Zakaj prav ti

P

P

S. E. Phillips

Zakaj prav ti je očarljiva zgodba o dveh trmastih ljudeh, ki se rada igrata z ognjem.

Priljubljena Phoebe Somerville podeduje ekipo ameriškega nogo­ meta Chicago Stars in z njo trenerja Dana Celebowa. Dan ima vse lastnosti, ki jih Phoebe najbolj sovraži: je seksističen, vzkip­ ljiv in nesramen … Seksi nova šefinja Phoebe pa pooseblja vse, kar Dan prezira: je navadna avša, ki sploh ne ve, kaj je nogomet­ na žoga, a se skuša nenehno vmešavati v njegovo delo …

Zakaj torej nova šefinja privlači Dana kot magnet? In zakaj se Phoebe v trenerjevi bližini tresejo noge?

PRAV TI

ameriška pisateljica; njene knjige so že pet­ krat dobile nagrado za najboljši ljubezenski ro­ man leta, avtorica pa je prejela tudi dve ugledni priznanji za življenjsko delo. Njene zgodbe so duhovite in polne nepričakovanih zapletov ter že leta navdušujejo milijone bralk v številnih jezikih.

P

Zakaj

Susan Elizabeth Phillips je izjemno uspešna

34,96

P

Susan Elizabeth Phillips

Zakaj

P

PRAVPTI ?

Duhovito, nagajivo, neizmerno privlačno branje.

Amanda Quick

P

Naslov izvirnika: It Had To Be You © 1994 by Susan Elizabeth Phillips © za izdajo v slovenščini Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2010. Vse pravice pridržane.

Prevedla Breda Konte

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: www.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.111(73)-311.2 PHILLIPS, Susan Elizabeth Zakaj prav ti? / Susan Elizabeth Phillips ; [prevedla Breda Konte]. - 1. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2010. - (Zbirka Oddih) Prevod dela: It had to be you ISBN 978-961-01-1259-4 250786048 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

Susan Elizabeth Phillips

Zakaj

pr av ti?

Knjigo posveÄ?am Stevenu Axelrodu, ki mi je vse od zaÄ?etka stal ob strani s trezno glavo, ĹĄirokimi rameni in veliko strpnostjo do norih avtorjev.

Moral si biti prav ti.

P

Prvo poglavje

P

Phoebe Somerville si je nakopala splošno ogorčenje , ker je na očetov pogreb pripeljala francoskega pudlja in madžarskega ljubimca. Ob grobu je sedela kot filmska zvezda petdesetih let prejšnjega stoletja. V naročju ji je čepela bela psička, oči so ji zakrivala metuljasta sončna očala, okrašena s kamenčki. Žalujoči se niso mogli odločiti, kdo najmanj sodi na pogreb – brezhibno postrižena psička s satenastima pentljama na ušesih, Phoebejin izjemno čedni Madžar s konjskim repom, v katerega so bili vpleteni okrasni kamenčki, ali sama Phoebe.

Pepelnato plavi lasje, umetelno prepredeni s platinastimi prameni, so ji padali čez oči kot Marilyn Monroe v filmu Sedem let skomin. Polne, vlažne, rožnato našminkane ustnice je imela rahlo razprte, ko je strmela v bleščeče črno krsto, v kateri so počivali posmrtni ostanki Berta Somervilla. Oblečena je bila v kostim slonokoščene barve s prešitim svilenim jopičem. Toda zlat korzet pod njim bi bolj sodil na rokovski koncert kot na po-

P 7

greb. Ozko krilo, ki ga je krasil pas v obliki verige (z enega členka je visel figov list), pa je bilo preklano do sredine njenih lepih stegen.

To je bila njena prva vrnitev v Chicago, potem ko je pri osemnajstih pobegnila od doma. Zato je le malo pogrebcev kdaj prej srečalo izgubljeno hčer Berta Somervilla. Zaradi zgodb, ki so jih slišali, pa nihče ni bil začuden, ko jo je Bert razdedinil. Le kateri oče bi zapustil svoje imetje hčerki, ki je bila ljubica več kot štirideset let starejšega moškega, pa čeprav je to bil priznani španski slikar Arturo Flores? Tudi njegove slike so bile predmet spotike. Za človeka, kot je bil Bert Somerville, so bile gole slike gole slike. Njegovega obsojanja ni omililo niti dejstvo, da je na desetine Floresovih abstraktnih aktov njegove Phoebe krasilo stene muzejev po vsem svetu.

Phoebe je imela vitek pas in lepe noge, njene prsi in boki pa so bili zaobljeni, ženstveni, spominjali so na že skoraj pozabljene čase, ko je bila ženska res videti kot ženska. Imela je telo porednice, ki si ga je bilo mogoče tudi pri triintridesetih predstavljati tako s pirsingom v popku kot na sliki v muzeju. To je bilo telo avše – čeprav so bili možgani v njem izjemno inteligentni, je bila Phoebe ženska, ki so jo redko presojali po čem drugem kot po zunanjosti.

Tudi njen obraz je bil nenavaden. Poteze na njem so bile nekako drugačne, vendar bi človek težko rekel, zakaj, ker je imela raven nos, lepo izoblikovana usta in močno čeljust. Morda je bilo krivo seksi materino znamenje visoko na ličnici. Morda so bile krive oči. Tisti, ki

P 8

so jih videli, preden si je nadela sončna očala, so opazili, da so zunanji kotički privihani navzgor, kar je bilo nekako preveč eksotično za njen obraz. Arturo Flores je večkrat pretiraval, ko je slikal te jantarne oči; včasih so bile širše od bokov, včasih pa jih je naslikal čez njene čudovite prsi.

Phoebe je bila med pogrebom videti mirna in zbrana, čeprav je bilo v julijskem zraku veliko vlage. Olajšanja ni prinesla niti reka DuPage, ki teče skozi več zahodnih chicaških predmestij. Nad grobom in stoli, ki so bili tam za pomembneže, so postavili temnozeleno platneno streho, ki pa ni bila dovolj velika za vse pogrebce.

Zato je večina lepo oblečenih ljudi stala na soncu in postajali so vse bolj omotični, pa ne le zaradi vlage, ampak tudi zaradi močnega vonja skoraj stotine cvetličnih aranž­ majev. Na srečo je bil obred kratek, in ker po pogrebu ni bilo sprejema, so se kmalu lahko ohladili v priljubljenih lokalih. Tam so se skrivaj veselili, da je bil na vrsti Bert Somerville, ne oni.

Bleščeče črna krsta je stala na zeleni preprogi tik pred Phoebe, ki je sedela med petnajstletno polsestro Molly in bratrancem Reedom Chandlerjem. Na pokrovu krste je bil okras iz belih vrtnic v obliki zvezde, ozaljšan s svetlomodrimi in zlatimi trakovi. To so bile barve kluba Chicago Stars, člana Nacionalne nogometne lige, ki ga je Bert kupil pred desetimi leti.

Po koncu obreda je Phoebe s pudljico v naročju vstala in sočni žarki so se odbili od njenega korzeta in kamenčkov na njenih očalih. Učinek je bil nepotrebno dra-

P 9

matičen za žensko, ki je bila že sama po sebi dovolj dramatična.

Bertov petintridesetletni nečak Reed Chandler je vstal s stola ob njej in položil vrtnico na krsto. Phoebejina polsestra Molly mu je v zadregi sledila. Reed je bil na videz užaloščen, čeprav so vsi vedeli, da bo podedoval stričev nogometni klub. Tudi Phoebe je položila vrtnico na očetovo krsto. Ni si dovolila, da bi jo znova prevzela zagrenjenost. Le zakaj? Ko je bil oče še živ, si ni mogla pridobiti njegove ljubezni in zdaj se končno lahko neha truditi. Tolažeče se je dotaknila mlajše polsestre, vendar se je ta odmaknila, kot se je vedno, kadar se ji je Phoebe približala.

Reed se je vrnil k njej, vendar se je Phoebe podzavest­ no odmaknila. Čeprav je bil zdaj na čelu številnih dobrodelnih organizacij, ni mogla pozabiti, kako nasilen je bil v otroštvu. Hitro se je obrnila stran od njega in s tihim, rahlo zamolklim glasom, ki je popolnoma ustrezal njenemu telesu filmske zvezde, ogovorila ljudi okoli sebe. »Kako lepo, da ste prišli. Še posebej v tej grozni vročini. Viktor, dragec, bi hotel vzeti Pooh?« Kužka je podala Viktorju Szabu, postavnemu Madžaru, ki je ženske spravljal ob pamet, ne samo zaradi svoje eksotične lepote, ampak ker je bilo na njem nekaj nepozabno znanega. Nekaj žensk ga je prepoznalo kot manekena, ki se je z razpuščenimi lasmi, naoljenim mišičastim telesom in odprto zadrgo pojavljal v reklami za moške kavbojke.

P 10

Viktor je vzel pudljico v naročje. »Seveda, ljubica,« je odgovoril z naglasom, ki je bil sicer opazen, vendar manj izrazit od naglasa sester Gabor, ki v Ameriki živita desetletja dlje od njega. »Žverca moja,« je zapredla Phoebe, vendar besede niso bile namenjen Pooh, temveč Viktorju.

Njemu se je sicer zdelo, da Phoebe malce pretirava, vendar je bil kot Madžar nagnjen k črnogledosti. Zato ji je le poslal poljubček, ji namenil globok pogled in se s kužkom v naročju postavil tako, da bi njegovo popolno telo prišlo kar najbolj do izraza. Od časa do časa je premaknil glavo, da se je sonce ujelo v srebrne kroglice, pazljivo vtkane v njegov konjski rep, ki mu je segal do sredine hrbta.

Phoebe je ponudila vitko roko v pozdrav zajetnemu senatorju, ki se ji je približal, in ga gledala, kot bi bil posebno slasten košček zrezka. »Iskrena hvala, senator, da ste prišli. Vem, koliko dela imate, pravi srček ste.« Debelušna, sivolasa senatorjeva žena je ošinila Phoe­ be s sumničavim pogledom, toda ko se je ta obrnila k njej, da bi jo pozdravila, je bila presenečena nad toplino in prijaznostjo njenega nasmeha. Pozneje je opazila, da se Phoebe Somerville počuti bolj sproščeno v družbi žensk kot moških. To je bilo dokaj nenavadno za tako privlačno žensko. Sicer pa je bila vsa družina nenavadna.

Bert Somerville je bil znan po porokah s plesalkami iz Las Vegasa. Prva med njimi, Phoebejina mati, je umrla že pred leti, ko je Bertu rojevala sina, ki si ga je tako

P 11

zelo želel. Njegova tretja žena, Mollyjina mati, je izgubila življenje pred trinajstimi leti v nesreči manjšega letala, namenjenega v Aspen, kjer je nameravala proslaviti ločitev. Živa je bila le še druga Bertova žena, vendar ta za njegovim pogrebom ne bi šla niti čez cesto, kaj šele, da bi priletela iz Rena.

Tully Archer, koordinator obrambe Chicago Starsov, je končal pogovor z Reedom in stopil k Phoebe. Imel je bele lase, košate obrvi in nos, prepreden z rdečimi žilicami, tako da je spominjal na Božička brez brade. »Huda izguba, gospodična Somerville. Res huda.« Rahlo je zakašljal. »Mislim, da se še nisva srečala. Kako nenavadno, da v vseh letih, kar sva se z Bertom poznala, nisem srečal njegove hčerke. Z Bertom sva bila dolgo skupaj in zelo ga bom pogrešal. Nisva se sicer vedno strinjala, ker je znal biti zelo trmast. Vendar sva prehodila dolgo skupno pot.« Še naprej ji je stresal roko in klepetal, vendar ji ni niti enkrat pogledal v oči. Človeku, ki se ne zanima za nogomet, bi se morda zdelo čudno, kako lahko nekdo, ki je na robu senilnosti, trenira poklicno nogometno moštvo.

Toda tisti, ki so ga videli pri delu, nikoli niso naredili napake in podcenjevali njegove trenerske sposobnosti.

Očitno je zelo rad govoril, in ko je kazalo, da mu ne bo zmanjkalo besed, ga je Phoebe prekinila. »Kako ljubeznivo od vas, gospod Archer, da to rečete. Res ste pravi cukrček.« Tullyju Archerju so v življenju rekli marsikaj, a nikoli ga ni nihče imenoval cukrček. Zato je za hip obmolk­

P 12

nil in morda je bilo prav to tisto, kar je želela, saj se je že v naslednjem trenutku obrnila stran in zagledala vrsto ogromnih moških, ki so ji želeli izreči sožalje.

V čevljih, velikih kot čolni, so se nemirno prestopali.

Možje, ki so tehtali tudi po sto kilogramov, so imeli močna stegna in široke vratove. Velike roke so imeli sklenjene pred seboj, kot bi čakali, da se bo vsak hip oglasila državna himna, groteskna, v vseh pogledih prevelika telesa pa so spravili v nebeško modre moštvene suknjiče in sive hlače. Potne kapljice zaradi opoldanske vročine so se bleščale na koži, ki je obsegala tone od temne, skoraj črnorjave do zagorele bele. Igralci Chicago Starsov so se kot sužnji prišli poslovit od človeka, ki je bil njihov lastnik.

Moški brez vratu s poševnimi očmi, ki je bil videti kot vodja upora v najbolj zastraženem zaporu, je stopil korak naprej. Pogled je imel tako čvrsto uperjen v Phoe­ bejin obraz, da je bilo jasno, da se le tako lahko prisili, da mu pogled ne zdrsne na njeno bujno oprsje. »Sem branilec Elvis Crenshaw in res mi je žal zaradi gospoda Somervilla.« Phoebe je sprejela njegovo sožalje. Moški se je pomaknil naprej in mimogrede z radovednim pogledom ošinil Victorja Szaba.

Viktor, ki je stal le nekaj korakov stran od Phoebe, se je postavil v pozo Ramba, kar pa ni bilo najbolj lahko, ker je imel v rokah namesto uzija belo pudljico. Vendar je vedel, da poza deluje, saj so bile oči skoraj vseh žensk v množici uprte vanj. Če bi lahko pritegnil še po-

P 13

zornost tiste seksi osebe s čudovito zadnjico, bi bil njegov dan popoln.

Na žalost pa se je seksi oseba s čudovito zadnjico ustavila pred Phoebe in je imela oči le zanjo. »Gospodična Somerville, sem Dan Calebow, glavni trener Starsov.« »O, pozdravljeni, gospod Calebow,« je zagrulila Phoe­ be z glasom, ki se je Viktorju zdel nenavadna mešanica glasov Bette Midler in Bette Davis. Toda on je Madžar, kaj pa ve.

Phoebe je bila Viktorjeva najboljša prijateljica na svetu in zanjo bi naredil vse. Svojo predanost je dokazal tudi s tem, da je privolil v to neumno igro in se predstav­ ljal kot njen ljubimec. V tem trenutku si je želel le, da bi jo spravil stran od nevarnosti. Zdelo se je, da se Phoebe ne zaveda, da se igra z ognjem, ko se igračka s tem vročekrvnim moškim. Ali pa se celo zaveda. Kadar se je Phoebe zdelo, da so jo spravili v kot, je znala uporabiti celo vrsto obrambnega orožja, vendar je le redkokdaj katero uporabila modro.

Dan Calebow ni Viktorju namenil niti pogleda, zato ga je Madžar takoj prepoznal kot enega tistih moških, ki človeka spravijo ob pamet, ker sploh ne razmišljajo o alternativnem slogu življenja. To je bila škoda, toda Viktor je tudi tako držo sprejel s svojo značilno dobroduš­ nostjo.

Phoebe morda ni prepoznala Dana Calebowa, toda Viktor, ki je spremljal ameriški nogomet, je vedel, da je bil nekoč eden najbolj eksplozivnih in prepirljivih

P 14

obrambnih igralcev v Nacionalni nogometni ligi. Pred petimi leti pa je prenehal igrati in je postal trener. Minulo jesen je Bert sredi sezone nagnal prejšnjega trenerja in namesto njega zaposlil Dana, ki je prej treniral rivalski klub Chicago Bears.

Calebow je bil visok, svetlolas moški, ki je spominjal na leva. Njegova drža je govorila, da se zaveda svoje avtoritete in da nima časa za dvom vase. Bil je nekoliko višji od Viktorja, ki ni bil ravno nizke rasti, in bolj mišičast kot drugi poklicni obrambni igralci. Imel je visoko in široko čelo in močan nos z majhno izboklino na sredini.

Spodnja ustnica je bila nekoliko polnejša od zgornje, od ust do brade pa mu je tekla tanka bela brazgotina. Toda njegova najbolj očarljiva posebnost niso bila zanimiva usta, gosti svetli lasje ali možata brada z brazgotino. To so bile njegove kot morje zelene oči plenilca, ki so v tem trenutku preiskovale ubogo Phoebe s tako intenzivnost­ jo, da je Viktor pričakoval, da se bo iz njene kože pokadilo. »Res mi je žal zaradi Berta,« je rekel Calebow in v njegovi govorici se je dalo zaznati, da je otroštvo preživel v Alabami. »Zagotovo ga bomo pogrešali.« »Kako ljubeznivo od vas, gospod Calebow.« Svojemu hripavemu glasu je Phoebe dodala nekoliko eksotično intonacijo in Viktor je ugotovil, da je repertoarju seksi glasov dodala še Kathleen Turner. Ponavadi ni toliko menjavala, zato je vedel, da je vznemirjena.

Tega seveda ni nikomur pokazala. Phoebe je bila znana po tem, da je znala vztrajati v vlogi seks bombe.

P 15

Viktor je zdaj pozornost posvetil glavnemu trenerju Starsov. Spomnil se je, da so Danu Calebowu, ko je še aktivno igral, dali vzdevek »Ledeni« zaradi njegovega srh vzbujajočega pomanjkanja sočutja do nasprotnikov.

Phoebe ni mogel zameriti, da je bila v njegovi prisotnosti vznemirjena. Bil je resnično mogočen. »Bert je imel nogomet res rad,« je nadaljeval Calebow, »in bil je dober lastnik.« »Prepričana sem, da je bil res.« Vsak zategnjen samoglasnik, ki ga je izustila, je bil šepetajoča obljuba spolne razuzdanosti, vendar je Viktor še predobro vedel, da je ne namerava uresničiti.

Ko se je z iztegnjenima rokama obrnila k njemu, je videl, kako je živčna. Uganil je, da si želi Pooh, da bi s tem preusmerila pozornost drugam. Stopil je naprej, toda v trenutku, ko je vzela psičko v naročje, je na tovornjaku, ki je pripeljal na pokopališče, počilo v izpuhu in pudljica se je prestrašila.

Pooh je bevsknila in skočila Phoebe iz naročja. Ker je že predolgo mirovala, se je pognala med ljudi, divje bevskala in mahala z repkom. »Pooh!« je kriknila Phoebe in se pognala za njo v hipu, ko se je psička zaletela v kovinski podstavek, na katerem je bil velik šopek gladiol.

Phoebe ni bila najbolj športen človek, pa tudi ozko krilo jo je oviralo, zato ni mogla pravočasno do psičke, da bi preprečila katastrofo. Cvetlični aranžma se je prevrnil, pri tem podrl venec, ki je slonel ob njem, ta pa je prekucnil velik šopek dalij. Cvetlični aranžmaji in venci

P 16

so bili postavljeni tako tesno skupaj, da je padec enega pomenil padec vseh, in v hipu je cvetje letelo po zraku.

Pogrebci, ki so stali v bližini, so odskočili, da bi zavarovali svoja oblačila, pri tem pa podrli še druge košare s cvetjem, da so se rušile kot domine.

Phoebe je snela sončna očala in razkrila eksotične oči. »Pooh, stoj! Ustavi se, prekleto! Viktor!« Viktor je že prej stekel na drugo stran krste, da bi prekrižal pot pobezljani pudljici, pri tem pa podrl več stolov, ki so zleteli v cvetje. To je povzročilo novo verižno reakcijo.

Dama, ki se je imela za strokovnjakinjo za majhne pse, ker je sama imela enega, je skočila proti pudlju, vendar je potegnila kratko. Pooh je pokazala zobe in kot pasji Terminator šavsnila proti njej. Pooh je bila sicer nadvse priljudna psička, vendar je imela dama smolo, da je bila odišavljena s parfumom Calvina Kleina Eternity. Tega vonja Pooh ni prenašala, ker jo je nekoč neka Phoebejina prijateljica, ki je bila dobesedno polita z njim, ozmerjala s kuzlico in potem še obrcala pod mizo.

Phoebe, ki je s preklanim krilom kazala nespodobno veliko stegna, je pohitela mimo dveh nogometašev. Zabavala sta se, ko sta jo opazovala. Iztegnila je roko proti psički. »Pooh! Pridi sem, Pooh!« Molly Somerville se je ponižana zaradi vedenja svoje polsestre skrivala v množici.

Ko se je Phoebe izognila stolu, se je veliki zlati figov list, ki je visel z njenega pasu, zataknil tja, kjer naj bi bilo

P 17

mesto za figov list. Da je ne bi ranil, ga je poskusila zgrabiti, pri tem pa ji je na mokrih lilijah spodrsnilo in je s treskom padla po tleh.

Psička, ki je videla svojo gospodarico na tleh, si je to napak razlagala kot poziv k igri. Zato je še bolj vznemirjeno lajala.

Phoebe se je zaman trudila, da bi vstala, in je ponudila chicaškemu županu in nekaterim članom rivalskega kluba Bearsov velikodušen pogled na razgaljeno stegno. Pooh se je zapodila med nogami nadutega televizijskega šport­ nega komentatorja in pod stoli, ki so še stali, v trenutku, ko je z druge strani prišel do nje Viktor. Psička se je rada igrala z njim in njeno bevskanje je postalo še bolj zagreto.

Pooh je hitro odskočila, a se je ustavila pred prevrnjeno košaro s cvetjem in razmočeno travo – to je bila prevelika ovira za živalco, ki si ni rada zmočila nog. Zato je skočila na enega od stolov, in ko se je ta zamajal, je živčno bevsknila ter skočila še na enega, potem pa na gladko, trdo površino.

Množica je v en glas zajela sapo, ko so bele vrtnice in raznobarvni trakovi poleteli v zrak. Viktor je tiho klel v madžarščini.

Pooh, ki je bila občutljiva za ljudi, ki jih je imela rada, je nagnila glavico, kot bi skušala razumeti, zakaj vsi strmijo vanjo. Ker je zaznala, da je naredila nekaj narobe, se je tresla.

Phoebe je zajela sapo. Poohina živčnost ni obetala nič dobrega. Spomnila se je zadnje priložnosti, ko se je to zgodilo, in hitro stopila proti njej. »Pooh, ne!«

P 18

Toda njeno opozorilo je bilo prepozno. Tresoča se psička je že počepnila. Z opravičujočim se izrazom na kosmatem obličju se je polulala na pokrov krste Berta Somervilla.

Posestvo Berta Somervilla je bilo zgrajeno v petdesetih letih na štirih hektarjih zemljišča v bogatem chicaškem predmestju Hinsdale v osrčju okrožja DuPage. V začetku dvajsetega stoletja je bilo to kmetijsko območje, toda z leti so se mesteca združevala, dokler niso postala ogromno spalno naselje za direktorje, ki so vsako jutro vstopali na vlake Burlington Northern, ki so jih vozili v Chicago. Z njimi so se vozili tudi inženirji, ki so bili zaposleni v visokotehnološki industriji ob avtocesti. Postopoma so opečnat zid, ki je ograjeval posestvo, obdale ulice z domovanji teh ljudi.

Phoebe je kot otrok le malo časa preživela v mogočni tudorski hiši, ki je stala med hrasti, bresti in orehi. Do poletja je vsako leto prebivala v internatu ob šoli v Connecticutu, kamor jo je poslal Bert, poleti pa je morala v ekskluziven tabor za dekleta. Ob redkih obiskih doma se ji je hiša zdela temna in moreča. Tega mnenja ni spremenila niti zdaj, ko se je dve uri po pogrebu povzpela v prvo nadstropje.

Na vrhu stopnišča so jo obtožujoče opazovale oči slona, ki ga je Bert nekoč nezakonito uplenil na enem svojih afriških safarijev. Potrta je pobesila ramena. Njen kostim slonokoščene barve je bil poln madežev od trave, nogavice pa umazane in strgane. Svetli lasje so ji štrleli v vse smeri, rdečilo pa je že zdavnaj pojedla z ustnic.

P 19

Nenadoma se ji je pred očmi prikazal obraz glavnega trenerja Starsov. On je bil tisti, ki je Pooh zgrabil za vrat in jo pobral s krste. Predal ji jo je z obtožujočim pogledom v zelenih očeh. Vzdihnila je. Direndaj na očetovem pogrebu je bil le še en zaplet v nizu mnogih v njenem življenju. Hotela je, da bi vsi vedeli, kako vseeno ji je, ker jo je oče razdedinil. A kot ponavadi je šla predaleč in vse skupaj se je izjalovilo.

Za hip se je ustavila na vrhu stopnic in pomislila, ali bi bilo njeno življenje drugačno, če bi bila mati še živa.

Zdaj ni več velikokrat razmišljala o svoji materi plesalki.

Kot osamljen otrok pa si jo je v svojih fantazijah pričarala kot čudovito nežno lepotico, ki bi ji lahko dajala vso ljubezen, ki je od očeta ni bila deležna.

Spraševala se je, ali je Bert sploh koga imel zares rad. Ženskam nasploh ni namenjal veliko pozornosti, nobene pa nerodni, debelušni deklici, ki niti sama ni imela dobrega mnenja o sebi. Vedno ji je govoril, da je nekoristna, in zdaj se ji je dozdevalo, da je morda imel prav.

Pri triintridesetih je bila brez službe in skoraj brez denarja. Arturo je umrl pred sedmimi leti. Prvi dve leti po njegovi smrti je skrbela za potujoče razstave njegovih slik, ko pa je zbirka za stalno pristala v pariškem Musée d'Orsay, se je preselila na Manhattan. Denar, ki ji ga je zapustil Arturo, je polagoma kopnel; med drugim je pomagal plačevati stroške zdravljenja mnogih prijateljev, ki so umrli zaradi aidsa. Niti beliča ji ni bilo žal. Vrsto let je delala v majhni, a ekskluzivni galeriji, specializirani za avantgardno umetnost. Prejšnji teden pa je njen

P 20

ostareli lastnik zaprl vrata. Zdaj je bila na cesti in iskala je novo smer v življenju.

Prešinila jo je misel, da postaja utrujena v svoji ekstravagantnosti, vendar se je počutila preveč krhko, da bi lahko razmišljala o sebi. Zato se je napotila proti sestrini spalnici in potrkala. »Molly, tukaj Phoebe. Smem naprej?« Nobenega odgovora. »Molly, smem naprej?« Preteklo je še nekaj sekund, preden je Phoebe zaslišala pridušen, kujav: »No, prav.« Zbrala se je, odprla vrata in stopila v sobo, ki je v otroštvu pripadala njej. Tistih nekaj tednov na leto, ko je prebivala v njej, je bila polna knjig, ostankov hrane in kaset z njeno najljubšo glasbo. Zdaj pa je bila brezhibno urejena kot njena lastnica.

Phoebejina petnajstletna polsestra Molly Somerville, ki jo je komaj poznala, je sedela na stolu ob oknu, še vedno oblečena v brezoblično rjavo obleko, ki jo je nosila na pogrebu. V nasprotju s Phoebe, ki je bila debelušen otrok, je bila Molly suha kot trska, gosti rjavi lasje, ki so ji segali do čeljusti, pa so bili potrebni striženja. Ni bila posebej privlačna, zaradi bledice se je zdelo, da nikoli ne vidi sonca, poteze njenega obraza pa so bile drobne in nezanimive. »Kako se počutiš, Molly?« »Dobro.« Ni dvignila pogleda s knjige v naročju.

Phoebe je tiho vzdihnila. Molly ni prav nič skrivala, da jo sovraži, vendar sta imeli v preteklosti tako malo

P 21

stikov, da si ni mogla predstavljati, zakaj. Ko se je po Arturovi smrti vrnila v Ameriko, je večkrat odpotovala v Connecticut v šolo na obisk k Molly. Toda Molly se ni zmenila zanjo, zato je obiske sčasoma opustila. Še naprej pa ji je pošiljala darila za rojstni dan in božič, včasih ji je napisala pismo, vendar ni bilo nikoli nobenega odziva. Prav ironično je bilo, da jo je Bert razdedinil vsega, razen tistega, kar bi moralo biti njegova največja odgovornost. »Ti lahko kaj prinesem? Bi kaj pojedla?« Molly je odkimala in med njima je zavladala tišina. »Vem, da je vse to hudo zate. Res mi je žal.« Dekle je skomignilo. »Pogovoriti se morava, Molly, in za obe bi bilo lažje, če bi me pogledala.« Molly je dvignila pogled s knjige in se zazrla v Phoe­ be z brezizraznimi, potrpežljivimi očmi, kar je navdalo Phoebe z neprijetnim občutkom, da je ona otrok, njena sestra pa odrasla oseba. V tistem trenutku si je, čeprav ni več kadila, neznansko zaželela cigarete. »Veš, da sem zdaj uradno tvoja skrbnica.« »Gospod Hibbard mi je to razložil.« »Mislim, da se morava pogovoriti o tvoji prihodnosti.« »Nimava se o čem pogovarjati.« Phoebe si je zataknila pramen neubogljivih svetlih las za uho. »Molly, ni ti treba nazaj v tabor, če si tega ne želiš. Z veseljem te vabim, da jutri poletiš z menoj v New York in tam preživiš preostanek poletja. Od prijatelja,

P 22

ki je v Evropi, sem najela stanovanje, ki je na odlični lokaciji.« »Rada bi šla nazaj.« Phoebe je po bledici na Mollyjinem obrazu sklepala, da je tako nerada v taboru, kot je bila nekoč sama. »Lahko greš, če si to res želiš, ampak vem, kako se človek počuti, če se mu zdi, da nima doma. Saj veš, da je tudi mene Bert poslal v šolo v Craytonu in me vsako poletje prisilil, da sem šla v tabor. Sovražila sem ga. V New Yorku pa je poleti zabavno. Lahko bi se imeli lepo in se bolje spoznali.« »Rada bi šla v tabor,« je trmasto ponovila Molly. »Si popolnoma prepričana, da je tako?« »Sem. Nobene pravice nimaš, da mi to preprečuješ.« Čeprav je bilo dekle sovražno razpoloženo do nje in se je je loteval glavobol, ni hotela tako hitro popustiti.

Odločila se je za nov pristop in vprašala: »Kaj pa bereš?« »Dostojevskega. Jeseni bom napisala neodvisno študijo o njem.« »Zanimivo. To je za petnajstletnico dokaj težko branje.« »Zame ne. Sem še kar pametna.« Phoebe je šlo na smeh, vendar je Molly to povedala tako resno, da se je zadržala. »Res je. V šoli ti gre dobro, kajne?« »Imam visok inteligenčni količnik.« »To, da si pametnejši od drugih, je lahko tako prekletstvo kot blagoslov.« Phoebe se je spomnila travm iz svojih šolskih dni, ko je bila pametnejša od večine

P 23

sošolk. Tudi zaradi tega se je počutila drugačno od drugih ljudi.

Izraz na Mollyjinem obrazu se ni spremenil. »Hvaležna sem za svojo inteligenco. Večina punc v mojem razredu je bebavih.« Čeprav se je Molly vedla kot zoprna domišljavka, se je Phoebe trudila, da je ne bi obsojala. Saj je še predobro vedela, da si mora hčerka Berta Somervilla najti svoj način spoprijemanja z življenjem. Kot mladostnica je svojo negotovost skrivala za debelostjo. Pozneje je postala izzivalna. Molly se je skrivala za svojo pametjo. »Če mi oprostiš, Phoebe, bi se rada vrnila k branju, ker sem ravno sredi zelo zanimivega dela.« Phoebe se ni zmenila za dekličino odslovitev in jo je še enkrat poskušala prepričati, naj gre z njo na Manhattan. Toda Molly si ni premislila in Phoebe je končno morala priznati poraz.

Ko je odhajala iz sobe, se je pri vratih ustavila. »Saj me boš poklicala, če boš kaj potrebovala, kajne?« Molly je prikimala, vendar ji Phoebe ni verjela. Deklica bi raje pojedla strup za podgane, kot pa prosila svojo razvpito sestro za pomoč.

Na poti v pritličje se je poskušala otresti potrtosti. V dnevni sobi je slišala Viktorja, ki se je po telefonu pogovarjal s svojim agentom. Potrebovala je trenutek zase, zato je smuknila v očetovo delovno sobo, kjer je v naslanjaču pred stekleno omaro s puškami spala Pooh. Puhasta glavica je bila v trenutku pokonci, v naslednjem pa je psička stekla k svoji gospodarici.

P 24

Phoebe se je sklonila k njej in jo vzela v naročje. »Hej, danes si se pa izkazala, kajne?« Pooh jo je opravičujoče obliznila. Hotela ji je ponovno zavezati pentlji na ušesih, vendar so se ji roke preveč tresle, pa tudi Pooh bi ju kmalu spet razvezala.

Psička je bila v pravo sramoto svoji pasmi. Sovražila je pentlje in ovratnice iz bleščečih kamenčkov, ni hotela spati na svojem ležišču in glede hrane ni bila prav nič izbirčna. Sovražila je striženje, kopanje, ščetkanje in za noben denar ni hotela nositi puloverja z monogramom, ki ji ga je podaril Viktor. Tudi dober čuvaj ni bila. Ko so lani Phoebe sredi belega dne oropali na Upper West Sidu, se je ves čas stiskala k roparjevi nogi in prosjačila, da bi jo pobožal.

Phoebe se je stisnila k njej. »Za tvojim sijajnim rodovnikom se skriva mešanček, kajne, Pooh?« Nenadoma je Phoebe izgubila bitko, ki jo je bojevala ves dan, in pridušeno zaihtela. Mešanček. To je bila ona, oblečena in okrašena kot francoska pudljica.

Viktor jo je našel v knjižnici. Z večjo obzirnostjo, kot jo je sicer kazal, je prezrl dejstvo, da je jokala. »Phoebe, ljubica,« je prijazno rekel, »očetov odvetnik je tu in bi se rad pogovoril s teboj.« »Z nikomer nočem govoriti,« je posmrknila in brezuspešno iskala robček.

Viktor je iz žepa svilenega sivega jopiča potegnil vijoličast robec in ji ga dal. »Prej ali slej boš morala govoriti z njim.« »Saj sem že. Dan po Bertovi smrti me je poklical zaradi skrbništva nad Molly.«

P 25

»Mogoče pa je to v zvezi z očetovo zapuščino.« »S tem nimam nič.« Glasno se je useknila. Vedno se je pretvarjala, da ni prizadeta, ker jo je oče razdedinil, vendar je bilo boleče, ker so tako vsi vedeli, kako jo oče prezira. »Zelo je vztrajen.« Viktor je s stola, kjer je prej spala Pooh, vzel torbico in jo odprl. Bila je le malo rabljena torbica znane oblikovalke, ki ji jo je kupil v komisijski trgovini v East Villageu. Ko je na dnu zagledal čokoladico, jo je očitajoče pogledal. Vzel je glavnik in ji uredil pričesko. Potem ji je podal pudrnico in šminko. Občudujoče jo je opazoval, ko si je popravljala ličila.

Njene rahlo nepravilne poteze, ki so navdihnile nekaj najboljših del Artura Floresa, so se mu zdele veliko privlačnejše od obrazov anoreksičnih manekenk z napihnjenimi ustnicami, s katerimi je poziral. Tudi drugi so bili tega mnenja, vključno s slavno fotografinjo Asho Belchoir, ki je pred kratkim posnela serijo njenih fotografij. »Sleci te strgane nogavice. Taka si kot zboristka v Ne­ srečnikih.« Ko je naredila, kot ji je naročil, je pospravil ličila v torbico. Potem je poravnal njen pas s figovim listom in jo pospremil do vrat. »Nikogar nočem videti, Viktor.« »Zdaj se res ne moreš umakniti.« V njenih jantarnih očeh je bilo zaznati paniko. »Ne bom se več mogla dolgo pretvarjati.«

P 26

»Potem pa nehaj.« S palcem jo je pogladil po licu. »Mogoče pa se ljudje ne bodo tako naslajali, kot si misliš.« »Ne prenesem misli, da bi se komu smilila.« »Imaš raje, da te ne marajo?« Prisilila se je, da se je prevzetno nasmehnila, in prije­ la za kljuko. »S prezirom se lahko soočim. Ne prenesem pa pomilovanja.« Viktor je pogledal njena oblačila, ki so bila tako neprimerna za to priložnost, in zmajal z glavo. »Uboga Phoebe. Kdaj boš nehala menjavati kože?« »Takrat, ko bom našla svoj pravi jaz,« mu je tiho odgovorila.

P 27

Drugo poglavje

P

Brian Hibbard je v naročju prekladal papirje. »Opravičujem se vam, gospodična Somerville, ker vas vznemirjam tako kmalu po pogrebu, toda gospodinja mi je povedala, da nameravate že jutri zvečer odleteti nazaj na Manhattan. Nisem vedel, da boste tako hitro odšli.« Odvetnik se je bližal petdesetim, bil je nizke rasti, čokat, z rdečkasto kožo in sivečimi lasmi. Dobro ukrojena temnosiva obleka ni mogla povsem prekriti zaobljenega trebuha. Phoebe mu je sedla nasproti v fotelj ob velikem kamnitem kaminu, ki je zavzemal glavno mesto v dnevni sobi. Vedno je sovražila to temno, z lesom obito sobo z nagačenimi pticami, glavami divjih živali in pošastnim pepelnikom iz žirafinega kopita.

Ko je prekrižala nogi, se je zasvetlikala tanka zlata verižica na njenem gležnju. Hibbard jo je opazil, vendar se je pretvarjal, da je ni. »Nobenega razloga ni, da bi ostala dlje, gospod Hib­

P 28

bard. Molly se jutri popoldne vrne v poletni tabor, moje letalo pa poleti nekaj ur za njenim.« »Bojim se, da bo to malo otežilo stvari. Oporoka vašega očeta je nekoliko zapletena.« Oče jo je dobro seznanil s podrobnostmi svoje oporoke, nazadnje komaj šest mesecev pred koncem svojega življenja, ko so mu ugotovili raka na slinavki. Vedela je, da je ustanovil sklad za Molly in da bo Reed podedoval njegove priljubljene Starse. »Ste seznanjeni, da je imel vaš oče v zadnjih letih nekaj finančnih težav?« »Ne natančno. Nisva se veliko pogovarjala.« Od njenega osemnajstega leta sta bila popolnoma odtujena. Ko se je po Arturovi smrti vrnila v Ameriko, sta se občasno srečala, kadar je prišel poslovno na Manhattan, vendar Phoebe ni bila več plaha, debelušna deklica, ki bi jo lahko ustrahoval, zato so se njuna srečanja vselej slabo končala. Čeprav je imel oče ljubice in se je poročal s plesalkami, je zaradi svojega revnega otroštva hrepenel po časti in ugledu. Njen življenjski slog ga je zato jezil in poniževal.

Močno je sovražil homoseksualce in preziral umetnost.

Sovražil je članke v časopisih in revijah, ki so občasno pisali o njej, in govoril, da je zaradi ljudi, s katerimi se druži njegova hči, v svoji poslovni srenji videti kot bedak. Vedno znova ji je ukazoval, naj se vrne v Chicago in postane njegova neplačana gospodinja. Ne bi mu ustregla, tudi če bi ponudbo izrekel iz ljubezni. Toda Bert jo je hotel le nadzorovati, kot je nadzoroval vse ljudi okoli sebe.

P 29

Trd in brezkompromisen je ostal vse do konca. Svojo bolezen je uporabljal za to, da jo je ves čas opominjal, kakšno razočaranje je zanj. Ko je umiral, ji ni dovolil, da bi ga obiskala v Chicagu, češ da noče, da bi kdo bedel ob njegovi smrtni postelji. V zadnjem telefonskem pogovoru ji je povedal, da je ona njegov edini neuspeh.

Ko je poskušala ustaviti ponoven naval solz, je ugotovila, da Brian Hibbard še vedno govori. » … zato imetje vašega očeta ni več tako veliko, kot je bilo v osemdesetih. Naročil je, da se ta hiša proda in da gre iztržek v sklad za vašo sestro. Njegovega stanovanja pa se ne sme prodati vsaj še eno leto, zato ga s sestro lahko do takrat uporabljata.« »Stanovanja? O tem ne vem nič.« »Ni daleč od kompleksa Starsov. Uporabljal ga je – hm – za zasebne namene.« »Za svoje ljubice,« je mirno rekla Phoebe. »No, ja … Zdaj je že šest mesecev, vse od začetka njegove bolezni, prazno. Žal pa sta to edini nepremičnini, ki ju je obdržal, in nista povezani s Starsi. Sicer pa njegovo finančno stanje ni v celoti slabo.« »Si predstavljam. Njegov nogometni klub mora biti vreden nekaj milijonov.« »Kar precej je vreden, čeprav ima tudi finančne težave.« Nekaj na njenem obrazu je moralo izdati, kaj si misli, ker je rekel: »Ne marate nogometa?« »Ne, ne maram ga.« Odgovor je bil preveč silovit, zato jo je začudeno opazoval. Hitro je brezbrižno zamahnila z roko. »Sem tiste vrste človek, ki obišče newyorško ga-

P 30

lerijo, večerja v Le Cirquu, potem pa gre na predstavo eksperimentalnega gledališča. Tudi tofu jem, gospod Hibbard.« Njej se je zdela pripomba zabavna, vendar se odvetnik ni niti nasmehnil. »Težko si je predstavljati, da hči Berta Somervilla ne mara nogometa.« »Škandalozno, vem,« je predrzno rekla. »Ampak tako je. Alergična sem na znoj – svoj ali kogarkoli drugega. Na srečo se je moj svetniški bratranec Reed vedno močno znojil, tako da lahko družinska nogometna dinastija živi naprej.« Odvetnik se je obotavljal, bilo je očitno, da mu je neprijetno. »Bojim se, da ni vse tako preprosto.« »Kaj hočete reči?« »Vaš oče je nekaj mesecev pred smrtjo sestavil novo oporoko. V njej je razdedinil Reeda.« Minilo je nekaj sekund, preden je doumela to presenetljivo novico. Spomnila se je, kako miren je bil njen bratranec na pogrebu. »Reed očitno ne ve za to.« »Prepričeval sem Berta, naj mu pove, a je odklonil.

S partnerjem imava nezavidljivo nalogo, da mu poveva, ko se zvečer sestaneva z njim. Zagotovo ne bo zadovoljen, da je Bert začasno predal nogometni klub svoji hčerki.« »Hčerki?« Pomislila je na najstnico, ki je v zgornjem nadstropju brala Dostojevskega, in se nasmehnila. »Moja sestra se bo zagotovo vpisala v zgodovino poklicnega nogometa.« »Oprostite, ne razumem.«

P 31

»Koliko petnajstletnic pa ima v lasti nogometni klub?« Hibbard je bil videti vznemirjen. »Oprostite, gospodična Somerville. Za mano je dolg dan in najbrž nisem bil povsem jasen. Vaš oče ni zapustil kluba vaši sestri.« »Ne?« »Oh, ne. Zapustil ga je vam.« »Kaj je naredil?« »Klub je zapustil vam, gospodična Somerville. Vi ste nova lastnica Chicago Starsov.« Ko je Phoebe tisto noč hodila po sobah očetove grde hiše, je molila za mrtve živali, ki so visele po stenah. Molila je tudi zase, saj se je bala, da se spreminja v enega tistih ciničnih ljudi, ki se oklepajo stare zagrenjenosti kot pes kosti, da bi jo večno glodal.

Zakaj si mi to storil, Bert? Si hotel tolikšen nadzor nad mano, da si me moral celo iz groba ukloniti svoji volji?

Ko je Brian Hibbard oznanil, da ji je Bert zapustil Starse, je bila za trenutek tako zelo srečna, da ni mogla niti govoriti. Ni pomislila na denar, na moč, niti na to, da sovraži nogomet. Enostavno jo je radostilo, da je oče po toliko letih sovražnosti le dokazal, da mu je mar zanjo. Toda potem je kot omamljena obsedela, ko ji je odvetnik razlagal vse preostalo. »Odkrito povedano, gospodična Somerville, se ne strinjam s pogoji, ki jih je oče dodal vaši dediščini. Oba s partnerjem sva ga poskušala pregovoriti, naj si premisli, vendar naju ni poslušal. In ker je bil zagotovo priseben, ne boste mogli ne vi ne Reed spodbijati oporoke.«

P 32

Zbegano je strmela vanj. »Kaj hočete reči? Kakšni pogoji?« »Povedal sem vam že, da je ta dediščina začasna.« »Kako je lahko dediščina začasna?« »Povedano v vsakdanjem jeziku, je zamisel povsem preprosta. Lastništvo moštva obdržite, če Starsi januarja zmagajo na prvenstvu AFC, kar pa je skoraj nemogoče. Če ne bodo zmagali, boste dobili sto tisoč dolarjev, lastnik kluba pa bo Reed.« Kljub novici, da bi lahko dobila tako veliko vsoto denarja, je njeno veselje izpuhtelo. Z grozo je spoznala, da je to še ena od očetovih spletk. »Torej pravite, da bom lastnica kluba le do januarja, potem pa ga bo dobil Reed?« »Razen če Starsi zmagajo na prvenstvu. V tem primeru bi klub za vedno ostal v vaši lasti.« S tresočo se roko je odmaknila lase z obraza. »Jaz … nič ne vem o nogometu. Kakšno pa je to prvenstvo? Je to Super Bowl?« Hibbardu gre pohvala, da ji je stvar potrpežljivo razložil. »To je ena stopnja pred tem. Nacionalna nogometna liga NFL je razdeljena v dve konferenci, v Ameriško nogometno konferenco AFC in Nacionalno nogometno konferenco. Po dve najboljši moštvi iz vsake konference igrata za prvenstvo konference, zmagovalca teh tekem pa se srečata na Super Bowlu.« Prepričati se je hotela, da je prav razumela. »Če torej hočem obdržati lastništvo Starsov, mora ekipa zmagati na tekmi za prvenstvo AFC?«

P 33

»Tako je. Vendar, odkrito povedano, nimajo tako rekoč nobenih možnosti, da bi se temu cilju vsaj približali. Ekipa je dobra, ampak večina igralcev je mladih. Zmaga jim bo morda uspela čez dve ali tri leta, to sezono pa zagotovo ne. Trenutno so v AFC najmočnejši Chargersi iz San Diega, Dolphinsi iz Miamija in seveda lanski zmagovalci Super Bowla, Sabersi iz Portlanda.« »Je Bert vedel, da Starsi letos nimajo možnosti za zmago?« »Žal je vedel. Oporoka tudi določa, da ne morete dobiti sto tisoč dolarjev, če ne boste prišli vsak dan na delo v klub, dokler je še v vaši lasti. Seveda se boste morali preseliti v Chicago, vendar naj vas ne skrbi, ker niste pripravljeni na vodenje profesionalnega nogometnega kluba. Dejansko bo vse delo opravil Carl Pogue, generalni direktor Starsov.« V prsih jo je zabolelo, ko ji je postalo jasno, kakšen je bil očetov namen. »Z drugimi besedami – nič drugega ne bom kot ime na papirju.« »Carl nima pooblastil za podpisovanje pravnih aktov. To je lastnikova odgovornost.« Ni mogla skriti bridkosti v svojem glasu. »Le zakaj bi Bert naredil kaj takega?« Takrat ji je Hibbard izročil pismo.

Draga Phoebe, kot veš, te imam za svoj edini neuspeh. Leta in leta si me javno poniževala, ko si se potikala naokrog s ti­ stimi pedri, vendar ne bom dopustil, da bi mi še naprej

P 34

kljubovala. Enkrat v življenju boš naredila, kar zahte­ vam. Morda te bo ta izkušnja naučila, kaj pomenita odgovornost in disciplina.

Nogomet naredi iz fantov može. Zanima me, ali bo iz tebe naredil odraslo žensko.

Nikar ne zavozi še tega.

Bert Odvetnik jo je opazoval, ko je pismo brala že tretjič, cmok v njenem grlu pa je postajal vse večji. Bert se je odločil, da jo bo nadzoroval celo iz groba. Menil je, da jo bo s preselitvijo z Manhattna spremenil v osebo, kakršno si je želel, da bi bila. Oče je vedno rad tvegal in očitno se je odločil, da v nekaj mesecih ne bo mogla narediti veliko škode njegovemu ljubljenemu klubu. Zdaj se bo končno uresničilo, kar si je želel.

Reed bo na koncu dobil Starse, ona pa bo plesala, kot oče žvižga. Želela si je, da bi se lahko prisilila in verjela, da so bili njegovi nagibi osnovani na ljubezni in skrbi zanjo.

Tedaj bi mu morda lahko oprostila. Toda še predobro je vedela, da Bert ni poznal ljubezni, le vpliv in moč.

Zato je tisto noč tavala po sobanah očetove hiše in molila za duše umrlih živali in neljubljenih malih deklic. Štela je ure do dneva, ko bo lahko zbežala iz te hiše, v kateri je bila vedno nesrečna.

Peg Kowalski, ki je bila Bertova gospodinja zadnjih osem let, je v veliki družinski sobi, ki se je razprostirala v zadnjem delu hiše, pustila prižgano luč. Phoebe je sto-

P 35

Zbirka Oddih Susan Elizabeth Phillips ZAKAJ PRAV TI ?

Prva izdaja Prevedla Breda Konte Uredila Tatjana Cestnik Logotip zbirke oblikovala Danijela Grgič Tehnično uredila in oblikovala Petra Jerič Fotografija na naslovnici Shutterstock Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2010 Predsednik uprave Peter Tomšič Glavni urednik Miha Kovač Natisnila Tiskarna Impress, d .d., Ivančna Gorica Naklada 2000 izvodov

P

P

S. E. Phillips

Zakaj prav ti je očarljiva zgodba o dveh trmastih ljudeh, ki se rada igrata z ognjem.

Priljubljena Phoebe Somerville podeduje ekipo ameriškega nogo­ meta Chicago Stars in z njo trenerja Dana Celebowa. Dan ima vse lastnosti, ki jih Phoebe najbolj sovraži: je seksističen, vzkip­ ljiv in nesramen … Seksi nova šefinja Phoebe pa pooseblja vse, kar Dan prezira: je navadna avša, ki sploh ne ve, kaj je nogomet­ na žoga, a se skuša nenehno vmešavati v njegovo delo …

Zakaj torej nova šefinja privlači Dana kot magnet? In zakaj se Phoebe v trenerjevi bližini tresejo noge?

PRAV TI

ameriška pisateljica; njene knjige so že pet­ krat dobile nagrado za najboljši ljubezenski ro­ man leta, avtorica pa je prejela tudi dve ugledni priznanji za življenjsko delo. Njene zgodbe so duhovite in polne nepričakovanih zapletov ter že leta navdušujejo milijone bralk v številnih jezikih.

P

Zakaj

Susan Elizabeth Phillips je izjemno uspešna

34,96

P

Susan Elizabeth Phillips

Zakaj

P

PRAVPTI ?

Duhovito, nagajivo, neizmerno privlačno branje.

Amanda Quick