Stekleni zvon

STEKLENI ZVON-oprema.indd 1

V

lekarni sem si kupila nekaj knjig o duševnih boleznih in primerjala sem svoje simptome s simptomi v knjigah, in brez dvoma so se moji simptomi skladali z najbolj brezupnimi primeri.

Edino, kar sem razen škandaloznikov lahko brala, so bile te knjige o duševnih boleznih. Bilo je, kakor da bi ostala ozka odprtina, da bi se lahko poučila o vsem, kar sem morala vedeti o svojem primeru, in ga končala na pravilen način.

29,95 €

ZVON

prevedel

Andrej Blatnik

S TEKLENI ZVON Sylvia Plath

S TEKLENI S TEKLENI ZVON

V zbirki Veliki večni romani so do zdaj izšli: Apulej: Zlati osel F. M. Dostojevski: Zločin in kazen G. Flaubert: Gospa Bovary J. W. von Goethe: Učna leta Wilhelma Meistra E. Hemingway: Komu zvoni F. Kafka: Proces T. Mann: Čarobna gora G. G. Márquez: Sto let samote H. Hesse: Stepni volk G. Eliot: Silas Marner U. Eco: Ime rože L. N. Tolstoj: Ana Karenina M. Bulgakov: Mojster in Margareta W. Woolf: Orlando J. Diderot: Fatalist Jacques in njegov gospodar M. Kundera: Neznosna lahkost bivanja C. de Laclos: Nevarna razmerja F. Fitzgerald: Veliki Gatsby P. Roth: Portnoyeva tožba D. H. Lawrence: Ljubimec lady Chatterley J. Kerouac: Na cesti

Sylvia Plath

S. Plath

S TEKLENI ZVON Sylvia Plath

bila nikakršna izjema: po eni strani je roman po lastni izjavi morala napisati, da se osvobodi preteklosti, po drugi ga v svojih pogostih pismih materi ni omenjala, in ko je o njem pi­sala bratu, je dodala, da naj ostane skrivnost. Nič čudnega, saj so vse osebe v Steklenem zvonu kljub malenkostnim spremembam in nepravim poimenova­njem resnične in vsi zapleti glavne junakinje prav nič fiktivni, tako da se je Plathovi zdelo primerneje roman izdati pod psevdonimom Victoria Lucas.

Ob izidu, januarja 1963, so kritike zapisale med drugim tudi, da gre za 'prvi ženski roman v salingerjevskem razpoloženju'. Res je Stekleni zvon napisan v pripovednem slogu, ki po preprostosti, enako kot Varuh v rži (Salingerjev roman o neprilagojenem Holdenu Caulfieldu je izšel 1951), od daleč spominja na skoraj prvošolsko spisje in ki ga zaznamuje čudenje pripovedovalke, kako da so ji mehanizmi gibanja sveta skriti in nedoumljivi.

Istočasno pa to pisanje premore posluh za pogovorne in pojavne nadrobnosti, ki povzročajo ali odslikujejo stisko pripovedovalke. Ta v svoji izpovedi uporab­lja neposredno in hkrati skrajno tenkočutno izrazje, ki iz navidezno pre­prostih in vsakdanjih prizorov ustvarja celovite poetične metafore.

R

odila se je v Bostonu leta 1932 profesorju biologije in nemščine s tamkajšnje univerze, specialis­ tu za čebele, poljskemu Nemcu, in njegovi bivši študentki avstrijskega rodu. Ko je bila stara štiri leta, se je družina prese­lila na morje. Profesorjevo zdravje je začelo pešati, vendar zdravnika ni hotel obiskovati, in štiri leta kasneje je umrl za posledicami sladkorne bolezni. Njegova žena je morala vzdrževati hčerko, od nje tri leta mlajšega sina in sebe, zato je začela poučevati.

Punčka se je v šoli izkazala, prejemala je najboljše ocene, se učila klavir in violo in hodila s skavtkami na poletna taborjenja. Dobivala je nagrade na šolskih tekmovanjih in pri dvajsetih postala (za nagrado na natečaju za kratko zgodbo) gostujoča urednica neke newyorške revije, in iz metropole se je vrnila zbegana in potrta. Bratu je pisala: »Sporočila ti bom, na katerem vlaku bo moja krsta.« Doma jo je pričakalo obvestilo, da ni sprejeta na poletni pisateljski tečaj, in depresija se je poglobila.

Začela se je učiti stenografije, vendar se ni mogla osredotočati. Mama ji je poiskala psihiatrično pomoč, ki je na njej preskušala terapijo z elektrošoki.

Končno je v avgustu napisala na listič, da gre na dolg sprehod, šla v klet in pogoltnila kopico uspavalnih tablet. Našli so jo tri dni kasneje in jo naglo odpeljali v bolnišnico. V zasebni negi, ki jo je omogočila njena mecenka, si je opomogla in se pri­pravila za vrnitev na univerzo.

Kar ste pravkar prebrali, ni le kratek povzetek knjige Stekleni zvon, temveč tudi prvi del življenjske zgodbe njene avtorice, Sylvie Plath. Sylvia Plath je opisala del svojega življenja, takšen del, ki ga nemara vsak želi pozabiti ali vsaj zamolčati. Rečeno je bilo, da moramo o tistem, o čemer ne moremo govoriti, govoriti vedno znova, in Plathova v tem pogledu ni

12/14/10 11:42 AM

Stekleni zvon_prelom.indd 1

12/7/10 9:00 AM

Stekleni zvon_prelom.indd 2

12/7/10 9:00 AM

Sylvia Plath

Szvon tekleni prevedel

Stekleni zvon_prelom.indd 3

Andrej Blatnik

12/7/10 9:00 AM

sylvia plath

Naslov izvirnika: The Bell Jar © Sylvia Plath 1963 © za izdajo v slovenščini Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2009

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: www.emka.si

CIP – Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.111(73)-311.2 821.111(73).09Plath S. PLATH, Sylvia Stekleni zvon / Sylvia Plath ; prevedel [in spremno besedo napisal] Andrej Blatnik. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 2011.

– (Zbirka Veliki večni romani) Prevod dela: The bell jar ISBN 978-961-01-1443-7 253333760 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna pri­občitev, pre­de­lava ali druga upo­raba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fo­toko­piran­jem, tiskan­jem ali shranitvijo v ele­ktron­ski ob­liki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

4

Stekleni zvon_prelom.indd 4

12/7/10 9:00 AM

stekleni zvon

za Elizabeth in Davida

5

Stekleni zvon_prelom.indd 5

12/7/10 9:00 AM

sylvia plath

6

Stekleni zvon_prelom.indd 6

12/7/10 9:00 AM

stekleni zvon

ENA

B

ilo je čudno, zadušljivo poletje, poletje, ko so usmrtili Rosenberga, in nisem vedela, kaj pravzaprav počnem v New Yorku. Ne maram usmrtitev. Če pomislim na smrt na električnem stolu, se mi bruha, in v časopisih je pisalo samo o tem – bolščavi naslovi so strmeli vame na vsakem uličnem vogalu in ob vsakem zatohlem, po kikirikijih smrdečem ustju podzemne.

Nič nisem imela s tem, vendar sem kljub temu premišljevala, kako je, če te pri živem telesu prežgejo do zadnjega vlakna.

Mislila sem si, da mora biti to najhujše od vsega. Že New York je bil dovolj hud. Do devetih zjutraj je lažna podežel­ska svežina, ki se je nekako prikradla prek noči, izpuhtela kakor iztek prijetnih sanj. Vroče ulice, ki so bile na dnu svojih granitnih kanjonov sive kot privid, so drgetale v soncu, strehe avtomobilov so se cvrle in lesketale, in suhi žlindrasti prah mi je silil v oči in po grlu.

Po radiu in v pisarni sem kar naprej poslušala o Rosenbergih, vse dokler si ju sploh nisem več mogla spraviti iz glave. Bilo je kot takrat, ko sem prvič videla truplo. Še tedne zatem je glava – ali tisto, kar je od nje ostalo – pri zajtrku lebdela nekje izza mojih jajc s slanino ali izza ob­raza Buddyja Willarda, ki je bil pravzaprav kriv, da sem jo videla, in prav kmalu sem se počutila, kot da nosim glavo tega trupla, podobno kakemu črnemu, po kisu smrdečemu balonu brez nosu, s sabo na vrvici.

Vedela sem, da je to poletje z mano nekaj narobe, kajti mislila sem lahko le na Rosenberga in na to, kako neumna sem bila, da sem si kupila

7

Stekleni zvon_prelom.indd 7

12/7/10 9:00 AM

sylvia plath

tiste neudobne, drage obleke, ki so visele v moji omari, mlahavo kot ribe, in kako so se vsi mali uspehi, ki sem si jih vsa srečna nabirala na kolidžu, onkraj pročelij iz gladkega marmorja in debelega stekla na aveniji Madison sfižili v nič.

Imela naj bi se dobro kot še nikoli.

Zavidali naj bi mi tisoči drugih punc s kolidžev po vsej Ameriki, ki so bile prav take kot jaz in ki niso hotele drugega, kot da bi pohajkovale naokoli v prav takšnih čevljih iz lakastega usnja na zaponko številka sedem, kakršne sem si kupila pri Bloomingdalu med premorom za kosilo, skupaj s črnim pasom iz lakastega usnja na zaponko in črno listnico iz lakastega usnja na zaponko, ki sta šla zraven. In ko je v časopisu, pri ka­terem je delala naša dvanajsterica, izšla moja slika – na nekakšni strehi, obsijani z zvezdno svetlobo, v družbi neznanih mladih moških s tipično ameriškimi postavami, ki so jih najeli ali si jih izposodili za to priložnost, smo v neznatnih životkih iz imitacije srebrnega lameja, ki so se držali za­jetnega oblaka iz belega tila, pile martini – bi si vsakdo mislil, da se imam res nebeško.

Poglejte, kaj se lahko zgodi v tej deželi, bi rekli. Punca devetnajst let živi v nekem mestecu bogu za hrbtom, tako revna je, da si še revije ne more kupiti, potem pa dobi štipendijo za kolidž in dobi nagrado tu in nagrado tam in na koncu krmili New York, kakor da bi bil njen avtomobil.

Le da nisem nič krmilila, niti same sebe. Iz svojega hotela sem hodila na delo in na zabave in z zabav v svoj hotel in nazaj na delo kakor kaka butasta trola. Najbrž bi morala biti vsa navdušena, tako kot večina drugih punc, ampak nisem se mogla pripraviti, da bi se odzivala. Počutila sem se zelo negibno in zelo prazno, tako, kakor se najbrž počuti srčika uragana, in otrplo sem se premikala skozi ves ta trušč vsenaokoli.

V hotelu nas je bilo dvanajst.

Vse smo zmagale na natečaju modne revije, s spisi in zgodbami in pesmimi in čvekom o modi, in za nagrado so nam dali mesec dni dela v New Yorku, plačali so vse stroške, in dali so nam na kupe zastonjskih dodatkov, vstopnic za balete in modne revije in bonov za striženje v slavnem in dragem salonu in priložnosti, da srečamo slavne ljudi iz tistih krogov, kamor smo želele, in svetovali so nam, kaj naj naredimo s svojo poltjo.

8

Stekleni zvon_prelom.indd 8

12/7/10 9:00 AM

stekleni zvon

Še zdaj imam maskaro, ki so mi jo dali, in bila je za rjavooko rjavolasko: podolgovata rjava maskara s tenkim čopičem, okrogel bazenček modrega senčila za oči, ki je bil komaj dovolj velik, da si vanj lahko namočil konico prsta, in tri šminke, od rdeče do roza, vse v isti mali pozlačeni škatli z zrcalom na eni strani. Imam tudi bel plastičen tok za sončna očala, na katerega so prišite obarvane školjkice in cekinčki in zelena plastična morska zvezda.

Spoznala sem, da smo si kopičile ta darila zato, ker je bila to zastonj reklama za sodelujoče firme, ampak iz tega se nisem mogla norčevati. Zelo sem uživala v vseh teh darilih, ki so deževala na nas. Za dolgo časa sem jih spravila nekam na stran, a potem, ko je bilo z mano spet v redu, sem jih znova povlekla ven, in še zmeraj so nekje v hiši. Tu in tam upo­rabim šminko, in prejšnji teden sem odtrgala morsko zvezdo z etuija za sončna očala, da se je otrok lahko igral z njo.

Tako nas je bilo dvanajst v hotelu, v istem krilu, v istem nadstropju, v enoposteljnih sobah, ena za drugo, in to me je spominjalo na naše spalnice na kolidžu. To ni bil pravi hotel – hočem reči, ni bil tak hotel, kjer so moški in ženske pomešani, vsi v istem nadstropju.

Ta hotel – Amazon – je bil samo za ženske, in to so bile v glavnem punce moje starosti, premožnih staršev, ki so hoteli biti prepričani, da bodo njihove hčere na takem kraju, kjer moški ne bodo mogli do njih in jih zapeljati; in vse so hodile v šik šole za tajnice, kakršna je Katy Gibbs, in tam so morale v razredih nositi klobuke in nogavice in rokavice, ali pa so pravkar diplomirale na šolah, kakršna je Katy Gibbs, in bile so tajnice direktorjev ali pomočnikov direktorjev in so kar čepele v New Yorku in čakale, da se poročijo s tem ali onim poslovnežem.

Te punce so se mi zdele strašno zdolgočasene. Videla sem jih, kako zehajo na ploščadi za sončenje in si barvajo nohte in si poskušajo ohrani­ti svojo zagorelo polt z Bermudov, in zdele so se mi na smrt zdolgočase­ne.

Govorila sem z eno od njih in dolgočasile so jo jahte in dolgočasilo jo je letenje z avionom in dolgočasilo jo je božično smučanje v Švici in dolgočasili so jo Brazilci.

Ob takih puncah me kar pobira. Tako jim zavidam, da ne morem govoriti. Devetnajst jih imam, pa nisem nikdar zapustila Nove Anglije, če

9

Stekleni zvon_prelom.indd 9

12/7/10 9:00 AM

sylvia plath

ne štejem tega izleta v New York. To je bila moja prva velika priložnost, a zdaj sem bila tu, posedala sem in pustila, da mi uhaja skozi prste kot voda.

Mislim, da je bila ena mojih težav Doreen. Prej nisem poznala nobene punce, ki bi bila podobna Doreen. Do­reen je prišla z uglednega dekliškega kolidža nekje na jugu in imela je svetle lase, ki so se ji razporedili okoli glave kakor grmič sladkorne pene, in modre oči, podobne prozornim ahatom, trde in lesketave, kakor da bi bile neuničljive, in usta, ki so se nekako neprenehoma posmehovala. Ne pravim, da so se posmehovala zoprno, temveč hudomušno, skrivnostno, kakor da bi bili vsi okrog nje dokaj topoglavi in bi se lahko iz njih dodobra ponorčevala, če bi to hotela.

Doreen je pri priči izbrala mene. Ob njej sem se počutila bolj brihtna od drugih, in ona je bila res krasno zabavna. Sedela je ob meni pri sejni mizici in medtem ko so govorili slavni ljudje, ki so nas prišli obiskat, mi je natihoma šepetala duhovite posmehljive pripombe.

Njen kolidž je toliko dal na modo, je rekla, da so imela vsa dekleta beležke zavite v material, iz katerega so bile narejene njihove obleke, in vsakič, ko so se preoblekle, so imele ustrezno beležko. Take nadrobnosti so name naredile vtis. Namigovale so na polno življenje čudovite, izpo­ polnjene dekadence, ki me je privlačilo kot magnet.

Edino, zaradi česar me je Doreen oštevala, je bil moj trud, da bi svoje obveznosti opravila v dogovorjenem času. »Zakaj se tako trudiš?« Doreen se je v svileni obleki breskove barve zleknila na mojo posteljo in si s smirkovo ploščico pilila svoje dolge, od nikotina rumenkaste nohte, medtem ko sem jaz tipkala prvi osnutek pogovora s piscem uspešnic.

In tudi to je bilo – druge smo imele naškrobljene poletne večerne obleke iz bombaža in prešite domače halje, morda frotiraste halje, ki smo jih imele tudi za na plažo, Doreen pa je nosila te dolge reči iz najlo­na in čipk, skozi katere si skoraj lahko gledal, in kombineže barve ko­že, ki so se je držale z nekakšno naelektrenostjo. Imela je zanimiv, neko­liko poten vonj, ki me je spominjal na školjčne liste sladke praproti, kakršne utrgaš in pomencaš med prsti zaradi njihovega mošusovega vonja. »Saj veš, da staro J. C. prav malo briga, če bo ta štorija prišla jutri ali v ponedeljek.« Doreen si je prižgala cigareto in pustila, da ji je dim poča­si

10

Stekleni zvon_prelom.indd 10

12/7/10 9:00 AM

stekleni zvon

prenikal skozi nosnice, tako da je imela oči zastrte. »J. C. je grda kot smrt,« je brezbrižno nadaljevala. »Prepričana sem, da njen mož ugasne vse luči, preden ji pride blizu, ali pa bi bruhal.« J. C. je bila moja šefica in kljub vsemu, kar je rekla Doreen, sem jo imela rada. Ni bila ena tistih zapeljivk iz modnih revij z umetnimi tre­ palnicami in pretresljivim nakitom. J. C. je imela možgane, tako da to, da je bila grda, ni bilo tako pomembno. Znala je brati v nekaj jezikih in poznala je vse dobre pisce v svojem poslu.

Poskušala sem si predstavljati J. C. brez njene stroge pisarniške oble­ ke in klobučka za poslovna kosila in v postelji z njenim debelim možem, ampak tega preprosto nisem mogla. Vselej sem si s strahotno težavo predstavljala, kako ljudje skupaj ležijo v postelji.

J. C. me je hotela nečesa naučiti in vse stare gospe, kar sem jih kdaj poznala, so me hotele nečesa naučiti, a nenadoma se mi ni več zdelo, da so me imele kaj naučiti. Postavila sem pokrov na pisalni stroj in ga s tle­skom zaprla.

Doreen se je zarežala. »Bistra punca.« Nekdo je potrkal na vrata. »Kdo pa je?« Ni se mi ljubilo vstati. »Jaz sem, Betsy. Prideta na zabavo?« »Najbrž.« Še zmeraj nisem šla k vratom.

Betsy so z njenim velikim svetlim konjskim repom in filmskim smeh­ ljajem pripeljali naravnost iz Kansasa. Spomnila sem se, kako so naju nekoč poklicali v urad nekakšnega modrobradega TV producenta v po­likani obleki, da bi videli, če imava kaj privlačnega, kar bi lahko upora­bil v programu, in Betsy je začela govoriti o ženski in moški koruzi v Kansasu. Tako se je razvnela ob tej trapasti koruzi, da so še producentu prišle solze v oči, le da žal, kot je rekel, tega ni mogel uporabiti.

Kasneje je urednica lepotnih strani prisilila Betsy, da si je postrigla lase, in iz nje je naredila dekle za na naslovno stran, in še zmeraj tu in tam vidim njen obraz, kako se smehlja s katere od tistih 'žena P. Q.-ja nosi B. H. Wragger' reklam.

Betsy me je vselej prosila, naj z njo in drugimi dekleti počnem to in ono, kakor da bi me hotela na nek način rešiti. Nikoli ni nagovorila Do­reen.

Na skrivaj jo je Doreen klicala Kavbojka.

11

Stekleni zvon_prelom.indd 11

12/7/10 9:00 AM

sylvia plath

»Ali hočeš v taksi z nami?« je vprašala Betsy skozi vrata. Doreen je odkimala. »Je že v redu, Betsy,« sem rekla. »Z Doreen bom šla.« »Prav.« Slišala sem, kako je Betsy odšla po hodniku. »Tam bova, dokler ne bova imeli vsega čez glavo,« mi je rekla Do­reen in ugasila cigareto na podstavku moje nočne svetilke, »nato pa bova šli v mesto. Te zabave, ki nam jih prirejajo, me spominjajo na stare plese v šolski telovadnici. Zakaj zmeraj priženejo te tipe z Yalea? Ti so taki butci!« Buddy Willard je šel na Yale, a zdaj sem pomislila, da je bilo z njim narobe to, da je bil butec. No, brez težav je prišel do dobrih ocen ali se zapletel s kako grozno natakarico po imenu Gladys, a ni imel niti malo intuicije.

Doreen je imela intuicijo. Vse, kar je rekla, je bilo, kot da bi spregovoril skrit glas v mojih kosteh.

Zagozdili sva se v večerni prometni konici. Naš taksi je bil stisnjen za Betsyjinim in pred taksijem s štirimi drugimi puncami in prav nič se ni premaknilo.

Doreen je bila čudovita. Nosila je belo čipkasto obleko brez naram­nic, oblečeno prek tesno oprijetega životca, ki jo je na sredini zapognil vase, spodaj in zgoraj pa jo v velikem slogu izbočil, in njena koža je bila pod bledim pudrnim prahom broneno zglajena. Dišala je kot kaka trgo­vina s parfumi.

Jaz sem nosila črn tul iz šantung svile, ki me je stal štirideset dolarjev.

Prišel je iz nakupovalne norije, ki sem si jo privoščila z delom svoje šolnine, ko sem izvedela, da sem ena od srečnic, ki gredo v New York. Ta obleka je bila tako čudno ukrojena, da pod njo nisem mogla nositi nobenega modrčka, a to ni bilo prav zelo pomembno, kajti bila sem koš­čena kot fant in komaj kaj zaobljena, in ob vročih poletnih nočeh mi je bilo všeč, da sem se počutila skoraj gola.

Vendar mi je v mestu polt zbledela. Bila sem rumenkasta kot kak Kitajec. Ponavadi sem bila živčna zaradi obleke in zaradi čudne polti, a z Doreen sem pozabila na svoje skrbi. Počutila sem se brihtna in nabrita kot sam hudič.

Ko se je izpod črtaste barske platnene strehe, od koder je opazoval najin taksi, začel približevati moški v modri drvarski srajci, črnih bombaž-

12

Stekleni zvon_prelom.indd 12

12/7/10 9:00 AM

stekleni zvon

nih hlačah in usnjenih kavbojskih škornjih z vrezanim okrasjem, ni­sem imela nobenih iluzij. Čisto dobro sem vedela, da prihaja zaradi Doreen.

Prerinil se je med stoječimi avtomobili in se zapeljivo naslonil na polico odprtega okna. »In kaj, če smem vprašati, dve tako čedni punci, kot sta vedve, po­čneta sami v taksiju na tako prijetno noč?« Imel je velik, širok, belkast smehljaj z reklame za zobno pasto. »Na zabavo greva,« sem bleknila, kajti Doreen je nenadoma postala nema kakor kamen in brezbrižno je mahala s svojo beležnico, zavito v belo čipko. »Sliši se dolgočasno,« je rekel možak. »Zakaj se mi ne bi pridružili pri par kozarčkih v tistemle baru? Tam čaka še nekaj mojih prijateljev.« Pokimal je proti skupini sproščeno oblečenih moških, ki so pod platneno streho postopali naokrog. Spremljali so ga s pogledi in ko se je ozrl k njim, so bruhnili v smeh.

Smeh bi me lahko posvaril. Bilo je pritajeno, vsevedno hehetanje, a kazalo je, da se bo promet znova zganil, in vedela sem, da bom, če obsedim, v dveh sekundah obžalovala, da nisem izkoristila te podarjene pri­ložnosti, da razen tistega, kar so za nas pazljivo načrtovali ljudje z revije, ne vidim še kaj New Yorka. »Kaj praviš, Doreen?« sem rekla. »Kaj praviš, Doreen?« je dejal moški in se smehljal s svojim velikim smehljajem. Še dandanes se ne morem domisliti, kakšen je bil, kadar se ni smehljal. Zdi se mi, da se je moral vseskozi smehljati. Najbrž je bilo zanj naravno, da se je tako smehljal. »No, v redu,« mi je rekla Doreen. Odprla sem vrata in izstopili sva iz taksija in začeli stopati proti baru, ko je avto ravno zapeljal naprej. Zavore so na ves glas zaškripale in temu je sledil top pok. »Hej, vedve!« Najin taksist je stegoval glavo skozi okno in njegov obraz je bil besen, škrlaten. »Kaj pa počneta?« Tako nanagloma je zavrl, da se je taksi za njim zaletel vanj, in videli sva, kako so štiri dekleta v njem opletala in se prerivala in se pobirala s tal.

Moški se je zasmejal, pustil naju je na robniku in šel nazaj in sredi strašnega hupanja in nekaj vpitja dal taksistu bankovec, in potem sva vi­

13

Stekleni zvon_prelom.indd 13

12/7/10 9:00 AM

sylvia plath

deli, kako dekleta z revije odhajajo v vrsti, en taksi za drugim, kakor da bi šlo za poročni sprevod s samimi nevestami. »Pridi, Frankie,« je moški rekel enemu svojih prijateljev, in majhen, zoprn fant se je ločil od ostalih in stopil v bar skupaj z nami.

Bil je tiste sorte tip, kakršnih ne prenašam. Na bose noge imam meter oseminsedemdeset in če sem z majhnimi moškimi, se nekoliko sključim in pobesim boke, enega gor in drugega dol, da bi bila videti manjša, in počutim se štorasto in bedno kakor brezposeln klovn.

Za trenutek sem divje upala, da se bomo razporedili po velikosti, kar bi me pripeljalo k moškemu, ki naju je nagovoril, in on je bil krepko čez meter osemdeset, a on je šel naprej z Doreen in me sploh ni več pogledal. Skušala sem se pretvarjati, da ne vidim, kako Frankie brzi ob mojem komolcu, in pri mizi sem se usedla tesno k Doreen.

V baru je bilo tako temno, da sem komaj lahko razločila kaj dru­gega kot Doreen. Z belimi lasmi in belo obleko je bila tako bela, da se je zdela srebrna.

Zdi se mi, da je odsevala neonsko svetlobo iznad točilne mize. Čutila sem, kako se raztapljam v senci kot negativ osebe, ki je še nikdar prej nisem videla. »No, kaj pa bomo?« je vprašal moški z velikim smehljajem. »Mislim, da si bom naročila oldfashioned,« je rekla Doreen.

Naročanje pijač me je vselej podrlo. Nisem razlikovala viskija od džina in nikoli se mi ni posrečilo najti česa takega, da bi mi bil okus res všeč.

Buddy Willard in drugi fantje s kolidža, ki sem jih poznala, so bili običajno prerevni, da bi si kupovali žgane pijače, ali pa sploh niso pi­li. Osupljivo veliko fantov s kolidža sploh ne pije ali kadi. Jaz sem očitno poznala vse takšne. Najdlje, do koder je šel Billy Willard, je bilo to, da nama je kupil steklenico dubonneta, kar je naredil le zato, ker je skušal dokazati, da je lahko estet, čeprav je študiral medicino. »Jaz bom vodko,« sem rekla.

Moški me je pogledal bolj pozorno. »Boš kaj zraven?« »Samo vodko,« sem rekla. »Zmeraj jo pijem tako.« Mislila sem, da se lahko osmešim, če bi rekla, da bi jo z ledom ali so­do ali džinom ali čimerkoli. Nekoč sem videla reklamo za vodko, samo kozarec vodke, ki je stal sredi snežnega zameta, osvetljen z modrikasto svetlobo, in vodka je bila videti čista in sveža kot voda, in zato sem si mislila, da bo v

14

Stekleni zvon_prelom.indd 14

12/7/10 9:00 AM

stekleni zvon

redu, če naročim vodko. Želela sem si, da bi nekega dne naročila pijačo in ugotovila, da ima odličen okus.

Prišel je natakar, in moški je naročil pijačo za nas štiri. V svoji kavbojski opravi se je v tem mestnem baru počutil tako domače, da sem si mislila, da je prav lahko kdo od slavnih.

Doreen ni rekla niti besede, le igrala se je s svojim plutovinastim na­ miznim podstavkom in si končno prižgala cigareto, vendar moškemu to očitno ni šlo navzkriž. Le strmel je vanjo, kakor ljudje v živalskem vrtu običajno strmijo v velikega belega makaja in čakajo, da bo rekel kaj po človeško.

Prišla je pijača, in moja je bila videti čista in sveža, prav kakor vodka iz reklame. »Kaj počnete?« sem vprašala moškega, da bi prelomila tišino, ki je rasla vsenaokoli mene, gosta kot džungelsko rastje. »Mislim, kaj počnete tu v New Yorku?« Počasi in videti je bilo, da z velikim naporom, je moški umaknil po­gled z Doreeninega ramena. »Disk džokej sem,« je rekel. »Nemara sta že slišali zame. Ime mi je Lenny Shepherd.« »Poznam vas,« je znenada rekla Doreen. »To me veseli, punca,« je rekel moški in izbruhnil v smeh. »Prišlo mi bo prav. Slaven sem kot hudič.« Nato je Lenny Shepherd pomenljivo pogledal Frankieja. »Povejta, od kod prihajata?« je dejal Frankie in se hlastno usedel po­ konci. »Kako vama je ime?« »Ta tu je Doreen.« Lenny je zdrsnil z dlanjo po njeni razgaljeni roki in jo stisnil.

Presenetilo me je, da Doreen ni pokazala, da je opazila, kaj počne. Kar sedela je tam, temna kot na belo prebarvana svetlolasa črnka v beli obleki, in prefinjeno srebala svojo pijačo. »Jaz sem Elly Higginbottom,« sem rekla. »Iz Chicaga sem.« Tako sem se počutila varneje. Nisem hotela, da bi bilo karkoli, kar bi nocoj rekla ali naredila, povezano z mano in mojim pravim imenom in s tem, da prihajam iz Bostona.

15

Stekleni zvon_prelom.indd 15

12/7/10 9:00 AM

sylvia plath

»No, Elly, kaj praviš, bi malo zaplesala?« Pomisel na ples s tem malim spakom v oranžnih semiš čevljih in tesni majici in zlizanem modrem jopiču me je silila v smeh. Če kaj na tem sve­ tu zaničujem, je to moški v modrih oblačilih. Črna ali siva ali rjava, to je vseeno. Modra pa me sili v smeh. »Nisem pri volji,« sem hladno rekla, mu obrnila hrbet in primaknila stol bliže k Doreen in Lennyju.

Ta dva sta se zdaj obnašala tako, kot da bi se poznala že leta. Doreen je z žlico lovila krhlje sadja na dnu svojega kozarca in Lenny je zarenčal vsakič, ko je dvignila žlico k ustom, in hlastal in se pretvarjal, da je pes ali nekaj takega, in skušal pobrati sadje z žlice. Doreen se je hihitala in kar naprej zajemala sadje.

Začelo se mi je zdeti, da je vodka morda končno pijača zame. Nobe­ nega okusa ni imela, vendar mi je šla naravnost v želodec, kakor gre rezi­lo požiralcu mečev, in ob njej sem se počutila močna in podobna Bogu. »Bolje bo, če grem,« je rekel Frankie in vstal.

Prostor je bil tako temačen, da ga nisem mogla prav jasno videti, a zdaj sem prvič slišala, kako visok, trapast glas je imel. Nihče se ni zmenil zanj. »Hej, Lenny, nekaj mi dolguješ. Se spomniš, Lenny, nekaj mi dolgu­ješ, kaj praviš?« Čudno se mi je zdelo, da Frankie opominja Lennyja na dolg pred nama, ki sva bili popolni neznanki, vendar je Frankie stal tam in pona­ vljal to reč znova in znova, dokler Lenny ni zakopal v svoj žep in izvlekel zajeten sveženj zelenih bankovcev in odluščil enega in ga izročil Frankie­ju.

Mislim, da je bil desetak. »Umolkni in zbriši.« Za hip se mi je zdelo, da je Lenny govoril tudi meni, vendar sem nato slišala, kako Doreen pravi: »Ne grem, če ne gre še Elly.« Kar čestitati sem ji morala, da si je zapomnila moje lažno ime. »Oh, saj bo šla, kajne, da boš, Elly?« je rekel Lenny in mi pomežiknil. »Seveda bom šla,« sem rekla. Frankie se je pobral v noč, tako da sem se odločila, da se bom držala Doreen. Hotela sem videti toliko, kolikor je le šlo.

Rada sem opazovala ljudi v kočljivih situacijah. Če je bila kaka pro­ metna nesreča ali poulični pretep ali nedonošenček pod steklenim zvo­

16

Stekleni zvon_prelom.indd 16

12/7/10 9:00 AM

stekleni zvon

nom, prepariran za ogledovanje, sem se zaustavila in gledala na vse pre­ tege, tako da nisem nikoli pozabila.

Prav gotovo sem tako izvedela veliko reči, ki jih drugače nikoli ne bi, in celo kadar so me presenetile ali kadar mi je ob njih postalo slabo, se nisem izdala, temveč sem se pretvarjala, da že od nekdaj vem, kako so te reči takšne.

17

Stekleni zvon_prelom.indd 17

12/7/10 9:00 AM

sylvia plath

DVE

Z

a nič na svetu ne bi hotela zamuditi Lennyjevega stanovanja.

Zgrajeno je bilo natanko kakor notranjščina kakega ranča, le da sre­ di stanovanjske hiše v New Yorku. Nekaj vmesnih sten je dal podreti, da bi razširil prostor, je rekel, in nato si je dal obiti stene z borovim lesom in postavil je bar iz borovega lesa v obliki podkve. Mislim, da so bila tudi tla obita z borovim lesom.

Pod nogami so ležale velike bele medvedje kože in edino pohištvo je bila kopica nizkih ležišč, prekritih z indijanskimi tepihi. Namesto slik mu je po stenah viselo jelenje rogovje, bivolji rogovi in nagačena zajčja glava.

Lenny je uperil palec v pobešeni mali sivi gobček in otrdela kun­čeva ušesa. »Tega sem povozil v Las Vegasu.« Šel je prek sobe, njegovi kavbojski škornji so odmevali kakor streli iz pištole. »Akustika,« je dejal, in postajal je manjši in manjši, dokler ni iz­ginil skozi vrata v daljavi.

Kar znenada je z vseh strani iz zraka začela prihajati glasba. Nato se je zaustavila in slišali sva Lennyjev glas, ki je rekel: »To je vaš polnočni didžej, Lenny Shepherd, z zbirko najboljših komadov. Deseti v navezi ta teden ni noben drug kot tale mali rumenolasec, o katerem ste zadnje čase toliko slišali … z eno in edino Sončnico!« Rojen sem bil v Kansasu, rasel sem v Kansasu, in ko se bom poročil, bo to v Kansasu … »Kakšen frajer!« je rekla Doreen. »A ni frajer?«

18

Stekleni zvon_prelom.indd 18

12/7/10 9:00 AM

stekleni zvon

»Seveda,« sem rekla. »Poslušaj, Elly, stori mi uslugo.« Očitno je mislila, da sem se že v res­ nici spremenila v Elly. »Se razume,« sem rekla. »Drži se me, boš? Nimam šanse, če bi poskusil kaj čudnega. Si videla tiste mišice?« Doreen se je zahihitala.

Lenny se je prikazal iz zadnje sobe. »Tukaj imam opreme za dvajset tisočakov.« Oddrsal je proti baru in izvlekel tri kozarce in srebrno poso­do za led in velik vrč in začel mešati pijače iz več različnih steklenic. … s plavolasko, ki je obljubila, da me bo čakala – sončnica iz dežele, kjer je sončnica pognala. »Krasno, kaj?« Lenny se je približal in lovil ravnotežje vseh treh kozarcev. Na njih so bile velike kaplje, kakor znoj, in ko jih je razdajal, so kocke ledu pozvanjale. Nato je glasba izzvenela in zaslišali smo Lennyjev glas, ki je napovedal naslednjo skladbo. »Nič ni boljšega, kot da poslušaš svoj čvek. Povej,« se je Lennyjev pogled prilepil name, »Frankie jo je pobrisal, ti bi morala koga imeti, bom poklical kakega kolega.« »Je že v redu,« sem rekla. »Ni treba.« Nisem hotela reči naravnost, da hočem koga, ki bi bil par številk večji od Frankieja.

Lennyju je očitno odleglo. »Samo da ti je prav. Ne bi se hotel zameri­ ti Doreenini prijateljici.« Doreen je poslal velik bel nasmeh. »Kajneda, punči?« Iztegnil je roko proti Doreen in brez besede sta začela plesati, ne da bi spustila kozarca.

S prekrižanimi nogami sem se usedla na eno od postelj in skušala biti resna in ravnodušna kot poslovneži, ki sem jih nekoč videla, kako opazujejo alžirsko trebušno plesalko, a takoj, ko sem se naslonila na steno pod nagačenim zajcem, je postelja začela drseti proč od stene, tako da sem se raje usedla na medvedji kožuh na tleh in se naslonila na posteljo.

Moja pijača je bila močna in depresivna. Vsakič, ko sem naredila požirek, je bila bolj podobna usmrajeni vodi. Nekje na sredi kozarca je bil naslikan roza laso z rumenimi pikami. Spila sem do kakega prsta pod lasom in malo počakala, in ko sem znova nagnila, je pijača spet segala do lasa.

19

Stekleni zvon_prelom.indd 19

12/7/10 9:00 AM

sylvia plath

Iz zraka je zabobnel Lennyjev breztelesni glas: »Zakaj oh zakaj sem zapustil Wyoming?« Onadva nista nehala plesati niti med premori med skladbami. Čutila sem, da se manjšam v majhno črno piko med vsemi temi rdečimi in beli­ mi preprogami in vsem borovim lesom. Počutila sem se kot luknja v tleh. Če gledaš dva, ki bolj in bolj norita drug za drugim, je v tem nekaj, kar te spravlja ob voljo, še posebno, če si poleg njiju edini v sobi.

Tako je, kot da bi gledal Pariz iz ekspresnega vlaka, ki gre v drugo smer – vsako sekundo je mesto manjše in manjše, dokler ne začutiš, da pravzaprav ti postajaš manjši in manjši in vse bolj osamljen, ko hitiš proč od vseh teh luči in od vznemirjenja z milijon kilometri na uro.

Od časa do časa sta se Lenny in Doreen zadela drug v drugega in se poljubila in nato zanihala nazaj in naredila dolg požirek in se znova približala drug drugemu. Mislila sem si, da bi se lahko kar ulegla na med­vedjo kožo in zaspala, dokler ne bo Doreen pripravljena iti nazaj v hotel.

Nato je Lenny strašno zavpil. Vstala sem. Doreen se je z zobmi obesi­la na njegovo levo ušesno mečico. »Spusti, prasička!« Lenny se je sklonil in Doreen je poletela na njegovo ramo in kozarec ji je v dolgem, razpotegnjenem loku zaplul iz roke in s smešnim žvenke­tom končal ob borovem opažu. Lenny je še zmeraj vpil in se tako hitro sukal okoli svoje osi, da nisem mogla videti Doreeninega obraza.

Rutinsko, kakor opaziš, kakšne oči ima kdo, sem opazila, da so Doreenine prsi pogledale izza njene obleke in da so nekoliko visele ven, ka­ kor polni rjavi buči, ko je krožila, s trebuhom oprta ob Lennyjevo ramo, strigla z nogami po zraku in vreščala, in nato sta se oba začela smejati in sta upočasnila in Lenny je skušal skozi krilo ugrizniti Doreen v bok, ko sem šla skozi vrata, preden bi se še kaj zgodilo, in se spravila po stopni­cah navzdol, tako, da sem se ves čas z obema rokama naslanjala na ogrado in napol drsela navzdol.

Vse dokler se nisem opotekla ven na pločnik, nisem opazila, da je imelo Lennyjevo stanovanje zračno hlajenje. Tropska, zadušljiva vroči­na, ki so jo pločniki vsrkavali ves dan, me je udarila v obraz kot zadnja žalitev.

Nisem imela pojma, kje sploh sem.

20

Stekleni zvon_prelom.indd 20

12/7/10 9:00 AM

stekleni zvon

Kako minuto sem se zabavala z idejo, da bi navsezadnje le odšla s taksijem na zabavo, vendar sem se odločila drugače, kajti plesa bi lahko bilo že konec, in nisem se hotela znajti na praznem plesišču, ki bi bilo na­stlano s konfeti in cigaretnimi ogorki in zmečkanimi servetkami za koktajle kakor kak skedenj.

Previdno sem šla do naslednjega uličnega vogla in s konico prsta dr­sela po steni zgradbe na moji levi, da bi obdržala ravnotežje. Pogledala sem na ulično oznako. Nato sem iz listnice izvlekla načrt New Yorka. Od svojega hotela sem bila natanko štiriintrideset krat pet ulic proč.

Hoja mi ni bila nikdar zoprna. Podala sem se v pravo smer in potiho štela vogale, in ko sem zakoračila v hotelsko vežo, sem bila čisto trezna, le noge so mi malo otekle, a tega sem bila sama kriva, kajti nisem nosila nogavic.

Preddverje je bilo prazno, le nočni portir je dremal v svoji osvetljeni kabini med ključi in tihimi telefoni.

Zdrsnila sem v dvigalo in pritisnila gumb za svoje nadstropje. Vrata so se zložila skupaj kakor brezglasna harmonika. Nato so moja ušesa postala čudna in videla sem veliko Kitajko s kalnimi očmi, ki je bebasto buljila v moj obraz. Seveda sem bila to samo jaz. Zgrozila sem se, ko sem opazila, kako pomečkana in utrujena sem videti.

Na hodniku ni bilo žive duše. Spravila sem se v sobo. Bila je polna dima. Najprej sem mislila, da se je dim naredil iz redkega zraka kot neka vrsta kazni, potem pa sem se spomnila, da je bil to Doreenin dim, in pri­tisnila sem na gumb, ki je odprl okensko rešetko. Vsa okna so bila fiksi­rana, tako da jih nisi mogel odpreti in se nagibati ven, in to me je kdove zakaj jezilo.

Ko sem stala na levi strani okna in naslanjala lice na les, sem videla mesto vse do tja, kjer se je kakor čudno zeleno satovje z Marsa v temo dvigala palača Združenih narodov.

Tišina me je spravila v obup. To ni bila tišina tišine. To je bila moja lastna tišina.

Prav dobro sem vedela, da avtomobili povzročajo hrup in da ljudje v njih in za osvetljenimi hišnimi okni povzročajo hrup in da reka hrumi, ampak ničesar nisem mogla slišati. Mesto je viselo v mojem oknu, ploščato kot plakat, lesketalo se je in svetlikalo, a prav tako ga lahko ne bi bilo tam, kljub vsemu dobremu, kar mi je dalo.

21

Stekleni zvon_prelom.indd 21

12/7/10 9:00 AM

sylvia plath

Porcelanasto beli telefon ob zglavju bi me lahko spravil v zvezo z rečmi, vendar sem sedela tam, nema kot opeka. Skušala sem se domisliti vseh ljudi, ki sem jim dala svojo številko, tako da bi si lahko napravila seznam vseh klicev, ki jih lahko dobim, a spomnila sem se lahko le to, da sem številko dala mami Buddyja Willarda, ki jo je dala simultanemu prevajalcu, ki ga je spoznala v Združenih narodih.

Tiho, suho sem se zasmejala.

Lahko sem si predstavljala, kakšnemu simultanemu prevajalcu bi me predstavila gospa Willardova, če je ves čas hotela, naj se poročim z Buddyjem, ki se je zdravil za tuberkulozo nekje na severu države New York. Buddyjeva mama mi je celo uredila, da bi me to poletje vzeli za strežbo v tuberkuloznem sanatoriju, tako da Buddy ne bi bil osamljen.

Z Buddyjem nista mogla razumeti, zakaj sem namesto tega izbrala, da grem v New York.

Ogledalo nad mojo pisalno mizo je bilo videti nekoliko skrivljeno in zelo pretirano srebrno. Obraz je bil v njem videti kot odsev v krogli zobozdravniškega živega srebra. Pomislila sem, da bi zlezla med posteljne rjuhe in skušala zaspati, a to se mi je zdelo prav tako privlačno kot stlači­ti umazano, načečkano pismo v novo, čisto kuverto. Odločila sem se, da si bom privoščila vročo kopel.

Nemara je cel kup reči, ki jih vroča kopel ne pozdravi, ampak jaz jih ne poznam prav veliko. Kadarkoli sem žalostna, da bom umrla, ali tako živčna, da ne morem spati, ali zaljubljena v koga, ki ga cel teden ne bom videla, pridem do najnižje točke in potem rečem: »Privoščila si bom vro­čo kopel.« V kopeli meditiram. Voda mora biti zelo vroča, tako vroča, da komaj preneseš, ko vtakneš nogo noter. Nato se spuščaš, seženj za sež­njem, dokler ti voda ni do vratu.

Spominjam se stropa nad vsako banjo, v kateri sem ležala. Spomi­njam se vzorcev na stropih in razpok in barv in vlažnih mest in svetlih krp.

Spominjam se tudi banj: antičnih banj z jastrebjimi nogami, moder­nih banj, ki so oblikovane kot krste, čednih roza marmornatih banj nad roza vodnimi vrelci, in spomnim se oblik in velikosti pip za vodo in raz­ličnih posodic za milo.

Nikoli se bolj ne počutim jaz kot tedaj, ko sem v vroči kopeli.

22

Stekleni zvon_prelom.indd 22

12/7/10 9:00 AM

stekleni zvon

V tej banji v sedemnajstem nadstropju tega hotela samo-za-ženske, visoko nad vsem tem vrvežem in pehanjem New Yorka, sem ležala skoraj uro, in začutila sem, kako sem se prečistila. Ne verjamem v krst in vode Jordana ali karkoli takšnega, a zdi se mi, da je topla kopel meni nekaj takega kot vernim krščena voda.

Rekla sem si: »Doreen se raztaplja. Lenny Shepherd se raztaplja, Frankie se raztaplja, New York se raztaplja, vsi se raztapljajo in nihče od njih več ni važen. Ne poznam jih, nikdar jih nisem poznala in čista sem. Vsa ta pijača in ti lepljivi poljubi, ki sem jih videla, in ves prah, ki se mi je ulegel na kožo na poti nazaj, se spreminjajo v nekaj čistega.« Dlje ko sem ležala v čisti vroči vodi, bolj očiščeno sem se počutila, in ko sem končno stopila ven in se zavila v eno velikih, mehkih, belih hotel­ skih brisač, sem se počutila očiščena in dišala sem kakor pravkar rojen otrok.

Ne vem, kako dolgo sem spala, ko sem zaslišala trkanje. Najprej mu nisem posvetila nobene pozornosti, kajti oseba, ki je trkala, je ponavlja­la: »Elly, Elly, Elly, spusti me noter,« in jaz nisem poznala nobene Elly. Nato je prek tega topega, butajočega trkanja zazvenelo drugačno – oster tok-tok, in drug, mnogo bolj jasen glas je rekel: »Gospodična Greenwoodova, vaša prijateljica vas želi,« in vedela sem, da je to Doreen.

Spravila sem se na noge in sredi temne sobe kako minuto omotično lovila ravnotežje. Bila sem jezna na Doreen, da me je zbudila. Edina možnost, da bi ubežala tej žalostni noči, je bil dober spanec, ona pa me je morala zbuditi in ga pokvariti. Mislila sem, da bo trkanje odšlo in me pustilo pri miru, če se bom pretvarjala, da spim, vendar sem čakala, pa ni bilo tako. »Elly, Elly, Elly,« je momljal prvi glas, drugi pa je še naprej sikal: »Gospodična Greenwood, gospodična Greenwood, gospodična Greenwood,« kakor da bi bila kaka razcepljena osebnost ali kaj takega.

Odprla sem vrata in pomežiknila v razsvetljeni hodnik. Zdelo se mi je, da ni ne noč ne dan, temveč nekakšno mračno tretje obdobje, ki je nenadoma zdrsnilo mednju in se ne bo nikoli končalo.

Doreen je bila naslonjena ob vratni podboj. Ko sem prišla ven, se mi je zvrnila v roke. Nisem ji mogla videti obraza, kajti glava se ji je pobesi­la

23

Stekleni zvon_prelom.indd 23

12/7/10 9:00 AM

sylvia plath

na prsi in njeni gosti svetli lasje so viseli iz svojih temnih korenin ka­kor krilo za havajske plese.

V majhni, čokati, brkati ženski v črni uniformi sem prepoznala noč­no strežnico, ki je v nagneteni likalnici v našem nadstropju likala oblači­la za čez dan in oprave za zabave. Nisem mogla razumeti, kako da je poznala Doreen ali zakaj ji je hotela pomagati, da me prebudi, namesto da bi jo tiho popeljala do njene sobe.

Ko je videla, da držim Doreen v rokah in da je razen nekaj smrkov tiho, se je ženska spravila vzdolž hodnika nazaj v likalnico k starinskemu Singerjevemu šivalnemu stroju in beli deski za likanje. Hotela sem steči za njo in ji povedati, da nimam ničesar z Doreen, kajti videti je bila trezna in marljiva in moralna kakor starokopiten priseljenec iz Evrope in spominjala me je na mojo avstrijsko babico. »Pusti me, da se uležem,« je mrmrala Doreen. »Pusti me, da se ule­žem, pusti me, da se uležem.« Zdelo se mi je, da se Doreen ne bom nikdar več znebila, če jo zane­sem prek praga in ji pomagam na svojo posteljo.

Njeno telo je bilo ob moji roki, kamor je naslanjala svojo težo, toplo in mehko kakor kup blazin, in njene noge v visokih čevljih s peto so se smešno vlekle. Zame je bila dosti pretežka, da bi jo lahko spravila po dolgem hodniku.

Sklenila sem, da lahko naredim le to, da jo spustim na tepih in za­prem in zaklenem svoja vrata in grem nazaj v posteljo. Ko se bo Doreen zbudila, se ne bo spomnila, kaj se je zgodilo, in mislila bo, da je je mora­lo zmanjkati pred mojimi vrati, ko sem že spala, in pobrala se bo sama od sebe in šla pri polni zavesti v svojo sobo.

Začela sem spuščati Doreen na zeleni hodniški tepih, vendar je tiho zastokala in mi padla iz rok. Curek rjavih izbljuvkov ji je zletel iz ust in se ob mojih nogah razširil v veliko brozgo.

Nenadoma je Doreen postala še težja. Glava ji je omahnila naprej v brozgo, prameni njenih svetlih las so se namočili kakor drevesne korenine v močvirju in spoznala sem, da je zaspala. Umaknila sem se. Tudi sa­ma sem že skoraj zaspala.

Te noči sem se odločila glede Doreen. Odločila sem se, da jo bom gle-

24

Stekleni zvon_prelom.indd 24

12/7/10 9:00 AM

stekleni zvon

dala in poslušala tisto, kar bo govorila, a globoko v sebi ne bom imela nič več opraviti z njo. Globoko v sebi bom zvesta Betsy in njenim ne­dolžnim prijateljicam. Po srcu sem bila takšna kot Betsy.

Tiho sem stopila nazaj v svojo sobo in zaprla vrata. Ko sem še enkrat premislila, jih nisem zaklenila. Nisem se mogla pripraviti, da bi to naredila.

Ko sem se naslednje jutro zbudila v topi vročini brez sonca, sem se oblekla in si splaknila obraz z mrzlo vodo in se malo našminkala in počasi odprla vrata. Mislim, da sem še zmeraj pričakovala, da bom našla Doreenino telo, kako leži v luži bruhanja kakor kakšen grd, stvaren dokaz mojega lastnega sprijenega značaja.

Nikogar ni bilo na hodniku. Tepih se je raztezal od enega konca hodnika do drugega, čist in neskončno zelen, razen bledega, nepravilne­ga temnega madeža pred mojimi vrati; kot da bi nekdo po nesreči tam polil kozarec vode in ga znova izsušil.

25

Stekleni zvon_prelom.indd 25

12/7/10 9:00 AM

sylvia plath

TRI

N

a mizi za banket Damskega dne so bili razvrščeni rumenozeleni razpolovljeni avokadi, napolnjeni z rakci in majonezo, in pladnji napol pečene pečenke in hladne perutnine, in tu in tam lonec iz brušenega stekla, na­ polnjen s črnim kaviarjem. Tega jutra nisem imela časa, da bi v hotelski kavarnici pojedla zajtrk, spila sem le skodelico prevrete kave, ki je bila tako grenka, da mi je brnelo v nosu, in bila sem sestradana.

Preden sem prišla v New York, nisem nikoli jedla v pošteni restavraciji.

Sem ne štejem Howarda Johnsona, kjer sem z ljudmi, kakršen je bil Buddy Willard, jedla le pomfri, sirove sendviče in vanilne frapeje. Ne vem, zakaj je tako, ampak hrano ljubim skoraj bolj od vsega drugega. In ne glede na to, koliko pojem, se nikoli ne zredim. Z eno samo izjemo že deset let tehtam enako.

Moje najljubše jedi imajo veliko masla, sira in kisle smetane. V New Yorku smo imele toliko zastonj kosil z ljudmi, ki so delali pri reviji, in raznimi slavnimi ljudmi, ki so se tam oglasili, da sem se navadila s pogledom preleteti te velike, na roko napisane jedilnike, kjer je ščepec gra­hove prikuhe stal petdeset ali šestdeset centov, dokler nisem našla bolj hranljivih, najdražjih jedi in si jih nekaj naročila.

Vselej so nas peljali ven na službene stroške, tako da se nisem nikdar počutila krivo. Trudila sem se jesti tako hitro, da me ljudje, ki so po navadi naročili le solato in grenivkin sok, ker so hoteli shujšati, niso čakali. Skoraj vsakdo, ki sem ga srečala v New Yorku, je hotel shujšati.

26

Stekleni zvon_prelom.indd 26

12/7/10 9:00 AM

stekleni zvon

»Rad bi pozdravil najbolj čedno in brihtno skupino deklet, kar jih je sreča prinesla naši ekipi,« je zasopel v mikrofon, ki ga je imel pripetega na zavihek suknjiča, debelušni, plešasti mojster ceremoniala. »Ta banket je le majhen vzorec gostoljubnosti, ki vam jo hoče nuditi naša kuhinjska preskuševalnica pri Damskem dnevu v znak spoštovanja vašega obiska.« Krhek dekliški aplavz, in vsi smo se usedli h gromozanski, s platnom prekriti mizi.

Bilo nas je enajst deklet z revije, in z nami večina naših urednikov in vsa ekipa Damskega dne v higieničnih belih smokingih, čednih mrežicah za lase in brezmadežnem ličilu enotne barve breskove pite.

Bilo nas je le enajst, kajti manjkala je Doreen. Iz neznanega razloga so ji dodelili sedež ob mojem, in njen stol je bil prazen. Zanjo sem spravi­la znak, ki ji je določal mesto – žepno ogledalce, ki je imelo na vrhnjem robu napisano 'Doreen', srebrno luknjo, kjer bi se pokazal njen obraz, pa je imelo obrobljeno z vencem iz zamrznjenih marjetic.

Doreen je preživljala dan z Lennyjem Shepherdom. Večino svojega prostega časa je zdaj preživljala z Lennyjem Shepherdom.

V uri pred našim kosilom na Damskem dnevu – veliki ženski reviji, ki je prinašala sočne dvostranske fotografije obrokov v tehnikolorju, vsak mesec z drugo temo in lokalom – so nam kazali neskončno lesketajočih se kuhinj in videle smo, kako težko je fotografirati jabolčno pito à la mo­de pod svetlimi lučmi, kajti sladoled se kar naprej topi in ga je treba od zadaj podpirati z zobotrebci in zamenjati vsakič, ko postane preveč brozgast.

Ob pogledu na vso hrano, ki je bila nakopičena po teh kuhinjah, sem postala omotična. Saj ne, da doma ne bi imeli dovolj hrane, le da je moja stara mama vselej kuhala ekonomične zrezke in ekonomične mesne štru­ce in bilo ji je v navadi, da je tedaj, ko si prvič dvignil vilico k ustom, re­kla: »Upam, da ti ugaja, stalo je enainštirideset centov za funt,« zaradi česar sem se vselej počutila, kot da jem kovance in ne nedeljske pečenke.

Ko smo stale za našimi stoli in poslušale dobrodošlico, sem nagnila glavo in si skrivoma ogledala, kako stojijo sklede s kaviarjem. Ena od skled je bila strateško postavljena med mano in Doreeninim praznim stolom.

Predstavljala sem si, da dekle nasproti mene prek visokega namiz­nega okrasja iz marcipana ne bo mogla doseči kaviarja in da bo Betsy na moji

27

Stekleni zvon_prelom.indd 27

12/7/10 9:00 AM

sylvia plath

desni preveč prijazna, da bi me prosila, naj ga delim z njo, če ga bom le hranila ob strani, ob komolcu, pri krožničku za kruh in maslo. Poleg tega je bila nekoliko desno od dekleta ob Betsy še ena skleda s kaviarjem in lahko bi jedla tistega.

Z dedom sva imela stalno šalo. Bil je šef strežbe v gostišču nedaleč od mojega rodnega mesta in vsako nedeljo se je babica odpeljala tja, da bi ga pripeljala domov za prosti ponedeljek. Brat in jaz sva izmenoma hodi­la z njo, in ded je babici in tistemu od naju, ki je šel z njo, vselej postregel, kot da bi bila prava gosta. Rad me je seznanjal s posebnimi poslasticami in pri devetih letih sem že čutila strast do mrzle vichyjske omake in sar­delne paste. Šalila sva se, da bo na moji poroki ded poskrbel, da bom imela toliko kaviarja, kot ga bom lahko pojedla. To je bila šala, kajti nikoli se nisem nameravala poročiti, in tudi če bi se, si moj ded ne bi mogel privoščiti dovolj kaviarja, razen če bi izropal kuhinjo v svojem gostišču in ga odne­ sel v kovčku.

Zakrita z žvenketanjem kozarcev za vodo in srebrnine in porcelana sem si tlakovala krožnik z rezinami perutnine. Nato sem prekrila rezine s kaviarjem, na debelo, kakor da bi mazala kikirikijevo maslo na kruh. Nato sem s prsti pobirala rezine perutnine, eno za drugo, jih zvila, tako da kaviar ne bi polzel dol, in jih pojedla.

Po veliko hudih skrbeh, katere žlice naj uporabljam, sem odkrila, da jo lahko odneseš, če ob mizi narediš nekaj nepravilnega z dovolj arogan­ce, kakor da bi čisto zatrdno vedel, da počneš prav; nihče ne bo mislil, da si brez olike ali nevzgojen. Mislili bodo, da si posebnež in zelo zabaven.

Te zvijače sem se naučila tistega dne, ko me je J. C. peljala na kosilo z znamenitim pesnikom. Ta je nosil grozen pomečkan in popackan rjav tvidast suknjič in sive hlače in rdeče modro kockasto jopico brez ovratnika v zelo formalni restavraciji, polni vodnjakov in lestencev, kjer so bi­li vsi drugi moški oblečeni v temne obleke in brezmadežno bele srajce.

Ta pesnik je jedel solato s prsti, list za listom, in zraven govoril z ma­no o nasprotju med naravo in umetnostjo. Nisem mogla odvrniti pogleda od bledih, čokatih belih prstov, ki so potovali sem in tja, od pesniko­ve sklede za solato do njegovih ust, z enim kapljajočim solatnim listom za drugim.

Nihče od urednikov naše revije ali zaposlenih pri Damskem dnevu ni

28

Stekleni zvon_prelom.indd 28

12/7/10 9:00 AM

KRONOLOGIJA

1959 Plathova in Hughes se po potovanju po Ameriki znova preselita v Anglijo, v London.

1960 Rojstvo hči Friede in izid prve pesniške zbirke The Colossus.

1961 Druga nosečnost se konča s spontanim splavom, o tem piše veliko pesmi. Avgusta konča roman Stekleni zvon. Selitev v North Tawton v Devonu, naslednje leto pa se rodi sin Nicholas.

1962 Zakon s Tedom Hughesom postaja težaven, še posebno, ko Sylvia Plath odkrije njegovo nezvestobo. Nesrečo z avtomobilom opiše kot enega od mnogih poskusov samomora. Decembra se sama z otrokoma vrne v London.

1963 Januarja izide roman Stekleni zvon pod psevdonimom Victoria Lucas.

Kljub antidepresivom in zdravniški pomoči 10. februarja stori samomor s plinom v kuhinji.

1966 Posmrtno izide pesniška zbirka Ariel, ki ji zagotovi svetovno slavo. V zbirki so pesmi, ki jih je pisala tik pred koncem življenja.

1981 Izidejo Zbrane pesmi, urednik knjige je Ted Hughes, istega leta pa Sylvia Plath posmrtno prejme Pulitzerjevo nagrado za literaturo.

215

Stekleni zvon_prelom.indd 215

12/7/10 9:00 AM

sylvia plath

Zbirka Veliki večni romani Ureja Andrej Koritnik Sylvia Plath STEKLENI ZVON Prevedel in spremno besedo napisal Andrej Blatnik Opremila Suzana Duhovnik Ilustracija na naslovnici Pavle Učakar Tehnično uredil Matej Nemec Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana Predsednik uprave Peter Tomšič Glavni urednik Miha Kovač Natisnila Impress, d. d.

Natisnjeno 1000 izvodov

216

Stekleni zvon_prelom.indd 216

12/7/10 9:00 AM

STEKLENI ZVON-oprema.indd 1

V

lekarni sem si kupila nekaj knjig o duševnih boleznih in primerjala sem svoje simptome s simptomi v knjigah, in brez dvoma so se moji simptomi skladali z najbolj brezupnimi primeri.

Edino, kar sem razen škandaloznikov lahko brala, so bile te knjige o duševnih boleznih. Bilo je, kakor da bi ostala ozka odprtina, da bi se lahko poučila o vsem, kar sem morala vedeti o svojem primeru, in ga končala na pravilen način.

29,95 €

ZVON

prevedel

Andrej Blatnik

S TEKLENI ZVON Sylvia Plath

S TEKLENI S TEKLENI ZVON

V zbirki Veliki večni romani so do zdaj izšli: Apulej: Zlati osel F. M. Dostojevski: Zločin in kazen G. Flaubert: Gospa Bovary J. W. von Goethe: Učna leta Wilhelma Meistra E. Hemingway: Komu zvoni F. Kafka: Proces T. Mann: Čarobna gora G. G. Márquez: Sto let samote H. Hesse: Stepni volk G. Eliot: Silas Marner U. Eco: Ime rože L. N. Tolstoj: Ana Karenina M. Bulgakov: Mojster in Margareta W. Woolf: Orlando J. Diderot: Fatalist Jacques in njegov gospodar M. Kundera: Neznosna lahkost bivanja C. de Laclos: Nevarna razmerja F. Fitzgerald: Veliki Gatsby P. Roth: Portnoyeva tožba D. H. Lawrence: Ljubimec lady Chatterley J. Kerouac: Na cesti

Sylvia Plath

S. Plath

S TEKLENI ZVON Sylvia Plath

bila nikakršna izjema: po eni strani je roman po lastni izjavi morala napisati, da se osvobodi preteklosti, po drugi ga v svojih pogostih pismih materi ni omenjala, in ko je o njem pi­sala bratu, je dodala, da naj ostane skrivnost. Nič čudnega, saj so vse osebe v Steklenem zvonu kljub malenkostnim spremembam in nepravim poimenova­njem resnične in vsi zapleti glavne junakinje prav nič fiktivni, tako da se je Plathovi zdelo primerneje roman izdati pod psevdonimom Victoria Lucas.

Ob izidu, januarja 1963, so kritike zapisale med drugim tudi, da gre za 'prvi ženski roman v salingerjevskem razpoloženju'. Res je Stekleni zvon napisan v pripovednem slogu, ki po preprostosti, enako kot Varuh v rži (Salingerjev roman o neprilagojenem Holdenu Caulfieldu je izšel 1951), od daleč spominja na skoraj prvošolsko spisje in ki ga zaznamuje čudenje pripovedovalke, kako da so ji mehanizmi gibanja sveta skriti in nedoumljivi.

Istočasno pa to pisanje premore posluh za pogovorne in pojavne nadrobnosti, ki povzročajo ali odslikujejo stisko pripovedovalke. Ta v svoji izpovedi uporab­lja neposredno in hkrati skrajno tenkočutno izrazje, ki iz navidezno pre­prostih in vsakdanjih prizorov ustvarja celovite poetične metafore.

R

odila se je v Bostonu leta 1932 profesorju biologije in nemščine s tamkajšnje univerze, specialis­ tu za čebele, poljskemu Nemcu, in njegovi bivši študentki avstrijskega rodu. Ko je bila stara štiri leta, se je družina prese­lila na morje. Profesorjevo zdravje je začelo pešati, vendar zdravnika ni hotel obiskovati, in štiri leta kasneje je umrl za posledicami sladkorne bolezni. Njegova žena je morala vzdrževati hčerko, od nje tri leta mlajšega sina in sebe, zato je začela poučevati.

Punčka se je v šoli izkazala, prejemala je najboljše ocene, se učila klavir in violo in hodila s skavtkami na poletna taborjenja. Dobivala je nagrade na šolskih tekmovanjih in pri dvajsetih postala (za nagrado na natečaju za kratko zgodbo) gostujoča urednica neke newyorške revije, in iz metropole se je vrnila zbegana in potrta. Bratu je pisala: »Sporočila ti bom, na katerem vlaku bo moja krsta.« Doma jo je pričakalo obvestilo, da ni sprejeta na poletni pisateljski tečaj, in depresija se je poglobila.

Začela se je učiti stenografije, vendar se ni mogla osredotočati. Mama ji je poiskala psihiatrično pomoč, ki je na njej preskušala terapijo z elektrošoki.

Končno je v avgustu napisala na listič, da gre na dolg sprehod, šla v klet in pogoltnila kopico uspavalnih tablet. Našli so jo tri dni kasneje in jo naglo odpeljali v bolnišnico. V zasebni negi, ki jo je omogočila njena mecenka, si je opomogla in se pri­pravila za vrnitev na univerzo.

Kar ste pravkar prebrali, ni le kratek povzetek knjige Stekleni zvon, temveč tudi prvi del življenjske zgodbe njene avtorice, Sylvie Plath. Sylvia Plath je opisala del svojega življenja, takšen del, ki ga nemara vsak želi pozabiti ali vsaj zamolčati. Rečeno je bilo, da moramo o tistem, o čemer ne moremo govoriti, govoriti vedno znova, in Plathova v tem pogledu ni

12/14/10 11:42 AM