Slovenija - turisticni vodnik

RISTIČNI TIS TU

turistični vodnik

K

1. NAG R

A EVROPSK AD

SLOVENIJA

VEZE '95 ZA EZ

SLOVENIJA

turistični vodnik

Zvesti spremljevalec pri odkrivanju naravnih in kulturnih lepot

Fotografija na naslednji strani Logarska dolina

O VODNIKU IN SLOVENIJI . . . . . . . . . . . . 7 Kako uporabljamo vodnik . . . . . . . . . . 9 Spoznajmo Slovenijo . . . . . . . . . . . . . 13 Nasveti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 15 Denar . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 16 Promet . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 17 Telekomunikacije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 19 Gostinstvo in turizem . . . . . . . . . . . . . . . . 20 Prehrana . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 22 Dobrote iz slovenske kuhinje . . . . . . . . . . . 22 Slovenska vina . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 25 Pokrajinske enote . . . . . . . . . . . . . . . . . . 26 Podnebje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 30 Vode . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 31 Rastlinstvo in živalstvo . . . . . . . . . . . . . . . 34 Slovenski jezik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 36 Zgodovina Slovencev . . . . . . . . . . . . . . . . 37 Umetnost na slovenskih tleh . . . . . . . . . . . 44

VSEBINA

Kraji in obmoČja . . . . . . . . . . . . . . . 51 Bled . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 53 Bohinj . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 63 Celje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 75 Kamnik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 83 Koper/Capodistria . . . . . . . . . . . . . . . . . . 89 Kranj . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 97 Kranjska Gora . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 107 Lipica . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 113 Ljubljana . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 117 Maribor . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 143 Murska Sobota . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 155 Nova Gorica . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 159 Novo mesto . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 169 Piran/Pirano . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 175 Pohorje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 181 Portorož/Portorose . . . . . . . . . . . . . . . . . 187 Postojna . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 191 Ptuj . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 197 Radenci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 207 Rogaška Slatina . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 209 Škocjanske jame . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 213 Škofja Loka . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 219 Triglavski narodni park . . . . . . . . . . . . . . . 229 Smeri A, B, C, D . . . . . . . . . . . . . . . . . . 237 A Rateče–Kranj–Ljubljana . . . . . . . . . . . . . 239 B Ljubljana–Postojna–Sečovlje . . . . . . . . . . 263 C Šentilj–Celje–Ljubljana . . . . . . . . . . . . . 289 D Ljubljana–Novo mesto–Obrežje . . . . . . . 325 5

Smeri 1–29 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 349 1 Kranjska Gora–Tolmin–Nova Gorica . . . . . . 351 2 Lesce–Bled–Bohinj . . . . . . . . . . . . . . . . 385 3 Bled–Pokljuka–Bohinj . . . . . . . . . . . . . . 393 4 Ljubelj–Tržič–Kranj . . . . . . . . . . . . . . . . 399 5 Jezersko–Kranj . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 403 6 Kranj–Brnik–Mengeš . . . . . . . . . . . . . . . 409 7 Škofja Loka–Železniki–Most na Soči . . . . . 413 8 Škofja Loka–Cerkno/Žiri–Idrija . . . . . . . . . 421 9 Ljubljana–Rakitna–Cerknica . . . . . . . . . . 429 10 Kalce–Idrija–Tolmin . . . . . . . . . . . . . . . 437 11 Unec–Cerknica–Babno Polje . . . . . . . . . 447 12 Postojna–Ilirska Bistrica–Jelšane . . . . . . . 459 13 Razdrto–Ajdovščina–Nova Gorica . . . . . . 465 14 Senožeče–Sežana–Nova Gorica . . . . . . . 475 15 Kozina–Starod . . . . . . . . . . . . . . . . . . 485 16 Dolnja Počehova–Murska Sobota–Lendava/ Lendva . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 487 17 Maribor–Dravograd–Črna na Koroškem . . 511 18 Maribor–Ptuj–Gruškovje . . . . . . . . . . . . 529 19 Slovenska Bistrica–Bistrica ob Sotli–Brežice . . 533 20 Slovenske Konjice–Ptuj–Ormož–Črenšovci . . 545 21 Celje–Rogaška Slatina–Dobovec . . . . . . . 559 22 Celje–Zidani most–Drnovo . . . . . . . . . . 565 23 Arja vas–Velenje–Dravograd–Vič . . . . . . . 581 24 Šentrupert–Mozirje–Logarska dolina . . . . 597 25 Trzin–Kamnik–Gornji Grad–Radmirje . . . . 613 26 Ljubljana–Litija–Rimske Toplice . . . . . . . 623 27 Škofljica–Kočevje–Petrina . . . . . . . . . . . 635 28 Ivančna Gorica–Dolenjske Toplice–Vinica . . 655 29 Novo mesto–Metlika–Črnomelj . . . . . . . 671 TuristiČne INFORMACIJE . . . . . . . . . . 676 Slovenska naravna zdravilišča . . . . . . . . . . . 679 Kampi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 680 Kopališča . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 681 Smučarska središča . . . . . . . . . . . . . . . . . 682 Pešpoti po naravnih in kulturnih območjih . . 684 Naravoslovne poti . . . . . . . . . . . . . . . . . . 688 Lov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 688 Ribolov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 689 Kajakaštvo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 694 Turistične prireditve . . . . . . . . . . . . . . . . . 695 Turističnoinformacijski centri . . . . . . . . . . . 697 Abecedno kazalo . . . . . . . . . . . . . . 703 Viri slikovnega gradiva . . . . . . . . . . . . . . . . .

6

TRIGLAVSKI NARODNI PARK

Triglavski narodni park obsega skoraj ves slovenski del Julijskih Alp. Prva zamisel o zavarovanem območju v tem delu Alp sega v leto 1908 (Albin Belar); uresničena je bila 1924 z nastankom »prirodnega varstvenega parka« v Dolini Triglavskih jezer. Zakupna pogodba je potekla 1944, šele 1961 pa je bila jezerska dolina skupaj s Komarčo in Hribaricami z zakonom zavarovana kot Triglavski narodni park. Že kmalu po razglasitvi so se vrstili predlogi za razširitev zavarovanega območja, predvsem za vključitev Triglava, slovenskega simbola, ki je dal parku ime. Po dolgotrajnih razpravah je bil 1981 razglašen Triglavski narodni park (TNP) v današnjem obsegu. − Triglavski narodni park je nosilec Evropske diplome Sveta Evrope.

Triglav (2864 m) je osrednja točka zavarovanega območja.

V Triglavskem pogorju izvirajo Sava Bohinjka, Sava Dolinka in Soča; s svojimi dolinami predstavljajo tri povsem različne podobe vzhodnega dela Julijskih Alp. Uprava parka je na Bledu; za uresničevanje zakona skrbi ok.

40 poklicnih in prostovoljnih nadzornikov. Park upravlja tudi naravni rezervat Zelenci (izvir Save Dolinke). Informacijska središča: Triglavska roža, Bled; Planinski muzej v Mojstrani in Dom Trenta − informacijsko središče na mestu nekdanje italijanske vojašnice Na Logu v Trenti.

V parku veljata dva varstvena režima: strožji za osrednje območje in blažji za širše. Za obiskovalce je pomembno predvsem, da je v parku zunaj za to določenih mest in poti prepovedano šotoriti, kuriti in se voziti z motornimi vozili, sicer pa ob upoštevanju planinskega kodeksa ne moremo priti navzkriž s parkovnim varstvenim režimom.

Triglavski narodni park 84 805 ha

Javni zavod Triglavski narodni park, Ljubljanska cesta 27, 4260 Bled; 04 578 02 00; triglavski-narodni-park@tnp. gov.si http://www.tnp.si

OGLED PARKA

Vse tri različne podobe parka lahko doživimo z izletom v Bohinj ter vožnjo po dolini Save Dolinke do Kranjske Gore in čez Vršič (1611 m) v Trento. Mnogo bolje seveda spoznamo park peš, saj mreža označenih planinskih poti in postojank omogoča tako sprehode in izlete kot napornejše gorniške pohode. V tem vodniku opozarjamo na nekatere najbolj značilne (glej smeri A, 1, 2, 3; Bled, Bohinj, Kranjska Gora); za podrobne opise poti priporočamo natančnejše planinske vodnike in karte.

Označevalna tabla TNP

Bohinjski del TNP Bohinjska, južna stran Triglavskega pogorja je bila zaradi sončne lege in razmeroma zložnih pobočij primerna za pose-

Triglavski narodni park

229

TRIGLAVSKI NARODNI PARK

Dolina Triglavskih jezer: jezero v Ledvici z viharnikom

litev, zato segajo kulturne korenine vsaj v železno dobo. Dolga prisotnost človeka odseva v značilni kulturni krajini in arhitekturi. Posebnost je bil dovršen pašno-košni sistem planšarstva s planinami, ki so segale do 1700 m visoko. Uhojene poti in delovanje barona Žige Zoisa (1747–1819) so privabili pod Triglav prve naravoslovce, s te strani so 1778 tudi osvojili vrh Triglava.

Ob 200. obletnici tega dogodka so na Velem polju uredili botanični vrtec (označenih je ok. 140 rastlin).

Za Bohinj so značilni izraziti sledovi zadnje poledenitve, predvsem ledeniško preoblikovana pobočja nad Bohinjskim jezerom, jezero samo, ledeniška vrata med Studorjem in Rudnico ter ledeniški nanosi (groblje ali morene) v Ukancu ter med Ribčevim Lazom in Staro Fužino. Po poledenitvi sta Mostnica in Ribnica izdolbli v apneniške pregrade slikovita korita.

Med naravnimi znamenitostmi bohinjskega dela Triglavskega narodnega parka omenimo še slap Savice, slap Mostnice na Vojah, občasni bruhalnik Govic nad Bohinjskim jezerom ter obsežen jamski sistem pod Pršivcem. Višinska razlika turistično nedostopnega Brezna pri gamsovi glavici je kar 819 m!

Ogled bohinjskega dela TNP: Z avtom zavijemo na Bitnjah skozi sotesko Korita do Jereke in po Zgornji dolini do Stare Fužine in Ribčevega Laza, nato ob jezeru skozi Ukanc do Koče pod slapom Savica, po isti poti nazaj do Ribčevega Laza in po Spodnji dolini proti Bledu. (Glej tudi Bohinj.)

Panoramska razgledišča: Vodnikov razglednik (dostop iz Koprivnika, peš 30'), Vogel (z nihajno žičnico iz Ukanca), Vogar (peš iz Stare Fužine, 1h), Rudnica (peš iz Stare Fužine ali Broda, 1h), Pršivec (peš iz Stare Fužine, 3h).

Savski del TNP Meja Triglavskega narodnega parka poteka nad desnim bregom Save Dolinke, tako da so vsi desni pritoki z zaledjem vključeni v zavarovano območje. Za savsko stran TNP je značilno zaporedje ledeniških dolin, ki se zajedajo v severni del Triglavskega pogorja. Od zahoda si sledijo: Planica s krnico Tamar in značilnim pogledom na Jalovec; naravno ohranjena Mala Pišnica; Velika Pišnica s cestnim prehodom čez Vršič v soško dolino; Martuljkovi krnici Za Akom in Pod Srcem z eno najlepših gorskih panoram v Alpah; Vrata, ki se končajo z veličastno severno steno Triglava. Najbolj vzhodni triglavski dolini sta Kot in Krma; čeprav sta zelo privlačni, sta ob Vratih nekoliko zapostavljeni. Zanimivo je, da se ne iztečeta proti dolini Save, ampak se obrneta skoraj pravokotno v dolino Radovne, ki pote-

Dolina Triglavskih jezer je jedro narodnega parka.

230

Zgoraj: Triglav

Malo Prisankovo okno

Spodaj: Kredarica

231

TRIGLAVSKI NARODNI PARK

ka vzporedno s Savo, ločuje pa ju greben Mežakle. Ta del narodnega parka je najredkeje naseljen, saj živijo ljudje stalno le v dolini Radovne in v manjših zaselkih na Pokljuki in Mežakli.

Ogled savskega dela TNP: V vse omenjene ledeniške doline, razen v Malo Pišnico in krnici nad Martuljkom, so speljane ceste. Zato je doživljanje ledeniških pojavov in oblik ter izjemnih gorskih panoram tega dela parka dokaj udobno. Planinski domovi in označene poti omogočajo planinske izlete in ture. Pomembnejše naravne znamenitosti: izvir in slap Nadiže v Tamarju; Prisankovi okni in kamnita podoba Ajdovske deklice v steni Prisanka nad Vršičem; Martuljkova slapova in soteska Martuljškega potoka; slapišče Mokra peč, Peričnikova slapova in severna stena Triglava v Vratih; Pokljuška soteska in Vintgar v Radovni.

Panoramska razgledišča: Najlepši pogledi na doline, ostre grebene in vrhove severnega dela Julijcev so s karavanških vrhov in pobočij (npr. Golica, Kepa, Baba). Najbolj znan pogled na Martuljkovo skupino je iz Srednjega Vrha nad Martuljkom, iz drugega zornega kota pa s ceste čez Vršič. Med razgledišči omenimo še Vitranc (dostopen peš in s sedežnico iz Kranjske Gore) ter Vrtaški vrh in Jerebikovec (dostopna peš iz Mojstrane).

Zgornji Martuljkov slap

Zadnja Trenta z Bavškega Grintavca

232

Soški del TNP Za tretjo podobo Triglavskega narodnega parka so značilne globoko vrezane ozke doline. Glavna vodna žila Soča izvira pod Jalovcem, pri vasi Kal-Koritnica se ji pridruži še Koritnica; za obe reki so značilne manjše stranske ledeniške doline (Zadnjica, Vrsnik in Lepena ob Soči ter Možnica in Bavšica ob Koritnici).

Iz ozke doline kipijo na obeh straneh živahne, značilno modro zelene Soče strma pobočja in preprečujejo širnejše razglede. Avtomobilski način ogledovanja ponuja izjemne prizore ob Koritnici in Soči, npr. globoka korita Koritnice pri Klužah ali Mlinarice v Trenti, korita pri vasi Soča in pri Kršovcu, izvir Soče, in seveda samo dolino z neukročeno reko. Med turistično urejene in lahko dostopne naravne znamenitosti v parku spadajo tudi korita Tolminke in Zadlaščice pri Zatolminu. Samotna gorska območja in panoramski pogledi so v tem delu parka prihranjeni tistim, ki ga spoznavajo peš.

TRIGLAVSKI NARODNI PARK

Po velikem delu sedanjega parka je potekala med 1. svet. vojno soška fronta, o čemer pričajo številni sledovi v gorah, v dolini pa predvsem vojaška grobišča (npr. Log pod Mangartom, Soča, Log v Trenti, Javorca).

Arhitektura domačij v soškem delu je drugačna kot v savskem in bohinjskem. Zlasti v zgornjem delu Soče je zelo malo primernega prostora za naselitev, zato so bile vse možnosti zelo smotrno izkoriščene, kar se kaže v značilni krajini.

Ogled soškega dela TNP: Cesta čez Vršič povezuje soško in savsko dolino in je hkrati tudi najpomembnejša prometnica za dostop v Trento in njen ogled. Po dolini Koritnice vodi skozi Log pod Mangartom cesta čez prelaz Predel do Trbiža/Tarvisio, lahko pa sledimo Soči proti Bovcu in Tolminu.

Panoramska razgledišča: Zaradi globoko vrezanih dolin je teže najti primerna razgledišča. Soški del parka doživimo že z vožnjo po vršiški cesti; ob njej je na skalnem pomolu Šupca razgledišče v Zadnjo Trento. Lepi razgledi na ta del TNP so z vrhov nad Sočo (Bavški Grintavec, Jerebica, Kanin).

NARAVA

Krnsko jezero

g

Vse tri podobe parka se srečujejo v osrednjem delu Julijcev, v Triglavu in njegovi soseščini. Julijske Alpe so zgrajene iz apnenca, zato so kraški pojavi povsod izraziti. V visokogorju so značilne npr. škraplje in žlebiči, nase opozarjajo naravna okna in mostovi (Prisankovi okni, okni v Rjavini in Rži), raziskane so tudi zelo zanimive, a težko dostopne jame (npr. na Pršivcu v Bohinju, Triglavsko brezno, Pološka jama nad Tolminom, Medvedova konta na Pokljuki). Zaradi kraške narave so površinske vode redke, tudi jezer je malo in so majhna (Triglavska, Kriška in Krnska jezera), vendar izredno slikovita. Visokogorje prehaja čez pas ruševja z macesnom in mogočne smrekove gozdove s krčevinami za planinske pašnike v značilno kulturno krajino, bogato z arhitekturno tradicijo, posledico prilagajanja domačinov podnebnim razmeram. V parku je 24 naselij, v njih živi ok. 2200 stalnih prebivalcev.

Raznolikost rastlinskih in živalskih vrst pogojuje že lega Julijskih Alp na jugovzhodnem robu alpskega loka. Na južnih legah in v dolini Soče so izraziti tudi vplivi Sredozemlja.

Rastlinstvo Triglavski narodni park obsega najvišji del Julijskih Alp, zato lahko v njem opazujemo višinsko razporeditev rastlin-

233

TRIGLAVSKI NARODNI PARK

Triglavski svišč

Senene kopice v Trenti

Trentarska domačija

234

stva. V dolinah prevladuje bukovje, najbolj pogosta je gozdna združba bukve in trilistne vetrnice (Anemone-Fagetum); z naraščajočo nadmorsko višino bukev postopoma nadomešča smreka, ki lahko prevlada v čistih smrekovih sestojih (Piceetum subalpinum). Večina takšnih gozdov je v Triglavskem narodnem parku posledica posebnih razmer, kot so mrazišča ali lega ob gozdni meji; prevladovanje smreke je pogosto povezano z izsekavanjem bukve (npr. na Pokljuki zaradi oglarjenja).

Južna pobočja kažejo v nižjih legah povsem drugačno podobo, saj jih prerašča toploljubno rastlinstvo. Kaj hitro ga spoznamo po značilnih predstavnikih črnem gabrovcu (Ostrya carpinifolia) in malem jesenu (Fraxinus ornus). Večji termofilni sestoji so na Komarči, južnih pobočjih Pršivca in Studorja v Bohinju in v soški dolini, kjer je ob reki navzgor opazen vpliv Sredozemlja.

Vrnimo se v višje lege, nad gozdno mejo. Tu so obsežni sestoji ruševja (Pinus mugo), med katerim uspeva macesen (Larix decidua), ki najpogosteje dosega drevesno mejo. Med številnimi rastlinami pasu ruševja omenimo le značilnici te združbe: dlakavi sleč (Rhododendron hirsutum) in slečnik (Rhodothamnus chamaecistus).

Nad ruševjem je svet alpskih trat: to so najobsežnejša naravna travišča na Slovenskem. Vegetacijska doba je tod kratka, razpeta med pozno pomladjo in zgodnjo jesenjo, zato morajo rastline »pohiteti« s cvetenjem in zorenjem plodov. To je eden od vzrokov, da so alpske trate v zgodnjem poletju najbolj pisane, takrat zacvetijo modri clusijevi svišči (Gentiana clusii), dehteče murke (Nigritella sp.), več vrst ušivcev (Pedicularis sp.), velecvetno sončece (Helianthemum grandiflorum), z lahkoto pa prezremo skromno trajnico vednozeleni šaš (Carex sempervirens), ki je tod najbolj pogosta. Na najvišjih in izpostavljenih legah ga zamenjuje čvrsti šaš (Carex firma); med njegovimi blazinicami je že manj drugih zelišč, med njimi omenimo sieberjev repuš (Phyteuma sieberi) in predalpsko sončece (Helianthemum alpestre).

V kotanjah med 2000 in 2200 m, tam, kjer se najdlje zadržuje sneg, so razvite združbe snežnih tal. Razmeroma redka je najmanjša lesna rastlina zelnata vrba (Salix herbacea), večkrat naletimo na hoppejev griževec (Gnaphalium hoppeanum) ali braunejev prstnik (Potentilla brauneana).

Poseben tip življenjskega okolja so skalne razpoke. Najdemo jih od nižin do najvišjih vrhov. V nižjih predelih, tja do 1600 m, je najbolj značilno predalpsko prstnikovje (Potentilletum caulescentis). Poleg značilnice, belocvetnega predalpskega prstnika (Potentilla caulescens), krasijo prepadne stene na primer še avrikelj (Primula auricula), rumeno milje (Paederota lu-

TRIGLAVSKI NARODNI PARK

Triglavska roža

tea), marjetičastolistna nebina (Aster bellidiastrum) in različni sršaji (Asplenium sp.). Za višje lege je značilen drugi belocvetni predstavnik rodu prstnikov – clusijev prstnik (Potentilla clusiana). Družbo mu dela endemična zoisova zvončica (Campanula zoysii) in več vrst kamnokrečev (Saxifraga sp.). Za skalne razpoke v visokogorju je prav tako značilen prstnik triglavska roža (Potentilla nitida), ki naj bi po ljudskem izročilu pognala iz Zlatorogove krvi. Na najbolj izpostavljenih mestih bomo po čudovito modrih cvetovih prepoznali še triglavsko neboglasnico (Eritrichium nanum). Za druge rastline je potrebno temeljitejše botanično znanje.

Podobno kot skalne razpoke so po vsej višini razporejena tudi melišča. Meliščne rastline so še posebej prilagojene na rast v gibljivem grušču. Floristično so najzanimivejša visokogorska melišča. Po številu vrst so revna, zaradi živobarvnih cvetov ali njihovega prijetnega vonja pa zelo privlačna. Značilen je endemični julijski mak (Papaver julicum), k barvni pestrosti prispevajo alpska madronščica (Linaria alpina), obirski grobeljnik (Alysum ovirense), sternbergov klinček (Dianthus sternbergii) idr.

Za botanične sladokusce so posebej zanimive rastline, ki so omejeno razširjene, torej endemiti. V TNP raste 18 takih vrstol. Opozorimo le, da so rastline razširjene v naravnih mejah in ne v tistih, ki jih je zarisal človek, zato ni nič nenavadnega, da najdemo večino endemitov tudi zunaj TNP in v sosednjih državah!

Posebnost so rastline, poimenovane po Julijskih Alpah (npr. julijska smiljka – Cerastium julicum), Triglavu (triglavski svišč – Gentiana terglouensis, triglavski dimek – Crepis terglouensis), Soči (soška smiljka – Cerastium subtriflorum), ali imajo na območju TNP klasično nahajališče (npr. panonski svišč – Gentiana pannonica). Spomnimo se še rastline, upodobljene na grbu TNP: po trojnih listih in značilnih cvetovih prepoznamo triglavsko rožo (Potentilla nitida), osrednjo rastlinsko junakinjo pravljice o Zlatorogu.

Botanične zanimivosti seveda niso enakomerno razsejane po TNP. Posebej slovijo zaradi pestre flore in rastlinskih posebnosti Mangart, Rdeči rob, Črna prst, Triglav ter Pokljuška barja. Živalstvo Izmed številnih vrst živalskega sveta, od mikroskopskih organizmov do velikih sesalcev, so strokovno najbolj obdelane vretenčarske, precej izčrpno tudi posamezne skupine žuželk in mehkužcev. Živali opazujemo težje kot rastline, zlasti še, ker se umikajo pred človekom, kar velja zlasti za večje. Tako bomo na običajnih planinskih potepih od ptičev le redko naleteli na veli-

Rastlinski endemiti v TNP: ozkolistna preobjeda (Aconitum angustifolium) skalna jelenka (Athamantha turbith) zoisova zvončica (Campanula zoysii) julijski glavinec (Centaurea haynaldii subsp. julica) soška smiljka (Cerastium subtriflorum) gladka bilnica (Festuca calva) mlahava bilnica (Festuca laxa) rožnordeči dežen (Heracleum siifolium) južnoalpska alpska krešica (Hutschinsia alpina subsp. austroalpina) kratkodlakava popkoresa (Moehringia villosa) julijski mak (Papaver ernesti-mayeri) julijski ušivec (Pedicularis julica) wulfenov jeglič (Primula wulfeniana) traunfellnerjeva zlatica (Ranunculus traunfellneri) muškatni kamnokreč (Saxifraga moschata) nežni kamnokreč (Saxifraga tenella) kernerjev mošnjak (Thlaspi kerneri) vardjanov svišč (Gentiana lutea subsp. vardjanii)

235

TRIGLAVSKI NARODNI PARK

Kozorog

Zgornje Kriško jezero

236

kega petelina (Tetrao urogallus), ruševca (Lyrurus tetrix) ali skalnega plezalčka (Tichodroma muraria), čeprav v TNP niso izjemno redki. Planinstvo je, predvsem s smetišči, pomagalo pri širjenju planinske kavke (Pyrrhocorax graculus), ki z drznimi akrobacijami v zraku izvablja občudovanje obiskovalcev gorskih vrhov. Tudi plašna belka (Lagopus mutus) ni posebno redka, le da jo laže srečamo na brezpotjih. V višavah tudi vedno pogosteje vidimo krožiti planinskega orla (Aquila chrysaetos).

Med sesalci so najbolj znani gamsi (Rupicapra rupicapra), čeprav so jih bolezni pred dvema desetletjema precej zdesetkale. Za planinskega zajca (Lepus timidus), kuno belico (Martes foina) ali malo podlasico (Mustela nivalis) je treba imeti že več sreče, potrpljenja in znanja, prav tako se nam ni treba bati srečanja z rjavim medvedom, ki se od časa do časa priklati z juga. Človeka navadno zelo hitro zazna in se mu umakne.

Dvoživke predstavlja črni ali planinski močerad (Salamandra atra); na planem se pojavi, ko je dovolj vlažno. Njegov sorodnik planinski pupek (Triturus alpestris) je mnogo bolj odvisen od vode, zato ga bomo našli na dnu večjih stalnih mlak in jezerc.

Med ribami je najbolj znamenita soška postrv (Salmo marmoratus), omejena na Sočo s pritoki; ogrožajo jo agresivnejše nesamonikle vrste postrvi.

V TNP živita tudi oba strupena plazilca: gad (Vipera berus) je omejen predvsem na visokogorje, kamor ga je izrinil uspešnejši modras (Vipera ammodytes).

Na območju parka so naselili tri vrste sesalcev. Svizci (Marmota marmota) so na območju Slovenije naravno izumrli med ledenimi dobami, alpskega kozoroga (Capra hircus ibex) je tu v 17. stol. iztrebil človek. V tem primeru govorimo o ponovni naselitvi, kar pa ne velja za muflona (Ovis musimon), ki ni nikoli živel na območju TNP.

Smer 20 : SLOVENSKE KONJICE–PTUJ–ORMOŽ–ČRENŠOVCI Smer povezuje kraje in kulturne ter naravne zanimivosti v dolini reke Dravinje, na jugu Dravskega polja in na Ptujskem polju ter v Ljutomersko-Ormoških goricah in njihovem severnem, prekmurskem obrobju. Temu naravno raznolikemu območju, po katerem so od antike naprej potekale pomembne poti in je v njihovem križišču ob reki Dravi cvetelo rimsko mesto Poetovio, dajeta danes skupni imenovalec sodobno vinogradništvo in sadjarstvo. Kulturna dediščina se ponaša z nekdanjimi samostani, ohranjenimi gradovi, izjemnimi cerkvami in narodopisnimi posebnostmi.

Pot začnemo iz Slovenskih Konjic na vzhod skozi Konjiško vas ali z avtocestnega priključka pri Tepanju na jug, obakrat do obcestnega naselja Žiče (286 m, 520 preb.; vinogradi na bližnji Žički gori). Tu je lokalni odcep po dolini Žičnice proti Dramljam (12 km; priključek na avtocesto) in Šentjurju (17 km).

Cesta po dolini Žičnice pripelje po 5 km do naselja Špitalič pri Slovenskih Konjicah (380 m, 19 preb.). Tu stoji župnijska cerkev Marijinega obiskanja, ki spada med pomembnejše sakralne spomenike na Štajerskem. Ok. 1190 so jo zgradili kartuzijanci. Bila je zunanja cerkev bližnjega samostana. V osnovi je ohranila romansko lupino, novejša sta zakristija in zvonik. Glavni in stranski portal sta romanska (stopničasta, ob straneh so stebriči z brstičnimi kapiteli), v timpanonu glavnega je sočasen relief jagnjeta s križem. V prezbiteriju so na južni strani kamnite sedilije, baročni oltar je iz delavnice F. Galla.

Kilometer zahodneje so v izteku stranske doline v Starih Slemenah ostanki kartuzije Žiče. Ustanovno listino samostana je 1160 izdal štajerski mejni grof Otokar III. iz rodbine Traungaucev. Kartuzijanci so prišli iz matičnega samostana v Franciji, in to je bil njihov prvi sa-

mostan v neromanski deželi. Na Slovenskem so bili naslednji trije: Jurklošter (ok.

1170; glej smer 22), Bistra (ok. 1260; glej smer B) in Pleterje (ok. 1403; glej smer D).

Najprej so zgradili enoladijsko, ravno zaključeno cerkev sv. Janeza Krstnika in samostansko poslopje (cerkveni obok in streha sta se zrušila ok. 1840). Cerkvi so potem dodali kapelo, Otakarjevo grobnico. Na dvorišču samostana, kjer je bilo pokopališče, je ohranjena gotska kapela iz 1469, v kateri so menda pokopavali priorje. Samostan je bil obzidan, ohranjen in zavarovan je velik del obzidja, obnovljeni so vhodni portal, severni obrambni stolp in »gastuž« iz 15. stol., eno najstarejših ohranjenih gostišč v srednji Evropi.

Samostan je doživel razcvet v 14. in 15. stol., ko je bil nekaj časa tudi sedež kartuzijanskega generalnega priorja. V samostanu je sčasoma popustila disciplina in v času reformacije je ostal brez menihov.

Slovenske Konjice– Ptuj– OrmoŽ– ČrenŠovci

107 km

Smer 20 Glej tudi: Ptuj Stične smeri in povezava (>): 19 Slovenska Bistrica–Bistrica ob Sotli–Brežice (>D, 21) 18 Maribor–Ptuj–Gruškovje 16 Dolnja Počehova–Murska Sobota–Lendava/Lendva

BISERI OB POTI Špitalič, cerkev Marijinega obiskanja, str. 545 Stare Slemene, kartuzija Žiče, str. 545–46 Studenice, samostan, str. 546 Makole, dvorec Štatenberg, str. 547 Ptujska Gora, cerkev Marije Zavetnice s plaščem, str. 548–49 Spodnja Hajdina, mitrej, str. 549 Zgornja Hajdina, cerkev sv.

Martina, str. 549 Ptuj, celota, str. 549 Dornava, dvorec, str. 550 Gorišnica, hiša Dominkovih, str. 551 Velika Nedelja, cerkev Sv. trojice in grad, str. 552 Ormož, cerkev sv. Jakoba in grad, str. 552–53 Ljutomer, cerkev sv. Janeza Krstnika, str. 556, 558 ŠPITALIČ PRI SLOVENSKIH KONJICAH TD Špitalič; Špitalič 2, 3215 Špitalič; 03 576 44 11, 031 229 315

Kartuzija Žiče, tloris (glej barvno legendo na notranji strani platnic)

545

Smer 20 : SLOVENSKE KONJICE–PTUJ–ORMOŽ–ČRENŠOVCI Redovno življenje so poskušali večkrat obnoviti, vendar ga je 1782 dokončno razpustil cesar Jožef II. Zadnji lastniki stavb in posesti so bili Win­dischgrätzi.

Kartuzija Žiče: obrambni stolp z obzidjem in gotska kapela

Žički grobeljnik raste v Sloveniji samo v bližini Žičke krtuzije

POLJČANE TD Boč, Bistriška c. 85, 2319 Poljčane http://www.poljcane.si/ default.aspx STUDENICE TD Samostan Studenice; Studenice 8, 2319 Poljčane; td.samostan@email.si; TD Lucija, Križeča vas, Križeča Vas 14, 2319 Poljčane; 02 802 81 85, 031 390 875 http://www.studenice.si

Samostan Studenice

546

V bližnjem kamnolomu je edino rastišče rumenocvetnega žičkega grobeljnika (Alyssum pluscanescens) na slovenskih tleh.

Iz Žič teče regionalna cesta pod južnimi obronki Dravinjskih goric, ki so najzahodnejši subpanonski gričevnat svet. Griči so visoki od 100 do 200 m, med njimi so manjše poplavne doline. Na prisojnih pobočjih so vinogradi in sadovnjaki, precej je gozda. Nekdaj so na obrobju goric kopali dober črn premog. Vzhodni del goric se imenuje Savinsko.

Med goricami in Halozami na jugu se vije nekaj sto metrov do 2 km široka Dravinjska dolina. Reka Dravinja, ki izvira na Pohorju pod Roglo, ima v zgornjem delu vodnata pritoka Oplotnico in Ločnico; v Dravo se izliva po 65 km toka vzhodno od Vidma pri Ptuju. Reka je pogosto poplavljala, zato jo pospešeno regulirajo.

Cesta iz Žič pripelje skozi Loče (275 m, 538 preb.; nekaj manjših industrijskih obratov) v 4 km oddaljeno Zbelovo (280 m, 281 preb.). Na pobočju Zbelovske gore so razvaline gradu Plankenstein, ki so ga sezidali v 12. stol. in je bil že v 2. pol. 17. stol. razvaljen. Na vzpetini severno od naselja stoji med sadovnjaki povsem predelan dvorec Zbelovo iz 16. stol.; v njem so stanovanja. Bližnji zajezeni potok Beziščica omogoča poletno kopanje.

Vzhodno (5 km) doseže cesta skupaj z odsekom železnice Maribor–Ljubljana naselje Poljčane (262 m, 1159 preb.). Kraj ima nekaj manjših industrijskih obratov in je središče Dravinjskih goric. Glavnina naselja je okrog železniške postaje. Med 1892 in 1962 je delovala ozkotirna železnica med Zrečami in Poljčanami za prevažanje lesa s Pohorja in potnikov med krajema. (Glej tudi smer 19.)

V Poljčanah se križata cesta iz Slovenske Bistrice proti Rogaški Slatini (Zgornje Poljčane, 1 km, so izhodišče za vzpon na Boč; glej smer 19) in cesta po dolini Dravinje (naša smer). V smeri proti Ptuju je po 2 km kratek dovoz na jug v naselje Studenice (258 m, 147 preb.) z nekdanjim ženskim dominikanskim samostanom ob močnem kraškem izviru pod strmim severnim pobočjem Boča. Tu je Zofija Rogaška 1237 ustanovila hospital s cerkvijo, njena sestra Rikica Kunšperška pa samostan; razpustil ga je cesar Jožef II. Leta 1892 so ga naselile spo-

Smer 20 : SLOVENSKE KONJICE–PTUJ–ORMOŽ–ČRENŠOVCI korniške magdalenke iz Šlezije. Propadel je po razpustu samostana 1949. Ohranjena stavba kaže kvalitetno klesane detajle in vrvičasto okrašen vhodni portal. V celoti je ohranjena cerkev sv. Treh kraljev iz sklopa samostana dominikank. Poznoromansko zgradbo so pozneje gotizirali (gotske so tudi freske) in v 18. stol. še barokizirali; opremo so izdelali M. Pogačnik, G. Božič in J. Holzinger. V njene zunanje zidove je vzidanih več antičnih nagrobnikov. Celoto temeljito obnavljajo. – V pobočju Boča so ohranjeni obodni zidovi gradu Studenice, ki je verjetno začel propadati po požaru 1788.

Cesta se drži sušnega severnega roba doline; po 5 km je kratek odcep na jug in čez reko v Makole (249 m, 286 preb.), strnjeno naselje na zahodnem robu Haloz ob izlivu Jelovškega potoka v Dravinjo. Vas je bila prvič omenjena 1375, trške pravice šele v 16. stol. – V dolini potoka Šega (2 km južno) je za te kraje nenavadna zaplata apnenca; tu je v bližini opuščenega premogovnika izvirna jama Belojača, dolga 500 m in brez opreme dostopna le ob vhodu, ki je zelo slikovit. Kak kilometer južneje je pritok potoka Šega zarezal v severno pobočje Plešivca ok. 100 m dolgo in 50 m globoko sotesko, v kateri nastaja 10 m visok občasni slap; v bližini so manjše jame (npr. 30 m dolga Belikovka). Nad povirjem Jelovškega potoka (razloženo naselje Stari Grad) so razvaline gradu Štatenberg iz 13. stol., ki so ga opustili v 18. stol., ko je zrasel dvorec Štatenberg.

Na robu uravnanega pomola Dravinjskih goric (284 m) stoji nasproti Makol dvorec Štatenberg. Dvorec s parkom na razgledni vzpetini je dal v letih 1720–40 zgraditi grof Dizma Attems. Pozneje je zamenjal veliko lastnikov. Simetrično zasnovano baročno poslopje sestavljajo štirje trakti, ki okvirjajo notranje dvorišče, kjer je urejen manjši francoski park. Vhodni trakt ima v pritličju široko, z bogatim štukom okrašeno vežo. Levo in desno so razporejeni manjši bivalni prostori, v katerih so ohranjeni deli opreme.

Nasproti vhodnega trakta se na drugi strani dvorišča dvoramno stopnišče izteka v reprezentančno, dve nadstropji obsegajočo poslikano dvorano. Alegorije na stropu ponazarjajo antično mitologijo, bogove z Olimpa in štiri elemente. Domnevni slikar je Joannecky. V stranskih prostorih je nekaj kvalitetnih peči in deli prezentirane opreme. V zahodnem stavbnem traktu je baročna kapela; oltarje zanjo je izdelal Martin Baseli. Grajska okolica je urejena v park; ob poteh so drevoredi, eden vodi do ribnika.

Dvorec Štatenberg

Dravinjske gorice z Boča

547

Smer 20 : SLOVENSKE KONJICE–PTUJ–ORMOŽ–ČRENŠOVCI Skozi Pečke (245 m, 278 preb.; odcep po dolini Ložnice v Slovensko Bistrico, 13 km) pripeljemo 5 km vzhodno v gručasto naselje Majšperk (251 m, 662 preb.). Star furmanski kraj na križišču cest med Poljčanami, Ptujem, Vidmom pri Ptuju in Rogatcem leži pod gričevjem Savinsko in je središče spodnje Dravinjske doline. Prvič ga omenjajo 1261 skupaj z gradom, ki je propadel konec 19. stol.

Na jug se odcepi pomembna prometnica v Rogatec (17 km); ob njej je po 1 km nad desnim bregom Dravinje naselje Breg (250 m, 305 preb.), prvič omenjeno 1438. Tu je zanimiv dvorec Hamre (Hammer, po nekdanjih bližnjih fu-

Breg: dvorec Hamre

PTUJSKA GORA TIP Ptujska Gora; Ptujska Gora 36, 2323 Ptujska Gora; 02 794 00 27; info@ptujska-gora.si http://www.ptujska-gora.si

Cerkev Matere božje na Ptujski Gori

MAJŠPERK TD Naraplje; Naraplje, 2322 Majšperk; tdnaraplje@volja.net http://www.ptujska-gora.si

Ptujska Gora: relief Marije Zavetnice s plaščem

548

žinah), ki je bil od 1461 v lasti ptujskih minoritov. Sedanjo baročno podobo je dobil 1735. Leta 1880 je prešel v zasebno last, danes so v prenovljenem dvorcu uradi. Pred stavbo je ohranjen baročni navoz z vrtnimi plastikami.

Vzdolž Dravinje teče manj prometna cesta do magistralne Maribor–Gruškovje (12 km; glej smer 18), z nje je po 2 km odcep na jug skozi osrčje gričevnate in gozdnate pokrajine Haloze v Žetale (12 km; glej smer 18).

Glavna cesta se iz Majšperka dvigne na vzhodni del Dravinjskih goric (Savinsko) in doseže po 2 km Ptujsko Goro (nekdanja Črna Gora ali Marijina Nova Štifta; 342 m, 334 preb.), gručasto naselje na vzdolžnem slemenu.

Ob koncu 14. stol. so postavili novo cerkev; takrat se je razvilo naselje, ki je 1447 dobilo pravico do letnega sejma. Trg (prvič omenjen 1578) je imel svoje nižje sodstvo, sejem in tržne dneve; stojnice so stale na prostoru pred cerkvijo. Tekmoval je s Ptujem. Turki so naselje 1475 in 1493 izropali, zato so konec 15. stol. cerkev obzidali in zgradili stolpe, od katerih eden še stoji. Ob koncu 17. stol. so po epidemiji kuge postavili pred cerkev kužno znamenje. Župnijska in romarska cerkev Marije Zavetnice s plaščem vrh vzpetine nad Ptujskim poljem je votivna ustanova Ptujskih gospodov in najbolj celostna gotska umetnina v Sloveniji. Zunanje stene svetišča so okrepljene s stopnjevanimi oporniki. Poudarjen je glavni vhodni portal z ohranjenim reliefnim okrasom Marijine smrti. V tlorisu gotsko cerkev sestavljajo tri ladje, ki jih zaključujejo apside. Ladje ločujejo slopasti kamniti stebri. Glavna ladja je rahlo stopnjevana. Njeno obokanje je kitasto in se zvezdasto zaključi pred oltarnim prostorom.

Stranske ladje so križnorebrasto obokane. Med kvalitetno gotsko opremo spadajo kamniti relief Marije Zavetnice s plaščem (ok. 1400) v velikem oltarju iz 1764, stranski oltar sv. Sigmunda in Roženvenski oltar. Na konzoli stebra južne ladje stoji kip sv. Jakoba, delo mojstra z enakim imenom, najkvalitetnejšega kiparja v cerkvi. V južni apsidi stoji gotski baldahinast Celjski

Smer 20 : SLOVENSKE KONJICE–PTUJ–ORMOŽ–ČRENŠOVCI oltar, okrašen s figuraliko, rastlinskimi ornamenti in celjskimi grbi (avtor Mojster ptujskogorskih portalnih angelov). Poslikava Janeza iz Brunecka (ok. 1420), ohranjena v Križevi kapeli pod korom, spada med najboljše gotske freske na Slovenskem.

Arhitektura in plastike sodijo v krog praške Parlerjeve delavnice. Cerkev so dodatno opremili v baroku. Avtor prižnice je Peter Marnzeller (1762). Vhodne stopnice tabora krasijo dekorativni baročni kipi (J. Straub, po 1750), izstopa kip sv. Florijana. Orgle v cerkvi imajo letnico 1696. − Cerkev vodijo in oskrbujejo Frančiškovi bratje minoriti; cerkveno okolico preurejajo (Pot miru).

Na pokopališču vzhodno od trga je podružnična cerkev sv.

Lenarta (1567). Pod trgom sta še dve znamenji: kužno (1682) in stebrasto figuralno s kipom Pietà (1699). Ob dostopni poti k Marijini cerkvi raste stara tisa (Taxus baccata).

S Ptujske Gore se cesta strmo spusti na ravnino in steče po 2 km skozi obcestno vas Lovrenc na Dravskem polju (236 m, 657 preb.; arheološke najdbe, cerkev sv. Lovrenca v prezbiteriju romanska). Cesta po Dravskem polju vodi skozi gozd in pod železnico Pragersko–Murska Sobota do Zgornje Hajdine (230 m, 804 preb.) z zanimivo cerkvijo sv.

Martina; kot stranska kapela je ohranjen prezbiterij s konca 14. stol. (glej tudi smer 18).

Naša smer prečka glavno cestno prometnico Maribor–Gruškovje (glej smer 18) in zavije skozi Spodnjo Hajdino (195 preb.), kjer je na ogled t. i. prvi mitrej iz 150–160 n. š. (glej tudi smer 18).

Po severnem robu obeh Hajdin teče glavna cesta Slovenska Bistrica–Ptuj. Naša smer se ji pridruži v mestnem predelu Breg, premosti široko Dravo nad akumulacijskim Ptujskim jezerom in steče skozi južni del Ptuja (224 m, 18 339 preb.). Najstarejše nepretrgano poseljeno mesto na Slovenskem leži na obeh bregovih Drave in je bilo v rimskem času pomembna naselbina in rečno mostišče. Najbogatejša so najdišča iz obdobja rimskega Poetovia. Dragocena kulturna dediščina so grad na Grajskem griču, Minoritski in Dominikanski samostan, cerkev sv. Jurija, Orfejev spomenik in hiše v starem mestnem jedru. Zbirke Pokrajinskega muzeja so razstavljene na več lokacijah. – Na desnem bregu Drave se razvijajo Terme Ptuj. (Glej tudi Ptuj) Iz Ptuja proti severu vodita cesti čez Slovenske gorice v Lenart v Slovenskih goricah (24 km) in Radence (38 km; oboje glej smer 16).

Na vzhod se nadaljuje glavna cesta proti Ormožu; z nje sta v naselju Spuhlja (3 km; 223 m, 809 preb.) odcepa. Na jug vodi cesta čez Dravo in mimo gradu Borl (9 km) proti Zavrču (14 km), kjer je mejni prehod za mednarodni promet s Hrvaško.

Na sever pridemo v Dornavo (3,5 km).

Regionalna cesta iz Spuhlje na jug gre mimo naselja Markovci (2 km; 220 m, 429 preb.), ki so z okolico središče tradicionalnih pustnih sprevodov s kurenti (koranti). Izvor pravljičnega in pustnega lika še ni povsem razjasnjen. Kurent, ki tudi vodi plug pri pustnih oračih, je oblečen v ovčji kožuh, nosi značilno masko z rogovi ali paličicami (krasijo jih pisani trakovi), usnjen nos in dolg

Ptujska Gora: tloris cerkve Matere božje (glej barvno legendo na notranji strani platnic) PTUJ LTO Ptuj; Slovenski trg 3, 2250 Ptuj; 02 771 01 73; info@ptuj-tourism.si; http://www.ptuj-tourism.si/ MARKOVCI TD Markovci; Markovci 33, 2281 Markovci pri Ptuju; 041 486 258 Ptujska Gora: kip sv. Jakoba stoji v južni cerkveni ladji.

rdeč jezik. Okrog pasu ima obešene kravje zvonce. Kurenti nastopajo v skupinah in med nenehnim poskakovanjem pozvanjajo z zvonci.

Cesta premosti dovodni kanal HE Formin in vodi skozi vasi Bukovci in Stojnci; tu je odcep na vzhod v kilometer oddaljeno naselje Muretinci (210 m, 423 preb.). V kraju je dvorec Muretinci, ki ga prvič omenjajo 1542. V sedanji podobi ga je

549

Smer 20 : SLOVENSKE KONJICE–PTUJ–ORMOŽ–ČRENŠOVCI

Grad Borl ZAVRČ TD Zavrč; Zavrč 11, 2283 Zavrč; 02 761 06 01 DORNAVA TD Polenšak; Polenšak 6b, 2254 Polenšak; 02 756 07 71, 041 403 713 http://www.dornava.si/ Dvorec Dornava, tloris

Dvorec Dornava

550

1653–55 sezidal nemški viteški red in ostal v njem do 2. svet. vojne. Renesančna zasnova dvorca je ostala skoraj nespremenjena. Stavba je enonadstropna s štirimi višjimi stolpi. Na dvoriščni strani so trije arkadirani stanovanjski trakti. Kvalitetni so baročni kamniti okenski okviri. V pritličju je kapela sv. Ane z oltarjem z začetka 18. stol. − V prenovljenem dvorcu je dom starejših občanov.

Regionalna cesta premosti Dravo, ki teče tu pod severnimi obronki Haloz (odcep skozi Dolane in Cirkulane v vzhodni del Haloz; glej smer 18). Nad Dravo se dviga 60 m visoka apneniška skala in na njej stoji grad Borl. V preteklosti je bil pod gradom brod z mitnico, 1877 so postavili lesen most, 1978 betonskega.

Na grajskem območju je bila najprej neolitska naselbina in pozneje rimski kastel. Kot utrdbo so ga pozidali v 11. ali 12. stol. Današnje jedro gradu je poznejše. Prvi znani pisni vir je iz 1255, ko je ogrski kralj Bela IV. izstavil Frideriku Ptujskemu fevdno listino za gradove Središče, stolp Tra in Anchenstein (Borl). Prvi znani lastniki Anchensteini so izumrli 1323. Posest so podedovali gospodje Ptujski, ki so izumrli 1438. Ob koncu 15. stol. ga je za kratek čas osvojil madžarski kralj Matija Korvin. Kot lastniki so si sledili Szekelyji (1494–1595), Herbersteini (1595−1620), Thurni (1620−1639), Sauerji (1639–1801), Wurmbrandi in Weissi. V 16. stol. je bil že povsem razmajan, 1706 je pogorel, nato so ga baročno obnovili. Do 1850 je bil na gradu sedež deželne sodnije, pod njim so bile vislice. Med 2. svet. vojno je v njem okupator uredil prehodno taborišče za slovenske izgnance in nato zapore za sodelavce NOB. Po vojni so ga uredili v hotel, ki je opuščen.

Jedro gradu, sedanji mogočni grajski obrambni stolp, ki je vzidan v južnem traktu,

je iz 2. pol. 13. stol. Ob koncu 15. stol. so nastala poslopja okoli notranjega dvorišča, tista na zunanji strani z grajsko kapelo sv. Trojice (1674) ter viteško dvorano pa sredi 17. stol. Del notranjega dvorišča ima renesančne arkade, kvalitetno je klesan portal (okrasni portalni plastiki so umaknili v vežo). Skoraj vso opravo, opremo, slike, knjižnico in arhiv so z gradu odpeljali med nemško okupacijo. − Stavbo strokovno obnavljajo in vsebinsko oživljajo.

Grad je kulturni spomenik državnega pomena.

Cesta pripelje na vzhod ob Dravi po 5 km v naselje Zavrč (230 m, 81 preb.).

Del naselja leži na vzpetini okrog cerkve sv. Miklavža; tu stoji tudi dvorec Zavrč.

Stavba ima tri samostojno stoječe nadstropne trakte, ki podkvasto omejujejo notranje dvorišče z arkadami. Najstarejši je osrednji (vzhodni) trakt s portalom z začetka 17. stol., ko je posest prevzel ptujski trgovec Matija Quallander. Preostala trakta sta zrasla približno stoletje pozneje. Zadnji lastniki (1792– 1945) so bili Ulmi.

Na razglednem griču nad Zavrčem stoji podružnična cerkev Device Marije iz 2. pol.

15. stol. Mrežaste oboke krasijo figuralne konzole in sklepniki. Bogato klesan je bil portal. Glavni oltar je delo J. Holzingerja (ok. 1770).

Nekaj sto metrov vzhodno od naselja je mejni prehod za mednarodni promet s Hrvaško. **** Po cesti iz Spuhlje na severovzhod je 3,5 km do Dornave (217 m, 885 preb.), najbolj razsežne vasi na Ptujskem polju. Kraj je bil prvič omenjen 1322 kot salzburška posestol. Na severozahodni strani naselja stoji dvorec Dornava, ena lepših posvetnih stavb poznega baroka v Sloveniji in najlepši ravninski dvorec na Štajerskem. Omenjen je bil že 1435, po 1597 so ga imeli v lasti Herbersteini in Sauerji in od

Smer 20 : SLOVENSKE KONJICE–PTUJ–ORMOŽ–ČRENŠOVCI

Poslikava v glavni dvorani dvorca Dornava

1730 Attemsi. Gradbene faze se časovno skladajo z lastniki: dvorec je bil najprej preprosta nadstropna zgradba, Sauerji so ga 1700–08 nadomestili z novim (današnji glavni trakt), 1739–43 so ga Attemsi razširili s paviljonskimi krili in uredili park ter mu dali baročno podobo. Dvorec je tako dvonadstropen pravilen pravokotnik: prvo nadstropje je višje in ima visoka, pokončna okna, kar oblikuje odlikovano etažo (piano nobile). V notranjosti je ogleda vredna glavna dvorana s kaminom in stropnimi freskami tirolskega slikarja J. C. Wagingerja (1708). Freske prikazujejo Herkulova dejanja in njegov sprejem na Olimpu.

Grajski park je bil največji baročni park v Sloveniji (segal je do 1,5 km oddaljene reke Pesnice). Sredi dvorišča

stoji Neptunov vodnjak, okrog so delno ohranjeni kipi pritlikavcev in antičnih osebnosti.

Pred gradom je s kipi okrašena ograja (J. Straub). Del kipov iz parka so prenesli v Ptujski muzej; del zemljišč so namenili za poljedelstvo. Dvorec in park sta kulturna spomenika državnega pomena. − Rokokojsko pohištvo in stenske tapiserije so delno prenesli v Pokrajinski muzej Ptuj.

Kilometer od graščine je ob reki Pesnici v hrastovem gozdu kolonija sivih čapelj (Ardea cinerea). **** Iz Dornave vodi na sever lokalna cesta skozi Polenšak (297 m, 177 preb.) in nato čez vrh Gomila (352 m; razgledni stolp) na cesto Ptuj–Radenci/Ljutomer. Vzhodno od Dornave (1 km) je naselje Moškanjci (215 m, 704 preb.), kjer je ptujsko športno letališče.

Glavna cesta proti Ormožu teče v skoraj ravni črti po Ptujskem polju, ravnini med Slovenskimi goricami na severu in Dravo na jugu. Nastala je na naplavinah, ki jih je reka prinašala z Dravskega polja in jih odlagala. Domače ime za območje je Lükarija, ker so tu pred 1. svet. vojno začeli na velikih površinah pridelovati čebulo (narečno lük).

Iz Spuhlje pripeljemo mimo Moškanjcev (odcep proti Dornavi, 4 km) v gručasto naselje Gorišnica (211 m, 738 preb.). Prebivalci se ukvarjajo deloma s kmetijstvom, deloma so zaposleni v sosednjih industrijskih krajih. Jugovzhodno od naselja je pri vasi Formin kanalska HE. Arheološke najdbe pričajo o stari poselitvi. Krajevni vitezi so omenjeni 1235, cerkev sv. Marjete 1391. Pomemben spomenik kmečkega stavbarstva je hiša Dominkovih iz 18. stol. (preurejena v 19. stol.).

Iz Gorišnice je na jug odcep skozi Muretince na cesto Ptuj–Zavrč (5 km). Po glavni cesti je še 5 km do

GORIŠNICA TD Cirkulane; Cirkulane 75, 2282 Cirkulane; 041 904 313; gomilsekz@volja.net

Gorišnica: panonska kmečka hiša

551

Smer 20 : SLOVENSKE KONJICE–PTUJ–ORMOŽ–ČRENŠOVCI

Velika Nedelja: cerkev in grad

Velika Nedelja: vodnjak na grajskem dvorišču

552

Velike Nedelje (229 m, 301 preb.). Gručasto naselje leži ob vznožju Slovenskih goric. V vasi je odkupna postaja za zdravilna zelišča in gozdne sadeže. Skozi kraj je tekla rimska cesta. Nemški viteški red je imel na tem območju velika posestva, ki pa so jih nacionalizirali, del pred 2. svet. vojno, preostalo takoj po njej. – Cerkev Sv. trojice je bila že 1236 sedež prafare. Grajena je bila v romanskem slogu, prezidali so jo v 15. in 17. stol. Zvišali so zvonik in strop, dozidali dve kapeli in jo baročno opremili. Glavni oltar je delo J. Holzingerja, križev oltar in prižnico je naredila Mersijeva delavnica. Iz romanskega obdobja so ohranjeni krstilnik s štirimi glavami in tri figure, vzidane v stene zvonika.

Za cerkvijo stoji grad Velika Nedelja, ki je bil sedemsto let v lasti nemškega viteškega reda. Zgradili so ga v 13. stol., ga v 17. stol. renesančno prezidali in sredi 19. stol. obnovili. V severozahodnem traktu so ohranjene sledi gotskega gradu, zahodni del je srednjeveški, vzhodni iz 1612–20. Celota je baročna stavba okrog notranjega dvorišča z ohranjenim vodnjakom in obrambnimi stolpi. V gradu so etnološka zbirka, prenovljena kapela (razstavišče) in pustne maske.

Na sever vodi cesta skozi Gomilo v Malo Nedeljo, kjer nastajajo zanimive Bioterme (temperatura natrijeve hidrokarbonatne vode na vrtini je 42 ºC).

Cesta po južnem robu Slovenskih goric pripelje 3 km vzhodneje v Ormož (213 m, 2210 preb.). Mestno naselje leži na južni meji gričevja, na visoki terasi nad levim bregom Drave, po kateri teče meja s Hrvaško. Kraj je križišče prometnic med Ptujem, Mursko Soboto ter Čakovcem in Varaždinom (Hrvaška).

Je tudi središče agrarnega, predvsem vinogradniškega območja Ormoških goric. V visoko dravsko teraso je vgrajena velika vinska klet.

Pri Ormožu se izteče v strugo Drave široki kanal HE Formin, Drava pa takoj preide v Ormoško jezero (akumulacija za HE Varaždin, Hrvaška), ki se je precej zaraslo in je postalo življenjski prostor, predvsem pa preletna postaja in prezimovališče ogroženih vrst vodnih ptic. Na levem bregu Drave je mejni prehod za mednarodni promet s Hrvaško.

VELIKA NEDELJA glej Ormož ORMOŽ Javna razvojna agencija − TIC Ormož; Kerenčičev trg 4, 2270 Ormož; 02 741 53 53; tic.ormoz@siol.net TZ Ormož; Vrazova 5, 2270 Ormož; 041 761 893; ftrstenjak@volja.net TD Ormož, Ljutomerska 12, 2270 Ormož; 041 682 780, studio@ktv-ormoz.si http://www.slovenia.info/ ormoz

Ormoški grad

Preteklost in kulturna dediščina

O

Arheologi so ugotovili tri zaporedne prazgodovinske poselitve. S konca kamene dobe so najdbe 200 kosov kamnitega orodja. Iz pozne bronaste in zgodnje železne dobe (1000–600 pr. n. š.) so ostanki naselja v velikosti 380 × 400 m z obrambnim jarkom in nasipom ter pravokotnimi hišami ob mreži širokih, tlakovanih ulic (mdr. so našli kalupe za ulivanje brona, igle, fibule). Tretja, keltska poselitev je sledila v mlajši železni dobi, iz katere so ovalne kupolaste peči. V rimskem obdobju območje ni bilo naseljeno. Ok. 1200 so Ogrom okoliš prevzeli fevdalci s Ptuja, nato kraj (Holermuos) prvič omenjajo 1273, leta 1331 kot mesto z enakimi pravicami, kot jih je imel Ptuj. Takrat so ga obzidali (obzidje so porušili v 19. stol.). V 14. stol. je prvotna imena (Olermus, Ormosd, Ormuš) zamenjal Fridau in se obdržal do konca 1. svet. vojne. Pomembno vlogo so imeli nemški viteški red (od 1222) in frančiškani (1493–1786). Mesto so večkrat napadli Turki, 1704 so ga požgali kruci. Po 15. stol. je bil Ormož v lasti Pethejev, Knigsackerjev in Wurmbrandov. Ob koncu 18. stol. so se začeli priseljevati Nemci, v 2. pol. 19. stol. so se podobno kot drugje na Slovenskem začele stopnjevati nacionalne napetosti. Med junijsko vojno 1991 za osamosvojitev Slovenije je bilo mesto prizorišče bojev med zvezno armado in slovensko teritorialno obrambo.

Mestno jedro je trapezasti Mestni trg, odmaknjena od njegovega vzhodnega roba stoji cerkev sv. Jakoba. Prvič je bila omenjena 1271, ok. 1400 so sezidali dolgi kor, v 1. pol. 15. stol. kapelo, ki so jo v 1. pol. 16. stol. spremenili v stransko ladjo.

Po požaru 1647 so banjasto obokali ladjo in povišali zvonik.

Najstarejše freske v njej so iz ok. 1400, tiste v severni ladji so nastale po 1632. Renesančna poslikava prikazuje v 4 pasovih 48 prizorov iz stare in nove zaveze. Iz istega časa je Poslednja sodba na slavoločni steni. Pomembna sta še relief donatorja, ki kleči pred Kristusom (v timpanonu zakristijskega portala, ok. 1400), in kip Marije z detetom (ok. 1420–30; iz kapelice v bližnjih Frankovcih). Nasproti vhoda je baročni Marijin steber s konca 18. stol.

Ormož: notranjost gradu

553

Smer 20 : SLOVENSKE KONJICE–PTUJ–ORMOŽ–ČRENŠOVCI

Vinska cesta po LjutomerskoOrmoških goricah

554

Nad Dravo in železniško postajo stoji v parku Ormoški grad.

Na severovzhodnem vogalu je stolp starejšega gradu iz 13. stol., drugi deli so vsaj 200 let mlajši. Poznejši so glavno stopnišče in bidermajersko zastekljene arkade na notranjem dvorišču. V gradu so freske A. Gleichenberga (1810), ki so med pomembnejšimi stvaritvami klasicističnega slikarstva na Slovenskem. Ob vhodu in v veži so grbi družine Wurmbrand, pred gradom spomenik NOB (J. Lenassi, 1973) in doprsja več rojakov in častnih meščanov.

Na vzhodnem robu Ormoža se regionalna cesta razcepi. Na sever zavije cesta proti Ljutomeru, na vzhod pa vzporedno z železnico cesta v Središče ob Dravi (10 km) in čez mejni prehod za mednarodni promet (2 km) na Hrvaško.

Smer 20 : SLOVENSKE KONJICE–PTUJ–ORMOŽ–ČRENŠOVCI Središče ob Dravi (187 m, 1120 preb.) se je razvilo v enotno naselje s spajanjem treh naselbinskih jeder: vaškega, cerkvenega in grajskega. Prvotna obcestna vas se je razra-

sla v trg, ki ima jedro ob lijakastem trškem prostoru. Kraj je 1433 prvič omenjen kot trg. − V prostorih nekdanjega rotovža je na ogled Zbirka narodnoosvobodilnega gibanja.

Cesta na sever, proti Ljutomeru (16 km), vodi po dolini Pavlovskega potoka, ki reže vzhodni del Slovenskih goric. Z nje je več odcepov v Ljutomersko-Ormoške gorice; glavne smeri po goricah so povezane v vinsko cesto.

Vinska cesta po Jeruzalemsko-Ormoških goricah Označena cesta ima južno izhodišče v Ormožu in severno v Ljutomeru. V Ormožu si je mogoče ogledati veliko vinsko klet z vrhunskimi vini tega vinorodnega okoliša.

Cesta se iz Ormoža vzpne skozi gorice na Kogel (3 km; 330 m, razgled), teče po slemenu na sever in se spusti do Ivanjkovcev ob Pavlovskem potoku (3 km). Tu zapeljemo po regionalni cesti na jug (0,5 km) in po odcepu na vzhod skozi zaselek Svetinje (313 m, velika vinska klet), kjer stoji nekdanja gosposka zidanica Malek. Tu je manjši vinogradniški muzej (v obokani kleti je velika stiskalnica); posebna zanimivost je hišna kapela s freskami iz 17. stol.

Cesta se še malo dvigne na severovzhod v Jeruzalem (338 m, 43 preb.), najbolj pri-

vlačno razgledno točko tega dela Slovenskih goric. Daleč naokrog so plantažni vinogradi z zelo ugodnimi legami. Jeseni postavljajo klopotce (etnografska posebnost) kot znanilce zorečega grozdja in varuhe vinogradov pred pticami. Jeruzalem naj bi dobil ime po motivu na podobi Žalostne Matere božje, ki so jo v tedanjo kapelo prinesli križarji ob vrnitvi iz Svete dežele. Območje jim je podaril Friderik Ptujski v 13. stol.

Kapelo so po ukinitvi križarskega reda predelali v zgodnjebaročno cerkev Žalostne Matere božje. Na slemenu je vrtni park z redkimi drevesi, grmovnicami in trajnicami.

Iz Jeruzalema vodi na jug cesta v Ormož skozi razloženi naselji Vinski Vrh (242 preb.) in Miklavž pri Ormožu (262 preb.) s krakom v skrajni vzhodni del goric. Na se-

Vinograd v Ljutomersko-Ormoških goricah

555

Smer 20 : SLOVENSKE KONJICE–PTUJ–ORMOŽ–ČRENŠOVCI ver pridemo v Ljutomer skozi Železne Dveri (49 preb.), kjer zbuja pozornost nekdanja velika opečnata zidanica benediktinskega samostana iz Admonta, ki si je tukajšnje posesti prisvajal od 14. stol. naprej;

IVANJKOVCI TKD Ivanjkovci; Ivanjkovci 1, 2259 Ivanjkovci; 041 775 885, 02 719 40 13; info@tkdivanjkovci.info http://www.td-ivanjkovci.info LJUTOMER TD Ljutomer; Prešernova 8, 9240 Ljutomer; 02 581 18 27 LTO Prlekija Ljutomer, Jureša Cirila 4, 9240 Ljutomer; 02 584 83 33, info@jeruzalem.si http://www.jeruzalem.si

Ljutomer: cerkev Janeza Krstnika

556

jeseni postavijo orjaški klopotec. V Ljutomer pridemo tudi po stranski cesti skozi Radomerščak (167 preb.), kjer je v spominski muzej urejena rojstna hiša Frana Miklošiča (jezikoslovec; 1813–91).

Cesta ob Pavlovskem potoku vodi vzporedno z železnico skozi Ivanjkovce (5 km; 220 m, 277 preb.), edino naselje z gručastim jedrom v dolini; pri Žerovincih se obrne na vzhod (odcep skozi Radomerje v Radomerščak) in pripelje v Ljutomer, tradicionalno središče Prlekije. Živa ljudska oznaka velja za ves vzhodni del Slovenskih goric severno od Pesnice do razvodja med Muro in Dravo, za Apaško in Mursko polje (južno od Mure) ter večji del spodnje Ščavniške doline. Vendar ne gre za pokrajinsko enoto s skupnimi geografskimi potezami, temveč za podobne etnološke značilnosti (navezanost na zemljo in dom, govorica, šegavost, duhoviti ljudski krajevni grbi).

Ljutomer (179 m, 3413 preb.). Gospodarsko, upravno in kulturno središče Ljutomerskih goric in Murskega polja leži na stiku obeh krajinskih enot. Železniška proga ga povezuje s Ptujem in Mursko Soboto. Stari del kraja je pod vzpetino Kamenščak (272 m), novi deli so zrasli po regulaciji Ščavnice po 2. svet. vojni na severu, vzhodu in jugu. Industrija se je razvila šele po 1945 (kovinska, gradbena, lesna, tekstilna, živilska in farmacevtska). Kmetijsko sta najpomembnejša vinogradništvo v goricah (vinarski obrat v mestu) in živinoreja na ravnini. V krajevnem muzeju je zbirka o 1. slovenskem narodnem taboru in taborskem gibanju na Slovenskem. Turistični utrip dajejo mestu in okolici vinska cesta, hipodrom, lov in bližnje Terme Banovci.

Smer 20 : SLOVENSKE KONJICE–PTUJ–ORMOŽ–ČRENŠOVCI

Preteklost

Kraj je nastal v bližini nekdanje rimske naselbine in ceste. Pisni viri ga prvič omenjajo 1211 (Luotenwerde), kot trško naselje pa 1265–67. Trške privilegije so mu deželni knezi potrjevali do 1742. Ljutomer so 1497–1605 močno ogrožali Turki, 1704 so ga požgali kruci. Druga polovica 17. stol. je minila v znamenju številnih čarovniških procesov. Po 1848 je postal gospodarsko in kulturno središče Prlekije. Od 1848 so se tudi poglabljala nasprotja med slovensko in nemško usmerjenimi tržani. Septembra 1863 je bilo tu prvo narodno zborovanje ob tisočletnici delovanja sv. Cirila in Metoda, 9. 8. 1868 pa se je več tisoč ljudi zbralo v Huberjevem logu na prvem taboru za Zedinjeno Slovenijo (spomenik). Ljutomer je postal mesto 1927.

V ljutomerskem grbu je upodobljen dirjajoči enorogi konj na srebrnem ščitu. Kraj je namreč znan po najstarejšem konjeniškem društvu v Sloveniji in Mursko polje je edino območje reje kasačev na svetu, kjer imajo pobudo kmečki konjerejci. Prve dirke so bile na cesti med Križevci in Ljutomerom 1874. Leta 1875 so ustanovili Dirkalno društvo (2 leti za Dunajem); gojili so norfolško pasmo, zatem ameriške. Ob stoletnici so v bližnjih Lukavcih (4 km) postavili spomenik konju (P. Jovanovič). Na ljutomerskem hipodromu prirejajo po 4 dirke na leto.

Kulturna dediščina O

Staro mestno jedro sestavljajo cerkveno območje, Stari trg in novejši Glavni trg. Izjemen spomenik je župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika. Prvotno je stala zunaj mestnega območja, ob turških vpadih so jo utrdili in vključili v mesto. Prvotno romansko apsido so 1440 prezidali v dolgi meščanski kor z zvezdastorebrastim obokom; baročni triladijski prostor je nastal 1688–90. Zvonik je v spodnjih dveh nadstropjih še gotski. Med kamnoseškimi deli izstopa nagrobnik J. Schweinpercka, salzburško delo iz 1449. Baročni veliki oltar sta 1797 izdelala kipar

Klopotec v LjutomerskoOrmoških goricah

557

Smer 20 : SLOVENSKE KONJICE–PTUJ–ORMOŽ–ČRENŠOVCI RAZKRIŽJE TIC Razkrižje; Šafarsko 42a, Ljutomer; 02 584 99 12; tic@ razkrizje.si http://www.razkrizje.si/tic/

V Ljutomeru imajo najstarejše konjeniško društvo v Sloveniji.

Ljutomer: Glavni trg z rotovžem in Marijinim znamenjem

558

J. Holzinger iz Maribora in slikar J. Jandl iz Gradca. Ohranila sta se 2 od 4 razgibano oblikovanih baročnih dohodov pred cerkvijo. Med njima je kapela sv. Florijana iz 1736, pred njo stoji spomenik F. Miklošiču (kopija kipa z dunajske univerze; J. Scherpe, 1896). Cerkev je 1901 poškodoval požar, med 1. svet. vojno so odpeljali zvonove, prenavljali so jo do 1922.

Na Starem trgu je kapelica sv. Ane iz 1756, na Glavnem trgu stojita Marijin steber iz 1729 (na vrhu je pozlačena Brezmadežna, spodaj stojita priprošnjika sv. Rok in sv. Boštjan) in rotovž v klasicističnem slogu iz 1833 s prvotno uro na pročelju; na rotovžu je spominska tabla, posvečena Karolu Grossmanu in prvemu posnetemu filmu na Slovenskem 1905.

Iz Ljutomera vodijo pomembne cestne povezave: na severozahod regionalna cesta v Gornjo Radgono (21 km) s krakoma skozi dolino Ščavnice v Radence (31 km) in čez Muro v Mursko Soboto (26 km).

Na vzhod drži regionalna cesta (naša smer) pod severnim robom Ljutomerskih goric skozi Stročjo vas in razpotegnjeno Veščico v 6 km oddaljeno Razkrižje (177 m, 242 preb.). Obcestno gručasto naselje ob meji s Hrvaško je križišče cest iz Ljutomera in Pomurja ter iz hrvaških Štrigove (3 km) in Murskega Središča (14 km). Kraj z okolico je bil do 1848 pod Ogrsko, nato 16 let pod Hrvaško, 1864 je prišel v okrilje slovenskih dežel. Župnijska cerkev sv. Janeza Nepomuka je poznobaročna iz 1784 (slike G. Brolla iz 1881). Cerkveno območje je 1994 prešlo iz pristojnosti zagrebške nadškofije pod mariborsko. V hramu je dragocen, s školjkami prevlečen križ. Iz Zahodne Indije so ga prinesli Španci po zmagi nad Nizozemci, nato je prišel v cesarsko zakladnico na Dunaju (1727). V terasi Mure je velika vinska klet, ki jo je dal zgraditi grof Altheim.

V Razkrižju sta na ogled zasebni Kovaški muzej Horvat in tehniški spomenik Slomškov mlin. V okolici slovi Ivanov izvir, katerega voda naj bi bila zdravilna. Na robu bližnje vasi Šafarsko je rekonstruirana prazgodovinska naselbina.

V Razkrižju je mejni prehod za mednarodni promet s Hrvaško. Regionalna cesta se obrne na sever, premosti Dravo in se skozi Srednjo Bistrico priključi v Črenšovcih na glavno med Mursko Soboto in Lendavo (6 km; glej smer 16).

SLOVENIJA

turistični vodnik

1200 barvnih slik 700 opisanih naselij 70 zemljevidov 33 potovalnih smeri

SLOVENIJA

turistični vodnik Mesta in vasi Reke in jezera Izviri in slapovi Izjemne rastline Naravni parki Turistične jame Kulturni spomeniki Arheološka najdišča Cerkve Gradovi Muzeji Terme in zdravilišča Kampi Smučišča Planinske in pohodne poti Lov in ribolov Kajakaštvo Turistične prireditve Turističnoinformacijski centri Spletni naslovi

Fotografija na naslednji strani Logarska dolina