Vragolije

Za mojo urednico Beth de Guzman, z zahvalo in s hvale탑nostjo

Prolog

Slabotni plamen sveče je komaj prediral morje teme, ki je napolnjevalo notranjost zapuščenega dvorca. Mat­ thiasu Marshallu, grofu Colchestrskemu, se je zdelo, da je ogromna hiša vsrkala vase noč sámo. V njej je vlada­ lo grobno ozračje, v katerem bi z veseljem prebivali le duhovi.

Gube njegovega dolgega črnega plašča so se mu vr­ tinčile okoli z blatom oškropljenih škornjev, ko se je vzpenjal po stopnicah. Svečo je podržal više, da bi si osvetlil pot. Nihče ga ni pozdravil pri vhodnih vratih, ko je prispel pred nekaj minutami, zato si je sam odprl vrata v prostorno, temačno vežo. Očitno je bilo, da ni služinčadi, niti služkinje ali sluge ne. Sam je moral po­ skrbeti tudi za svojega konja, saj se iz hlevov ni prika­ zal noben hlapec.

Na vrhu stopnišča je obstal in pogledal čez ograjo v ocean noči, ki je polnil sprednji del veže. Soj sveče ni

7

mogel niti predreti valov temine, ki so se dvigali in spu­ ščali tam spodaj.

Po temačnem hodniku je stopil do prve sobe na levi.

Ustavil se je pred njo in obrnil staro okroglo kljuko. Vra­ ta so obupano zaječala. Dvignil je svečo in si pazljivo ogledal spalnico. Še najbolj je bila podobna notranjosti grobnice.

Sredi sobe je stal starinski kamnit sarkofag. Matthi­ as je ošinil napise in rezbarije, ki so ga krasili. Rimski, je pomislil. Povsem običajen.

Sprehodil se je čez sobo do mesta, kjer je pod pro­ sojnimi črnimi zastori stala rakev. Pokrov je bil odstra­ njen. Svetloba sveče je razkrila črne žametne blazine, s katerimi je bila obložena notranjost sarkofaga.

Svečo je postavil na mizo. Snel je jahalne rokavice in jih odložil poleg tanke voščenice, potem pa je sedel na rob krste in si sezul škornje.

Ko je bil pripravljen, se je zamotal v gube svojega plašča in legel na črne blazine v sarkofagu.

Skoraj se je že svitalo, a zavedal se je, da težke zave­ se, ki so zakrivale okna, ne bodo pustile žarkom vzhaja­ jočega sonca v temno sobo.

Nekateri bi morda le težko zaspali v tako mrakob­ nem okolju. Matthias pa s tem ni imel težav. Navajen je bil družbe duhov.

Tik preden je zatisnil oči, se je znova vprašal, zakaj se je sploh potrudil in odzval pozivu skrivnostne Imo­ gen Waterstone. Toda odgovor na to vprašanje je po­ znal. Že davno je dal svojo prisego.

8

Vedno je bil zvest svoji obljubi. Samo tako je bil lah­ ko prepriÄ?an, da tudi sam ne bo postal duh.

9

P r vo pogla vje

Matthiasa je nenadoma prebudil krik ženske, ob ka­ terem mu je zledenela kri v žilah.

Ta zgroženi vzklik je presekal še en ženski glas, tako čvrst kot zelena jabolka starodavnega Zamarja. »Za božjo voljo, Bess,« jo je pokaral glas, ki je spomi­ njal na hrustljav jabolčni kolač. »Ali res moraš vreščati ob pogledu na vsako pajčevino? To je zelo nadležno. Danes dopoldne imam še kopico dela in komaj mi ga bo uspelo opraviti, če boš kriknila vsakokrat, ko se obrneš.« Matthias je odprl oči, se pretegnil in v sarkofagu po­ časi sedel pokonci. Proti odprtim vratom spalnice se je ozrl ravno še ob pravem času, da je videl, kako se je mla­ da služkinja nezavestna zgrudila na tla. Medla sončna svetloba, ki je prodirala po veži za njo, mu je razkriva­ la, da je že pozno dopoldne. S prsti si je šel skozi lase, potem pa se je pogladil po neobriti bradi. Ni bil prese­ nečen, da je služkinja od strahu kar omedlela.

10

»Bess?« Spet se je zaslišal tisti glas kot hrustljava, sveža jabolka, v veži pa so se oglasili lahni koraki. »Bess, kaj, zaboga, pa ti je?« Matthias je naslonil roko na rob kamnite rakve in z zanimanjem gledal, kako se je med vrati prikazala še ena postava. Sprva ga ni videla. Vso svojo pozornost je osre­ dotočila na služkinjo, ki je ležala na tleh.

Nobenega dvoma ni bilo, da je bila druga ženska dama. Dolgi predpasnik, ki ga je nosila čez trpežno sivo obleko iz bombasina, ni mogel prikriti elegantne­ ga loka hrbtenice in visokih, nežno zaobljenih prsi.

Odločna ramena so razodevala prirojen ponos in ji da­ jala pridih neomajnosti.

Matthias je z vse večjo prevzetostjo opazoval damo, medtem ko se je sklanjala nad služkinjo. Ošinil jo je s kritičnim očesom in si vtiskoval v zavest različne dele njene postave, kakor da bi ocenjeval klesanje kakega za­ marskega kipa.

Pod praktično belo čepico je skušala pogumno ukro­ titi svoje bujne zlatorjave lase. Iz ujetništva pa je ušlo več kodrov, ki so ji poskakovali okoli nežno oblikovane­ ga obraza. Deloma se je izmikal njegovemu pogledu, vendar je lahko razločil visoke ličnice, dolge trepalnice in značilen, ošaben nos.

Izrazit, izjemno privlačen obraz, je ugotovil. Na njem se je odražalo bistvo ostrega duha, ki ga je očitno poživ­ ljalo.

Dama ni bila več nikakršna smrklja, ki bi komaj končala šolo, vendar pa še zdaleč ni bila toliko stara

11

kot on. Pravzaprav je bilo toliko starih le malo ljudi. V resnici mu je bilo štiriintrideset let, počutil pa se je sto­ letja starejši. Presodil je, da je Imogen stara petindvaj­ set let.

Gledal je, kako je spustila v usnje vezan dnevnik na preprogo in nestrpno pokleknila zraven služkinje. Na nje­ ni roki ni bilo sledu o poročnem prstanu. Iz nekega ra­ zloga ga je to dejstvo razveselilo. Domneval je, da imata glas, ki je zvenel kot hrustljav jabolčni kolač, in gospodo­ valni nastop opraviti z njenim očitno samskim stanom.

Seveda je bila to stvar okusa. Večina Matthiasovih moških znancev je imela raje med in čokolado, sam pa je bil že od nekdaj naklonjen poslasticam s ščepcem ostrine. »Bess, zdaj je pa dovolj! Takoj odpri oči, me slišiš?« Imogen je izvlekla dišavno stekleničko in z njo naglo po­ mahala služkinji pod nosom. »Res ne morem dovoliti, da vreščiš in omedlevaš vsakič, ko odpreš vrata v tej hiši.

Posvarila sem te, da je bil moj stric zelo čuden človek in da bova povsem verjetno naleteli na nekaj precej nena­ vadnih predmetov, ko bova popisovali njegovo zbirko nagrobnih antičnih umetnin.« Bess je zastokala in prevalila glavo na preprogi, oči pa ni odprla. »Videla sem ga, gospa. Prisežem na grob svoje matere.« »Kaj si videla, Bess?« »Duha. Ali pa je bil morda vampir. Nisem čisto pre­ pričana.« »Neumnost!« jo je zavrnila Imogen.

12

»Kaj pa je bilo to predirljivo vpitje?« je z vrha stop­ nic zaklicala še ena ženska. »Je kaj narobe tam spodaj, Imogen?« »Bess se je onesvestila, teta Horatia. To je res že preveč.« »Bess? To pa ji ni podobno.« Koraki v veži so nazna­ njali skorajšnji prihod ženske, nagovorjene s teta Hora­ tia. »Bess je vzdržljivo dekle; sploh ni nagnjena k ome­ dlevici.« »Če že ni omedlela, pa izvrstno oponaša damo, ki je doživela histerični napad.« Bessine trepalnice so trepnile. »Oh, gospodična Imo­ gen, bilo je grozno. Truplo v kamniti krsti … premaknilo se je!« »Ne bodi smešna, Bess!« »Toda videla sem ga!« Bess je znova zastokala, dvi­ gnila glavo in strahoma pogledala mimo Imogen v mra­ kobo spalnice.

Matthias se je zdrznil, ko ga je zagledala in znova kri­ knila. Z vso gracioznostjo, kar jo premore riba, ko se pre­ metava na suhem, se je spet sesedla na preprogo.

V veži pred vrati je obstala tretja ženska. Oblečena je bila enako praktično kot Imogen; na sebi je imela eno­ barvno obleko, predpasnik in čepico. Bila je za tri, štiri prste manjša od svoje družabnice in precej širša okoli pasu in bokov. Siveče lase je nosila spete pod čepico.

Bess si je pazljivo ogledovala skozi naočnike. »Za bož­ jo voljo, kaj pa vznemirja dekle?« »Ne vem.« Imogen si je dajala opravka z dišavno ste­ kleničko. »Njena domišljija se zlahka razvname.«

13

»Posvarila sem te pred nevarnostjo, da jo naučiš brati.« »Vem, teta Horatia, a ne trpim, da zdrav duh ostane neizobražen.« »Ravno takšna si kot tvoji starši.« Horatia je zmaja­ la z glavo. »No, od nje ne bo velike koristi, če se bo še naprej zdrzovala ob vsakem nenavadnem prizoru v tej hiši. Bratova zbirka pogrebnih čudes je dovolj, da se hi­ sterija polasti vsakogar.« »Neumnost! Zbirka strica Selwyna je res malce mor­ bidna, priznam, a po svoje je neverjetno zanimiva.« »Ta hiša je mavzolej, in to dobro veš,« je odrezavo odvrnila Horatia. »Morda bi morali Bess poslati spet dol. To je bila Selwynova spalnica. Gotovo jo je prepla­ šil pogled na sarkofag. Ni mi jasno, zakaj je moj brat vztrajal pri tem, da spi v tisti stari rimski krsti.« »To je res precej nenavadna vrsta postelje.« »Nenavadna? Vsakega normalnega človeka bi tlači­ la mora.« Horatia se je obrnila, da bi pokukala v mrak zatemnjene spalnice.

Matthias je sklenil, da je čas, da vstane iz rakve. Sto­ pil je čez rob sarkofaga in odrinil tanke črne zastore.

Plašč se je zvrtinčil okoli njega ter zakril jahalne hlače in grdo pomečkano srajco, v kateri je spal. S hudomu­ šno vdanostjo je gledal, kako so se Horatii od groze raz­ širile oči. »Ljubi bog, Bess je imela prav.« Horatijin glas se je sprevrgel v vrišč. »Nekaj je v Selwynovi krsti!« Opote­ kla se je korak nazaj. »Zbeži, Imogen, zbeži!«

14

Imogen je skočila na noge. »Ne še vi, teta Horatia!« Zavrtela se je in se srepo zazrla v zatemnjeno spalnico.

Ko je zagledala Matthiasa, ki je stal pred krsto, je od osu­ plosti razprla ustnice. »Sveta nebesa! Nekdo je tam notri!« »Saj sem vam rekla, gospa,« je hripavo šepnla Bess.

Matthias je silno radoveden čakal, da bi videl, ali bo Imogen zakričala ali postala čisto histerična.

Zgodilo se ni ne eno ne drugo. Namesto tega je v oči­ tnem neodobravanju zožila oči. »Kdo ste, gospod, in kaj se to pravi, da ste mojo teto in služkinjo tako grdo prestrašili?« »Vampir,« je slabotno zamrmrala Bess. »Slišala sem praviti o njih, gospa. Izpil vam bo kri, res. Zbežite! Zbe­ žite, dokler še lahko! Rešite se!« »Vampirjev ni,« je naznanila Imogen, ne da bi se ozr­ la navzdol v trpečo služkinjo. »Potem pa je prikazen. Bežite, če vam je življenje dra­ go, gospa!« »Prav ima.« Horatia je pocukala Imogen za rokav. »Proč morava od tod.« »Ne bodite smešni!« Imogen se je vzravnala in dvi­ gnila obraz, tako da je v Matthiasa zrla iznad svojega zelo elegantnega nosu. »No, gospod? Kaj boste rekli v svoj zagovor? Kar na dan z besedo, sicer bom poklica­ la tukajšnjega sodnika in vas dala vreči v ječo.« Matthias je počasi stopil proti njej, njegove oči so bile uperjene v njen obraz. Ni se umaknila. Namesto

15

tega je roke uprla v pas, s konico polškornja pa začela potrkavati ob tla.

Prešinil ga je čuden, a nezgrešljiv občutek spozna­ nja, ob katerem je skoraj zadrhtel. Nemogoče! Toda ko je bil dovolj blizu, da je videl izrazito jasnost Imogeninih velikih modrozelenih oči, ki so bile takšne barve kot morje, ki je obdajalo izgubljeno otoško kraljestvo Za­ mar, je na vsem lepem razumel. Iz nekega čudnega ra­ zloga ni mogel razložiti, zakaj je ob njej pomislil na Ani­ zamaro, legendarno zamarsko boginjo dneva. Ta mitič­ na dama je prevladovala v večini izročila starodavnega Zamarja in v velikem delu njegove umetnosti. Bila je bi­ tje topline, življenja, resnice in energije. Njena moč se je lahko primerjala le z Zamarisom, gospodarjem noči.

Samo Zamaris je lahko zaobjel njenega sijajnega duha. »Dober dan, gospa.« Matthias je znova ukrotil svo­ je sanjave misli in nagnil glavo. »Colchester sem.« »Colchester.« Horatia je vsa osupla stopila še korak nazaj in zadela ob steno. Zazrla se je v njegove lase. Tež­ ko je pogoltnila slino. »Hladnokrvni Colchester?« Matthias je vedel, da strmi v snežno beli pramen, ki se mu je vlekel skozi črne lase. Večina ljudi ga je takoj prepoznala. Po njem je bilo mogoče prepoznati moške v njegovi družini že štiri generacije zapovrstjo. »Kot sem dejal, Colchester sem, gospa.« Horatii so trznila usta. »Kaj pa počnete tu v Upper Sticklefordu, gospod?« »Tukaj je zato, ker sem poslala ponj.« Imogen mu je naklonila nadvse prešeren nasmeh. »Moram reči, da je že

16

skrajni čas, da ste prispeli, milord. Sporočilo sem odpo­ slala pred več kot mesecem dni. Kaj vas je zadržalo?« »Pred več meseci mi je umrl oče, vendar sem zavla­ čeval z vrnitvijo v Anglijo. Ko pa sem prispel, so mojo pozornost terjale številne zadeve v zvezi z njegovo za­ puščino.« »Da, seveda.« Imogen je bilo zelo nerodno. »Opro­ stite, milord. Moje sožalje ob smrti vašega očeta.« »Hvala,« je rekel Matthias, »toda nisva si bila bli­ zu. Je v kuhinji še kaj za pod zob? Kar umiram od la­ kote.« Prva stvar, ki jo opaziš na grofu Colchestrskem, je ugotovila Imogen, je srebrni pramen v njegovih kot noč črnih laseh. Skozi dolgo črno grivo, ki ni bila več v modi, je žarel s hladnim, belim plamenom.

Druga stvar pa je bil njegov pogled; te oči so bile še bolj hladne od snežno belega srebra v njegovih laseh. Četrti grof Colchestrski je veličasten, si je mislila, ko mu je v knjižnici pomignila, naj sede na stol. Bil bi pov­ sem popoln, če ne bi bilo teh oči. Na trdem, asketskem obrazu so se mu svetile s srhljivo brezizraznim sijem in­ teligentnega in zelo nevarnega duha.

Z izjemo teh fantomskih sivih oči pa je bil Colche­ ster natanko tak, kot si ga je zamišljala. Njegovi sijajni članki v Zamarskem vestniku so zvesto odražali njegov um, pa tudi značaj, ki so ga kovala leta neprizanesljivih po­ tovanj po tujih deželah.

Kdor se lahko mirno odpravi spat v sarkofag, ima je­

17

klene živce. Ravno to potrebujem, je navdušeno pomi­ slila Imogen. »Dovolite, da predstavim sebe in teto, kot se spodo­ bi, milord.« Imogen je zgrabila čajnik in se pripravila, da bi nalila čaj v skodelice. Bila je tako vznemirjena, da ima ob sebi Colchestra, da se je komaj obvladala. Hre­ peneče se je igrala z mislijo, da bi izblebetala vso resni­ co o sebi. Toda zmagala je previdnost. Navsezadnje ni mogla biti povsem prepričana, kako se bo odzval, v tem trenutku pa je potrebovala njegovo voljno sodelovanje. »Kot ste nedvomno ugotovili, sem Imogen Waterstone, to pa je gospa Horatia Elibank, sestra mojega pokojne­ ga strica. Nedavno je ovdovela in prijazno privolila, da postane moja družabnica.« »Gospa Elibank.« Matthias je v zahvalo za seznani­ tev enkrat pokimal. »Vaše lordstvo.« Horatia, ki je togo sedela na robu stola, je Imogen ošinila z zaskrbljenim, odločno neodo­ bravajočim pogledom.

Imogen se je namrščila. Zdaj ko je začetni šok mi­ nil in sta se primerno predstavili, ni bilo razloga, da bi bila Horatia videti tako zaskrbljena. Navsezadnje je bil Colchester grof. Še pomembneje – vsaj po njenem –, bil je Colchester Zamarski; priznani odkritelj tistega starodavnega, davno izgubljenega otoškega kraljestva, ustanovitelj Zamarskega inštituta in uglednega Zamarskega vestnika ter upravitelj Zamarskega društva. Celo po Horatijinih visokih merilih bi moral biti nadvse spre­jemljiv.

18

Vse, kar je lahko storila Imogen, je bilo to, da ni zi­ jala vanj. Še vedno se ni mogla povsem pripraviti do tega, da bi verjela, da v knjižnici sedi Colchester Za­ marski in pije čaj, kot da bi bil čisto običajen človek.

A na njem ni običajnega kaj dosti drugega, si je mi­ slila.

Kot visokega, vitkega moškega čvrste rasti je Colche­ stra prežemala silovita moška milina. Leta napornih poto­ vanj, ko je iskal Zamar, so mu brez dvoma obrusila posta­ vo, ki je zdaj občudovanja vredna, je sklepala Imogen.

Opomnila pa se je, da Colchestrove mogočne telesne značilnosti niso bile ravno edinstvene. Videla je že mno­ go postavnih mož. Navsezadnje je živela na deželi. Ve­ čina njenih sosedov je bila kmetov, ki so delali na svojih poljih. Mnogim so se razvila široka ramena in močne noge. Poleg tega ni bila povsem brez izkušenj pri mo­ ških te vrste. Najprej je bil tu Philippe D’Artois, njen ple­ sni učitelj, ki je bil eleganten kot ptica v letu. In tu je bil še Alastair Drake. Bil je atletsko raščen in čeden in prav gotovo ni potreboval pomoči svojega krojača, da bi mu obleka lepo pristajala.

Colchester pa se je razlikoval od teh mož kot noč in dan. Moč, ki jo je izžareval, ni imela nič opraviti z nje­ govimi privlačno čvrstimi rameni in stegni, temveč prej z nekakšnim jeklenim duhom. Sila njegove volje je bila očitna.

Iz njega je vel tudi velik mir, ki je bolj pripadal temi kot dnevni svetlobi. To je bil potrpežljiv mir plenilca.

Imogen si ga je skušala predstavljati, kakšen je bil vide­

19

ti tistega usodnega dne, ko je končno premagal labirint pod razrušenim mestom Zamar in odkril skrito knjižni­ co. Prodala bi dušo, da bi bila ob tej nepozabni prilo­ žnosti z njim.

V tem trenutku je Colchester obrnil glavo in jo vpra­ šujoče, malce hudomušno pogledal. Zdelo se je, kot da bi ji bral misli. Imogen je čutila, kako jo je preplavil val neprijetne toplote. Čajna skodelica, ki jo je držala, je za­ rožljala na krožničku.

Temna knjižnica je bila hladna, a Colchester je ustrežlji­ vo zanetil ogenj v kaminu. Prostor, natrpan z najrazličnejši­ mi čudnimi nagrobnimi artefakti, se je hitro ogrel.

Ko se je Bess prepričala, da Colchester ni noben duh ali vampir, si je dovolj opomogla, da se je umaknila v za­ puščeno kuhinjo. Tam je pripravila čaj in hladen prigri­ zek. Preprosti obrok je bil sestavljen le iz ostanka loso­ sove pite, nekaj sladkega kruhovega narastka in koščka gnjati, toda Colchester je bil videti zadovoljen z njim.

Imogen je vsekakor upala, da si je potešil lakoto. Ta hrana ni prišla iz praznih omaric graščine. Zgodaj tiste­ ga jutra so jo zložile v košaro in prinesle s seboj, da bi se okrepčale, ko bodo popisovale zbirko Selwyna Wa­ terstona. Sodeč po učinkovitem načinu, s katerim je Col­ chester pospravljal obed, pa je Imogen dvomila o tem, da bo še kaj ostalo za Horatio, Bess ali zanjo. »Seveda sem vesel, da sem vaju spoznal,« je dejal Matthias.

Imogen se je nenadoma zavedela, da njegov glas izje­ mno čudno učinkuje na njene čute. V njem je bila temna,

20

prikrita moč, ki je grozila, da se je bo polastila. Spomi­ njal jo je na skrivnostna morja in neznane dežele. »Še čaja, milord?« je hitro vprašala Imogen. »Hvala.« Z dolgimi, elegantnimi prsti se je dotaknil njenih, ko je vzel ponujeno skodelico.

Na mestu dotika je zaznala nenavaden občutek. Ši­ ril se ji je po roki navzgor, njena koža pa je postala ne­ razložljivo topla. Zdelo se je, kot da bi sedela preblizu ognja. Naglo je odložila čajnik, da ji ne bi padel iz rok. »Zelo mi je žal, da tu ni bilo nikogar, ki bi vas poz­ dravil, ko ste sinoči prispeli, gospod,« se je opravičila. »Služabnike sem za nekaj dni poslala domov, medtem ko s teto popisujeva stričevo imetje.« Namrščila se je, ko jo je prešinila neka misel. »Bila sem prepričana, da sem vas napotila v Waterstonovo podeželsko hišo in ne v Wa­ terstonovo graščino.« »Prav gotovo ste me,« je tiho rekel Matthias. »Ven­ dar pa je bilo v vašem pismu mnogo napotkov. Najbrž sem med potjo kakšnega pozabil.« Horatia se je zasrepela v Imogen. »Pismo? Kakšno pismo? Veš kaj, Imogen, zahtevam pojasnilo!« »Vse bom pojasnila,« je Imogen zagotovila teti. Mat­ thiasa je nezaupljivo merila z očmi. Hladni posmeh v nje­ govih očeh je bil očiten. Zadel jo je v živo. »Milord, kar se tiče vsebine mojega pisma, ne vidim nič smešnega.« »Sinoči me res ni preveč zabavala,« je priznal Mat­ thias. »Bila je že pozna ura in deževalo je. Konj je bil utrujen. Ni se mi zdelo smiselno zapravljati časa s tem,

21

da bi skušal najti neko hišico, ko pa sem imel na voljo to ogromno hišo.« »Razumem.« Imogen se mu je odločno nasmehnila. »Moram reči, da ste po noči, ki ste jo preživeli v sarko­ fagu, videti neverjetno mirni. S teto sva že večkrat pri­ pomnili, da predstava strica Selwyna o primerni poste­ lji gotovo ni bila po okusu vsakogar.« »Spal sem že na slabšem.« Matthias si je postregel z zadnjim koščkom gnjati in se s tehtajočim izrazom na obrazu pazljivo razgledal okoli sebe. »Slišal sem govo­ rice o zbirki Selwyna Waterstona, vendar je resničnost celo še bolj nepričakovana.« Horatia, ki je bila za trenutek z mislimi drugje, se je zastrmela vanj iznad okvira naočnikov. »Najbrž vam je znano, da se je moj brat živo zanimal za nagrobno ume­ tnost in grobniške antične umetnine, gospod.« Matthiasov pozornost zbujajoči pogled se je zamiš­ ljeno pomudil na skrinji z egiptovsko mumijo, naslonje­ ni na steno v kotu. »Da.« »Zdaj je vse moje,« mu je ponosno povedala Imogen. »Stric Selwyn mi je zapustil celotno zbirko s hišo vred.« Matthias jo je preiskujoče pogledal. »Se zanimate za nagrobno umetnost?« »Zgolj za zamarsko,« je rekla. »Stric Selwyn je trdil, da ima nekaj zamarskih artefaktov, in močno upam, da res.

Vendar bo trajalo kar nekaj časa, da jih najdem.« Pomigni­ la je proti kupu antičnih umetnin in pogrebnih čudes, ki so bila nametana po vsej knjižnici. »Kot vidite, stric ni imel smisla za organizacijo. Nikoli se ni potrudil, da bi popisal

22

predmete v svoji zbirki. V tej hiši je morda kar nekaj red­ kih dragocenosti, ki čakajo, da jih odkrijemo.« »Prav gotovo bo potrebno veliko dela, da jih boste našli,« je zatrdil Matthias. »Da, zares. Kot sem rekla, obdržati nameravam vse antične umetnine, za katere bom lahko z gotovostjo ugo­ tovila, da so zamarskega izvora. Preostale bom ponudi­ la drugim zbirateljem ali pa jih bom morda poklonila kakemu muzeju.« »Razumem.« Matthias je srknil čaj in si natančneje ogledal knjižnico.

Imogen je sledila njegovemu pogledu. Nobenega dvoma ni bilo o tem, da je imel njen čudaški stric zelo nenavaden okus za artefakte, povezane s smrtjo.

Povsod naokrog so nemarno ležali starodavni meči in oklepi, vzeti iz rimskih in etruščanskih grobnic. Pohi­ štvo so krasile sfinge, himere in motivi krokodila, kopi­ je z egipčanskih grobnic. V omaricah so bili spravljeni koščki kipov in črepinje stekleničk iz motnega stekla, ki so jih našli v antičnih nagrobnih spomenikih. S sten so bolščale mračne posmrtne maske.

Knjižne omare so bile natrpane z ducati obrabljenih knjig, ki so opisovale starodavne običaje pri pokopava­ nju in umetnost balzamiranja. Na drugem koncu sobe je bilo drug vrh drugega zloženih več velikih zabojev. Imo­ gen jih ni še odprla. Niti sanjalo se ji ni, kaj je v njih.

Stanje ni bilo nič boljše v zgornjih sobanah; te so bile vse natlačene z grobniškimi antičnimi umetninami, ki jih je Selwyn Waterstone kupoval vse življenje.

23

Matthias je končal svoj kratki ogled in se zazrl v Imo­ gen. »To, kar želite narediti z Waterstonovimi posebnost­ mi, je seveda vaša stvar. Toda vrniva se k tekoči zadevi.

Bi mi, prosim, lahko povedali, zakaj ste poslali pome?« Horatia je tiho, slabotno vzdihnila. Obrnila se je k Imogen. »Saj ne morem verjeti, da si to naredila. Za bož­ jo voljo, zakaj mi nisi povedala?« Imogen se ji je pomirljivo nasmehnila. »Stvar je v tem, da sem po njegovo lordstvo poslala nekaj dni prej, preden ste prispeli sem v Upper Stickleford. Nisem bila povsem prepričana, da se bo prikazal, četudi le za hip, zato nisem videla razloga, da bi to omenila.« »To je norost!« je bevsknila Horatia. Po začetnem šoku se ji je očitno povrnilo običajno razpoloženje. »Ali se zavedaš, kdo je to, Imogen?« »Seveda vem, kdo je.« Imogen je utišala glas in spre­ govorila v primerno spoštljivem tonu. »Colchester Za­ marski.« Matthias je dvigni obrvi, a ni nič pripomnil. »Kot ste rekli, milord,« je nadaljevala Imogen, »čas je, da preideva k bistvu zadeve. Bili ste dober prijatelj strica Selwyna, če se ne motim.« »Kaj res?« se je začudil Matthias. »To je vsekakor ne­ kaj novega zame. Nisem vedel, da bi imel Selwyn Water­ stone prijatelje.« Imogen je obšla vznemirjenost. »Toda prepričal me je, da mu dolgujete veliko uslugo. Trdil je, da ste prise­ gli, da mu boste poplačali, če bo to kdaj mogoče.« Matthias jo je za trenutek molče opazoval. »Da.«

24

Imogen je neznansko odleglo. »Odlično! Za hip sem že mislila, da sem se morda strašno zmotila.« »Se velikokrat tako zmotite, gospodična Watersto­ ne?« jo je obzirno vprašal Matthias. »Skoraj nikoli,« mu je zagotovila. »Moji starši so zelo verjeli v izobrazbo, veste. Med drugim sem se od zibelke urila v logiki in filozofiji. Oče je vedno pravil, da se človek redko zmoti, če jasno razmišlja.« »Vsekakor,« je zamrmral Matthias. »Kar pa se tiče va­ šega strica, je res, da sem se imel za njegovega dolžnika.« »Zaradi nekega starodavnega besedila, kajne?« »Pred leti je med svojimi potovanji naletel na zelo staro grško knjigo,« je rekel Matthias. »V njej je bilo po­ sredno omenjeno neko izgubljeno otoško kraljestvo.

Te omembe so mi skupaj z drugimi, ki sem jih odkril sam, dale nekaj namigov, ki sem jih potreboval, da sem našel Zamar.« »Ravno to mi je povedal stric Selwyn.« »Žal mi je, da je umrl, preden sem se mu mogel od­ dolžiti,« je dejal Matthias. »Srečo imate, gospod.« Imogen se je nasmehnila. »Dejansko obstaja način, da izpolnite obljubo.« Matthias jo je gledal z izrazom, ki ni izdajal nobenih čustev. »Bojim se, da mi ni čisto jasno, kaj mislite, go­ spodična Waterstone. Pravkar ste mi namreč povedali, da je vaš stric mrtev.« »Saj je. Toda poleg zbirke grobnih artefaktov mi je zapustil tudi precejšnjo dediščino in obljubo, da ste nje­ gov dolžnik.«

25

Zavladal je trenutek tišine. Horatia je strmela v Imo­ gen, kot da bi se ji zmešalo.

Matthias jo je opazoval z nedoumljivim pogledom. »Kako, prosim?« Imogen se je obzirno odkašljala. »Stric Selwyn mi je zapustil obljubo, za katero je trdil, da ste mu jo dali. V njegovi oporoki to popolnoma jasno piše.« »Ali res?« To ne gre tako gladko, kot sem upala, je premišljala Imogen. Opogumila se je in rekla: »To obljubo hočem izterjati.« »O moj bog!« je šepnila Horatia. Zvenela je, kot da bi bila vdana v strašno usodo. »Kako pa nameravate izterjati dolg, ki sem ga imel do vašega strica, gospodična Waterstone?« je naposled vprašal Matthias. »No, glede tega,« je dejala Imogen, »je stvar nekoli­ ko zapletena.« »To me nekako ne preseneča.« Imogen se je pretvarjala, kot da ni slišala te nespod­ budne pripombe. »Ali poznate lorda Vannecka, gos­ pod?« Matthias se je pomišljal. Pogled mu je spreletel hla­ den prezir. »Je zbiralec zamarskih antičnih umetnin.« »Bil je tudi mož moje dobre prijateljice Lucy Hac­ onby.« »Lady Vanneck je pred časom umrla, kajne?« »Da, milord. Pred tremi leti, če sem natančna. In pre­ pričana sem, da je bila umorjena.«

26

»Umorjena?« Matthias je dejansko prvič pokazal kan­ ček presenečenja. »Oh, Imogen, menda ne nameravaš –« Horatia je obmolknila in v grozi zaprla oči. »Mislim, da jo je umoril njen mož, lord Vanneck,« je prepričljivo povedala Imogen. »A tega ni mogoče doka­ zati. Z vašo pomočjo, gospod, nameravam poskrbeti, da bo pravici zadoščeno.« Matthias ni rekel nič in tudi ni umaknil oči z Imoge­ ninega obraza.

Horatia je prišla spet k sebi. »Milord, saj jo boste pregovorili, da opusti to divjo spletko, kajne?« Imogen jo je mrko pogledala. »Ne upam si čakati.

Pisala mi je znanka in pravi, da se Vanneck pripravlja na ponovno poroko. Očitno je utrpel nekaj resnih finanč­ nih udarcev.« Matthias je skomignil z rameni. »To je res. Pred ne­ kaj meseci je bil prisiljen prodati svojo veliko hišo in se preseliti v mnogo manjše domovanje. Toda še vedno mu uspe ohranjati videz blaginje.« »Domnevam, da se prav zdaj sprehaja po londonskih plesnih dvoranah in salonih ter išče bogato mlado dedi­ njo,« je dejala Imogen. »Čisto mogoče je, da bo umoril tudi njo, ko bo držal roko nad njenim bogastvom.« »Vse, kar je prav, Imogen!« je slabotno rekla Hora­ tia. »Ne smeš tako obtoževati! Saj sploh nimaš nobene­ ga dokaza!« »Vem, da se je Lucy bala Vannecka,« je vztrajala Imo­ gen. »In vem, da je pogosto kruto ravnal z njo. Ko sem

27

jo tik pred smrtjo obiskala v Londonu, mi je zaupala, da se boji, da jo bo nekega dne morda umoril. Rekla je, da je noro ljubosumen.« Matthias je odložil skodelico in naslonil komolce na stegna. Roke je ohlapno sklenil med koleni in opazoval Imogen z izrazom nenaklonjenega zanimanja. »Kako pa nameravate izpeljati svojo spletko, gospodična Water­ stone?« Horatia je bila zgrožena. »Sveta nebesa, ne smete je spodbujati, milord!« »Malce sem radoveden,« je suho rekel Matthias. »Rad bi slišal podrobnosti tega načrta.« »Potem pa je vse izgubljeno,« je zamrmrala Horatia. »Imogen zlahka potegne druge v svoje spletke.« »Obljubljam vam, da me ni lahko zvleči v kakšno stvar, razen če sam tako hočem,« ji je zagotovil Matthias. »Upam, da se boste teh drznih besed spomnili po­ zneje, gospod,« je zabrundala Horatia. »Teto včasih rado preveč skrbi, milord,« je zatrdila Imogen. »A nikar se ne bojte, to sem zelo skrbno načr­ tovala. Vem, kaj počnem. No torej, kot ste pravkar rekli, je lord Vanneck zelo vnet zbiratelj vseh mogočih zamar­ skih reči.« »Tako?« Matthias je skrivil usta v suh nasmeh. »Mor­ da si res domišlja, da je poznavalec, v resnici pa ne bi znal ločiti pristnega zamarskega artefakta od konjske za­ dnjice. Celo I. A. Stone premore več bistroumnosti.« Horatia je tako trdo odložila skodelico na krožniček, da je kar zaropotalo. Z očmi je švigala od enega do drugega.

28

Imogen je globoko vdihnila in se zbrala. »Najbrž se z I. A. Stonom pogosto pričkate na straneh Zamarskega vestnika.« Matthias se je vljudno zasmejal. »Ste na tekočem z najinimi prepirčki?« »Oh, seveda. Že več let sem naročena na revijo, mi­ lord. Vaši članki se mi vedno zdijo izjemno poučni.« »Hvala.« »Vendar da človeku misliti tudi pisanje I. A. Stona,« je pristavila z nasmeškom, za katerega je upala, da je kar­ seda ljubezniv.

Horatia se je v opozorilo namrščila. »Imogen, zdi se, da se oddaljujemo od teme pogovora. Saj ne, da bi se posebej želela vrniti k tisti drugi stvari, vendar pa –« »I. A. Stone ni bil še nikoli v Zamarju,« je Matthias zasikal skozi zobe. Prvič tisto jutro se je v njegovih sr­ hljivih očeh prižgal plamen pristnega čustva. »O temi, o kateri piše, nima znanja iz neposrednega vira, vendar brez zadržkov piše o ugotovitvah in sklepih, ki temelji­ jo na mojem delu.« »In na delu gospoda Rutledgea,« je naglo poudari­ la Imogen.

Toplo čustvo v Matthiasovih očeh je zamrlo tako hi­ tro, kot se je pojavilo. »Rutledge je umrl pred štirimi leti na svojem zadnjem potovanju v Zamar. To vedo vsi.

Njegove pisarije so na žalost zastarele. I. A. Stone bi moral vedeti, da jih ne sme uporabiti v svojih raziska­ vah.« »Imela sem vtis, da so bile razprave I. A. Stona kar

29

dobro sprejete med člani Zamarskega društva,« je neod­ ločno rekla Imogen. »Na prvi pogled se zdi, da Stone še kar dobro pozna Zamar, priznam,« je z milostno ošabnostjo dopustil Mat­ thias. »Toda to je takšne vrste znanje, do katerega se člo­ vek dokoplje s preučevanjem dela kakega bolj poučene­ ga strokovnjaka.« »Kot ste vi, milord?« je vljudno vprašala Imogen. »Točno! Očitno je, da je Stone prebral tako rekoč vse, kar sem napisal o Zamarju. Potem pa je še tako neverje­ tno predrzen, da se v mnogočem ne strinja z menoj.« Horatia je obzirno zakašljala. »Mhm, Imogen?« Imogen se je uprla želji, da bi še vztrajala pri tej temi.

Horatia je imela prav. Prednost so imele druge stvari. »No, pa se vrniva k Vannecku. Ne glede na njegove in­ telektualne omejitve morate priznati, da je znan po stra­ stnem zanimanju za zamarske artefakte.« Videti je bilo, kakor da bi Matthias raje nadaljeval z vročo razpravo o pomanjkanju strokovnega znanja I. A. Stona. Vendar je pustil, da ga je Imogen spet zapletla v pogovor o Vannecku. »Skomina ga po vsem, kar naj bi bilo iz starodavnega Zamarja.« Imogen je zbrala pogum in rekla: »Odkrita bom, go­ spod. Govori se, da ste tudi sami istih misli. Razlika med vama je le, da ste vi nesporni strokovnjak za zamarske antične umetnine. Prepričana sem, da jih zbirate z izbra­ nim okusom in s preudarkom.« »Pod svojo streho hranim samo najboljše, najredkej­ še in najzanimivejše zamarske artefakte.« Matthias jo je

30

nepremično gledal. »Z drugimi besedami – zgolj tiste, ki sem jih odkril sam. In kaj za to?« Imogen je presenetilo neznatno mrazenje po hrbtu.

Vznemirilo jo je lahko le zelo malo stvari, a nekaj v Mat­ thiasovem glasu je vsake toliko časa izzvalo ravno to.

Globoko je vdihnila. »Kot sem vam povedala, nimam dokaza, s katerim bi Vannecka obtožila umora. Toda Lucy dolgujem preveč, da bi dopustila, da njen mori­ lec ostane popolnoma nekaznovan. Tri leta sem se sku­ šala domisliti načrta, da bi dosegla svoj cilj, toda šele ko je stric Selwyn umrl, sem končno sprevidela, kako naj maščujem prijateljico.« »Kaj natanko pa nameravate storiti Vannecku?« »Našla sem način, da ga uničim v očeh visoke druž­ be. Ko bom končala, ne bo mogel več prežati na nedol­ žne ženske, kot je bila Lucy.« »Čisto resno mislite s tem, kajne?« »Da, milord.« Imogen je dvignila brado in se spogle­ dala z njim, ne da bi trenila. »Skrajno resno mislim. Nasta­ vila mu bom past, s katero bo ob premoženje in ugled.« »Za past je potrebna vaba,« je tiho poudaril Matthias. »Popolnoma prav imate, milord. Vaba, ki jo namera­ vam uporabiti, je veliki pečat zamarske kraljice.« Matthias se je zasrepel vanjo. »Mar trdite, da imate kraljičin pečat?« Imogen se je namrščila. »Seveda ne. Izmed vseh lju­ di bi vi sami morali najbolje vedeti, da pečata niso ni­ koli našli. Toda malo preden je Rutledge izginil, je na Zamarski vestnik poslal pismo, s katerim je urednike ob­

31

vestil, da misli, kako je na sledi temu pečatu. Govori­ ce, kako je umrl v podzemnem blodnjaku, medtem ko je iskal to reč, so navdihnile legendo o Rutledgeevem prekletstvu.« »Kar ni res!« Matthias je dvignil ramo in elegantno skomignil. »Ta vražja predstava o prekletstvu je živa le zato, ker se je govorilo, da je pečat zelo dragocen. O pred­ metih velike vrednosti vedno krožijo kakšne legende.« »V svojih raziskavah trdite, da je pečat izdelan iz zelo čistega zlata in inkrustiran z dragimi kamni,« ga je spo­ mnila Imogen. »Napisali ste, da ste videli zapise, ki ga opisujejo.« Matthias je stisnil čeljusti. »Prava vrednost pečata je v dejstvu, da so ga izdelali najboljši rokodelci izginule­ ga ljudstva. Če ta pečat obstaja, je neprecenljiv, pa ne zato, ker je narejen iz zlata in draguljev, temveč zaradi tega, kar nam lahko pove o starodavnem Zamarju.« Imogen se je nasmehnila. »Razumem vaše občutke, gospod. Pričakovala bi, da na pečat gledate tako učenja­ ško. Lahko pa vam zagotovim, da bo moža nizkotne na­ rave, kot je Vanneck, veliko bolj zanimala finančna vre­ dnost te reči. Še zlasti ker je trenutno v hudih škripcih.« Matthiasov nasmeh ni bil prijazen. »Gotovo imate prav. Kaj pa ima to opraviti z vašo spletko?« »Moj načrt je preprost. S teto Horatio bom odpoto­ vala v London in si utrla pot v družabne kroge, v kate­ rih se giblje Vanneck. Po zaslugi strica Selwyna imam denar, da to lahko storim, tetina zasluga pa je, da imam tudi primerne zveze.«

32

Horatia se je nemirno presedla na stolu. Matthiasa je opravičujoče pogledala. »Po materini strani sem v dalj­ nem sorodstvu z markizom Blanchfordom.« Matthias se je namrščil. »Blanchford bo v kratkem odpotoval v tujino, mar ne?« »Mislim, da,« je pritrdila Horatia. »To redno počne.

Ni skrivnost, da ne prenaša visoke družbe.« »V tej stvari imava nekaj skupnega,« je pripomnil Matthias.

Imogen pa se ni zmenila za to. »Blanchford redko pri­ de na spregled v času družabnih dogodkov. Vendar pa to ni razlog, da se jih ne bi udeleževali s teto Horatio.« »Z drugimi besedami,« je povzel Matthias, »izko­ ristiti nameravate tetine zveze, da bi izpeljali to noro spletko.« Horatia je zavila z očmi in nejevoljno tlesknila z je­ zikom.

Imogen je Matthiasa prebodla s pogledom. »To ni nora spletka, je pa zelo domiselna. Z njo se ukvarjam že tedne. Ko bom v pravih družabnih krogih, bom v pogo­ vorih sem in tja namignila na kraljičin pečat.« Matthias je dvignil obrvi. »Kako pa?« »Oznanila bom, da sem med popisom stričeve zbir­ ke naletela na zemljevid z namigi, kje naj bi bil ta pe­ čat.« »Presneto!« je zabrundal Matthias. »Vannecka na­ meravate prepričati, da ga ta neobstoječi zemljevid lah­ ko privede do čudovitega artefakta?« »Točno!«

33

Imogene Waterstone potrebuje pomoč moškega, in to ne katerega koli moškega, temveč nekoga z jeklenimi živci in voljo. Zato na svoj dom povabi grofa Matthiasa Marshalla. Le kdo bi ji lahko bolje pomagal zvabiti v past neusmiljenega sovražnika, če ne legendarni raziskovalec?

Toda ko ga Imogen prosi, naj se pretvarja, da je njen očarani snubec, je tudi sama kaj kmalu presenečena nad njegovim – in svojim – ognjevitim odzivom. Nenadoma se nenavadna gospodična znajde v primežu strasti … in nevarnosti, ki ji grozi iz labirintov londonske družbe.

Roman Vragolije je še ena iskriva uspešnica priljubljene Amande Quick, ki je že leta med najbolj branimi in izposojanimi pisatelji pri nas. Pisateljica s pravim imenom Jayne Ann Krentz je mojstrica strastnih zapletov, vznemirljivih značajev in napetih zgodb, ki jih preberemo v eni sapi. Njeni romani so osvojili milijone bralk in bralcev po vsem svetu kakor tudi vrhove prodajnih lestvic. Pod različnimi imeni je napisala prek 120 romanov, ki so izšli v več kot 20 milijonih izvodov.

29,95 €