Bivanje in prenova

Stanovanje ali hiša sta nam lahko v veselje in zadovoljstvo, lahko pa nam tudi povzročata slabo voljo, če se v njiju slabše počutimo in za to še veliko plačujemo. Slednje je pogosto povezano s toplotnim ugodjem in predvsem stroški za ogrevanje v zimskem času, v zadnjem obdobju pa tudi za hlajenje v vročih delih leta.

Nedvomno lahko nekaj energije, tako za ogrevanje kot za hlajenje, prihranimo že z ukrepi, ki jih štejemo med redno vzdrževanje oz. manjša popravila in za katere niso potrebni veliki izdatki. Starejša in slabše kot je vzdrževana stavba ali stanovanje, več se bo poznalo. To velja tako za enodružinske hiše kot večstanovanjske stavbe. Če ima stavba energetsko izkaznico, so v njej našteta tudi koristna priporočila, ki jih lahko upoštevamo pri razmišljanju o vrstnem redu ukrepov.

Začnemo lahko pri oknih. Če so pripire med krilom in okvirjem netesne, skoznje pozimi izgubljamo opazen del toplote za ogrevanje prostorov. Verjetno le malokdo od nas dosledno upošteva pravila za uporabo in vzdrževanje oken, ki vključujejo vsakoletni pregled in namastitev tesnil ter oljenje in predvsem fino nastavitev okovja. Našteto lahko storimo tudi sami; pomagamo si s priročniki, ki jih dobimo ob vgradnji oken, obilico informacij pa najdemo tudi na spletu. Preizkus tesnjenja pripir lahko naredimo takole: med krilo in okvir vstavimo kos papirja in krilo zapremo; tesnjenje je slabo takrat, ko lahko papir izvlečemo, ne da bi ga strgali.

Starejša lesena okna niso bila opremljena z dodatnimi tesnili. Po potrebi lahko namestimo samolepilne tesnilne trakove po celotnem obsegu pripire, lahko pa se odločimo za profesionalno izvedbo in naročimo vgradnjo tesnil v predhodno izdelane utore.

Podobno velja za vgradne rege med okvirjem in steno. Posebej pri starejših oknih so lahko te zelo prepišne, kar nam poleg toplotnih izgub povzroči še kondenzacijo vodne pare in razvoj plesni na špaletah in prekladi. V tehnični trgovini poiščemo namensko tesnilno maso za notranjo raven okna, ki zagotavlja zrakotesnost in paroneprepustnost stika. Uporabimo lahko tudi namensko samolepilno folijo z enakimi lastnostmi. Morda bomo morali pred tem odstraniti prekrivne oz. dekorativne letvice na okenskem obodu.

Pri vhodnih vratih smiselno upoštevamo zgornje nasvete, podobno pa velja tudi za morebitne druge rege in preboje (dimniki, zračniki, antenski drogovi ipd.).

Tesnjenje stavbnega pohištva ne prinaša koristi le v hladnem, ampak tudi v vročem vremenu. S tem preprečimo nenadzorovan vdor toplega zraka v prostore, kar ugodno vpliva tudi na delovanje in rabo energije morebitnih klimatskih naprav ali mehanskih sistemov prezračevanja.

Ne smemo pozabiti tudi na vlogo različnih senčil. Polkna, zunanje rolete, roloje in žaluzije uporabimo pozimi predvsem ponoči, da zmanjšamo toplotne izgube skozi okna. Manj, a vendarle pomagajo tudi masivnejše zavese, ki pa ne smejo prekrivati radiatorjev. Ob sončnem vremenu poskrbimo, da so okna odstrta; tako v prostore pripeljemo brezplačno toploto sončnega sevanja. Poleti velja seveda obratno.

Znižanje temperature ogrevanja ima najbolj neposreden vpliv na rabo energije in stroške zanjo. Podobno je z nastavitvijo hlajenja v poletnem času. Vendar moramo tu ravnati previdno. Mnogo gospodinjstev, ki so na robu energetske revščine ali preko njega, torej tistih, kjer stroški za energijo praktično presegajo zmožnosti gospodinjskega proračuna, že sedaj varčuje z energijo in prostorov pozimi ne ogreva na temperature, ki jih sicer štejemo za »običajne«. Za dnevne bivalne prostore je v ogrevalni sezoni to npr. med 20 in 22 oC.

Da ne bi dodatno izgubljal toplote, marsikdo pogosto zavestno zmanjša prezračevanje na minimum. S tem se poviša relativna vlažnost zraka v prostorih, vlažen zrak pa potrebuje več toplote za segrevanje kot bolj suh zrak. Stroški za ogrevanje tako narastejo in vrtimo se v začaranem krogu. Če pa ob tem temperaturo še dodatno znižamo, se še bolj ohladijo tudi obodne površine prostorov, s tem pa se ustvarijo še izrazitejši pogoji za težave z vlago in plesnijo. Nevarnost za to je večja v starejših, toplotno neizoliranih stavbah.

Nujno moramo upoštevati tudi vpliv temperature v prostoru na zdravje in bivalno ugodje oz. splošno kakovost bivanja. Temperatura zraka v prostoru ni edino ali najpomembnejše merilo. Skupaj s temperaturo obodnih površin prostora, točneje, sevalno temperaturo, tvori t. i. občuteno temperaturo. Hladnejše kot so stene, torej slabše kot so toplotno izolirane, višja mora biti temperatura zraka, da se v prostoru približno enako dobro počutimo. To pa seveda pomeni tudi višje stroške za ogrevanje.

Pavšalno ocenjujemo, da lahko z znižanjem temperature za eno stopinjo prihranimo pet odstotkov energije pri enakomernem celodnevnem ogrevanju. To je v gradbeno-fizikalnem pogledu boljša odločitev kot npr. popoln izklop ogrevanja v nočnem času, zlasti pri masivnih neizoliranih stavbah. Zelo pomembno je, da prostore, v katerih se odločimo za občasno znižanje temperature (npr. spalnica ponoči), prej temeljito prezračimo, da preprečimo težave zaradi zvišanja relativne vlažnosti zraka. Znižanje temperature pa naj ne bo večje od približno 4 oC.

Opazno znižanje rabe energije dosežemo tudi z vgradnjo termostatskih ventilov na radiatorje in ustreznim nadzorom, kar lahko štejemo med zmerne stroške. Pri tem je predpogoj za dober učinek hidravlično uravnoteženje ogrevalnega sistema. Ogrevalna telesa seveda ne smejo biti zastrta z zavesami ali skrita za pohištvenimi elementi.

V vsakem primeru, če se ukvarjamo z zmanjšanjem porabe energije ali ne, je treba iz zdravstveno-higienskih razlogov omogočiti ustrezno kroženje zraka v prostorih. Kot primer, visoke masivne omare prislonjene tesno ob zunanje stene ali v vogale kar kličejo po težavah s površinsko kondenzacijo vodne pare in plesnijo.

Tudi tu so razmere še bolj kritične v slabo izoliranih ali neizoliranih stavbah.

Tudi prezračevati moramo pravilno. Recimo: nagibno odprto okno ni primeren način prezračevanja v zimskem času, saj ga moramo v takem položaju pustiti dalj časa, da dosežemo želen učinek. Ob tem se lahko preklada in špalete ohladijo do te mere, da na njih kondenzira vodna para, ki jo vsebuje notranji zrak, in sčasoma že opazimo prve znake razvoja plesni.

Tudi izmenjave zraka skozi odprta vrata med notranjimi prostori ali nadstropji ne moremo imenovati prezračevanje. Posebej kadar prostore ogrevamo na različne temperature, si lahko s takim ravnanjem nakopljemo težave. Kot primer, topel in vlažen zrak iz kuhinje ali kopalnice vdre v hladnejši prostor (npr. spalnico) in s tem poviša relativno vlažnost prostora v njem, kar je že prvi korak do problemov s kondenzacijo in plesnijo.

Osnovno vodilo pri načrtovanju zmanjšanja rabe energije mora biti hkratna ohranitev primerne kakovosti bivanja. V nasprotnem primeru se lahko ob siceršnjem določenem prihranku sredstev zelo zniža naše zadovoljstvo in dobro počutje v prostorih, nakopljemo pa si lahko tudi dolgotrajne zdravstvene težave.

Dolgoročni ukrepi za zmanjšanje rabe energije stanejo bistveno več od zgoraj naštetih, zato je primerno, da jih načrtujemo in izvedemo takrat, ko zaradi poškodb, okvar ali dotrajanosti tako ali tako nastopi potreba po prenovi stavbe. Govorimo o zamenjavi stavbnega pohištva, dodatni toplotni zaščiti stavbnega ovoja, zamenjavi ali nadgradnji sistemov ogrevanja, hlajenja, priprave tople vode, prezračevanja, razsvetljave in podobno. Takrat je tudi eden najprimernejših trenutkov za razmislek o morebitni zamenjavi energenta. Slednje je sicer praviloma enostavneje izvesti v enodružinskih oz. manjših stavbah, res pa se pri večstanovanjskih stavbah strošek porazdeli med več oseb.

Zamenjava ogrevalnega sistema ali energenta je lahko ugoden ukrep, s katerim znižamo rabo energije, zmanjšamo vplive na okolje in znižamo stroške obratovanja stavbe. Po drugi strani pa v zadnjih obdobjih opažamo, kako so zaradi regionalnih in globalnih dogodkov dolgoročne napovedi nezanesljive, predvsem pa so cene energentov nestabilne. Gospodinjstva se ravnajo v prvi vrsti po stroškovni učinkovitosti; drugi vidiki so še vedno manj pomembni. Prav primerjava stroškovne učinkovitosti različnih virov toplote, torej cene na enoto toplotne energije, pa nam lahko da že v letu ali dveh bistveno drugačno sliko.

Ne glede na to lahko izpostavimo večplastne prednosti sistemov na obnovljive vire energije v primerjavi s fosilnimi viri, bodisi toplotne črpalke, lesno biomaso ali daljinsko ogrevanje. Govorimo tako o stroškovni kot okoljski učinkovitosti, v veliki meri pa tudi o zanesljivosti oskrbe. Tudi tu je posploševanje nehvaležno, nekatere tehnologije so primernejše za večje sisteme na ravni lokalnih skupnosti, druge so enakovredno uporabne tudi pri posameznih stavbah. Poleg tega pri celoviti presoji vplivov ne smemo gledati le na strogo lokalne, pač pa tudi širše, ne nazadnje globalne učinke. Podobno razmišljanje velja tako za prenovo kot novogradnjo.

Posodobitev ali menjava ogrevalnega sistema stavbe sodi med večje investicije in izvedemo jo največkrat le enkrat v življenjski dobi stavbe. Dober premislek in vsestranska utemeljitev naložbe sta zato nujno potrebna, če želimo, da bo dal ukrep najboljše rezultate. Močno odsvetujemo (pre)hitre odločitve, ki bi imele povod v hipni spremembi na trgu tehnologij ali energentov, posebej še, če je obstoječi sistem v tehnično korektnem stanju. Praviloma naj bi se takih ukrepov lotili v sklopu celovite prenove stavbe, kjer nadgradimo ali zamenjamo tako njen ovoj kot tudi vse sisteme.

Na stavbo kot tako izbira energenta ali celotnega ogrevalnega sistema nima odločilnega vpliva. Lahko pa se pri prenovi, predvsem ob hkratnih ukrepih na stavbnem ovoju, pozitivno spremeni bivalno ugodje v prostorih. Predvsem govorimo o energijski učinkovitosti sistema, o rabi in vrsti primarne energije in seveda o vplivih na okolje. Kot primer, pri uporabi zemeljskega plina, ki sicer ni obnovljiv vir energije, a ga je Evropska komisija v začetku leta 2022 označila za »prehodni zeleni vir«, nimamo problema s sajami, prašnimi delci in žveplovim dioksidom, so pa lahko vplivi na širše okolje veliki v odvisnosti od načina pridobivanja, tu je še posebej izpostavljen t. i. fracking, in transporta. Po drugi strani je (žal bolje rečeno: bi lahko bil) les povsem domač vir energije, je obnovljiv in ogljično nevtralen. Vplivi na okolje pa so močno povezani s kakovostjo kurilnih naprav in načinom njihove uporabe. Zato je les še posebej primeren za uporabo v lokalnih daljinskih sistemih ogrevanja z dobrim nadzorom delovanja.

Pri tovrstnih odločitvah nimamo nujno povsem prostih rok. Predvsem moramo preveriti, ali to področje obravnavajo posebni občinski odloki in prostorski akti, kaj je zapisano v lokalnem energetskem konceptu in kaj recimo v akcijskem načrtu za trajnostno energijo in podnebne spremembe. Seveda pa je pametno raziskati tudi možnosti sofinanciranja kot so npr. javne subvencije ali ugodni namenski krediti.

Za dobro bivalno ugodje v prostorih, ki se konec koncev odraža tudi z našim zadovoljstvom z obvladljivimi stroški, lahko v veliki meri poskrbimo s pravilno uporabo in primerno nastavljenimi temperaturami, z rednim vzdrževanjem in morebitnimi funkcionalnimi nadgradnjami sistema ogrevanja (termostatski ventili, pametni termostati in drugi nadzorni sistemi) ter njegovo smotrno zamenjavo po izteku življenjske dobe.

Pri zamenjavi ravnamo enako kot pri izbiri za novogradnjo, torej kot dober gospodar ne ocenjujemo le začetnega stroška nakupa in vgradnje, ampak tudi vseživljenjske stroške delovanja sistema in njegove končne odstranitve ali razgradnje. Kot že omenjeno, je prav to lahko včasih trši oreh in temelji na določenih predpostavkah, katerih zanesljivost morda ni samoumevna. Zato in zaradi zmanjševanja vplivov na ožje in širše okolje se naj izbira nagiba proti obnovljivim virom energije, ki so lokalno na razpolago. Sistem ogrevanja pa bo seveda najbolj učinkovit in stroškovno sprejemljiv v stavbi, ki je dobro toplotno zaščitena. Takrat bodo tudi podani najboljši pogoji za dobro toplotno ugodje v prostorih.

Predvsem je pomembno, da sprejemamo t. i. informirane odločitve. To pomeni, da se ne odločamo po občutku, ampak najprej pridobimo dovolj verodostojnih informacij o možnih ukrepih, s katerimi lahko dosežemo želene cilje. Pomoč in podporo lahko poiščemo na spletu in v tematskih tiskanih medijih (pri čemer moramo ločiti med zgolj tržno naravnanimi in konkretnejšimi strokovno tehničnimi gradivi), pri tehničnih strokovnjakih ponudnikov, pri energetskih svetovalcih mreže ENSVET in še kje. Stanovalci večstanovanjskih stavb so včasih tu v prednosti, saj lahko veliko tovrstnega dela zanje opravi usposobljen upravnik.

Ne smemo pa pozabiti, da od lastnika stanovanja ali hiše, ali z drugo besedo, potrošnika, ne moremo pričakovati, še manj zahtevati, da se spozna na vse zgoraj našteto. Zato je toliko bolj pomembno, da so primerno usposobljeni vsi drugi akterji, od proizvajalcev, dobaviteljev oz. ponudnikov, izvajalcev, projektantov, upravnikov in – kadar gre za javne stavbe - energetskih upravljavcev in drugih pooblaščenih oseb, pa vse do inšpektorjev, ki nastopijo, kadar gre kaj narobe.

Prav zato se v integralnem projektu LIFE IP CARE4CLIMATE (www. care4climate.si) v koordinaciji Ministrstva za okolje, podnebje in energijo vsako leto zvrsti niz tridnevnih usposabljanj (https://trajnostnagradnja.si/usposabljanje/) s pestrimi programi strokovnih predavanj za vse zgoraj naštete udeležence v procesu prenove stavbnega fonda kot gradniku postopnega prehoda v brezogljično družbo. Tudi na ta način bomo dosegli, da bodo naše stavbe postopoma postale udobnejše za bivanje in delo ter prijaznejše do okolja in naših denarnic ob plačilu stroškov za obratovanje in vzdrževanje.