Vonj po Adamu by Mozaik knjiga

Jean-Christophe Rufin

VONJ PO ADAMU Ekološki triler

PoniĹžni Ä?lovek se napoti k morilskim zverem. Kakor hitro ga zagledajo, se njihova divjost umiri, saj zavohajo, da od njega prihaja tisti znaÄ?ilni vonj, ki je vel od Adama pred padcem, ko so v Raju prihajale k njemu in je za vsako izbral ime. Izak Sirski Asketski spisi

I. Vroclav, Poljska Dokler ni prišla do opic, ni Juliette občutila ničesar. Ali skoraj ničesar. Pravzaprav se je vse začelo kar precej dobro. Laboratorij je bil natanko na tistem naslovu, ki ji ga je dal Jonathan. Četudi ni bilo luči, je Juliette, ko je po levi strani obšla poslopje, takoj našla izhod v sili. S ključavnico je zlahka opravila s kavljem. V mraku se je z iztegnjenimi rokami dotipala do omarice za elektriko in obrnila prekinjalo za luč. Bela svetloba neonskih svetilk je z vso ostrino preplavila prostor za poskuse na živalih. Presenetil jo je samo vonj. Juliette se je pripravila na vse, samo na to ogabno mešanico umazanih kožuhov, iztrebkov in prezrelega sadja ne. K sreči se je smrad, ko je prižgala svetilko, zmanjšal, kot bi se bil zatekel pod kletke, čisto k tlom, s sencami vred. Juliette je skomignila z rameni. Vseeno je lahko šele čez nekaj trenutkov zadihala mirneje in utegnila preveriti, ali si ni strgala rokavic. Nato je stopila h kletkam. Jonathan ji ni znal povedati ničesar o tem, kako bodo razporejene. Živali so pogosto premeščali glede na to, na katerih so ravno delali poskuse. Tudi njihovo število se je menda spreminjalo. Nekatere so že žrtvovali; namesto njih so pred kratkim pripeljali druge. Razporedili so jih po skupinah, tako kot so jih pač potrebovali za poskuse. Pri vratih za zasilni izhod, ki so ostala na široko odprta v noč, sta stali druga na drugi kletki z mačkama. Živali sta bili videti v še kar dobrem stanju. Kakor hitro jima je Juliette napol odprla vratca, sta skočili iz kletke in stekli iz prostora.

Ni se utegnila veseliti z njima. Zamolkel udarec se je razlegel po ceveh, prevlečenih z mavcem, ki so bile razpeljane po stropu. Juliette je obmirovala in kar nekaj časa poslušala. Nato je znova zavladala tišina. »Sredi noči ni v laboratoriju nikoli nikogar.« Razločno se je zavedala teh Jonathanovih besed. Da pa bi se vendarle povsem pomirila, se je morala potruditi, da bi se spomnila, v kakšnem tonu jih je izrekel, in v ušesu začutila njegov dih. Polagoma se ji je zaupanje vrnilo in pregnalo misel na hrup. Nato se je lotila glodavcev. Mislila je, da bo imela opraviti z belimi mišmi, ki se ji niso tako gnusile kot sive. Toda živalce, ki so gomazele po dolgih, nizkih kletkah, niso bile niti bele niti sive. V resnici so bile nekakšne male pošasti. Nekatere so bile brez dlake, nagnusno rožnate, druge pa premazane z zeleno, oranžno in vijolično barvo. Več podgan je imelo steklen pogled, kot bi jim bili velikanske oči razbarvali in prelakirali. Juliette je za hip pomislila, ali je takšne stvore sploh smiselno spustiti v naravo. Predstavljala si je, da bi kakšna deklica odprla omaro in se znašla iz oči v oči s takšno grozoto. Pravzaprav se s takimi pomisleki ni ubadala šele tisti hip. Medtem ko se je pripravljala na podvig, je imela pogosto priložnost razpravljati o tem z Jonathanom. Popolnoma je dojela, da živalska pravda nima nič skupnega z uporabo živali v prid ljudem. »Vsa živa bitja imajo svoje pravice, pa naj so lepa ali odurna, udomačena ali divja, užitna ali neužitna.« To lekcijo je znala na pamet. Premagala je gnus in slepim podganam pustila, da so pobegnile ven, tako kot že pred njimi mački. Trudila se je celo, da bi pri tem občutila enako zadovoljstvo. Toda zdaj so bile na vrsti opice. Pri njih pa je Juliette čakala še precej hujša preizkušnja čustev. Bilo jih je pet, čisto majhnih, z osupljivo človeško mimiko in pogledom. Tiste, ki so bile zaprte po dve in dve, so se oklepale druga druge kot stari zakonski pari. Ko

jim je Juliette odprla vratca, niso hotele ven. Imelo jo je, da bi šla ponje na konec kletke, a se je zadržala. Če bi jo opraskale ali ugriznile, bi ji morda strgale rokavico in bi malo krvavela. Nobene genetske sledi ni smela pustiti. Dala jim je čas, da so se lahko v miru odločile in šla poskrbet še za zadnjo žival. Zadnja je ostala majhna suha opica, ki je dolge roke držala sklenjene na trebuhu. Njeno telo je sicer ostalo nedotaknjeno, a po lobanji je imela posajenih kakšnih deset elektrod. Videti so bile kot perjanica indijanskega poglavarja. Kakor hitro so bila vrata kletke odprta, se je opica samodejno pognala ven in pristala na tleh, prekritih z belimi ploščicami. Kar nekaj časa se ni premaknila in nepremično je gledala v odprta zunanja vrata. Zapihal je rahel veter in se prihulil k tlom. Pričeska iz elektrod je na prepihu rahlo vzvalovala. Juliette, ki je dobro prenesla grozljivost odurnih živali, ob obupu živali, ki ji je bila tako blizu, v sebi ni bila več povsem neomajna. Živali je počasno utripanje vek včasih prekrilo pogled, poln groze in bolečine. Juliette, ki je niso mogli ustaviti niti tveganje niti ovire in niti nenadni hrup, je zdaj stala kot vkopana. Opazovala je zadnjo pot ujetnice, ki je ni bilo mogoče zares osvoboditi, saj je instrumente mučenja nosila v sebi. Vse to je bilo smešno pomilovanje, kar je dobro vedela, predvsem pomilovanje same sebe. A ni si mogla pomagati: ta mala opica je izražala vso osamljenost in vse trpljenje, ki ju je v sebi občutila že leta. Prav takšno trpljenje jo je privedlo do tega, da je zdaj tu, zakrinkana v oblačilih, ki jo vežejo v gležnju, s kapuco in obrazno krinko, ki jo duši, in v prevelikih športnih copatih. Juliette se ni več zavedala, koliko časa je minilo. Vendar je bil tudi čas ena od bistvenih prvin za uspešno akcijo. Nenadoma je mala opica zbrala vse svoje moči in se postavila na zadnje noge. Naredila je dva koraka proti izhodu, nato pa se je naenkrat zvrnila na bok, kot prevrnjena igrača. Telo se ji je zvijalo

v krčih. Oči je k sreči zaprla. Juliette je začutila, da je odrešena nemega očitka v njenem pogledu. Zbrala se je in se zavedela, da je minilo že kar nekaj časa in kako zelo se mudi. Koliko minut je stala tam prikovana? Ura je kazala tri in deset minut. Ustrašila se je. Četudi je pri živalih opravila že vse, jo je čakalo še veliko dela. »Drugi del tvoje naloge je enako pomemben kot prvi. Dobro si to zapomni.« Vse je morala nujno končati do štirih. Nahrbtnik je položila na tla in iz njega izvlekla dve pločevinki z barvo. Na velik zid med dvema glavnima skupinama kletk je približno meter in petdeset od tal začela pisati prvi napis s črnimi, navpičnimi in debelimi črkami: »Spoštujte pravice živali!« Vrnila se je k nahrbtniku in vzela drugi barvni sprej. Tokrat je napisala z rdečimi, ležečimi črkami in s stegnjeno roko, da so črke segale više kot prejšnje: »Fronta za osvoboditev živali.« Enako je potem popisala vse stene z drugimi gesli in namenoma naredila nekaj pravopisnih napak v največjih napisih, da bi zmedla preiskovalce. »Če naj bi verjeli, da sva bila dva, zakaj pa ne greš z menoj?« Ko je to vprašala Jonathana, ji je bilo še isti hip žal. To je bilo edinkrat, da je kaj pripomnila k njegovim navodilom. Suho ji je odgovoril, da jim je ukazano, naj izpostavljajo nevarnosti čim manj aktivistov. Še dobro! Prav neprijetno bi se počutila, če bi bil on zdaj tu. To je bila njena naloga. Sama jo je hotela izpeljati. Pospravila je barvna razpršilca v nahrbtnik. Vse se je zgodilo neznansko hitro. Slabih trinajst minut je minilo, odkar je stopila v laboratorij. Toda zaradi nenehne pripravljenosti in nevarnosti ter napetega opazovanja je čas odtekal počasneje, od vsega se je zgoščal. Juliette je bila že iz otroštva vajena, da so ji leta, polna neprijetnosti, minevala kot sekunde. Vedela pa je že tudi, da se je v nekaterih trenutkih v njenem življenju zgodilo ravno nasprotno: sekunde so se lahko vlekle kot leta. Rada je imela ta občutek

polnosti, trenutke pospešenega minevanja, čeprav se jih je sčasoma začela tudi bati. Čutila je, da se jo tisti hip začenja polaščati prav to. Napočila je zadnja faza. Nadela si je velika plastična očala, taka, s kakršnimi se drvarji zavarujejo pred lesenimi trskami. V desnici je stiskala ročaj kvadraste macole, ki jo je vzela iz nahrbtnika. Jekleno orodje se ji je zazdelo opojno težko. Odtlej naj bi bilo vse opravljeno v manj kot treh minutah. Na koncu prostora za živali so se steklena vrata odpirala v nekakšen mračen prostor. To je bil prehod do osrčja raziskovalnega laboratorija. Jonathanovi ukazi so bili natančni. »Tam ne bo časa za kakšno slepomišenje. Udariš in zbežiš.« Začela je pri vratih in treščila z macolo po mlečnem steklu. V hipu se je zdrobilo in se sesulo na tla kot naliv toče. Preverila je, ali nima na rokavicah kakšne ureznine. Previdno je prestopila sipki kup prosojnih stekelc in obrnila prekinjalo za luč. Dolge, viseče neonske svetilke so se prižigale druga za drugo. Zvenelo je kot tetiva loka, ki popušča. Oprema je bila, tako kot v laboratorijih po vsem svetu, mešanica zapletenih instrumentov in znamenj človeške intimnosti: fotografije otrok, kar z lepilnim trakom prilepljene na steno, nagrmadeni fascikli, smešne risbe, pritrjene na pulte. Skupina kolon za kromatografijo se je kot orgelske piščali razvrstila pri vratih. »Začni na desni in potem preglej ves prostor.« Juliette je dvignila macolo in zamahnila po instrumentu. Stekleni drobci in kapljice belkaste geloze so ji pljusknili po očalih in po obrazni krinki. Lepljiv sok se ji je prijemal na rokavice. V varovalni opremi je bila zavarovana pred vso umazanijo. Ob nevarnosti je občutila predvsem neko nasladno vznesenost. Postala je manj dovzetna do vsega, razen za hrup: za raztreščenje stekla in trušč kovinskih klinov, ki so se sesuli po tleh. Spodnji del kaminskega dimnika z odtokom iz valjanega železa se

je razletel na fajansnem pultu. Juliette je napredovala načrtno, vse je razbijala neizprosno in strokovno. »Ne pozabi na pripravo za analizo genov: ne zdi se nič posebnega, kot kakšna najbolj navadna tehtnica, je pa najdražja stvarca.« S kladivom je treščila po svetleči se skledici za tehtanje na aparatu. V njenih gibih ni bilo ne besa ne napadalnosti. Delovala je skoraj z razdiralno rutino. Najbolj jo je presenetilo, kako zelo ta hladna nasilnost osvobaja duha. V Juliette je hkrati vzbujala vedrost in vznemirjenje. Misli, spomini, vse se ji je prerivalo v glavi. Gibala se je na nevarnem robu med dvema prepadoma. Tu smeh, tam jok, ni vedela, na katero stran jo bo potegnilo. Zadnjič so jo prevevali podobni občutki pred petimi leti, med neko demonstracijo, ki se je slabo končala. Padla je po tleh in poteptali so jo. Slišala je krike, občutila udarce. A se je vseeno na ves glas smejala in oči so ji zalile solze. Veliki prostor je bil okrog nje vedno bolj prekrit z razbitinami. Tla so bila posuta s steklenimi in kovinskimi drobci in poplavljena z obarvanimi tekočinami. Ogrožajoč občutek tišine je izginil, nadomestila ga je vesela kakofonija drobljenja in raztreščenja. Juliette je občutila neznanski užitek, da je tako odtiskovala svoj pečat na svet okrog sebe. Ona, pri kateri so običajno, ko so jo opisovali, posebej poudarili njeno blagost, neopaznost, boječnost, je nenadoma opazila, kako se najgloblji del njenega bitja razkriva v minljivi slavi nekakšne preobrazbe, kot bi ličinki naenkrat zrasla velikanska krila. Začel se je neusmiljen uporniški obračun. Četudi je stavba stala na samem, je bilo jasno, da bo kdo v soseščini kmalu postal pozoren na ves ta trušč. Juliette se je zadrževala, da ne bi začela hiteti. Nadaljevala je sistematično. Jonathan ji je to priporočil. Še bolj pa si ni hotela skrajšati užitka. Nazadnje je le sklenila krog do vrat, skozi katera je vstopila; obšla je ves prostor in spotoma razbila prav vse. Cela je ostala samo

velika hladilna omara. Dve majhni diodi sta utripali na vrhu in na desni strani emajliranega sprednjega dela. V notranjosti velikega hladilnika so bile na lepo razvrščenih stekleničkah modre in rumene nalepke. Samo na eni stekleničici je bila etiketa rdeča. Juliette jo je vzela in jo dala v debelo oblazinjen etui za prenosni telefon. »Vse drugo razbij.« Še zadnjič je silovito in dobro namerjeno udarila po steklenih policah hladilne omare. Stekleničke so se raztreščile in njihova vsebina se je razlila po tleh. Tedaj se je zavedela, da je akcija končana. Gledala je naokrog, po razdejanem prostoru. Neki notranji hlad jo je zajel vso, da je zadrgetala. Samodejno si je spet zadrgnila ovratnik. Zgrabila jo je neustavljiva želja, da bi zbežala. A morala je narediti še nekaj. Pomislila je na obuvalo in ga vzela iz nahrbtnika. To je bil velik moški čevelj, s cikcakastim vzorcem na podplatu. Na tleh je izbrala rož nato lužo in na prašno, že skoraj posušeno površino odtisnila sled čevlja. Potem ga je spet dala v nahrbtnik in si oprtala naramnice. Na razbitine je tedaj legla strašljiva tišina. Juliette je odšla iz laboratorija, prečkala prostor za živali, ko jo je kar streslo, tako se ji je vzdignilo od gnusa. Mala opica, ki je še vedno ležala na boku, je imela sedaj oči na široko odprte. Juliette je stopila čeznjo, ne da bi jo gledala. Za mišmi, mačkama in hrčki se je zdaj še sama potopila v svežo noč, tako srečna, kot že dolgo ni bila. Izbruhnila je v smeh.

II. Atlanta, Georgia Moški je sedel, sklonjen nekoliko naprej. Orokavičeni roki sta mu rahlo otipavali spodnji del hrbta. Med dvema vretencema sta zaznali vdolbino. Tanka, kakih dvanajst centimetrov dolga igla se je počasi zadrla na tistem mestu. Moški ni kriknil, še stresel se ni. Tekočina iz hrbtenjače, tako svetla kot izvirska voda, je začela kapljati v epruvete za poskuse, ki jih je držala medicinska sestra. Ko je je doktor Paul Matisse odvzel dovolj, je počasi izvlekel iglo, jo vrgel v kartonsko škatlo in vstal. Snel si je rokavice, slišati je bilo tlesk lateksa, in še te odvrgel v škatlo. Držal je roko na bolnikovem ramenu in mu prijateljsko stiskal mišice. Medtem ko je med pregledom ravnal zelo obzirno, je bil zdaj, ko je bilo vse končano, ves oster in celo osoren. – No, Nat, vse bo še dobro. Lepo pri miru odleži ves dan. Še zlasti pa moraš piti, veliko. Pacient je bil Portoričan, kakih dvajset jih je moral imeti, precej temnopolt in z razmršenimi lasmi. Nasmehnil se je, a ko je znova pomislil na negibne noge, se mu je pogled pomračil. Znova ga je vsega preplavila misel, da bo zagotovo vse življenje ostal paraplegik. Malo prej so ga spet pripeljali v njegovo sobo in počasi ni več mogel ubežati temu, kar je postajalo vse bolj očitno. Drugi trije, s katerimi si je delil sobo, so bili prav tako žrtve nesreče z avtomobilom ali motorjem ali pa so se poškodovali pri športu; najhujše poškodbe vseh vrst. Paul Matisse je pogledal na uro: četrt na dvanajst. Čas je neusmiljeno priganjal. Prelistal je knjigo vizit, moral je še do dveh bolnikov.

– Prosim te, naroči komu, naj pride gor, je rekel sestri. Jaz moram takoj naprej. Pokliči Miltona ali Elmerja, mislim, da sta danes tu. Na kliniki je bilo pet zdravnikov, pet družabnikov, ki so se po koncu študija spustili v pustolovščino, kakršna je ustanovitev najsodobnejšega centra za nevrološko patologijo za zdravljenje mladih »polomljencev« brez zdravstvenega zavarovanja in brez prebite pare. V manj kot treh letih je bil uspeh osupljiv. Bolniki so se zgrinjali z vseh koncev ZDA. Naenkrat je bilo treba nenehno iskati več denarja, da je zadeva tekla. Stvar se je lepo razvijala z medicinskega stališča, s finančnega pa je postajala tvegana. Vsak mesec so bili tik pred stečajem. Paul je zaradi dotedanjih izkušenj v bistvu opravljal naloge direktorja. Moral je skrbeti za administracijo, za upnike in za mecene, kar mu ni niti najmanj ugajalo. Vedno težje je našel še kaj časa, da je lahko delal kot zdravnik. Popadljivo je odprl vrata v tajništvo. – Kje je že ta sestanek? je vprašal Lauro, svojo tajnico, medtem ko si je slačil zdravniško haljo. – V baru hotela Madison. Paul je skomignil z rameni. Zapel si je dva gumba na vetrovki. – Kaj ni mogel ta tip priti sem, je zagodrnjal, medtem ko si je zavezoval kolesarske čevlje, ki se samodejno pritrdijo na pedala. – Poskusi biti prijazen z njim. Menda je zelo pomemben donator. – Tako misli on. Ampak ker ni hotel povedati niti imena … Paul se je vzravnal in za hip mu je pogled obstal na robu pisalne mize. Zelo dobro je poznal to škatlo iz rdeče plastike, vanjo je Laura odlagala neporavnane račune. Bila je zvrhano polna. Nobene priložnosti torej niso več smeli zanemariti.

– Vrnem se proti drugi, če bo vse po sreči, ji je zaklical, ko je odhajal iz majhne pisarne. Klinika je bila v četrtem nadstropju stare stavbe iz rdeče opeke. Zgoraj je bilo uredništvo bolj ali manj propadajočega brezplačnega oglasnika. V nekaj tednih naj bi bili na voljo tudi njihovi prostori. To bi bila edinstvena priložnost, da bi razširili kliniko. Finančni položaj je sicer dopuščal bolj malo upanja, da bi načrt lahko uresničili. Paul je vsakič, ko je pomislil na to, postal slabe volje. V garaži je besno zajahal svoje gorsko kolo. Kdo bi lahko bolje vedel, kaj tvegaš na kolesu v mestu, kakršno je Atlanta. Samo pri njem že nisi mogel pričakovati, da se bo uprl tej skušnjavi. Svojo telesno energijo je moral kakorkoli sprostiti. Ko je pregledoval bolnike, jih je njegova umirjenost pomirjala. Presenečeni bi bili, ko bi ga videli, kako nori s kolesom, sklonjen nad balanco, da je imel hrbet kar lepljiv od potu. Paul se je sleherne zadeve lotil enake volje. A to mu je uspevalo le, če si je dve uri na dan besno dal duška. Na videz ni v ničemer posebej izstopal. Ni bil tako širokopleč, da bi naredil kaj velik vtis, pa tudi sicer je bil bolj srednje postave. Če ne bi pazil, bi si prav hitro nabral kakšen kilogram preveč. Če si ga dobro pogledal, je njegov obraz vseeno pritegnil pozornost, zaradi neobičajnega nasprotja med evropskimi potezami in blagim afriškim vplivom. Koža je bila nekoliko temnejša, črni, že malo nakodrani in kratko pristriženi lasje so nad čelom na dveh mestih zarisali dva gola otočka. Naj se je še tako trudil, da bi bil skrbno obrit, mu je močna brada vidno rasla. Pustil si je samo zalizce, ki so segali skoraj do srede lic. S tem je nekako spominjal na Belmonda v filmu Sirena iz Misisipija. Tako kot igralec, si je tudi on v zgodnji mladosti zlomil nos in še vedno mu je ostalo nekaj najstniškega videza. In tako kot igralčev tudi njegov obraz ni bil izrazito lep. Je pa

kar sijal od silovite moči in očarljivosti. Navadno je ostal neopažen, skoraj neviden. Kadar so ga opazili, je to zagotovo pomenilo, da je namenoma uporabil svoje adute. Paul je s čelado na glavi, sklonjen na gorskem kolesu vijugal v reki avtomobilov, skakal na pločnik in tu in tam vozil v nasprotni smeri. Rad je imel mesta, vsa ameriška mesta, v katerih je živel. V njih se je vedno počutil kot v resnični, a človeški džungli. Rad je imel njihovo zapleteno geografijo, njihove gozdove hiš, širne ravnine trgov, doline, ki jih reka avtomobilov izdolbe med griči poslopij. S kolesom je po teh savanah zarisoval skrivne poti, ki so bile samo njegove. Le Madison se je imenovala stara stavba, ki je morala biti zapovrstjo palača, kazino in squat. Prav zdaj je iz nje ob neskončni obnovi spet nastajal hotel. Paul je redko zašel v ta predel v središču mesta. Kot premožen mecen je ta človek izbral precej čuden kraj za sestanek. Pravo razkošje se je ponujalo v modernih predmestnih četrtih. Ko je Paul pripeljal pred hotel, je ugotovil, da v bližini seveda ni ničesar, kamor bi lahko priklenil kolo. Stopil je na tla in ga ponudil nekemu spravljavcu avtomobilov, ki je hodil sem ter tja po pločniku. – A vzamete tudi to? je vprašal. Možakar je bil videti že tako precej besen, ker so ga našemili v sivo livrejo in smešno okroglo čepico z napisom Madison. Zviška je premeril Paula in se s pogledom še posebej sprehodil po rahlo blatni jabolčno zeleni in bež vetrovki in športnih copatih, pred tremi leti kupljenih na zimski razprodaji. Paul mu je z nasmehom razložil, da ni kurir, ampak da ima v hotelu sestanek. Spravljavec avtomobilov se je le vdal in z naveličanim izrazom privolil, da bo sprejel kolo in ga spravil na varno. Hodniki so bili prekriti z debelim tapisonom, ki je bil sicer nov, a okrašen s staromodnimi vzorci. Paul se je spraševal, kako bo prepoznal svojega sogovornika. K sreči je bil bar ob tej uri prazen.

Samo en gost je sedel za mizo čisto na koncu, obrnjen s hrbtom proti Paulu. Videti je bilo samo plešasto lobanjo. Paul je stopil bliže in šel naokrog, da bi človeka videl v obraz, ko bi se predstavil. Ko pa je spoznal moškega, ki ga je čakal, je bilo že prepozno. Stopil je korak nazaj in pogledal proti vratom. Toda obiskovalec je že vstal in mu ponudil roko. – Dragi moj Paul … Oprosti, moral bi reči: dragi moj doktor, saj si zdaj … Matissu se je v hipu zmračil obraz in ni segel v roko, ki mu jo je ponujal starec. Ne da bi odvrnil pogled, je tako stal pred njim. – Vi, je zamrmral Paul. – Tako je, jaz osebno! Moški je sklonil glavo, kot bi posnemal priklon iz nekega drugega časa. – Archibald, je še dodal s smehljajem. Stari Archie, on sam, osebno. Samo deset let ima zdaj več. Saj je minilo deset let, ne? – Kaj hočete od mene? je izdavil Paul. Začudenje v njegovem glasu je spodrivalo jezo. – Preprosto sem vas hotel samo videti, dragi prijatelj. Do tega trenutka bi se Paul še lahko izmuznil. Toda takrat je tiho pristopil natakar in mu preprečil umik. Od presenečenja je nehote sedel. – Želite? – Kokakolo light. – Ko-ka-kolo li-ght! je ponovil obiskovalec in smešno poudarjal besede. Kot vidim, imate še vedno dieto! Ostali ste mišičasti, vitki, res, občudujem vas … Vi res ne spadate med tiste, ki se zredijo za petnajst kil, ko se bližajo štiridesetim. Saj jih boste imeli prihodnje leto štirideset, ne, če se ne motim?

– Kaj bi radi? je ponovil Paul. Še vedno je bil besen, a polagoma je postajal še bolj neučakan, da bi bilo to že za njim. Starec si je pogladil lase. Na koščeni roki se mu je bleščal pečatni prstan, na katerem je bil nekakšen grb. Imel je črno obleko s tankimi, svetlo drap črtami; brezhiben angleški kroj. Na tesno zavezani kravati so se mešale barve, po katerih bi lahko sodil, da so izbrane bolj po naključju. Toda Paul je vedel, da so v resnici redke izbrance, s takšno natančnostjo, kot bi šlo za prve črke abecede, opozarjale na gimnazijo, o kateri je Archie zatrjeval, da je tja hodil. – Dragi Paul, najprej naj vam povem, da sem vesel, da vas vidim. Druga stvar pa je, dobro namreč razumem, da mi lahko naklonite prav malo časa … – Res je. – No, hotel sem, da se dobiva, da bi vam predlagal neko zadevo. – Mecenstvo za našo kliniko, ga je ostro prekinil Paul. Vnaprej vam povem, da ne nameravam govoriti z vami o ničemer drugem. – Mecenstvo, drži, je pritrdil Archie, medtem ko je natakar odložil na mizo Paulovo pijačo. – No, povejte. Poslušam vas. – Dovolite mi, da vam najprej povem, kako občudujem to, kar delate. Odkrito rečeno, ko ste nas zapustili, si nisem mislil, da se boste prebili do konca vašega prekletega študija. Spraviti se na medicino pri skoraj tridesetih … Paul je nezaupljivo čakal, kaj bo sledilo. Z dvema prstoma je ulovil kolobarček limone, ki je plaval v kozarcu kokakole, in ga zgrizel, preden je pil. – Obdržali ste to navado, se je posmehnil Archie. Ko je videl, da je Paul namrščil obrvi, je dodal: – To, z limono.

Paul ni mogel prikriti smehljaja. Kot se je bil bal, se je staremu pravkar posrečilo, da ga je spet zapletel v svojo igro. Še pred nekaj minutami je bil trdno odločen, da bo odšel, in zdaj sta bila kljub vsemu že sredi pogovora. – Da kdo izbere, da se bo ukvarjal z brezupnimi primeri, tudi to je čisto vam podobno. Vsi ti mladi, ki si uničijo življenje z motorjem! Reveži! Saj to je grozno! – Poslušajte, Archie. O vaših človekoljubnih čustvih mislim, da vem že več kot dovolj. Bleknite že, kar imate povedati, pa konec. Kaj hočete od mene? – Prav imate. Povedal bom kar naravnost. Kot rečeno, sem bil ganjen, ko sem zvedel, kaj delate. Seveda sem se takoj vprašal, kako bi vam lahko pomagal. – Seveda. – Mogoče veste, da sem član, recimo, kakšnega pol ducata uprav velikih podjetij. Tako bi mogoče lahko za vašo stvar preusmeril fonde, ki jih zdaj namenjajo za druge stvari. Vi bi jih gotovo uporabili za pravo stvar, kaj pravite? – Na primer, v kakšnem podjetju? – Recimo … Holson in Ridge. – Proizvajalca kovinskih konstrukcij? – Natanko to. Imata poseben fond za nesreče pri delu. Saj veste, marsikateri delavec pri njih pade z višine in se hudo poškoduje. Archie si je nadel zelo žalosten videz, kadar je govoril o tuji nesreči. Toda kot vsi veliki krvoločneži, ki so sicer naveličani življenja, a vendar nameravajo iz njega iztisniti vse, do zadnje kaplje, je v resnici do premaganih čutil zgolj zaničevanje, kar je Paul vedel. – Ta firma dela hudičevo dobro. Glede na kitajsko povpraševanje po jeklu so letos imeli lep dobiček. V zadnjem trimesečju nameravajo dati milijon dolarjev kateri od dobrodelnih ustanov.

Vsota bo izplačljiva konec tega meseca, kakor hitro bodo poravnali svoje račune. Doslej so pomagali nekemu oddelku za raziskave o živcih, v New Hampshiru. Nekaj mi pravi, da bi vi znali ta denar bolje uporabiti. Imam prav? Paul je za hip v duhu zagledal nadstropje, ki ga je mikalo, da bi lahko razširil kliniko. Zamislil si je možnosti, povezane s to pridobitvijo, povečanje števila postelj, dvorane za fizioterapijo, sobo za obiske svojcev. Nato pa se je spet streznil in jezno pogledal Archieja. Zameril mu je, da mu je tako zlahka nadel uzdo. – Seveda bi bil to šele začetek. Govorim vam o razpisu, na katerem bi lahko dobili sredstva nemudoma. Za naprej imam že druge zamisli. – V zameno za kaj, Archie? Raje kar takoj povejte. Četudi je hotel imel štiri zvezdice, klima v baru ni delovala ravno najbolje. Archibald je potegnil ven bel robec z izvezenima svojima začetnicama in si popivnal čelo. Res mu je moralo biti veliko do tega srečanja, da se je podal celo do Georgie. Delal se je, da je zanj Jug popolnoma barbarska dežela. – Svojega poklica nič ne pogrešate, je poskusil … Mislim, tistega prvega? Paul je skrepenel. – Pred desetimi leti sem prekinil s tem, Archie. – Kdo si lahko domišlja, da nas je popolnoma zapustil? To, kar si počel dvajset let, tega nikoli ne pozabiš, drži? Sicer pa vam na kliniki menda pravijo doktor Vohljač … Ni pustil, da bi Paul protestiral, že prej je dvignil roko. – Vem, vem, vi ste zdravnik in o ničemer drugem nočete več slišati. Mednarodna politika se vam gnusi. Nikoli ne odprete kakš nega časopisa. Poskrbeli ste, da so vas nekdanji prijatelji pozabili. (Vsi vas pa le niso, jaz sem živ dokaz za to.) Spoštujem vašo

izbiro. Pa vendar me nihče ne bo prepričal, da vohunstvo ni bilo pomembna etapa v vašem življenju. Še več, zdi se mi, da vas je imenitno pripravilo za to, kar delate zdaj. Poslušajte, sestaviti vso skrivnost na podlagi nekaj znamenj in nato storiti, kar je treba, kaj se od zdravnikov ne pričakuje prav to? Paul bi moral vstati in oditi. Še je bil čas. Vendar je čutil, da tega ne zmore. Archie je imel nanj znova nenavaden vpliv, ki je izhajal iz simpatije, nečesa, kar ga je vselej razdražilo, pa skupnega smisla za humor ter skupnega nagnjenja do akcij, ki je toliko let prevladovalo nad vsem, kar ju je globoko ločevalo. – Nobenega namena nimam, da bi se spet pridružil Organizaciji. – Pomirite se, Paul, tudi sam nisem več tam. Državni oddelek, tudi če je to tajna državna služba, zame nima nobenega čara več. Sedaj so to sami birokrati in če se spomnim Cie v njeni najboljši dobi, tisti, ki smo jo poznali mi … Ne, vidite, zdaj sem sam svoj. Nekako tako kot vi. Paul je blagohotno preslišal primerjavo. – Lahko ste povsem mirni, je nadaljeval Archie. Nisem vam prišel predlagat kakšne nove naloge. To bi bila samo pomoč. – Pomoč komu? – Meni. Archie se je vedno znal narediti, kot da nekaj prosi. Z leti si njegovi skromni in razorožujoči mimiki že skoraj zaupal. – Pomagal naj bi vam, plačalo pa bi me mecenstvo iz firme Holson in Ridge, se je rogal Paul. Še vedno ste kralj v trgovini z zvezami. Starec je privihal nos in si popravil kravato. – Ne žalite me, Paul. Ne prenesem grdih besed. V zadevi, ki vam jo ponujam, vsi nekaj pridobimo. – Za kaj gre?

Archie se je na klopci pomaknil malo nazaj in pogledal okrog sebe. V baru še vedno ni bilo nikogar, razen natakarja, ki je za točilnim pultom brisal kozarce. Četudi se je trudil, da bi to prikril, je bilo jasno, da prisluškuje pogovoru. Archie ga je grdo pogledal. – Na takem kraju raje ne povem preveč. Potrebujem človeka, kakršen ste vi, Paul, to je vse. Toda takega, kot ste vi, ni. Vi ste pravi in drugega ni. Nikogar ne poznam, ki bi si bil drznil tako daleč v vašem nekdanjem poklicu, hočem reči v našem, in ki bi potem postal zdravnik. Ta hip potrebujem oba tipa človeka, razumete? V svoji agenciji imam vse profile, ne pa vašega, in takega potrebujem. Paul je zaprl oči. Teoretično je bilo v tem predlogu vse, česar se je bal. Že deset let ga je navdajala bojazen, da ga bo preteklost dohitela. Zdaj se je zgodilo. In vendar ni občutil ničesar. Ta dogodek se mu je zdel povsem samoumeven. Pravzaprav ga je pričakoval. V tistem trenutku ga je v spominu spreletela Kerryjina podoba. Stala je nasproti tarče za vajo in se mu smehljala, medtem ko je zopet nabil svoj glock. – Me poslušate? je ponovil Archie in se pri tem sklonil nad mizo. – Seveda, je zamomljal Paul. – Še enkrat vam povem, stvar bi trajala največ en mesec. Vem, da imate štiri družabnike. Za en mesec si boste že lahko našli namestnika, ne? Kljub omikanemu vedenju in šaljivemu tonu je bilo za vsem tem že čutiti pravega Archieja. Verjetno je vse temeljito premislil in predvidel, prav dobro je vedel, v kakšnem položaju je klinika in kakšne so Paulove možnosti. In kakšne so njegove skrite želje. – Vi veste že vse, kajne, Archie? Predvidevam, da znate na pamet številko računa moje firme in da veste celo, kakšne barve je moje spodnje perilo.

– Vem to, kar je koristno. Vse, kar zadeva vas, če sem čisto odkrit, pa vem že deset let. Nikoli vas nisem izgubil izpred oči, prijateljček Paul. Po drugi strani pa morate priznati, da vas pri vašem delu nisem nikoli nadlegoval. Glede tega je imel prav. Paul mu je bil kljub vsemu hvaležen, da je tako dolgo ostal neopažen. – Računam na vas, je vzkliknil Archie in položil roko na Paulovo podlaket, kot bi hotel simbolično ujeti njegovo voljo. Več vam bom povedal, ko se bova srečala na agenciji. Archie je na mizo iz ponaredka korenine vresja, spretno kot igralec bakarata, zadrsal svojo vizitko. Paul jo je gledal kar nekaj časa, ne da bi se je dotaknil. Nazadnje jo je le potisnil v žep. Zamrmral je nekaj proti Archieju, vstal in z dolgimi koraki odšel iz bara. – Kmalu na svidenje, je rekel Archie, prepotiho, da bi sploh lahko upal, da ga je oni slišal … Nato je vzel londonski Times, ki ga je bil položil na klopco poleg sebe, in se smehljaje se zatopil v branje.

III. Providence, Rhode Island Ko je letalo naredilo dolg ovinek nad obalnimi pečinami, se je Paul spraševal, ali ni morda žrtev neokusne šale. V jutranjem soncu so vse vile sijale od beline. Videti so bile kot slonokoščene kocke, ki bi jih bil kdo vrgel po zeleni preprogi trat in golfišč. Verjetno je šlo za počitniško letovišče ali pa, v najslabšem primeru, za upokojenski kraj za tiste z debelimi denarnicami. Vsekakor pa ne za tip kraja, kjer bi pričakoval, da bo obveščevalna agencija. Od letališča Westerly dalje je bil nekoliko pomirjen, taksi ga je odpeljal v notranjost pokrajine, prekrite s temačnimi gozdovi, ki je bolj ustrezala predstavi o takem delovnem okolju. Za ovinkom neke podeželske ceste so naleteli na ultramoderno varnostno ograjo. Skoraj pol milje so se vozili ob njej, preden so zagledali drsna mrežasta vrata. Nadzorovala sta jih dva varnostnika z voki tokijem. Taksi ni smel zapeljati v notranjost. Paul je moral po aleji prepešačiti sto metrov, kolikor jih je bilo do glavne stavbe. Pročelje vseh štirih nadstropij poslopja je bilo vse stekleno in je odsevalo breze in hraste iz parka. Vhod je varoval vetrolov iz golega betona. Archie ga je čakal v veži. Pohitel mu je naproti. – Srečen sem, da ste tu! je vzkliknil in s tem preprostim stavkom razvrednotil vso prisrčnost. Ravno prav, da ste prišli zdaj. Sklical sem nekaj sodelavcev. Predstavil vam jih bom. Potegnil je Paula proti dvigalom. V zadnjem nadstropju sta prispela na hodnik brez oken in vstopila v dolgo sejno dvorano. Oblikovana je bila kot steklen paviljon, obdan s terasami. Ko sta vstopila, so pogovori potihnili. Archie je spet sedel na svoje mesto in posadil obiskovalca na svojo desno.

– Moji dragi prijatelji, to je Paul Matisse. Resnični, edinstveni, sloviti, o katerem sem vam pogosto govoril. Moral bom skrajšati naš sestanek, da bom lahko delal z njim. Preden se ga polastim, bi rad, da se vsak na hitro predstavi. Prav lahko vas bo kmalu potreboval. Tako da je vseeno, če si vaša lažna imena nadomesti s pravimi obrazi. Okrog dolge ovalne mize je vsak povedal, kaj dela, navedel svojo funkcijo in na kratko povzel svoje poklicne izkušnje. Moških je bilo malo več kot žensk. Večinoma so bili vsi sorazmerno mladi. Tako rekoč vsi so se izurili v velikih zveznih obveščevalnih, policijsko-preiskovalnih ali carinskih službah. Po njihovi strokovni usposobljenosti so bile zastopane vse funkcije operativne obveščevalne službe. Vsi so se izražali preprosto in neposredno, zelo profesionalno. Pravo nasprotje Archiejevih svetovljanskih in lažno skromnih manir. Paul je bil prijetno presenečen. – Zdi se mi, da je ta predstavitev kar popolna, je sklenil Archie in položil dlani na steklo, ki je prekrivalo mizo. Če bo naš prijatelj Matisse potreboval še kakšne informacije, bo sam prišel k vam. Udeleženci so med truščem stolov, ki so zadevali drug ob drugega, vstali in se poslovili. – Ste videli? je rekel Archie ter si s prsti nategoval brezrokavnik in si ravnal kravato. To je sicer Organizacija v manjšem, a precej boljša. Nobenih nespodobnosti, nobenih okostnjakov v omari, nobene suhe veje. Zgrabil je palico, ki jo je bil položil na tla ob svojem oblazinjenem stolu, in živahno vstal. – Sami boste videli, ko boste delali z njimi, vsi so sposobni in zagnani. Poglejte, Marta, na primer, dekle, ki je sedelo tu, pri oknu, se ukvarja z diskretnim zasledovanjem. To nima nič

skupnega z očkovo Cio, z vsemi tistimi tipi, ki jih nihče ni mogel vreči na cesto in ki so se vlekli po ulicah s tistimi svojimi gamašami, da jih je vsak opazil že v četrt ure. Konec je starega spakovanja, tistih amaterskih trikov. Marta, to je nova generacija. Kjerkoli hočete, bo organizirala, da vam bodo našli tarčo in ji na razdalji enega metra sledili z GPS, s satelitskimi vohuni in z drugimi igračkami. Kevin, tisti mali, ki je sedel na koncu mize, je pa pravi računalniški genij. Gotovo ste postali pozorni tudi na Clinta, v kavbojski srajci in škornjih. Tak je, kot bi igral v filmu Sedem veličastnih. Za prestrezanje pogovorov in prisluškovanje je res fantastičen. Dvorana je bila prazna in Archie je med predstavljanjem kazal na posamezne razmetane stole in jih nežno gledal. – Greva kosit. Je precej daleč, tako da se bova lahko pogovorila še med potjo. Dolg, velik zelen jaguar ju je čakal pri vhodu v stavbo. Sedla sta zadaj na usnjene sedeže krem barve. Voznik je zaprl vrata na Archiejevi strani. Ko je Paul potegnil svoja, je prepoznal trdovraten upor, značilen za vrata oklepnih karoserij. Avto je neslišno zdrsel po aleji do mrežaste ograje. Nato so oddrveli po ozkih cestah gozdnate pokrajine. – Zakaj ste se naselili v Rhode Islandu? – Vem, vem, je gizdavo rekel Archie. Vsi mislijo, da je to pokrajina za počitnikovanje bogatašev. Rhode Island je ena od najdražjih ameriških držav. V kakšni izgubljeni luknji, kot je Arizona, bi lahko imeli štirikrat več prostora za isto ceno. Ampak tu, vidite, smo le lučaj od New Yorka ali Bostona. Na sestanke v Washington ali Langley letim s helikopterjem in prispem v slabi uri. Archie je skrivaj pogledal Paula. Ko je videl, da se smehlja, je zmajal z glavo.

– Sicer pa, zakaj ne bi povedal kar naravnost. Vi tako in tako veste, kako je v resnici. Ne morem živeti zunaj Nove Anglije. To je vsa skrivnost. Tisti, ki so se dolgo namakali v tajno-obveščevalnih okoljih, slej ko prej odkrijejo neko svojo resničnost, bolje rečeno, izberejo si jo. Archiejeva resničnost je bila Anglija. Neka bajeslovna Anglija, o kateri je dolgo sanjal, da ji bo pripadal, in o kateri je nazadnje resnično mislil, da od tam izvira. Kljub vsemu pa je bil Američan in tega ni mogel pozabiti. Tolažil se je tako, da je živel čim bliže svoje srčne domovine, naselil se je namreč v bližini Vzhodne obale, kjer se zdijo britanske navade skoraj nekaj naravnega. – Poleg tega pa, je dodal sladko, zemljišča, na katerih je sezidana naša agencija, ležijo v grofiji Providence. Precej ljubo mi je ob misli, da je to mesto nekoč ustvaril svoboden človek. Zavzemal se je za versko strpnost v času, ko je bila Amerika žrtev vseh fanatičnih pobesneležev. Henry Williams, ustanovitelj Providencea, je bil predvsem ubežnik. Ne da bi si Archie to priznal, mu je gotovo zato prirasel k srcu. Kajti preden je odkril svoje angleške korenine, je mladi Archibald začel svojo življenjsko pot kot Italijan, rojen v Argentini, v družini židovskega rodu. S starši se je izselil v Združene države Amerike, ko mu je bilo pet let. – No, je rekel Archie in se udobno namestil na sedežu, kaj pravite o Providence, mislim, o naši novi agenciji? Vam ugaja? Paul je vedel, da je pri Archieju bolje, da se ne ujameš v past poklonov. V tej igri je bil nepremagljiv. – Predvsem bi rad razumel, od kod se napaja vaša organizacija. Zasebna podružnica Cie ste, ne? – Sploh ne! je kriknil Archie. Drži, da je to naša največja stranka, ampak skoraj lahko rečem, da je to naključje. Na začetku,

ko sem ustanovil agencijo Providence, sem to storil ravno zato, da ne bi imel nič več opraviti z Organizacijo. V času, ko je Paul odšel iz Cie, je bil Archie tretji človek te ustanove. Prišel je vanjo ob ustanovitvi in zdelo se je, da je tam že kos pohištva. – Ste se s kom sprli? – Saj res! Pozabil sem že. Vi niste spremljali, kaj se je dogajalo. Odrezani ste od sveta, prostovoljni brodolomec. Paul je skomignil z rameni. – Skrajšal vam bom vso zgodbo na dva stavka, je rekel Archie. Pustil sem Cio dve leti za vami. Zdaj je tega osem let. Z nikomer se nisem skregal. Mirno bi lahko počakal do upokojitve na mestu, kjer sem bil, in celo še potem nadaljeval kot posebni svetovalec novega direktorja. Ampak nisem hotel. V tistem času so bile razmere peklenske. Nihče ni mogel predvideti, kaj se bo zgodilo z obveščevalnimi službami po padcu komunizma in nobenega razloga ni bilo za optimizem … To je bil čas prve zalivske vojne pa vojn v Bosni in Somaliji, čas vsakršnih neredov. Radi smo vzbujali strah drug v drugem, da bi se še čutili nepogrešljive. Toda nobena teh kriz ni pomenila resne nevarnosti za Ameriko. Obupano smo iskali kakršnegakoli sovražnika. Paul je zmajal z glavo. Dobro se je spominjal trpkosti tistih let. Popolnoma se je bil izuril in se je poln poguma lotil dela. Pričakoval je razločen in zakonit boj, kot v času hladne vojne. Namesto tega pa je doživljal samo ponižanja, poraze in občutek, da sodeluje v bednem in umazanem poslu. – Vi ste odšli pravočasno, je nadaljeval Archie. Izognili ste se obračunavanjem. Ljudje, ki nas niso prenašali – in teh je bilo kar nekaj – so razmere izkoristili, da so nam pristrigli peruti. Sledili so skrčenje proračuna, preiskovalna komisija in javni škandali.

Znotraj Organizacije se je vsak umaknil v svoj kot, nismo več smeli pridobivati informacij od ljudi, da ne bi imeli opravka z nevarnimi skupinami. Nobenih akcij več, mislim tistih, pri katerih pokažeš mišice. Prednost je imela tehnologija! Tisti, ki so imeli vsaj malo poklicne zavesti, so si rekli, da je čas, da grejo. Če si hotel rešiti, kar se je še dalo, si moral to prenesti v zasebno sfero. – In ker ste bili vi najdlje tam in z najvišjo funkcijo, so vam naročili, da počistite stvari, ne? – Nikomur niso naročili ničesar. Odšli smo brez hrupa, vsak zase. Vsak se je znašel s tistim, kar je bila njegova specializacija. Se spomnite, na primer, Ronalda Leeja? – Vodje komandosov? – Da. Z ljudmi z njegovega oddelka in še nekaterimi, zlasti z Južnoafričani, so ustanovili veliko zasebno agencijo za varovanje. Varovanje, nadzor tveganj, intervencije v zvezi s talci, odpravljanje vsega, kar bi lahko ogrožalo ameriško industrijo v tujini, take stvari. Omenjam vam ga, ker je bilo o njegovi firmi kar precej slišati. Bili so tako neumni, da so poskušali organizirati državni udar v São Toméju. Gotovo ste slišali kaj o tem. Vsi so zaprti tam dol. Je pa še veliko drugih, ki so se znašli. Avto je drsel med vedno bolj poseljenimi griči. Kmalu je pripeljal do prepadnega dela obale, od koder se je na široko odpiral pogled na morje. Na nižje ležečih predelih so se videli kupi črnih skal, obrobljenih s čipkami iz pene. Zapeljali so se navzdol, prav do morja, in parkirali ob granitnem svetilniku, poslikanem kot šahovnica z rdečimi in belimi polji. Paul že dolgo ni šel nikamor iz zadimljene Atlante. S polnimi pljuči je vdihnil oster zrak z vonjem po soli in morski travi. Čigre so pivkale okrog svetilnika. Archie ga je povlekel proti dolgi opečnati stavbi z belimi okni na spust. Na enem od izveskov sta bili

naslikani mornarjeva glava in kitolovčeva barka. Sodeč po letnici, izpisani nad njim, je bila v hiši gostilna že skoraj tristo let. V notranjosti so bili nizki prostori s tramovi, pokatranjenimi z dimom. Archie se je, ne da bi počakal na lastnika hotela, podal na drugo stran pritličja. Gospodovalno je vstopil v majhen salon, v katerem je bila miza pogrnjena za dva. Skozi šipe kvadratasto predeljenega okna si videl samo nebo in vodo. Od časa do časa se je snop pene pognal do okenskega roba. – Lahko tu govoriva? je potipal Paul in se previdno ozrl po stenah, okrašenih s krožniki iz modrega porcelana. – Vsekakor. Hišo dobro poznamo, je odvrnil Archie in si razgrnil poškrobljen prtiček. Če povem po pravici, je to naše. S Paulovim strinjanjem in ob predlogih šefa strežbe je sestavil jedilnik. – In prinesite nama kakšnega bordojca! Nekaj odličnega … Château Beychevelle, na primer. Najraje letnik 1995. Ko je natakar odhajal iz sobe, je smehljaje se še rekel: – To je leto, ko ste nas zapustili … Kosila sta v miru. Archie je bil toliko obziren, da ni takoj načel delovnega pogovora. Povprašal je Paula o njegovem vsakdanjem življenju in o njegovih načrtih. Za hip je umolknil, da je poskusil vino. Tega ni storil po francosko, s smehljajem in z izrazom zadovoljstva. Naredil je resen in užaljen obraz, tako kot Angleži, ki se vedejo, kot bi preverjali svojo pijačo pred pravim sodiščem. Čutiti je bilo, da bo vsak hip predlagal oprostitev ali pa smrtno obsodbo. Nazadnje je Archie razglasil ustavitev sodnega postopka zaradi pomanjkanja dokazov. – Pitno, je rekel. Nato se je žalostno spominjal svoje žene. Umrla je pred dvema letoma. Imel si občutek, da jo je smrt postumno ovenčala z vsemi

krepostmi. Archie se je namreč, ko je še živela, vselej s kar najbolj grobimi izrazi pritoževal čeznjo. Zdaj pa se je namesto nje loteval svojih štirih hčera. Vzdihoval je, da ga bodo spravile na kant. Poročile naj bi se bile samo zato, da bi jim to hitreje uspelo. Vsi zeti so bili brezposelni in, kar je bilo še huje, nobeden ni bil angleškega rodu. Archie se je znal pošaliti na svoj račun, tu pa ni prenesel niti najmanjše šale. Šef strežbe jima je predlagal sladico, a je nista naročila. Pač pa je Archie ob kavi naročil digestiv in teatralno izbral armagnac. Počel je kup ceremonij s kozarcem za konjak, ga grel v roki, ga obračal, vohal vsebino, nazadnje pa je godrnjaje kar zlil vase precejšnjo količino pijače. – O čem sva že govorila, ko sva prišla? Aha, pravil sem vam o novih zasebnih agencijah. – No ja, lahko jim rečemo tudi nove, ampak po mojem smo tudi take imeli že od nekdaj. – Ja in ne. Nekaj manjših zadev je seveda životarilo že dolgo. Večinoma so jih odprli ljudje iz Organizacije, ki smo se jih otresli in niso bili kaj prida. Sklenili so dva ali tri nepomembne posle z manjšimi zasebnimi firmami, na katere so naredili vtis s šopirjenjem kot nekdanji obveščevalni agenti. Nato so v najboljšem primeru životarili, v najslabšem pa pisali spomine. Paulu so, ko je odšel iz Organizacije, nekajkrat ponudili kakšno takšno sodelovanje, a jih je vljudno zavrnil. – Priznam, je rekel Archie, da ko sem šel na svoje, sem si kar mislil, da me čaka podobna usoda. A namesto tega, čudež! Doživeli smo popoln razcvet zasebne stroke, to je bila zgodovinska priložnost, prava zlata doba. Razkroj Cie nam je na široko odprl vrata. – Gre Organizaciji še vedno tako slabo kot prej? Zdelo se mi je, da so po 11. septembru spet vzeli vajeti v roke.

Paul si ni upal priznati, da je dan po napadu v New Yorku nameraval že vse spustiti iz rok, da bi se vrnil med tajne agente. Celo poklical je dva od nekdanjih kolegov, da bi malo potipal, kakšne so možnosti. Toda govorila sta le o tem, koliko let je že kdo v tem poslu in kakšna je plača. Potem se jima ni več oglasil. – Mislil sem, da ne berete časopisov, je bil ironičen Archie. A ste vseeno nekaj slišali o 11. septembru? – Na kliniki imam dva fanta, ki sta ob tistem v stolpih končala kot tetraplegika. – Oprostite, moje šale niso vedno okusne. Vsekakor pa imate prav. Po tragediji v World Trade Centru si je vlada opomogla in Cii gre bolje. No, kolikor ji sploh lahko gre dobro z vsemi birokratskimi strukturami in s slabimi navadami. Toda zaradi tega izboljšanja smo mi še bolj nepogrešljivi kot kadarkoli. Archie ni imel ničesar raje kot posrečeno domislico in prefinjeno žgano pijačo. S priprtimi očmi je stopil svoj zadnji stavek v požirku armagnaca. – Nujno nas potrebujejo, ker agencija dandanes potrebuje rezultate. Za hip je počakal, nato pa dodal: – A kako doseči uspeh, ko pa ovir, ki so nastale v črnih letih, niso odstranili? Stvar je zelo preprosta. Organizacija je prisiljena najemati podizvajalce na vseh področjih. Za zadržanje sumljivih oseb, na primer. Ob vsem parlamentarnem nadzoru, pravnih zakonitostih, zagovornikih svoboščin itn. Kako naj imaš nekoga zaprtega tako dolgo, da ga boš zmehčal in kaj izvlekel iz njega? Najeti moraš podizvajalce v državah, ki niso tako na očeh. Zdaj že vsi vejo, da ima Organizacija po vsem svetu široko pahljačo javnih ali zasebnih skrivnih zaporov. In seveda potrebujejo zasebne agencije, da jim urejajo prevoze, pogodbe, odnose z državami

gostiteljicami. Enako je z zaslišanji. Dandanes ne moreš več zasliševati osumljenca v ZDA. Ga zares zaslišati, saj razumete, kaj hočem povedati? Tudi za to je treba nekoga najeti. Paul se je začel počutiti nekako ujetega in prav rad bi si malo pretegnil noge. Z zavistjo je gledal jadrnice, ki so tekmovale v zalivu in jim je jadra napihoval svež veter. – Vas bi motilo, če bi malo odprl okno? – Sploh ne. Takoj, ko nama postrežejo s kavo, se lahko celo malo sprehodiva zunaj. – Paul je potisnil okenski okvir navzgor, sedel na rob in nadaljeval pogovor. – Začeli ste mi praviti o svojih novih poslih – zapori na drugih območjih, mučenja … Državni udari tudi, če se ne motim? – Res ste neustavljivi, je rekel Archie in privihal zgornjo ustnico. Žalostno je gledal, kako mu zadnje kaplje armagnaca polzijo po notranjosti kozarca. – Ne, vidite, naše podjetje je ostalo zelo klasično. Agencija Providence ima dobro staro strukturo z več funkcijami. Od odlične obveščevalne službe, z nekaj akcijami, če je treba, toda z modernimi metodami in zelo učinkovitim osebjem. V bistvu sem zunaj Organizacije nadaljeval to, kar sem vse življenje delal znotraj nje. In zgodovina me je dohitela. Kot že tolikokrat, je pomislil Paul. – Treba se je dobro zavedati, je dahnil Archie ter se nagnil naprej in stišal glas, kot da bo izdal kakšno skrivnost, da si je Cia lahko opomogla samo tako, da je vse stavila na en sam dosje – na islam. Če hočeš spraviti v tek tak birokratski mastodont, moraš uporabiti zelo preprosto navodilo. Nekoč je bil to boj proti Rdečim. Danes je to vojna proti bradačem. Ljudje iz Organizacije so se morali neznansko usposobiti, da bodo lahko kos tem temam. Za to

je bilo potrebno znanje novih jezikov, treba je bilo osvežiti kartoteke in izdelane profile in naštudirati drugačno zgodovino. Kaže, da jim bo zdaj uspelo. Ker pa ima njihov novi sovražnik povsod svoje podskupine, se zdi, da nadzorujejo ves svet. V resnici to ne drži. Alkohol mu je že malo omrtvičil usta. Archie je pogoltnil še vrelo kavo, ki mu jo je natakar pravkar nalil. – V današnjem svetu, je nadaljeval in se grenko spačil, nam grozi kaj precej hujšega, kot pa so bradači. Cia ne more nadzorovati vseh. Ne more jih pa niti kar pustiti pri miru. Nikoli ne veš, kaj bo jutri morda pomembno. Navsezadnje so se bin Ladnu najprej smejali. Ničesar, kar se zdi čudno, kar je nekje na robu, rahlo nevarno, a ne najpomembnejše, se ne sme zanemariti. Namesto da bi pospravili kakšno čudaško zadevo v predal ali da bi spravili na noge vso javnost za prazen nič, pokličejo nas. – In kako to izvajate v praksi? Si vi izbirate tarče ali pa sledite divjim zajcem, ko vam pokažejo njihovo sled? – Imamo geopolitični oddelek, ki pripravlja analize. Ampak na tem področju ne moremo tekmovati z Organizacijo. Večino časa je natanko tako, kot pravite: sledimo zajcem. Pošljejo nas po sledi kakšnega indica, čudne podrobnosti, ostanka sledi, ki ni videti ravno zanesljiva, a je ne bi radi prepustili naključju. Gremo torej po sledi. Včasih nas pripelje daleč. Včasih pa se že takoj neha. – In od tega lahko preživite? – Pogodbe so dokaj ugodne, veste. In imamo jih precej. Paul se je nasmehnil. V Archiejevem priznanju je znova odkril njegovo posebno obliko otročjosti, ki ga je vedno presenečala ob ostrih besedah in nasilnih dejanjih. V svetu obveščevalnih služb se vsi trudijo, da bi bili videti grozeči ali zaskrbljeni. V resnici pa prevladuje precej otročji užitek v igri. Archie ni bil več sestavni del

državne obveščevalne službe. Tako je bil zdaj odrešen iskanja moralnih opravičil za svoja dejanja. Ni se mu bilo več treba razglašati za junaškega branilca svobodnega sveta. Njegov motiv je bil preprosto denar. Ta preprostost je njegovemu govorjenju odvzela hinavski lesk, ki navadno popači prave barve vohunstva, kričeče, a vesele. Takoj, ko je Paul spil kavo, ga je Archie peljal ven. Iz stavbe sta šla skozi ozka vrata na morski strani. Voda ni segala čisto do poslopja. Vrnila sta se v bližino svetilnika, do katerega je bil speljan dolg pomol. – Tam, čisto na koncu je majhen razgledni stolp, je rekel Archie in pokazal proti pomolu, greva tja, da si bova malo pretegnila noge. Pa še nekaj vam moram zaupati. – Kakšno zapleteno zadevo imate zame. – Zaboga! je kriknil Archie in s palico s kovano konico udaril ob tla. Kako ste vi inteligentni!

IV. Providence, Rhode Island – Lani smo odprli majhno pisarno v Londonu, je rekel Archie. Seveda ne zato, da bi delovali v Angliji. Britanci imajo odlične obveščevalne službe. Ne potrebujejo nas. Poleg tega so tudi precej sovražni do podizvajalskega dela, ko gre za njihove zadeve. Naša londonska pisarna je samo mostišče za raziskovanje novih trgov na celini. Dlje sta šla, bolj se je pomol ožil. Nazadnje sta stopala samo še po cementnem traku, razvitem po skalah. Res se je zvedrilo. Proti zahodu je morje postajalo kositrne barve. – Danes ne moreš biti odvisen samo od ene stranke, bi bilo prenevarno. Agencija Providence mora nenehno spreminjati svoje vire financiranja. Tu smo si malo podobni z vašo kliniko … Paul se je ozrl, da bi videl, ali se Archie šali, a je bil videti čisto resen in zatopljen v svojo zamisel. – Na daljši rok seveda škilim proti Bližnjemu vzhodu, je nadaljeval. Sicer pa bom šel tja dol kmalu na dolgo turnejo. Dotlej pa smo se najprej lotili najlažjega, torej Evrope. Ne toliko zahodne. Nizozemci in Belgijci so varovano lovišče Cie, tako kot Italija. Francozi bi lahko imeli koristi od naših služb, če bi bili bistrovidni glede lastnih razmer. Ampak to je čudno ljudstvo. Ne misli tako kot ostali del človeštva. Upam, da s takim govorjenjem nisem prizadel vaših čustev. Paul se ni zmenil za namig. To je bila ena od njunih starih šal. Archie ni zamudil nobene priložnosti, da ga ne bi dražil s Francozom, ker je bil rojen v La Nouvelle-Orléansu. – Ne, novi trg, ki se poraja, je nekdanja Vzhodna Evropa. Tam je kakšnih dvajset držav, ki so se otresle polstoletne diktature.

Njihove tajne službe sploh niso nesposobne. Disidenti so to izkusili na lastni koži. Toda še vedno se držijo tradicionalne brutalnosti, ki je nekoliko iz mode. Niso dovolj prilagojeni sodobnemu svetu. Kakor hitro se stvari malo zapletejo, se ne znajdejo več. Prišla sta do konca zadnjega pontona, na majhen rt iz desk. Naslonila sta se na ograjo. Tam si imel občutek, da si sredi morja. Velike jadrnice so pred seboj obračale signalne boje. Plule so tako blizu, da si lahko slišal, kako v vetru tleskajo jadra in vrvi. Archie si je zavihal ovratnik suknjiča in naenkrat dobil izraz, ki bi ga Paul zlahka opisal z besedami »v znamenju hladne vojne«. Naj se je še tako norčeval iz Poljakov in njihove dediščine iz komunističnih časov, tudi on se je izšolal v klasičnih šolah. Prazen ponton, dva nepričakovana sprehajalca, ki se drug tik drugega s komolci opirata na ograjo in upirata oči v obzorje, vsa scena je bila pravi hommage Johnu Le Carréju, dokaj smešen ostanek sveta, ki je že potonil. Archie je komaj zaznavno premikal ustnice, ko je začel pripovedovati zgodbo, zaradi katere se je bil sploh lotil te zadeve. – Poljske oblasti so nedavno navezale stik z angleškimi obveščevalnimi službami, da bi jih prosile za nasvet. Moj stari prijatelj lord Brentham je še vedno eden prvih strokovnjakov za vprašanja varnosti v Whitehallu. Obljubil mi je, ker nam ne more omogočiti, da bi delali neposredno, da bo prenesel na nas nekatere prošnje za pomoč, ki jih občasno dobijo iz tujine. Poklical me je, da bi mi predal poljsko zadevo. Vroč veter, ki je pihal s kopnega, se je nenadoma okrepil. Valovi so se nakodrali od pene. Jadrnice, ki so se spet uprle v veter, so se zelo nagnile. – Naj vam na kratko povem, za kaj gre. Prejšnji teden so v mestu Vroclav, na zahodu Poljske, razdejali laboratorij za biološke raziskave. Skupina, ki je bila na delu, očitno pripada kateremu od

radikalnih ekoloških gibanj. Pravzaprav se zdi, da gre za zaščitnike živali. Napadalci so odprli kletke v laboratoriju in spustili živalce, namenjene za poskuse. Med nama rečeno, po svoje imajo delno prav. Ker vemo, kaj delajo s temi nedolžnimi bitji … Archie ni na široko razpredal o tem usmiljenju. V to očitno ni mešal nobenega lastnega sočutja. Sicer pa Paul nikoli ni videl, da bi Archie kadarkoli pozornost namenil kakšni živali. – Poljaki so opravili klasično policijsko preiskavo, menda kar precej temeljito. Ugotovili so, da naj bi šlo za najmanj dva komandosa. Zelo verjetno sta prišla iz tujine. Vroclav leži v bližini nemške in češke meje. Poljske ekstremiste zelo nadzorujejo in zdi se, policisti so o tem trdno prepričani, da tam ni nobene skupine, ki bi načrtovala tovrstna dejanja. S pravnega stališča je bila zadeva tako končana. Zaradi previdnosti, ker je videti, da gre za mednarodne povezave, so informacijo posredovali svojim tajnim službam. Te pa je novica vznemirila. Vedo, da so v mnogih državah zahodne Evrope in Severne Amerike ekološki skrajneži zelo huda grožnja. Ti aktivisti se brez pomislekov odločajo za zelo uničevalne napade in včasih tudi zagrešijo kakšen umor. Kaj veste o tem? – Komaj kaj. – Skratka, Poljaki so se pozanimali. Zvedeli so, da nasilni borci, ki se zavzemajo za živali, prihajajo iz Anglije. Zato so sklenili, da bi bilo dobro prositi Angleže, naj ocenijo razmere na Poljskem. Vedeti hočejo, zakaj so bili napadeni in ali so možne še druge tarče. Skušajo torej ugotoviti, ali bi se zadeva lahko razširila še drugam. Lord Brentham je ljubeznivo držal besedo in nam je osedlal konja. Angleška obveščevalna služba nam je predala zadevo. Poljakom so zagotovili, da so ZDA vsaj toliko kot oni žrtve tovrstnega terorizma, kar je res. In da so v agenciji Providence najboljši strokovnjaki za ta vprašanja.

– Kar pa ni res? – Ni. Mi se s tem nikoli nismo ukvarjali. Paul je pripotoval iz Atlante v lahnem suknjiču in polagoma mu ni bilo več tako zelo vroče. – Morda bi se lahko počasi vrnila, je predlagal. Archie je molče stopil še pol kroga, ves zatopljen v predmet pogovora. – No, tako smo torej podedovali pogodbo o svetovanju s Poljaki. Finančno za zdaj še ni zelo zanimiva. Če pa se bomo dobro izvlekli iz tega, bomo imeli v rokah velik adut, da jim bomo lahko prodali bolj redno sodelovanje. Tako bi lahko prišli na evropski obveščevalni trg. Zdaj verjetno počasi že razumete, zakaj vas potrebujem. – Niti malo se ne razumem na živali, je rekel Paul s prikritim smehljajem. Bolj bi potrebovali veterinarja. Archie se je z zgornjim delom telesa nagnil malo nazaj in si šel z roko skozi lase, ki mu jih je veter dvignil pokonci. – Premislite, Paul, je siknil, ne da bi se trudil z nasmehom. Za nas bi bili lahko neskončno dragoceni. Šofer je avto pripeljal bliže, do začetka pomola. Jaguar je čakal z odprtimi vrati, kot bi razprl jadra. Videti je bil kot dolga ladja, privezana ob ponton na kopenski strani. Archie je obkrožil avto. Paul je tako sedel tik ob njem, v vroči notranjosti. Starec si je dihal v roke, da bi si jih ogrel. – Prvič, je kar nadaljeval, morate vedeti, da so dobri terenski agenti redki. Za Providence sem zlahka našel oficirje in tehnično osebje. Agenti za akcije, to je pa že druga stvar. Kruto nam manjkajo. – Pa jih bolje poiščite. Jaz nisem edini. – Nisem še povedal vsega. Ravno v tem primeru potrebujemo nekoga, ki pozna različna področja. Biti mora tak, da se bo znal gibati med raziskovalci na področju zdravstva, tak, ki bo razumel

njihovo terminologijo in ki bo vedel, s kakšnimi izzivi se spoprijemajo. Treba bo iti na sam kraj pogledat, kakšen je ta sloviti laboratorij. Poljske tajne službe so seveda seznanjene z zadevo, policija pa ne ve nič. Tam so precej nezaupljivi, ko gre za njihovo nacionalno suverenost. Naš agent se bo moral torej predstavljati kot zdravnik. Kako naj ti to bolje uspe, kot če si to v resnici? Nato pa, če bo odkril kakšno sled, naj bi ugotovil še, kje je aktivistična skupina, ki je plačala zadevo. Moral se ji bo približati in raziskati, kakšni so njeni nameni. Glede na to, kako so navadno take skupine nevarne, se je treba znati varovati in delovati pod krinko. To je vseobsegajoča misija. Vi, Paul, ste ta redki biser. Tisti, v katerem so združene vse te odlike. – To, kar mi razlagate, terja najmanj eno leto dela. Zdaj imam drug poklic. Ni govora, da bi se mu odpovedal. – Preveličali ste vso stvar, je rekel Archie in zmajal z glavo. Ne gre za to, da bi zagotavljali vso varnostno službo iz Poljske. Zdaj nismo več v Organizaciji. To so posli. Nadomeščamo en oddelek, kar najbolj učinkovito in najceneje. Zvedeti moramo dovolj, da lahko napišemo dobro poročilo, ki zajame celotno vprašanje, in potem službam dotične države prepustimo, da opravijo, za kar so odgovorne. Mi sledite? Avto je spet zapeljal na podeželsko cesto proti notranjosti. Archie se je začel zvijati, da bi si za na pot slekel plašč. – Verjemite mi. S tem bi imeli opraviti največ en mesec. Osebno vam to zagotavljam. Čez trideset dni lahko vse spustite iz rok. Kaj naj vam še rečem? Mogoče boste končali še prej. Po mojem je ta zadeva tako preprosta, da bolj ne bi mogla biti. – Kaj pa če ni? – Poslušajte, Paul, vedno ste bili zaskrbljen fant. Ravno to vas žene naprej. Po drugi strani pa prav zato potrebujete prijateljstvo razumnih ljudi, kakršen sem jaz.

Po življenju, kakršno je bilo njegovo, se Archie upa predstav ljati kot kdo, ki je razumen! Paul ga je pogledal tako presenečeno, da sta se oba zasmejala. – Dajte no, začnite že vleči to vrv, je sklenil pogovor Archie. Bomo že videli, kaj je privezano na drugem koncu. Atlanta, Georgia Dvigalo je bilo tovorno, z zamreženimi vrati, ki so drsela po pomičnem žlebičku. Paul jih je s precejšnjim ropotom odrinil, da so kar treščila. V bistvu je bil ponoči sam v poslopju. Z vso pravico je kazal slabo voljo. Archie ga je v svojem avtu pospremil na JFK. Toda preden je ujel zadnji let in se s taksijem pripeljal z letališča, je bilo dve zjutraj, ko je prispel domov. Paul je pustil, da so se vhodna vrata zaprla sama. Ne da bi prižgal luč, se je sesedel v star usnjen naslanjač. Zastekljene stene, ki so segale šest metrov visoko, čisto do stropa, so se lesketale od vseh luči mesta. Še vedno je bilo toplo. Gornji deli šip so bili odprti. Skoznje je zvenela školjka megapolisa, šum prometa, ki ga je bilo ponoči slišati bolj pridušeno. V daljavi, še komaj zaznavno, se je razlegalo dvotonsko tuljenje rešilca. Slab dan je bil že daleč, a je vseeno povzročil, da se je doma počutil tuje. Spet ga je zgrabila nesmiselna in neustavljiva histerija sveta tajnih služb, katerega živ simbol je bil Archie. Očital si je to. Nekdanji atelje, v katerem si je uredil stanovanje, je bil en sam prostor brez pregradnih sten. Presekala ga je samo galerija v mednadstropju. Spodaj je sredi prostora stal velikanski hladilnik s steklenimi vrati. Iz njega je vzel pločevinko kokakole. Luči še vedno ni prižgal, se je pa malo sprehodil po tem njemu tako dobro

znanem svetu. Miza za namizni tenis, vreče za boks, knjige v škatlah, dva televizorja, drug nad drugim, ki ju je vedno gledal hkrati. In v enem kotu klavir, da je zakril stranišče, ki ni bilo ločeno od preostalega prostora. Klavir, na katerega ni nikoli igral, razen teden dni pred vsakim potovanjem v Portland, kamor je hodil obiskovat mater. Ona ga je naučila igrati že, ko mu je bilo štiri leta. Nikoli se ni zares odločil, da bi ji priznal, kako je opustil inštrument, ki mu je ona posvetila vse življenje. Paul se je vedno spraševal, ali ga je očetova smrt res spodbudila, da je prostovoljno stopil v vojsko. Globok razlog bi bila prav lahko tudi njegova želja, da bi za vselej zbežal pred učnimi urami klavirja … Dolgo je imel odpor do glasbe. K sreči je odkril trobento in vse se je spremenilo. Šel je na drugo stran prostora, po inštrument, ki je ležal na okenski polici. Ni si mogel kaj, kakor hitro se ga je dotaknil, se je moral nasmehniti. Rahlo se je dotaknil ventilov in samodejno pihnil v cilindrično cev. Potem si je ustnik prislonil na ustnice in zaigral rastočo tonsko lestvico, čedalje glasneje. Zadnji ton je zazvenel na ves glas. Gotovo so ga slišali še na drugi strani parka, ki je bil nasproti stavbe. To je bil edini razlog, da je izbral to lokacijo. Kaj malo mu je bilo mar za prostor in udobje. Želel je samo, da bi lahko igral na trobento ob katerikoli uri dneva ali noči. Preskočil je na nekaj visokih tonov. Takoj ga je odneslo v eno od dixie melodij, ki jo je oboževal, staro melodijo iz New Orleansa, iz dvajsetih let. Igral je pol ure, in ko je nehal, je imel čelo potno, ustnice so ga pekle in v očeh je imel solze sreče. Šele zdaj se je čutil dovolj močnega, da je lahko prižgal luč. Svetilke na stropu so zasijale, oglasili so se oba televizorja in radio. Ves nered športnih oblačil, zavrženih čevljev in razdrtih koles se je pokazal na vseh štirih koncih kvartirja.

Vključil je odzivnik in se slekel, da bi se oprhal. Imel je kakšnih trideset sporočil. Nikoli ni dajal številke svojega mobitela. Tisti, ki so hoteli govoriti z njim, so ga poklicali domov. Dva kolega sta mu predlagala jogging; prijateljski par ga je vabil na rojstni dan; enega od družabnikov klinike je skrbel proračun za prihodnje leto (to je bilo še pred Archiejevim obiskom); Marjorie je mislila nanj; direktor banke ga je opozoril na ček brez kritja; Claudia je mislila nanj; štirje stanovski tovariši so praznovali, ker je bil eden od njih imenovan na neko profesorsko mesto; Michelle je mislila nanj … Z brisačo, ovito okrog pasu, je šel izključit odzivnik. Znova je zaznal pozabljen občutek iz njegovega nekdanjega življenja obveščevalnega agenta, bil je kot nekakšna oblika higiene, čiščenja, kot prha. Naglica in skrivnostnost sta delovali kot prava čistila. Vse, kar ni bilo bistvenega, je v hipu odplaknilo, kakor hitro je duha potegnilo v drug svet akcije. Prijateljstva spet dobivajo svoje sorazmerno mesto. K sreči tudi težave. Kar pa zadeva Marjorie, Claudio in Michelle, so se že oddaljile z vso hitrostjo, kot potniki, ki so padli s parnika na odprtem morju. Izkušnja je bila razburljiva in huda. To je bila hkrati preizkušnja svobode in praznine. Spet je sedel v naslanjač. V temni okenski površini je zdaj odsevala vsa notranjost njegovega stanovanja in tudi njegova silhueta. V mislih so se mu vračali različni prizori: Mogadiš, Bosna, čečenske gore, nekdanje misije. Naenkrat je pomislil na to, ki jo je bil pravkar sprejel. Spomnil se je na bele miške, ki so jih tisti zmešanci spustili iz kletk, in popadel ga je silovit smeh. Zagledal je svojo pločevinko, pil je in se vprašal, ali mu je sploh do spanja. Po pravici povedano je čutil, da počasi medli v sanjarjenje, ki mu je nadomeščalo spanec. Ni mogel razumeti, kaj ga daje. Ni se mu ljubilo odgovoriti na nobeno od sporočil, ki so ga počakala. Pa vendar ga je čakalo

konkretno delo. Polagoma se je zamisel izostrila. Stegnil je roko, da bi vzel beležnico, ki se je valjala po tleh. Ko je listal po njej, je našel številko. Rekla mu je, da je to številka njene pisarne. Delala je doma. Za hip se je vprašal, ali bi se zvonjenje morda slišalo po vsem stanovanju. A hkrati, ko je to pomislil, je že odtipkaval številke. Zadrhtel je, ko je zaslišal zvonec. Ko je zazvonilo drugič, se je na drugem koncu sprožil odzivnik. Prepoznal je njen glas. – Živjo, Kerry, je rekel in zakašljal, da bi bil njegov glas bolj prepričljiv. Ja, sedem let je minilo, vem. Življenje teče dalje. Upam, da so otroci v redu in Rob tudi. Malo je počakal. Navsezadnje je bil še čas, da bi kar tu končal sporočilo. Vstal je in izključil elektriko. Ko je spet sedel, ga je polmrak pomiril. Da ne bi govoril kar v prazno, je skozi velikansko okno gledal lučko v daljavi. Kerry je bila seveda na Manhattnu, ne v Atlanti. To ni bila njena lučka, a kaj potem. Tako je vsaj govoril komu in ne čisto v prazno. – Jutri grem na misijo v Evropo. Hotel sem ti to sporočiti. Ja, spet se malo vračam v stare vode. To je čudno po vsem, kar sem ti razlagal. Nekaj trenutkov je počakal in spil požirek kokakole. – Po telefonu ti ne morem povedati kaj več. Ampak prav mogoče je, da … so izpolnjeni vsi pogoji. Sicer pa nisem še čisto prepričan. Preveč je pihal v trobento. Glas je imel spet hripav. – Če so res izpolnjeni vsi pogoji, bi me res veselilo … Seveda, če bi bilo tudi zate zdaj to možno … Prav neumen se ji moram zdeti, je pomislil naenkrat. Dobesedno slinim se. – Dobro, poklical te bom spet, ko bom vedel kaj več. Če bi se mi hotela oglasiti, je moja številka …

Povedal ji jo je in umolknil. Razmišljal je, kaj bi lahko rekel, da bi zvenelo manj neumno. In seveda se ni mogel spomniti nič takega. Naenkrat je odzivnik dvakrat zapiskal in zveza je bila prekinjena. Za hip se je vprašal, ali je Kerry poslušala, ne da bi se oglasila, in je sporočilo prekinila namenoma. Ne, to je bila zagotovo tišina, ki je nastala zaradi prekinjene zveze. Vstal je in stopil k postelji. Pobral je palico, ki je padla na tla, in legel. Počutil se je strašansko utrujenega. Bele miši … se je spomnil. Skomignil je z rameni in zaspal.

V. Chaulmes, Francija Trg Chaulmes je izgubljen nekje na podeželju pogorja Jura. Pa vendar se mu je mesto Montbéliard že zelo približalo, duši ga in vleče iz samotnosti, ki se mu je sprva zdela usojena. Vas sama, vsa stisnjena na konec mrzle doline, je kup kamnitih hiš, v katere so vdelana na vrhu zaokrožena vhodna vrata, dovolj visoka, da lahko skoznje zapelje voz s senom. Ker se jim je v strahu pred mrazom mudilo, da so se stisnile tesno druga k drugi, so vmes pustile samo še prostor za ozko kapelo, županstvo, majhno kvadratno stavbo, nasproti katere stoji spomenik padlim med vojno 1914. Vse naokrog, do strmih gorskih pobočij, bedi stroga straža črnih gozdov. To divjo in samotno pokrajino na tisti strani, kjer se dolina razširi in bi se morala stikati z obzorjem, nasilno prekinja industrijski pas velikega mesta. S kamnitih stopnic pred županstvom je v daljavi že opaziti sivo kocko prvega poslopja in okrog njega se razteza pogled na stolpaste stebre, žice in kovinske konstrukcije nekega skladišča. Približno na pol poti med trgom in predmestjem, ki mu prihaja naproti, na jasi, kjer so drevesa že davno posekali, ker so tam zajezili izvir, stoji nenavadna stavba. Videti je, da ne pripada nobenemu od obeh svetov, ki ju razmejuje. Ni prav jasno, kdo bi jo lahko bil sezidal: bogat kmet, ki je tako naredil prvi korak onstran svojih njiv, ali meščan, ki se je želel približati zemlji? Čisto na vrhu jo krasijo leseno ogrodje, med katerim so zidane stene, in leseni frizi, ki komaj zaznavno posnemajo slog hiš v Deauvillu. Nenavadno je, da skoraj nobena od njenih odprtin ne gleda proti dolini, medtem ko sta dve široki okni, ki se nadaljujeta z balkonom,

nesmiselno obrnjeni proti skalnati pečini. Tam se razgled že po nekaj metrih konča s strmino iz črnikastih skal. Ko si je Juliette ogledala stavbo, ji je ugajala ravno ta podrobnost. Stoji kolikor je mogoče daleč tako od trga kot od mesta, zlobno obrača hrbet, da lahko kuha mulo, nos potiska v vlažno zemljo, ta velika hiša ji je čudovito ustrezala. Juliette je na to zlovešče podeželje izgnala administrativna odločitev – po diplomi so ji za njeno prvo učiteljsko službo dodelili kolegij v Montbéliardu. V gorovje Jura je prišla s črnim humorjem, po katerem je slovela že od nekdaj, to prisilno izgnanstvo pa ga je samo še stopnjevalo. Hiša v Chaulmesu se je ujemala z njeno otožnostjo. Pozanimala se je, ali bi lahko najela pritličje. Županstvo je posredovalo pri lastnikih, starem »paru«, bratu in sestri. Slednja sta živela na kmetiji v bližini in sta že nehala upati, da bosta sploh kdaj našla najemnika za neprijazno poslopje, o katerem so krožile govorice, da je prekleto. Sprejela sta Juliettino ponudbo in ji ponudila vso hišo, dvanajst prostorov, za najemnino, ki jo je ona predlagala za dva. V tistih krajih prostor ni podarjen. Juliette je to spoznala, ko je prišla zima. Mraz je povsod silil v notranjost. Plast ledu je zadelala vmesni prostor med šipama. Juliette se je zatekla v vežo, ker ni bila prestreljena z nobenim oknom. Na sredini je stala stara peč tovarne Godin, valjaste oblike, ob kateri se je zadrževala, kadar je popravljala naloge. V majhnem, ne preveč vlažnem sosednjem prostoru si je uredila spalnico. Preostanek te kasarne je ostal na voljo duhovom. Juliette se je nazadnje navadila na oknice, ki so udarjale ob steno, na korake na podstrešju in celo ugajalo ji je, da so vračajoči se mrtvi, s katerimi je sobivala, samo zanjo uprizarjali to skrivnostno življenje. Ampak vse to, žalost, mraz in duhovi, je bilo že mimo. Pred tednom dni se je vrnila pomlad, s soncem in toliko toplote, da je Juliette lahko v vseh prostorih odprla oknice. Že ves teden so bili

gozdovi polni ptičev in veveric. Srnice so se v mraku približevale hiši in Juliette je kar zvijalo od smeha, ko se jih je zaman poskušala dotakniti. Še zlasti pa je bil že teden dni v njej spomin iz Vroclava. Ko je skozi hladni zrak poljske noči stopala proti svojemu avtomobilu, da bi se odpeljala domov, se je že bala, da je dobro počutje, ki jo je prevevalo, kratkotrajno. A je kar trajalo. Celo okrepilo se je. Nekakšna čutna vznesenost jo je preplavila, ko je razbila stekleni del omare. Še vedno je vela v njej in ta notranji mistral je pregnal vso slabo voljo. Bila je napeta kot polno jadro, gnalo jo je naprej, čeprav še ni vedela, proti čemu. Počutila se je vso drhtečo, krhko, lahko bi se vsak hip sesula vase, toda strah nikakor ni zmanjšal njenega užitka, nasprotno, še podeseteril ga je. Po vrnitvi ni spala več kot dve uri na dan. Sploh ni šla delat. Ves čas je hodila gor in dol po veliki hiši, pridno odpirala vrata in okna, ki so se napela od vlage, prestavljala kupe knjig, ki jih je zlepila plesen. Kar tako na pamet je listala po njih, piknila kak stavek in ga povezala z drugimi, ki so ji prihajali na misel. Prav toliko ji je bilo do smeha kot do joka. Po glavi so se ji misli podile druga za drugo. Dogajalo se ji je, da je nakazala dve kretnji hkrati, a nobene ni naredila do konca. Na eni od podstreh je našla kovček s starimi ženskimi oblačili. Porabila je ves popoldan, da jih je odvijala. Navešala jih je nase in se opazovala v starem ogledalu. Ležalo je na tleh, malo nagnjeno proti zidu, in v njem je bila videti še večja kot svoj meter in petinšestdeset. Dolge črne lase si je oblikovala v različne pričeske: naredila si je figo, si spletla kitke, si spela konjski rep, se počesala na prečo in si poskusila narediti resice. Običajno jo je bila groza ogledal. Ampak tokrat se ji je zdelo, da v njem odkriva podobo neznanke. Za vsem tem razburjenjem in nepomembnimi malenkostmi pa se je dogajalo nekaj bolj trdnega in globljega, ob čemer je dozorevala.

Ko je čez teden dni njeno samotnost prekinil hrup motorja, ki je zapeljal po vzpetini čisto do hiše, je čutila, da je pripravljena. Motor se je ustavil pri kamnitih stopnicah. Skozi okno je opazila Jonathana, ki si je snemal rokavice in čelado. Počakala je, da je vstopil in prišel čisto k njej. Vedel je, kod se gre. Čeprav je bila pripravljena na njegov obisk in ga je pričakovala, je čutila, kako ji telo drgeta: nenehno ga je morala tolažiti in obvladovati jok, ki je silil iz njega. Prevzel jo je občutek mraza, dlani so se ji ovlažile. Vedela je, da kakor hitro si bo duh opomogel, bo vse šlo gladko. Njeno telo je bilo slabotno, vendar pokorno. Na določeni stopnji stresa in tveganja je postalo celo brezhiben stroj, prilagodljiv in ubogljiv. To je ugotovila že v Vroclavu. Trudila se je, da bi šla po stopnišču mirno. Tisti hip, ko je v veži stopila na ploščice iz fajanse, se je Jonathan uokviril med podboje kuhinjskih vrat. – Zdravo, ji je zaklical in se smehljal. Sledil ji je v prostor, ki ga je imela za salon, tistega, ki je gledal proti vlažnim skalam. Čelado je odvrgel na naslanjač, ki je bil, tako kot vsi drugi, prekrit z belo prevleko. Lase je imel še vedno čisto prilepljene na lobanjo. Slekel si je usnjeno jakno in si odvezal svoj palestinski šal. Duhovi, ki so ponoči strašili po Juliettini hiši, so imeli pogosto tak obraz: široko brado, vedno prekrito s sledmi svetle bradice, ki je vlekla malo na rdeče; oči z nekoliko povešenimi vekami, zato je bil njegov pogled videli rahlo otopel, vznemirjajoč, skoraj hipnotičen; ukrivljen nos, na katerem se je poznala, tako kot na boku presuhe živali, meja med hrustancem in kostjo. Toda tako kot vsi duhovi je slabo prenašal dnevno svetlobo, še zlasti ob najnovejši Juliettini bistrosti. Njej se je zdel kot utrujen dandi, pri katerem je neprisiljenost slabo prikrivala njegovo šibkost.

– Prinesel sem, kar potrebujeva, da bova proslavila tvoj podvig, je oznanil in ji pomežiknil. Torbo je položil na kup knjig in iz nje izvlekel dve majhni steklenici corone, v katerih so plavale limonine rezine. Iz žepa je potegnil švicarski nož, odmašil steklenici in eno ponudil Juliette. – Cheers, je nazdravil, ko je dvignil steklenico. Na tvojo popolnoma uspelo akcijo! Spil je dolg požirek piva in pokazal zobe, da je poudaril, kako grenko je. – Na spletu sem preletel poljski tisk. Čeprav ne razumeš njihovega presnetega jezika, je jasno, da so ugriznili v vabo. To oznanjajo z velikimi naslovi: Osvoboditev živali, Raztreščen laboratorij itn. Seveda ni ničesar na prvih straneh, a članki so vseeno na vidnih mestih. S fotografijami opic v kletkah, ki so jih našli bogvekje. Juliette je sedela na okenski polici. Jonathan se ji je približal. Ker mu ni naredila prostora ob sebi, se je ritensko umaknil do mahagonijeve mize in se naslonil nanjo. – Moji napotki niso bili slabi, ne? je rekel. Skrbno sem ti pripravil vse, do mišje dlake. Jonathan je kot običajno hitro spet začel govoriti o sebi. Naj se je Juliette še tako pripravila na njegov obisk, se je počutila razoroženo pred to nenadno vrnitvijo resničnosti. V njeni glavi so ji besede slikale drugačne podobe, kot so se ji pač pletle čudne in rahlo smešne zamisli. Mišja dlaka jo je spomnila na mačke, na vrt in vrtnice, ki jih je hotela posaditi, na rožne grme, ki bi dišali po njenem parfumu. Morala se je zadržati, da ni stopila čez salon v kopalnico, da bi se našpricala s chanelom št. 19. Zavedala se je neprimernosti svojih misli in je raje ostala pri miru, z zadrgnjenim grlom, ne da bi vedela, kaj naj reče. K sreči je bil Jonathan s svojim zateglim glasom zgovoren za dva. Začel je hvaliti profesionalnost

akcije in kazal samozadovoljstvo, ob tem, kar je določil sam: uporabo samo enega avtomobila, to, da je Juliette tja šla sama, časovni razpored. – Veš, ji je zaupal po premišljenem premolku, zelo rad bi bil tam s tabo. Nagnil se je naprej in ob tem blagem tonu, nosljajoči intonaciji, jo je streslo od vznemirjenja. Zdelo se ji je, da se hoče dotakniti njene roke. Samodejno se je skrčila in se umaknila dovolj stran, da se je Jonathanova kretnja končala v prazno. Malo kislo se je nasmehnil, kot uglajen moški, pri katerem nič ne more načeti njegove naklonjenosti. – Vseeno je bil zate to kar užitek. Pripoveduj mi. Kakšen občutek je, ko rešiš te živali? Ni bil odkrit. Prepričana je bila o tem. Dokler je bila ujeta v malodušno razpoloženje, ji je še lahko pripovedoval pravljice. Zdaj to ni bilo več mogoče. Vse je videla tako razločno, kot se v zimskem soncu skozi ledeno hladen zrak vidi tudi najmanjša podrobnost z neusmiljeno ostrino. – Vse je šlo zelo hitro, je rekla, ne da bi prepoznala lasten glas, prehitro, presilovito. Sploh nisem imela časa, da bi se zavedala, kaj se dogaja. Bi kaj pojedel? Vprašanje ni imelo nobene zveze s tem, kar je govorila prej. Čutila je to, in je raje umolknila. Da ne bi imela občutka, da je stisnjena v kot na tej okenski polici, je naenkrat skočila na tla. Jonathan se je sunkovito odmaknil in za hip sta se mu v obrazni mimiki odslikala presenečenje in strah. Strahopetec je, jo je prešinilo. Nekaj žarkov je poševno preniknilo skozi smreke. Gozd, ki je bil navadno tako črn, se je odel v barvo goste karamelne kreme in kostanja, da so se ti kar pocedile sline.

– Da, je modroval in opazoval svoje pivo, razumem, da te je vznemirilo. Juliette je prešinilo, ali se ne bo prepustila skušnjavi, da bi mu povedala, kako je uživala, ko je z macolo udrihala po vitrini. Nepričakovano in trajneje je med njima spet začutila polnost, kot takrat, ko sta se spoznala in so ga bili njegovi pravkar izključili iz gibanja. Strahotno si je želela, da bi podrobno razčlenjevala tokratno vznemirjenje, svojo preobrazbo. On je bil edini, s katerim bi lahko govorila o tem. Hkrati pa, ko ga je gledala od zadaj, sklonjenega naprej in na vrhu lobanje že malo plešastega, čeprav jih je imel šele trideset, si je rekla, da je bil zdaj tudi zadnji, ki bi si mu želela to pripovedovati. – Razumem, je rekel. »Seveda,« je pomislila, »razumeš, ja … Tako kot ponavadi.« Poželenje jo je minilo in isti hip tudi vznemirjena ni bila več. Vedro je čakala, kaj bo sledilo. Obrnil se je in jo nepremično in zaskrbljeno gledal. – In črni kombinezon? – Zažgala sem ga. – Skupaj z masko in s škornji? – Ja. – Ogenj si zakurila na tistem pustem kraju pred mejo … Si ga našla? – Zlahka. Rada je imela zaslišanja. V maločem je bila tako spretna kot v vživljanju v igre nadrejenih. Vse njeno otroštvo je bilo eno samo ubogljivo podrejanje. V rastlinjaku ponižanja nihče ni bolj spretno kot ona znal pripraviti odrešilne rože sanj, da je zrasla, se razcvetela in rodila sadove. – Kje si prespala drugo noč? – V motelu, pri Leipzigu.

– Si plačala z gotovino? – Da. – Kako je šlo pa na meji? – Popolnoma gladko. Kapsi so me malo osvajali. – Pa ne toliko, da bi si te zapomnili? – Bili so precej naliti. – Ko si vrnila avto, te je trgovec kaj spraševal zaradi števila kilometrov? Dva tisoč v treh dneh, to je malo več kot šeststo na dan. Ti ni omenil tega? – Ničesar. Brigalo ga je. Bil je neki turški študent, ki to počne ob večerih, da si kaj zasluži. Jonathan jo je vprašal še nekaj praktičnih stvari, potem pa, ko se je udobno naslonil nazaj, se je spet začel smehljati. – Čudovito! je sklenil zadevo. Popoln uspeh. Položil je pivo na kuhinjsko mizo in pogledal na uro. – Moram v Chipie's. Danes odpiram jaz. Delal je v nekem nočnem lokalu v Lyonu, v četrti Saint-Paul. Rad se je pokazal tudi kot kitarist, a v resnici ga je gospodar po malem porabljal za vsa dela. Večino večera je stregel pijačo. Juliette je čakala, kaj bo sledilo. Dejstvo, da se ni zganila, mu ni pomagalo iz zadrege. Ni bil videti zelo iskren, ko se je naredil, da se je ravno v zadnjem hipu spomnil še nečesa. – Aha, še to … je rekel. »Točno tako,« je pomislila, »končno pa pride še ta aha, še to ...« – Ne pozabi mi dati rdeče stekleničke. Ker se še vedno ni premaknila, je zardel: – Saj si jo vzela, ne? – Sem jo, ja. Juliette je imelo, da bi zakričala, izbruhnila v smeh, zaplesala. Prilepila se je na stol, spodvila noge pod zadnjico in se močno oprijela

svojih stegen. Namestila se je tako, kot bi konju nadevala uzdo, saj je hotela preprečiti, da bi ji duša in telo ušla poskakujoč od veselja. »Tako, zini že, zdaj je pravi trenutek.« – Dobro sem premislila, Jonathan. Ključi so mu padli iz rok. Počakala je, da jih je pobral. Ne bo ga napadla zahrbtno. – Ne bom kar nehala sodelovati pri zadevi. Okamenel je. Nasmeh mu je izginil z obraza in v očeh se mu je ostro zabliskalo. Glede na svojo višino je še posebej gospodovalno stal pred njo. »Čudno,« je pomislila, »izredno jasnovidno, kot bi bil čigra, ki lebdi nad prizorom in ga gleda od zgoraj, straši me, a se ga ne bojim.« Ko sta bila še študenta, je Jonathan vplival nanjo, toda ali ga je kdaj tudi v resnici jemala resno? Zavedela se je, da ne. Nekaj časa sta hodila skupaj. V postelji ugotoviš, da se ti partnerja ni treba bati. V njem je odkrila šibkosti, na katere ni več pozabila. – Juliette, daj mi to stekleničko, prosim. Ne veš, kaj je v njej. Tebi tako in tako ne more koristiti. – Ti jo moraš predati nekomu, ne? – To naj te ne briga. To je moja stvar. – Pusti, da grem jaz tja namesto tebe. – Da greš kam? je ponovil in skomignil z rameni. Nora si! Prav videlo se je, kako se trudi, da se je le obvladal in ni ponorel. Pograbil je stol in sedel pred njo. Prisilil se je, da se je celo nasmehnil. – Juliette, to, kar si naredila, je dobro opravljeno. Moji šefi bodo zelo zadovoljni. Gotovo ti bodo zaupali še kakšno stvar, ker hočeš nadaljevati. Samo ta zadeva pa je zelo resna. Ti si svojo vlogo v njej odigrala. Tudi jaz jo bom, ko jim bom predal stekleničko.

»Moji šefi.« Ubogi Jonathan! Naenkrat se ji je zasmilil. S kako maziljenim glasom je to povedal … Celo pri prepovedanih stvareh je moral spoštovati že vzpostavljen red, hierarhijo. Kršil je zakon, a kakor hitro je prestopil mejo, se je v hipu ustavil. Nikoli ne bo šel dlje. Ona pa. – Jaz grem vedno do konca pri vsem, česar se lotim. – Do konca! Do katerega konca? Niti tega ne veš, za kaj gre. Sicer pa še sam ne vem in ni nama treba vedeti. Midva sva posrednika, vojaka, razumeš? V Juliettinem mračnem pogledu so se njegove besede sproti topile, ko ga je mirno opazovala. – Uredi, kakor hočeš s tvojimi »šefi«, je mirno sklenila, s takšno vedrino, da je presenetilo še njo samo. Povej jim, da sem se uprla. Jaz jim bom prinesla stekleničko. Hočem se srečati z njimi. – Bodi pametna, se je pogajal Jonathan z bolj vsakdanjim glasom. To bi te spravilo daleč in za dolgo. Saj ne boš kar pustila službe, svojega doma in svojega življenja? – Prosila sem za mirovanje med prihodnjim šolskim letom. Moja pogodba se tu konča junija. In gimnazija bo prihodnji teden zaprta zaradi velikonočnih počitnic. Spoznal je, da je že vse pripravila, in verjetno že dolgo tega. Še zlasti pa se je zavedel, da je prosta, brez družine, brez vezi. To, kar se mu je zdelo prednost, ko ji je bil zaupal misijo, se je izkazalo kot tveganje. Življenje je oborožilo to dekle pred bolečino in pred vsakrš nimi strahovi, razen morda pred tistimi, ki so izhajali iz nje same. Nikakor se je ni dalo nadzorovati. V resnici je sploh ni poznal. – Kdaj si se tega spomnila? je vprašal. – Odkar si mi predlagal, da bi šla tja dol. Takoj sem razumela, da bo zadeva z opicami in mišmi šele prvo dejanje. Za tem se pripravlja nekaj tretjega. Nekaj bolj pomembnega.

Vsekakor ji ne bi bil smel zaupati. Njen videz slabotnosti, plašnosti in otožnosti se je povsem spremenil. Zlahka ga je prepričala, da je privolila, da jo bo izkoristil. Na koncu pa pravzaprav ona vodi ta ples. Za hip ga je zamikalo, da bi postal nasilen. Naj bi jo udaril? Rade volje udrihaš samo po tistem, ki se ga bojiš. Kako bi mu prijalo, ni dvoma, rad bi to počel. Ampak kaj bi imel od tega? Gledal jo je, zvito v klobčič na stolu in neuničljivo krhko. Ta punca je zagotovo šla čez puščave otožnosti in zapuščenosti. Zdaj pa je vendarle imela ironičen lesk v očeh. Videti je bilo, da v njej kar vre. Tu in tam se je zasmejala brez razloga. Bila je neprepoznavna. Oziroma Jonathan je v tem zaznal neko prejšnje obdobje, tisto, v katerem sta se spoznala. In ki se je končalo bolj slabo. Vstal je in vzel čelado. – Je to tvoja zadnja beseda? Vprašanje je bilo neumno, toda skušala mu je pomagati, da bi se častno izvlekel iz tega. Kot miloščino mu je vrgla usmiljen »da«. Jonathan si je odločno zapel jopič, in ko je bil že na drugem koncu prostora, se je znova poskusil ravnodušno nasmehniti in pri tem izjavil: – Tudi to so predvideli, verjemi mi. Pripravili so se na tak razplet. Kmalu boš videla, da imajo pripravljen odgovor tudi na to. Toda ta pripomba, ki naj bi jo pomirila glede bistroumnosti slovitih »šefov«, je bila bolj namenjena njemu samemu. Z dvema prstoma ji je rahlo pomignil v pozdrav in z omahljivim korakom odšel iz prostora. Juliette je počakala, da se je motor oddaljil, in šele nato zaprla okno. Obetala se je lepa noč, vetrovna in temačna, brez lune in brez duhov.

Jean-Christophe Rufin (1952), zdravnik, poklicni diplomat, sodobni francoski pisatelj in avtor vrste svetovnih uspešnic, je bil do nedavna francoski veleposlanik v Senegalu, kjer se delno v bližini dogaja tudi njegovo delo Vonj po Adamu. Kot zdravnik je sodeloval pri vzpostavljanju »Zdravnikov brez meja«, svet visoke politike in delovanje obveščevalnih agencij pa je od znotraj spoznal, ko je sodeloval v skrajno nevarnih akcijah reševanja talcev. Njegov Abesinec, za katerega je dobil Goncourtovo nagrado za prvenec, je izšel tudi v slovenščini.

Vonj po Adamu je avtor označil kot vohunski roman, a v resnici se pod to oznako razkriva jezikovno izbrušen in srhljivo napet triler. Dogajanje se začne na Poljskem, spomladi 2005, ko mlada Francozinja Juliette reši živali iz laboratorija. To militantno dejanje jo potisne v dramatično osrčje ekstremistične ekologije. Roman od indijanskih območij v Ameriki do geta za milijarderje ob Ženevskem jezeru raziskuje svet ekoloških skrajnežev, ki so po mnenju FBI drugi vir svetovne teroristične nevarnosti. »Roman Vonj po Adamu opozori, da se naše stališče do živali odraža tudi v tem, kako ravnamo z nekaterimi med nami – s šibkimi, revnimi, bolnimi, starimi, invalidi in vsemi ljudmi z roba, ne glede na to, za kakšno vrsto marginalnosti gre – spričo prevladujočega ideala popolnosti.« Annie Duprat, avtorica zgodovinskih del »Z zgodovinskimi romani je Jean-Christophe Rufin hotel inteligentno zabavati bralce. V tem delu pa skuša, še vedno preko prijetnega branja, vzdramiti njihovo občutljivost za najpomembnejša vprašanja, ki si jih zastavlja človeštvo.« Jean-Claude Perrier, Livres-Hebdo

34,96 € 54