Hana Stupica: Rokavička / The Mitten

univerza v ljubljani akademija za likovno umetnost in oblikovanje diplomsko delo

RokaviÄ?ka ukrajinska ljudska pravljica Hana Stupica Ljubljana, maj 2016

univerza v ljubljani akademija za likovno umetnost in oblikovanje diplomsko delo b

Rokavička ukrajinska ljudska pravljica

Mentor: red. prof. Radovan Jenko Kandidatka: Hana Stupica Študentka rednega študija Vpisna številka: 42060063 Oddelek in študijska smer: Oblikovanje - Vizualne komunikacije Ljubljana, maj 2016

izjava o avtorstvu

Podpisana Hana Stupica, v skladu s 160. Ä?lenom Statuta Univerze v Ljubljani, izjavljam, da sem avtorica diplomskega dela z naslovom RokaviÄ?ka - Ukrajinska ljudska pravljica.

Hana Stupica

kljuÄ?ne besede

knjiga ilustracija otrok pravljica noĹĄa ornament book illustration child fairy tale folk costume ornament

udk 087.5(043.2) 75.056(043.2) 7(043.2)

povzetek

Diplomska naloga raziskuje in obravnava ilustriranje ter oblikovanje moje prve slikanice Rokavička - Ukrajinska ljudska pravljica, ki je bila novembra 2014 izdana pri založbi Mladinska knjiga.

V uvodnem delu se posvetim vprašanju kakovostne otroške knjižne ilustracije in kaj pri tem pomeni poklic ilustratorja. Teoretični del je posvečen predvsem raziskavi pravljice kot take, ukrajinskemu in ruskemu ljudskemu ornamentu, noši, oblačilom itd., skratka vsemu, kar mi je kasneje pomagalo pri ustvarjanju praktičnega dela diplome - slikanice Rokavička.

Končni rezultat je slikanica, ki, čeprav namenjena majhnim otrokom, približa pozabljeno pravljičnost otroštva tudi odraslim.

abstract

The thesis explores and focuses on the illustration and design of my f irst picture book The Mitten – a Ukrainian folk tale which was published by Mladinska knjiga publishing house in November 2014.

I have dedicated the introductory part to the topic of the quality of children’s book illustration and the role of the illustrator in this regard.

The theoretical part of the thesis is mostly devoted to the research of the fairytale itself, Ukrainian and Russian folk ornament, costume, dress etc - in short to all the elements that later helped me create the practical part of my work – the picture book The Mitten.

The picture book is the f inal outcome of the thesis. Though created for the children, the book brings closer the forgotten attractiveness of the childhood also to the adult readers.

kazalo

10

Uvodni del: Kaj je kakovostna otroška ilustracija in kdo je ilustrator?

15

Teoretični del

16

Slikanica

16

Otroštvo in otroška književnost

16

Pravljica

17

Klasif ikacija pravljic

18

Glavne kategorije ATU številskega sistema

19

Ljudsko slovstvo

19

Ljudske pravljice

19

Ukrajinske ljudske pravljice

20

Ljudska noša

20

Ukrajinska ljudska noša

21

Ruska ljudska noša

22

Ornament

22

Ukrajinski ornament

22

Ruski ornament

24

Barve na tradiconalnih ljudskih oblačilih in vezenje

25

Pokrivala (Rusija)

26

Tradicionalna ljudska oblačila in predmeti

29

Praktični del: Rokavička

31

Rokavička

33

O projektu

33

Likovna tehnika in papir

33

Skiciranje in ilustriranje

34

Barvna shema

38

Oblikovanje slikanice

38

Tipograf ija

57

Zaključek

61

Seznam literature in virov

V likovnem proizvodu so zdruĹženi vsi trije elementi, vse tri predpostavke dela in proizvodnje - narava kot material, individuum kot Ĺživ organizem in skupnost in njena kultura - v nedeljivo celoto.

(Milan Butina, Prvine likovne prakse, str. 225)

opredelitev: ukrajinsko/rusko Imela sem veliko težavo z opredelitvijo izvora ljudske pravljice Rokavička.

V slovenskem prostoru je bila pravljica poznana kot ruska, v širšem mednarodnem pa večinoma kot ukrajinska. Zaradi pomankljivih podatkov in zaradi večje prepoznavnosti pravljice, sem se odločila za ukrajinski izvor.

Pri opisovanju oblačil, predmetov, vzorcev pa bom uporabljala ruske in ukrajinske izraze ter definicije, saj sem zaradi zgodovinske povezanosti obeh držav raziskovala in kasneje upodobila značilnosti obeh.

Uvodni del: kaj je kakovostna otroška ilustracija in kdo je ilustrator?

»Prazna, zlagana in pretirano načičkana lupina, za katero se ne skriva nič, je klasična definicija kiča.« (Tomaž Zupančič, Kakovostna književna ilustracija za otroke, Otrok in knjiga 85, str. 7)

Ilustracija je v najširšem pomenu vsako likovno delo, ki se opira in vizualno opremlja literarno predlogo. S tem je kot področje likovne umetnosti tudi javnosti najbolj dostopno. Izraz ilustracija se v današnjem pomenu besede uporablja šele od 19. stoletja dalje, pred tem so jo poznali kot knjižno slikarstvo v obliki iluminiranih rokopisov. »Beseda ilustracija izhaja iz latinske besede illustrare, kar pomeni osvetliti, Slovar slovenskega knjižnega jezika (1995: 294) pa izraz razlaga kot risbo ali sliko, ki pojasnjuje, krasi tiskano besedilo in kot nekaj, kar zaradi svoje nazornosti pripomore k boljšemu razumevanju obravnavanega.« (Tomaž Zupančič, Kakovostna književna ilustracija za otroke, Otrok in knjiga 85, str. 6) Ilustracija ima sploh v predbralnem obdobju otroka kot motivacijsko sredstvo velik pomen, saj je konstantni spremljevalec otroške literature in je lahko npr. v obliki slikanice prvo in včasih edino srečanje otroka z likovnimi podobami. Ker otrok nima prirojenega občutka za likovno kakovostno in ga privlači kič, ob opazovanju kakovostne ilustracije razvija občutek za likovno lepo estetsko sporočilo, domišlijo, se uči prepoznati skrite podrobnosti v ilustraciji kot vidnem sporočilu in razvija svoje lastne ideje. Posebej pomembne se mi zdijo sama po sebi risba, kompozicija, ritem (po eni strani konstanten, po drugi pa toliko spremenljiv, da ohranja otrokovo zanimanje), odnosi med svetlim in temnim ter barvo. »Ilustracija, še posebej tista za otroke in mladino, ima dvojen pomen, na eni strani uporablja zapisano ter spodbuja domišlijo in s tem ustvarjalnost, po drugi pa likovno vzgaja šolajočega se posameznika, da bo znal poleg jezika, zapisanega v besedah, razbrati tudi tistega v podobah.« ( Judita Krivec Dragan, Zakaj je ilustracija tako pomembna, Branje za znanje in branje za zabavo, str. 71) »Likovno kakovostna ilustracija spretno uporablja načela likovne gradnje, medtem ko je nekakovostna brez avtorjevega likovnega občutka. Kompozicije, likovni ritmi, ravnovesja, sorazmerja in kontrasti delujejo skladno, celostno. Barve so ubrane, barvni skladi temeljijo na kontrastih ali harmoniji (Itten 1987: 19–22), risba je jasna in razpoznavna, čeprav ne nujno tudi eno-

14

stavna. Dobra ilustracija je likovno prečiščena, kar pomeni, da ne vsebuje nepotrebnih likovnih elementov.« (Tomaž Zupančič, Kakovostna književna ilustracija za otroke, Otrok in knjiga 85, str. 8) Ilustracija, namenjena otrokom, je večinoma f igurativna, saj se v pravljicah pojavljajo različni liki, realni ali mitološki. Ilustrator mora pri svoji interpretaciji, ne glede na to ali je narisana realistično, karikirano ali je plod ilustratorjeve domišlije, upoštevati anatomijo in konstrukcijo lika. Prostor naj bo upodobljen enovito in logično, z upoštevanjem prostorskih ključev, liki in predmeti naj se ravnajo po isti prostorski logiki. Od teh pravil lahko odstopa, če jih že predhodno obvladuje in so del njegovega izraza ter pomenijo estetsko nadgradnjo lika ali prostora, ne pa, da kot posledica pomankljivih risarskih sposobnosti nadomeščajo njegovo nepoznavanje le teh. »Gre za dvoje različnih načinov sporočanja, na eni strani za poskus realnega upodabljanja in na drugi za izkrivljanje realnosti na podlagi neznanja.« (Tomaž Zupančič, Kakovostna književna ilustracija za otroke, Otrok in knjiga 85, str. 12) Za odraslega in tudi za ilustratorja pomeni ilustracija ohranjanje otroške domišlije. To privlačnost ilustracije, ki je lahko stvarna ali izmišljena in pričara različna vzdušja, sem tudi sama poskusila doseči pri ilustriranju Rokavičke. »Bistvo ilustracije je povezanost z vsebino, ki jo sporočajo besede. Knjižna ilustracija je razlaga določene vsebine knjige s sliko, a vedeti moramo, da vsi, ki rišejo v knjige, pa čeprav še tako lepo, niso ilustratorji: če svoj osnovni likovni svet ločijo od besedila, če besedilo ob sliki niti ni ali če z njim ni povezano, so to slike in ne ilustracije. Knjižni ilustrator si prvi prizadeva za bolj jasno razumljivost knjižnega besedila, zato dober ilustrator sodeluje z osnovnim literarnim besedilom in ne zatre njegove misli.« (Tatjana Pregl Kobe, 6. Bienale slovenske ilustracije, Moč likovnih del, ki upodabljajo besede, Cankarjev dom, Ljubljana, 2006, str. 3)

Glede na lastne izkušnje, se mi zdi na smeri Oblikovanje na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje premalo risanja po naravi in modelu. Tako smo študentje oblikovanja kljub znanju osnov risanja, slikanja in ilustracije večinoma samouki, ki se učimo na lastnih napakah. Prejšne generacije slovenskih ilustratorjev so bile od znanih povojnih »pravljičark« večinoma po izobrazbi slikarji, sedaj pa se - sploh z novo smerjo Ilustracija na Akademiji - to spreminja. Problem večine mladih ilustratorjev je tako v tem, da se pogosto lotevajo stilizirane risbe in z njo prekrivajo pomankanje obvladovanja risarskih zakonitosti.

15

TeoretiÄ?ni del

»Slikanica je vrsta mladinske knjige, v kateri se navadno dopolnjujeta besedilo in ilustracija.« (Marjana Kobe, Maruša Avguštin, Enciklopedija Slovenije, 1997, 11, str. 133)

slikanica Slikanica je zvrst mladinske književnosti, ki združuje besedno in vizualno pripoved v knjižni obliki. Najpogosteje je namenjena majhnim otrokom v predbralnem in začetnem bralnem obdobju, saj imajo nekatere osnoven, otroku razumljiv besednjak in jezik, ter so zasnovane za razvijanje otrokovih bralnih sposobnosti. »V njih ni natančnih opisov oseb, predmetov, okolja ne pretiranega lirizma, tudi sporočilnost je povečini enoznačna in ne simbolična. Pomemben delež igrajo dialogi, zgodbe pa so nezapletene. Vendar je možen tudi tip slikanice, ki je sporočilno zahtevnejši in odpira vrata v literaturo za odrasle.« (Ida Mlakar, Branje za znanje in branje za zabavo, Raznovrstnost otroške literature, str. 58). Po letu 1990 je v Sloveniji slikanica postala tudi branje za odrasle bralce ( J. W. Burger-F. Prešern: Lenora, ilustr. Marija Lucija Stupica).

prirojenih idej). Tako so odrasli začeli dojemati otroke kot ločena nedolžna bitja potrebna protekcije in vodstva odraslih. Otroška književnost je bila na začetku predvsem vzgojna in predstavitvi vrednot bralcu (Heinrich Hoffmann, Struwwelpeter, 1845 in Wilhelm Busch, Max and Moritz, 1865). Šele v drugi polovici 19. stoletja, ko se je pojavil sodobni odnos do otrok in poudaril vlogo družine, otrokovo mesto v družini in družbi ter opozarjal na izkorišanje otroške delovne sile predvsem v industrializaciji Anglije, ki jo je dodobra opisal pisatelj Charles Dickens, pa se je začela zlata doba otroške literature. Ta se je osredotočila na otroško domišlijo, dojemanje stvarnosti in humor. Za mejnik zlate dobe otroške književnosti velja Alica v čudežni deželi Lewisa Carrola izdana leta 1865. pravljica Veliki splošni leksikon def inira geslo »pravljica« kot:

Tako ima slikanica dve funkciji v otrokovem življenju: na začetku mu jo berejo odrasli in nato jih berejo sami.

Začetki slikanice segajo v 17. in 18. stoletje ( Jan Amos Komenský, Orbis Sensualium Pictus, 1658), večji razmah pa je doživela predvsem po 2. svetovni vojni. Nekatere popularne slikanice, prvič izdane pred več kot stoletjem, ponatiskujejo še danes (Heinrich Hoffmann, Struwwelpeter, 1845 in Beatrix Potter, Peter Rabbit, 1902). “ Slikanica, kadar doseže najčistejšo avtentičnost svoje knjižne zvrsti, postane pravi likovno tekstovni monolit.” (Marjana Kobe, Slovenska slikanica v svetovnem prostoru, Otrok in knjiga, 4, 1976, str. 18) otroštvo in otroška književnost Pojem in koncept otroštva se je oblikoval šele v novem veku nekje od 17. stoletja, saj so pred tem otroka dojemali kot nepopolnega odraslega in jih v različnih oblikah umetnosti, šolskih poročilih, na nagrobnikih itd. reprezentirali kot mini-odrasle. Eden glavnih pobudnikov/ vplivnežev novega odnosa do otrok je bil angleški f ilozof John Locke s teorijo tabula rasa (človeški duh, še prost vtisov; v človeški duši ni

18

»Pravljica, fantazijska pripoved s čarobnimi motivi. V nasprotju s pripovedkami je neodvisna od resničnih dogodkov, dogaja se v brezčasnem svetu in si ne prizadeva posnemati stvarnosti. Živali in predmeti govorijo, junak se spreminja, druži se z nadnaravnimi pomočniki in s sovražniki ter rešuje na prvi pogled nerešljive naloge. Ljudsko pravljico je sooblikovalo ustno izročilo; vedno srečen konec. Od t. i. »prave pravljice« razlikujemo pravljice o velikanih in hudiču. Pravljice v širšem pomenu so razširjene po vsem svetu.

Za evropsko zakladnico pravljic, pri katerih so opazni keltski, bizantinski in indijski vplivi je še posebej pomembna arabska zbirka Tisoč in ena noč.

Nemška pravljica je na začetku 19. stoletja dobila svojo danes prevladujočo obliko iz Pravljic bratov Grimm, ki so hkrati pomenile začetek in podlago mednarodnega zbiranja pravljic in obenem podlago za raziskovanje pravljic.

Umetna pravljica, ki je bolj neomejena v svoji obliki, se je v 18. st. najprej pojavila kot šaljiva satirična tvorba, pri J. W. von Goetheju in romantikih (Novalisu, E. T. A. Hoffmannu, L. Tiecku, C. Brentanu) pa ima simboličen ali alegoričen pomen. Pisci pravljic mdr.: W. Hauff, H. Ch. Andersen, E. Mörike, Th. Storm, O. Wilde, F. Werfel, A. Döblin, P. Rühmkorf; vse do moderne pravljice za otroke (L. Carroll, A. Lindgren). (3472) Na vprašanje kaj točno je pravljica, kako in kdaj se je pojavila najdemo več različnih odgovorov ter razlag. Na splošno jih definiramo kot zgodbe s ča-

robno vsebino, ki so namenjene otrokom. V njih nastopajo pravljična bitja, ki so dobra ali hudobna, govoreče živali itd. Težje pa jo je definirati strokovno, saj zanjo ne najdemo poenotene razlage. Delimo jih na ljudske oziroma folklorne pravljice ter umetne oziroma avtorske pravljice. Umetna pravljica je plod avtorjeve domišlije in zato bolj neomejena. Razvila se je iz ljudske pravljice in se pojavila v 19. stoletju. Ljudska pravljica je veliko starejša, prehajala je iz roda v rod in njen avtor ni poznan.« Darka Tancer - Kajnih po vzoru novejših pravljičnih antologij razdeli literarno oznako pravljica na tri skupine (Darka Tancer - Kajnih, Slovenska pravljica po drugi svetovni vojni, Otrok in knjiga, 38, 1994, str. 25): - ljudska pravljica - klasična umetna pravljica - moderna pravljica »Pravljice so po nastanku in izvoru ena najstarejših oblik besedne umetnosti, pa kljub temu nikoli ne zastarijo, temveč so vedno znova nove, sveže in mlade. Ker so preživele toliko časa, pomeni, da predstavljajo vrednost, ki jo je treba spoštovati, saj lahko tako dolgo preživijo le zelo dobre stvari.« (Zdenka Zalokar Divjak, Brez pravljice ni otroštva, 2002, str. 20) Pravljica je tako ena najstarejših literarnih zvrsti, njenega izvora in nastanka ne moremo def inirati, saj je skozi zgodovino izgubila individualne avtorje in do danes doživela številne preobrazbe. Tem preobrazbam so skupne fantastične pripovedne prvine, umetniške fantazije, nazori dobe, v katerih so pravljice nastale ter lastnosti ustvarjalca in posredovalca - interpreta. Ta posredovalec je pomemben za ljudsko pravljico, ki se je ohranila do njenega zapisa z ustnim posredovanjem. Darka Tancer - Kajnih v članku Slovenska pravljica po drugi svetovni vojni (Otrok in knjiga, 38, 1994, str. 25) zapiše, da geslo pravljica (Märchen) v svetovnem leksikonu mladinske književnosti obsega štiri polne strani in da je na začetku tega obsežnega gesla pravljica opredeljena kot vrsta fantastično-čudežne pripovedi (najpogosteje namenjena otrokom), ki ne upošteva naravnih zakonitosti in tudi ne historičnih determinant.

Odločilne elemente za potek dogajanja predstavljajo irealne postave, liki in čudeži. Nemški izraz za pravljico Märchen izvira iz starovisoko-

nemškega izraza »mari« in srednjevisokonemškega »maere«, kar pomeni pripoved o posebnem dogodku, uvedla pa sta ga brata Grimm v leta 1812 izdani zbirki pravljic Kinder- und Hausmarchen. klasifikacija pravljic Z vedno večjim številom zapisanih pravljic v 19. stoletju se je pojavila potreba po klasif ikaciji le teh. Najbolj poznani klasif ikaciji pravljic sta Aarne-Thompsonov klasif ikacijski sistem in Morfologija pravljice (1928) Vladimirja Poppa. Z njima se pravljice razporedi po kategorijah in podkategorijah - sižejih oz. tipih pravljic. Obstajajo tudi starejši ali drugi manj natančni klasif ikacijski sistemi, splošno pa se jih je delilo na pravljice in živalske pravljice. Temu je v Morfologiji pravljic oporekal Vladimir Popp, saj veliko pravljic vsebuje fantastične elemente in živali.

Zanimivo je, da so govoreče živali in prisotnost magije bolj pogosti v pravljicah kot vile, ki se pojavijo v angleškem izrazu fairy-tale. Zaradi tega nekateri folkoristi raje uporabljajo nemški izraz Märchen ali wonder-tale. Prisotnost govorečih živali pa še ne pomeni, da je zgodba pravljica - tak primer so basni, kjer imajo živali človeške lastnosti in kjer se zgodba konča z moralnim naukom.

Pravljice se največkrat delijo na tri vrste, in sicer na realistične pravljice, na pravljice s čudežno vsebino in na živalske pravljice (Vladimir Propp po Vsevoldu Fjodoroviču Millerju). Realistične pravljice so junaške pravljice, v ospredju je junakov pogum, iznajdljivost, pridnost itd. Pravljice s čudežno vsebino vsebujejo čudežne predmete, dogodke ali zmožnosti, ki so v pomoč junaku. V živalskih pravljicah so glavni junaki ponavadi divje živali s človeškimi lastnostmi, ki se navezujejo na značilnosti in posebnosti teh živali. Živalske pravljice so daljše kot basni, ki se končajo z moralnim naukom.

so slaba lastnost tega sistema. Eden od avtorjev sistema je Aarne Antti, eden od ustanoviteljev t. i. f inske šole, ki se je ukvarjala s preučevanjem pravljic. Sistem je prvič objavil leta 1910 v knjigi The Types of the Folktales: A Classification and Bibliography, 18 let kasneje pa ga je razširil ameriški folkolirst Stith Thompson. Pri drugem popravku sistema, leta 1961, v knjigi The Motif-Index of Folk Literature, je Thompson dodal še AT številski sistem, ki se je v posodobljeni in dodatno razširjeni verziji The Types of International Folktales: A Classification and Bibliography Hansa-Jörga Utherja, izdani leta 2004, razvil v ATU številski sistem.

Aarne-Thompsonov klasif ikacijski sistem razvršča pravljice in ljudske pravljice po skupnih motivih in tipih, ki pomagajo v folkloristiki klasif icirati, analizirati in organizirati pravljice. Pravljice lahko tudi menjajo kategorije. S pomočjo tega sistema, se iz pravljic izlušči prepoznavne skupne lastnosti, po katerih lahko pravljice razvrstimo v skupine, vendar je precej odvisno katere lastnosti smatramo kot prepoznavne oziroma odločilne. Te težave pri klasif iciranju delov pravljic glede na motiv

19

glavne kategorije atu številskega sistema

1. Živalske pravljice (1-299) 1.1. Divje živali 1-99 1.1.1. Pametna lisica (druga žival) 1-69 1.1.2. Druge divje živali 70-99 1.2. Divje živali in domače živali 100-149 1.3. Divje živali in ljudje 150-199 1.4. Domače živali 1.5. Druge živali in objekti 2. Pravljice s čudežno vsebino (300-749) 2.1. Nadnaravni nasprotniki 300-399 2.2. Nadnaravni ali začarani sorodniki 400-459 2.2.1. Žena 400-424 2.2.2. Mož 425-449 2.2.3. Brat ali sestra 450-459 2.3. Nadnaravne naloge 460-499 2.4. Nadnaravni pomočniki 500-559 2.5. Magični objekti 560-649 2.6. Nadnaravna moč ali znanje 650-699 2.7. Druge pravljice o nadnaravnem 700-749 3. Verske pravljice (750-849) 3.1. Nagrade in kazni Boga 750-779 3.2. Resnica pride na dan 780-799 3.3. Nebesa 800-809 3.4. Hudič 810-826 3.5. Druge verske pravljice 827-849 4. Realistične pravljice (850-999) 4.1. Moški se poroči s princeso 850-869 4.2. Ženska se poroči s princem 870-879 4.3. Dokazila zvestobe in nedolžnosti 880-899 4.4. Trmasta žena se nauči ubogati 900-909 4.5. Dobri nauki 910-919 4.6. Pametna dejanja in besede 920-929 4.7. Pravljice o usodi 930-949 4.8. Roparji in morilci 950-969 4.9. Druge realistične pravljice 970-999 5. Zgodbe o velikanih in hudiču (1000-1199) 5.1. Delovna pogodba 1000-1029

20

5.2. Partnerstvo med moškim in velikanom 1030-1059 5.3. Temovanje med moškim in velikanom 1060-1114 5.4. Moški ubije (poškoduje) velikana 1115-1144 5.5. Moški preplaši velikana 1145-1154 5.6. Moški ukane Hudiča 1155-1169 5.7. Duše rešene Hudiča 1170-1199 6. Anekdote in šale (1200-1999) 6.1. Zgodbe o bedakih 1200-1349 6.2. Zgodbe o poročenih parih 1350-1439 6.2.1. Nespametna žena in njen mož 1380-1404 6.2.2. Nespametni mož in njegova žena 1405-1429 6.2.3. Nespametni par 1430-1439 6.3. Zgodbe o ženskah 1440-1524 6.3.1. Iskanje žene 1440-1474 6.3.2. Šale o starih devicah 1475-1499 6.3.3. Druge pravljice o ženskah 1500-1524 6.4. Zgodbe o moških 1525-1724 6.4.1. Pameten moški 1525-1639 6.4.2. Sreča v nesreči 1640-1674 6.4.3. Neumen moški 1675-1724 6.5. Šale o duhovnikih in verskih likih 1725-1849 6.5.1. Prevarani duhovnik 1725-1774 6.5.2. Duhovnik in cerkovnik 1775-1799 6.5.3. Druge šale o verskih likih 1800-1849 6.6. Anekdote o drugih skupinah ljudi 1850-1874 6.7. Čiste izmišljotine 1875-1999 7. Ostale pravljice (2000-2399) 7.1. Kumulativne (nakopičene) pravljice 2000-2100 7.1.1. Niz, ki temelji na podatkih, objektih, živalih ali imenih 2000-2020 7.1.2. Niz, ki vključuje smrt 2021-2024 7.1.3. Niz, ki vključuje prehranjevanje 2025-2028 7.1.4. Niz, ki vključuje druge dogodke 2029-2075 7.2. Pravljice o ulovu 2200-2299 7.3. Druge pravljice 2300-2399

Ukrajinska ljudska pravljica Rokavička spada pod kategorijo živalske pravljice, v podkategorijo Divje živali in domače živali (pes), vendar tudi v podkategorijo Divje živali in ljudje (dedek). Po eni strani bi jo lahko uvrstili tudi v podkategorijo Druge živali in objekti (rokavička).

Pravljica ima tudi čudežne elemente (živali, ki si ustvarijo dom v majhni rokavički), zato bi jo lahko uvrstili tudi v kategorijo Pravljice s čudežno vsebino in v podkategorijo Magični objekti. Živalske pravljice velikokrat vsebujejo čudežne elemente in pravljice s čudežno vsebino velikokrat vsebujejo živali - tak primer je ruska Pravljica o carjeviču Ivanu, žar ptici in sivem volku, ki ne spada pod živalske pravljice ravno zaradi volka z magičnimi lastnostmi.

Gennady Spirin, Pravljica o carjeviču Ivanu, žar ptici in sivem volku, 2002 (http://img-fotki.yandex.ru/get/5631/24302342.59/0_82749, marec 2016_bffef bd4_ orig; ogled marec 2016)

ljudsko slovstvo Def inicija slovarskega gesla “ljudsko slovstvo” v Velikem splošnem leksikonu: »Ljudsko slovstvo, slovstvena folklora, ustno slovstvo, zbirni pojem za različne zvrsti (ljudska pesem, ljudska proza, ljudsko gledališče) besednega ustvarjanja, razširjenega med ljudstvom. Ljudsko slovstvo je sinkretističen pojav, ker besedno izražanje spremljajo posebna intonacija, mimika, geste, lahko tudi glasba in ples. Za ljudsko slovstvo je značilen neposreden (naraven, netehničen) način komunikacije v majhnih skupinah pripovedovalcev ali pevcev in poslušalcev, skupna udeleženost v dogodku in tradicijski način prenašanja »iz roda v rod«. Avtorstvo je pridržano nadarjenim posameznikom, ohranjanje ljudskega slovstva pa je odvisno od njegove aktualnosti za vsakdanje in praznično življenje skupnosti. Zato je življenska razsežnost oz. njegova funkcija v življenju skupnosti navadno celo pomembnejša od estetske.

To je pomembna značilnost ljudskega slovstva v primerjavi z visoko, »pravo« književnostjo. Od nje se loči po obstoju v različicah in nenehnem spreminjanju (številne variante), po načinu posredovanja (pisano - ustno), jeziku (knjižni jezik - narečje) in jezikovnemu slogu, po namenu (estetsko - pragmatično in estetsko). «

Vladimir Propp je odkril enotno strukturo v različnih ruskih ljudskih pravljicah. Zanimivo je, da se podobnosti ne najdejo samo v pravljicah evropskih narodov, ampak tudi v svetovnem merilu - pravljice se razlikujejo v podrobnostih, vendar so si v osnovni zgodbi podobne. Tako je skoraj nemogoče ugotoviti, kaj v zgodbi spada k lokalni kulturi in kaj je bilo prisvojeno od druge. Sčasoma so se lokalne zgodbe med sabo zabrisale, izvor pa je bil pozabljen. Do teh popotovanj zgodb s podobnimi zapleti med različnimi narodi je sigurno prišlo zaradi razseljevanj in mešanj le-teh med sabo. Nekatere pravljice so bile alegorične pripovedi o resničnih zgodovinskih dogodkih. Ljudska pripovedka ima lahko moralno in razvedrilno vrednost in vsebuje nasprotja dobro-slabo, lep-grd itd. Ljudje so pravljice velikokrat obravnavali manj resno kot pesmi, saj naj bi pesmi bile odraz nečesa, kar se je v resnici zgodilo.

Vseeno pa zgodbe niso bile samo plod domišlije, bile so polne starih prepričanj, načina življenja (verjetno nekoliko izkrivljenih divjih običajev in vedenja daljnih prednikov), ki so bili že davno pozabljeni. Ker so bile ljudske pravljice same po sebi stare in poganske, jih je Cerkev že od vsega začetka preganjala (sploh v Srednjemu veku). Kljub prepovedim so se pravljice prenašale od ust do ust in se precej spremenjene ohranile do današnjega časa.

V zgodnjih ukrajinskih ljudskih pravljicah igrajo osrednjo vlogo narava ter živali, saj so material za njih črpali iz prostranih gozdov, izkušenj kmetov in lovcev ter opazovanja divjih živali. Tako so njihove ljudske pravljice globoko zakoreninjene v preteklost in krajino.

ukrajinske ljudske pravljice ljudske pravljice Ena najbolj pogostih vrst pripovedne folklore so ljudske pravljice ali ljudske pripovedke. Ljudska pravljica je sestavni del ustnega ljudskega izročila, ki se prenaša iz roda v rod in nima enega avtorja oz. avtor sploh ni poznan. Začetnika zbiranja in zapisovanja ljudskih pravljic sta brata Grimm in po njunem vzoru se je število zapisanih ljudskih pravljic povečevalo. Liki v ljudskih pravljicah so ponavadi običajni ljudje in dogajanje v pravljici ni vezano na določen čas ter kraj. Tako poznamo podobne ljudske pravljice s podobnimi lastnostmi v različnih kulturah po vsem svetu, ki pa pogosto odražajo vrednote in običaje kulture iz katere prihajajo. Če primerjamo slovanske ljudske pripovedke z zgodbami, basnimi in legendami drugih narodov, opazimo izrazite podobnosti. Tako je naprimer slovanska pravljica o enookem velikanu (Likho) skoraj enaka mitu o kiklopu Polifemu v Homerjevi Odiseji. Folklorist

Pravljica je splošno razširjena v vseh kulturah in je poglativni del človeškega izražanja. Matere so skozi stoletja svoje otroke učile zgodovino in vedenja prek metafor. Zaradi pogosto težkega življenja je bilo od otrok že v zgodnjem otroštvu pričakovano trdo delo in so bili prezgodaj soočeni z odraslimi težavami ter izivi. Tako so ljudske pravljice na nek način omilile ostre življenske razmere in bile vir zabave.

Tipičen zaplet ukrajinskih ljudskih pravljic je sestavljen iz preizkušnje in boja, kjer pozitiven lik (velikokrat kmet) premaga zle mahinacije bogatega posestnika ali princa. Socialne satire imajo vlogo pri preučevanju človeških pregreh, še posebej skoposti, lenobe in prešuštva. Skozi ljudske pravljice in poezijo so velikokrat zabeležili tudi nekatere najpomembnejše dogodke v zgodovini, od začetkov kneževin do časa ruskih carjev. V pripovedkah, ki so navidezno sledile krščanski tradiciji, se pogosto pojavijo poganski simboli in motivi.

21

ljudska noša

Ljudska ali narodna noša je tradicionalno oblačilo, ki izraža identiteto določenega geografskega področja ali časovnega obdobja. Prav tako lahko kaže socialni, zakonski ali verski status posameznika. Pogosto sta obstajali dve različici noše, ena kot vsakdanje oblačilo, druga pa za posebne priložnosti kot so festivali, praznovanja in formalni dogodki. ukrajinska ljudska noša

Ukrajinska noša, 1916 (https://upload.wikimedia. org/wikipedia/commons/ thumb/9/92/Ukrainianwreath.jpg/800pxUkrainian-wreath.jpg, ogled april 2016)

Ukrajinska noša (http://www.ukrainian­ museumlibrary.org/ images/rudolf3_big. jpg, ogled april 2016)

Skozi zgodovino so se stili ukrajinske noše zelo razlikovali. V obdobju Kozakov (na območju današnje Ukrajine naj bi se pojavili sredi 13. stoletja) se je plemstvo oblačilo v takratno v Evropi prevladujočo renesančno modo, drugače je bilo samo na območjih z mrzlim podnebjem (dolgi površniki in jopiči iz ovčjega krzna). Na oblačilih, ki so jih nosili višji sloji se je poznal vpliv bizantinskih tkanin ter ornamentov. Nižji sloji (mischany) so do neke mere posnemali modo višjih slojev in uporabljali uvoženo blago.

Ko je kasneje plemstvo prevzelo evropsko baročno modo, so kmetje in meščani ohranili značilnosti oblačil iz obdobja Kozakov kljub spremembam v materialih ali obliki oblačila. V drugi polovici 19. stoletja so se z industrijsko revolucijo ter tovarniško izdelanimi tkaninami ljudska oblačila še bolj spremenila. Značilna ljudska noša se je do 1. svetovne vojne ohranila samo v manjših mestih in vaseh, po vojni pa se je začela umikati urbanim oblačilom zaradi njihove nizke cene in ker ljudje na podeželju niso želeli izgledati drugače kot meščani. Danes jo uporabljajo samo še za nastope in je redko nošena celo na podeželju.

Hutsul, Ukrajina (https://s-media-cacheak0.pinimg.com/originals/ d3/96/f3/d396f39320116 29178f63ef0b164f468.jpg, ogled april 2016)

22

Ukrajinska družina , 1913 (https://s-media-cacheak0.pinimg.com/origi­ nals/6e/f3/94/6ef394c­ 272f07a29cb74e68d79f­ d20a1.jpg, ogled april 2016)

ruska ljudska noša Zgodovinarji predvidevajo, da se je tradicionalna ljudska noša začela izoblikovati v 12. in 13. stoletju. V temu obdobju se je začel obsežen proces razvoja ruskega značaja. Ruska in tudi oblačila drugega slovanskega prebivalstva iz Vzhodne Evrope - Ukrajincev in Belorusov - so bila precej nenavadna. Do 18. stoletja so jih nosili vsi sloji ruske družbe, od carjev in bojarjev do trgovcev, obrtnikov in kmetov.

Značilnost ruske ljuske noše je veliko število različnih vrhnjih oblačil z različnim načinom nošenja. Kmetje so si šivali oblačila iz njim dostopnega blaga iz volne, konoplje in lanu. Revni so oblačila, tudi praznična, menjali, ali so se prenašala od enega člana družine do drugega.

Oblačila bogatašev so bila v bizantinskem slogu, v 17. stoletju je iz Poljske prišel kaftan (dolg moški plašč) in krzneni plašč. Zaradi vedno večjega vpliva modnih slogov iz drugih dežel, so leta 1675, da bi zaščitili nacionalna oblačila, prepovedali nekaterim slojem (nižji gospodi, odvetnikom, služabnikom itd.) uporabo oblačil tujega sloga. Oblačila plemstva so bila iz dragih materialov, okrašena z zlatom, srebrom in biseri. Kroj oblačil je ostal nespremenjen stoletja in se ni spreminjal glede na takratno modo.

Ruska noša, 19. stoletje (http://images.metmuseum.org/CRDImages/ci/weblarge/31.440_31.441_31.442_front_CP4.jpg, ogled april 2016)

Ruska noša, pozno 18. stoletje (http://images.metmuseum.org/CRDImages/ci/web-large/ 31.446_31.447_31.448_front_CP4.jpg, ogled april 2016)

Svojo popularnost je izgubila leta 1699, ko jo je Peter Veliki prepovedal za vse, razen za kmete, menihe in duhovnike. V prakso je tako prišel madžarski slog obleke, francoska vrhnja oblačila in nemški brezrokavniki ter spodnje perilo. Ženske so morale nositi nemško obleko. Vsi tisti, ki so prihajali v mesto v ruskih oblačilih in z bradami, so morali plačati dajatve. Po revoluciji leta 1917 je bila ruska ljudska noša vedno manj priljubljena, do danes je v uporabi ostala predvsem v vaseh na severu Rusije.

Ruske in ukrajinske narodne noše si ne moremo predstavljati brez ornamentov in vezenin.

Moška iz St. Petersburga uživata v čaju iz samovarja (http://artinvestment.ru/temp/ cache/20090417_izvozchiki.jpg, ogled april 2016)

Ruski in polski aristokrat, 16. stoletje (Historic costume in pictures, Dover, New York, 1975)

23

ornament

Ornament je dekorativni motiv, ki ima zgolj estetsko funkcijo in se je pojavil že veliko pred pisanim jezikom.

ukrajinski ornament Ukrajinski ljudski ornament je tradicionalno povezan s sakralnimi in z obrednimi predmeti. Kot drugi elementi folklore (ljudske pravljice, legende, ljudske pesmi, ljudska umetnost itd.) je služil kot izraz človekovega življenja.

Kmečko življenje je bilo vezano na naravne cikle (letne čase) in obrede (poroka, rojstvo, smrt), kar se ni poznalo samo v ornamentih, ampak tudi v tehniki izdelave ter uporabljenih materialih. Ljudski ornament ima lokalne in regionalne značilnosti, ki se manifestirajo skozi uporabo različnih motivov, barv itd. (npr. za karpatski tekstil, velikonočna jajca in dela iz kovine ter lesa so značilni kompleksni geometrijski večbarvni vzorci, za vezenine iz Poltavske pokrajine beli geometrijski ornamenti na belem ali sivem tekstilu ter uporaba utišanega kolorita, za tekstil in vezenine iz Polesja pa je značilna uporaba rdeče in bele barve itn.).

Nekatere oblike ornamentov so specif ične za določene predele ter nekatere bolj pogoste ali celo univerzalne v obliki in poimenovanju. Najbolj razširjeni so spiralni ovnovi rogovi, zimzeleni listi, križi, križem podobne veternice, vrtnice, hrastovi listi, cikcakaste kače, grozdje, zvezde, lovorjevi venci, veje, predkrščansko drevo življenja itd. Čeprav je različna semantika teh starih motivov večinoma pozabljena, so se le-ti ohranili zaradi svoje pomembnosti in kot estetsko merilo ljudske kulture.

Ena od lastnosti ukrajinskega ljudskega ornamenta je njegova konceptualizacija motivov, tudi tistih najbolj geometrijskih ali abstraktnih.

Najbolj pogosti so motivi iz rastlinskega sveta, živalski in arhitekturni motivi se večinoma pojavljajo samo kot vizualni dodatek, združeni z rastlinskimi motivi, in ne kot samostojni elementi.

Na začetku 20. stoletja je eklekticizem v ljudskem ornamentu postal bolj izrazit. Masovna distribucija tiskanih stiliziranih vzorcev za vezenje je izpodrinila stare lokalne tehnike in dizajne. Tradicionalni motivi so se ohranili na izdelkih iz keramike in kovine ter graverstvu. Ornamenti so postali vedno bolj detajlni in povečala se je uporaba barv.

24

Tako se ornament ni več razvijal sam po sebi, ampak pod pritiskom zunanjih pogojev in prilagajanja potrošnikom. ruski ornament Enako kot ukrajinski, so ruski ornamenti spremljali človeka v vsakdanjem življenju. Cvetlični, živalski, geometrijski in drugi motivi so se pojavljali v človeških domovih, lahko so v celoti prekrili prostor ali okrasili le določen del.

Do 12. stoletja so ruski ornamenti v glavnem izhajali iz bizantinskega sloga, kasneje pa so se, tako kot pri oblačilih, začeli zgledovati po zahodnoevropskem (italijanska renesansa) in azijskem (perzijskem, indijskem, mongolskem itn.) slogu. Takrat so se elementi novejših slogov zlili z starimi bizantinskimi in lokalnimi ljudskimi (slovanskimi in f inskimi) elementi in tako se je v 16. ter 17. stoletju izoblikoval tipičen ruski slog, ki ga poznamo še danes.

Tako kot ukrajinski, tudi ruski ornamenti vsebujejo geometrijske dizajne in domišlijske podobe, ki temeljijo na oblikah iz živalskega in rastlinskega sveta. Najbolj pogosti in najbolj pomembni motivi v ruski dekorativni umetnosti so bili cvetlični. Sčasoma so te dekorativne kompozicije postajale vedno bolj prefinjene in se oblikovale v zapletene sheme, ki so združevale realistične in pravljične motive. Najznačilnejši elementi ruskih ornametov so prepletene linije, ki se širijo in ožajo, lomijo pod različnimi koti, zvijajo in se spremenijo v navidezne liste, ptiče, grifone in druga fantastična bitja. Pogosto so bili ornamenti narejeni iz vitic, ki so izhajali iz vzpenjalk, kot sta trta in hmelj, v sredini pa so imeli cvetlični šopek, ananas, storž ali grozd. Bogato ornamentiko lepo prikazujejo tudi ruski srednjeveški manuskripti z izdelanimi naslovi in inicialami. Te so zelo pogosto okrasili s podobami ptic in živali in jih združili s cvetličnimi. Večje površine, kot so npr. ikonostase, so subtilno filigransko delo, okrašeno z rozetami in nizanjem biserov, pogosto s črno-belimi okraski in dodatkom pozlate ali srebrne. Barvna paleta je bila v glavem čistih svetlih barvah, kot so rdeča, modra, rumena in zelena. ikonostás -a m [ikono- + gr. stasis stanje] v pravoslavnih cerkvah: z ikonami ozaljšana stena med oltarjem in prostorom za vernike.

Ukrajinska velikonočna jajca oz. pysanky (http://darkroom.baltimoresun.com/wp-content/uploads/2014/04/BS-md-dark­ room-p1-pysanky-p.jpg, ogled april 2016)

Ruski predpasnik, 19. stoletje (http://images.metmuseum.org/CRDImages/ci/weblarge/31.554_CP4.jpg, ogled april 2016)

Rushnyk, obredno blago/prt, Ukrajina (http://www.belarusguide.com/im­ ages/textile/small/Padniaproue.jpg, ogled april 2016)

Tradicionalno rusko oblačilo (http://eng.ethnomuseum.ru/sites/default/f iles/styles/large/ public/gallery/787.jpg?itok=AJYcQdkR, ogled april 2016)

Tradicionalno ukrajinsko oblačilo (http://1.bp.blogspot.com/-ONnhnK­ jPQXc/TxBvtChCQHI/AAAAAAAA C _4/rJDqEuSL6cU/s1600/11046.jpg, ogled april 2016)

Notranja naslovnica Pomorjanskega praznika petja, začetek 19. stoletja (http://allrus.me/wp-content/uploads/2013/11/Frontispiece-and-splash-frame-orna­ ment-of-Pomeranian-Feast-of-singing.-Early-19th-century.jpg, ogled april 2016)

25

barve na tradiconalnih ljudskih oblačilih in vezenje

Uporaba barv je imela med sabo prepletena dva pomena: socialnega in obrednega. Socialni je pomenil starostno skupino in socialni status posameznika, v preteklosti pa tudi pripadnost določenemu plemenu.

Ritualno so izvezeni obarvani deli pomenili zaščitne graf ične uroke.

Simbolna govorica barv se je oblikovala verjetno že pred tisočletji, ko so ljudje barvali blago samo z uporabo naravnih barvil (rastlinami in minerali) v primitivnih pogojih. Tako sta najstarejša barvna pigmenta rdeč in črn, v kombinaciji z belim (naravna barva lanenega platna ali volne). Pred sredino 19. stoletja so rumeno, modro in zeleno barvo uporabljali samo za drobne dekorativne detajle, saj so bile dražje in jih je bilo težko narediti.

- bela (umazano bela): nebesna svetloba, svet duhov, zrela ženska in materinstvo Naravna barva beljene ali nebeljene volne in platna. Beljeno blago je bil znak visokega statusa uporabnika, saj je zahtevalo veliko časa, dela in denarja. Ljudje so nosili bele obleke v različnih obdobjih transformacije njihove družbene vloge. Ljudje so verjeli, da med vsakim življenjskim prehodom (otroštvo/najstništvo ali samskega/poročenega statusa) postane meja med materialnim in duhovnim svetom tanka in transparentna. Bela barva je tudi simbol materinstva in poročene ženske, v kontrastu z rdečo - barvo mladega dekleta.

- rdeča Rdeča je prva barva, ki so jo ljudje uporabljali za barvanje tkanin že v paleolitski dobi. Simbolično rdeča barva pomeni kri in ogenj. V poganskemu verovanju so bili bogovi ognja in sonca moški, zato je rdeča barva ponazarjala tudi moško moč. Mladi, ravnokar poročeni moški so nosili rdeče srajce, okrašene z obrednimi simboli plodnosti. Rdeča barva je bila tudi simbol za mlado žensko, ki je pripravljena na materinstvo. Zaradi tega je bila nevestina obleka v vaseh v Rusiji rdeče barve.

- črna in druge temne barve: temno siva, temno rjava Črno barvo so nosili starejši od 70 let, menihi in “»samooklicani menihi«. Črna barva naj bi pomenila razdaljo med osebo in svetom ter zlasti celibat ali nezmožnost imeti otroke.

26

- rumena/oker, modra in zelena Te tri barve naj bi se začele pojavljati na oblačilih v 15. stoletju, vendar do 18. stoletja niso bile v uporabi kot temeljne barve oblačil. Šele po vzpostavitvi trgovine z Iranom so te barve postale dostopne tudi navadnim ljudem in ne samo plemstvu. V nekaterih regijah so modre obleke postale simbol bogastva in spoštovanja.

Vezenje (Ukrajina) Tekstilna umetnost (čipkarstvo, vezilstvo in tkalstvo) ima pomembno vlogo v različnih vejah ukrajinske kulturne in nacionalne indentitete, še posebej pri tradicionalnih ljudskih oblačilih in praznovanjih. Vsaka pokrajina ali celo vsaka vas je imela svoje značilne motive vezenin, kompozicij, barv ter vrste šivov, vendar si je slog večine vezenin na splošno podoben. Uporaba barve je zelo pomembna in ima svoje korenine v ukrajinski folklori. Najbolj pogosti barvi sta rdeča in črna.

Vezenje (Rusija) Tudi tradicionalno rusko ljudsko vezenje je polno uporabe simbolne ornamentike, z njimi so bile okrašene brisače, zavese, prti, vsakodnevna in praznična oblačila, rute, naglavna oblačila itd. Najbolj pogosto je bilo vezenje na ovratnikih, manšetah in robovih, saj so verjeli, da bi na teh mestih lahko zle sile prišle do telesa. Vezenine so bile v glavnem rdeče barve različnih nians, vendar se je barvna paleta razlikovala glede na sever ali jug države - na jugu so bile vezenine bolj pisane, kar je verjetno pogojeno z bolj raznoliko f loro. Zanimiv je postopek izdelave, saj vzorec ni bil predhodno prenesen na tkanino (z velikimi šivi so grobo označili samo pozicijo in velikost) in so vsak šiv v vezenju šteli. Najbolj priljubljeni vzorci, ki niso imeli simbolnega pomena, so bili cvetlični.

Vezenje ima v Ukrajini bogato zgodovino in simbolno vrednost ter je bilo del vsakdanjika nekje do 19. stoletja, ko je postalo obrt. Z njim so se ukvarjale ženske, ki so tudi razvijale motive in načine vezenja.

Večinoma so ga uporabljali za dekoracijo oblačil in različnega blaga ter krašenje domov in cerkva.

Najbolj značilno okrašeno oblačilo je bila srajca oziroma vyshyvanka, ki je bila večinoma izvezena po rokavih, manšetah in ovratniku. Izvezeni pa so bila tudi drugi deli oblačil, kot so moške kape in hlače, krila, šali, predpasniki, brezrokavniki, plašči iz ovčje kože (kozhukh in kozhushanka) itd. V nekaterih regijah so bile izvezene tudi posteljnine, krpe, prti, robci itd. Rusif ikacija v času Sovjetske zveze je imela slab učinek na ukrajinsko kulturo vezenja.

Motivi ljudskih vezenin so izvirali iz različnih verovanj, mitov in vraž, še posebej v zvezi s plodnostjo in zaščito. Pogost primer je oblika oz. motiv romba, ki predstavlja žensko plodnost in posejano polje.

Tradicionalno rusko vezenje (http://www.russianfashionblog.com/wp-content/uploads/2013/05/russian-embroi­ dery-5-650x376.jpg, ogled april 2016)

pokrivala (rusija)

Skozi zgodovino so imela ženska in moška pokrivala v Rusiji različen pomen. Ženska so bila namenjena predvsem dekoraciji in spoštovanju tradicije (poročena ženska je morala imeti popolnoma prekrite lase), pri moških pa so bila pokrivala kazalo socialnega statusa. Višje je bilo pokrivalo, na višji poziciji je bil njen lastnik v družbi. Brez pokrival so bili samo ljudje nižjega statusa. Pokrivala so si sneli samo v cerkvi ali doma, odkrili se niso niti pred carji in bojarji. Med revnim prebivalstvom je prevladoval kolpak, kupolasta kapa iz klobučevine, ki je imela pozimi ozek rob iz poceni krzna. Bolje preskrbljeno prebivalstvo je imelo kolpake, izdelane iz f inih tkanin, okrašenih z vezeninami ter dragimi kamni.

Kolpak Kolpak je eno najstarejših moških pokrival v Rusiji in tudi najbolj razširjeno (posebej med 13.–17. stoletjem). Bogatejše prebivalstvo je poleti nosilo kolpake izdelane iz satena, na katere so pripeli bogato okrašen trak, pozimi pa so imeli krzneno podlogo, ki je bila na robu obrnjena navzven. Dodatno so naredili še zarezo spredaj in zadaj. Revni so si kolpak izdelali iz nekvalitetnega blaga in ovčje kože ter ga okrasili z gumbi, sponkami in broškami.

Andrei Ryabushkin, Sagittarius, letnica neznana (https://ru.wiki2.org/wikipedia/commons/thumb/0/06/ Стрелец.jpg/im264-357px-Стрелец.jpg, ogled marec 2015)

Pokrivala (http://traditionalrussiancostume.com/costu­meinfo/ view.php?go=Hats.jpg, ogled april 2016)

Šapka Šapka je tradiconalno naglavno pokrivalo ruske noše že od 10. stoletja, vendar je na začetku prevladovala med višjimi sloji. Njihova oblika je bila vedno enaka: imela je okroglo oglavje in krznen rob. Šapke bogatih so bile izdelane iz žameta, medtem ko se je aristokracija ponašala s kapami iz brokata, okrašenenimi z zlatom, srebrom, dragimi kamni in krznom. Šapka je postala široko razširjena v vseh slojih družbe in tako so čez čas vsa pokrivala na splošno začeli imenovati šapka.

Ruski car in bojarji, 17. in 18. stoletje (Historic costume in pictures, Dover, New York, 1975)

27

tradicionalna ljudska oblačila in predmeti

Podstakannik (https://p2.liveauctioneers. com/394/37078/15574022_1_l.jpg, ogled april 2016)

Podstakannik

Šuba (Rusija)/Kozukh (Ukrajina)

Podstakannik je praktično držalo oz. podstavek za stekleni kozarec, ki so ga uporabljali za pitje zelo vročega čaja. V ruski kulturi pitja čaja so se pojavili v poznem 18. stoletju in se kmalu razvili v prave umetnine in spominke, ki so se prenašali iz roda v rod. Najbolj pogosto so bili narejeni iz kovine. Serviranje čaja v teh podstavkih je tradicionalen način pitja čaja v Rusiji, Ukrajini in Belorusiji.

Eno najbolj specif ičnih ruskih oblačil je krzneni plašč imenovan šuba, ki so ga nosili vsi sloji družbe. Prvič je bil izraz šuba uporabljen za opis krznenega plašča v mestu Suzdal blizu Moskve leta 1382. Šube so vedno šivali s krzneno podlogo na notranji strani plašča, ne glede na to kako drago je bilo krzno. Kmetje so ponavadi uporabljali ovčje in zajčje krzno, medtem ko je plemstvo nosilo plašče iz soboljevine, kunčevine in krzna modrih ter srebrnih lisic. Na zunanji strani so bile šube obšite in okrašene z različnimi vrstami blaga, naprimer z brokatom, žametom ali poplinom. Ob posebnih priložnostih so ga nosili celo med poletnim časom.

Valenki (Rusija)

Valenki (http://www.pim66.ru/media/catalog/ pictures/3_19.jpg, ogled april 2016)

Valenki so tradicionalno rusko zimsko obuvalo, narejeno iz ovčje volne. Njihovo ime dobesedno pomeni »narejeni iz klobučevine«. Tradicionalni valenki so sive, črne, rjave ali redkeje bele barve. Svetlejše verzije škornjev so bile okrašene z barvastimi vezeninami ali koraldami. Ker so jih izdelovali po enem kopitu, je bil škorenj enak za levo in desno nogo, podplat pa so pogosto prekrili z usnjem in ga tako zaščitili pred mokroto. V vsaki provinci je bilo več vasi, ki so bile specializirane za izdelovanje škornjev iz klobučevine. Čeprav slovijo kot nacionalno obuvalo, so se v Rusiji pojavili razmeroma pozno. V Sibiriji so se pojavili v sredini 18. stoletja in se po državi razširili v zgodnjem 19. stoletju kot počitniško obuvalo bogatih kmetov. Nosili so jih kmetje in carji, vendar so v drugi polovici 20. stoletja začeli zgubljati na popularnosti zaradi toplejših zim in rustikalnosti.

Varezhki

Varezhki (http://eng.ethnomuseum.ru/node/558, ogled april 2016

28

Slovani naj bi enopalčne rokavice prevzeli po Vikingih, imenovanih Varjagi, ki so prodirali ter plenili po ozemljih, ki danes pripadajo Rusiji, Belorusiji in Ukrajini. Tudi izraz naj bi pomenil varjaško oblačilo za na roko. Varezhki so najpogosteje nosili kmetje, saj je plemstvo raje skrivalo roke pred mrazom pod dolgimi rokavi in šele, ko je Peter Veliki reformiral državo, da bi bila bolj podobna Evropi, je elita začela uporabljati rokavice s prsti. Ljudje so uporabljali rokavice iz blaga ali usnja za delo in volnene ali krznene rokavice za toploto ter tudi ob posebnih priložnostih. V hladnejših območjih so nosili celo dva para rokavic naenkrat. Ornamenti, ki so krasili rokavice, so imeli sakralni pomen in naj bi varovali lastnika pred zlimi duhovi in boleznimi.

Obstaja več vrst šub, med katerimi sta najbolj priljubljeni ruska in turška. Ruska šuba je bila masivna, dolga do tal in se je lahko razširila navzdol proti robu do 3,5 metra. Spredaj so jo zavezali z vrvicami. Plašč je imel dolge rokave, ki so lahko segali do tal, zato so bile pri komolcih na sprednji strani rokava luknje skozi katere so lahko šle roke. Turška šuba je bila dolga, z razmeroma kratkimi in širokimi rokavi ter je bila mišljena kot izključno praznično oblačilo.

Vyshyvanka (Ukrajina) Vyshyvanka je tradiconalna vzhodno slovanska srajca z elementi ukrajinskega etničnega vezenja. Obstaja ogromno različic, običajno je narejena iz doma narejenega platna in vzorci se razlikujejo glede na pokrajino. To vezenje naj bi se uporabljalo kot talisman za zaščito osebe, ki srajco nosi.

Mikhail Vasilievich Bryansky, Portret Y. Daragana, 1860 (https://commons.wikimedia.org/wiki/File:1860_ Bryans­k iy_Portrait-of-Y.Daragan.jpg, ogled marec 2015)

Kozukh, Ukrajina, prva polovica 20. stoletja (http://krovets.com.ua/sites/default/f iles/KYD2313b_0.jpg, ogled april 2016)

Dmitry Borisovich Golitsyn, 1903 (https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/f/f b/1903_ ball_-_Dm._Boris._Golitsyn.jpg, ogled april 2016)

Vyshyvanka (http://images.metmuseum.org/CRDImages/ci/web-large/ CI60.24.1.jpg, ogled april 2016)

Gennady Spirin, Lev NikolajeviÄ? Tolstoj, Philipok, 1996 (http://img-fotki.yandex.ru/get/6729/24302342.108/ 0_904f3_a0be5ab7_orig, ogled april 2015)

29

Praktični del: Rokavička

Alvin Tresselt, Yaroslava, The Mitten, 1964 (http://4.bp.blogspot.com/-eSJ844cgUXQ /TwO4i1qxrTI/AAAAAAAAA-o/7vWk 2WVl64k/s1600/TMC2.jpg, ogled april 2016)

Alvin Tresselt, Yaroslava, The Mitten, 1964 (http://4.bp.blogspot.com/-zjELnVC8zbQ/ Tt LlxTHMKxI/AAAAAAAACW0/7wtF1 28y Q8s/s1600/The+Mitten007.jpg, ogled april 2016)

Art Studio Agrafka, Rukavychka, 2010 (http://agraf kastudio.com/index.php?artid=1288705261&lang=eng, ogled april 2016)

E. Bulatov and O. Vasillev, Rukavychka, 1975 (http://h.foto.radikal.ru/0611 /962edfc168e8. jpg, ogled april 2016)

32

rokavička

Edini podatek o pojavu pravljice, ki sem ga odkrila, je, da je bila pravljica prvič zapisana v 19. stoletju.

Obstaja več verzij pravljice Rokavička, nekatere so stare, nekatere zapisane na novo, nekatere se med seboj razlikujejo po izboru živali in nekatere po človeških likih - dedek, babica, fantek ali kombinacija teh likov. Verjetno najbolj znana predelava pravljice je The Mitten Jan Brett, ki jo je tudi ilustrirala in je bila izdana leta 1989. Po pravljici so izdelali tudi več kratkih risank. Podobno ilustratorsko zastavljena, kot sem jo zastavila sama, je verzija iz leta 1975 z ilustracijami Erika Bulatova in Olega Vasilieva, v več jezikih pa je bila izdana Рукавичка Evgenija Racheva iz leta 1951.

Pri Mladinski knjigi sem začela, kot večina ilustratorjev, ilustrirati pri revijah Ciciban in Cicido. Urednica mladinskega leposlovja, Irena Matko Lukan, s katero sva sodelovali že pri revijah, mi je, zaradi moje ljubezni do ilustriranja živalskih likov in pomoči pri iskanju naslova diplomske naloge, ponudila v ilustriranje ukrajinsko ljudsko pravljico Rokavička.

Pravljica je bila sprva mišljena za zbirko Čebelica, saj pri založbi Mladinska knjiga vsako leto izidejo štirje novi naslovi. Knjige te oblike so manjše slikanice z novim formatom 20 x 20cm, z manjšo naklado in številom strani. Zbirko je pred več kot šestdesetimi leti zasnovala in urejala Kristina Brenkova, soustanoviteljica in prva urednica Mladinske knjige. Zaradi manjše naklade in zahtevnosti, Čebelice radi dajejo ilustrirati mlajšim avtorjem.

Ko sem prvič prebrala ljudsko pravljico o Rokavički, me je spomnila na slovensko ljudsko pripovedko Mojca Pokrajculja, zaradi podobne situacije (živali se nelogično zatečejo v majhen prostor pred mrazom in imajo človeške lastnosti), liki so, razen enega človeškega, živali ter motivov (npr. dobrota in prijateljstvo). Zgodba je precej kratka, s preprostim ritmom nizanja povedi. Po svetu obstaja več verzij, prevodov in predelav, v Sloveniji je do zdaj izšla kot del zbirke slovanskih ljudskih pripovedi Lonček kuhaj (Mladinska knjiga, 2001), v slikopisu Jelke Reichman ter opremljena z vinjetami Zvonka Čoha v Cicibanu.

Zaradi preprostosti zgodbe, sem se odločila za neko vrsto reševanja le-te s pomočjo ilustracije. Besedilo pravljice se mi je v prevodu zdelo kar malo preveč prijazno glede na ne ravno srečen konec. En tak primer je verzija, v kateri za živalmi, pregnanimi iz rokavičke, ostanejo samo še kožuščki.

Rokavička je bila predstavljena na 11. Bienalu ilustracije v Galeriji Cankarjevega doma, od 17. novembra 2014 do 15. februarja 2015, kjer je prejela nagrado Hinka Smrekarja. Marca in aprila 2015 so bile ilustracije razstavljene v Steklenem atriju Mestne hiše v Ljubljani, marca in aprila 2016 pa v Galeriji Lek v Ljubljani. Slikanica je bila nominirana tudi za Levstikovo nagrado 2015 v kategoriji del z izvirnimi slovenskimi ilustracijami za otroke in mladino, ki jo podeljuje Mladinska knjiga ter, kljub neslovenskemu izvoru besedila, za nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico, ki jo podeljuje Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev pri Gospodarski zbornici Slovenije. Tekmovala je tudi v kategoriji knjižnih prvencev Opera prima na knjižnem sejmu v Bologni. utemeljitev nagrade hinka smrekarja: »Rokavička je prva avtorska slikanica Hane Stupice in čeprav je ustvarjena v maniri, ki ima v slovenski otroški ilustraciji močno tradicijo, izraža ilustratorsko zrelost in izrazit napor upodobiti atmosfero ukrajinske zime 19. stoletja ter impresije ruralne pojavnosti tedanjega časa, ki ga avtorica spretno in dosledno tke z dognanim nizanjem barvnih tekstur.

Upodabljanja, večinoma živalskih likov, se loteva premišljeno in raziskovalno. Pri tem se trudi posnemati vzorce in materialnost ljudskih oblačil ter predmetov iz tistega časa. Figure živali so narisane svojevrstno po avtoričino ter ne kažejo na iskanje prepoznavnosti, temveč utrjenost v suvereni in prepoznavni risbi.

Kontrasti v risbi in barvi poudarjajo ambient mrzle zimske pokrajine, v katero vstopajo topla čustva akterjev. Celovitost vidnega podajanja zgodbe ilustratorka izrazi v nekoliko utišanem koloritu, ki popelje bralca v brezmejno tišino ukrajinske zime, v kateri bo slišan vsak korak v snegu, oziroma pri Stupici: videl bo vsako dlako na živalskem krznu.”

utemeljitev nominacije za nagrado kristine brenkove za izvirno slovensko slikanico: »Znana pravljična tema o skupnem bivanju živali, tudi npr. v slovenski folklorni tradiciji (Mojca Pokrajculja, Deklica veka), razvija predvsem motiv strpnosti in kolegialnosti. Kanonska zimska pravljica, ki je svoje upodobitve doživela že neštetokrat, bi zagotovo predstavljala zahteven ilustratorski izziv še tako izkušenemu avtorju. Mlada ilustratorka Hana Stupica pa je že v svojem prvem slikaniškem delu več kot odlično opravila svoje delo.

Hana Stupica je slikanico naslikala s finim občutkom za pravljično vzdušje.

Vse je tako ljubko pretehtano in hkrati tako precizno v ravnotežju, da nas njena poetika očara.« Rokavička je leposlovna slikanica, natančneje pripovedna slikanica z ljudsko pravljico. V pripovedni slikanici je ilustracija bistveni element, lahko je enakovredno ali celo nadrejena besedilu. »Osnovna funkcija leposlovne slikanice je estetska vzgoja otroka: likovno tekstovna vsebina slikanice bogati njegov doživljajski svet in brusi njegovo estetsko senzibilnost s tem, ko ga spodbuja k estetskemu, domišljijskemu in čustvenemu doživljanju in hkrati s tem k aktivnosti lastne ustvarjalne domišljije.« (Marjana Kobe, Slovenska slikanica v svetovnem prostoru, Otrok in knjiga, 4, 1976, str. 26)

E. Bulatov and O. Vasillev, Rukavychka, 1975 naslovnica izdaje iz leta 2012

33

Evgenij Rachev, Rukavychka, 1951 (http://evgenii-rachev.narod.ru/books/Ti­

Evgenij Rachev, Rukavychka, 1951 (http://evgenii-rachev.narod.ru/books/Rukavichka/PAGE12.

Evgenij Rachev, Rukavychka, 1951 (http://evgenii-rachev.narod.ru/books/Rukavichka/PAGE13.

Jan Brett, The Mitten, 1989 (http://blogs.slj.com/afuse8production/f iles/2012/05/MittenBrett3.

tles_rus/Ruk_rus1.jpg, ogled april 2015)

jpg, ogled april 2015)

jpg, ogled april 2015)

jpg, ogled april 2016)

Natalia Marchenkova, Rukavychka, 1996 (https://www.youtube.com/watch?v=jrGk3L8sN8U, ogled april 2015)

34

Rukavychka, 1919 (https://archive.org/details/rukavich­ kariepka00andr, ogled maj 2015)

o projektu

Zbirka VELIKE SLIKANICE Urednica Irena Matko Lukan Ukrajinska ljudska pravljica ROKAVIČKA Iz ruščine prevedla Ilustrirala Likovno uredil Oblikovala Tehnično uredila Jezikovno pregledala

Predsednik uprave Glavni urednik Natisnila tiskarna

Kristina Brenkova Hana Stupica Pavle Učakar Hana Stupica Petra Jerič Škrbec Andreja Prašnikar Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2014 Peter Tomšič Bojan Švigelj Ma-tisk, d. o. o.

Naklada 1200 Ponatis 1500

pregled dela z rokom izdelave šest mesecev - enajst ilustracij 21cm x 41cm - naslovnica - predpapir oz. vezni list - oblikovanje slikanice likovna tehnika in papir Tehnika ilustriranja je mešana, uporabila sem pastele, tempero, gvaš, akvarel ter barvico. Izbrani papir je gladek Fabriano disegno 4 220 gsm.

Za uporabo teh materialov sem se odločila, ker jih nasplošno veliko uporabljam in tako poznam njihove karakteristike. Sploh uporaba pastela kot materiala, s katerim sem zgradila ozadje na ilustracijah, se mi je zdela najbolj primerna za učinek mehkega prehoda med svetlim in temnim in za upodobitev razpoloženja mrzle zime. skiciranje in ilustriranje Knjigo sem na začetku zastavila precej na široko in brez smernic o številu strani - prvi osnutek je imel 16 dvostranskih ilustracij. Za dvostranske ilustracije sem se odločila, ker sem želela, da bi bila knjiga čimbolj »polna« zaradi majhnega formata in kratkega besedila. Zaradi tega sem morala že na začetku skiciranja paziti, da ne zastavim prizora na ilustraciji tako, da bi knjižni šiv potekal čez kakšen lik. Moja prva ideja je bila pravljico ilustrirati v ritmu kot ga ima sama zgodba. Tako imenovano lojtro sem razdelila tako, da bi bile situacije zunaj z besedilom, tiste notranje pa brez besedila in na katerih bi liki počeli kar bi si sama zamislila. S temi notranjimi situacijami bi poizkusila tudi spodbuditi otroke k lastnemu zmišljevanju in ustvarjanju dialogov med živalmi. Nato sem s pomočjo barve hotela prikazati močen kontrast med hladno zimo in toplo ter udobno notranjostjo. Tako bi bile situacije zunaj v hladnem koloritu, prizori v rokavički pa v toplem. Ilustracije bi se tako nizale v ritmu hladna-topla-hladna-topla itd. Ker je pravljica kratka in bi bila s takim številom ilustracij prevelik strošek, sem število skrčila na 11 notranjih ilustracij, naslovnico in pomožnimi vinjetami.

Slikanica je bila sprva mišljena kot del zbirke Čebelica z velikostjo 20 x 20 cm, zato so ilustracije velike 21 x 41 cm in v končni izvedbi za zbirko Velike slikanice, povečane na 24 x 24 cm. Ker se ponavadi ilustracije za knjige pomanjšuje in ne povečuje in ker jih najraje rišem 1:1 (original­ na ilustracija:končna izvedba), me je skrbelo, da detajli na povečanih ilustracijah ne bodo prišli toliko do izraza kot sicer. Likovni urednik Mladinske knjige Pavle Učakar mi je naročil izdelavo bolj podrobnih skic za lažji pregled dela na korekturah. Skice sem izdelala hitro, saj se mi zdi, da je prva podoba, ki si jo zamislim, skoraj vedno prava.

Zaradi enostavnega ritma pravljice sem se odločila like in elemente na ilustracijah obračati ter kljub zamišljeni prostorski praznini ustvariti čimmanj statične kadre. Tako se zaporedje postavitev živali in rokavičke na ilustracijah čim manj ponavlja. Skice so že takoj nastale z mislijo na končno postavitev besedila na ilustracijo, saj je le-tega malo in sem si lahko pustila več maneverskega prostora.

K ilustriranju sem pristopila kot k slikanju, saj je knjižna ilustracija zame minaturno knjižno slikarstvo.

Rokavičko na ilustracijah sem risala s pomočjo dveh različnih enopalčnih rokavic, ki sem ju napolnila, saj sem želela čimbolj pristno narisati pregibe in gube. Za lik dedka je bila inspiracija Dedek Mraz oz. ukrajinsko in rusko Ded Moroz. Pri njem si nisem pomagala s fotograf ijami in sem risala čisto po svoji domišliji.

Like sem skicirala s pomočjo knjig ter predvsem interneta - ob pomoči visokokakovostnih fotograf ij in z gledanjem f ilmov za lažjo predstavo konstrukcije, gibanja živali in njihovega kožuha. Zelo pomembno se mi je zdelo prikazati živali čimbolj realistično, otroku prepoznavno, vendar pri temu ostati zvesta svojemu slogu in ljubezni do ilustriranja živali.

Nekatere živali sem ilustrirala čisto spontano po idejah, ki sem jih imela že pred nekaj časa. Tak primer je poza medveda na ilustraciji, ki sem ga narisala z zadnje strani, kako se poizkuša stlačiti v rokavičko. Idejo sem dobila po videu na Youtube strani. Vse skupaj se mi je zdelo zelo zabavno in takrat sem si sama pri sebi rekla, da bi bilo to zabavno narisati. Naredila sem screenshot, podobo shranila in jo uporabila po več kot enem letu.

35

Likovna interpretacija s kompleksnostjo lastnega izraza, v kateri se združuje pripovedna moč črte s čustvenim učinkovanjem barve, omogoči posebej tesen stik med otrokovim ter pravljičnim svetom domišljije.

(Nadja Zgonik, Popoln mir in komaj obvladano vznemirjenje, Marija Lucija Stupica 1950-2002, str. 10)

Čeprav ima pravljica magično vsebino in vsebuje rokavičko, ki se čudežno povečuje od lika miši, ki bi lahko zares živela v njej, do lika medveda, ki v njej v realnosti seveda ne bi mogel prebivati, si nisem dovolila preveč svobode, predvsem pri ilustriranju proporcev med živalmi. Velikost male miške in velikega medveda sta še en vizualni kontrast slikanice.

Ozadje na ilustracijah sem pobarvala s pasteli različnih sivih in modrih odtenkov, ki sem jih z nožem za lepenko nadrobila in počasi vtirala v papir. Tako sem ustvarila mehek prehod med svetlobo in temo, na temnejše obarvanih delih sem se poigrala še z radiranjem pastela in tako dobila videz neenakomernosti. Ozadje sem nakoncu f iksirala še s sprejem za pastel.

Na navaden A3 list v velikosti končne ilustracije sem narisala bolj podrobno risbo končne kompozicije likov, predmetov in dreves. Risbo sem nato prenesla na paus papir, ki sem ga na spodnji strani pobarvala z graf itom. Na ta način sem jo prekopirala na končno ozadje in jo na koncu še narahlo obrobila s temno rjavim gvašem Winsor & Newton Designers Gouache Sepia. Ta odtenek sem uporabila kot primarno barvo, predvsem za senčenje pri ilustriranju likov skozi celo knjigo in tako kljub različni barvni pestrosti živali in dedka dobila ubran in toplejši kolorit. Ilustrirala sem z zelo tankimi čopiči (00, 0, 1, 2) iz naravnih kunčjih dlak (soboljevina) znamke Winsor & Newton Miniature Sable.

Precejšno pozornost sem namenila ilustriranju dreves. Podrisba je (kot pripomoček pri gradnji ilustracije) v indigo modri, na katero sem nanesla sepia barvo v manjših potezah. Nato sem odvisno od izbranega kota padca svetlobe in sence dodala na eni strani drevesa belo oz. črnomodro tempero. Pri drevesnih koreninah sem linijsko nanesla belo in sivo tempero kot nadaljevanje snežne podlage. Vse te različne barvne ploskve sem na koncu med sabo, po njihovih robovih, zabrisala in tako dosegla mehkejše prehode med njimi.

Pri ilustriranju kožuhov sem se poskusila čimbolj približati resničnemu karakterju krzna živali. S plastenjem krajših potez s čopičem sem v risbi dobila različne teksture in globino. Podrisba je bila vedno v naravni

36

realistični barvi živali, ki sem jo vedno temnila s potezami (dlačicami) v temni sepia barvi oz. v primeru volka še v črni, svetlejši poudarki pa so v neapeljsko rumeni ali svetlo sivi barvi. Za še bolj dinamičen učinek in več barvnih detajlov sem po občutku kot nekakšno srednjo plast dodajala poteze še v v toplejši in hladnejši rjavi barvi (umbra). Ob vsemu temu sem ugotovila, da je poleg smeri živalske dlake in različne teksture pomembna tudi smer uporabe čopiča. Pri medvedu sem tako dlačice risala v skupku parih potez v različnih smereh in s potezo čopiča, stran od njegovega telesa, pri nekaterih drugih živalih sem risala posamezne dlačice itd.

Zadnja stopnja dela na vsaki ilustraciji je bil sneg, ki sem ga nanizala na drevesa, predmete in živali ter snežni metež. Ta snežna tančica zaključi vsako posamezno ilustracijo in jih skupaj združi v celovito likovno delo.

Bolj podrobno opisovanje postopka ilustriranja predstavlja težavo, saj pride podoba kot sem si jo zamislila - čeprav načrtovana - skoraj vedno spontano na papir. barvna shema Barve so velik del upodobitve razpoloženja besedila, saj z njimi lahko poudarimo določena čustva in ambient. Sama imam pri izboru barv na ilustracijah na splošno pravilo »manj je več«, kar pomeni čimbolj monokromatski pristop in s tem večji iziv prikazati prostor in plastičnost predmetov ter likov. Za prikaz svetlobe in snega sem uporabila belo barvo, za senčenje pa gvaš Winsor & Newton Sepia (črno-rjav pigment, ki so ga umetniki precej uporabljali v 19. stoletju). Sepia doda temninam v ilustraciji toplino in mehkobo. Čisto črno oz. črno-modro barvo sem uporabila samo za koloriranje oči likov, volka ter razne druge manjše poudarke kot kontrast toplim rjavim tonom sepie in umbre. Ker je pravljica zimska, je bila logična izbira hladnih, predvsem modrih tonov - indigo in kobalt, izvor pravljice je vplival na izbor rdeče barve - krimson in kadmij, »zlato« pa predstavljata oker in neapeljska rumena. Tople in intenzivnejše barve nam optično približujejo (v slikanici sem jih uporabljala kot vizualni kontrast in za poudarke, ne pa za povečanje npr. dramatičnega učinka), hladne pa dajejo občutek oddaljenosti.

37

38

39

Prva barvna skica

oblikovanje slikanice

tipografija

Ilustracije so mi skenirali pri Mladinski knjigi, v programu Adobe Photoshop sem jih obdelala sama. Retuše na ilustracijah je bilo zelo malo, saj se držim načela, da morajo biti originalne ilustracije čim lepše, brez nepotrebnih napak in madežev. Edina nesreča se mi je zgodila že na skoraj končani ilustraciji z merjascem. Na sredini ilustracije med merjascem in v snegu ležečo rokavičko se je pojavil madež, ki sem ga z rahlimi nanosi bele in sive tempere prekrivala dva dni. Računalniško sem minimalno spremenila samo dve ilustraciji.

Z likovnim urednikom Mladinske knjige, Pavletom Učakarjem, sva, zaradi primerne rustikalnosti, za tipograf ijo v slikanici izbrala Archive Garamond slovenskega Archive Type-a. Povzeto po angleškemu opisu na njihovi internetni strani: »Tipograf ija Archive Garamond v grobem temelji na dizajnih Clauda Garamonda (okoli 1480–1561), francoskega založnika in vodilnega tipografa tistega časa. Medtem ko je večina sodobnih digitalnih interpretacij Garamond pisav čistejša in izboljšana različica le-teh, Archive Garamond poskuša obdržati grobost, ki je bila značilna za zgodnje dni tiskanja. Archive Garamond ima precej edinstven in poseben temperament, ki je še bolj poudarjen z ohranjeno neenakomernostjo, kot so nepravilne oblike črk ali spremenljiva osnovna nosilna linija. Čeprav je bil Archive Garamond narejen kot akcidenčna črkovna vrsta za uporabo v plakatnih velikostih, deluje presenetljivo dobro v besedilu.«

Besedilo sem po straneh, že na začetku skiciranja in razporeda strani, razdelila sama. V programu Adobe Indesign sem ilustracije razporedila po straneh in vnesla besedilo. Problem je nastal, ko so pri Mladinski knjigi izrazili željo, da bi bilo besedilo v verzalkah, saj je knjiga namenjena otrokom v predšolskem obdobju ali tistim, ki se ravno učijo brati.

Verzalk nisem želela, ker se mi je zdelo, da bo slikanica na začetku tako ali tako brana s strani staršev. Ko pa jo bo bral otrok sam, pa je izbrana tipograf ija Archive Garamond zadosti berljiva. Poleg tega bi velike črke izpadle pretežke, zapolnile bi preveč prostora in bi s tem kvarile vizualno podobo slikanice. Da sem lahko obdržala besedilo v malih črkah, sem morala nažalost obdržati standardno velikost črk za slikanice, 14pt. Besedilo pravljice je v modro-zeleni barvi, ki sem jo poiskala na ilustraciji, besedilo na naslovnici in notranji naslovnici pa je v temnejši rdeči barvi. Na naslovnici sem želela naslov Rokavička v zlatotisku, vendar so pri Mladinski knjigi idejo zavrnili, saj bi bila slikanica zato dražja. Ena od idej je bila, napisati naslov na roke, v pisani pisavi, ali pa jo vkomponirati v ilustracijo. Ker je med knjigami Mladinske knjige trenutno kar veliko knjig, ki imajo na naslovnici pisane črke, se za to nisem odločila. Naslov vkomponiran v ilustracijo pa je predstavljal težavo za založbo, saj bi se v primeru izdaje v drugem jeziku stvar zakomplicirala. Naslovnica slikanice mora biti po eni strani opazna, po drugi pa preprosta in razumljiva. Pomembno je, da izstopa iz množice drugih knjig in pritegne otroka ali odraslega.

Slikanica je natisnjena na Clarosilk papir pri Ma-tisk d. o. o. v prvi nakladi 1200 in v drugi nakladi 1500 izvodov.

40

Archive Garamond Regular

Rokavička

Archive Garamond Italic

Ukrajinska

Archive Garamond Bold

ljudska

Archive Garamond Bold Italic

pravljica

41

42

43

44

45

Naslovnica

46

Vezni list

47

48

49

50

51

52

53

54

55

56

57

58

zaključek

Vinjeta za kolofon

Proces izdelovanja moje prve slikanice, ki je nastajala približno pol leta, od februarja do septembra 2014, je bil, vsaj na začetku, ko pravljice še nisem začutila, precej v povojih. Imela sem težavo z besedilom, saj se mi je zdelo nekako prelepo v kontrastu z dejanskim pomenom pravljice. Zato sem se tudi ilustracije lotila kontrastno: umirjena ilustracija v utišanem koloritu proti živahnemu simpatičnemu besedilu.

Med procesom sem padla v kolesje velike založbe in se naučila bolj intenzivnega sodelovanja z uredništvom ter prilagajanja njihovim zahtevam. Vendar sem še vedno mnenja, da bi nekatere izdaje slikanic pri nas lahko izstopile iz klasičnega pomena slikanice in dojemanja, kaj otrok v določenih letih zmore procesirati oz. prebrati in česar ne. Kot se sama spomnim, so me vedno pritegnile tiste skrivnostne in kdaj celo strašljive ilustracije, polne zanimivih detajlov. Zato se mi zdi podcenjevanje zmožnosti otroka, »zavijanje v vato« in predvsem pretirana pocukranost besedil ter ilustracije, škodljivo za otrokovo dojemanje sveta.

Vinjeta za notranjo naslovnico

Glede na to, da smo po knjižnih izdajah na prebivalca drugi v Evropi, se mi zdi, da smo kljub majhnosti vsaj v smeri vizualizacije otroške in mladinske literature na dobri poti. To se lepo opazi predvsem na knjižnjih sejmih v Bologni in na Bienalu slovenske ilustracije. Na bolonjskem knjižem sejmu po kvaliteti knjižnih izdaj konkuriramo manjšim butičnim založbam Italije in Francije, ki otroško slikanico dojemajo kot celovito likovno delo. Kvaliteto slovenske ilustracije pa odraža Slovenski bienale ilustracije (SBI), ki je v primerjavi z bolj poznanim in mednarodnim Bienalom ilustracije v Bratislavi (BIB) po lastnih izkušnjah vsaj v zadnjih izdajah veliko pred njim. Na žalost pa je procentualno na knjižnem trgu še vedno preveč diletantizma.

jemala kot nekaj posebnega. Predvsem pa me je šokiralo stanovsko priznanje, ki sem ga prejela za ilustracije. Zame je bilo namreč ilustriranje Rokavičke samo nekaj, s čimer sem živela že od otroštva ob ilustracijah moje mame Marije Lucije Stupica in babice Marlenke Stupica in nekaj, kar spada k mojemu poklicu. Sama ilustracijo dojemam drugače, ne toliko iz slikarskega, temveč bolj iz oblikovalskega vidika. Zelo pomembno se mi zdi sožitje med besedilom in ilustracijo. Tega se po mojem mnenju drži premalo ilustratorjev, saj se zasnova slikanice začne ravno pri besedilu.

Na koncu je preprosta ljudska pravljica prerasla meje, ki so ji bile namenjene in dosegla svoj cilj - otroku približati kvalitetno knjižno ilustracijo in odraslemu pomagati ponovno poiskati pravljičnost.

Ob tem se iskreno zahvaljujem svojemu mentorju, prof. Radovanu Jenku, za nasvete, pomoč, usmerjanje in potrpežljivost pri izdelavi diplomske naloge.

Iskrena hvala tudi urednici mladinske literature pri založbi Mladinska knjiga, Ireni Matko Lukan, ter likovnemu uredniku Mladinske knjige, Pavletu Učakarju.

Hvala tudi vsem, ki ste mi na kakršenkoli način pomagali pri izdelavi diplomske naloge.

Projekt je združil več mojih splošnih življenjskih zanimanj, predvsem pa ljubezen do ilustriranja živali in kostumograf ije. Izziv je bilo živalske like prikazati počlovečene, simbiozo med njimi, poenostaviti in združiti elemente raznolikih ljudskih noš, materiale, vzorce, prikazati kontrast med atmosfero mrzle zime in toploto notranjosti rokavičke.

Zdi se mi, da je Rokavička nekakšna osebna prelomnica v mojem življenju. Presenetil me je pozitiven odziv javnosti, saj jo sama nisem do-

59

60

seznam literature in spletnih virov

About Russian Tea Glass Holders, http://www.therussianstore.com/ blog/about-russian-dishware/

GRAFENAUER Niko, Slikanica in njeno sporočilo, Otrok in knjiga 4, Maribor, 1976

Traditional Russian costume, http://traditionalrussiancostume.com/ index_en.php

AT Types of Folktales, http://www.ualberta.ca/~urban/Projects/ English/Content/Tale_Types.htm

HELLER Steven, The Education of an Illustrator, New York, 2000 Internet Encyclopedia of Ukraine, http://www.encyclopediaofukraine. com/

TANCER KAJNIH Darka, Slovenska pravljica po drugi svetovni vojni, Otrok in knjiga 36, Maribor 1993

BETTELHEIM Bruno, Rabe čudežnega - O pomenu pravljic, Ljubljana, 2002 BRENKOVA Kristina, Slovenska slikanica doma in v svetu, Otrok in knjiga 4, Maribor, 1976

JAVORNIK Miha, Zlati vek ruske kulture: poti ruske umetniške besede, Ljubljana, 2008

TRŠAR Marijan, Naša ilustracija, Otrok in knjiga 4, Maribor, 1976 KORDIGEL Metka, Otroci potrebujejo kič: otroci potrebujejo pravljice, Otrok in knjiga 37, Maribor, 1994

BUTINA Milan, Mala likovna teorija, Ljubljana, 2000 Children’s books are never just for children, http://www.theguardian. com/books/2015/feb/16/childrens-books-are-never-just-for-children DUŠA Ana, Ko pravljice postanejo znanost, http://www.pressreader. com/slovenia/vecer/20150525/281784217685758/TextView DOROFEEVA Evgenia, Russian Embroidery, http://www. russianfashionblog.com/index.php/2013/05/russianembroidery/#axzz466dChBGe Fairy tale, http://www.newworldencyclopedia.org/entry/Fairy_tale

KOBE Marjana, Slovenska slikanica v svetovnem prostoru, Otrok in knjiga 4, Maribor, 1976

Ukrainian Fairy Tales, http://www.ukraine.com/blog/ukrainian-fairytales YOUNG Jonathan, How Fairy Tales Shape Our Lives, http://www. folkstory.com/articles/onceupon.html

KRIVEC DRAGAN Judita, Zakaj je ilustracija tako pomembna, Branje za znanje in branje za zabavo, Ljubljana, 2009

ZALOKAR DIVJAK Zdenka, Brez pravljice ni otroštva, Krško, 2002

Manners, Customs and Traditions, http://russia-ic.com/culture_art/ traditions/

ZUPANČIČ Tomaž, Kakovostna književna ilustracija za otroke, Otrok in knjiga 85, Maribor, 2012

Of Russian origin, http://russiapedia.rt.com/of-russian-origin/

ZUPANČIČ Tomaž, Dobra ilustracija – pomemben korak na poti k lepemu, http://www.mladinska.com/cicido/svetovanje/umetnost_in_ mediji/clanek?aid=4070

OINAS Felix J., Essays on Russian Folklore and Mytholog y, Columbus, 1985

Fashion from the Land of the Tsars, http://thesteamerstrunk.blogspot. si/2010/12/cyl-fashion-from-land-of-tsars.html

PROPP Vladimir, Morfologija pravljice, Ljubljana, 2005

Folklore - Tales, Customs, Tradition and Clothes, http://www.ukraine. com/folklore/

Russian peasant costume, https://rescuemevintage.wordpress. com/2011/04/25/russian-peasant-costume/

Folk Costume & Embroidery, http://folkcostume.blogspot.si

RUSSELL Chris, A brief history of book illustration, http://lithub. com/a-brief-history-of-book-illustration/

FRELIH Črtomir, Kaj odlikuje kakovostno ilustracijo, Branje za znanje in branje za zabavo, Ljubljana, 2009

TANCER KAJNIH Darka, Slovenska pravljica po drugi svetovni vojni (nadaljevanje članka), Otrok in knjiga 38, Maribor, 1994

Slavorum, http://www.slavorum.org