Vidna tema

Na poti domov se nisem mogel znebiti Baudelairjeve misli, ki je privrela iz daljne preteklosti in veË dni podrsavala na robu moje podzavesti: ≈ObËutil sem piπ peruti norosti.«

Izpoved o depresiji je sporoËilo o potrebi po spoštljivem odnosu do ljudi, ki so zaradi obËutljivosti, zlorab, prikrajšanosti ali osamljenosti doæiveli bolezen, ki je prizadela njihovo upanje in vero vase.

Dr. Vesna ©vab

VIDNA TÈMA William Styron

William Styron (1925—2006), ameriški pisatelj in esejist, je zaslovel z romanoma Izpovedi Nata Turnerja in Sophiejina odloËitev. V priËujoËem eseju pretresljivo in pogumno pripoveduje o svojem zdrsu v vrtinec depresije, bolezni, ki je še danes slabo razumljena, pogosto prezrta in zamolËana. BoleËina, ki jo je obËutil, je bila skorajda fiziËna. Prignala ga je na rob norosti in smrti, vendar se ji je uprl.

In s svojo izpovedjo je posodil glas in vlil upanje vsem tistim, ki svoje boleËine ne znajo prepoznati in izraziti.

Po ocenah svetovne zdravstvene organizacije je depresija najpogostejša oblika duševne motnje: v æivljenju se z njo spopade okoli dvajset odstotkov ljudi. Ne izbira, ≈udari« nenadoma, nepredvidljivo in Ëloveka povsem ohromi. Zato je zelo pomembno, da jo prepoznamo in poišËemo strokovno pomoË, saj je depresija v veliki veËini primerov ozdravljiva.

William Styron

VIDNA TÈMA IZPOVED O DEPRESIJI

S spremno besedo dr. Vesne ©vab

16,95 €

vidna tema_oprema.indd 1

8/30/10 3:34 PM

01_Vidna tema- prelom CS3.indd 1

8/25/10 2:35:59 PM

VI

William Styron

William William Styron Styron

VIDNA VIDNATÈMA TÈMA IZPOVED IZPOVED O DEPRESIJI O DEPRESIJI

01_Vidna tema- prelom CS3.indd 3

8/25/10 2:35:59 PM

Za Rose

01_Vidna tema- prelom CS3.indd 5

8/25/10 2:35:59 PM

B e s e da avtor j a

Ta knjiga je plod predavanja, ki sem ga imel v Baltimoru maja 1989 na simpoziju o čustvenih motnjah pod okriljem katedre za psihiatrijo na medicinski fakulteti univerze Johns Hopkins. V zelo razširjeni obliki je besedilo preraslo v esej, ki ga je decembra istega leta objavila revija Vanity Fair. Nameraval sem ga začeti s potovanjem v Pariz – potovanjem, ki je zame imelo poseben pomen zaradi razvoja depresivne motnje, ki me je pestila. Revija mi je dala na voljo veliko prostora, ki pa vendarle ni bil neomejen, zato sem se moral opisu poti odreči zavoljo drugih tem, ki so se mi zdele vredne omembe. V tej knjigi objavljam svoje pričevanje v prvotni obliki. Razen nekaterih večinoma manjših popravkov in dopolnil ostaja preostalo be­sedilo takšno, kot je bilo takrat objavljeno.

01_Vidna tema- prelom CS3.indd 7

W. S.

8/25/10 2:36:00 PM

Strah, ki sem se ga bal, je priĹĄel nadme, kar mi je zbujalo grozo, me je zadelo.

Nimam miru, nimam poÄ?itka, nimam pokoja, priĹĄel je trepet.

Job

01_Vidna tema- prelom CS3.indd 9

8/25/10 2:36:00 PM

I Bil je pozen, mrzel večer v Parizu oktobra leta 1985, ko sem se prvič dokončno zavedel, da utegne biti boj v moji glavi – boj, ki me je izčrpaval že nekaj mesecev – usoden. To spoznanje me je prešinilo, ko je avtomobil, v katerem sem se v dežju peljal nedaleč od Elizejskih poljan, zdrsel mimo medlo brlečega neonskega znaka hotela Washington. Ta hotel sem nazadnje videl pred petintridesetimi leti, spomladi leta 1952, ko je bil v prvih mesecih mojega popotniškega leta nekaj noči mo­ je prvo bivališče v Parizu. V mesto sem pripotoval z vlakom iz Københavna in v hotelu Washington pristal po zaslugi muhave neomajnosti nekega newyorškega potovalnega agenta. Takrat je bil eno številnih vlažnih, preprostih zatočišč za turiste s plitvimi žepi, večinoma Američane, ki so se tako kot jaz prvič začudeno srečali s Francozi in njihovimi čudaškimi posebnostmi. Najbrž sta tudi njim eksotični bidé v pusti sobi – stranišče pa na koncu temačnega hodnika – tako rekoč simbolizirala razkol med galsko in anglosaško kulturo. A v hotelu sem ostal le kratek čas. Že po nekaj dneh so me iz njega izvabili novi ame11

01_Vidna tema- prelom CS3.indd 11

8/25/10 2:36:00 PM

riški prijatelji in znašel sem se v še bolj oguljenem, a zato barvitejšem hotelu na Montparnassu, blizu kavarne Le Dôme in drugih primerno literarnih zbirališč. (Nisem še dopolnil trideset let, nedolgo tega sem objavil svoj prvi roman in prvič izkusil slavo. Ne ravno zvezdniške, saj je le malo Američanov v Parizu slišalo za mojo knjigo, kaj šele prebralo.) In hotel Washington je z leti poniknil iz moje zavesti.

Znova se je pojavil tiste oktobrske noči, ko sem v dežju drsel mimo njegovega sivega pročelja. Preplavili so me spomini na moj prihod pred toliko leti in začutil sem, da se je krog usodno sklenil. Spominjam se, da sem naslednje jutro, ko sem se iz Pariza vračal v New York, pomislil, da odhajam za vedno.

Pretresla me je gotovost, s katero sem sprejel misel, da nikdar več ne bom videl Francije in tudi nikdar več ne bom našel prisebnosti, ki me je zapuščala s srhljivo naglico.

Le nekaj dni poprej sem se zavedel, da trpim za hudo depresivno motnjo in se zaman trudim, da bi se ji postavil po robu.

Slavnostna priložnost, ki me je pripeljala v Francijo, me še zdaleč ni razvedrila. Eden od mnogih strašnih izrazov te bolezni, ki se kaže telesno in duševno, je občutek sovraštva do samega sebe – ali, milo rečeno, zmanjšana samozavest – in z napredovanjem bolezni sem tudi sam vse huje trpel zaradi splošnega občutka ničvrednosti. Moja turobna potlačenost je bila toliko bolj ironična, ker sem v Pariz priletel na hiter štiridnevni obisk, da bi sprejel nagrado, ki bi morala iskreče razvneti moje samoljubje. Tisto poletje sem namreč izvedel, da bom prejel nagrado 12

01_Vidna tema- prelom CS3.indd 12

8/25/10 2:36:00 PM

prix mondial Cino del Duca, ki jo vsako leto podelijo umetniku ali znanstveniku za delo, v katerem se odražajo vsebine ali temelji svojevrstnega humanizma. Nagrado so ustanovili v spomin na Cina del Duco, begunca iz Italije, ki je tik pred drugo svetovno vojno in med njo bajno obogatel s tiskanjem in prodajo cenenih revij, v glavnem stripov, pozneje pa je svoje poslovanje razširil tudi na kakovostnejše publikacije in postal lastnik časopisa Paris-Jour. Bil je tudi producent filmov in znan ljubitelj in lastnik dirkalnih konj, ki so zmagovali na turnirjih po Franciji in v tujini. V želji po višji kulturni izpolnitvi se je razvil v uglednega dobrodelneža in ustanovil literarno založbo (po naključju je bil moj prvi roman Lezi v temo ena od Ducovih izdaj v prevodu z naslovom Un Lit de Ténèbres). Po njegovi smrti leta 1967 je bila založba Éditions Mondiales že po­­­­mem­ben del njegovega imperija, ki je bil bogat, a tudi dovolj imeniten, da je spomin na stripovske začetke obledel, in kmalu je del Ducova vdova Simone ustanovila sklad, katerega poglavitni namen je bila vsakoletna podelitev nagrade z njegovim imenom.

Nagrada prix mondial Cino del Duca si je v Franciji pridobila velik ugled – Francozi so očarljivo obsedeni s podeljevanjem kulturniških priznanj – ne le zaradi pestrosti in odličnega izbora nagrajencev, temveč tudi spričo višine nagrade, ki je tistega leta znašala približno petindvajset tisoč ameriških dolarjev.

Med nagrajenci preteklih let so bili Konrad Lorenz, Alejo Carpentier, Jean Anouilh, Ignazio Silone, Andrej Saharov, Jorge 13

01_Vidna tema- prelom CS3.indd 13

8/25/10 2:36:00 PM

Luis Borges in tudi Američan, Lewis Mumford. (Še nobena ženska, dodajam za feministe.)1 Zame kot Američana je bilo še toliko teže, da se ne bi počutil počaščenega ob sprejemu v njihovo družbo. Čeprav nagrade rado nezdravo razbohotijo lažno skromnost, opravljivost, mučenje samega sebe in zavist, pa vseeno menim, da je vsaj nekatera priznanja prijetno prejeti. Nagrada prix del Duca je bila zame tako nedvomno prijetna, da se je zdelo vsakršno poglobljeno samoizpraševanje trapasto.

Hvaležno sem jo torej sprejel in potrdil, da se bom odzval razumni prošnji ter se udeležil slovesne podelitve. Takrat sem se veselil brezdelnega popotovanja, ne pa nagle vrnitve. Če bi slutil, kakšno bo stanje mojega duha, ko se je bližal dan podelitve, je ne bi nikdar sprejel.

Depresija je motnja razpoloženja, ki je umu tako skrivnostno boleča in zmuzljiva, da je na sami meji ubesedljivosti. Malodane nerazumljiva ostane tistim, ki je niso nikoli izkusili v njeni skrajni obliki, čeprav je otožnost ali melanholija, ki jo občasno doživimo in povezujemo z običajnimi tegobami vsakdanjika, tako pogosta, da mnogi vsaj zaslutijo bolezen v njeni uničujoči obliki. Toda v času, ki ga opisujem, sem zabredel veliko globlje od takšne znane in obvladljive oblike potrtosti.

Zdaj mi je jasno, da sem se v Parizu znašel v kritičnem obdobju razvoja bolezni, na zlovešči točki med prvimi nepovezanimi slutnjami, ki so se pojavile tisto poletje, in skorajda nasilnim 1 Od objave tega dela v izvirniku sta nagrado prejeli tudi francoska embriologinja Nicole Le Douarin (2003) in francoska zgodovinarka in pisateljica Mona Ozouf (2007). (Op. ur.)

14

01_Vidna tema- prelom CS3.indd 14

8/25/10 2:36:00 PM

razpletom, zaradi katerega sem nato decembra pristal v bolnišnici. Pozneje bom poskusil opisati razvoj te bolezni, od naj­ zgodnejših začetkov do sprejema v bolnišnico in okrevanja, toda pariško potovanje zame vseeno ohranja poseben pomen.

Na dan podelitve, ki naj bi se začela opoldne, sledilo pa bi ji uradno kosilo, sem se sredi jutra zbudil v svoji sobi v hotelu Pont-Royal in pomislil, da se počutim kar dobro, ter to spodbudno novico tudi povedal svoji ženi Rose. Blago pomirjevalo mi je pomagalo, da sem premagal nespečnost in se nekaj ur naspal. Tako sem bil kar dobre volje. Vendar sem vedel, da ta bledikava vedrina ne pomeni veliko, in zaslutil, da se bom do večera počutil pošastno. Dosegel sem namreč točko, ko sem pazljivo opazoval vsako stopnjo slabšanja svojega stanja. Bolezen sem sprejel šele po večmesečnem zanikanju, saj sem potrtost, nemir in nenadne napade tesnobe pripisoval temu, da sem se čez noč odrekel alkoholu; junija sem prenehal piti viski in uživati vsa druga poživila. Ko se je moje čustveno počutje slabšalo, sem o depresiji kar precej prebral, v knjigah za laike in v tehtnejših strokovnih delih, z ameriško psihiatrično biblijo DSM (Diagnostični in statistični priročnik o duševnih motnjah Ameriškega psihiatričnega združenja) vred. Vse življenje sem bil, morda nespametno, medicinski samouk, in sem tako o zdravstvenih zadevah vedel več kot povprečen laik (številni moji prijatelji so se zato obračali name, kar gotovo ni bilo najbolj modro). Osupnilo me je, da sem bil popoln nevednež glede depresije, ki je lahko enako resno obolenje kot sladkorna bolezen 15

01_Vidna tema- prelom CS3.indd 15

8/25/10 2:36:00 PM

ali rak. Verjetno sem v zametku depresije ves čas podzavestno zavračal ali hote prezrl globlja spoznanja: šla so mi preveč do živega in odrival sem jih kot nebodijihtreba v svojem arhivu shranjenih informacij.

Kakorkoli že, kadar je depresivno stanje toliko popustilo, da mi je bilo za nekaj ur podarjeno razkošje zbranosti, sem ta vakuum zapolnil s poglobljenim branjem in vase posrkal številne zanimive in zaskrbljujoče podatke, ne da bi si v resnici znal pomagati z njimi. Največje avtoritete s tega področja se strinjajo, da te bolezni ni lahko zdraviti. V nasprotju z denimo sladkorno boleznijo, kjer lahko takojšnji ukrepi za prilagoditev insulinskega odziva nevarni proces hitro omejijo in obvladajo, pa za depresijo v njenih poglavitnih stopnjah ni konkretnega zdravila: neuspelo lajšanje simptomov je eden najhujših dejavnikov bolezni, kot jo dojema njena žrtev, in zato jo lahko mirno opredelimo kot hudo. Razen pri takšnih boleznih, ki jih strogo označujemo kot maligne ali degenerativne, lahko pri drugih pri­čakujemo vsaj nekakšno izboljšanje, s tabletami, telesno terapijo, dieto ali operacijo v času logičnega poteka zdravljenja od prvega lajšanja simptomov do končne ozdravitve. Laični bolnik s hudo depresijo bo v raznih knjigah, ki so na voljo, sicer našel veliko o teoriji in simptomih, a srhljivo malo tistega, kar bi obetalo hitro rešitev. Tistim pa, ki ponujajo lahke rešitve, navadno niti ne gre zaupati. Najdemo čisto spodobne priročnike, ki razumno nakažejo pot k ozdravitvi in opisujejo, kako nekatere oblike zdravljenja – psihoterapija, antidepresivi ali kombinacija 16

01_Vidna tema- prelom CS3.indd 16

8/25/10 2:36:00 PM

obeh – ljudem res lahko povrnejo zdravje razen v najtrdovratnejših ali najbolj poraznih primerih; a najbolj modre med temi knjigami ne zamolčijo resnice, da huda depresija ne izgine čez noč. Vse to priča o temeljni kruti realnosti, ki jo moram poudariti takoj na začetku tega zapisa: depresivna bolezen ostaja dandanašnji velika uganka. Znanost njene skrivnosti odstira le stežka, veliko počasneje kot pri drugih resnih boleznih, ki nas tarejo. Dosledno, včasih že kar komično brezpogojno sektaštvo, kakršno obstaja v sodobni psihiatriji – prepad med zagovorniki psihoterapije in antidepresivov – spominja na prerekanja iz 18. stoletja, ali puščati kri ali ne, in že samo po sebi odraža nerazumljivo naravo depresije in težavnost zdravljenja. Kot mi je iskreno zaupal zdravnik te stroke s posrečeno primerjavo: »Če primerjate naše znanje s Kolumbovim odkritjem Amerike, ostaja Amerika še neodkrita; še vedno smo nekje pri tistem majhnem otočku v Bahamih.« S prebiranjem strokovne literature sem na primer izvedel, da je moj primer netipičen vsaj z enega zanimivega vidika. Večino ljudi bolezen najbolj onesposobi zjutraj, in to tako hudo, da ne morejo vstati iz postelje. Bolje se začnejo počutiti šele čez dan. Pri meni pa je bilo ravno obratno. Zjutraj mi ni bilo težko vstati in sem lahko dopoldne delal skoraj brez težav, toda sredi popoldneva ali še malce pozneje sem začutil prve simptome – plazečo se turobnost, občutek groze in odtujenosti, predvsem pa hromečo tesnobo. Kljub temu bi rekel, da pravzaprav ni pomembno, ali bolj trpiš zjutraj ali zvečer; če so si ta 17

01_Vidna tema- prelom CS3.indd 17

8/25/10 2:36:00 PM

obdobja ohromelosti podobna, se zdi vprašanje časa čisto akademske narave. Vendar sem nedvomno zaradi običajnega dnevnega obrata simptomov tistega jutra v Parizu lahko brez težav in bolj ali manj obvladano odšel proti sijajno okrašeni palači na desnem bregu Sene, kjer domuje sklad Cino del Duca. V rokokojskem salonu so mi pred skupinico francoskih kulturnikov izročili nagrado. Zahvalni govor sem povedal zadovoljivo samozavestno ter ga sklenil z izjavo, da bom večino nagradnega denarja sicer daroval raznim organizacijam za francosko-ameriško sodelovanje, med drugim ameriški bolnišnici v Neuillyju, vendar je treba altruizmu začrtati mejo (to sem izrekel v šali), in zato upam, da mi ne bodo šteli za slabo, če bom majhen del obdržal zase.

To, česar nisem povedal in kar ni bila šala, pa je bilo dejstvo, da sem pridržani del nagrade namenil za vozovnici na konkordu naslednjega dne, da bi se z Rose lahko hitro vrnila v Združene države, kjer sem se nekaj dni poprej dogovoril za obisk pri psihiatru. V preteklih tednih se je moje trpljenje poglabljalo, vendar nisem bil pripravljen poiskati psihiatrične pomoči, gotovo tudi zato, ker si nisem hotel priznati dejstva, da moj um razpada. Hkrati pa sem se tudi zavedal, da si ne bom mogel v nedogled zatiskati oči, in ko sem končno stopil v stik z zelo cenjenim terapevtom, me je ta opogumil, naj le grem v Pariz, on pa me bo sprejel takoj po povratku. Moral sem se vrniti, in to čim prej. Kljub resnim svarilnim znakom pa sem želel ohraniti pogled skozi rožnata očala. Veliko dostopne literature o de18

01_Vidna tema- prelom CS3.indd 18

8/25/10 2:36:00 PM

presiji je, kot sem zapisal, pretirano optimistično naravnane, saj trdi, da je mogoče stabilizirati ali celo ozdraviti tako rekoč vsa depresivna stanja, če se le najde ustrezen antidepresiv, bralca pa takšna lahka zagotovila seveda hitro prepričajo. V Parizu me je celo med mojim zahvalnim govorom silno imelo, da bi čim prej poletel v Ameriko, v ordinacijo zdravnika, ki bo s svojimi čudežnimi zdravili ugnal mojo bolezen. Tega trenutka se zdaj spomnim zelo živo in komaj lahko verjamem, da sem bil tako lahkoveren in da se nisem zavedal težav in nevarnosti, ki so me čakale.

Simone del Duca, visoka temnolaska kraljevske drže, je bila razumljivo najprej nejeverna, nato pa ogorčena, ko sem ji po podelitvi dal vedeti, da se njej in dobremu ducatu članov Francoske akademije, ki so mi podelili nagrado, ne bom mogel pridružiti pri kosilu v zgornjih prostorih sijajnega dvorca. Moja zavrnitev je bila obenem odločna in robata; preprosto povedal sem ji, da bom raje kosil s svojo francosko založnico Françoise Gallimard. Seveda je bila moja odločitev nezaslišana, saj so mene in vse druge udeležence že mesece vnaprej obvestili, da bo kosilo – in to v mojo čast – del ceremonije. Vendar je bilo moje vedenje dejansko odraz bolezni, ki je do tedaj napredovala do nekaterih svojih najbolj znanih in pogubnih značilnosti: zmede, nezbranosti in motenj spomina. V poznejši fazi je ves moj um meglila anarhična nepovezanost; kot sem zapisal, sem bil takrat v stanju svojevrstne razcepljenosti: dokajšnje prisebnosti v zgodnjih urah dneva in pomračitve popoldne ter zve19

01_Vidna tema- prelom CS3.indd 19

8/25/10 2:36:01 PM

čer. Za kosilo s Françoise Gallimard sem se večer poprej go­tovo dogovoril v stanju mračne odsotnosti in pri tem pozabil na svojo obveznost do madame del Duca. Ta odločitev je tako zelo obvladala moje misli, da sem bil zdaj v stanju mirno užaliti zaslužno Simone del Duca. »Alors!« je vzkliknila in obraz ji je zalila srdita rdečica. Nato se je zasukala na peti in slišal sem le še vzvišeni: »Au . . . re-voir!« Nenadoma sem bil zbegan in zgrožen nad svojim dejanjem. Zahrepenel sem po omizju v restavraciji La Coupole, kjer bom z gostiteljico in akademiki sedel kot častni gost. Pomočnico gospe del Duca, žensko z očali na nosu, mapo v roki ter sivo zgroženim izrazom na obrazu, sem moledoval, naj me vendarle vzamejo s seboj: vse skupaj je grozna napaka, pomota, malentendu. In potem sem izjecljal besede, za katere v življenju splošnega ravnotežja in zaverovanosti v lastno psihično zdravje nikdar ne bi verjel, da jih bom kdaj lahko izustil. Kar zmrazilo me je, ko sem tej popolni tujki samega sebe slišal reči: »Bolan sem.« In čez čas dodati: »Un probleme psychiatrique.« Madame del Duca je blagovolila sprejeti moje opravičilo in kosilo je minilo mirno, čeprav se med nekam prisiljenim pomenkovanjem nisem mogel popolnoma znebiti suma, da me ima moja dobrotnica za čudnega patrona in da jo moje obnašanje še kar vznemirja. Kosilo se je vleklo in ob koncu sem začutil, da se s plazečimi sencami popoldneva v meni zgoščajo slutnje nemira in groze. Ekipa francoske televizije (tudi nanjo sem čisto pozabil) je čakala, da me pelje v nedavno odprti Pi20

01_Vidna tema- prelom CS3.indd 20

8/25/10 2:36:01 PM

cassov muzej, kjer naj bi me posneli, ko si ogledujem razstavo in se o njej pomenkujem z Rose. Kot sem slutil, se ogled ni izkazal za prijeten sprehod, temveč za hud napor, težak preizkus.

Ko smo se končno prebili skozi gost promet in prispeli v muzej, je bila ura že čez štiri in moje možgane so začeli prežemati znani občutki: panika, izgubljenost in zavest, da v moje miselne procese pronica neustavljiva strupena plima, ki onemogoča sleherni prijeten odziv na živi svet. To pomeni, da sem namesto ugodja, vsekakor pa namesto užitka, ki bi me moral navdajati ob razkošju del sijajnega genija, v svojem umu zaznal vtis, ki je bil zelo blizu resnični bolečini, a hkrati neopisljivo drugačen. Kar me znova pripelje do izmikajoče se narave te tegobe. Ni naključje, da ob njej tolikokrat pomislim na besedo »neopisljivo«, saj bi, če bi to bolečino lahko opisali, gotovo že številni, ki so trpeli za to pradavno boleznijo, sa­mozavestno predočili vsaj kakšno od razsežnosti tega mučenja svojim ljubljenim in bližnjim (celo svojim zdravnikom), in v njih vzbudili razumevanje, ki so ga sicer redko deležni.

Nerazumevanje ponavadi ni le posledica pomanjkanja sočutja, pač pa tudi dejstva, da si zdravi ljudje ne zmorejo predstavljati trpljenja, ki jim je v vsakdanjem življenju tako tuje.

Zase lahko zapišem, da je bolečina še najbližje utapljanju ali dušenju, a še ti prispodobi nista pravi. William James, ki se je dolga leta bojeval z depresijo in je pri iskanju zadovoljivega opisa obupal, je nakazal to skoraj dokončno nezmožnost, ko je v Različnostih religiozne izkušnje zapisal: »To je pozitiv21

01_Vidna tema- prelom CS3.indd 21

8/25/10 2:36:01 PM

na in aktivna bolečina, vrsta duševne nevralgije, kakršne v normalnem življenju nikdar ne občutimo.« Bolečina je med obiskom muzeja vztrajala in dosegla vrhunec v naslednjih nekaj urah, ko sem se po vrnitvi v hotel zgrudil na posteljo in obležal, strmeč v strop, skoraj negiben in v transu skrajnega neugodja. V takšnem stanju moj um ponavadi ni poznal razumne misli, odtod izraz trans. Ne bi se mogel domisliti bolj primernega izraza za to stanje, nemočno otrplost, v kateri se namesto zaznavanja pojavi tista »pozitivna in aktivna bolečina.« Ena najbolj nevzdržnih spremljevalk takšne epizode je bila nespečnost. Skoraj vse življenje sem imel tako kot velika večina ljudi navado, da sem se ob popoldnevih prepustil pomirjujočemu dremežu, vendar pa je ena znanih uničujočih značilnosti depresije, da poruši običajni ritem spanja. Boleči budnosti, ki me je pestila vsako noč, se je tako pridružila še žalitev v obliki nespečnega popoldneva, ki bi bila sicer zanemarljiva, če me ne bi napadla ravno v urah najhujše bridkosti.

Zavedel sem se, da mi v tej večni izčrpanosti nikdar ne bo prizaneseno niti z nekaj trenutki olajšanja. Jasno se spomnim, da sem pomislil, medtem ko sem tako ležal, Rose pa je sedela ob meni ter brala, kako bi skoraj lahko izmeril slabšanje svojih popoldnevov in večerov in da je ta epizoda najhujša doslej. A nekako sem se le spravil na noge za večerjo, s kom drugim kot s Françoise Gallimard, ob Simone del Duca še eno žrtvijo srhljivega pripetljaja, ki sem ga zakuhal pred kosilom. Noč je bila viharna in mrzla, po avenijah je vel ledenomoker piš in ko sva 22

01_Vidna tema- prelom CS3.indd 22

8/25/10 2:36:01 PM

se z Rose sestala s Françoise, njenim sinom in prijateljem v La Lorraine, izbrani restavraciji nedaleč od trga L'Etoile, je dež lil v potokih. Nekdo iz skupine, ki je začutil moje stanje duha, se je opravičil za grdo noč, a spomnim se, kako sem pomislil, da bi se, tudi če bi bil večer toplo dehteč in strasten, kakršne pač pripisujemo Parizu, še vedno odzval topo kot bebec, kakršen sem postal. Vreme depresije je nespremenljivo, njena svetloba je brlenje.

In kot bebec sem, nekje sredi večerje, izgubil nagradni ček sklada del Duca za petindvajset tisoč dolarjev. Vtaknil sem ga v notranji žep suknjiča in ko sem potipal za njim, sem ugotovil, da ga ni. Sem denar izgubil »namenoma«? Že nekaj časa me je namreč grizlo, da si nagrade v resnici ne zaslužim. Verjamem, da lahko nesrečo sami nezavedno prikličemo nadse, in tako ta izguba morda ni bila izguba, temveč oblika zavrnitve, zametek mržnje samega sebe (znanilke depresije), porojena iz prepričanja, da si ne zaslužim ne te nagrade ne nobenega od priznanj, ki sem jih prejel v preteklih nekaj letih. Karkoli že, ček je izginil in njegova izguba je bila le krona poraznega večera: moje pomanjkanje teka ob veliki plošči morskih sadežev pred menoj, nezmožnost vsaj prisiljenega smeha in na koncu tudi skoraj popolna nezmožnost govora. Na tej točki je kruta ponotranjenost bolečine v meni povzročila tako skrajno odsotnost duha, da nisem več zmogel oblikovati besed, iz mojih ust je prihajal le še hripav šepet. Čutil sem, kako postajam podoba bolščave mutavosti in kako moji francoski prijatelji nelago23

01_Vidna tema- prelom CS3.indd 23

8/25/10 2:36:01 PM

dno zaznavajo mojo zadrego. Večer se je izrodil v prizor iz cenene operete: vsi smo se plazili po tleh in iskali izginuli denar. Ravno ko sem naznanil, da je čas za odhod, je Françoisin sin odkril ček, ki se je nekako izmuznil iz mojega žepa in odfrlel pod sosednjo mizo, in odpravili smo se v deževno noč. V avtomobilu sem pomislil na Alberta Camusa in Romaina Garyja.

24

01_Vidna tema- prelom CS3.indd 24

8/25/10 2:36:01 PM

II Ko sem bil še mlad pisatelj, je Camus skoraj bolj kot katerikoli drug literarni velikan radikalno vplival na moj pogled na življenje in zgodovino. Njegov roman Tujec sem prebral nekoliko pozneje, kot bi moral – štel sem dobrih trideset let –, a ob njem me je presunilo spoznanje, kakršno doživiš, ko prebereš delo pisatelja, ki moralno strast združi z izjemno lepim slogom in čigar silna daljnovidnost človeku seže v dno duše. Vesoljna osamljenost Meursaulta, junaka romana, me je tako močno preganjala, da sem bil ob začetku pisanja Izpovedi Nata Turnerja primoran uporabiti Camusev prijem, ko teče zgodba z gledišča njenega pripovedovalca, medtem ko ta v ječi čaka na usmrtitev. Zame je to pomenilo duhovno vez med Meursaultovo ledeno osamo in stisko Nata Turnerja – njegovega uporniškega predhodnika izpred stotih let – prav tako obsojenega, zapuščenega od ljudi in boga. Camusev esej Razmišljanja o giljotini je v resnici edinstven dokument, poln strašne in neustavljive logike; težko si je predstavljati, da tako goreče in natančno izražena neusmiljena resničnost ne bi omajala pre25

01_Vidna tema- prelom CS3.indd 25

8/25/10 2:36:01 PM

pričanja tudi najbolj zagrizenega zagovornika smrtne kazni.

Vem, da je to delo za vedno spremenilo moje razmišljanje; ni me le popolnoma spreobrnilo in prepričalo o temeljnem barbarstvu smrtne kazni, temveč je tudi odločilno izoblikovalo moje zavedanje o odgovornosti nasploh. Camus je prečistil moj intelekt, znebil sem se mnogih nedorečenih misli in skozi trenutke najnemirnejšega pesimizma, kar sem ga dotlej izkusil, znova začutil radostno vznemirjenje spričo skrivnostne obljube življenja.

Razočaranje, da Camusa nisem spoznal, je toliko globlje, ker je le malo manjkalo, da bi se to skoraj zgodilo. Z njim sem se nameraval srečati leta 1960, ko sem potoval v Francijo in mi je pisatelj Romain Gary pisal, da bo v Parizu priredil večerjo in me tam predstavil Camusu. Izjemno nadarjeni Gary, ki sem ga takrat poznal le bežno in sva pozneje postala dobra prijatelja, je Camusa pogosto srečeval; sporočil mi je, da je ta prebral mojo knjigo Lezi v temo in da ga je navdušila. Seveda mi je to močno laskalo in prepričan sem bil, da bi bilo takšno srečanje sijajno. Toda preden sem pripotoval v Francijo, je prispela strašna vest: Camus je umrl v prometni nesreči, star le šestinštirideset let. Komajda sem kdaj tako silno občutil izgubo nekoga, ki ga nisem poznal. Nenehno sem tuhtal o njegovi smrti. Camus sicer takrat ni vozil, toda moral je vedeti, da je voznik (ta je bil sin njegovega založnika) slovel po vratolomni vožnji; tako je bilo v nesrečo vpleteno določeno izzivanje, malodane s podtoni samomorilnosti ali vsaj spogledovanja s smrtjo, in v orisih 26

01_Vidna tema- prelom CS3.indd 26

8/25/10 2:36:01 PM

nesreče se je neizogibno nakazovala samomorilna tema iz pisateljevega opusa. Na začetku Mita o Sizifu je zapisana ena najbolj znanih intelektualnih izjav dvajsetega stoletja: »Obstaja en sam zares resen filozofski problem: samomor. Kdor presoja, ali je vredno živeti ali ne, odgovarja na temeljno vprašanje fi­lo­ zofije.«2 Ko sem to bral prvič, sem bil zmeden in tak ostal skozi branje večine eseja; kljub prepričljivi logiki, jasnosti in le­poti pisanja se mi je marsikaj izmikalo, in vedno znova sem se vračal k osnovni hipotezi, da bi doumel, kako bi si nekdo hotel vzeti življenje. Camusev poznejši kratek roman Padec mi je bil všeč, vendar sem tudi ob njem imel pomisleke; krivda in samoobsodba junaka pravnika, ki je turobno vela iz njegovega pripovedovanja v amsterdamskem baru, se mi je zdela nekam kričava in pretirana, toda takrat nisem mogel zaznati, da pravnik s svojim vedenjem zelo spominja na človeka v primežu klinične depresije. Tako globoko je segala moja nevednost glede samega obstoja te bolezni.

Kot mi je dejal Romain, je Camus občasno namigoval na pobitost in omenjal samomor. Govoril je v šali, a v njej je bilo čutiti grenkobo, kar je Romaina vznemirjalo. Vendar kaže, da ni tega nikdar poskušal, in tako morda ni naključje, da je sporočilo Mita o Sizifu kljub njegovemu melanholičnemu tonu trpka zmaga življenja nad smrtjo: tudi če v nas upanje zamira, si moramo vseeno prizadevati preživeti, in to tudi počne2 Albert Camus: Mit o Sizifu. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1980, str. 7.

27

01_Vidna tema- prelom CS3.indd 27

8/25/10 2:36:01 PM

mo – s skrajnimi močmi. Kar nekaj let je moralo miniti, da sem dopustil možnost, da so Camuseve misli o samomoru in tudi njegovo splošno zanimanje zanj vsaj toliko izhajali iz trajne duševne motnje kot iz njegovih etičnih in epistemoloških razmišljanj. Svoje domneve o Camusevi depresiji je Gary pogosto omenjal avgusta 1978, ko sem mu odstopil svojo kočo v Connecticutu in ga neki vikend prišel obiskat iz svojega poletnega domovanja na otoku Martha's Vineyard. Med pogovorom se mi je zazdelo, da je Romain svoje sume o resnosti Camusevih izbruhov obupa temeljil na dejstvu, da je tudi sam začel bolehati za depresijo, kar je tudi prostodušno priznal.

Vztrajal je, da ga bolezen ni onesposobila in da jo nadzoruje, da pa ga tu in tam preplavi svinčeno-strupeno občutenje barve zelenega volka, v tako bodečem neskladju z bujnim poletjem v Novi Angliji. Romain, v Litvi rojeni ruski jud, se mi je vedno zdel nagnjen k vzhodnoevropski melanholiji, tako da je bilo težko zaznati razliko. In vendar je trpel. Dejal je, da zmore uvideti trohico obupanega stanja duha, o katerem mu je pravil Camus.

Garyjevega stanja še zdaleč ni olajšala niti navzočnost njegove žene, ameriške igralke Jean Seberg. Takrat sta bila ločena in, kot sem mislil, že dolgo odtujena. Izvedel sem, da je prišla, ker je bil njun sin Diego v bližnjem teniškem taboru. Zaradi domnevne odtujitve nisem pričakoval, da živi z Romainom. Presenetila – ne, pretresla in užalostila – pa me je njena podoba: vsa njena nekdaj krhka, a sijoča plavolasa lepota se je porazgu28

01_Vidna tema- prelom CS3.indd 28

8/25/10 2:36:01 PM

bila v nabuhli maski. Gibala se je kot v snu, govorila malo in topo, skorajda kataleptično je strmela predse kot pod vplivom pomirjeval (ali mamil ali kar obojega). Sprevidel sem, kako blizu sta si še, in ganila me je njegova skrb zanjo, nežna in očetov­ ska hkrati. Romain mi je zaupal, da se Jean zdravi za isto motnjo, za katero boleha tudi sam, in omenil antidepresive, vendar se me nič od tega ni kaj dosti prijelo in mi ni veliko pomenilo. Ta spomin na mojo dokajšnjo ravnodušnost je pomemben, saj lepo ponazori nesposobnost neprizadete osebe, da bi dojela bistvo bolezni. Depresija Camusa in nato še Romaina Garyja, sploh pa Jean, je bila zame kljub sočutju le abstraktna težava in še sanjalo se mi ni o njenih pravih obrisih ali naravi bolečine, ki pesti toliko žrtev, medtem ko um še kar drsi v zahrbten propad.

Tiste oktobrske noči v Parizu pa sem vedel, da v ta propad odnaša tudi mene. In na poti v hotel me je v avtu prešinilo razodetje. Motnja dnevnega cikla, presnovnega in žleznega, je v depresiji pogosta, če ne že kar značilna zanjo, zato se tako pogosto pojavi okrutna nespečnost. To je verjetno tudi razlog, da vsakodnevni vzorec stiske poteka v dokaj predvidljivih in izmenjujočih se napadih in premorih. Zame je večerno olajšanje – nepopolna, a zaznavna razbremenitev, kot da bi izpod kapi prišel na dež – nastopilo v urah po večerji in pred polnočjo, ko je bolečina rahlo popustila in je moj um postal dovolj priseben, da sem se lahko posvetil zadevam zunaj neposrednega prevrata, ki je pretresal moj sistem. Seveda sem se tega časa veselil, 29

01_Vidna tema- prelom CS3.indd 29

8/25/10 2:36:01 PM

kajti včasih sem se počutil zmerno pri pameti, in tiste noči v avtu sem zaznal, da se mi utegne povrniti jasnost in bom še zmožen razumnih misli. Po obujanju spominov na Camusa in Romaina Garyja pa moje misli niso bile preveč tolažilne.

Spomin na Jean Seberg me je razžalostil. Dobro leto po našem srečanju v Connecticutu je zaužila preveč tablet in našli so jo mrtvo v avtu, parkiranem v slepi ulici blizu neke pariške avenije, kjer je njeno truplo ležalo več dni. Naslednje leto sva se z Romainom Garyjem našla na dolgem kosilu v pariški gostilni Lipp in takrat mi je zaupal, da je Jeanina smrt, kljub težavam, ki sta jih imela, tako poglobila njegovo depresijo, da ga je od časa do časa skorajda onesposobila. A celo tedaj nisem doumel njegovega trpljenja. Spominjam se, da so se mu roke tresle, in čeprav bi ga komajda lahko označil za starega – star je bil kakih petinšestdeset let –, je njegov glas zvenel starčevsko zadrgnjeno.

V tem zvenu zdaj prepoznam glas depresije; v krču moje najhujše bolečine sem tudi sam prevzel ta starodavni zvok. Romaina nisem videl nikdar več. Claude Gallimard, Françoisin oče, mi je pozneje pripovedoval, da je leta 1980, le nekaj ur po nekem drugem kosilu s starim prijateljem, s katerim je kramljal prisebno in neobremenjeno, celo šaljivo, nikakor pa ne zlovešče, Romain Gary, dvakratni dobitnik nagrade goncourt (eno je prejel pod psevdonimom, ker je z njim z užitkom preslepil kritike), junak Republike, zaslužen dobitnik vojnega odlikovanja croix de guerre, diplomat, bonvivan, ženskar par excellence, šel

30

01_Vidna tema- prelom CS3.indd 30

8/25/10 2:36:01 PM

domov v svoje stanovanje na Rue du Bac in si pognal kroglo v glavo.

Sredi takšnih razmišljanj sem bil, ko je mimo mene priplaval napis »Hotel Washington« in so me preplavili spomini na moj davni prihod v mesto, z njimi pa silovito in nenadno spoznanje, da Pariz vidim zadnjič. Ta gotovost me je osupnila in navdala z novo grozo; čeprav so moj oblegani um že dolgo pestile misli na smrt, ki so ga preletavale kot leden piš, so imele te doslej nedoločne obrise pogube, kakršni bržkone preganjajo ljudi v sponah vsake hude bolezni. Razlika pa je bila zdaj v gotovem prepričanju, da bom jutri, ko me znova presune bolečina, ali jutro zatem – vsekakor nekega ne-zelo-oddaljenegajutri – prisiljen razsoditi, ali je življenje še vredno živeti, in zatorej odgovoriti, vsaj sebi, na temeljno filozofsko vprašanje.

31

01_Vidna tema- prelom CS3.indd 31

8/25/10 2:36:02 PM

III Smrt Abbieja Hoffmana spomladi leta 1989 je užalostila marsikoga, tudi tiste, ki smo ga poznali le bežno. Star je bil nekaj čez petdeset let, premlad in očitno tudi preveč poln življenja za takšen konec. Novico o samomoru običajno pospremi žalost in groza, in Abbiejeva smrt se mi je zdela še posebno kruta. Spoznal sem ga v divjih dnevih in nočeh demokratske konvencije 1968 v Chicagu, kamor sem šel pisat članek za New York Review of Books, in pozneje sem pričal zanj in druge obtožence v procesu leta 1970,3 prav tako v Chicagu. Njegov zafrkljivi stil je bil pljusk svežine na pobožnjakarske neumnosti in morbidne perverzije ameriškega življenja in človek si ni mogel kaj, da ne bi občudoval njegovih eskapad in vitalnosti, njegovega anarhičnega individualizma. Želim si, da bi ga v zadnjih letih pogosteje videval; njegova nenadna smrt je v meni zapustila posebno praznino, ki je običajna posledica samomorov. A dogodek je zaznamovala bridkost tega, kar gre razumeti kot 3 Ameriškega aktivista Hoffmana in njegove somišljenike so po uličnih spopadih s policijo v času konvencije prijeli in mu sodili zaradi hujskanja k upiranju. (Op. ur.)

32

01_Vidna tema- prelom CS3.indd 32

8/25/10 2:36:02 PM

predvidljivo reakcijo mnogih: zanikanje, zavračanje, da bi sprejeli samo dejstvo samomora, kakor da bi se prostovoljno dejanje – v nasprotju z nesrečo ali naravno smrtjo – prepletalo s hudodelstvom, ki naj bi nekako oslabilo človeka in njegov značaj.

Abbiejev brat je nastopil na televiziji, od žalosti razrvan in zgubljen; nisi se mogel upreti sočutju, ko je zavračal misel o samomoru in vztrajal, da je Abbie vendarle vedno nemarno ravnal s tabletami in da nikdar ne bi pustil družine same. A mrliški oglednik je potrdil, da je Hoffman vzel ekvivalent 150 sedativov. Zelo naravno je, da tisti, ki so najbližji žrtvam samomora, tako pogosto in vročično hitijo zavračati resnico; kajti posledični občutek, občutek osebne krivde – misel, da bi dejanje lahko preprečili, če bi le ravnali drugače – je nemara neizogiben. Kljub vsemu je trpeči, pa če si je dejansko vzel življenje, to poskušal ali z dejanjem le grozil, zaradi zanikanja drugih pogosto po krivici označen kot grešnik.

Podobno se je zgodilo z Randallom Jarrellom, enim najboljših pesnikov in kritikov svoje generacije, ki ga je blizu Chapel Hilla v Severni Karolini neke noči leta 1965 povozil avto. Bilo je nenavadno, da se je Jarrell znašel prav na tistem odseku ceste ob pozni nočni uri. Ker so nekateri znaki kazali, da je namerno skočil pred avto, so najprej pomislili na samomor. O tem se je pisalo, tudi v Newsweeku, proti čemur pa je s pismom reviji protestirala Jarrellova vdova; številni prijatelji in privrženci so zagnali vik in krik, tako da je mrliška porota slednjič razso­ 33

01_Vidna tema- prelom CS3.indd 33

8/25/10 2:36:02 PM

di­la, da je bila smrt naključna. Jarrell je trpel za hudo de­­presijo in se je zdravil v bolnišnici; samo nekaj mesecev pred promet­ no nesrečo si je tam prerezal žile.

Kdor pozna vsaj katerega od skrhanih obrisov Jarrellovega življenja, od silovitih nihanj razpoloženja do napadov črnega obupa, in vsaj osnovne nevarne znake depresije, lahko resno podvomi o razsodbi mrliške porote. A stigma smrti od lastne roke je za nekatere sramotilni madež, ki ga je treba zradirati za vsako ceno. (Celo več kot dve desetletji po njegovi smrti se nekdanji Jarrellov učenec pregleda zbirke pesnikovih pisem v publikaciji American Scholar, ki je izšla poleti 1986, ni lotil toliko z literarnega ali biografskega gledišča, temveč je v njih bolj videl priložnost za dokončno zanikanje avtorjevega samomora.)

Skoraj gotovo je, da se je Randall Jarrell pokončal sam. Tega ni storil zato, ker bi bil strahopetec, in ne zaradi kakšne moralne šibkosti, temveč ker je trpel za depresijo, ki je bila tako pogubna, da ni več prenesel njene bolečine.

Ta vsesplošna neozaveščenost, kaj depresija sploh je, se je pokazala tudi v primeru Prima Levija, uglednega italijanskega pisatelja, ki je preživel Auschwitz, potem pa se je leta 1987 v Torinu vrgel po stopnicah, star sedeminšestdeset let. Zaradi moje lastne bolezni me je Levijeva smrt zanimala bolj, kot bi me sicer, in ko sem v New York Timesu proti koncu leta 1988 bral prispevek s simpozija o pisatelju in njegovem delu, sem bil sprva pretresen, potem pa zgrožen. Po članku sodeč se je nam­ 34

01_Vidna tema- prelom CS3.indd 34

8/25/10 2:36:02 PM

Na poti domov se nisem mogel znebiti Baudelairjeve misli, ki je privrela iz daljne preteklosti in veË dni podrsavala na robu moje podzavesti: ≈ObËutil sem piπ peruti norosti.«

Izpoved o depresiji je sporoËilo o potrebi po spoštljivem odnosu do ljudi, ki so zaradi obËutljivosti, zlorab, prikrajšanosti ali osamljenosti doæiveli bolezen, ki je prizadela njihovo upanje in vero vase.

Dr. Vesna ©vab

VIDNA TÈMA William Styron

William Styron (1925—2006), ameriški pisatelj in esejist, je zaslovel z romanoma Izpovedi Nata Turnerja in Sophiejina odloËitev. V priËujoËem eseju pretresljivo in pogumno pripoveduje o svojem zdrsu v vrtinec depresije, bolezni, ki je še danes slabo razumljena, pogosto prezrta in zamolËana. BoleËina, ki jo je obËutil, je bila skorajda fiziËna. Prignala ga je na rob norosti in smrti, vendar se ji je uprl.

In s svojo izpovedjo je posodil glas in vlil upanje vsem tistim, ki svoje boleËine ne znajo prepoznati in izraziti.

Po ocenah svetovne zdravstvene organizacije je depresija najpogostejša oblika duševne motnje: v æivljenju se z njo spopade okoli dvajset odstotkov ljudi. Ne izbira, ≈udari« nenadoma, nepredvidljivo in Ëloveka povsem ohromi. Zato je zelo pomembno, da jo prepoznamo in poišËemo strokovno pomoË, saj je depresija v veliki veËini primerov ozdravljiva.

William Styron

VIDNA TÈMA IZPOVED O DEPRESIJI

S spremno besedo dr. Vesne ©vab

16,95 €

vidna tema_oprema.indd 1

8/30/10 3:34 PM