Smrt iz crnla

Smrt iz crnila_prelom.indd 1

3/5/10 2:48:59 PM

Naslov izvir­ni­ka:

­TINTENTOD

© Cecilie Dressler Verlag, Hamburg 2007 Vse pra­vi­ce pridržane.

Prevedla Tanja Mlaker

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: www.

CIP – Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.112.2-93-312.9 FUNKE, Cornelia Smrt iz črnila : tretja knjiga v trilogiji Srce iz črnila / Cornelia Funke ; z avtoričinimi ilustracijami ; [prevedla Tanja Mlaker]. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 2010.

– (Zbirka Srednji svet) Prevod dela: Tintentod ISBN 978-961-01-0904-4 250075904 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

Smrt iz crnila_prelom.indd 2

3/5/10 2:49:01 PM

CORNELIA FUNKE

Druga Tretja knjiga vv trilogiji trilogiji Srce Srce iz iz črnila črnila

Z avtoričinimi ilustracijami

Smrt iz crnila_prelom.indd 3

3/5/10 2:49:02 PM

PR E D GOVOR AV TORIC E Smrt v črnilu je nastala v mojem novem domu v Los Angelesu.

Prvič v življenju sem imela dovolj prostora, da sem razobesila vse fotografije in slike, ki me navdihujejo pri pisanju. Na stotine zabeleženih zamisli in zapletov zgodbe je bilo razpostavljenih po knjižnih policah (ja, imela sem tudi dovolj prostora za knjige!) in pred oknom se je igral moj sin.

Ko sem sedla za pisalno mizo, da bi se lotila prvega poglavja, sem se počutila, kot da bi znova srečala dobre stare prijatelje. V zgodbi sta od Prahoprstove smrti minila le dva meseca in tako sem čutila tudi sama. Toda znova sem bila precej presenečena. Mo je postal Šoja v mnogo večji meri, kot sem pričakovala, in Smrt iz črnila je kmalu postala prav taka pisateljska pustolovščina kot Srce iz črnila in Kri iz črnila. Kot avtorica sem prav posebej uživala pri poglavjih, v katerih nastopa Fenoglio (in upam, da bi si bralci želeli še dva dodatna steklenčka, ki bi mu pomagala).

Nekateri izmed vas verjetno vedo, da je moj mož Rolf, s katerim sem bila poročena šestindvajset let, zbolel in umrl, tik preden sem dokončala to knjigo. Morda se sprašujete, ali sem zaradi izgube in žalosti, ki smo jo čutili v družini, napisala zgodbo, v kateri ima smrt tako pomembno vlogo. Vendar to ni res. Zgodba je bila že napisana in morala sem spremeniti samo nekaj vrstic, ker so se mi zdele napačne.

Smrt iz crnila_prelom.indd 4

3/5/10 2:49:03 PM

Morda vse skupaj povezuje samo hrepenenje.

Za Rolfa, za vekomaj – it was the best of things to be married to Dustfinger.

Za Ileen, ki dobro pozna izgube in je bila zmeraj pripravljena razumeti in blažiti bolečino.

Za Andrewa, Angie, Antonio, Cama in Jamesa, Caroline, Felixa, Mikki in last, but for sure not least, Lionela in Oliverja, ki so v mračne dni prinesli toliko luči, topline in prijateljstva.

In za mesto angelov, ki me je hranilo z lepoto in divjino ter z občutkom, da sem našla svoj svet iz črnila.

Smrt iz crnila_prelom.indd 5

3/5/10 2:49:03 PM

Sem pesem, ki poje ptico.

Sem list, ki raste zemljo.

Sem plima, ki dviga luno.

Sem reka, ki ustavi pesek.

Sem oblak, ki žene vihar.

Sem Zemlja, ki žarči Sonce.

Sem ogenj, ki neti kamen.

Sem glina, ki mesi roko.

Sem beseda, ki reče človeka.

Charles Causley: Sem pesem

Smrt iz crnila_prelom.indd 7

3/5/10 2:49:03 PM

1 Samo pes in list papirja Čuj, zamre korak noči v daljavo in tišino, moja lučka pa cvrči kot čriček tiho, fino.

Na polici kot zlato žarijo hrbti knjig; ko grem v sanj širjavo, so trden most in moj vodnik.

Rainer Maria Rilke, Daritve larom/Vigilije III

M

esečina je osvetljevala Elinorino jutranjo haljo, spalno srajco, njene bose noge in psa, ki ji je ležal ob nogah.

Orfejev pes. Kako je strmel vanjo s svojimi večno žalostnimi očmi! Kot da bi se spraševal, zakaj za vse dišave sveta vendar sredi noči poseda v knjižnici, obdana z molčečimi knjigami, in preprosto strmi predse.

11

Smrt iz crnila_prelom.indd 11

3/5/10 2:49:04 PM

KRI IZ ČRNILA »Zakaj neki?« se je vprašala Elinor. »Ker ne morem spati, ti neumna mrcina.« A kljub temu ga je potrepljala po glavi. Elinor, tako globoko si torej padla, je pomislila, medtem ko se je mukoma dvignila iz fotelja. Zdaj preživljaš noči tako, da se pogovarjaš s psom, čeprav psov sploh ne maraš, tega pa še prav posebej ne, ker te z vsakim sopihajočim dihom spomni na svojega strašnega gospodarja!

Ja, psa je obdržala, kljub bolečim spominom, ki jih je vzbujal, kakor tudi fotelj, čeprav je v njem sedela sraka. Mortola … Kadar je vstopila v tiho knjižnico, se ji je mnogokrat zazdelo, da sliši njen glas, mnogokrat je mislila, da vidi Mortimerja in Reso stati med policami ali da vidi Meggie, kako sedi pri oknu, s knjigo v naročju, obraz pa ji zakrivajo gladki svetli lasje … Spomini. To je bilo vse, kar ji je ostalo. Nič bolj otipljivi niso bili kot podobe, ki so jih priklicale knjige. Toda kaj bi ji ostalo, če bi izgubila tudi te spomine?

Potem bi bila dokončno spet sama – s tišino in praznino v svojem srcu. In z odvratnim psom.

Njene noge so bile v bledi mesečini videti tako zelo stare.

Mesečina, je pomislila in pomigala s prsti na nogah. Nešteto zgodb obstaja, v katerih ima mesec čarobno moč. Vse so ena sama laž.

Njeno telo je bilo polno tiskanih laži. Niti meseca ni mogla pogledati, ne da bi ji pogled zameglil pajčolan črk. Ko bi si človek le lahko izbrisal iz možganov in srca vse besede, tako da bi vsaj enkrat pogledal svet samo z lastnimi očmi!

Sveta nebesa, Elinor, saj si že spet krasno razpoložena, je pomislila in odcapljala do vitrine, v kateri je hranila tisto, kar ji je pustil 12

Smrt iz crnila_prelom.indd 12

3/5/10 2:49:04 PM

Samo pes in list papirja Orfej poleg svojega psa. Saj se valjaš v samousmiljenju, kakor to počne ta neumni pes v vsaki luži.

List papirja, ki je bil razgrnjen pod zaščitnim steklom, ni bil videti privlačen; bil je popolnoma običajen list črtastega papirja, na gosto popisan z bledomodrim črnilom. Ni ga bilo mogoče primerjati s čudovitimi iluminiranimi knjigami, ki so počivale v drugih vitrinah, čeprav je lahko iz vsake črke razbrala, kako zelo je bil Orfej očaran nad samim seboj. Upam, da so mu ognjene vile pregnale z ustnic tisti samovšečni nasmešek, je pomislila Elinor in odprla vitrino. Upam, da so ga zabodli oklepniki, ali kar je še bolje: da bo neskončno počasi umiral od lakote v Brezpotnem gozdu. Ni bilo prvič, da si je predstavljala Orfejevo bridko smrt v svetu iz črnila. Njeno osamljeno srce je ob teh podobah na moč uživalo.

List je že porumenel. Cenen papir. Zdaj pa še to. Besedam na papirju res ni bilo videti, da so poslale svojega pisca v neki drug svet, in to tik pred Elinorinim nosom. Zraven papirja so v vitrini ležale tri fotografije – na eni je bila Meggie in na dveh Resa, fotografija iz otroštva in fotografija, ki so jo naredili pred nekaj meseci in na kateri je skupaj z Mortimerjem. Kako sta se oba smehljala. Tako srečno.

Skoraj vsako noč si je Elinor ogledovala te fotografije. Čeprav ji zdaj solze vsaj niso več tekle po licih, jih je še zmeraj čutila v srcu. Slane solze. Do roba je bila napolnjena z njimi. Gnusen občutek.

Izgubljeni so.

Meggie.

Resa.

Mortimer.

13

Smrt iz crnila_prelom.indd 13

3/5/10 2:49:04 PM

S

MRT IZ ČRNILA

Minili so že skoraj trije meseci, odkar so izginili. Meggie pa celo nekaj dni prej …

Pes se je pretegnil in zaspano pricapljal do nje. Potisnil je svoj nos v žep njene jutranje halje, v prepričanju, da tam zmeraj tiči nekaj pasjih keksov. »Ja ja, je že dobro,« je zamrmrala, medtem ko mu je potisnila v gobec enega izmed smrdljivih majhnih keksov. »Kje tiči tvoj gospodar, hm?« Pod nos mu je potisnila list papirja in ta neumna mrcina ga je ovohala, kot da bi za črkami dejansko lahko zavohala Orfeja.

Elinor se je zastrmela v besede in jih oblikovala z ustnicami: »V ulicah Ombre …« Kolikokrat je v zadnjih tednih že takole sredi noči stala med knjigami, ki ji niso ničesar več pomenile, odkar je bila z njimi sama. Molčale so, kot da bi vedele, da bi jih takoj zamenjala za tiste tri ljudi, ki jih je izgubila. Izgubila v neki knjigi. »Naučila se bom. Prekleto!« Njen glas je zvenel trmasto kot glas kakega otroka. »Naučila se jih bom prebrati tako, da bodo požrle tudi mene. Ja, res se bom naučila!« Pes jo je gledal, kot da bi ji verjel vsako besedo, a Elinor sama ni verjela nobene. Ne. Ona ni Zlatojezik. Celo če bi se deset let in še več trudila – besede preprosto niso zazvenele, kadar jih je izgovorila. Niso zapele. Vsaj ne tako kot pri Meggie in Mortimerju ali pri tistem prekletem Orfeju. Kljub temu da jih je vse svoje življenje tako zelo ljubila.

Papir se ji je tresel v roki, ko je zajokala. Pa so jo spet oblile solze, čeprav jih je tako dolgo zadrževala v svojem srcu. Preprosto izlile so se ji. Elinor je tako glasno zaihtela, da je pes prestrašeno 14

Smrt iz crnila_prelom.indd 14

3/5/10 2:49:04 PM

Samo pes in list papirja počepnil. Kako absurdno, da človeku iz oči teče voda, kadar ga boli srce. V knjigah so bile tragične junakinje običajno strašno lepe. Niti besedice o oteklih vekah ali rdečem nosu. Meni pa od joka zmeraj pordeči nos, je pomislila Elinor. Verjetno se zato ne pojavim v nobeni knjigi. »Elinor?« Zdrznila se je in si naglo obrisala solze.

Pri vratih je stal Darius. V mnogo preveliki jutranji halji, ki mu jo je podarila za rojstni dan. »Kaj pa je?« ga je nahrulila. Kje pa ima zdaj spet robec? Piskajoče je dihala, ko si ga je potegnila iz rokava in si obrisala nos. »Tri mesece, tri mesece jih že ni, Darius! Ali ni to zadosten razlog za jok? Nikar me ne glej tako sočutno s svojimi sovjimi očmi. Ni važno, koliko knjig kupiva,« na široko je zamahnila in pokazala na polne police, »ni važno, koliko jih najdeva na dražbi, zamenjava, ukradeva – niti ena izmed njih mi ne pove tega, kar bi rada vedela!

Na tisoče strani in na nobeni ni najti niti besede o tistih, za katere me skrbi. Kaj pa me brigajo vsi ostali? Rada bi slišala edinole njihovo zgodbo. Kako je z Meggie? Kako se godi Resi in Mortimerju?

So srečni? So še živi? Jih bom še kdaj videla?« Darius se je ozrl po knjigah, kot da bi v kateri izmed njih morda le lahko našel odgovor. Vendar je molčal, kakor vse potiskane strani. »Pripravil ti bom skodelico mleka z medom,« je rekel končno in odhitel v kuhinjo.

Elinor pa je spet ostala sama s knjigami, z mesečino in Orfejevim grdim psom.

15

Smrt iz crnila_prelom.indd 15

3/5/10 2:49:05 PM

S

MRT IZ ČRNILA

2 Samo ena vas Veter bil je tok teme med divjimi drevesi, Mesec pa galeja groze na vetrovnem morju.

Cesta mesečine trak je na škrlatnem barju In razbojnik, ki je jezdil – Jezdil je in jezdil, Razbojnik je prijezdil pred stare krčme vrata.

Alfred Noyce, Razbojnik

V

ile so že priplesale na dan, med drevjem so bili roji drobcenih modrih bitij. Na njihovih krilcih je bilo videti odsev

zvezd in Mo je videl, kako se je Črni princ zaskrbljeno ozrl v nebo. Še zmeraj je bilo tako temno kot okoliški griči, toda vile se nikoli niso zmotile. Samo bližajoče se jutro jih je v hladni noči zvabilo iz gnezd in vas, kjer so razbojniki tokrat želeli rešiti pridelek, je bila nevarno blizu Ombre. Brž ko se bo začelo daniti, morajo proč.

Ducat bornih koč, nekaj nerodovitnih kamnitih polj in zidek, ki bi komajda lahko zaustavil otroka, kaj šele vojaka – to je bilo vse.

16

Smrt iz crnila_prelom.indd 16

3/5/10 2:49:05 PM

S a m o e n a va s Vas kot mnogo drugih. Trideset žensk brez moških in trije ducati otrok brez očetov. V sosednji vasi so vojaki novega upravitelja dežele predvčerajšnjim pobrali skoraj ves pridelek. Razbojniki so prišli prepozno. Toda tukaj je bilo še kaj rešiti. Že nekaj ur so kopali in ženskam so pokazali, kako lahko pod zemljo skrijejo živali in živež …

Silak je prinesel zadnjo vrečo v naglici izkopanega krompirja.

Njegov robati obraz je bil ves rdeč od napora. Take barve je bil tudi, kadar se je boril ali kadar je bil pijan. Skupaj sta spravila vrečo v skrivališče, ki so ga zgradili tik za polji. Z bližnjih gričev so se oglašale krastače, tako glasno, kot da želijo priklicati dan, in Mo je povlekel prek vhoda prepletene veje, ki bodo zakrile skladišče pred vojaki in pobiralci davkov. Stražarji med kočami so postajali nemirni. Tudi oni so opazili vile. Ja, res je že čas, da odidejo nazaj v gozd, kjer so zmeraj našli primerno skrivališče, čeprav je novi upravitelj dežele pošiljal sem vedno več patrulj. Repnik, kakor so ga imenovale vdove v Ombri. Primerno ime za suhljatega Gadovčevega svaka. Toda njegova lakomnost po bornem imetju, kar so ga premogli njegovi podložniki, je bila nenasitna.

Mo si je z roko pomel oči. Mojbog, kako je utrujen. Že nekaj dni ni skoraj nič spal. Bilo je preveč vasi, v katerih so še lahko prehiteli vojake. »Videti si izčrpan.« Še včeraj mu je Resa to rekla, ko se je zbudila ob njem, ne da bi slutila, da je legel v posteljo šele tedaj, ko se je zunaj že danilo. In on ji je povedal vse o slabih sanjah in o tem, kako se je v urah brez spanca zamotil s tem, da je delal knjigo, v 17

Smrt iz crnila_prelom.indd 17

3/5/10 2:49:05 PM

S

MRT IZ ČRNILA

katero je zvezal njene risbe vil in steklenčkov. Tudi danes je upal, da bosta Resa in Meggie še spali, ko se bo vrnil na samotno kmetijo, kamor jih je nastanil Črni princ. Ta je bila uro hoda oddaljena od Ombre in daleč proč od dežele, kjer je še zmeraj vladal Gadovec, ki je postal nesmrten s knjigo, ki so jo zvezale njegove roke.

Kmalu, je pomislil Mo. Kmalu ga ne bo več ščitila. Ampak kolikokrat si je to že rekel. Gadovec pa je bil še zmeraj nesmrten.

Neka deklica se mu je obotavljaje približala. Koliko je stara? Šest? Sedem? Mnogo let je že minilo, odkar je bila Meggie tako majhna. Deklica je v zadregi obstala korak proč od njega.

Iz teme je stopil Tleskač in se približal otroku. »Ja, kar poglej si ga,« je prišepnil deklici. »Res je on! Šoja. Otroke, kot si ti, požre za večerjo!« Tleskač je ljubil take šale. Mo je požrl besede, ki so se mu vsilile na jezik. Deklica je bila enako svetlolasa kot Meggie. »Ne verjemi mu niti besede,« ji je šepnil. »Zakaj pa ne spiš, tako kot preostali?« Deklica je nemo zrla vanj. Potem pa mu je dvignila rokav, da se je pokazala brazgotina. Brazgotina, o kateri so pripovedovale pesmi …

Z velikimi očmi je strmela vanj, z mešanico spoštovanja in strahu, ki jo je videl že v mnogih pogledih. Šoja. Otrok je stekel nazaj k materi in Mo se je zravnal. Vsakič, kadar ga je v prsih zabolelo, se mu je zdelo, kot da je na mestu, kjer ga je ranila Mortola, smuknil vanj razbojnik, ki mu je Fenoglio pripisal njegov obraz in nje-

18

Smrt iz crnila_prelom.indd 18

3/5/10 2:49:05 PM