Sašo Gašperin Jani Kolman
Spletna stran
Ciril Grilc: Pogled na planino Prevala na Begunjščici, ok. l eta 1950. Mož s klobukom na fotografiji je skoraj gotovo dr. Jakob Prešern, planinski pisatelj in fotodokumentarist.
.......................................................................................... Janez Kocijančič: Jalovec s Slemena. Kocijančič je fotografijo na barvni dia film posnel v zimi 1940/41. ..........................................................................................
Begunje na Gorenjskem z okolišem so s svojim
ta ni rezan prou!«) so prebivalcem Begunj na
zgodovinskih spomenikov ena najpestrejših
Gorenjskem, bogsigavedi kdaj, prilepili sosedje iz okoliških vasi. Navadno je bilo uporabljano
slovenskih pokrajin. Lepoto vasi sta skozi neminljive melodije širom v svet ponesla
nekoliko porogljivo, celo slabšalno.
domačina, brata Avsenik. Tovarna športnega
Begunjci pa ga sami nikoli nismo razumeli tako. Prav nasprotno, pred Leščani in drugimi
orodja Elan Begunje je še danes, kljub neslavni
»meščani« smo se radi pobahali z njim:
znamk vseh časov.
»Begunc smo junc!« ... v smislu: »Z nami se ne
Begunjcem torej razlogov za domoljubje in
gre šaliti!« Nenazadnje tudi Slovar slovenskega
samozavest ne manjka, a vseeno se je zdelo,
knjižnega jezika med drugimi (manj laskavimi)
kot da se bogastva prostora in izročila, ki nas
rabami gesla »junec« navaja tudi ekspresivno
obkroža, vse premalo zavedamo.
»močen moški«. V krajih pod Karavankami pa je ta pomen še danes splošno znan in uporabljan.
Ob božiču leta 2014 smo se zbrali trije zanesenjaki, ljubitelji kraja in fotografskih
Omenjeni rek ima gotovo večstoletno brado.
starin: Jani in Bojan Kolman iz Zgoše ter Sašo
Uporni in srboriti Begunjci so grajski gospodi
Gašperin iz Begunj. Kmalu se nam je pridružilo
povzročali sive lase vse od fevdalne pokoritve
še nekaj sovaščanov in nastalo je jedro ekipe
naprej, že Valvasor obširno poroča o pogostih
»Begunc smo junc«. Odločili smo se, da del domoznanskih osebnih
pretepih s smrtnimi žrtvami na vaških plesih v Begunjah. Pradavni kult fantovske moči
goratim zaledjem in z izjemnim bogastvom
usodi, ena največjih slovenskih blagovnih
arhivov, vezanih na domači kraj in njegovo
in ponosa pa se je skozi običaj vlečenja
zgodovino, začnemo objavljati na spletu. V prvi
ploha v vasi pod Begunjščico ohranil vse do
vrsti seveda zato, da se bogato gradivo zbere
dandanašnjih dni.
na enem mestu in tako ne porazgubi. Seveda
Fotoantika
Znamenito reklo »Begunc so junc« (z duhovitim podaljškom: »Samo Štavarjev je vou, pa še
51
Begunc smo junc
52 Fotoantika
Janez Kocijančič: Cerkev sv. Petra na Gori nad Begunjami, leta 1941. Kocijančičevi barvni posnetki imajo izjemno zgodovinsko in dokumentarno vrednost. Barvna fotografija prikazuje izvorno podobo zvonika cerkve sv. Petra, preden ga je leta 1945 zadela nemška zažigalna raketa.
.......................................................................................... V arhivu Janeza Kocijančiča iz Vrbenj smo našli tudi verjetno najstarejšo barvno fotografijo Triglavskega doma na Kredarici s prvotno kapelico Marije Snežne, leto 1941. .......................................................................................... Janez Kocijančič: Zdraviliški dom na Bledu v prvih mesecih druge svetovne vojne, leto 1941. .......................................................................................... Janez Kocijančič: Vrh nemških zasedbenih oblasti pred radovljiško graščino, leto 1941. ..........................................................................................
x 9 cm. Učnega mesta po osnovni šoli ni bilo lahko dobiti. Pri 16 letih ga je v uk vzel odlični fotografski mojster Dolfi iz Tržiča. Po vojni je bila njegova prva zaposlitev v foto sekciji na Tiskovnem uradu Ljubljana. Na prigovarjanje njegovega nekdanjega mentorja, ki je medtem začel obrt na Jesenicah, se je leta 1947 pri njem zaposlil. Leta 1952 je opravil mojstrski izpit in v tem letu začel samostojno obrt. Postal je znan kot vrhunski portretist – poznan po svojih v ateljeju posnetih fotografijah porok in slik za osebne dokumente. Leta 1960 se je zaposlil kot fotograf v Železarni Jesenice. Vključitev v jeseniški Foto klub Andrej Prešeren istega leta pa je pomenila začetek njegovega umetniškega ustvarjanja. Nekaj let pozneje se je poslovil od Železarne in se predvsem kot športni in reklamni fotograf zaposlil v bližnjem Elanu. S fotografskim aparatom je spremljal razvoj uspešne smučarske generacije, od Stenmarka, Križaja do Strela in Franka, in jih v objektivu zasledoval širom evropskih smučišč. Če lahko dr. Jakoba Prešerna označimo za začetnika fotografije v kraju, potem lahko Francija Kolmana označimo za doslej največjega mojstra fotografije v Begunjah. Vpogled v svoj arhiv nam je zaupal tudi Blaž Finžgar, sin Rudija Finžgarja, legendarnega smučarskega skakalca in ustanovitelja tovarne Elan. Fotografije, ki jih je kmalu po koncu
Franci Kolman, Pogled od gostišča Joževec proti begunjski graščini in cerkvi sv. Urha, 4. maj 1959. Presneto iz negativa na steklu 10 cm x 15 cm.
53
dobro znan. Bogastvo in širina njegovega ustvarjalnega opusa je presenetila celo tiste, ki smo verjeli, da vaško zgodovino dobro poznamo. Največje presenečenje pa nas je gotovo pričakalo na podstrešju hiše Bojana Kolmana. Njegov oče Franci Kolman (1923–1992) je bil rojen v Begunjah, otroštvo pa je preživljal na Koroški Beli, kjer je obiskoval osnovno šolo. Zadnja šolska leta mu je stric večkrat posodil fotoaparat, s katerim je ustvaril prve fotografije. Že takrat si je sam izdelal kopirno skrinjico in zvečer izdeloval prve kopije s filma velikosti 6
druge svetovne vojne posnel Finžgar, morda nimajo tehnične kakovosti fotografij Kolmana ali dr. Prešerna, so pa izredno zanimivo pričevanje o razvoju svetovno znane tovarne in spremembah, ki jih je tovarna prinesla v kraj. Posebno odkritje je bil arhiv Janeza Kocijančiča, p. d. Prešerna iz Vrbenj. Ta v dveh ličnih lesenih kovčkih hrani diapozitive svojega očeta Janeza Kocijančiča (1900–1986), ljubiteljskega fotografa in učitelja tehničnega pouka. Kocijančič st. je med letoma 1940 in 1947 na barvni dia film fotografiral gorenjsko pokrajino. Uspelo mu je posneti nekaj izrednih barvnih posnetkov, ki jih gotovo lahko štejemo med najstarejše na Gorenjskem. Žal se izročilo o tem, kako je Kocijančič dobil barvni dia film, ni ohranilo. Znano pa je, da je tesno prijateljeval s prej omenjenim dr.
.......................................................................................... Franci Kolman: Portret Slavka Avsenika, fotografovega mladostnega prijatelja, leto 1947. ..........................................................................................
Fotoantika
pa nas ni zanimalo zgolj arhiviranje krajevne zgodovine, naš namen je bil tudi ozaveščanje prebivalcev begunjskega kota o izjemni naravni, kulturni in duhovni dediščini tega prostora. Začeli smo z objavami starih razglednic Begunj, ki smo jih opremljali z literarnimi citati o Begunjah, predstavili smo stare zemljevide vasi, urbarje ipd. Seveda smo se že takoj na začetku srečali z ostanki fotografske in literarne zapuščine našega rojaka, dr. Jakoba Prešerna (1888–1975), ki je bralcem Fotoantike
54 Fotoantika
Prešernom in z znamenitim radovljiškim fotografom Slavkom Vengarjem. Nekateri celo ugibajo, da bi znal kateri med diapozitivi v Kocijančičevem kovčku biti Prešernov. Znano je namreč, da je tudi dr. Prešeren že v začetku štiridesetih let prejšnjega stoletja fotografiral na barvni dia film, a se njegovi diapozitivi (razen redkih izjem) niso ohranili. Verjetno je prvi barvni dia film v Begunje pripotoval iz daljne Amerike. Prijatelj vseh zgoraj omenjenih je bil namreč tudi slovenski zdomec Ciril Grilc, p. d. Matijovčev iz Zapuž. Slednji je tudi sam kmalu po drugi svetovni vojni s fotoaparatom obiskal domači kraj in posnel nekaj izredno lepih barvnih posnetkov. Njegov arhiv je shranil njegov nečak Janez Košir. V Begunjah je kot ljubiteljski fotograf dobro znan tudi Gabrijel Perko – Jelček. V njegovem arhivu se je ohranilo nekaj lepih vaških pejsažev in portretov sovaščanov. Sprva smo razmišljali o postavitvi klasične spletne strani, družabno omrežje Facebook pa bi uporabljali zgolj kot hitro in priljubljeno komunikacijsko orodje. Pozvali smo svoje sokrajane, da z nami delijo svoje spomine, zanimive fotografije iz družinskih albumov in podobno drobno, a dragoceno gradivo. Odziv naših bralcev je bil nad vsemi PERKO001: Gabrijel Perko: Franc Močnik – Gorjak, mežnar na sv. Petru, ok. leta 1960.
.......................................................................................... KOLMAN005: Franci Kolman: Grad Kamen z dolino Drage, leto 1958. .......................................................................................... KOLMAN004: Franci Kolman: Orač Ivan Pohar – Pužmanov pri oranju v Poljčah, leto 1960. ..........................................................................................
pričakovanji, in Facebook stran je kmalu postala več kot zgolj stran, na kateri lahko najdete stare fotografije Begunj in okolice. Vestno dokumentiramo vse aktualne dogodke v vasi, krajane v realnem času informiramo o dogodkih in jim s komentiranjem omogočamo možnost izražanja njihovih mnenj. S spleta smo vstopili tudi v vaško družabno življenje in organizirali večere s prikazovanji starih fotografij, fotografsko razstavo, oblikovali smo vaški koledar itd. Seveda ne objavljamo samo starih fotografij, ampak tudi aktivno nadaljujemo fotografsko tradicijo v kraju.