Reci da by Mozaik knjiga

Prevedla Lana Gaber

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: www. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.111(73)-311.2 PHILLIPS, Susan Elizabeth Reci da / Susan Elizabeth Phillips ; [prevedla Lana Gaber]. - 1. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2010. (#Zbirka #Oddih) Prevod dela: Kiss an angel ISBN 978-961-01-1135-1 249368064 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

Susan Elizabeth Phillips

Reci

PRVO POGLAVJE

Daisy Devreaux je pozabila ime svojega ženina. »Jaz, Theodosia, sprejmem tebe ...« Ugriznila se je v spodnjo ustnico. Njen oče ju je predstavil pred nekaj dnevi, tistega strašnega jutra, ko so vsi trije skupaj odšli po dovoljenje za poroko, in takrat je izvedela njegovo ime. Takoj zatem je možakar izginil in znova ga je srečala šele pred nekaj minutami, ko se je po stopnišču v očetovem dupleksu na zahodni strani Centralnega parka spustila v dnevno sobo, kjer se je odvijal ta improvizirani dopoldanski poročni obred. Oče je stal za njo in Daisy je skoraj čutila, kako izžareva neodobravanje, vendar to zanjo ni bilo nič novega. Razočarala ga je, še preden se je rodila, in najsi se je še tako trudila, ga ni mogla nikoli pripraviti do tega, da bi spremenil mnenje o njej. Tvegala je in od strani kradoma pogledala ženina, ki ji ga je kupil očetov denar. Lepotca. Lepotca, ki se ga je bilo treba zaradi njegove izjemne višine, vitke in žilave

P 5

postave ter nenavadnih jantarnih oči kar ustrašiti. Njena mati bi bila očarana. Ko je Lani Devreaux prejšnje leto umrla v požaru na jahti, je bila v objemu štiriindvajsetletnega rokovskega zvezdnika. Daisy je končno prišla tako daleč, da je na mater lahko pomislila brez bolečine, in sama pri sebi se je nasmehnila, ko jo je obšla misel, da bi bil moški ob njej za njeno mater prestar. Bil je sredi tridesetih let, za Lani pa so običajno prišli v poštev največ devetindvajsetletniki. Njegovi lasje so bili skoraj črni, izklesane poteze pa bi njegov obraz naredile preveč lep, če ga pred tem ne bi reševala močna čeljust in seveda strah vzbujajoče mrščenje. Lani so moški s takšno brutalno vrsto privlačnosti ugajali, toda Daisy je bila bolj pogodu starejša in konservativnejša vrsta moškega. Kdove kolikič od začetka obreda si je zaželela, da bi oče zanjo izbral koga, ki bi bil manj zastrašujoč. Živce si je skušala pomiriti tako, da se je opomnila, da ji v družbi njenega novopečenega moža ne bo treba prebiti več kot nekaj ur. Morala je le dobiti priložnost in mu povedati svoj načrt, da bi bilo vsega skupaj konec. Žal je njen načrt pomenil tudi, da bo morala prelomiti sveto poročno zaobljubo – h kateri se je pravkar priprav ljala – ker pa ni bila človek, ki bi zaobljube jemal zlahka – zlasti ne poročne – je sumila, da je njena spominska blokada izvirala iz slabe vesti. Začela je znova, v upanju, da se ji bo njegovo ime prebilo skozi pregrado v spominu. »Jaz, Theodosia, sprejmem tebe ...« Njen glas je spet zamrl.

P 6

Ženin je ni niti ošinil s pogledom, kaj šele, da bi ji priskočil na pomoč. Strmel je naravnost predse in ob nepopustljivi črti njegovega trdega profila so ji po koži zagomazeli mravljinci. Pravkar je izrekel svoj del poročne zaobljube, torej je moral omeniti svoje ime, ampak brezizraznost njegovega glasu je še povečala njeno naraščajočo čustveno razrvanost, zato ji besede niso prišle do zavesti. »Alexandra,« je izza nje siknil oče in Daisy je po zvenu njegovega glasu vedela, da znova stiska zobe. Za človeka, ki je bil med najbolj znanimi diplomati Združenih držav Amerike, z njo vsekakor ni imel veliko potrpljenja. Nohte si je zarinila v dlani in si dejala, da nima izbire. »Jaz, Theodosia ...« Hlastnila je po zraku. »... sprejmem tebe, Alexandra ...« Znova je hlastnila. »... za svojega mroža ...« Šele ko je zaslišala, kako je njena mačeha Amelia globoko zajela sapo, se je zavedela, kaj je izrekla. Lepotec je obrnil glavo in pogledal navzdol vanjo. Rahlo vprašujoče je privzdignil eno od temnih obrvi, kot da ni prepričan, ali jo je dobro slišal. Za svojega mroža. Zdramil se je njen smisel za humor in začutila je, da sta ji kotička ustnic zadrhtela. Njegove obrvi so se stisnile in globoko vsajene oči so jo opazovale brez sledu hudomušnosti. Očitno lepotec z njo ni delil nagnjenja k neresnosti v neprimernih trenutkih. Zadušila je histerijo, ki je začela vreti v njej, in nadaljevala, ne da bi se popravila. Tako bo vsaj ta del njene

P 7

zaobljube resničen, saj je bil zanjo primeren prav toliko kot mrož. V tistem trenutku se je pregrada v njenem spominu končno razblinila in v glavo ji je šinilo njegovo ime. Markov. Alexander Markov. Še eden izmed očetovih Rusov. Kot nekdanji veleposlanik v Sovjetski zvezi je njen oče, Max Petroff, gojil tesne vezi z rusko skupnostjo tako v Ameriki kot v tujini. Njegova strast do domovine svojih prednikov se je odražala celo v ureditvi prostora, v katerem je potekal poročni obred: v drzno modrih zidovih, tako pogostih v stanovanjski arhitekturi te dežele, v peči, obloženi z rumenimi ploščicami, in v pisanem čilimu. Na njeni levi so v vitrini iz orehovine stale vaze iz ruskega kobalta ter kristal in porcelan iz carske manufakture v Sankt Peterburgu. Pohištvo je bilo mešanica art decoja in sloga osemnajstega stoletja, ki sta se za čuda skladala. Ženinova velika roka je dvignila njeno precej manjšo, in ko ji je na prst potisnil preprost zlat obroček, je začutila njegovo moč. »S tem prstanom te sprejmem za ženo,« je izrekel s strogim, odločnim glasom. Za trenutek zbegana se je zastrmela v preprosti obroček. Tako daleč nazaj, do koder ji je segal spomin, si je privoščila tisto, kar je njena mati imenovala »buržoazne sanjarije o ljubezni in zakonu«, česa takšnega pa si ni predstavljala nikoli. »... s pooblastili, ki mi jih daje država New York, vaju razglašam za moža in ženo.«

P 8

Otrpnila je v pričakovanju, da bo sodnik Rhinsetler ženinu naročil poljubiti nevesto. Ko tega ni storil, je vedela, da ga je za to prosil oče in ji prihranil zadrego, ko bi morala poljubiti te trde resnobne ustnice. Bilo mu je povsem podobno, da se je spomnil podrobnosti, na katero ni nihče drug niti pomislil. Čeprav tega ne bi priznala za nič na svetu, si je želela, da bi mu bila bolj podobna, vendar ni mogla obvladovati niti bistvenih dogodkov v življenju, kaj šele podrobnosti. Ni ji bilo v navadi, da bi se utapljala v samopomilovanju, zato se ga je otresla, brž ko je oče stopil k njej, da bi s hladnim licem ceremonialno oplazil njeno. Zalotila se je, kako upa na ljubečo besedo, vendar je ni presenetilo, da ta ni prišla. Ko je stopil proč, se ji je celo posrečilo dajati vtis neprizadetosti. Njenega skrivnostnega ženina je potegnil proti oknom z razgledom na Centralni park, kjer se jima je pridružil sodnik Rhinsetler. Pri obredu sta bila navzoča še šofer, ki je taktno izginil po službenih opravkih, in očetova žena Amelia, ženska s svetlimi prameni v laseh in zateglo izgovarjavo skozi stisnjeno čeljust. »Čestitam, draga moja. Z Alexandrom sta lep par. Ali ju ni lepo videti skupaj, Max?« Ne da bi počakala na odgovor, si je Amelia potegnila Daisy v objem in obe ovila v oblak mošusovega parfuma. Amelia se je vedla, kot da bi ji bila moževa nezakonska hči res pri srcu, in čeprav se je Daisy zavedala njenih resničnih čustev, je znala ceniti trud. Gotovo se ni bilo lahko soočiti z živim dokazom o edinem neodgo-

P 9

vornem dejanju, ki ga je kdaj zagrešil njen mož, pa čeprav se je to zgodilo pred kakšnimi šestindvajsetimi leti. »Ne vem, zakaj si vztrajala pri tej obleki, draga moja. Morda je primerna za pohajanje po nočnih klubih, za poroko pa komajda.« Amelijin kritični pogled je strogo ocenil Daisyjino drago obleko iz kovinske čipke z naramnicami, ki se je končala z volančkom dobrih dvajset centimetrov nad kolenom. »Skoraj bela je.« »Zlata barva ni bela, draga moja. In veliko prekratka je.« »Jopič je klasičen,« je poudarila Daisy in z rokami pogladila strani široko rezanega jopiča iz zlatega satena, ki ji je padal do vrha stegen. »Zaradi tega ni vse preostalo nič boljše. Zakaj se nisi mogla držati tradicije in se obleči v belo? Ali pa vsaj izbrati kaj bolj umirjenega?« Ker to ne bo pravi zakon, je pomislila Daisy, in čim bolj bi se uklanjala tradiciji, tem bolj bi se spominjala, da onečašča nekaj, kar bi moralo biti sveto. Odstranila je celo gardenijo, ki ji jo je Amelia pritrdila v lase, vendar jo je mačeha tik pred obredom znova potisnila nazaj. Vedela je, da Amelii prav tako niso pogodu zlati čevlji, ki so bili videti kot sandale rimskega gladiatorja z desetcentimetrsko peto. Bili so strašno neudobni, vendar jih vsaj ni bilo mogoče zamenjati za tradicionalne bele satenaste salonarje.

P 10

»Tvoj ženin ni videti zadovoljen,« je zašepetala Amelia. »Čeprav me to ne preseneča. Potrudi se, da mu ne boš že prvo uro rekla kakšne neumnosti, prav? Res se moraš znebiti te zoprne navade, da zineš, preden premisliš.« Daisy je s težavo zadušila vzdih. Amelia ni nikoli povedala tega, kar je mislila v resnici, Daisy pa je to storila skoraj vedno in njena odkritost je mačeho neskončno jezila. Vendar se Daisy ni znala dobro pretvarjati. Mogoče zato, ker je bila tolikšnemu pretvarjanju priča pri obeh starših. Skrivoma je s pogledom ošinila svojega novopečenega moža in se vprašala, koliko mu je oče plačal za poroko z njo. Nespoštljivi del nje se je spraševal, kako je kupčija dejansko potekala. Z gotovino? S čekom? Oprostite, Alexander Markov, ali vam lahko plačam s kartico American Express? Medtem ko je opazovala, kako njen ženin zavrača koktajl s pladnja, ki ga je ponujala Min Soon, si je skušala predstavljati njegove misli. Koliko časa še, preden bo razvajeno smrkljico lahko odvlekel od tod? Alex Markov je s pogledom ošinil uro. Še pet minut, potem pa bo dovolj, se je odločil. Opazoval je, kako se je ob njej ustavila služkinja s pladnjem s pijačo in se ji prilizovala. Uživaj, damica. Tega zlepa ne boš več doživela. Medtem ko je Max sodniku razkazoval starinski samovar, je Alex strmel v noge svoje novopečene žene, ki so se iz tiste trapaste parodije na poročno obleko kazale celemu svetu. Bile so vitke in lepo oblikovane in

P 11

vprašal se je, ali je enako mamljiv tudi preostanek njenega telesa, ki ga je deloma zakrival jopič. Toda celo telo sirene ga ni moglo odškodovati za to, da je bil prisiljen v poroko. Spomnil se je svojega zadnjega zasebnega pogovora z Daisyjinim očetom. »Slabo je izobražena, lahkomiselna in neodgovorna,« je oznanil Max Petroff. »Njena mati je zelo slabo vplivala nanjo. Ne verjamem, da zna Daisy kaj koristnega. Res pa je, da to ni povsem njena krivda. Lani je ni nikoli nehala ujčkati, pri sebi jo je obdržala vse do smrti. Pravi čudež je, da Daisy ni bilo na krovu tiste noči, ko je nastal požar. Moja hčerka potrebuje trdo roko, Alex, sicer te bo spravila ob pamet.« Alexov dosedanji vtis o Daisy Devreaux v njem ni vzbujal nikakršnega dvoma o Maxovih besedah. Njena mati je bila Lani Devreaux, britanska manekenka, ki je bila pred tridesetimi leti zelo slavna. Pri njenem ljubezenskem razmerju z Maxom Petroffom, ki si je takrat šele začel ustvarjati sloves vodilnega strokovnjaka za zunanjo politiko, je očitno šlo za nasprotja, ki se privlačijo, posledica pa je bila Daisy. Max je Alexu na svoj zapeti način jasno povedal, da je Lani ponudil zakon, ko je nepričakovano zanosila, vendar se ni hotela ustaliti. Trdil je, da je vedno izpolnjeval svojo očetovsko dolžnost, čeprav je bil hčerkin nezakonski status zanj neprijeten. Ampak vsi dokazi so kazali ravno nasprotno. Ko je Lanijina kariera začela ugašati, se je prelevila v poklicno obiskovalko zabav in hišno gostjo. In Daisy je šla, ka-

P 12

mor je šla Lani. Mati je imela za sabo vsaj kariero, je pomislil Alex, za Daisy pa se je zdelo, da nikoli v življenju ni počela nič koristnega. Ko je Alex pobližje pogledal svojo nevesto, je na njej opazil nekaj podobnosti z materjo. Imeli sta enake vranje črne lase in bledo kožo, kakršno imajo lahko samo ženske, ki večino časa preživijo v zaprtih prostorih. Njene temne, nenavadno modre oči so spominjale na barvo vijolic. Toda bila je veliko manjša od matere – za njegov okus prekrhkega videza – njene poteze pa še zdaleč niso bile tako izrazite kot materine. Kolikor se je spominjal starih fotografij, je bil Lanijin profil skorajda moški, na Daisyjinem pa je bilo nekaj neizrazitega, o čemer so pričali zlasti majčken nos in neumno mehke ustnice. Po Maxovih besedah je bila Lani obdarjena z lepoto, z možgani pa ne, kar je bila menda še ena lastnost, ki jo je podedovala mala praznoglavka na drugi strani sobe. Ni bila ravno avša, za to je bila predobro vzgojena, vendar si jo je brez težave predstavljal kot zelo drago bogataševo spolno igračko. Glede ženske družbe je bil vedno izbirčen in kljub privlačnosti tega drobnega telesa so mu bolj ugajale ženske, ki jih ni odlikoval samo par lepih nog. Pri posteljnih partnericah mu je bila všeč inteligenca, poleg tega pa še ambicioznost, neodvisnost in sposobnost vrniti milo za drago. Lahko je spoštoval žensko, ki ga je nekam poslala, s kujanjem in šobljenjem pa ni imel kaj početi. Ta prismodica mu je že zdaj šla na živce.

P 13

Zbirka Oddih Susan E. Phillips RECI DA Prva izdaja Prevedla Lana Gaber Uredila Mirjam Beranek Logotip zbirke oblikovala Danijela Grgič Tehnično uredila in oblikovala Petra Jerič Fotografija na naslovnici Shutterstock Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2010 Predsednik uprave Peter Tomšič Glavni urednik Miha Kovač Tisk Korotan – Ljubljana, d. o. o. Naklada 2000 izvodov

P 506