njeno brisačo. »Oh ... Nehaj! Evan ...« »Prosim, ljubica,« je zasopel. »Naredi, kar rečem ...« »Spravi se z mene!« Srce ji je razbijalo od panike. Ko se je brisača vdala, ga je začela suvati v ramena.

Spet je nekaj zamomljal. V zmešnjavi je uspela ujeti le njegove zadnje besede. »... me vzburjaš,« je zašepetal in razprl svojo haljo. »Ti zverina! Poberi se! Spravi se z mene.« Medtem ko je kričala, je stisnila pesti in ga začela tolči po hrbtu.

S koleni ji je razkrečil noge. »... samo enkrat in potem bom nehal. Samo enkrat me pokliči po imenu.« »Evan!« »Ne!« Vanjo je rinila strašna trdota. »Kliči me Bullett.« »Bullett?« V hipu, ko ji je beseda zdrsnila z ustnic, se je zaril vanjo. Zavpila je, ko je začutila žgočo bolečino, in preden je lahko še enkrat zavpila, je začel drhteti. »Prasec,« je histerično zahlipala, tolkla po njem in ga skušala odriniti z nogami. »Ti prekleta umazana pošast!« Zbrala je moč, ki se je ni niti zavedala, in ga napo­ sled odrinila s sebe, skočila s postelje, pograbila posteljno pregrinjalo in z njim zakrila svoje golo, oskrunjeno telo. »Poskrbela bom, da te bodo prijeli!« je zavpila, medtem ko so ji po licih tekle solze. »To boš še plačal, prekleti izprijenec.« »Izprijenec?« Zavil se je v haljo in še vedno zadihan vstal s postelje. »Nikar me tako hitro ne zmerjaj z izpri-

P 56

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 56

5/12/11 9:02 AM

jencem, Francesca,« je mirno odvrnil. »Če ne bi bila tako nesposobna v postelji, se to ne bi zgodilo.« »Nesposobna?!« Obtožba jo je tako vznemirila, da je skoraj pozabila na utripajočo bolečino med nogami in odurno lepljivost, ki ji je mezela po bedrih. »Nesposobna? Napadel si me!« Zavezal si je pas in jo sovražno pogledal. »Vsi se bodo neznansko zabavali, ko jim bom povedal, da je prelepa Francesca Day frigidna.« »Nisem frigidna!« »Seveda si. Ljubil sem se s stotinami žensk in ti si prva, ki se pritožuje.« Stopil je k pozlačeni komodi in vzel pipo. »Bog, Francesca, če bi vedel, da je fuk s tabo za en klinc, se ne bi mučil okrog tebe.« Francesca je pobegnila v kopalnico, se hitro stlačila v obleko in zdrvela iz hiše. Na silo je potlačila spoznanje, da jo je posilil. Šlo je le za strašen nesporazum in nanj bo preprosto pozabila. Navsezadnje je Francesca Serritella Day. Nikoli se ji ne more zgoditi nič hudega.

P 57

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 57

5/12/11 9:02 AM

P NOVI SVET

P 03_RAZVAJENKA-prelom.indd 58

5/12/11 9:02 AM

P

P

3. poglavje

Dallas Fremont Beaudine je nekemu poročevalcu revije Sports Illustrated, nekoč povedal, da je bistvena razlika med poklicnimi golfisti in drugimi športnimi zvezdniki v tem, da golfisti ne pljuvajo. Razen če so iz Teksasa – v tem primeru počnejo vse oslarije, ki jim padejo na pamet.

Golf na teksaški način je bil ena od priljubljenih tem pogovora Dallieja Beaudina. Kadar koli je beseda nanesla nanj, si je z roko šel skozi svetle lase, vtaknil v usta žvečilni gumi in rekel: »Igramo pravi teksaški golf, če me razumete. Ne tistega finega sranja Združenja poklicnih golfistov. Igramo pravo stvar, kjer se zasvinjaš. Žogico mahneš, da odleti skozi ciklon in se ustavi deset centimetrov od luknje na požganem javnem golfišču ob avtocesti. In šteje samo, če jo tja pošlješ z zdelano petico, ki si jo izkopal nekje na smetišču, ko si bil še smrkavec, in jo obdržal, ker se ti jo zdi lepo gledati.« Jeseni 1974 je Dallie Beaudine pri športnih novinarjih že slovel kot športnik, ki bo pripeljal svež veter v za-

P 59

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 59

5/12/11 9:02 AM

tohel svet poklicnega golfa. Njegove izjave so bile zabeljene in njegova nenavadna ter čedna teksaška pojava je lepo krasila naslovnice revij. Žal je imel slabo navado, da je večkrat letel iz igre, ker je zmerjal sodnike ali stavil z nezaželenimi osebami, zato ga ni bilo vedno zraven, ko so na tiskovnih konferencah pasli dolgčas. Kljub vsemu ga je vsak novinar zlahka našel, če je domačine po­ vprašal po najbolj zakotni vaški beznici v okraju, in v devetih primerih od desetih je Dallie res čemel v njej sku­ paj s svojim kedijem Clarenceom Cooperjem, imenovanim Grinta, in tremi ali štirimi nekdanjimi kraljicami maturantskega plesa, ki so se tisti večer uspešno izmuz­nile svojim možem. »Zakon Sonnyja in Cher je brez dvoma v krizi,« je rekel Cooper, ki je v soju luči iz odprtega predala v avtu listal po reviji People. Pogledal je Dallieja, ki je vozil z eno roko na volanu svojega buicka riviera, v drugi pa je držal papirnato skodelico kave. »Ja-ha,« je nadaljeval Grinta. »Če vprašaš mene, bo mala Chastity Bono kmalu imela očima.« »Zakaj tako misliš?« Dallieja vse skupaj sicer ni kaj prida zanimalo, ampak občasno migotanje žarometov nasproti vozečih avtomobilov in hipnotičen ritem prekinjene bele črte avtoceste I-95 sta ga uspavala, do Floride pa je bilo še daleč. Pogledal je na osvetljeno uro na armaturni plošči in videl, da je skoraj pol petih. Do prvega udarca v kvalifikacijskem krogu odprtega turnirja za pokal Orange Blossom je imel še tri ure časa. Komaj se bo utegnil oprhati in pogoltniti nekaj tabletk, da se

P 60

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 60

5/12/11 9:02 AM

zbudi. Pomislil je na Medveda, ki je v Jacksonvillu najbrž že spal v najboljšem apartmaju, kar jih lahko ponudi gospod Marriott.

Grinta je zabrisal revijo na zadnji sedež in vzel v roke izvod National Enquirerja. »Cher je v intervjujih začela govoriti, kako zelo spoštuje Sonnyja. Zaradi tega se mi zdi, da se bosta kmalu razšla. Kot jaz tudi ti dobro veš, kako je s tem. Ko ženska začne govoriti o spoštovanju, si hitro poišči dobrega odvetnika.« Dallie se je zasmejal in nato zazehal. »Hudirja, Dallie,« je protestiral Grinta, ko je videl, da se je kazalec na števcu hitrosti s 120 km/h dvignil na 130. »Zakaj ne zlezeš nazaj in malo ne zadremaš? Naj jaz vozim nekaj časa.« »Če zaspim zdaj, se ne bom zbudil do sobote. Moram se uvrstiti na ta turnir, še posebej po današnji polomiji.« Vračala sta se iz finalnega kroga Southern Opna, kjer je Dallie nanizal pošastnih 79 udarcev, kar je bilo sedem več od njegovega povprečja. Te številke ni imel niti najmanjšega namena ponoviti. »Najbrž med tisto šaro nimaš nobenega Golf Digesta,« je pripomnil. »Saj veš, da ga nikoli ne berem.« Grinta je obrnil na drugo stran Enquirerja. »Te zanimajo novice o Jackie Kennedy ali Burtu Reynoldsu?« Dallie je zagodrnjal in začel brkljati po radiu. Čeprav se je sam navduševal nad rokenrolom, je Grinti na ljubo skušal najti postajo, ki vrti kantri in še oddaja. Najboljše, kar je lahko našel, je bil Kris Kristofferson, ki se je prodal Hollywoodu, zato je raje preklopil na novice.

P 61

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 61

5/12/11 9:02 AM

»Vodjo skupine skrajnežev iz šestdesetih let, Gerryja Jaffa, je sodišče danes oprostilo po vseh točkah obtožnice zaradi sodelovanja pri protestih v nevadskem letalskem oporišču Nellis. Po besedah zveznih oblasti se je Jaffe, ki je postal znan med nemiri na demokratski konvenciji v Chicagu leta 1968, pred nedavnim začel ukvarjati s protijedrsko dejavnostjo. Ena od skrajnih skupin iz šestdesetih let v zatonu je še vedno vpletena v aktivistične podvige ...« Dallieja stari hipiji niso niti najmanj zanimali, zato je nejevoljen izključil radio. Nato je spet zazehal. »Bi lahko, če bi se res potrudil, prebral kaj iz tiste knjige, ki je pod sedežem?« Grinta je segel k sedežu in prijel mehko vezan Kavelj 22 Josepha Hellerja, nato pa ga odložil. »Tole sem prelistal pred nekaj dnevi, ko si bil zunaj s tisto drobno rjavolasko, ki te je kar naprej klicala gospod Beaudine.

Prekle­ta bukva nima nobenega smisla.« Grinta je zaprl Enquirer. »Samo nekaj me zanima. Te je klicala gospod Beaudine tudi v motelu?« Dallie je v usta vrgel žvečilnega. »Ko se je slekla, je v glavnem molčala.« Grinta se je zahehetal, vendar nasmeh ni kaj prida popravil njegove podobe. Odvisno od zornega kota, Clarence Cooper je imel torej srečo ali smolo, da je bil na las podoben Jacku Palanceu. Imel je enake zlovešče, grdo-čedne poteze, potlačen nos in majhne, srepe oči.

Njegovi lasje so bili temni in mednje se je prezgodaj vpletla sivina. Bili so tako dolgi, da jih je z gumico spe-

P 62

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 62

5/12/11 9:02 AM

njal v konjski rep, ko je Dallieju nosil palice. Včasih je pustil razpuščene. Takrat jih je, da mu ne bi silili na obraz, povezal z rdečo rutico kot njegov pravi idol, ki ni bil Palance, temveč Willie Nelson, največji razbojnik iz Austina v Teksasu.

Grinta je bil star petintrideset let, deset več kot Dallie. Bil je nekdanji kaznjenec, ki je sedel zaradi oboroženega ropa in je po odsluženi kazni sklenil, da ne bo več počel neumnosti. V družbi neznancev je bil molčeč, previden ob vseh v poslovnih oblekah ter neskončno vdan ljudem, ki jih je imel rad. In najraje je imel Dallasa Beau­ dina.

Dallie je Grinto našel nezavestnega na tleh stranišča na bencinski črpalki ob cesti US 180 blizu Cadda v Tek­ sasu. Takrat je bil Dallas star petnajst let, pretegnjen kot fižolovka, v raztrgani majici in umazanih kavbojkah, ki so mu bile vidno prekratke. Na očesu je imel modrico, členke vse odrgnjene, čeljust pa tako otečeno, da je bila dvakrat večja kot sicer. Vse to so bile posledice žolčnega spora z njegovim očetom Jayceejem Beaudinom, za katerega se je pozneje izkazalo, da je bil zadnji.

Grinta se je še vedno spomnil, kako je na umazanih straniščnih tleh bolščal v Dallieja in si skušal izostriti sliko. Kljub zdelanemu obrazu je bil fant, ki je stal med vrati, najlepši mulec, kar jih je kdaj videl. Imel je kuštrave svetle lase, živo modre oči, ki so jih obdajale goste, dolge trepalnice, in ustnice, ki bi jih mirno pripisal kak­ šni kurbi za dvesto dolarjev. Ko se je Grinti malo zjasnilo, je opazil sledi solz, ki so se zarezale v umazanijo na

P 63

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 63

5/12/11 9:02 AM

fantovih mladih licih, in čemeren, bojevit izraz na obrazu, ki je kar izzival, naj kaj reče.

Skobacal se je na noge in si izplaknil obraz. »Stranišče je že zasedeno, sinko.« Fant je vtaknil palec v razcapan žep kavbojk in izbočil oteklo čeljust. »Ja, zasedeno je. V njem čepi smrdljiv kup pasjega dreka.« Grinta, s srepimi očmi in z obrazom Jacka Palancea, ni bil vajen niti tega, da bi ga izzval kakšen odrasel moški, kaj šele pobalin, ki je imel kvečjemu en randi z brit­ vico na teden. »Bi jih rad staknil, fant?« »Sem jih že, zato mi par dodatnih pač ne more škoditi.« Grinta si je izplaknil usta in izpljunil vodo v umivalnik. »Nisem še videl neumnejšega smrkavca,« je zamom­ ljal. »No, ja, tudi ti se mi ne zdiš preveč pameten, drekač.« Grinta sicer ni hitro izgubil živcev, ampak za njim je bilo skoraj dvotedensko popivanje in ni bil najboljše volje. Vzravnal se je, potegnil pest nazaj in negotovo zakorakal naprej, da bi še malo povečal škodo, ki jo je že povzročil Jaycee Beaudine. Fant se je pripravil, ampak še preden je lahko Grinta zamahnil, ga je premagala žlobudra, ki se je je nažehtal, in začutil je, kako so se betonska tla pod njegovimi majavimi koleni nenadoma prevrnila.

Ko se je zbudil, je bil na zadnjem sedežu studebakerja letnik ’56, ki je imel slab dušilec. Za volanom je sedel

P 64

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 64

5/12/11 9:02 AM

fant. Vozil je po cesti US 180. Z eno roko je držal volan, druga pa mu je visela skozi okno in z dlanjo potrkavala po vratih v ritmu Surf Cityja. »Si me ugrabil, fant?« je zagodrnjal in se vzravnal na zadnjem sedežu. »Tip, ki je točil super na Texacu, je hotel poklicati policijo. Ker nisi imel nobenega pametnega prevoza, nisem mogel nič drugega, kot da te vzamem s sabo.« Grinta je nekaj časa premišljeval o tem, nato pa rekel: »Ime mi je Cooper. Grinta Cooper.« »Dallas Beaudine. Kličejo me Dallie.« »Si dovolj star, da lahko voziš avto?« Dallie je skomignil. »Avto sem sunil svojemu staremu, star pa sem petnajst let. Hočeš, da te odložim?« Grinta je pomislil na svojega referenta za pogojni izpust, ki se je nad takšnimi stvarmi strašno rad zmrdoval, nato pa pogledal srboritega fanta, ki je vozil po razbe­ljeni teksaški cesti, kot bi imel uradno pravico izčrpati vso nafto pod njo. Naslonil se je nazaj in zaprl oči. »Nekaj kilometrov se že še lahko peljem s tabo,« je rekel.

Deset let pozneje se je še vedno vozil z njim.

Grinta je pogledal Dallieja, ki je zdaj sedel za volanom buicka letnik ’73, in se spraševal, kako so lahko ta leta tako hitro minila. Od takrat, ko sta se srečala na Texacovi črpalki, sta odigrala veliko turnirjev. Ko se je spomnil prvega, se je tiho zahihital sam pri sebi.

Tistega prvega dne sta se vozila le nekaj ur, ko je postalo jasno, da imata oba skupaj samo za rezervoar ben-

P 65

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 65

5/12/11 9:02 AM

cina. Vendar pa med begom pred Jayceejevim napadom besa Dallie ni pozabil vreči v prtljažnik nekaj zdelanih palic za golf, preden jo je kot veter popihal iz Houstona, zato je začel iskati znake, ki bi ju pripeljali do kakšnega podeželskega kluba.

Ko je zavil v drevored, ga je Grinta ošinil s pogledom. »Si mogoče pomislil, da z ukradenim studebakerjem in s tvojim zdelanim obrazom nisva ravno primerna gosta za podeželski klub?« Dalliejeve otekle ustnice so se skrivenčile v drzen nasmeh. »To ne šteje, če znaš s petico usekati žogico z razdalje dvesto metrov čisto blizu luknje, in to proti vetru.« Grinto je prisilil, da je izpraznil žepe, in z vsem njunim premoženjem, ki je znašalo dvanajst dolarjev in šestinštirideset centov, odkorakal k trem članom kluba ter jim predlagal partijo golfa pri luknji za deset dolarjev.

Veličastno je izjavil, da lahko vzamejo svoje električne avtomobilčke in velikanske usnjene torbe, nabasane z wilsonkami in macgregorkami. Prisegel je, da bo presrečen, če bo smel hoditi ob njih s svojo petico in z zdelano Titleistovo žogico. Člani so pogledali čednega razcapanca, ki je nad supergami razkazoval precejšen del koščenih nog, in odkimali.

Dallie se je zarežal, navrgel, da so šlevasti, posrani, ničvredni olupki, in predlagal, da dvignejo stavo na dvajset dolarjev za luknjo, kar je bilo natanko sedem dolarjev in štiriinpetdeset centov več, kot je imel v žepu. Člani so ga potisnili proti prvemu podstavku za žo-

P 66

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 66

5/12/11 9:02 AM

gico in rekli, da ga bodo, brihto predrzno, zbrcali čez mejo v Oklahomo.

Dallie in Grinta sta tistega večera jedla mastne zrezke in spala v Holiday Innu.

V Jacksonville sta prispela pol ure prej, preden je bil Dallie na vrsti za prvi udarec v kvalifikacijskem krogu odprtega turnirja Orange Blossom 1974. Tistega popoldneva je jacksonvillski športni novinar, ki si je hotel ustvariti sloves, razkril osupljivo dejstvo, da ima Dallas Beaudine, ki s kmetavzarskim naglasom razlaga svoje nazadnjaške politične nazore, diplomo iz angleške književnosti. Dva večera pozneje je novinarju končno uspelo izslediti Dallieja. Bil je v lokalu Luella, nedaleč stran od Gator Bowla, v umazani betonski beznici, s katere se je luščila rožnata barva in so jo krasili plastični plamenci. Diplomo mu je vrgel pod nos, kot bi pravkar razkril primer politične korupcije.

Dallie je dvignil pogled od kozarca piva, skomignil in rekel, da je diplomo pridobil na univerzi Texas A & M, zato ne more veljati kaj prida.

Prav zaradi tega prezirljivega odnosa so se športni novinarji vedno znova vračali k njemu, odkar je pred dvema letoma začel igrati med profesionalci. Dallie jih je lahko ure in ure zabaval z izjavami o predsednikovem nagovoru kongresu, športnikih, ki so se prodali v Hollywood, in »posrani« osvoboditvi žensk. Bil je nova generacija stare garde – čeden kot filmski zvezdnik, porog­ ljiv do samega sebe in precej pametnejši, kot je želel dati

P 67

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 67

5/12/11 9:02 AM

vedeti. Dallie Beaudine je bil skoraj v vseh pogledih popoln. Imel je le eno napako.

Vedno je zavozil velike turnirje.

Potem ko so ga razglasili za novega zlatega dečka poklicnih golfistov, je zagrešil skoraj neodpustljiv greh in ni dobil niti enega pomembnega turnirja. Če je igral na popolnoma nepomembnem turnirju nekje bogu za ritjo na Floridi ali v Teksasu, je zmagal z osemnajstimi udarci pod parom, na turnirju Boba Hopa ali odprtem turnirju Kemperja pa se ni uvrstil niti v zaključni krog. Športni novinarji so svojim bralcem postavljali vedno eno in isto vprašanje: Kdaj bo Dallas Beaudine končno pokazal vse svoje sposobnosti kot poklicni golfist?

Dallie se je odločil, da bo tokrat dobil odprti turnir Orange Blossom in prekinil serijo porazov. Jacksonville mu je bil všeč. Po njegovem mnenju je bil edino mesto na Floridi, ki se ni skušalo spremeniti v tematski park.

Poleg tega mu je bilo všeč tudi golfišče. Kljub pomanjkanju spanja se je kar izkazal v ponedeljkovih kvalifikacijah in nato v sredo odlično odigral pro-am krog. Uspeh je okrepil njegovo samozavest. No, uspeh in dejstvo, da je Zlati medved iz Columbusa v Ohiu zbolel za hudo gripo in se je moral umakniti s turnirja.

Charlie Conner, jacksonvillski športni novinar, je srk­ nil pivo in se skušal zlekniti v naslanjač z enako eleganco, kot jo je opazil pri Dallieju Beaudinu. »Se vam zdi, da se bo na turnirju poznala odsotnost Jacka Nicklausa, ki je moral odstopiti?« je vprašal.

Za Dallieja je bilo to eno najneumnejših vprašanj, pri-

P 68

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 68

5/12/11 9:02 AM

merljivo s tistim: »Je bilo tudi tebi tako lepo kot meni?« Toda naredil se je, kot da je temeljito premislil o odgovoru. »No, Charlie, če predpostavimo, da je Jack Nick­ laus na dobri poti, da postane najboljši golfist vseh časov, bi rekel, da se bo njegova odsotnost precej poznala.« Novinar je dvomeče pogledal Dallieja. »Najboljši golfist? Niste pozabili na nekaj igralcev, recimo na Bena Hogana in Arnolda Palmerja?« Spoštljivo je premolknil, preden je navedel naslednje, najsvetejše ime v svetu golfa. »Niste pozabili na Bobbyja Jonesa?« »Nihče ni nikoli igral tako kot Jack Nicklaus,« je neomajno odvrnil Dallie. »Niti Bobby Jones.« Grinta se je pogovarjal z Luello, lastnico lokala, toda ko je slišal Nicklausovo ime, se je namrščil in vprašal novinarja, kakšne možnosti imajo Kavboji, da pridejo v končnico superpokala. Grinta ni maral, da Dallie govori o Nicklausu, zato se je vedno vmešal v vsak pogovor, ki je zavil v to smer. Menil je, da razprave o Nicklausu kvarijo Dalliejevo igro. Slednji tega ni hotel priznati, toda Grinta je imel kar prav.

Medtem ko sta Grinta in novinar klepetala o Kavbojih, se je Dallie skušal otresti potrtosti, ki se je vsako jesen, točno kot švicarska ura, zalezla vanj. Trudil se je, da bi mislil pozitivno. Sezona ’74 je že bila pri kraju in zanj niti ni bila slaba. Pobral je za nekaj tisočakov nagrad in dobitek podvojil v norih stavah – kdo najbolje odigra žogico z levo roko, kdo zadene srednjo ničlo napisa 200 metrov na dirkališču, kdo najbolje odigra na improviziranem igrišču, narejenem iz navrtane odtočne cevi in

P 69

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 69

5/12/11 9:02 AM

dvanajstmetrske betonske cevi za kanalizacijo. Poskusil je celo Trevinovo zvijačo in vrgel žogico v zrak ter jo udaril s steklenico kokakole, ampak steklo ni bilo več tako debelo kot v času, ko je Super Mex izumil to novost v neskončni vrsti golfističnih stav, zato se ji je Dallie odpovedal, ko so mu morali iz roke pobrati pet šivov.

Kljub poškodbi je zaslužil dovolj denarja, da je plačal bencin ter jima z Grinto ni nič manjkalo. Ni bilo bogastvo, bilo pa je precej več, kot je kdaj zaslužil Jaycee Beaudine, ki je samo postaval ob privezih v Buffalo Bayouju v Houstonu.

Jaycee je bil že eno leto mrtev. Življenje sta mu odne­ sla alkohol in hitra jeza. Dallie ni vedel, da je oče umrl, dokler ni nekaj mesecev po njegovi smrti v pivnici Nacogdoches srečal enega od Jayceejevih starih pivskih prijateljev. Želel si je, da bi izvedel takrat in bi lahko stal ob krsti, pogledal očetovo truplo in staremu pljunil naravnost med zaprte oči. Samo en pljunek za vse modrice, ki so mu jih naložile Jayceejeve pesti, za vse trpinčenje, ki ga je preživljal kot otrok, za vsakokrat, ko ga je Jaycee zmerjal z ničvrednežem, narcisom in nepomembnežem, dokler tega ni mogel več prenašati in je pri petnajstih letih zbežal od doma.

Kolikor je lahko Dallie videl na nekaj starih fotografijah, je bil čeden predvsem po mami. Tudi ona je zbežala. Jayceeju je zbežala kmalu po Dalliejevem rojstvu in ni sporočila svojega novega naslova. Jaycee je menda nekoč slišal, da je odšla na Aljasko, vendar je ni nikoli skušal poiskati. »Prevelik križ je z njo,« je govoril Dal-

P 70

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 70

5/12/11 9:02 AM

lieju. »Nobena ženska ni vredna takšnih sitnosti, še posebej ne, ker je na svetu toliko drugih.« Z gostimi kostanjevimi lasmi in zaspanimi očmi je Jaycee privlačil več žensk, kot se jim je lahko posvetil.

Vsaj ducat jih je različno dolgo živelo z njima, nekatere so s seboj celo pripeljale svoje otroke. Ene so lepo skrbele za Dallieja, druge so ga trpinčile. Ko je zrasel, je opazil, da so tiste, ki so ga trpinčile, ostale dlje od drugih. Najbrž zato, ker je morala ženska imeti precej trd značaj, če je hotela Jayceeja prenašati več kot nekaj mesecev. »Zloben se je že rodil,« je Dallieju rekla ena od ljubeznivejših žensk, ko je pakirala svoj kovček. »Nekateri ljudje so pač takšni. Pri Jayceeju tega ne opaziš takoj, ker je prebrisan in zna tako lepo govoriti, da se počutiš kot najlepša ženska na svetu. Ampak v njem je nekaj, zaradi česar je pokvarjen do obisti. Ne poslušaj vsega, kar govori o tebi, Dallie. Otrok si še. Boji se, da boš odrasel in daleč prilezel, kar njemu nikoli ne bo uspelo.« Dallie se je izogibal Jayceejevim pestem, kolikor se je le mogel. Učilnica je postala njegovo najvarnejše zatočišče in za razliko od prijateljev ni nikoli izostajal iz šole, razen če je imel na obrazu posebej grdo zbirko modric. V tem primeru se je družil s kediji, ki so delali v podeželskem klubu v bližini. Učili so ga igrati golf, in ko je dopolnil dvanajst let, je našel še varnejše pribežališče od šole.

Dallie se je otresel starih spominov in rekel Grinti, da je čas, da gresta spat. Vrnila sta v motel, ampak kljub

P 71

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 71

5/12/11 9:02 AM

utrujenosti ni mogel zaspati, saj je preveč razmišljal o preteklosti.

Po zaključku kroga pro-am se je naslednji dan začel pravi turnir. Kot na vseh velikih profesionalnih turnirjih golfa so tudi na odprtem turnirju Orange Blossom prva dva kroga izvedli v četrtek in petek. Tisti, ki so se v petek uvrstili naprej, so šli v zaključna dva kroga. Dallie se je prebil skozi petkov izločilni krog in je celo vodil za štiri udarce, ko se je v nedeljo zjutraj v zadnjem krogu mimo televizijskega snemalnega odra odpravil k prvemu podstavku za žogico. »Kar mirno danes, Dallie,« je rekel Grinta. Z dlanjo je potrepljal vrh Dalliejeve torbe s palicami in živčno pogledal na tablo z vrstnim redom, na kateri se je na prvem mestu svetilo Dalliejevo ime. »Ne pozabi, da danes igraš svojo igro, ne igre drugih. Odmisli televizijske kamere in se posveti vsakemu udarcu posebej.« Dallie ni niti prikimal, da je slišal njegove besede.

Namesto tega se je zarežal čudoviti rjavolaski za vrvjo, ki je omejevala gledalce. Vrnila mu je nasmeh, zato je stopil k njej, da bi zbil nekaj šal, kot da mu je popolnoma vseeno za ves svet in kot da zmaga na tem turnirju ni najpomembnejša stvar v njegovem življenju, kot da v tem letu ne bo praznikov.

Dallie je v zaključni igri v četvero igral z Johnnyjem Millerjem, vodilnim zaslužkarjem tiste sezone. Ko je bil na vrsti za udarec, mu je Grinta dal les tri in še zadnji nasvet. »Ne pozabi, da si danes najboljši mladi golfist na tem igrišču. To veva oba. Kaj, ko bi pokazala še osta-

P 72

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 72

5/12/11 9:02 AM

lemu svetu?« Dallie je prikimal, se postavil in izvedel udarec tiste vrste, ki piše zgodovino.

Po štirinajstih luknjah je Dallie še vedno vodil s šestnajstimi udarci pod parom. Ostale so le še štiri luknje in Johnny Miller ga je hitro dohiteval, vendar je še vedno zaostajal za štiri udarce. Dallie je pozabil na Millerja in se posvetil svoji igri. Ko je spravil žogico z metra in pol razdalje v luknjo, si je rekel, da je rojen za golf. Nekateri prvaki se razvijejo, drugi pa so ustvarjeni že ob rojstvu. Končno bo izpolnil pričakovanja časnikov. Ko je njegovo ime sijalo na vrhu semaforja odprtega prvenstva Orange Blossom, se je Dallie počutil, kot bi prilezel iz maternice s čisto novo Titleistovo žogico v roki.

Ko je šel proti podstavku petnajste luknje, so njegovi koraki postajali daljši. Kamere so spremljale vsak njegov gib in prežemala ga je samozavest. Porazi v zad­ njih krogih turnirjev so bili preteklost. Bili so le nesrečna naključja, nič več. Fant iz Teksasa bo razvnel svet gol­fa.

Sonce mu je božalo svetle lase in grelo srajco. Bujna oboževalka mu je iz občinstva poslala poljubček. Zasmejal se je in poljub igrivo ujel v zraku ter ga spravil v žep.

Grinta mu je pomolil osmico za lahek uvodni udarec proti petnajsti luknji. Dallie je prijel palico, ocenil naklon in se postavil. Počutil se je močnega in zbranega.

Bil je v trdnem vodstvu, igra je dobro potekala in nič mu ni moglo odvzeti zmage.

Nič, razen Medveda.

Menda ne misliš, da lahko zmagaš, Beaudine.

P 73

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 73

5/12/11 9:02 AM

Medvedov glas se mu je prikradel v ušesa in bil je tako jasen, kot bi Jack Nicklaus stal zraven njega.

Turnirje dobivajo prvaki, kakršen sem jaz, ne zgube tvoje sorte.

Poberi se, so vpili Dalliejevi možgani. Ne prikazuj se mi prav zdaj! Na čelu so se mu pojavile potne srage. Popravil je prijem, se skušal sprostiti in preslišati tisti glas.

Kaj pa lahko pokažeš? Kaj si že storil v življenju, razen da si prav vse zajebal?

Pusti me pri miru! Dallie je stopil proč od žogice, še enkrat ocenil linijo in se spet postavil. Zamahnil je s palico in udaril. Množica je v en glas zavzdihnila, ko je žogico odneslo v levo in je končala na zaraščeni vzpetini.

Dallie je kar videl, kako Medved zmajuje s svojo veliko glavo.

Saj to ti govorim, Beaudine. Nisi iz pravega testa za prva­ ka.

Pristopil je Grinta, vidno zaskrbljen. »Od kod se je pa vzela ta pokveka? Zdaj se boš moral pa res potruditi, da boš dosegel par.« »Izgubil sem ravnotežje,« je zarenčal Dallie in odkorakal proti zelenju.

Izgubil si pogum, mu je zašepetal Medved.

Medved se je začel pojavljati v njegovi glavi kmalu po tistem, ko je Dallie začel igrati med profesionalci. Prej je slišal samo Jayceejev glas. Dallie se je dobro zavedal, da je Medveda priklical sam. Prav tako je vedel, da je velika razlika med ljubeznivim in olikanim Jackom Nick­ lausom iz resničnega življenja ter peklenskim stvorom,

P 74

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 74

5/12/11 9:02 AM

ki je govoril kot Nicklaus in poznal Dalliejeve najgloblje skrivnosti.

Toda logika ni imela nič skupnega z osebnimi demoni in ni bilo naključje, da je Dalliejev osebni demon prevzel podobo Jacka Nicklausa, človeka, ki ga je občudoval bolj kot kogar koli, človeka s čudovito družino, ki je užival spoštovanje kolegov in igral najlepši golf, kar ga je svet kdaj videl. Človeka, ki mu ne bi moglo spodleteti, pa če bi se še tako trudil.

Ne prihajaš iz pravega okolja, je Medved zašepetal Dallieju, ko se je pripravil na udarec pri šestnajsti luknji. Žogica je obliznila luknjo in se odkotalila na stran.

Johnny Miller je sočutno pogledal Dallieja, nato pa svojo žogico spravil v luknjo in dosegel par. Dve luknji pozneje je Dallie udaril proti osemnajsti luknji. Njegovo vodstvo štirih udarcev proti Millerju je skopnelo do izenačenja. Že tvoj stari ti je povedal, da iz tebe ne bo nič, je rekel Medved, ko je Dalliejevo žogico odneslo na daleč na des­ no. Zakaj ga nisi poslušal?

Slabše je Dallie igral, bolj se je šalil z gledalci. »Od kod se je vzel ta bedni udarec?« je vzkliknil in se praskal po glavi, kot da mu nič ni jasno. Nato je pokazal na zajetno matrono, ki je stala ob vrvi. »Gospa, mogoče bi odložili torbico in prišli sem ter udarili namesto mene.« Zadnjo luknjo je zadel z udarcem nad parom, Johnny Miller pa z udarcem pod parom. Ko sta igralca podpisala svoji igralni kartici, je predsednik turnirja Millerju izročil trofejo za prvo mesto in ček v vrednosti trideset

P 75

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 75

5/12/11 9:02 AM

tisoč dolarjev. Dallie mu je segel v roko, ga nekajkrat potrepljal po rami, nato pa spet šel zbijat šale med gledalce. »To sem dobil za kazen, ker sem sinoči Grinti dovolil, da mi je zlival pivo po grlu. Še moja babica bi igrala bolje, in to na rolerjih in z grabljami v rokah.« Dallie Beaudine se je vse otroštvo izogibal očetovim pestem, zato je znal dobro skrivati bolečino.

P 76

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 76

5/12/11 9:02 AM

P

P

4. poglavje

Francesca je stala sredi morja odvrženih večernih oblek in si ogledovala svoj odsev na steni iz zrcal, vgrajeni na eni strani spalnice, okrašeni s črtastimi pastelnimi svilenimi stenami, ki so se podale stolom v slogu Ludvika XV., in z zgodnjim Matissom. Kot kakšna arhitektka, ki se je zatopila v načrte, je pozorno preučevala svoj dvajsetletni obraz in iskala kakšno nepopolnost skrivnostnega izvora, ki bi se utegnila pojaviti, odkar se je zadnjič pogledala v ogledalo. Njen majhen, raven nos je bil poprašen s prosojnim pudrom, za škatlico katerega je morala odšteti dvanajst funtov, veke je imela osenčene z dimnim senčilom, trepalnice, ki jih je skrbno ločila z drobnim glavničkom, pa je imela namazane s štirimi nanosi tuša za trepalnice, uvoženega iz Nemčije. S pogledom je po svoji drobni postavi zdrsnila do elegantno zaobljenih prsi, si ogledala svoj čedno zoženi pas, nato pa še noge, oblečene v udobne zelene hlače iz semiša, h katerim se je čudovito podala svilena bluza slonokoščene

P 77

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 77

5/12/11 9:02 AM

barve Piera De Monzija. Pravkar so jo bili razglasili za eno od desetih najlepših žensk Velike Britanije leta 1975. Čeprav si nikoli ne bi drznila tega reči na glas, se je sama pri sebi spraševala, zakaj se je revija sploh ubadala z ostalimi devetimi.

Francescine nežne poteze so izražale bolj klasično in spremenljivo lepoto od privlačnosti njene matere ali babice. Ko je bila jezna, so bile njene oči mačje ledene in odmaknjene, ko pa je bila dobre volje, so bile koketne kot oči natakaric v Sohu. Ko je ugotovila, koliko pozornosti pritegne njena podobnost z Vivien Leigh, jo je začela skrbno poudarjati. Pustila je, da so ji kostanjevi lasje zrastli v kodrast oblak, ki ji je segal do ramen. Včasih si jih je z glavnički spela malo nazaj, da je bila podobnost še izrazitejša.

Ko se je tako opazovala, ji ni prišlo na misel, da je plitka in nečimrna ter da jo večina ljudi, ki jih je imela za prijatelje, komaj prenaša. Moški so jo oboževali in to je bilo edino, kar je bilo pomembno. Bila je tako nezaslišano lepa, tako neverjetno očarljiva, kadar je hotela, da se ji niso uspeli upreti niti moški, ki so bili najtrdneje odločeni, da se obvarujejo nesreče. Francesca je bila za moške kot mamilo. Celo ko je že opravila z njimi, so se mnogi vrnili še po drugi uničujoči udarec.

Kot njena mati je tudi sama govorila v prispodobah in besede postavljala v neviden kurziv, da so celo najbolj vsakdanji dogodki dobili pridih veličastne pustolovščine. Govorilo se je, da je v postelji čudodelka, čeprav so podrobnosti o tem, kdo je dejansko prodrl v očarljivo

P 78

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 78

5/12/11 9:02 AM

vagino ljubke Francesce, sčasoma postale nekoliko zamegljene. Nobenega dvoma ni bilo, da se je znala čudovito poljubljati. Moškemu se je naslonila na prsi, se zvila v njegovem naročju kot čutna mucka in mu včasih s konico svojega drobnega rožnatega jezika obliznila ust­ nice.

Francesca ni nikoli pomislila na to, da jo moški obožujejo, ker je v njihovi družbi izžarevala najboljše, kar je premogla. Ni jim bilo treba prenašati njenih napadov brezobzirnosti, njenega kroničnega zamujanja ali kujanja, ko ni bilo po njeno. Ob moških se je razcvetela. Vsaj za nekaj časa. Dokler se jih ni naveličala. Nato je postala nemogoča.

Ko si je nanesla koralno rdeče bleščilo na ustnice, si ni mogla kaj, da se ne bi nasmehnila ob spominu na svojo najveličastnejšo osvojitev, čeprav je bila neznansko razočarana nad tem, da njune ločitve ni prenesel bolje.

No, kaj pa naj bi naredila? Nekaj mesecev je igrala drugo violino, ker je dajal prednost uradnim dolžnostim, dokler ni hladna luč resnice razsvetlila njenih čudovito toplih predstav o kraljevski nesmrtnosti. V njih je videla steklene kočije, vrata katedrale, ki se odpirajo ob zvoku fanfar, podobe, ki se deklici, vzgojeni v sobi, vredni princeske, niso zdele nemogoče.

Ko jo je končno srečala pamet glede njune zveze in je spoznala, da noče živeti kot služabnica britanskega imperija, je skušala na čim lepši način prekiniti razmerje.

Vseeno je njeno odločitev prenesel precej slabo. Še vedno je imela pred očmi njegovo podobo tistega večera. Bil je

P 79

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 79

5/12/11 9:02 AM

v brezhibno krojeni obleki, skrbno ostrižen in obrit, obut v drage čevlje. Kako naj bi vedela, da moški, ki na zunaj ne kaže gub, v sebi skriva negotovost? Spomnila se je večera izpred dveh mesecev, ko je prekinila razmerje z najbolj zaželenim samskim moškim v Veliki Britaniji.

Ravno sta povečerjala v zasebnosti njegovih soban.

Njegov obraz je bil v soju sveč, ki so omehčale njegove aristokratske poteze, mladosten in nenavadno ranljiv.

Gledala ga je čez damastni pogrinjek in porcelan, obrob­ ljen s štiriindvajsetkaratnim zlatom, ter mu skušala z iskrenim izrazom na obrazu dopovedati, da je njuna ločitev zanjo precej hujši udarec kot zanj. »Tako torej,« je rekel, ko je kar se da ljubeznivo raz­ ložila svoje razloge za prekinitev njunega prijateljevanja.

Nato je ponovil: »Tako torej.« »Razumeš?« Glavo je nagnila vstran, da so se ji lasje usuli z obraza in se je svetloba ujela v niza poldragih kamenčkov, ki sta ji visela z ušesnih mečic in se lesketala kot verižici zvezd na kostanjevem nebu.

Njegov neposredni odgovor jo je presenetil. »Pravzaprav ne.« Odrinil se je od mize in na hitro vstal. »Niti približno ne razumem.« Pogledal je v tla in nato spet njo. »Priznati moram, da sem se precej zagledal vate, Francesca. S kupom razlogov si me prepričala, da imaš tudi ti rada mene.« »Saj te imam,« je zelo iskreno odgovorila. »Seveda te imam.« »Vendar ne dovolj, da bi prenašala vse, kar še sodi k meni.«

P 80

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 80

5/12/11 9:02 AM

Zaradi mešanice trmastega ponosa in bolečine v njegovem glasu jo je strahotno zapekla vest. Mar naj ne bi člani kraljeve družine skrivali svojih čustev kljub še tako neprijetnim okoliščinam? »Tega je kar precej,« ga je opom­nila. »Res, kajne?« V njegovem smehu je bilo zaznati sled grenkobe. »Zelo sem bil neumen, ko sem mislil, da me imaš dovolj rada, da boš to prenašala.« V zasebnosti svoje spalnice se je Francesca namrščila svojemu odsevu v zrcalu. Ker še nihče ni prodrl do njenega srca, jo je vedno znova presenetilo, ko se je kateri od moških, s katerimi je imela opravka, tako silovito odzval na ločitev od nje.

Vendar zdaj ni bilo več pomoči. Zaprla je sijaj za ustnice in si skušala vliti vedrino z mrmranjem britanske plesne melodije iz tridesetih let o moškem, ki je plesal z žensko, nekoč soplesalko valižanskega princa. »Odhajam, dragica,« je rekla Chloe, ki se je prikazala med vrati. Popravljala si je krajec polstenega klobučka, ki ji je počival na temnih, kratko pristriženih kodrastih laseh. »Če pokliče Helmut, mu povej, da se vrnem do enih.« »Če pokliče Helmut, mu bom rekla, da si umrla.« Francesca je uprla roko v bok. Njeni cimetovo rjavi nohti so bili kot majhni mandlji, ko je z njimi potrkavala po zelenih hlačah.

Chloe si je zapela sponko krznenega plašča. »No, dragica ...« Francesco je za hip preplavilo obžalovanje, ko je opa-

P 81

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 81

5/12/11 9:02 AM

zila, kako zdelana je videti mama, toda brž ga je potlačila in se opomnila, da je Chloe zadnje mesece še bolj samouničevalna, ko gre za moške, in da ji mora to kot dobra hči tudi povedati. »Žigolo je, mami. Vsi vedo. Lažen nemški princ, ki te samo smeši.« Segla je mimo odišavljenih vrečk v omari in z obešalnika snela zlat luskast pas, ki ga je kupila pri Davidu Webbu, ko je bila nazadnje v New Yorku. Ko je zapela zaponko na pasu, se je spet posvetila Chloe. »Skrbi me zate, mami. Pod očmi imaš kolobarje in nenehno si utrujena. Zadnje čase je nemogoče živeti s tabo. Včeraj si mi prinesla bež Givenchyjev kimono namesto srebrnega, kot sem ti naročila.« Chloe je zavzdihnila. »Oprosti, ljubica. Veliko skrbi imam in slabo spim. Še danes bom šla po srebrni kimono.« Zadovoljstvo ob novici, da bo dobila pravi kimono, ni povsem pregnalo Francescine skrbi za Chloe. Kar se da nežno ji je skušala razložiti, kako resno je vse skupaj. »Stara si štirideset let, mami. Bolje bi morala skrbeti zase. Ljubi bog, že več tednov nisi šla na nego obraza.« Osupnila je, ko je videla, da so jo njene besede prizadele. Brž je stopila k njej in jo objela v tolažbo, pri tem pa pazila, da ji ne bi razmazala nežnega rdečila za lica. »Saj je vseeno,« je rekla. »Obožujem te. In še vedno si najlepša mama v Londonu.« »Saj res, ko sva že pri tem ... Pod to streho je povsem dovolj ena mama. Saj jemlješ kontracepcijske tabletke, kajne, ljubica?« Francesca je zagodrnjala. »Pa ne že spet to ...«

P 82

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 82

5/12/11 9:02 AM

Chloe je iz Chanelove torbice vzela par rokavic in jih začela natikati na roke. »Niti pomisliti ne smem, da bi zanosila, ko si še tako mlada. Nosečnost je tako nevarna.« Francesca si je vrgla lase nazaj čez rame in se spet obrnila k zrcalu. »Kar je dober razlog, da ne pozabim nanje, kajne?« je lahkotno odvrnila. »Le bodi previdna, dragica.« »Se spomniš, da bi kdaj izgubila glavo zaradi kakšnega moškega?« »Hvalabogu, ne.« Chloe je potisnila palce pod ovratnik krznenega plašča in dvignila krzno, da jo je pobožalo po bradi. »Ko bi le bila bolj podobna tebi, ko sem bila stara dvajset let.« Skremženo se je zahahljala. »Le koga imam za norca? Ko bi ti le bila bolj podobna vsaj zdaj.« Poslala ji je poljubček, ji s torbico pomahala v slovo in izginila na hodnik.

Francesca je zavihala nos proti ogledalu, nato pa izvlekla glavniček, ki si ga je pravkar pritrdila v lase, in se odkradla k oknu. Ko je gledala na vrt, se ji je nenadoma vsilil neprijeten spomin na srečanje z Evanom Varianom, zato je zadrgetala. Čeprav je vedela, da seks za večino žensk ni nekaj strašnega, je zaradi izkušnje z Evanom pred tremi leti izgubila željo po nadaljnjem raziskovanju, in to celo z moškimi, ki so jo privlačili. Evanovo roganje na račun njene frigidnosti je še vedno viselo v zaprašenih kotih njene zavesti, iz katerih je pokukalo v najbolj neprimernih trenutkih. Končno je preteklo poletje zbrala ves pogum in dovolila čednemu mlademu

P 83

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 83

5/12/11 9:02 AM

švedskemu kiparju, ki ga je spoznala v Marakešu, da jo popelje v posteljo.

Spačila se je, ko se je spomnila, kako grozno je bilo.

Vedela je, da mora biti seks še kaj drugega, ne le slinjenje nekoga po njenem telesu, otipavanje njenih najintim­ nejših delov in curljanje njegovega potu izpod pazduhe po njej. Med to izkušnjo je začutila le neznansko živčnost. Sovražila je ranljivost in srhljiv občutek, da je izgubila nadzor. Kje je bil občutek mističnosti ob bližini, ki ga opevajo pesniki? Zakaj se ni mogla nikomur čutiti blizu?

Iz opazovanja Chloejinih razmerij z moškimi se je Francesca že zgodaj naučila, da je tudi seks unovčljiva dobrina kot vsaka druga. Vedela je, da bo prej ali slej spet morala dovoliti moškemu, da se ljubi z njo. Toda bila je trdno odločena, da tega ne bo storila, dokler ne bo prepričana, da ima vse vajeti v svojih rokah in je nagrada dovolj visoka, da odtehta živčnost. Kaj naj bi ta nagrada v resnici bila, se ji ni niti sanjalo. Denar gotovo ne. Denar je preprosto bil in o njem ni bilo treba razmiš­ ljati. Niti družbeni položaj, kajti ta ji je bil zagotovljen že ob rojstvu. Ampak nekaj ... Nekaj izmuzljivega, kar ji je manjkalo v življenju.

Vseeno je kot precej optimistična ženska razmišljala, da se lahko njene nesrečne spolne izkušnje izkažejo za dobre. Veliko njenih znank je skakalo iz postelje v posteljo, dokler niso izgubile občutka za dostojanstvo. Ona zlepa ni skočila v nobeno posteljo, vendar ji je vseeno uspelo izžarevati privid spolne izkušenosti do te mere,

P 84

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 84

5/12/11 9:02 AM

da je preslepila celo svojo mater, hkrati pa s seksom ni imela prav nobenega opravka. Vse skupaj je bila močna kombinacija, ki je dražila najzanimivejše moške.

Zmotilo jo je zvonjenje telefona. Stopila je čez kup odvrženih oblek in po preprogi odšla po slušalko. »Tu Francesca,« se je oglasila in sedla na enega od stolov v slogu Louisa XV. »Francesca, nikar ne odloži. Govoriti moram s tabo.« »Glej, no, če ni sveti Nicholas.« Prekrižala je noge in s pogledom iskala pomanjkljivosti na nohtih. »Ljubica, prejšnji teden te nisem hotel razburiti.« Nicholasov ton je bil spravljiv in kar videla ga je, kako sedi za mizo svoje pisarne, njegov prijetni obraz pa izžareva mrko odločnost. Nicky je bil tako ljubezniv in hkrati dolgočasen. »Brez tebe sem čisto nesrečen,« je nadaljeval. »Oprosti, če sem preveč silil.« »Prav je, da ti je žal,« je izjavila. »Resno, Nicholas, obnašal si se strahotno naduto. Ne maram, da kdo vpije name, še manj pa mi je všeč, če mi kdo skuša vcepiti občutek, da sem brezsrčna femme fatale.« »Oprosti, ljubica, ampak nisem vpil. Pravzaprav si ti ...« Premolknil je, saj je očitno razmišljal o tistem trenutku.

Francesca je našla pomanjkljivost, ki jo je iskala, komaj opazno odkrušen lak za nohte na kazalcu. Ne da bi vstala, se je stegnila proti toaletni mizici in vzela cimetovo rjavo stekleničko. »Francesca, ljubica, mislil sem, da bi šla ta konec ted­ na z mano v Hampshire.«

P 85

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 85

5/12/11 9:02 AM

»Žal mi je, Nicky. Nimam časa.« Pokrovček stekleničke laka se je vdal pod njenimi prsti. Izvlekla je čopič, njene oči pa so ošinile tabloid, ki je bil zraven telefona.

Na njem je počival steklen podstavek za kozarce, ki je povečal del besedila pod njim. V oči jo je zbodlo njeno ime iz črk, ki so bile skrivenčene kot odsev v cirkuškem ogledalu.

Francesca Day, prelepa hči članice mednarodne družbene smetane Chloe Day in vnukinja legendarne oblikovalke Nite Serritella, spet lomi srca. Zadnja žrtev vihrave lepotice je čed­ ni Nicholas Gwynwyck, triintridesetletni dedič Gwynwyckove­ ga pivovarskega imperija, ki je zadnje čase njen redni spremlje­ valec. Prijatelji pravijo, da je bil Gwynwyck že pripravljen na razglasitev datuma poroke, ko se je Francesca nenadoma za­ čela pojavljati v družbi triindvajsetletnega debitanta z malih zaslonov, Davida Gravesa ... »Naslednji vikend torej?« Sedeč na stolu, se je zavrtela v bokih in odvrnila pogled od tabloida, da bi popravila pomanjkljivost na nohtu. »Raje ne, Nicky. Nikar si ne otežujva zadeve.« »Francesca.« Nicholasov glas se je za hip zlomil. »Rek­ ­­la ... Rekla si, da me ljubiš. Verjel sem ti.« Namrščila je čelo. Pekla jo je vest, čeprav ni bila kriva, da je narobe razumel njene besede. Čopič z lakom je obvisel v zraku in brado je naslonila tesneje na slušalko. »Saj te imam rada, Nicky. Kot prijatelja. Pri moji veri, ljubezniv in prisrčen si ...« In dolgočasen. »Kdo te ne

P 86

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 86

5/12/11 9:02 AM

bi imel rad? Skupaj sva se imela res lepo. Se spomniš zabave pri Glorii Hammersmith, ko je Toby skočil v tisti grozni vodomet ...« V slušalki je zaslišala pridušen vzklik. »Francesca, kako si mogla?« Popihala si je noht. »Kaj pa?« »Kako si lahko šla na zmenek z Davidom Gravesom?

Saj si že skoraj zaročena z mano.« »David Graves tebi nič mar,« je odvrnila. »Nisva zaročena in slišala se bova, ko se boš pripravljen pogovarjati bolj človeško.« »Francesca ...« Slušalka je s treskom priletela na podstavek. Nicholas Gwynwyck nima nobene pravice zasliševati! Še naprej je pihala noht in stopila k omari. Z Nickyjem sta se imela lepo, vendar ga ni ljubila in niti po pomoti ni imela namena preživeti življenja kot žena pivovarja, pa čeprav je bil bogat.

Brž ko je bil lak suh, je spet začela iskati nekaj, kar bi lahko nosila na zabavi Cissy Kavendish. Še vedno ni našla tistega, kar bi ji ustrezalo, ko jo je zmotilo trkanje na vrata. V spalnico je vstopila ženska srednjih let. Imela je rdeče lase, čez gležnje pa zvite elastične nogavice.

Ko je začela pospravljati kup lepo zloženega perila, ki ga je prinesla s sabo, je rekla: »Za nekaj ur bom odšla, če vam je prav, gospodična Francesca.« Francesca je v rokah podržala Saint Laurentovo večerno obleko iz šifona barve medu, obrobljeno z rjavim in belim nojevim perjem. Obleka je bila v resnici Chloe­

P 87

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 87

5/12/11 9:02 AM

jina, toda Francesca se je na prvi pogled zaljubila vanjo in dala skrajšati krilo ter zožiti pas, preden jo je preselila v svojo omaro. »Kaj misliš, ali bi nocoj oblekla šifon, Hedda?« je vprašala. »Preveč preprosto?« Hedda je odložila še zadnji kos Francescinega perila in zaprla predal. »Na vas je vse čudovito, gospodična.« Francesca se je počasi obrnila pred ogledalom, nato pa zavihala nos. Saint Laurent je preveč konservativen, prav nič primeren njenemu slogu. Obleko je spustila na kup odvrženih oblačil, stopila čezenj in spet začela brskati po omari. Žametne kratke hlače bi bile kot nalašč, ampak potrebovala bi še primerno bluzo. »Želite še kaj, gospodična Francesca?« »Ne, nič,« je odgovorila odsotno. »Vrnila se bom pred popoldanskim čajem,« je rekla gospodinja in se odpravila proti vratom.

Francesca se je obrnila, da bi jo vprašala glede večerje, in opazila, da je gospodinja sklonjena bolj kot po navadi. »Te spet daje križ? Nisi rekla, da je bolje?« »Nekaj časa je bilo,« je odvrnila Hedda in se z roko naslonila na kljuko, »ampak zadnje dni me spet tako boli, da se komaj sklonim. Zato moram oditi za nekaj ur.

K zdravniku grem.« Francesca je pomislila, kako grozno bi bilo živeti kot Hedda z zvitimi nogavicami čez gležnje in s križem, ki te boli, če se samo premakneš. »Samo ključe vzamem,« se je nagonsko ponudila. »Peljala te bom h Chloejinemu zdravniku na Harley Street in mu rekla, naj pošlje račun meni.«

P 88

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 88

5/12/11 9:02 AM

»Res ni treba, gospodična. Saj lahko grem v zdrav­ stveni dom.« Toda Francesca tega ni hotela niti slišati. Ni marala, da ljudje trpijo, in ni prenesla misli na to, da uboga Hedda ne bi bila deležna najboljše zdravniške oskrbe. Gospodinji je naročila, naj jo počaka v avtu. Svileno bluzo je zamenjala s puloverjem iz kašmirja, si na zapestje nataknila zlat in slonokoščen obroč, telefonirala, se poprši­ la z breskovo-marelično dišavo Femme ter odšla iz sobe, ne da bi pomislila na kupe oblek in modnih dodatkov, ki jih bo morala Hedda pobrati, ko se bo vrnila.

Lasje so ji valovili okrog ramen, ko je poskakovala po stopnicah, s prstov ji je bingljal želvovinast suknjič, mehki usnjeni škornji pa so se pogrezali v preprogo. Stopila je v vežo in šla mimo dveh umetelno obrezanih drevesc v velikih majolikah. V vežo so prodrli le redki sončni žarki, zato rastline niso nikoli dobro uspevale. Vsakih šest tednov jih je bilo treba zamenjati, vendar si ne Chloe ne Francesca nista belili glave s to potrato. Pri vratih je pozvonilo. »Hudir,« je zamomljala Francesca in pogledala na uro. Če ne bo pohitela, ne bo pravočasno spravila Hedde k zdravniku in ne bo imela časa, da bi se oblekla za zabavo Cissy Kavendish. Nestrpno je odprla vhodna vrata.

Pred njimi je stal uniformiran policist in gledal v maj­ h­­no beležnico, ki jo je držal v rokah. »Iščem Francesco Day,« je rekel in rahlo zardel, ko je dvignil pogled in zagledal dih jemajočo lepotico.

P 89

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 89

5/12/11 9:02 AM

V mislih je kar videla lepo zbirko neplačanih promet­ nih kazni, ki so se nakopičile v njenem predalu, in mu namenila svoj najlepši nasmeh. »Našli ste jo. Mi bo žal?« Resno jo je pogledal. »Gospodična Day, na žalost imam slabe novice.« Šele tedaj je opazila, da nekaj drži pod pazduho. Nenadoma jo je zmrazilo ob zli slutnji, saj je prepoznala Chloejino Chanelovo torbico.

Nelagodno je pogoltnil cmok. »Zgodila se je huda nesreča, v katero je bila vpletena vaša mama ...«

P 90

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 90

5/12/11 9:02 AM

P

P

5. poglavje

Dallie in Grinta sta hitela po cesti 49 proti Hattiesburgu v Misisipiju. Dallie je nekaj ur spal na zadnjem sedežu, medtem ko je vozil Grinta, nato pa je bil spet za volanom, ves vesel, da mu do 8.48 ne bo treba udariti prve žogice in mu bo ostalo še nekaj časa za vajo. Sovražil je nočne vožnje od zaključnega kroga enega turnirja do kvalifikacijskega kroga drugega. Če bi se velike živine v PGA morale nekajkrat ponoči z avtom peljati čez tri meje zveznih držav in mimo nekaj sto Stuckeyjevih znakov, bi hitro spremenili pravila.

Dallieju je bilo popolnoma vseeno, kako je oblečen na golfišču, če le na njegovi srajci ni bilo živalic in ničesar rožnatega, bil pa je zelo izbirčen, ko je šlo za obleko zunaj igrišča. Najraje je nosil obledele tesne kavbojke Levi’s, h katerim je obul ročno izdelane usnjene škornje s poševnimi petami, in oblekel staro majico, ki jo je lahko slekel, če ga je ravno prijelo, in z njo obrisal pokrov motorja svojega starega buicka, ne da bi opraskal lak.

P 91

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 91

5/12/11 9:02 AM

Nekaj oboževalk mu je poslalo kavbojske klobuke, vendar jih nikoli ni nosil. Raje je imel čepice s ščitnikom, kakršno je imel na glavi tudi v tistem trenutku. Rekel je, da so čar Stetsonovih kavbojskih klobukov za vedno uničili preštevilni trebušasti zavarovalni agenti v poliestrskih športnih oblekah. Saj ne, da bi Dallie imel kaj proti poliestru … če je le bil ameriške izdelave. »Tole je pa zgodba zate,« je rekel Grinta.

Dallie je zazehal in tuhtal, ali bo njegov udarec z žele­zom dve vreden vsaj počenega groša. Na zadnjem turnir­ju se mu nikakor ni posrečil, vendar ni mogel dog­ nati, zakaj. Po polomu na odprtem turnirju Orange Blos­ som leto dni poprej je igral bolje, vseeno pa mu to sezono na nobenem velikem turnirju ni uspelo prilesti više od četrtega mesta.

Grinta je podržal tabloid bliže lučki predala na sovoznikovi strani. »Se spomniš, ko sem ti pred časom pokazal sliko tiste britanske punčke, ki je hodila s princem in filmskimi zvezdniki?« Mogoče je prehitro prenašal težo, je razmišljal Dallie. To bi lahko bil razlog za težave z železom številka dve. Ali pa njegov zamah.

Grinta je nadaljeval. »Rekel si, da je podobna eni tistih žensk, ki ti nočejo seči v roko, če nimaš na mezincu diamantnega prstana. Se zdaj spomniš?« Dallie je zagodrnjal. »Kakor koli že, kaže, da je njeno mamo pred tednom zbil taksi. Tu je njena fotografija, ko prihaja s pogreba, spodaj pa pošasten pripis: ‘Presunjena Francesca Day

P 92

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 92

5/12/11 9:02 AM

ža­luje za materjo, salonsko levinjo.’ Kje pobirajo tak­ šne?« »Kakšne?« »Presunjena. Takšne besede.« Dallie se je nagnil vstran in pobrskal po zadnjem že­ pu svojih kavbojk. »Bogata je. Če bi bila revna, bi samo napisali ‘potrta’. Imaš kakšnega žvečilnega?« »Zavojček Juicy Fruit.« Dallie je odkimal. »Nekaj kilometrov naprej je počivališče. Pretegniva si noge.« Ustavila sta se in popila kavo, nato pa spet sedla v avto. V Hattiesburg sta prišla dovolj zgodaj, da je Dallie izvedel začetni udarec in se z lahkoto uvrstil v nadaljevalni del turnirja. Ko sta pozneje tistega popoldneva odhajala v motel, sta se ustavila na mestni pošti. Ugotovila sta, da ju čaka kup računov in nekaj pisem. Zaradi enega od njih se je razvnel prepir, ki se je vlekel vso pot do motela. »Ne bom se prodal in nočem več slišati za to,« je zarobantil Dallie, ko si je strgal čepico z glave in jo zabrisal na posteljo, nato pa divje zvlekel s sebe še majico.

Grinta je že zamujal na zmenek s kodrasto natakarico, vendar je odvrnil pogled od pisma, ki ga je držal v roki, in si pozorno ogledal Dalliejeve prsi, široka ramena in lepo oblikovane mišice. »Tako trmastega kujona pa še nisem srečal,« je prhnil. »S svojim čednim obrazom in z razvitimi prsnimi mišicami bi nama lahko v hi­ pu prislužil več denarja kot s svojo zarjavelo petico v celi sezoni.«

P 93

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 93

5/12/11 9:02 AM

»Ne bom poziral za pedrski koledar.« »O. J. Simpson je poziral,« ga je opomnil Grinta, »skupaj z Joejem Namathom in s tistim francoskim smučarjem. Hudirja, Dallie, edini golfist si, ki so ga sploh povabili.« »Ne bom poziral!« je zavpil Dallie. »Ne bom se prodal.« »Za Foot-Joy si pa posnel reklamo za revijo.« »Tisto je nekaj drugega in to dobro veš.« Dallie je odkorakal v kopalnico in zaloputnil vrata za seboj, nato pa zavpil: »Foot-Joy izdeluje preklemansko dobre čevlje za golf!« Zašumela je prha in Grinta je odkimal. Momljaje sam pri sebi je odšel v svojo sobo. Že dolgo je bilo mnogim jasno, da bi Dallie s svojim videzom lahko mirno odšel v Hollywood, tepec pa ni hotel niti slišati za to. Agenti so ga klicali, odkar je začel igrati med profesionalci, Dallie pa jih je zmerjal s krvosesi in trosil žaljive pripombe o njihovih mamah, kar niti ne bi bilo tako hudo, če jim tega ne bi govoril v obraz. Grinto je zanimalo, kaj je narobe s tem, če zaslužiš nekaj dodatnega denarja. Dokler Dallie ne bo začel zmagovati na velikih turnirjih, ne bo nikoli dobil milijonskih reklamnih pogodb, kakršne ponujajo Trevinu, kaj šele slastnih zalogajev, kakršnih sta bila deležna Nicklaus in Palmer.

Grinta si je počesal lase in preoblekel flanelasto srajco. Ni mogel razumeti, kaj je narobe s poziranjem za koledar, čeprav bi moral Dallie deliti prostor s takšnim lepotcem, kot je J. W. Namath. Dallie je bil po besedah

P 94

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 94

5/12/11 9:02 AM

agentov spolni magnet. Hudiča, še tisti napol slepi so videli. Naj je bil v tropu še na tako nizkem položaju, ved­ no mu je sledil cel kup oboževalcev in večina med njimi je bila naličena. Isti trenutek, ko je zapustil golfišče, so se ženske zgrnile okrog njega, kot se roj muh zgrne na lonec medu. Holly Grace je dejala, da ženske obožujejo Dallieja, ker vedo, da nima barvno usklajenega spodnjega perila ali plošč Wayna Newtona. Vztrajala je, da je Dallas Beaudine zadnji pravi ameriški moški iz Teksasa.

Grinta je pograbil ključe od sobe in se zahihital sam pri sebi. Ko je zadnjič govoril s Holly Grace po telefonu, je rekla, naj Grinta Dallieja ustreli in reši muk, če kmalu ne dobi velikega turnirja.

Vsakoletna zabava Mirande Gwynwyck, ki se je ved­ no odvijala v zadnjem tednu septembra, je bila v polnem zamahu. Gostiteljica je z zadovoljstvom pregledova­la pladnje sredozemskih rdečih kozic, artičok in jastoga v srajčki. Miranda, avtorica znanega feminističnega dela Ženska kot bojevnica, je rada gostila dobro, če že ne zaradi česa drugega, pa za dokaz svetu, da se feminizem in elegantno življenje ne izključujeta. Njeni osebni nazori ji niso dovoljevali, da bi nosila ženske obleke in se ličila, zabava pa ji je dala priložnost, da je pokazala, kot je rekla v Ženski kot bojevnici, »domačo«, bolj omikano plat človeške narave, bodisi moške ali ženske.

Njene oči so zdrsnile po izbrani skupini gostov, zbrani med poslikanimi zidovi njene dnevne sobe, ki ji jo je avgusta za rojstni dan dal na novo preurediti njen brat.

P 95

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 95

5/12/11 9:02 AM

Glasbeniki in intelektualci, nekaj pripadnikov najvišjega angleškega plemstva, ščepec znanih pisateljev in igralcev, nekaj šarlatanov za pikantnejši okus, to je bila poživljajoča mešanica ljudi, ki jo je rada zbrala okrog sebe.

Namrščila se je, ko se ji je pogled ustavil na ženski, ki jo je vedno videla z enakim veseljem kot ščurka v solati, na drobni Francesci Serritella Day, kot vedno sijajno oblečeni in v središču pozornosti moških.

Gledala je, kako je Francesca frfrala od enega sogovornika do drugega, medtem pa v turkiznem svilenem kombinezonu izžarevala nezaslišano lepoto. Oblak sijočih kostanjevih las je premetavala sem ter tja, kot bi bil svet njen, čeprav je ves London vedel, da že skoraj nima več počenega groša. Kakšno presenečenje je moralo biti zanjo, ko je odkrila, da je bila Chloe tako globoko zadolžena.

Skozi vljudno brnenje zabave je slišala Francescin zvonki smeh in poslušala, kako je pozdravljala moške z vzhičenim glasom ter brezskrbno poudarjala najmanj pomembne besede, s čimer je Mirando spravljala ob pamet. Toda bedaki so se eden za drugimi topili v tople lužice pred njenimi nogami. Žal je bil eden od tistih bedakov tudi njen preljubi brat Nicky.

Miranda se je namrščila in iz svetlikajoče se Laliqueove skledice, potiskane s kačjimi pastirji, vzela orešek makadamije. Nicholas ji je pomenil vse na svetu. Bil je čudovit, občutljiv moški razsvetljenega duha. Prav Nicky jo je spodbudil, da je napisala Žensko kot bojevnico. Pomagal ji je izbrusiti misli, pozno ponoči ji je nosil kavo in,

P 96

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 96

5/12/11 9:02 AM

kar je najpomembnejše, varoval jo je pred materinimi kritičnimi pripombami, zakaj se njena hči, katere letni dohodek dosega sto tisoč funtov, ubada s takšnimi ne­ umnostmi. Miranda ni prenesla misli, da bi stala križem rok in gledala, kako mu bo Francesca Day strla srce. Mesece je opazovala, kako se spogleduje zdaj z enim zdaj z drugim moškim, nato pa teka k Nickyju kot na vmesno postajo med dvema občudovalcema. Vsakič jo je sprejel – morda malo previdneje in nekoliko manj navdušeno, vendar ji gostoljubja ni odrekel. »Ko sva skupaj,« je pojasnil Mirandi, »se počutim kot najduhovitejši, najpametnejši, najrahločutnejši moški na svetu.« Nato je suho dodal: »Razen če je slabe volje, seveda. V tem primeru se ob njej počutim kot pohojen drek.« Le kako ji uspeva? Mirandi ni šlo v glavo. Kako more intelektualno in duhovno plehka ženska pritegniti tolik­ šno pozornost? Bila je prepričana, da predvsem po zaslugi nenavadne lepote. Toda k njeni privlačnosti je pripomogla tudi njena živahnost. Ozračje okrog nje je kar prasketalo. Miranda je menila, da je to Francescina cenena zvijača, saj njena glava ni zmogla spraviti skupaj niti ene same izvirne misli. Le poglej jo! Brez prebite pare in službe, pa vendar se vede, kot da nima niti najmanjših skrbi. Mogoče jih res nima, je nelagodno pomislila Miranda. Ne, dokler jo potrpežljivo čaka Nicky Gwynwyck s svojimi milijoni. Čeprav Miranda tega ni vedela, ni bila edina, ki se je tistega večera kujala. Tudi Francesca je bila kljub navi-

P 97

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 97

5/12/11 9:02 AM

dezni razposajenosti potrta. Dan prej je obiskala Stewarda Bessetta, vodjo najprestižnejše londonske modne agencije, in ga prosila za službo. Čeprav si ni želela kariere, je bilo manekenstvo v njenem družabnem krogu sprejemljiv način za služenje denarja in odločila se je, da bo poiskala vsaj začasno rešitev za svoje neprijetne denarne težave.

Toda na njeno osuplost ji je Steward rekel, da je premajhna. »Naj je manekenka še tako lepa, visoka mora biti vsaj sto dvainsedemdeset centimetrov, če želi delati v visoki modi,« je dejal. »Ti meriš komaj sto sedeminšestdeset centimetrov. Seveda bi ti lahko priskrbel kak­ šno naročilo, kjer je najpomembnejša lepota in potrebujejo bližnje posnetke obraza, ampak najprej bi morala narediti nekaj poskusnih posnetkov.« Takrat je ponorela in ga nadrla, da so jo fotografirali za nekatere najpomembnejše revije na svetu, zato res ne potrebuje poskusnih posnetkov kot kakšna nadobud­ na amaterka. Šele kasneje se je zavedala, da je bil njen izbruh nepremišljen, vendar se v tistem trenutku ni mogla brzdati. Čeprav je od Chloejine smrti minilo že leto dni, se Francesca še vedno ni povsem sprijaznila s tem, da je izgubila mater. Včasih je bila njena žalost kot živo, otipljivo bitje, ki se je zviralo okrog nje. Sprva so bili njeni prija­telji sočutni, po nekaj mesecih pa so menili, da bi morala žalost odložiti kot krilo po lanski modi. Bala se je, da jo bodo nehali vabiti na zabave, če ne bo vedrejša v družbi. Sovražila je samoto, zato se je nekako naučila

P 98

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 98

5/12/11 9:02 AM

prikriti svojo žalost. Ko je bila v družbi, se je smejala in spogledovala, kot da ne bi bilo nič narobe.

Presenetljivo, toda smeh ji je pomagal in v zadnjih mesecih je začutila, da končno preboleva izgubo. Včasih jo je celo prevzela medla jeza na Chloe. Kako ji je mogla mama zapustiti vojsko upnikov, ki so kot roj požreš­ nih kobilic čakali, da ji bodo pobrali vse premoženje?!

Toda jeza nikoli ni trajala dolgo. Ko je bilo že prepozno, je Francesca razumela, zakaj je bila nekaj mesecev pred usodno nesrečo Chloe tako utrujena in raztresena.

Nekaj tednov po njeni smrti so na vrata začeli trkati moški v trodelnih oblekah s pravnimi dokumenti v rokah in pohlepom v očeh. Najprej je moral od hiše Chloe­jin nakit, nato aston martin in slike. Naposled so prodali tudi hišo. S tem je Francesca poravnala še zadnje dol­ gove, toda ostalo ji je nekaj sto funtov, ki so že skoraj skopneli, zato se je začasno nastanila pri Cissy Kavendish, eni Chloejinih najstarejših prijateljic. Žal se Francesca in Cissy nikoli nista preveč dobro razumeli in v začet­ ku septembra je Cissy jasno izrazila željo, naj se o­dseli.

Francesca ni vedela, kako dolgo jo bo še lahko slepila z medlimi obljubami.

Prisilila se je, da se je zasmejala šali Talmedgea But­ lerja, in poskusila poiskati uteho v misli, da je življenje brez prebite pare neprijetno, vendar le začasno stanje. S pogledom je ujela Nicholasa na drugi strani sobe. Nosil je mornarsko moder suknjič Gieves & Hawkes in sive hlače na črto. Če bi se poročila z njim, bi dobila na kupe denarja, toda o tem je resno razmišljala le nekaj trenut-

P 99

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 99

5/12/11 9:02 AM

kov nekega popoldneva pred tedni, ko jo je poklical neznansko odbijajoč moški in ji grozil z vsemi mogočimi sitnostmi, če ne bo poplačala dolgov na kreditnih karticah. Ne, Nicholas Gwynwyck ni bil rešitev njenih težav.

Prezirala je ženske, ki so bile tako obupane in negotove, da so se poročile zaradi denarja. Stara je bila komaj enaindvajset let. Njena prihodnost je bila preveč zanimiva, preveč polna obetov, da bi jo skazili trenutni oblaki.

Kmalu se bo nekaj zgodilo. Samo počakati mora. »... navadna navlaka, ki jo bom spremenil v umet­ nost.« Del pogovora elegantnega Noela Cowardisha, moškega s kratkim cigaretnim ustnikom in z negovanimi lasmi, je pritegnil Francescino pozornost. Mirando Gwynwyck je pustil samo in stopil k njej. »Pozdravljeni, ljuba moja,« je rekel. »Neverjetno ljubki ste in ves večer že čakam, da bi vas imel samo zase. Miranda pravi, da bom užival z vami.« Nasmehnila se in položila svojo dlan v njegovo. »Fran­cesca Day,« je odvrnila. »Upam, da je bilo vredno čakati.« »Lloyd Byron in vsekakor je bilo. Srečala sva se že, vendar se najbrž ne spomnite.« »Nasprotno, zelo dobro se spomnim. Mirandin prijatelj ste, znan filmski režiser.« »Bedak, se bojim, ki se je spet prodal za jenkijske dolarje.« Glavo je nagnil nazaj, puhnil brezhiben dimni obroček in dramatično rekel v strop: »Preklicana reč, ta denar. Izjemne ljudi sili v vse mogoče izprijenosti.«

P 100

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 100

5/12/11 9:02 AM

Francescine oči so se navihano razprle. »Koliko izprijenosti pa ste zagrešili, če se sme vprašati?« »Veliko preveč.« Srknil je iz kozarca, precej polnega čistega viskija. »Vse, kar je povezano s Hollywoodom, je izprijeno. Toda sklenil sem, da bom tudi na še tako komercialnem izdelku pustil svoj pečat.« »Neznansko ste pogumni.« Navrgla je nasmeh, ki naj bi izražal občudovanje, v resnici pa jo je zabavala paro­dija vsega naveličanega režiserja, ki mora za svojo umetnost sklepati kompromise.

Byronove oči so zdrsnile po njenih ličnicah in obvisele na njenih ustnicah. Gledal jo je občudujoče, vendar dovolj brezstrastno, da ji je dal vedeti, kako mu je moška družba ljubša od ženske. Našobil je ustnice in se naslonil naprej, kot da ji bo zaupal veliko skrivnost. »Čez dva dneva, ljuba Francesca, odhajam v od boga pozab­ ljeni Misisipi, kjer bom začel snemati nekaj z naslovom Kri v delti. Scenarij sem lastnoročno predelal iz navadnega kupa gnoja v močno duhovno sporočilo.« »Močna duhovna sporočila naravnost obožujem,« je zagostolela in s pladnja mimoidočega natakarja vzela kozarec šampanjca, medtem pa si neopazno ogledala črtasto obleko Sare Fargate-Smyth in tuhtala, ali gre za Adolfovo ali Valentinovo stvaritev. »Kri v delti bo alegorija, poklon tako življenju kot smrti.« Teatralno je zamahnil s kozarcem, ne da bi polil eno samo kapljico. »Večnemu krogu naravnega reda. Razumete?« »Na večne kroge se še posebej dobro spoznam.«

P 101

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 101

5/12/11 9:02 AM

Za trenutek se ji je zazdelo, da jo prebada s pogledom, nato pa je dramatično zaprl oči. »Vaša življenjska sila tako močno preveva zrak, da mi jemlje dih. Že z najlahnejšimi gibi glave oddajate nevidne vibracije.« Roko si je pritisnil na lice. »Nikoli se ne zmotim, ko ocenjujem ljudi. Potipajte mojo kožo. Zelo vlažna je.« Zasmejala se je. »Mogoče so kozice rahlo pokvarjene.« Zgrabil jo je za roko in ji poljubil prste. »Ljubezen.

Zaljubil sem se. Moram vas imeti v svojem filmu. Od trenutka, ko sem vas zagledal, sem vedel, da vam je vloga Lucinde pisana na kožo.« Francesca je privzdignila obrv. »Nisem igralka. Le kako ste prišli na to misel?« Namrščil se je. »Na ljudi nikoli ne lepim etiket. Tak­ šni ste, kakršno vas dojemam. Producentu bom rekel, da ne bom posnel filma brez vas.« »Se vam ne zdi, da malce pretiravate?« je rekla z nasmehom. »Niti pet minut me ne poznate.« »Poznam vas že vse življenje in vedno zaupam svojemu notranjemu glasu. Po tem se ločim od drugih.« Njegove ustnice so oblikovale popoln krog in izpihnile še drugi dimni obroček. »Vloga je majhna, vendar nepozabna. Poigravam se s konceptom telesnega in duhovnega potovanja v času. Plantaža na vrhuncu razcveta v devetnajstem stoletju in plantaža danes, ko je že dodobra propadla. Rad bi vas uporabil na začetku, v nekaj kratkih, vendar nepozabnih prizorih. Igrali boste mlado angleško devico, ki pride na plantažo. Nikoli ne spre-

P 102

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 102

5/12/11 9:02 AM

govori, toda njena navzočnost dobesedno preplavi zaslon. Vloga bi lahko postala vaša odskočna deska, če vas zanima prava kariera.« Francesca je za trenutek začutila divjo, noro nedo­um­ ljivo skušnjavo. Filmska kariera bi bila odlična rešitev za njene denarne težave in igralstvo jo je vedno privla­čilo.

Pomislila je na svojo prijateljico Mariso Berenson, ki se je med svojo filmsko kariero čudovito zabavala, nato pa se je skoraj glasno zasmejala lastni lahkovernosti. Noben pravi režiser ne bi na zabavi pristopil k tujki in ji ponudil filmske vloge.

Byron je iz prsnega žepa potegnil knjižico, vezano v usnje, in z zlatim peresom nekaj načečkal vanjo. »Jutri zapuščam London in odhajam v Združene države, zato me pokličite v hotel še pred poldnem. Nikar me ne razočarajte, Francesca. Moja prihodnost je odvisna od vaše odločitve. Ne smete zamuditi priložnosti za nastop v velikem ameriškem filmu.« Vzela je listek, ki ji ga je ponudil, ga spravila v žep in se vzdržala komentarja, da Kri v delti najbrž ni ravno pomem­b en ameriški film. »Lepo, da sva se spoznala, Lloyd, toda bojim se, da nisem igralka.« Obe roki – v eni je imel kozarec, v drugi pa cigareto – si je pritisnil na ušesa, da je bil še najbolj podoben vesoljski pošasti, ki se ji kadi iz uhlja. »Nobenih negativnih misli! Ste to, kar trdim. Ustvarjalni um si preprosto ne more privoščiti negativnih misli. Pokličite me pred poldnem, dragica. Preprosto vas moram imeti!« To rekoč, je odkorakal nazaj proti Mirandi. Ko ga je

P 103

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 103

5/12/11 9:02 AM

opazovala, je na ramenu začutila roko in glas ji je zašepetal v uho: »Ni res, da te mora imeti on.« »Nicky Gwynwyck, ti nepoboljšljivi spolni obsedenec!« je vzkliknila Francesca, se obrnila in mu urno pritisnila poljub na gladko obrito brado. »Pravkar sem spoznala zelo zabavnega možica. Ga poznaš?« Nicholas je odkimal. »Eden od Mirandinih prijateljev je. Pojdiva v jedilnico, dragica. Rad bi ti pokazal novega de Kooninga.« Francesca si je vestno ogledala sliko, nato pa pokram­ ljala z nekaterimi Nickyjevimi prijatelji. Pozabila je že na Lloyda Byrona, dokler ji ni Miranda Gwynwyck zastavila poti, ko sta se z Nicholasom ravno pripravljala, da odideta. »Čestitam, Francesca,« je rekla Miranda. »Slišala sem čudovito novico. Očitno znaš vedno pristati na svojih nogah. Kot mačka ...« Francesca ni Nicholasove sestre niti najmanj marala.

Zdela se ji je pusta in krhka kot suha vejica, ki ji je bila v resnici podobna, pa tudi nezaslišano zaščitniška do brata, ki je bil dovolj star, da je znal poskrbeti sam zase. Obe sta se že davno nehali truditi za kaj več kot le navidezno vljudnost. »Ko sva že pri mačkah,« je zadovoljno odvrnila, »čudovita si, Miranda. Duhovita kombinacija črt in škotskega kara. O kateri čudoviti novici pa govoriš?« »O Lloydovem filmu, seveda. Preden je odšel, mi je povedal, da ti je zaupal pomembno vlogo. Vsi so zeleni od zavisti.« »In ti si mu verjela?« Francesca je usločila obrv.

P 104

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 104

5/12/11 9:02 AM

»Mu ne bi smela?« »Kje pa! Ne gre mi tako slabo, da bi morala nastopati v četrtorazrednih filmih.« Nicholasova sestra je zamahnila z glavo vznak in se zasmejala. Oči so se ji nenavadno svetile. »Uboga Francesca. Četrtorazredni, pa ja. Mislila sem, da vse poznaš.

Očitno nisi tako au courant, kot se skušaš pokazati pred drugimi.« Francesca, ki je zase menila, da je najbolj au courant na vsem širnem svetu, je le s težavo prikrila slabo voljo. »Kaj hočeš reči s tem?« »Oprosti, ljuba moja, nisem te hotela užaliti. Presenečena sem, da še nisi slišala za Lloyda. Pred štirimi leti je v Cannesu dobil zlato palmo. Se ne spomniš? Kritiki so nori nanj. Vsi njegovi filmi so fantastične alegorije in vsi verjamejo, da bo njegova nova produkcija požela ogromen uspeh. Dela samo z najboljšimi ljudmi.« Francesca je začutila droben val razburjenja, ko je Miranda naštevala slavne igralce, s katerimi je že delal Byron. Kljub svojim političnim nazorom je bila Miranda Gwynwyck neznanska snobinja. Če ona meni, da je Lloyd Byron spodoben režiser, je pomislila Francesca, bi bilo pametno nekoliko bolje premisliti o njegovi ponudbi.

Na žalost jo je Nicky, takoj ko sta zapustila hišo njegove sestre, odpeljal v zasebni klub, ki se je nedavno odprl v Chelseaju. Tam sta ostala skoraj do enih zjutraj.

Spet jo je zasnubil in spet sta se strahotno sprla. Tokrat zadnjič, je sklenila sama pri sebi. Zaradi vsega cirkusa je

P 105

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 105

5/12/11 9:02 AM

šla spat zelo pozno. Tako je naneslo, da je bil poldan že zdavnaj mimo, ko se je naslednjega dne zbudila, in še takrat se je samo zato, ker jo je Miranda klicala, da bi jo vprašala nekaj trapastega o neki šivilji.

Skočila je iz postelje in preklinjala Cissyjino strežnico, ker je ni zbudila prej. Stekla je po tapeciranih tleh sobe za goste in si medtem razvezovala pas Natorijeve jutranje halje barve lososa. Na hitro se je okopala, nato pa oblekla črne volnene hlače in škrlatnorumen pulover Sonie Rykiel. Na obraz je nanesla ščepec rdečila za lica, senčila za veke in sijaja za ustnice, obula škornje na zadrgo, ki so ji segali do kolen, in odhitela v Byronov hotel, kjer ji je receptor povedal, da je režiser že odšel. »Je pustil kakšno sporočilo?« je vprašala in nestrpno trkala s prsti po pultu. »Pogledal bom.« Trenutek pozneje se je vrnil z ovojnico. Francesca jo je odprla in hitro preletela sporočilo.

Hozana, Francesca, dragica! Če prebiraš te vrstice, te je srečala pamet, čeprav je bilo skrajno nečloveško, da se nisi oglasila, preden sem odšel. Najpozneje v petek moraš biti v Louisiani. Odleti v Gulfport v Misisipiju in najemi voznika, da te po priloženih navodilih odpelje na Wentworthovo plantažo.

Moj asistent bo po tvojem prihodu poskrbel za delovno dovoljenje, pogodbo in vse ostalo ter ti povrnil potne stroške. Takoj potrdi svoje sodelovanje z brzojavko na naslov plantaže, da bom lahko spet laže zadihal.

Ciao, moja lepa nova zvezda!

P 106

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 106

5/12/11 9:02 AM

Francesca je navodila in Byronovo sporočilo spravila v torbico. Spomnila se je, kako imenitna je bila Marisa Berenson v Kabaretu in Barryju Lyndonu in kako jo je grizlo ljubosumje, ko je videla oba filma. Kako čudovit način za služenje denarja.

Namrščila se je, ko se je spomnila Byronove pripombe o vračilu potnih stroškov. Ko bi le prej uspela govoriti z njim, da bi ji priskrbel letalsko vozovnico. Tako pa jo bo morala plačati sama. Bila je skoraj povsem prepričana, da nima dovolj denarja na računu, da bi poravnala stroške letalskega prevoza. Trapasti zapleti s kreditnimi karticami so ji začasno odvzeli to možnost, zaradi prepira večer poprej pa ni hotela govoriti z Nickyjem.

Kje naj dobi denar za letalo? Ošinila je uro za mizo in videla, da zamuja k frizerju. Z vzdihom si je vtaknila torbico pod pazduho. Nečesa se bo morala domisliti. »Oprostite, gospod Beaudine.« Bujna stevardesa leta Deltinega leta je obstala pri Dalliejevem sedežu. »Bi se podpisali za mojega nečaka? Igra v ekipi golfistov sred­nje šole. Ime mu je Matthew in je vaš velik oboževalec.« Dallie je z zadovoljnim nasmehom pobožal njene prsi, nato pa dvignil pogled na njen obraz, ki ni bil tako lep kot njeno telo, vendar še vseeno čeden. »Z veseljem,« je odvrnil ter vzel v roke blok in pero, ki mu ju je pomolila. »Upam, da igra bolje, kot zadnje čase jaz.« »Kopilot mi je povedal, da ste imeli pred nekaj tedni smolo v Firestonu.«

P 107

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 107

5/12/11 9:02 AM

»Ljubica, težave v Firestonu so moj izum.« Hvaležno se je zasmejala, nato pa stišala glas, da jo je lahko slišal le on. »Stavim, da ste izumili težave še kje drugje, ne samo na golfiščih.« »Trudim se.« Počasi se je zarežal. »Poiščite me, ko boste naslednjič v L. A.-ju. Velja?« Nekaj je načečkala na blok, odtrgala listek in mu ga z nasmehom potisnila v roke.

Ko je odhajala, je listek stlačil v žep svojih kavbojk, kjer je zašelestel skupaj s tistim, ki mu ga je dalo dekle za Avisovim pultom, ko je odhajal iz Los Angelesa.

Grinta, ki je sedel ob oknu, je zagodrnjal: »Stavim, da sploh nima nečaka. Če ga pa že ima, še nikoli ni slišal zate.« Dallie je odprl mehko vezan izvod Vonnegutovega Zajtrka prvakov in začel brati. Pogovori z Grinto na letalu so mu šli neznansko na živce. Le-ta ni maral potovati drugače kot na štirih Goodyearovih gumah po meddržavni avtocesti. Ob redkih priložnostih, ko sta se morala odpovedati Dalliejevi novi rivieri in odleteti na turnir, kot tokrat iz Atlante v Los Angeles in nazaj, je Grinta, ki je sicer znal zbadati, postal kisel kot kumara.

V tistem trenutku je mrko buljil v Dallieja. »Kdaj pristanemo v Mobilu? Sovražim ta preklemanska letala. Nikar spet ne začenjaj nakladati o zakonih fizike. Oba veva, da je med nami in tlemi samo zrak, ta pa ne more držati nečesa tako velikega.« Dallie je zaprl oči in blago rekel: »Utihni, Grinta.« »Nikar mi ne zaspi. Prekleto, Dallie, resno mislim!

P 108

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 108

5/12/11 9:02 AM

Dobro veš, da sovražim letenje. Najmanj, kar lahko narediš, je, da ostaneš buden in mi delaš družbo.« »Utrujen sem. Sinoči se nisem naspal.« »Nič čudnega. Do dveh ponoči si popival, potem pa privlekel s sabo še garjavo ščene.« Dallie je odprl oči in ga pogledal postrani. »Ne verjamem, da bi bila Astrid vesela naziva garjavo ščene.« »Ne mislim nje! Psa, ti tepec! Prekleto, Dallie. Cucek je tako zavijal, da ga je bilo slišati skozi steno motela.« »Kaj sem pa mogel?« je skomignil Dallie, se obrnil in ujel Grintov divji pogled. »Naj bi ga pustil stradati ob cesti?« »Koliko si jim dal v recepciji motela, preden sva zjutraj odšla?« Dallie je nekaj zamomljal, toda Grinta ga ni slišal. »Koliko?« je bojevito ponovil Grinta. »Sto, sem rekel! Sto zdaj in sto naslednje leto, če bo pes živ in zdrav, ko se vrnem.« »Prekleti bedak,« je zamomljal Grinta. »Ti in tvoje psovje. V tridesetih zveznih državah imaš po motelih nastanjene garjave cucke. Niti sanja se mi ne, kako veš za vse. Psi. Otroci, ki so zbežali ...« »Otrok. Samo en je bil in še isti dan sem ga posadil na avtobus.« »Ti in tvoje prekleto psovje.« Dallie je počasi premeril Grinto od glave do peta. »Ja,« je rekel. »Jaz in moje prekleto psovje.« To je za nekaj časa Grinti zaprlo kljun in natanko to si je želel Dallie. Še drugič je odprl knjigo. V naročje so

P 109

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 109

5/12/11 9:02 AM

mu padli trije listi preganjenega modrega papirja. Zravnal jih je in si ogledal vrsto razposajenih Snoopyjev na vrhu in vrsto iksov na dnu, nato pa začel brati.

Dragi Dallie, ležim ob bazenu Rockyja Halleyja. Od nezaslišane razvpitosti me loči le nekaj centimetrov vijoličnih bikink. Se spomniš Sue Louise Jefferson, deklice, ki je delala v Dairy Queenu in nasankala starše tako, da je šla v Purdue namesto na univerzo East Texas Baptist, ker je hotela igrati nogomet za ekipo Bilermakers, namesto tega pa jo je po tekmi napumpal branilec Buckeyev? (Purdue je izgubil z 21 : 13.)

Kakor koli že, razmišljala sem o dnevu pred nekaj leti, ko je bila Sue Louise še vedno v Wynettu. Njen fant ji je bil vse bolj v breme. Pogledala me je ( jaz sem naročila vaniljev in čokoladni sladoled s sladkornimi drobtinicami) in rekla: »Življenje je kot sladoled, Holly Grace. Ali je tako dobro, da ti gredo kar mravljinci po hrbtu, ali pa se ti topi v rokah.« Življenje se topi, Dallie.

Ko sem za več kot petdeset odstotkov presegla normo, ki so jo določili tisti krvosesi v podjetju Sports Equipment International, me je prejšnji teden poklical novi podpredsednik podjetja in mi povedal, da bo namesto mene v vodjo prodaje za jugozahodno regijo napredoval nekdo drug. Ker je ta nekdo drug moški in je lani komaj dosegel normo, se mi je strgalo in podpredsedniku sem rekla, da se mu obeta tožba zaradi spolne diskriminacije. Rekel je: »No, no, ljubica, ženske ste preobčutljive za take reči. Verjemi mi.« Zabrusila sem mu, da mu ne bi verjela niti, če bi rekel, da mu v domu za ostarele dame nikoli ne vstane. Sledilo je še nekaj besnih besed, zato zdaj ležim ob bazenu starega Številke 22, namesto da bi živela na letališčih.

P 110

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 110

5/12/11 9:02 AM

Še prijetnejša novica – lase sem si uredila kot Farrah Fawcett in so sijajni, firebird pa dela kot namazan. (Kriv je bil uplinjač, kot si rekel.)

Ne počni oslarij, Dallie, in zaključuj turnirje pod parom.

Poljubček, Holly Grace P. S.: Nekaj reči o Sue Louise Jefferson sem si izmislila. Če naletiš nanjo, ko boš naslednjič v Wynettu, ji nikar ne omenjaj branilca Buckeyev.

Dallie se je nasmehnil sam pri sebi, dvakrat preganil pismo in ga spravil v žep na srajci, ki je bil najbliže njegovemu srcu.

P 111

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 111

5/12/11 9:02 AM

6. poglavje

P

Limuzina je bila chevrolet letnik 1971 brez klimatske naprave. Francesci je šlo precej na živce, saj se ji je zdelo, da jo je težka vročina ovila kot odeja. Čeprav so bila njena potovanja v Združene države doslej omejena na Manhattan in Hamptons, je bila preveč zatopljena v svoje predsodke, da bi pokazala zanimanje za neznano pokrajino, mimo katere se je vozila, odkar je uro poprej zapustila Gulfport. Kako je mogla pri izbiri obleke tako močno brcniti v meglo? Z odporom je pogledala svoje bele volnene hlače in zelen pulover iz kašmirja z dolgimi rokavi, ki se ji je zoprno lepil na kožo. Saj je prvi dan oktobra! Kdo bi si lahko mislil, da bo tako vroče?

Po skoraj dvajseturnem potovanju so njene veke postajale težke od utrujenosti, na telo pa se ji je začela prijemati umazanija. Z Gatwicka je z letalom pripotovala na JFK, od tam v Atlanto in nato v Gulfport, kjer je bilo triintrideset stopinj v senci, edini voznik, ki ji ga je uspelo najeti, pa je imel avto brez klimatske naprave. Razmiš­

P 112

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 112

5/12/11 9:02 AM

ljala je samo o tem, kako bo prišla v hotel, naročila gin s tonikom, si privoščila dolgo, hladno prho in prespala naslednjih štiriindvajset ur. Takoj ko se bo oglasila filmski družbi in izvedela, kje je nastanjena, bo naredila natanko to.

Pulover je povlekla od vlažnih prsi in se skušala domisliti nečesa, kar bi jo spravilo v dobro voljo, dokler ne pride v hotel. To bo fantastična pustolovščina, si je dopovedovala. Čeprav ni imela nobenih igralskih izkušenj, je imela od nekdaj čudovito mimiko. Na snemanju se bo zelo potrudila, da bo očarala kritike in se bodo vsi veliki režiserji tepli zanjo. Hodila bo na čudovite zabave, ustvarila sijajno kariero in zaslužila gore denarja. To ji je manjkalo v življenju, tisti izmuzljivi »nekaj«, ki ga nikoli ni znala natanko opisati. Zakaj se tega ni spomnila prej?

S konicami prstov si je odmaknila lase s senc in si čestitala, da je tako lepo preskočila oviro pri iskanju denarja za letalsko vozovnico. Ko je premagala zgroženost, ki jo je prevzela, in ko se ji je utrnila zamisel za rešitev, je bilo vse skupaj pravzaprav otročje lahko. Marsikatera članica visoke družbe je pošiljala obleke v trgovine, ki so odkupovale oblačila znanih modnih oblikovalcev za ponovno prodajo. Le zakaj ni tega storila že nekaj mesecev prej? Z denarjem od prodaje je poravnala letalsko vozovnico v prvem razredu in najnujnejše račune. Ljudje se po nepotrebnem zapletajo, ko gre za denar, je pomislila. Treba je le prevzeti malce pobude.

Tako in tako je prezirala misel, da bi nosila oblačila pretekle sezone. Ko ji bo filmska družba povrnila stroške

P 113

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 113

5/12/11 9:02 AM

letalskega prevoza, bo lahko takoj začela nakupovati novo garderobo.

Avto je zavil na dolg dovoz, obdan z bujnimi hrasti.

Ko je zapeljal skozi ovinek, je stegnila vrat in zagledala obnovljeno plantažno hišo, trinadstropno opečnato in leseno zgradbo s šestimi okroglimi stebri, ki so elegant­ no podpirali streho verande. Ko sta se pripeljala bliže, je opazila vrsto vozil družbe 20th Century, parkiranih pred hišo iz predvojnega obdobja. Ne vozila ne člani ekipe, ki so se potikali naokrog v kratkih hlačah in majicah s kratkimi rokavi ali golih prsi, niso sodili v tisto okolje.

Voznik je ustavil in se obrnil k njej. Na ovratniku službene srajce je imel veliko okroglo priponko. Na vrhu je pisalo »1776–1976«, na sredini »AMERIKA«, spodaj pa »DEŽELA PRILOŽNOSTI«. Odkar je Francesca prispela na letališče JFK, je povsod videla napise v čast ameriške neodvisnosti. Stojnice s spominki so se šibile pod težo priponk in cenenih plastičnih figuric Kipa svobode. Ko sta se vozila skozi Gulfport, je videla celo požarne hidrante, ki so bili pobarvani kot domobranci iz časa revolucije. Nekomu, ki prihaja iz dežele s tako dolgo tradicijo, kot jo ima Anglija, se je takšno praznovanje komaj dvestoletnega obstoja zdelo skrajno pretirano. »Oseminštirideset dolarjev,« je rekel taksist s tako močnim naglasom, da ga je komaj razumela.

Pobrskala je po ameriških bankovcih, ki jih je kupila z angleškimi funti, ko je pristala na JFK, in mu izro-

P 114

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 114

5/12/11 9:02 AM

Še nekaj naslovov izpod peresa Susan Elizabeth Phillips

LOV NA NEVESTO Annabelle Granger je očarljiva rdečelaska, ki prihaja iz zelo uspešne družine, nje pa se kar naprej drži smola.

Ko od babice podeduje ženitno posredovalnico, je odločena, da bo priložnost izkoristila za poslovni uspeh.

Za to pa najprej potrebuje znano in ugledno stranko, in v glavo si zapiči Heatha Championa - Pitona, uspešnega, bogatega, samskega in nevarno čednega športnega agenta. Ker pa Heathu išče ženo že konkurenčna ženit­ na posredovalnica, ki jo vodi brezobzirna Portia Powers, mora dati Annabelle vse od sebe. A med divjim lovom na nevesto Heath spozna, da ima žensko svojega življenja pravzaprav pred nosom.

P 639

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 639

5/12/11 9:03 AM

ZAKAJ PRAV TI Zakaj prav ti je očarljiva zgodba o dveh trmastih ljudeh, ki se rada igrata z ognjem.

Priljubljena Phoebe Somerville podeduje ekipo ameriškega nogometa Chicago Stars. Toda nič je ne pripravi na sodelovanje z Danom Celebowom, seksističnim in zahtevnim trenerjem ekipe. Dan je vse tisto, kar Phoebe sovraži. In seksi nova šefinja Phoebe pooseblja vse tisto, kar Dan prezira: češpljo, ki se vmešava v vse, pri tem pa sploh ne ve, kaj je to nogometna žoga ... Zakaj torej nova šefinja privlači Dana kot magnet? In zakaj se Phoebe v njegovi bližini tresejo noge?

P 640

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 640

5/12/11 9:03 AM

R ECI DA Daisy Devreaux je v hudih težavah. Žaluje za umrlo materjo, brezglavo zapravlja denar, in ko ji že skoraj grozi zapor, prosi za pomoč očeta. Ta ji je pripravljen pomagati, vendar pod enim pogojem: Daisy se mora poročiti z moškim, ki ji ga bo izbral on.

Alex Markov ne misli igrati ljubečega ženina razvajeni očkovi hčerkici. Daisy zvleče iz bogataškega okolja v potujoči cirkus, kjer jo namerava ukrotiti po svoje.

Toda ta hladni mož je naletel na žensko, ki ima ogrom­ no srce in ki mu je končno kos. Še preden se dobro ­zavesta, ju strast ponese do neba – brez varnostne mreže,­ v katero bi se lahko ujela …

P 641

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 641

5/12/11 9:03 AM

OČAR LJIVEC Športni zvezdnik Dean Robillard na ­odmaknjenem delu ceste naleti na dekle in ji ponudi prevoz. Blue je slikarka portretov in ne zdrži dolgo na istem kraju.­A čeprav ima najslavnejši ameriški nogometaš zavidanja vreden avtomobil, ni puhloglavi športnik, kot si je predstavljala Blue, ona pa je bolj žilava,­kot daje vtis. Odpravita se v njegov poletni dom, kjer se njuno življenje še dodatno razburka. V zgodbo se namreč vpletejo še drugi zanimivi liki: očarljiva rokovska lahkoživka, ki se skuša spraviti s svojo burno preteklostjo, enajstletnica, ki si želi družine, in zagrenjena starka, ki vse sovraži.

P 642

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 642

5/12/11 9:03 AM

SAMO ZAME Doktorica fizike Jane Darlington si obupno želi otroka.

A primernega kandidata za očeta ne bo lahko najti. Jane so v otroštvu ­vrstniki izobčili, ker je bila tako pametna, in svojemu otroku želi to izkušnjo prihraniti. Najti mora torej moškega, ki bo prav poseben. ­­Ki bo ... no, malo neumen.

Cal Bonner, sloviti podajalec nogometnega kluba Chicago Stars, se zdi na prvi pogled kakor nalašč. Toda njegov čedni obraz in sproščena brezbrižnost sta varljiva. Jane vse prepozno spozna, da je na videz preprosti dečko veliko bistrejši, kot je mislila. In da ­nikakor ne bo dovolil, da bi ga prebrisana lisička, ki si noro želi otroka, kar tako izkoristila.

Lahko usodna privlačnost pripelje ta trmasta, a občutljiva človeka­do nepričakovane ljubezni?

P 643

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 643

5/12/11 9:03 AM

Zbirka Oddih Susan Elizabeth Phillips RAZVAJENKA Prva izdaja Prevedla Jolanda Blokar Uredila Tatjana Cestnik Logotip zbirke oblikovala Danijela Grgič Opremila in tehnično uredila Nina Berčič Demšar Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2011 Predsednik uprave Peter Tomšič Glavni urednik Miha Kovač Natisnila tiskarna Grafika Soča, d. o. o.

Naklada 2.300 izvodov

03_RAZVAJENKA-prelom.indd 644

5/12/11 9:03 AM

Susan Elizabeth Phillips je večkrat nagrajena in

34,96 €

S. E. Phillips

Francesca Day Serritella je mlada lepotica brez primere, ki se je rodila s srebrno žlico v ustih. Mama Chloe, pripadnica evropske družabne smetane, jo je od rojstva zavijala v vato in Francescine želje so bile za svet okrog nje ukaz. Ko Chloe nenadoma umre, se Francescin svet poruši. Kaj kmalu ugotovi, da ji je mati zapustila le kup dolgov, za nameček pa se izkaže, da med prijatelji ni tako priljubljena, kot si je domišljala. Splet okoliščin jo popelje iz rodne Anglije v Ameriko, kjer pa razvajeni lepotici ni z rožicami postlano, temveč mora po trnovi poti spoznati, kakšno je resnično življenje.

Razva�en�a

prodajno nadvse uspešna ameriška pisateljica.

Njeni ljubezenski romani, polni nepričakovanih zapletov, že leta navdušujejo milijone bralk po vsem svetu. Njen zaščitni znak so zabavne pripovedi z duhovitimi dialogi, in junaki, ki se usedejo bralcu naravnost v srce. Ime Susan Elisabeth Phillips na platnicah jamči, da se v notranjosti skriva čudovita ljubezenska zgodba.

Susan Elizabeth Phillips Razva�en�a

Ljubezen, humor in strast v očarljivem prepletu usod.