Sre ni lovek by Mozaik knjiga

Nekega pomladnega dne vaščani Kuusmäkija s prihodom inženirja Akselija Jaatinena končno dočakajo začetek gradnje novega betonskega mostu, ki bo nadomestil stari, že trhli Morilski most. Toda občinski uradniki niso preveč navdušeni: prvi dan se jim zdi, da se inženir brati z delavci in da most ne bo končan pravočasno, že naslednjega dne se jim zdi, da preveč garajo. Konflikt le čaka, kdaj bo izbruhnil. Toda tujec nikakor ni človek, ki bi se kar tako vdal, in ko se že zdi, da ga je vaškim veljakom uspelo poraziti, se Jaatinenova pot navzgor šele začenja. Finski pisatelj Arto Paasilinna je zaradi odlične proze zaslovel po vsem svetu. Tudi v slovenščino je že prevedena vrsta njegovih romanov, med njimi Zajčje leto, Tuleči mlinar, Očarljivi skupinski samomor in Gozd obešenih lisic, ki so izjemno priljubljeni in imajo velik krog bralcev vseh generacij. Roman Srečni človek odlikujeta lahkotni pripovedni tok, ki pa nezgrešljivo razkriva pomanjkljivosti in napake človeške narave, ter nezgrešljiv finski humor.

NOV ROMAN PRILJUBLJENEGA FINSKEGA PISATELJA

Prevedla Jelka Ovaska

ROMAN 2011 Ian McEwan SOLAR Yann Martel BEATRICE IN VERGIL Arto Paasilinna SREČNI ČLOVEK Nikolaj Lilin SIBIRSKA VZGOJA Kathryn Stockett SLUŽKINJE Chris Cleave DRUGA ROKA Emma Donoghue SOBA Cormac McCarthy KRVAVI POLDNEVNIK Rafik Schami MRAČNA PLAT LJUBEZNI 22,95 €

SRECNI CLOVEK oprema.indd 1

5/9/11 1:17:13 PM

ez temno reko je vodil star lesen most. Reko so vaščani med državljansko vojno poimenovali Morilska reka, most pa Morilski most. Takrat se je na tem mestu odvijal naslednji boj: s severa je na obrežje reke prikorakala četa belih, oboroženih s strojnicami in z namenom, da zavzamejo most, ki so ga branili rdeči. Ti so čepeli vkopani na južni strani mostu, za bregom rečne struge, in so se dolge ure srdito upirali. Toda strojnice belih so bile usmerjene tako, da so zlahka obvladovale celotno področje, zato se je boj seveda obrnil njim v prid. Tistega daljnega večera so beli nato med neprekinjenim streljanjem prihrumeli na most, kjer so mnoge rdeče pobili, preostale so zajeli. Prav takrat je poveljnik rdečega voda Vornanen planil na most naravnost pred strojnico. Bojda je nato, ležeč v mlaki krvi, rjul na ves glas: »Bodoči rodovi bodo maščevali našo smrt!« Nekateri zatrjujejo, da je Vornanen tik pred smrtjo kričal takole: 5

»Ta vas bo nekoč še rdeča, a pred tem bo naša kri stokrat maščevana!« Beli so torej zavzeli most, s cevmi pušk odrinili Vornanenovo telo na rob in ga brcnili v reko. Pripovedovali so, da je to zadnje storil mlad fant Jäminki, doma prav iz te vasi. Iz tega časa torej izvirata imeni Morilski most in Morilska reka. Tok je odnesel s seboj Vornanenovo truplo, ki ga nikoli niso našli, pa tudi iskali ga niso. Z leti je spomin na krvavi dogodek zbledel. V tridesetih letih preteklega stoletja so na mostu prirejali plese. Sem ter tja so se fantje iz dolgočasja stepli in pri tem vihteli nože. Med drugo svetovno vojno se je član narodne zaščite, najpremožnejši posestnik v vasi, Kuusmäki Eemeli Jäminki, sprehajal po mostu s puško na rami. Bil je poveljnik državne narodne zaščite in mu zato ni bilo treba na fronto, toda kot vojaško osveščen človek je ponudil pomoč poveljstvu zaščite in tako skoraj vso vojno stražil most. V resnici se je bal, da bodo pridrveli diverzanti, minirali ali požgali most, zavedal pa se je še druge nevarnosti: kar naprej se je s strahom oziral proti nebu, če morda od kod ne letijo bombniki Rdeče armade naravnost nad most. Jäminki je od državnega poveljstva zahteval protiletalsko strojnico, vendar mu je niso odobrili. Večni strah pred nevarnostjo napada iz zraka je 6

z aznamoval Jäminkijev obraz s togostjo, če ne celo kru tostjo. Po vojni se je promet čez most okrepil, pod njim se je proti morju valila temna reka. Deroča voda je z leti razmajala lesene pilote do te mere, da so most lahko brez nevarnosti prečkali le še tovornjaki srednjega razreda. Tako smo prišli do današnjih dni in tistega pomladnega dne, ko je na most stopil velik, plečat in močan mož. To je bil inženir za gradnjo mostov Akseli Jaatinen. Inženir Jaatinen, star 36 let, se je naslonil na staro ograjo mostu in se zazrl v temno vodo pod seboj. Bilo je jutro proti koncu marca in iz reke se je dvigala rahla meglica, ki mu je skorajda zastrla pogled. Toliko je le bilo svetlo, da smo si možakarja lahko natančneje ogledali. Videti je bil tak: gosti lasje, velik nos, v očeh oster pogled. Njegove gole, široke dlani so počivale na ograji, členki so bili veliki in zapestja široka, skozi hlače se je dalo opaziti, da je imel tudi noge čokate. Deloval je odločno, morda celo zastrašujoče, kajti oči, ki so strmele v vodo, so ležale v globokih jamicah. Opazovalec ne bi mogel reči, da je visoki možakar na pogled čeden, toda inženir Jaatinen nikakor ni bil neprijetnega videza. Lahko bi dejali, da ni bil kar tako. Na avtobusni postaji v vasi je Jaatinen v garderobi pustil kovček, se rokoval z občinskim gradbenim mojstrom Kainu 7

lainenom, ki ga je pričakal, okrog njiju pa so stali radovedni vaščani in ju opazovali. Inženir torej, ki se ni pripeljal s svojim avtom, ampak z avtobusom kot kak potujoči povečevalec fotografij brez beliča v žepu. Posebno pozornost so na postaji vzbudila Jaatinenova oblačila. Nobene sledi o kakem gospostvu: možakar je bil odet v zeleno vetrovko iz blaga, ki je prosto visela čez karirasto flanelasto srajco. Nobene kravate, nobenega suknjiča. Obut je bil v visoke gumijaste škornje, v katere so bile zatlačene nezlikane hlačnice. »Ne bi verjel, da je inženir,« je izjavil lastnik bifeja, ko je gledal za Jaatinenom, ki je iz središča vasi odkorakal naravnost proti omenjenemu mostu. Ta nekoliko čudaški mož je prišel v vas s posebnim namenom. Potem ko je nekaj časa slonel na ograji mostu in ga opazoval ter se sprehodil z enega konca na drugega, je skočil na breg in se splazil pod most. Objekt je pregledal od spodaj, nato je brcnil kamen izpred škornja v vodo. Čemu, tega res ne moremo vedeti. Prižgal si je cigareto in sedel na hlod ob strugi, toda dolgo se v hladnem meglenem jutru pod mostom ni zadržal. Vstal je, pljunil čik na tla, ga pohodil in spet skočil na most. Ko je odbilo devet, so na most pričeli prihajati možje. Bili so navadni delavci v delovnih oblekah. Jaatinen se je z njimi pogovarjal, vsakega vprašal, kaj je dotlej delal, skratka 8

šlo je za običajen pogovor med navadnimi ljudmi. Do desetih se je na mostu in obrežju nabralo že več kot dvajset mož. Iz vasi je pred poldnevom pripeljal velik odprt tovornjak z rovokopačem in delavsko barako. Kmalu je prispel še en avto in dostavil lopo ter dodatno orodje. Jaatinen je vozili usmeril na primerno mesto, kjer so tovor razložili, in lahko sta odpeljali. Delavci so postavili barako in lopo na hlode, ju pritrdili na podlago in znosili noter pohištvo. Jaatinen si je izbral manjšo barako. Vanjo so mu prinesli kalkulator in pisalni stroj ter vrtljivi stol. Ob steni je že stala omara s po licami, na drugi strani postelja, ob predelni steni sta bila kamin na olje in plinska jeklenka. Nad posteljo je prejšnji delovodja pritrdil iz revij izrezane fotografije nagih žensk. Jaatinen jih je potrgal s stene, vrgel v koš in izjavil: »Tukaj ženske nimajo kaj iskati.« Ko si je uredil pisarno, je sklical delavce na breg reke in jih nagovoril: »Ime mi je Akseli Jaatinen. Sem inženir za mostove in odgovoren za tole delovišče. Namesto tega starega trhlega lesenega mostu bomo zgradili večjega betonskega. Kot že dobro veste, mora biti gotov do jeseni. Takrat vas bom zad njič izplačal, da boste pripravljeni za naprej. Delo naj bi potekalo ob določenih urah, toda skušal bom urediti delovni čas tako, da bo najugodneje. Izberite svojega zaupnika, da se 9

bomo lahko pogovorili, če bo šlo kaj narobe. Delovišče je pod državno upravo, ki jo zastopam. Danes je prvi delovni dan, vendar ne bomo kar takoj začeli garati. Najprej si raje oglejmo okolico. Jutri zjutraj ob osmih začnemo čistiti obrežje, preverili bomo trdnost zemlje, nekaj vas bo naredilo pot do novega mostu. Znam biti zelo zoprn, če imam za to razlog, vendar na prejšnjih deloviščih razloga za to ni bilo. Zgradil sem že več kot trideset mostov in precej kilometrov cest, torej imam dovolj izkušenj. Ubogajte me zlepa, sicer jih boste dobili na gobec.« Možje so se režali. »Videti je poštenjak,« so govorili za Jaatinenovim hrbtom. Na bregu so delavci zakurili, polegli okrog ognja, si skuhali kavo, spekli klobase in pomalicali. Popoldne je na delovišče prišel gradbeni mojster Kainulainen. Takoj je videl, da možje poležavajo ob ognju, nekateri so celo namakali noge v vodo. Stopil je k Jaatinenu v lopo, mu izročil neke dokumente, malo poklepetal, nato se je odpeljal nazaj v vas. V občinski pisarni je gradbeni mojster Kainulainen pripovedoval o tem, kaj je videl ob Morilski reki: »Tam samo poležavajo. Nov most prav gotovo ne bo zgrajen do jeseni. Čuden tič je tale Jaatinen. Že kar prvi dan se brati z delavci.« 10

Občinski možje so bili videti zaskrbljeni. Končno je eden le pripomnil, da imajo verjetno smolo, ker so jim z vrha poslali takega človeka, čeprav so nanj čakali dolga leta. »Danes je res vse mogoče,« so ugotavljali.

aslednjega dne so že navsezgodaj začeli delati s polno paro. Možje so z lopatami odmetavali zemljo z bregov, pri tem jim je bil v pomoč mali rovokopač, preverjali so trdnost tal. Dva tovornjaka sta odvažala zemljo na bodoče cestišče. Opoldne so tam razstrelili prvo skalo. Jaatinen je užival v pomladi in v tem, da je delo na gradbišču tako lepo steklo. Delavci so delali zagnano in z ve seljem. Za zaupnika so izbrali Manssilo, drvarja blizu petdesetih, ki je bil član občinskega sveta in po prepričanju komunist. Manssila je Jaatinenu pripovedoval, kako težka je bila zima, delavce je močno pestila brezposelnost. Težko so čakali na gradnjo novega mostu čez Morilsko reko. Ni čudno, da so tako veseli, ker se je delo končno začelo in je preživetje vsaj začasno zagotovljeno. »Občina to zimo ni organizirala nobene gradnje,« je pojasnjeval Manssila. Povedal je še, da sta gradbeni mojster Kainulainen in 12

predsednik občine Jäminki okrog božiča brezposelnim priznala, da občina nima denarja za kakršno koli gradnjo. »Nato smo se odpravili v Helsinke in končno dosegli, da so nam odobrili sredstva za novi most. Toda zimo so mnogi preživeli brez zaposlitve in zaslužka.« Dela so hitro napredovala, Jaatinen je vsem nalagal veliko zadolžitev, saj so bili dovolj dolgo brez posla. Čez teden dni so drvarji že postavljali lesene opaže za betoniranje. Občinski gradbeni mojster Kainulainen je večkrat prišel na gradbišče pogledat, kako delo napreduje, čeprav tovrsten nadzor nikakor ni sodil med njegove dolžnosti. Opaziti je bilo mogoče, da ga malce jezi veselo in zavzeto razpoloženje na delovišču, saj se je prvega dne pritoževal, kako se inženir brati z delavci na obrežju, nato pa se je moral ugriz niti v jezik. Kainulainen je nejevoljno opazoval Jaatinena in pozneje v vasi pripovedoval, kako so šle stvari ob Morilski reki iz ene skrajnosti v drugo: najprej lenarjenje, potem garanje. »Včeraj zvečer sta, na primer, Jaatinen in Manssila druž no sedela v baraki in oba smrdela po vinu. Zdi se, da so nam iz glavne pisarne poslali za delovodjo inženirja pijanca, in to samo zaradi enega mostu, ko pa bi bil gradbeni mojster povsem dovolj. Preveč prijateljuje z delavci, iz tega ne bo nič dobrega.« 13

Inženir za mostove Jaatinen je seveda opazil Kainulainenovo zavzetost za nadzor gradnje. Enkrat mu je dobronamerno namignil: »Tebe pa zelo zanima gradnja tega mostu, mar ne?« S to pripombo je Jaatinen hotel možakarju povedati, da njegovi obiski na gradbišču preprosto niso dobrodošli. Toda Kainulainen se ni dal motiti in se je še kar naprej motal okrog delavcev, jim bil povsod v napoto in delil nasvete, kjer se je le dalo. Ti so bili po večini brez repa in glave, kar so delavci takoj opazili, saj je Jaatinen po navadi nemudoma pristopil in jim dal drugačne napotke. »Vsako gradbišče ima svoje težave,« je drvar Manssila zamrmral Jaatinenu. »Da le ne bi padel v Morilsko reko,« je odvrnil Jaatinen in opazoval Kainulainenovo majavo hojo po deskah in okroglicah. »Jaz bi mu pa privoščil,« je glasno razmišljal Manssila. Takrat se je zaslišal krik in nato glasen pljusk. Ko sta se možakarja ozrla, je gradbeni mojster Kainulainen že izginil s prizorišča. Res je štrbunknil v reko. Dela so takoj prekinili, možje so tekli na breg gledat, kam reka nese gradbenega mojstra Kainulainena. Mrzla voda je premočila debela oblačila plavajočega moža, tako da ni mogel do brega, ampak je izginil za starim lesenim Morilskim mostom. Možje so tekli 14

za njim. Prav zelo se jim z reševalno akcijo ni mudilo, to je Jaatinen takoj opazil. Vse je kazalo, da delavci Kainulainena ne marajo preveč. »No, pa ga potegnimo na suho,« je končno zinil Manssila in vrgel Kainulainenu vrv. Gradbeni mojster je trdno zgrabil zanjo in končno priplezal na breg. Iz težkih oblačil je voda kar lila, možakarjeva brada se je tresla od mraza, še vedno je v dlani stiskal črno aktovko, ki mu je med plavanjem ves čas delala družbo. Kainulainen je najprej otresel oblačila, nato je odprl aktovko in zlil iz nje vodo. Na travo je padel debel snop mokrih papirjev, za njim še rdeče nogavice in kravata. Ožel je nogavice, nato pa razprostrl papirje po bregu. Zapihal je veter in jih nosil sem ter tja, tako da so jih možje le stežka polovili. Nič bolj suhi niso bili, zato pa precej bolj blatni. Vsi delavci so se v velikem krogu zbrali okrog Kainulainena in opazovali njegovo početje. Končno se je možakar zavedel, da je vsem v posmeh, pograbil je papirje, jih zadegal v aktovko skupaj z nogavicami, jo glasno in jezno zaprl, a vmes mu je ostal prst. Glasno je zaklel in še enkrat zaloputnil pokrov. »Zanalašč ste postavili okroglice tako, da sem padel v vodo,« je zarobantil in proti Jaatinenu uperil besen pogled. »Ni bilo nalašč. Take nesreče se na gradbiščih pogosto 15

dogajajo, posebno če se prikažejo nepovabljeni,« je odvrnil Jaatinen. Nepovabljeni! Ta beseda je Kainulainena neizmerno ujezila. Moker, kakor je bil, je z aktovko pod pazduho oddrsal do avta, sedel vanj, zaloputnil vrata in se odpeljal. Od takrat se na gradbišču ni več prikazal. V občinski pisarni je hlačal od ene sobe do druge in pripovedoval, kaj se mu je pripetilo ob Morilski reki. Nalašč so ga porinili v mrzle brzice, vpili vse živo za njim, na vsak način so ga hoteli poditi navzdol po reki. In zakaj? Kainulai nen je bil prepričan, da ga Jaatinen in delavci ne marajo na gradbišču samo zato, da ne bi razkril Jaatinenove nesposobnosti in lenarjenja delavcev. Brez njega bi to za večno ostalo skrito v nemem betonu in javnost tega ne bi nikdar izvedela. Hodniki na občini so bili že vsi mokri od curljanja iz Kainu lainenovih oblačil, vendar gradbeni mojster tega v svoji razgretosti ni niti opazil. Za njim so tekale občinske snažilke in brisale tla. Tajnice so se hihitale, kot pač dekleta počno v takih primerih. Toda predsednik občinskega sveta Jäminki in Kainulainen sta vse skupaj vzela zelo resno, ko sta se sama v pisarni pogovarjala o Jaatinenu. Sklep njunega posveta je bil, da takoj telefonirata v okrožno državno pisarno. Govoril je Jäminki: »Prvi dan so na gradbišču samo poležavali in pekli nad 16

ognjem klobase, zdaj pa vihtijo lopate in krampe s tako naglico, da se bojimo površnosti. Pomislili smo celo, da morda inženir daje v beton premalo železa in preostanek proda za svoj žep. Celo našega gradbenega mojstra so vrgli v vodo. To, zadnje, se je pravkar zgodilo.« Iz okrožne pisarne so vse pritožbe zavrnili, rekoč, da je Jaatinen v vseh pogledih dober inženir in da se jim ni treba ničesar bati. Mostovi, ki jih je zgradil na Finskem, so naravnost vzorni, tudi če se ozremo onkraj meja. »Pa po vinu smrdijo. Inženir se brati z delavci, še posebej s tukajšnjim komunistom, ne bom omenjal imen, ki je zaupnik delavcev na gradbišču ob Morilski reki. Složno sta sedela v inženirjevi baraki in ga cukala. To bi vas pa že moralo zanimati, mar ne?« Odgovor se je glasil: »Zdaj pa poslušajte, Jäminki. Mi smo odgovorni za tisto delovišče, ki je povsem v naši pristojnosti. Torej odgovarjamo tudi za moralo, in če bo potrebno, bomo prišli sami povohat delavcem sapo. Ne vmešavajte se v stvari, ki se vas ne tičejo.« Pogovor torej ni rodil želenega sadu, zato sta možakarja zamrmrala: »Na celi črti nas hočejo ponižati.« »Poslali so nam pravega hudiča!« 17

Jaatinenovi baraki ni bilo nobenega udobja. V vasi Kuusmäki je nameraval najeti stanovanje, vendar mu nihče ni hotel oddati niti sobe. Verjetno je Jäminki vaščane posvaril pred inženirjem. Skratka, v vasi je vladala za Jaatinena tako huda stanovanjska stiska, da se je moral zadovoljiti z umazano in tesno barako. Toda v njej ni imel možnosti za umivanje, zato se je vsako jutro in večer okopal v Morilski reki. Nag je zabredel v motno vodo z milom v pesti, se namilil po vsem telesu in nato čofotal v reki kot povodni konj. Sprehajalci so se večkrat ustavili sredi mostu in opazovali mogočnega inženirja pri kopanju. Ob takih trenutkih je Jaatinen navadno brundal z gromkim glasom in s tem svoji predstavi dodal pravo sočnost. Nekega popoldneva se je na most pripeljal črn osebni avto. Iz njega je stopil majhen čokat mož, duhovnik iz žup nije Kuusmäki, župnik Roivas. Nekaj časa je opazoval brundajočega Jaatinena v reki, nato pa zaklical: 18

»Sem župnik Roivas in vam želim dober dan, inženir Jaatinen!« »Dober dan, župnik!« Župnik Roivas je nato začel s prijaznim, čeprav rahlo cvilečim glasom razlagati, kako mnogi farani obsojajo način inženirjeve skrbi za lastno čistočo. Farani menijo, da ni primerno, da se Jaatinen umiva gol na mestu, kjer poteka javni promet, in to celo dvakrat na dan ob dnevni svetlobi. Bolje bi bilo zanj, če bi si nadel vsaj kopalke, je razpredal župnik. »Skrbi me predvsem za faranke in mladino.« Jaatinen je odgovoril, da se med delom na gradbišču novega mostu tako umaže, da res ne more v vodo s kopalkami, saj je vse telo potrebno temeljitega umivanja. »Seveda v fari nikakor ne menimo, da človek ne sme biti čist povsod, tako v duši kot po telesu, a kljub vsemu vam svetujem, da se pred kopanjem v reki ogrnete, magari, no, kako se ji že reče, z brisačo za rit.« »Nobene ženske še nismo videli tod okoli,« je zaklical Jaatinen. »Morda še ne, ne vem, toda to je javni most in čezenj hodijo tudi ženske. Ni prav, da se kopate nagi na javnem mestu in s tem onemogočate spodobnim ženskam, da bi mirno prečkale most. Prepričan sem, da so mnoge to že odklonile, 19

odkar vedo, v kakšni vprašljivi opravi vas lahko tukaj vidijo. Resda živimo v razpuščenih časih, toda ne dovolim, da se v moji fari teptajo splošna pravila.« »Kdo ve, če je stvar tako resna,« je podvomil Jaatinen v reki. »Verjetno se vam vaše početje ne zdi tako pregrešno, kot v resnici je. Poznam precej farank, ki bi jih pogled na vašo goloto krepko pretresel. Verjetno ste na deloviščih navajeni takih nespodobnosti med delavci in se zato ne zavedate resnosti zadeve, a jaz trdno vztrajam pri tem, da ne dovolim takšnega razkazovanja.« Župnik Roivas je nekaj časa razmišljal, nato pa nadaljeval: »Bog nas je vse ustvaril po lastni podobi, vendar to še ne pomeni, da moramo to podobo razkazovati na javnih mestih.« Jaatinen je splezal na breg. Ogledal se je, se obrisal in si nato oblekel hlače ter srajco. Ko je bila mogočna božja podoba zakrita, je zagrmel proti župniku: »Poslušajte, župnik, že ves čas kršite prometni predpis. Na mostu je prepovedano parkirati, ker s tem ogrožate javni promet. Da se takoj odstranite ali pa vas bom prijavil! Kar pa se tiče farških zadev, vam moram pojasniti, da ne spadam v nobeno župnijo, ne tu ne kje drugje. Vpisan sem le v civil20

ni register, in če imate proti meni kakršno koli pritožbo, se, prosim, obrnite na pristojne urade.« Jaatinen pravzaprav ni hotel tako zaostriti pogovora, a so mu besede kar same zletele iz ust. Stari župnik je bil globoko užaljen. Sedel je v avto in zamrmral: »Ga bo že Bog kaznoval … Tole je bilo nekaj nezaslišanega.« Župnik Roivas je razmišljal, kako zelo je svet zdrsnil v razvrat. Še pred tridesetimi leti nikomur niti na misel ne bi prišlo, da bi se takole javno razgaljal. Takrat bi takega človeka brez besed utišali, kajti v tistih časih je še veljal red. Spomnil se je mladosti in pripetljaja, ki se je zgodil v dvajsetih letih. Ko je študiral v Helsinkih, je zaradi stave nag tekel iz semenišča do cerkve, toda … to je bilo ponoči … in daljni dogodek je poravnal z božjim očetom prek mnogih molitev, zato se ne more primerjati z današnjimi dnevi. Inženir vendar ni otrok, ampak odrasel človek. To je mogoče opaziti od daleč. Grozljivo!

NOV ROMAN PRILJUBLJENEGA FINSKEGA PISATELJA

Prevedla Jelka Ovaska

SRECNI CLOVEK oprema.indd 1

5/9/11 1:17:13 PM