Pomona by Jasa Koceli

ALISTAIR MCDOWALL POMONA MALA DRAMA 2 0 1 6/1 7 4

Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana Slovenian National Theatre Drama Ljubljana Erjavčeva 1, 1000 Ljubljana Erjavčeva 1, SI -1000 Ljubljana, Slovenia Ravnatelj General Manager Igor Samobor +386 1 252 14 79 ravnatelj@drama.si Pomočnica ravnatelja Assistant to General Manager Barbara Štukelj +386 1 252 14 79 barbara.stukelj@drama.si Tajnica ravnatelja Secretary Teja Zupan +386 1 252 14 79 teja.zupan@drama.si Dramaturginje Dramaturgs Darja Dominkuš darja.dominkus@drama.si Eva Kraševec eva.krasevec@drama.si Mojca Kranjc mojca.kranjc@drama.si Dramaturg in lektor Dramaturg & Language Consultant Arko arko@drama.si Lektorica Language Consultant Tatjana Stanič tatjana.stanic@drama.si Organizatorka programa in prodaje predstav Production Manager Špela Zorn +386 1 252 14 93 spela.zorn@drama.si Predstavnik za odnose z javnostmi Public Relations Jernej Pristov +386 1 252 14 61 jernej.pristov@drama.si Vodja trženja in oglaševanja Marketing Milana Simonič +386 1 252 14 62 int. 211 milana.simonic@drama.si Gledališki pedagoginji Theatre Pedagogues Barbara Žefran barbara.zefran@drama.si Špela Šinigoj spela.sinigoj@drama.si

Faks Fax +386 1 252 38 85

Gledališki list SNG Drama Ljubljana Letnik XCVI – Številka 4 Sezona 2016/17 – Uprizoritev 4 November 2016 Izide ob vsaki premieri Izdaja SNG Drama Ljubljana Za izdajatelja Igor Samobor Uredništvo Arko, Darja Dominkuš, Mojca Kranjc, Eva Kraševec, Igor Samobor To številko je uredila Eva Kraševec Lektorica Tatjana Stanič Fotografinja Mankica Kranjec Fotografiji na naslovnici Peter Uhan Oblikovalka Danijela Grgić Priprava in tisk MatFormat Naklada 800 ISSN C500-0408

Elektronska pošta E-mail drama@drama.si

Cena 4 € V skladu s 13. točko 42. člena Zakona o davku na dodano vrednost davek ni obračunan.

Spletne strani Website http://www.drama.si

© Vse pravice pridržane. Besedila, fotografije in druga avtorska dela v Gledališkem listu smete reproducirati ali distribuirati samo s pisnim dovoljenjem SNG Drama Ljubljana in imetnikov avtorskih pravic.

Tehnični vodja Technical Manager Iztok Vadnjal +386 1 425 01 60 iztok.vadnjal@drama.si Pomočnik tehničnega vodje Technical Co-ordinator Alain Frank alain.frank@drama.si Tehnična producentka Assistant to Technical Manager Sara Slivnik sara.slivnik@gmail.com Vodja vpisa abonmaja Subscriptions Ema Peruš +386 1 426 43 05 abonma@drama.si Blagajna Box Office Damjana Pritekelj, Jana Popara +386 1 252 15 11 Ob delavnikih od 11.00 do 20.00, ob sobotah od 18.00 do 20.00, uro pred predstavo ali drugo prireditvijo Workdays from 11 am to 8 pm, Saturdays from 6 pm to 8 pm, an hour before the performance or other event Telefon Phone +386 1 252 14 62, 252 14 92, 426 45 03, 426 45 49

1867 Dramatično društvo 1892 Deželno gledališče v Ljubljani 1918 Narodno gledališče v Ljubljani 1919 Kraljevsko slovensko gledališče Ljubljana 1920 Narodno gledališče v Ljubljani 1943 Državno gledališče Ljubljana 1944 Slovensko narodno gledališče na osvobojenem ozemlju 1945 Drama Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani 1992 Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana

Pomona_nasTISK.indd 2

Javni zavod Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana Ustanoviteljica Vlada Republike Slovenije Financer Ministrstvo za kulturo Svet zavoda dr. France Arhar (predsednik), Iztok Vadnjal, Jože Hribernik, dr. Matjaž Šekoranja, Tadeja Flegar (namestnica predsednika) Strokovni svet Aleš Šteger, Aljaž Jovanović, Eva Kraševec, Milan Štefe, Simona Ješelnik

27. 10. 16 14.32

K A Z ALO Eva Kraševec Kako prekiniti tok kroženja? 6

Bojim se sebičnih dejanj Pogovor z Alistairjem McDowallom 10 Simon Stephens Predgovor k zbirki dram Alistairja McDowalla 14

Glosar izrazov iz Pomone 19 Alistair McDowall Pomona 25 Katja Černe Banalnost zla v Pomoni 65 Samo Oleami Uvod v igre igranja vlog, Pomona edition 68

Ustvarjalci Pomone 77 Nova članica in član 79 Ob upokojitvi Marka Okorna 81 Kristijan Muck Z Markom Okornom o blagosti spominov 82 Alistair McDowall Pomona 106

Mankica Kranjec Luknja sredi mesta (serija fotografij)

MANUEL HARLAN

ALISTAIR MCDOWALL

POMONA

(1987)

Naslov izvirnika Pomona P R VA S L O V E N S K A U P R I Z O R I T E V

Prevajalka Darja Dominkuš Režiser Jaša Koceli

Dramaturginja Eva Kraševec Lektorica Tatjana Stanič

Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumografinja Branka Pavlič Skladatelj Miha Petric

Oblikovalec luči Vlado Glavan

Asistentka dramaturginje (študijsko) Katja Černe Asistentka lektorice (študijsko) Klasja Kovačič

Vodja predstave, tonski vodja in videooperater Klemen Cedilnik/Primož Klavs Šepetalka Anica Horvat Vodja elektroslužbe Metod Novak Lučni vodja Vlado Glavan/Roman Kosmos Vodja rekviziterske službe Matjaž Grabnar Rekviziterji Marjan Kolarec, Srečo Čamernik, Staša Martinuzzi, Tanja Martinuzzi Frizerji, lasuljarji in maskerji Andrea Schmidt, Julija Gongina (vodja), Merima Ćehić, Tomaž Erjavec Garderoberji Darja Trobec, Lane Sokolovski, Maja Kuhar, Maja Lempl Nukič, Marijana Johnson, Mihaela Kalšan, Mira Jarni (vodja) Odrski mojster Tone Kuzma/Jože Udovč Scensko-odrski mojster Andrej Brancelj/ Janez Nose Tehnična producentka Sara Slivnik Pomočnik tehničnega vodje Alain Frank Tehnični vodja Iztok Vadnjal Sceno in kostume so izdelali v Gledališkem ateljeju Ljubljana. Masko Cthulhuja je oblikoval in izdelal Branko Drekonja. Predstava nima odmora.

POMONA

Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana Sezona 2016/17 Uprizoritev 4 Mala drama Premiera 11. novembra 2016

Ollie Fay

Gale

Keaton Zeppo

Charlie Moe

Eva Jesenovec Sabina Kogovšek/Mia Skrbinac Petra Govc Iva Babić Bojan Emeršič Nik Škrlec Primož Vrhovec

Zahvaljujemo se Deanu Karovu za pomoč pri oblikovanju luči, Žigi Šercerju za učne ure igranja na didžeridu, Janezu Modru (bas kitara) in Janu Severju (klavir) za sodelovanje pri snemanju glasbene opreme. Maticu Kačiču in Maticu Kamnu se zahvaljujemo za vpogled v način igranja D&D.

POMONA

EVA KR A ŠEVEC

K AKO PR EKINITI TOK K ROŽEN JA?

Pomona je metafora podzemlja družbe. Skrivnostnega, zastrašujočega in obenem privlačnega sveta, s katerim se navaden človek običajno ne sreča. Razen, če si to zares želi. Alistair McDowall Pomono predstavi kot »luknjo sredi mesta«, v katero so vtkane temačne usode zaprede nih posameznikov. Nihče v Pomoni ni popolnoma nedol žen, nihče zares kriv, vsak pa ima določen razlog, da se je znašel v njenem drobovju. Hierarhija odnosov je nejasna in nestabilna, delno se razkrije z razvojem dogajanja. V zraku obvisi slutnja, čudna zla slutnja nevidne roke, ki vodi in usmerja ta svet. Nihče ne ve ali noče vedeti, kaj se dejansko dogaja tam, na betonskem otoku med dvema kanaloma sredi mesta, vendar so vsi protagonisti poveza ni z njeno ekonomijo. Gre za detektivsko zgodbo brez de tektiva – oziroma za detektivsko zgodbo, v kateri vlogo detektiva prevzame občinstvo. Kaj se dogaja na tem zapu ščenem kosu zemlje, o katerem Zeppo pravi, da bo »tko zgledal svet čez par tisoč let«? Kako so s tem (namerno) propadajočim delom mesta povezana izginotja ljudi? Kdo stoji za vsem skupaj? Struktura drame deluje kot zaprt sis tem brez izhoda; ki pa morda vseeno obstaja. Kakor mor da obstaja izhod iz zagate sodobnega sveta. Igra se začne s protagonistko Ollie, ki išče izgubljeno sestro in je na obvoznici M60 ravno dočakala nenavadne ga tipa po imenu Zeppo, ki se vsako noč vozi v krogih in je lastnik večine mesta. Zeppo, ki obsesivno govori o filmih, golta mcnuggetse in z neverjetno hitrostjo razkrije prete žni del svoje življenjske filozofije, Ollie usmeri na Pomo

POMONA

no, kjer bi mogoče lahko našla svojo sestro. Linearnost dogajanja prekinjajo izseki zgodb ostalih protagonistov, ki se na določenih točkah srečajo v sočasni (nad)časovni zanki. Ustvarja se učinek sočasnosti življenj, ki krožijo po različnih orbitah. V filmsko kadriranih prizorih spremlja mo prostitutko Fay, šefico prostitutk Gale, varnostnika Charlija in Moeja, Zeppota in Keaton. Fay dela v bordelu, kjer vsake toliko kdo izgine, in se zato loti raziskovanja na lastno pest. Gale vodi bordel, vendar to ni njen edini po sel, in tudi ona zlahka zaide v težave. Charlie in Moe stoji ta pred vrati Pomone in čakata kombije, ki vsake toliko nekaj pripeljejo. Zeppo mogoče ve, kaj se dogaja v Pomo ni. Keaton je najtežje definirati. Gre za punco, okoli katere krožijo čudne, neverjetne govorice. Njena vloga v Pomoni se ne razkrije. Je osamljena, skoraj avtistična človeška ek sistenca ali nekaj povsem tujega? Vsak od protagonistov je figura v sistemu, iz katerega ni moč uiti, kljub temu, da bi si vsak želel drugačne usode. Alistair McDowall je določil sedem aktivnih učinko vin – active ingredients –, vendar pa se izkaže, da jih v igri ni le sedem, temveč da se, kot je zapisano v nenavadni dida skaliji na koncu drame, protagonistka Ollie razcepi na dve osebi, na Ollie iskalko, ki v prvem, sedmem, štirinajstem in sedemnajstem prizoru išče sestro, in Ollie izgubljeno sestro, katere avanturo spremljamo v petem, devetem in devetnajstem prizoru. Obe nosita isto ime in ni povsem jasno, ali je Ollie res ena ali pa sta dejansko dve. Dramsko besedilo nikjer ne označuje dveh dramskih karakterjev,

CTHULHU

vendar se na več mestih zazdi, kot da je Ollie več kot ena in manj kot dve. V tej necelovitosti zeva praznina, kot da bi delček celotne slike umanjkal, kar deluje grozljivo, unheimlich. Ollie (iskalka) suvereno trdi, da išče svojo sestro. Izgubljena Ollie pa v devetem prizoru podvomi: »Mogoče pa nimam sestre. Mislim, da jo mam, čutim, kot da jo mam – spomnim se, da sem vidla kraje, na katerih nisem bla. Zgleda točno tko kot jaz. Ampak mogoče je nimam.« V devetnajstem prizoru, (izgubljena) Ollie v pogovoru s Keaton izjavi: »Mislim, da mam sestro, in mislim, da je tu kaj nekje in da je zdej v težavah. ... Mislim, da je v težavah. ... A veš, kako bi jo lahko našla?« Keaton jo napoti do ceste, kjer se neki moški vsako noč vozi z avtom in ve vse o me stu. Vendar to ni enostavno novi krožni začetek drame, ker ne gre za isto Ollie, ki v prvem prizoru vstopi v igro z željo, da bi našla svojo sestro. Struktura igre je sicer dejan sko krožna, kar je ena od temeljnih značilnosti klasične drame absurda, vendar ima kroženje v Pomoni še drugač ne konotacije. Gre za nepretrgano kroženje, v katerem ena sestra nenehno išče drugo v večnem izčrpavajočem iskanju. Pomona je nastala med drugim tudi na podlagi drama tikove izkušnje kroženja po manchesterski obvoznici M60 in občutka izgubljenosti med kroženjem v ponavlja jočih se krogih. V drami okoli mesta sicer kroži Zeppo, vendar pa se zdi, da se vsi liki ukvarjajo zlasti s tem, kako bi prekinili tok kroženja in izstopili iz mučne tirnice lastne ga življenja. Četudi na prvi vtis morda delujejo nenavadni ali celo karikirani, prinašajo prav vsi liki v Pomoni resnič no bolečino. Svoje usode si niso izbrali sami in so vsak na svoj način zgubljeni, zafurani. Prevladuje občutek, da je njihovo življenje dejansko najboljši možen kompromis, v katerega so bili iz takih ali drugačnih razlogov prisiljeni. Ko pa postane prehudo, iščejo rešitev ali izhod. Zasilni iz hod iz toka kroženja. Za Fay je izhod pobeg iz določene si tuacije, za Gale odločitev za (prostovoljno) smrt, izhod je Charlijeva iracionalna želja, da bi cel svet prekril s tanko plastjo sperme, ali pa Keatonina misel, da bi morala vse zažgati. Na več mestih v drami se ponavlja motiv prekini tve kroženja: » – Pretrgala je krog // pretrgala je krog kro ženja in misli (...) – Krog se razbije // – ampak nadaljuje.« In tudi Keaton nadaljuje misel, da bi se kljub zažigu vse za

POMONA

čelo spet od začetka. Kot da je kroženje vpisano v naravo tega sveta. In mogoče je prav v tem ključ za razvozlanje enojne/dvojne identitete Ollie – nenehno išče(ta) samo sebe ali druga drugo v neprekinjenem kroženju, ki se niti za hip ne ustavi. Poleg nenavadne dvoumnosti glede protagonistke se v drami pojavlja še en lik, ki ni izpisan v dramatis personae, vendar zaradi svoje nenavadne pojavnosti in izredne su gestivnosti ustvarja določen pomen. To je nezemski stvor Cthulhu, ki izhaja iz fantazijske literature ameriškega pi satelja grozljivih zgodb iz prve polovice dvajsetega stole tja, Howarda Phillipsa Lovecrafta. Izgleda kot človeku po dobna pošast z glavo hobotnice, z obrazom, prekritim s številnimi luskami, s prav tako luskinastim telesom gumi jastega videza, s kremplji na zgornjih in spodnjih okonči nah ter s tankimi krili na hrbtu. Cthulhu je zaslovel šele po avtorjevi smrti in prestopil iz literature v druge medije in pop kulturo, med ostalim tudi v video igro Call of Cthulhu: Dark Corners of the Earth. V Pomoni se Cthulhu pojavlja kot nemi lik in označevalec dejanske groze, ki se postopo ma razkriva pred očmi gledalca. Zdi se, da njegovo poja vljanje ni usmerjeno v ustvarjanje učinka groze, temveč da grozo le označuje in s svojo navzočnostjo na določenih mestih ustvarja točko prešitja smisla. Izrednega pomena za dramaturgijo uprizoritve je, da se Cthulhu pojavlja na pravih mestih. Pomona je po besedah njenega avtorja Alistairja Mc Dowalla sestavljena iz melišča sodobne kulture in se na njene fenomene navezuje na različne načine. Zeppo v uvodnem monologu denimo opisuje enega od znanih pri zorov iz filmov o Indiani Jonesu (iz Lova za izgubljenim zakladom). Alistair McDowall črpa žanrsko razplastenost, posamezne motive, slogovna sredstva in dramaturgijo svo jih iger iz različnih medijev – televizije, filmov, glasbe, vi deo iger, stripov, romanov, hitre hrane in sodobne tehno logije, kar omogoča nenehno sprejemanje impulzov in aktivira vsa čutila. McDowall v nekem internetnem zapi su za Guardian pravi, da Pomona nosi najočitnejši pečat dramatike Samuela Becketta, Caryl Churchill in Edwar da Bonda, vplive pa dolguje tudi Lovecraftu, Katsuhiru Otomi, bratom Marx in Busterju Keatonu, zgodnjim hol lywoodskim risankam, Davidu Fosterju Wallaceu, Willia

mu Faulknerju, Flanneryju O'Connorju, Cormacu McCar thyju, filmom Polanskega, Cronenberga in Fellinija, Har mony Korine, igram Adama Rappa, delu Laurie Anderson, Danielu Clowesu, Pokemonom, Viharju in glasbi Willia ma Basinskega. Vseh teh vplivov Alistair ne skriva, na sprotno, zdi se, da je bil pri tej igri njegov cilj pustiti lastne mu nezavednemu, da svobodno zbira neobrušene vtise, da bi jih v aktu pisanja zavestno razvrščal in uporabil kot sestavni del sveta Pomone. In verjetno je tudi zato lahko nastala izstopajoča, intenzivna in pretresljiva drama z ne navadno strukturo, veliko skrivnostmi in širokim refe renčnim poljem. Ki pa odpira pogled v družbeno nezave dno, ki ne glede na (navidezno) urejenost okolja, v kate rem živimo, nedvomno obstaja. In je srhljivo zaradi svoje izrazito temne narave. A kot izrečejo v igri: vse slabo je resnično. Ena najočitnejših referenc in tudi ključnih komponent Pomone je uporaba igre Dungeons & Dragons (ali krajše D&D) kot strukturnega vodila zgodbe. D&D je legendar na fantazijska namizna igra vlog, pri kateri si vsak od igral cev ustvari svoj fiktivni karakter in z njim v skupini s soi gralci potuje po fantazijskih svetovih pod vodstvom Game Masterja. V Pomoni je veliko akcij dobesedno ali metafo rično povezanih z igranjem D&D-ja oziroma z ugotavlja njem uspeha zastavljene akcije s pomočjo kocke. Med štu

dijem uprizoritve smo se zato tudi naučili osnov igranja te igre. Struktura Pomone izkorišča elemente D&D-ja, ki za vsako odločitev glede nadaljevanja zahteva met kocke. Najpogosteje je potrebno metati dvajsetstrano kocko (d20). Motiv metanja kocke se pojavi tudi na ključnem mestu v drami in sugerira idejo, da vsi dramski liki v Pomoni dejansko igrajo fantazijsko igro čudnih in nerazlo žljivih razsežnosti. Kljub temu namigu pa je popolnoma jasno, da Pomona ni le igra, temveč metafora sveta, ki neiz prosno drvi v pogubo, ki si jo ustvarja sam. Mračna disto pija z mnogimi suspenzi in brez olajšanja govori o straho vih današnjega človeka in o breznih sodobne družbe. Zdi se, da je ta strah kar najbolj povezan s temeljnim občutjem razčlovečenosti, ki ga doživlja sodoben posameznik, a ga povečini niti ne deli več z drugim. Utemeljen je v pomanj kanju človeškega stika, v priklopljenosti na številne na prave, v raznih odvisnostih, v zasičenju z neverjetno koli čino in hitrostjo informacij, v zahtevah po čedalje višji de lovni storilnosti na vseh področjih, v padcu vseh moralnih barier, v vsej navlaki »sodobnega sveta«. Vse to ustvarja (osnovno) vrsto anksioznosti, ki se v Pomoni radikalizira ob razkritju popolne dehumanizacije človeka, ki je le še material v proizvodnem procesu. Zveni kot znanstvena fantastika? Ne, na žalost ne.

POMONA

P OGOVOR Z ALISTAIR JEM MCDOWALLOM

BOJIM SE SEBIČNIH DE JAN J

Alistair McDowall (1987) je eden najprodornejših britan skih dramatikov mlajše generacije. Odraščal je v vasi Gre at Broughton v severovzhodni Angliji, kjer je veliko časa preživel sam in bral. Obsesivno je prebiral romane, stripe, drame in gledališko teorijo. Popolnoma ga je zadel Bec kettov Konec igre, Razdejani Sarah Kane pa so bili preboj tudi zanj. Spoznal je, da v gledališču ni pravil in da lahko tudi tista, ki so, krši. Tako je leta 2010, ko je še delal v umet nostni galeriji, nastala igra Brilliant Adventures, za katero je leto pozneje prejel nagrado Bruntwood. Nagrada je pri šla pravi čas, saj je le dan prej izgubil službo, in drama o dveh bratih, od katerih eden v zapuščenem stanovanj skem naselju zgradi časovni stroj, je bila sprva predstavlje na na festivalu mladih piscev v Royal Courtu, nato pa je doživela premiero v Royal Exchangu in v Live Theatru. Takoj za tem je napisal komično, a obenem trpko igro za enega igralca o očetu superheroju Captain Amazing, ki je bila uprizorjena tik pred Brilliant Adventures. Nadaljeval je z dramo Talk Show, v kateri fant vsak večer v kleti upri zarja nenavadno oddajo, ki jo občuti kot svojo najbolj osebno igro. In leta 2014 je po naročilu napisal Pomono, ki je bila uprizorjena na Royal Welsh College of Music and Drama v sodelovanju z Royal Courtom. Uprizoritev je do živela izjemen odmev in Pomona je začela turnejo po ključ nih britanskih gledališčih. Njegova zadnja objavljena igra X se dogaja v vesolju, kjer se posadka vesoljske ladje sooča z nenavadnim dogajanjem. O tem, kar piše zdaj, noče govoriti.

POMONA

Za začetek bi te rada vprašala, zakaj pišeš in kdaj si se odločil za pisanje dramatike? Pisal sem že od nekdaj, že odkar se spomnim. Pišem pa iz mnogih razlogov – iz užitka, za terapijo in tudi zato, ker sem odvisen od zgodb. Pišem take zgodbe, za katere si že lim, da bi obstajale. V gledališče sem padel – v zgodnjih najstniških letih sem pisal prozo in upal, da bom nekoč snemal filme. Ni sem imel denarja, da bi si kupil snemalno opremo, ko sem hodil v šolo, ampak sem ugotovil, da lahko s svojimi prija telji igre uprizarjam zastonj. Ko sem se začel ukvarjati s tem, me je začelo pisanje za izvedbo v živo zanimati bolj kot karkoli drugega in od te točke naprej sem se posvetil gledališču. Tvoje prve tri objavljene igre Brilliant Adventures, Captain Amazing in Talk Show se zdijo vsebinsko povezane, igri X in zlasti Pomona pa sta drugačni in popolnoma samosvoji v prepletanju različnih stilnih in žanrskih prvin. Kako to? Mislim, da je med vsemi mojimi igrami veliko podobno sti – navsezadnje jih je napisala ista oseba –, ampak prve tri so bolj očitno do določene mere »družinske drame«, med tem ko Pomona in X kopljeta globlje, v bolj specifična ob močja tesnobe in strahu. Še vedno mislim, da so v končni fazi vse to igre o isti stvari – o ljudeh, ki iščejo ljubezen –, ampak mislim, da o tem govori večina iger/knjig/filmov. Koliko časa pišeš eno igro? Je zdaj, ko si profesionalen dramatik, kaj drugače, kot je bilo na začetku? Včasih gre zelo hitro, včasih počasneje. Pomono sem pisal tri ali štiri tedne, vendar to ne vključuje časa, ko sem jo no sil s sabo. Ko sem še hodil v šolo, sem pisal precej precej precej hitreje – ampak mislim, da to ni nujno dobro. Zdi se, da mi vsakič vzame več časa, in upam, da to pomeni, da postajajo igre vse boljše. Nekoč si rekel: »Napisati sem želel igro, ki je umeščena v današnji svet, v informacijsko nasičeno in hiperpovezano kulturo, ki smo jo ustvarili zase.« Ali je Pomona odraz tvojega življenja ali sveta, ki ga z distance opazuješ okoli sebe?

Moje življenje nima nikakršne zveze z dogajanjem v Pomoni, sta pa strah in tesnoba, ki se nahajata pod površino dogajanja, gotovo dve obsesiji, ki ju nosim s sabo, in ču tim, da sta stranska učinka življenja v današnjem svetu. Pomona ima izredno zanimivo strukturo, linearno in analitično hkrati, predvsem pa je v njej izrazito izražen motiv kroženja. Nekajkrat v igri se zgodi, da najprej spoznamo posledico in šele potem akcijo, ki je povzročila nastalo situacijo. Ali si se za to odločil iz dramaturških razlogov ali ima to kakšno povezavo z Dungeons & Dragons, kultno igro vlog (role-playing game ali okrajšano RPG), ki ima v tvoji igri posebno mesto? Struktura igre je taka, kot je, iz vseh mogočih razlogov – najbolj praktičen je ta, da so dogodki dramaturško tako najbolj zdravorazumsko strukturirani, seveda pa tudi za radi RPG-ja, ki je v samem jedru igre, ter Zeppovega pre pričanja, da življenje in dogodki v njem krožijo. V Pomoni si prepletel gledališko igro z RPG-jem. Ali se ti zdi utemeljeno vso igro interpretirati kot serijo fantazijskih dogodivščin iz igre Dungeons & Dragons? Nekateri so jo interpretirali tako. Sam nerad dajem trdne odgovore glede pomenov igre, kakor tudi glede tega, kaj je resnično v igri in kaj ni. Ali igraš igro D&D? Žal je ne igram. Moji prijatelji so jo igrali (in jo igrajo), vendar je sam nisem nikoli igral. Sem pa igral podobne igre. Pri D&D me je zanimala osnovna mehanika, ki dejansko izvira iz gledališča. Želel sem jo uporabiti kot mehanizem forme. Pomona je resničen kraj v Manchestru, zapuščeno območje v neposredni bližini mestnega središča. Kaj se zdaj dogaja tam, ali že gradijo luksuzna stanovanja in ali je mogoče dejansko povezana z ilegalnimi posli? Tam že gradijo nove bloke, kaj več od tega res ne vem. Po mona je bila zame kraj, okoli katerega sem strukturiral la stne strahove – poskušal sem, da ne bi izvedel preveč o njem, da si ne bi uničil fascinacije. Vem, da je bil tam ne koč dok in v nekem trenutku devetnajstega stoletja (mi slim vsaj) zabaviščni park.

Stephen King je rekel: »Izmišljamo si grozo, da nam pomaga pri soočenju z realnimi strahovi.« Kaj meniš o tem? Mislim, da je to verjetno res. Pomona govori tudi o konzumerizmu, o ljudeh, ki trošijo in so istočasno sami iztrošeni. V svojem uvodu v zbirko dram omenjaš, da ta igra uteleša tvoje lastne strahove in tesnobe. Česa v sodobni družbi se bojiš in kako se boriš proti temu? Bojim se sebičnih dejanj. To je težko, ker so moja dejanja pretežno sebična. Pomona je tudi precej referencialna igra, v njej je mogoče najti najrazličnejše koščke sodobne kulture. Si te reference pri pisanju iskal namenoma ali enostavno bivajo v tvojem nezavednem? Preprosto nisem uporabljal filtra – želel sem, da bi bila prekrita s kulturnim meliščem, zato sem pustil, da se je vse, kar plava v moji podzavesti, zlilo vanjo. Nekateri karakterji v Pomoni imajo imena, ki spominjajo na imena slavnih filmskih komikov: Charlie Chaplin, Buster Keaton … Posredno so v igri tudi drugi, mogoče Oliver Hardy in bratje Marx. Kakšen namen si imel s tem? Ne želim preveč izdajati. Poleg drugih razlogov mi je to nekako omogočilo, da je igra bolj elastična. Da gre stran od naturalizma. Kaj pišeš ali pripravljaš zdaj? To bi bilo izdajanje … Pogovarjala se je Eva Kraševec

POMONA

CTHULHU, SABINA KOGOVŠEK, BOJAN EMERŠIČ, IVA BABIĆ, PETRA GOVC, NIK ŠKRLEC, EVA JESENOVEC

POMONA

SIMON STEPHENS

PR EDGOVOR K ZBIR KI DR AM ALISTAIR JA MCDOWALL A

O pisanju dram imam le peščico idej. Poznam le kake tri šale o gledališču. Kadar učim, vedno ponavljam te ideje in te šale. Če imate smolo in ste mojega poučevanja deležni več kot enkrat, boste opazili, da pravzaprav venomer po navljam eno in isto. Včasih mi uspe to skriti bolje kot drugim. Ena od šal temelji na eni od idej. Skozi leta sem opazil, da dramatiki na splošno podpirajo drug drugega. Igralci se pretvarjajo, da podpirajo drug drugega, vendar jih na skrivaj žene zavist. Režiserji so odkrito sovražni drug do drugega. Dramatiki pa se medsebojno podpirajo, in ta podpora se zdi pristna. Mogoče je razlog v tem, da imajo dramatiki načeloma le malo vpliva v gledališču, zaradi česar je zavist nesmisel na. Deloma zato, ker lahko številni igralci igrajo isto vlogo in številni režiserji režirajo isto igro, medtem ko ni nobe ne možnosti, da bi dramatiki pisali drame drug drugega. V britanskem gledališču dramatiki niso sekundarni, tem več primarni umetniki. Mi ne podajamo snovi, ki so jo ustvarili drugi, temveč jo ustvarjamo sami. To ustvarjanje je edinstvena posledica naših življenj, kulture in izkušenj. Ker ne moremo kopirati življenja drug drugega, tudi nima smisla, da drug drugemu zavidamo naše delo. V zadnjem času sem se začel zavedati, da se naše dra me zaradi tega ne le razlikujejo, ampak so tudi odvisne druga od druge. Medsebojno se izboljšujemo. Neustraš no krademo in se bojujemo drug z drugim. Gradimo na dosežkih drug drugega, ko si poskušamo zamišljati naše

POMONA

večere v gledališču. Gradimo ne le na dosežkih vsakega dramatika pred nami, temveč tudi na dosežkih tistih, ki prihajajo za nami. Zaradi te medsebojne odvisnosti smo si resnično na klonjeni, in ne zavistni. Opravljamo enako delo, ki nam vzbuja malodušje, nas vznemirja in osuplja, tako da bi bilo nesmiselno, da ne bi skrbeli drug za drugega. V Britaniji, skoraj edini deželi, ki se ponaša z veliko novimi dramami, cenim prav to globoko in kompleksno odvisnost. Izjemno rad berem nove drame mladih piscev. Ko sem bil med letoma 2001 in 2006 tutor piscev v gle dališču Royal Court, sem prebral okoli osemsto novih dram. Dela mladih piscev sem nato prebiral kot strokovni sodelavec za dramatiko v gledališčih Lyric Hammer smith in Royal Court. Izjemno rad berem nove drame mladih dramatikov, saj me ta proces poživlja in vzpodbu ja, da sem prodornejši. Moji vzgibi so popolnoma sebični. Z branjem novih dram mladih piscev se tudi sam izboljšu jem kot dramatik. Odkar to počnem, me noben mlad dramatik ni navdu šil ali stimuliral, me navdihnil ali se me dotaknil tako močno kot Alistair McDowall. Noben drug dramatik me ni v tolikšni meri vzpodbudil, da si prizadevam biti boljši. Z njim sem se bežno srečal konec leta 2009, konec na slednjega leta pa sem prebral njegovi zgodnji drami, ki mi ju je poslal, ko sem bil zaposlen kot strokovni sodelavec pri gledališču Lyric. Nadarjenosti, ki sta jo izžarevali obe drami – prva zbirka monologov, druga pa brutalna študija

PETRA GOVC

dekliškega internata –, ni bilo mogoče zanikati. Alijevo pi sanje sta že takrat, ko je šele dobro diplomiral na manche strski univerzi, odlikovali pretanjenost in prožnost. Moč no se je poglobil v like, ki poskušajo s svojo sočutnostjo preživeti v tem brutalnem svetu. Izvor te brutalnosti je neustrašno lociral v ekonomiji. Medtem ko so se njegove zgodnje zgodbe včasih zdele ekspozicijske ali inertne, je bila energija v teh delih surova in je ni bilo mogoče zanikati. Z njim sem se dobival, ko je prihajal v London na bra nje svoje naslednje drame Jennifer Jane. O najinem dopisovanju o tej zgodnji igri sta se mi v spomin vtisnili dve stvari. Spomnim se, da me je Ali po pravil, ko sem se zmotil pri naslovu Jennifer Jane. Igro sem v zadevi e-sporočila, ki sem mu ga poslal, zmotno poime noval Jennifer James. Tiho, ne da bi posebej opozoril na to, je v svojem odgovoru popravil mojo napako. Drame so pomembne zadeve. Pomembno je, da si zapomnimo na slov. Druga stvar, ki sem jo opazil, je bila, kako je pri kriti ki svojega dela veliko bolj konkreten, pronicljiv in nepri zanesljiv od mene. Še nikoli nisem srečal pisca, ne glede na starost, ki bi pi sanje za gledališče jemal resneje, kot ga je Alistair McDo wall jemal v svojih zgodnjih dvajsetih in ga jemlje še danes. Kmalu po tem, ko sem prebral Jennifer Jane, mi je v branje poslal svojo novo dramo Brilliant Adventures. Bra nja sem se veselil, saj so mi bile njegove prve drame všeč. Nisem si niti predstavljal, kako izjemno je to delo. Začetek drame se zdi kot imeniten primer znane for me. Govori o bratih, ki se z življenjem v stanovanjskem naselju v Middlesbroughu spopadata s sočutnostjo, du hovitostjo in otipljivo ljubeznijo, ki jo čutita drug do dru gega. V njunem svetu vladata kaos in nasilje. Čudovito je napisana in v spomin prikliče štirideset let socio-naturali stične dramatike, katere najbolj znan izdelek v Združe nem kraljestvu je Rešeni dramatika Edwarda Bonda. Nato pa se zgodi nekaj izrednega. Alistar MacDowall je na način, ki mi je bil do tedaj ne predstavljiv, združil dva žanra: ekonomski socio-natura lizem in znanstveno fantastiko. Osupljivo je, kako spretno se je pri tem izognil pretiravanju in kakšno veščino je izkazal.

POMONA

Chrisu Campellu, dramaturgu pri Royal Courtu, sem dal izvod drame. Počutil sem se tako, kot so se verjetno počutili mladi v zgodnjih dneh rock'n'rolla, ko so si med seboj podajali 17-centimetrske single. Čutil sem, da gre za izmenjavo nečesa kulturno izjemnega. Chrisovo navdu šenje nad Alijevim delom je delovalo kot spodbuda za za dnja štiri leta njegove kariere dramatika. Tudi sam sem bil prav tako navdušen, ko sem si v Ro yal Courtu v okviru programa Open Court ogledal upri zoritev Talk Showa pod taktirko Vicky Featherstone – to je bila njena prva sezona v vlogi umetniške direktorice v tem gledališču. Ali takrat, ko sva se s sinom udeležila uprizori tve drame Captain Amazing v Soho Theatru; po ogledu sva oba jokala kot dež. Ko sem danes zvečer dramo ponov no prebral, sem se počutil enako. Pravzaprav bi tri od teh dram, ki so bile sicer čudovito zrežirane in odigrane, zaslužile več pozornosti. Gre za po membne drame, in če kaj vem o dramatiki, potem bodo preživele. Žal pa so bile uprizorjene v manjših prostorih, ali pa so jih uprizarjali le kratek čas. Šele z mojstrsko Pomono je Ali pritegnil pozornost, ki si jo je zaslužil. Sam sem si ogledal uprizoritev v gledališču Orange Tree leta 2014. Takoj in upravičeno so jo razglasili za eno najboljših dram leta in jo naslednje leto ponovno oživili v National Theatru. Že štiri leta ponavljam, da ima Alistar McDowall po tencial, da postane najpomembnejši glas svoje generacije. Končno so mi začeli pritrjevati tudi drugi. Dramatiki, ki jih imam najraje, se pogosto vračajo k svojim obsesijam. Ali v vsaki od svojih dram poseže po formi, ki najbolje izraža njeno vsebino. Zaradi tega lahko pride do jezikov nega kolapsa, kot v drami Captain Amazing, ali do krono loških prekinitev, kot v drami Brilliant Adventures, saj ta kšen kolaps in takšna prekinitev najbolje izražata njegove ideje. Od vseh piscev, ki jih poznam – ali celo od vseh ljudi, ki jih poznam –, se Ali ponaša z najbolj enciklopedičnim po znavanjem zgodovine filma. Za takšnega ljubitelja filma je pravzaprav nenavadno, da je vsaka od njegovih dram tako gledališka. Piše za gledališče in z ljubeznijo do gledališča. To se vidi v njegovi samozavesti pri pisanju dram in v sijaj

PRIMOŽ VRHOVEC, NIK ŠKRLEC

nem očesu za odrsko dogajanje. Ali neustrašno piše v treh dimenzijah. Kar me v teh dramah – in drugih, ki sem jih prebral, vključno z zgodnjimi igrami in tistimi, ki še niso bile upri zorjene (Alistair je namreč navdušujoče ploden pisec) – preseneča, je nasprotje med izvirnostjo forme in fascina cijo nad žanrom. Znanstvena fantastika v Brilliant Adventures se kosa s srhljivostjo v Pomoni, ki jo je navdihnil H. P. Lovecraft, ali z energijo Marvelovih stripov, prisotno v drami Captain Amazing. Ali razume, da izvirnost ne po meni zgolj domiselnosti, temveč napetost med domisel nostjo in obvladovanjem forme. Vprašanja, ki jih obravnava, so prav toliko tematska kot formalna. V vsaki od njegovih dram se prepletajo presenetljiva neusmiljenost na eni in pomanjkanje sentimentalnosti ter globoko in otipljivo sočutje do likov na drugi strani. Like upodablja s kirurško natančnostjo in preučuje bolečino, ki se porodi ob spremljanju obupanih očetov, bolj pronicljivo kot veliko dramatikov njegove generacije. Njegovo neizprosno preučevanje razčlovečujoče suro vosti revščine je prepričljivo. Njegova vera v Angleže in frustracija nad njimi je prav tako izrazita kot njegova jeza nad ekonomsko neenakostjo.

To je jeza, ki nikoli ne postane didaktična ali celo preskrip tivna. Namesto tega še naprej neustrašno zre v srce eko nomske teme in s silovitostjo piše o tem, kar tam najde. Mislim, da Alijeva čudovita raba žanra izhaja ravno iz te politične zavezanosti in nesentimentalne humanosti. Zdi se, da razume, da ljudi opredeljujejo zgodbe o sebi, ki jih govorimo drug drugemu. Obstajamo v prostorih med konvencionalnostjo teh zgodb in posebnostmi naših živ ljenj. V svojih dramah, ki jih zaznamujeta tako sočutje kot tudi absurdnost (oče, priklenjen in dresiran kot pes na ve rigi, voznik, ki kroži okoli jedra pekla po manchestrski ob voznici, mladenič, ki vodi pogovorno oddajo v svoji ubor ni kleti, ločeni oče v ogrinjalu superheroja), dramatizira ta prostor. To napetost med konvencionalnostjo in posame znikom, žanrom in zgodbo, izraža z večjo odkritosrčno stjo in predanostjo formi kot katerikoli dramatik tega tisočletja. © Simon Stephens, 2016, predgovor k »Alistair McDowall: Plays 1«, Bloomsbury Methuen Drama, izdala založba Bloomsbury Publishing Plc. Naslov je uredniški.

DRAMA KAVAR NA V F OY E R J U V E L I K E G A O D R A I N N A B A L KO N U G L E DA L I Š Č A

POMONA

Prevedla Maja Lipovac

G LOSAR IZR A ZOV IZ POMON E

Dungeons & Dragons

d20 – igralna kocka oziroma ikozaeder ali dvajseterec v igri Dungeons & Dragons, ki nakaže verjetnost uspeha določenega dejanja lika znotraj igre. Ikozaeder ima 12 oglišč, 30 stranic in 20 ploskev, na katerih so napisane šte vilke od 1 do 20, pri čemer 20 pomeni najvišjo verjetnost uspešnega dejanja, 1 pa najnižjo. Dungeon Master ali DM – Game Master (vodja igre) v igri Dungeons & Dragons. Dungeons & Dragons, tudi D&D ali DnD – ena naj bolj priljubljenih namiznih RP iger na svetu. Gre za fanta zijski svet, v katerem si igralec izbere svojega junaka, nje gove lastnosti in sposobnosti. Junaki so lahko čarovniki, škratje, vilinci, ljudje, goblini, tatovi, lokostrelci, intelek tualci, lingvisti, plezalci, diplomati idr. – lahko so torej raz ličnih ras in vrst in imajo različne sposobnosti. O uspe šnosti junakovih dejanj odločajo igralne kocke – najpogo steje d20, pa tudi d4, d6, d10 in d12 (telesa s štirimi, šestimi, desetimi in dvanajstimi ploskvami). Poleg kock o uspe šnosti akcij odločajo tudi številke, ki določajo junakove sposobnosti v šestih kategorijah: Strength (moč), Dexte rity (gibljivost), Constitution (konstitucija), Intelligence (inteligenca, pamet), Wisdom (modrost, razsodnost) in Charisma (karizma); in pa izkušenost junaka v določenih situacijah. V poteku zgodbe se karakterji razvijajo. Zgod ba sama nima konca oziroma konec ni določen – eno sre čanje lahko traja več ur, DM določi, kdaj se konča, z nasle dnjim srečanjem pa se zgodba nadaljuje in kampanja lah

ko traja tudi več let. Ponavadi se igra v skupinah po pet, šest ljudi s tedenskimi srečanji. Med znane navdušence in igralce DnD-ja sodijo med drugimi Vin Diesel, Stephen Colbert, Drew Barrymore, Kimberly Kane, James Fran co, Marilyn Manson, Mike Myers, Kevin Smith, Felicia Day, Jon Favreau, Junot Díaz, Tim Duncan, D. B. Weiss in David Benioff (ustvarjalca nadaljevanke Game of Thrones (Igra prestolov)), pokojni Robin Williams in še kdo. Zaradi svoje forme in geekovske narave ponuja DnD možnost ko mičnih zapletov, kar so uspešno uporabili v dveh epizo dah serije Community in malo manj uspešno v epizodi se rije The Big Bang Theory (Veliki pokovci). Na DnD se nave zujejo tudi v serijah Freaks and Geeks, Stranger Things, New Adventures of Old Christine in drugih. Game Master ali GM – iz ang., vodja, moderator igre. Oseba, ki organizira potek zgodbe znotraj RP igre, obe nem pa deluje kot moderator, pripovedovalec, (raz)so dnik in arbiter, ki odloča o vsem v igri. RPG ali role-playing game (tudi samo RP) – igra, v ka teri igra vsak igralec (razen Game Masterja) svojega juna ka; igra z igranjem vlog, poudarek pa je prav na razvoju ju naka in na njegovih sposobnostih. Dogaja se v fiktivnem (večinoma fantazijskem) svetu. Zgodbo pri nekaterih RP igrah vzpostavlja in razvija Game Master, lahko pa je do ločena vnaprej. Igralci narekujejo dejanja svojih likov ali junakov, o njihovi uspešnosti pa odloča sistem pravil. Ob staja več vrst RP iger: namizne (ang. tabletop) RP igre se igrajo sede, ponavadi za mizo, brez kostumov ali pripo

POMONA

IVA BABIÄ&#x2020;

močkov. Primer take je DnD. V live action RP ali LARP igrah igralci fizično odigrajo dejanja svojih junakov, med seboj sodelujejo in se pogovarjajo znotraj vlog. Pri teh dveh oblikah gre predvsem za kolektivno ustvarjanje zgodbe (kljub temu ima končno besedo vseeno GM). Ob stajajo pa tudi video in računalniške RP igre, tako singlekot multiplayer. Te se osredotočajo na razvoj vloge ali pa na strateško razmišljanje, saj je zgodba večinoma že vna prej določena.

Cthulhu

Cthulhu – fiktivno pošastno-božansko bitje iz kratkih zgodb H. P. Lovecrafta. V zgodbi Chtulhujev klic je Cthulhujev kipec opisan kot »pošast, ki je nekoliko spominjala na člo veka, a je imela glavo hobotnice, obraz pokrit z množico lovk, luskinasto telo gumijastega videza, kremplje na spo dnjih in zgornjih okončinah ter dolga ozka krila na hrb tu«. Čeprav se za Cthulhuja pogosto uporablja zaimek »on« (v slovenščini je domnevni moški spol celo bolj izra zit, saj sklanjamo tudi ime), ni Cthulhujev spol nikjer za res definiran. Verjetno gre za brezspolno ali androgino bi tje. V popularni kulturi zasledimo veliko navezav na Cthul huja. Na primer v pesmih: Metallica – The Call of Ktulu, The Acacia Strain – Cthulhu, Antipeewee – Rise of Cthulhu, Cradle of Filth – Cthulhu Dawn, Deadmau5 – Cthulhu Sleeps, Dream Theater – Dark Eternal Night, Saille – Fhtagn, Decide – Dead But Dreaming, Adagio – R'lyeh the Dead. Na televiziji: risanka The Adventures of Lil Cthulhu, epizo da animirane serije The Real Ghostbusters, nadaljevanka True Detective, animirana serija South Park ipd. Obstaja tudi RPG z naslovom Call of Cthulhu (Cthulhujev klic) ali skrajšano CoC in še druge namizne in računalniške igre. H. P. Lovecraft ali Howard Phillips Lovecraft (1890– 1937) – ameriški pisec grozljivk in fantazijskih zgodb, tudi rasist in antisemit, najbolj znan po zgodbi Cthulhujev klic (prvič objavljeni leta 1928), v kateri predstavi pošast Cthulhuja. Njegov oče umre v bolnišnici za duševne bolnike leta 1989, kamor so ga poslali šest let prej zaradi psihoze, njegova mati umre v isti ustanovi leta 1919 po več letih hi sterije in depresije. Lovecraft leta 1908 doživi živčni zlom, zaradi česar ne maturira. Leta 1924 se poroči z vdovo So nio Greene. Na njegovo literarno ustvarjanje najbolj vpli

vajo Edgar Allan Poe, Arthur Machen, Oswald Spengler, Robert W. Chambers, lord Dunsany, Algeron Blackwood in zanimanje za znanstvene dosežke. V Lovecraftovih zgodbah prevladuje mišljenje o človeku kot skrajno nepo membnem v primerjavi z neskončnim kozmosom. Mito loški temelj njegovih zgodb je znan kot Cthulhu Mythos. Vplive je mogoče zaslediti pri piscih, kot so Stephen King, Ramsey Campbell, Bentley Little, Joe R. Lansdale, Alan Moore, Junji Ito, F. Paul Wilson, Brian Lumley, Caitlín R. Kiernan, William S. Burroughs, Neil Gaiman in celo Jor ge Luis Borges; pri filmskih režiserjih, kot so John Car penter, Stuart Gordon in Guillermo del Torro; v manga stripih in anime risankah ter v glasbi, na primer v pesmih: Metallica – All Nightmare Long, Metallica – The Thing That Should Not Be, Opeth – Pyre, Dark Moor – The Silver Key, Black Sabbath – Behind the Wall of Sleep idr. Necronomicon – fiktivna knjiga z navodili za izvajanje urokov v zgodbah H. P. Lovecrafta. Njen avtor naj bi bil (seveda prav tako fiktivni) »nori Arabec« Abdul Alhazred, ki je častil Yog-Sothotha in Cthulhuja in ki je leta 738 umrl v nenavadnih okoliščinah. Alhazred je knjigo sicer v arabščini naslovil Al Azif, leta 950 pa jo je (fiktivni) uče njak Theodorus Philetas prevedel v grščino in jo naslovil Necronomicon.

Filmi in pop kultura

Bratje Marx – skupina petih bratov, komedijskih igralcev iz newyorške judovske družine, ki so v prvi polovici dvaj setega stoletja zasloveli predvsem s filmskimi komedija mi, kot so Duck Soup (Račja juha, 1933), A Night at the Opera (Bratje Marx v operi, 1935) in At the Circus (Bratje Marx v cirkusu, 1939). Za filme in svoje varietejske točke so si nadeli umetniška imena. Osrednji trije so Groucho, Chico in Harpo, ki imajo tudi najbolj razvite like, manj znana pa sta mlajša Gummo in Zeppo. Ghostbusters (1984) – ameriška komedija o lovilcih du hov, slovenski naslov filma je Izganjalci duhov. Glavno vlogo igra Bill Murray, scenarij sta napisala Dan Aykroyd in Ha rold Ramis, film pa je režiral Ivan Reitman. Na podlagi tega filma je nastal tudi drugi del iz leta 1989 in remake iz leta 2016, dve animirani televizijski nadaljevanki in več video igric, zelo znana pa je tudi naslovna pesem Ghostbusters.

POMONA

Horror – grozljivka (iz ang. horror – groza). Žanr gro zljivke obsega kratke zgodbe in romane, filme, nadalje vanke, nanizanke, stripe, igre idr. Namen grozljivke je, da prestraši bralca/gledalca, predvsem v trenutku branja/ gledanja, pogosto z uporabo nadnaravnih elementov in s čudnimi, strašljivimi, tudi nagnusnimi ali grotesknimi podobami. Jezus (4 pr. n. št. – cca. 30 n. št.) – tudi Jezus Kristus. Osrednja figura krščanske vere in s tem največji zvezdnik Zahoda zadnjih 2000 let. V zvezi z njegovim rojstvom, smrtjo (križanjem) in življenjem na splošno je v popularni kulturi najti veliko referenc, tako v glasbi, (na primer v pes mih: Genesis – Jesus He Knows Me, Lady Gaga – Judas, Norman Geenbaum – Spirit in the Sky, Patti Smith – Gloria, U2 – I Still Haven't Found What I'm Looking For, Depe che Mode – Personal Jesus, Kanye West – Jesus Walks, Car rie Underwood – Jesus Take the Wheel, Bruce Springsteen – Jesus Was an Only Son, Nick Cave and The Bad Seeds – Jesus Alone idr.), v filmih (Life of Brian (Brianovo življenje, 1979), The Passion of the Christ (Kristusov pasijon, 2004), Son of God (2014), King of Kings (1961), tudi filmska verzi ja Webbrovega muzikala Jesus Christ Superstar (Jezus Kristus – Superzvezda, 1973)) in v serijah, kot so The Simpsons (Simpsonovi), South Park ipd. Lov za izgubljenim zakladom (1981) – izvirni naslov Raiders of the Lost Ark, kasneje tudi Indiana Jones and the Raiders of the Lost Ark. Akcijski pustolovski film, ki ga je režiral Steven Spielberg, avtorja zgodbe sta George Lucas in Philip Kaufman, scenarij je napisal Lawrence Kasdan, glavni lik pa igra Harrison Ford. Gre za prvi film iz franši ze o pustolovskem profesorju arheologije Indiani Jonesu z vzdevkom Indy. V Lovu za izgubljenim zakladom sodelu je z Marion Ravenwood, hčerko svojega pokojnega men torja, s katero morata premagati naciste in z njimi sodelu jočega arheologa Renéja Belloqa, ki iščejo sveti gral. McNuggets – panirani in v rastlinskem olju ocvrti pi ščančji medaljoni verige restavracij s hitro prehrano Mc Donald's. V McDonald'su lahko naročite porcijo štirih, še stih, devetih ali dvajsetih mcnuggetsev. Vsebujejo alergene: mleko, pšenico, zeleno. En nugget ima približno 45 kcal. Pokemoni – fiktivne živali, ki jih trenerji pokemonov lovijo s pokemon žogami (v ang. Poké Ball) in se nato z nji

POMONA

mi bojujejo. Cilj trenerjev je, da zberejo vse pokemone, nato vadijo z najboljšimi in zmagajo v Ligi Pokemonov. Blagovna znamka Pokémon obsega igre za gameboy, vi deo igre, igre s kartami, risane serije, igre za prenosne te lefone ipd. Franšiza se začne na Japonskem leta 1996 z RP igro za Nintendov gameboy, ki vsebuje 151 vrst pokemo nov. Igra se širi po svetu in razvija, ustvarjalci dodajajo nove vrste pokemonov. Leta 1998 nastane tudi anime se rija Pokémon oziroma Pokémon: Gotta Catch 'Em All. Kma lu postane priljubljeno zbiranje kart s pokemoni, s kateri mi se lahko zbiratelji bojujejo podobno kot v igri za game boy, le da s kartami. Poleti 2016 pa postane zelo priljubljena tudi igra za mobilne telefone Pokémon GO. Science fiction – znanstvena fantastika (iz ang. science – znanost, fiction – fikcija). Žanr, ki se lahko nanaša na zgodbe, filme, nadaljevanke, nanizanke, stripe, igre idr. Pogosto prikazuje alternativni svet ali prihodnost našega sveta, pri čemer izhaja iz znanstvenih ugotovitev, tez ali raziskav, dogodki so torej verjetni, celo možni, in znan stveno podkrepljeni. (V nasprotju s fantazijo, kjer zasledi mo tudi elemente nadnaravnega in magije ter takšna ali drugačna čarobna bitija.) Snuff film – film, ki vsebuje posnetek resničnega umo ra (brez posebnih učinkov in nezaigran), po nekaterih de finicijah tudi samomora. Lahko označuje celovečerni film, ki vsebuje resničen umor, vendar ni bilo do zdaj še nobe nega dokazano resničnega primera, ali pa kratek video na spletu. Mit o snuff filmih sprva razširijo oglaševalci gro zljivk, srhljivk ali gnusljivk od sedemdesetih let dvajsete ga stoletja dalje, leta 2007 pa snuff postane resničen s po snetkom na spletu 3 Guys 1 Hammer, na katerem dva 19-le tnika (Viktor Sajenko in Igor Suprunjuk) v Ukrajini s kladivom ubijeta mimoidočega 48-letnika (Sergej Jačen ko). Maja 2012 se na spletu pojavi video z naslovom 1 Lunatic 1 Ice Pick, v katerem neuspešen kanadski porno igra lec Luka Magnotta večkrat zabode na posteljni okvir pri vezanega golega kitajskega študenta Lina Juna, ga s tem ubije, nato razkosa in poje. Magnotta je aretiran leta 2012 v Berlinu. Okrog leta 2011 se na dark webu pojavi video z naslovom Daisy's Destruction, v katerem dve odrasli osebi (50-letni avstralski pedofil Peter Scully in verjetno njego vo 17-letno dekle) mučita, pomažeta s človeškimi iztrebki,

BOJAN EMERŠIČ

PRIMOŽ VRHOVEC, PETRA GOVC, NIK ŠKRLEC, EVA JESENOVEC, IVA BABIĆ, SABINA KOGOVŠEK, BOJAN EMERŠIČ

režeta in razkosata 18-mesečno filipinsko deklico. Peter Scully je aretiran februarja 2015. Spoiler – informacija, ki izda konec, presenetljivi pre obrat ali pa na splošno pomemben dogodek v zgodbi in s tem uniči užitek bralca/gledalca. Lahko gre za zgodbo v filmu, knjigi, nanizanki, nadaljevanki, stripu, igri, operi, gledališki predstavi ipd. Tom Cruise (roj. 1962) – ameriški igralec, znan po fil

POMONA

mih Top Gun (1986), Rain Man (1988), Jerry Maguire (1996), Eyes Wide Shut (Široko zaprte oči, 1999), Minority Report (Posebno poročilo, 2002), Edge of Tomorrow (Na robu jutrišnjega dne, 2014), franšizi Mission Impossible (Misija nemogoče), po pripadnosti verski sekti scientologov in po zakonih z Mimi Rogers, Nicole Kidman in Katie Holmes. Pripravila Katja Černe

ALISTAIR MCDOWALL

POMONA

Naslov izvirnika Pomona Prevedla Darja Dominkuš Prevedeno po: Alistair McDowall, Pomona, Bloomsbury Methuen Drama, London 2015 © Alistair McDowall 2015 Uprizoritvene pravice za slovenski prevod: SNG Drama Ljubljana do 2020.

Aktivne sestavine Sedem igralcev in igralk za štiri ženske:

Ollie Fay Gale Keaton, majhna ženska in tri moške vloge:

Zeppo Charlie Moe

Priporočeno serviranje V sedmem in sedemnajstem prizoru naj režiser razdeli replike, kot se mu zdi primerno, razen tistih, ki so označene. Igralci naj pridejo v prostor skupaj z gledalci in ostanejo ves čas na odru. Minimalna scenografija in rekviziti. Ni prihodov in odhodov, razen če ni posebej navedeno. Osebe preprosto so.

Opombe Vprašanje brez znaka vprašaja nima vprašalne intonacije. Pomišljaj (–) pomeni prekinitev govora ali toka misli. Tropičje (...) pomeni zastranitev, dihanje, premik ali spremembo. Poševnica (/) označuje mesto, ki ga prekine ali preskoči naslednja replika.

POMONA

/ prvi 3.24 zjutraj. Obvoznica M60. Avtomobil kroži okrog mesta. Zeppo vozi. Ollie posluša. Oseba z masko Cthulhuja sedi zadaj. Zeppo je piščančje medaljone McNuggets in govori v divjem ritmu. Z e p p o : – naciji jih peljejo v tisto jamo, eno tako votlino, votlino v skalah, in tam majo eno zlato skrinjo, čist zlato in bleščečo, in vsi sedijo na takih zložljivih stolih – pojma nimam, kje jih dobijo, najbrž jih majo s sabo – in tam je en duhovnik, da jo bo odprl, in en prešvican tip z obešalnikom je tam in Belloq je tam, pa Indy in Marion sta privezana na en drog zadej – in potem duhovnik odpre skrinjo in ven se dvigne prah in vse je tko misteriozno in naciji se sklanjajo, da bi vidl, kaj se dogaja – ampak je samo pesek, kao samo pesek je tam. In so čist v riti. Ker tolk ljudi je umrl zarad tega, notr pa samo pesek – vlačimo ta jebeni zaboj celo pot, notr pa samo pesek? Lahko bi ga že zdavnej vrgl stran. In tip z obešalnikom se začne smejat, naciji pa gledajo Belloqa kao ›totalno si nas nategnu‹. Ampak potem, glih ko ti že misliš, da je to to, postane nebo črno in začne grmet in Indy dobi slab občutek, ker se vsi tisti oblaki nabirajo in sploh sranje? In reče Marion nekej tazga kot Ne gledat, a veš? Mej zaprte oči, pa če bo ne vem kaj, ker bo šlo vse v božjo mater. No, in zapreta oči in vse postane tiho in je ful napet, ampak potem začnejo naenkrat iz skrinje prhajat taki plavi duhovi, kot nekakšni čudni svetlobni duhovi, in začnejo plahutat naokrog in naciji so navdušeni, vsi kao ›Kok je lepooo‹; in vse je tko mistično in krasno, ampak potem pa en tipček gleda tega duha in ta se iz kao prjaznega duha spremeni v enga faking zajebanga duha in naredi faco kot kakšen Ghostbuster? In potem vsi duhovi postanejo hudobni in nacijem izžgejo srce in jih pobijejo in tip z obešalnikom samo

vpije in duhovnik – al pa glavni naci, ne spomnim se – njegova glava faking eksplodira – Pazi in to je tud za otroke! Njegova glava kar eksplodira in glava od tipa z obešalnikom se stopi in duhovi vse tiste nacije kar zradirajo, jebenti, ker so oni eni taki duhovi od Boga, a veš? In ko so vsi mrtvi, se ta ogomen oblak prahu dvigne in zgine noter pod pokrov in je konc – vse tiho. In Indy je pol tko, okej je, nč skrbet, vsega je konc. In potem je kat, Indy je nazaj v Ameriki, spet v obleki kot profesor in se dobi z vsemi tipi iz korporacije in je razpizden: ›Morate uničit to skrinjo, sem vidu plave duhove, ki so prišli iz nje in so tipom glave eksplodirale‹ oni pa njemu ›Ne sekirejte se, vi ste nardil svoje, prepustite to nam‹ in Marion mu reče ›Dej no, Indy, sej si naredu vse, kar se je dal‹. In ti misliš, kaj bo zdej s skrinjo? Ampak potem je kat na enga tipa, kao en hišnik rola to skrinjo v velikem zaboju v eno skladišče, in v tem skladišču je milijon takih zabojev in ta bo samo še en tak in bojo najbrž vsi pozabil, da je sploh tam, se prav je en tak hepi end, ampak se pa tud vprašaš, kaj je v vseh tistih drugih zabojih, a veš? Se prav, je en tak skrivnosten konc. ... Ja? O l l i e : Ja. Hočem reč – To je Lov za izgubljenim zakladom. Z e p p o : Ja, tko se mu reče. Filmu. O l l i e : Ja. Ee – sem gledala. Z e p p o : O. Sem mislil, da ga nisi vidla. O l l i e : Ne, sem. Gledala sem ga. Mislim, da so ga vsi gledal. Z e p p o : O. Pavza. O l l i e : Gospod Zeppo – Z e p p o : A se spomniš v tadrugem, ko je en tip, kao iz enga kulta, in ta tip ma tak velik klobuk z rogovi in izruva tipčkom srce ven? O l l i e : Gospod Zeppo, a mislite – Z e p p o : A bi en nugget?

POMONA

O l l i e : N-ne, hvala. Z e p p o : Ene sto jih mam. O l l i e : V redu sem. Z e p p o : Ko sem se prvič pripeljal tja in rekel ›A lahko dobim sto piščančjih nuggetsov‹ so bli kao ›Ne bit kreten‹, ampak jaz sem reku ›Resno. Sto.‹ Pa ti jih naredijo. Vsako noč jih dobim sto. O l l i e : To je pa – Z e p p o : Hej, dej eno od teh iz vreče nazaj tja. Ollie pogleda v vrečo pri svojih nogah. V njej je polno rubikovih kock. O l l i e : Eno od teh? Z e p p o : Dej jo tja nazaj. Ollie jo poda Figuri, ki jo začne takoj sestavljati. Z e p p o : Kako ti je že ime? O l l i e : Ollie – Z e p p o : Ollie? O l l i e : Ja – Z e p p o : Kot Oliver? O l l i e : Ja – Z e p p o : Kot za fanta? O l l i e : Ja – Z e p p o : In kaj bi rada? O l l i e : Prišla sem – rabim – pomoč. Z e p p o : Od mene rabiš pomoč? O l l i e : Ja, jaz – Z e p p o : Dej mu še eno. Figura je končala. Ollie ji poda še eno kocko. Z e p p o : En ti je rekel, da me poiščeš. O l l i e : Rekl so mi, da vse poznate in da veste za vse, kar se zgodi – Z e p p o : Povedal so ti, kje sem. O l l i e : Rekl so mi, nej ponoči počakam na nadvozu in me boste pobral. Z e p p o : In sem te. O l l i e : Ste. Z e p p o : In zdej sva tukej. O l l i e : Ja – Z e p p o : In bi rada pomoč. O l l i e : Ja –

POMONA

Z e p p o : Dej še eno nazaj. Ollie poda kocko. Z e p p o : No, in kaj rabiš? O l l i e : Moja sestra – Z e p p o : Tvoja sestra. O l l i e : Zgubila sem jo. Zgubila se je. Z e p p o : Zgubila si sestro. O l l i e : Pogrešana je. Z e p p o : Pogrešana sestra. O l l i e : Prišla je sem – Prišla je sem, sem, v Manchester, pred nekaj meseci, ne vem, vem, da je šla sem – Z e p p o : In je zginla. O l l i e : Ja. Z e p p o : Prišla je sem in zdej je ni. Ollie pokima. Z e p p o : Ja, to je zadeva za policijo, a ni? Dej mu še eno. Ollie poda kocko. O l l i e : Jaz ne – Mislim, da je šla – Rekl so, da vam lahko zaupam – Z e p p o : Kdo je to rekel? O l l i e : Tista oseba – Z e p p o : Oseba? O l l i e : Oseba, ki mi je povedala za vas – Z e p p o : Rekl so, da mi lahko zaupaš? O l l i e : Rekl so, da boste pomagal – Ne da bi me kej spraševal. Z e p p o : To ni isto kot zaupat. O l l i e : Ni, vem, ampak – Z e p p o : Jaz v resnici niti mal ne bi zaupal nekomu, ki ne bi nič vprašal. O l l i e : Ja, ampak – Z e p p o : Ti nočeš nobenih vprašanj. O l l i e : Ne. Z e p p o : Ti bi rada diskretnost. O l l i e : Zapletla se je v – Z e p p o : Tvoja sestra? O l l i e : Ja, bla je – Z e p p o : Misliš, da v nekaj slabega. O l l i e : Mislim – da ja. Z e p p o : In zdej je ni. O l l i e : In mislim, da je zginla, ker je nekej naredila – Al pa –

... Mislim, da ne morem na policijo. Pavza. Z e p p o : A veš, kdo sem jaz? O l l i e : Vi ste, e, ee, lastnik. Z e p p o : Precej mesta je mojga. O l l i e : Ja, rekl so – Rekl so, da ste lastnik mesta. Z e p p o : Precejšnjega dela. Precej tega, kar je znotrej prstana. Trgovski del, industrijski – stanovanjski ne. Razen centra mesta. Stanovanjski del samo v centru. O l l i e : Rekl so, da gre vse skoz vaše roke – Z e p p o : Na-a. O l l i e : Ne? Z e p p o : Ne vmešavam se. O l l i e : Ampak – Z e p p o : Samo lastnik vsega sem. Ni dobr, če se zapletaš v vse. Pred mano je bil lastnik mesta moj oče, veš, kaj se mu je zgodil? O l l i e : Vašmu očetu – Z e p p o : Pribil so ga na zid z jekleno palco skoz obraz. O l l i e : O – bog – Z e p p o : Točno tukej. Tukej skoz. O l l i e : Žal mi je – Z e p p o : Veš, zakaj se mu je to zgodil? O l l i e : Ker – Ker se je zapletel? Z e p p o : Zapletel se je. Vse je blo njegovo in je mislil, da se bo začel v vse vmešavat in a veš, kaj se zgodi, če se vmešavaš? Kaj se je zgodil? O l l i e : Jekleno palco je dobil – Z e p p o : Jekleno palco v glavo. Točno tukej. Skoz faco. Zato se jaz ne vmešavam. Jaz sem nevtralen. Jaz sem zlo nevtralen človek. Svojo zemljo in svoje stavbe oddajam vsem. Komurkoli. Nimam favoritov. Ne sprašujem, kot si rekla. A veš, kaj je v današnjih turbulentih časih najbolj značilno? O l l i e : E – Kaj? Z e p p o : Selektivna izobrazba. O l l i e : Selektivna – Z e p p o : Selektivna izobrazba. A veš, kaj to pomen? O l l i e : Da izbereš –

Z e p p o : Izbereš, o čem se boš izobrazil. To se ne tiče samo mene pa mojega biznisa, to se tiče vseh. To je važno in vsak se mora odločit. Glede vsega. O l l i e : Am – Z e p p o : Kot teli piščančji medaljončki, na primer? Jaz jih mam preklet rad. Preklet rad mam piščančje nuggetse. Vsako noč jih jem. Celo noč se prevažam po tej jebeni obvoznici, sestanke mam v avtu, probleme rešujem, biznis delam, jem medaljončke, McDonald’s piščančje medaljončke. McNuggerje. Najboljši so – Pohanje? Z nobenimi drugimi se ne dajo primerjat. Ne vzamem nobenih drugih. Ampak mogoče se bom enkrat vprašal, hej, kako pa delajo te nagerje? In če bi blo to pred dvejsetimi leti al kej tazga, bi moral it in verjetno poiskat nekoga, da bi mi povedal, kako jih delajo. Moral bi telefonirat. Se kam peljat. Spraševat naokrog. Najbrž se mi ne bi dal, ker me to spet tolk ne briga. Takrat si se poglobil samo v tiste stvari, ki so te zares brigale, ker je bil to napor. Pa zdej? V približno treh minutah lahko ugotovim. O l l i e : O nagerjih. Z e p p o : O nagerjih. Samo vtipkam to sranje v telefon in zvem. Takoj. Ampak te vprašam, stari, če poiščem te nagerje, če odprem ta vrata, a bom zvedel kej pozitivnega? Al pa bom mogoče ugotovil grozne stvari o tem, kako piščanca spremenijo v tole? A misliš, če bom to poiskal, da bom še hotu jest nagerje? O l l i e : Hm – Z e p p o : Kaj misliš, stari? Prva opcija? Al B? O l l i e : Druga, najbrž. Z e p p o : Odjebi drugo! Odjebi! Jaz hočem to jest. In zato ne odprem teh vrat. A veš? O l l i e : Jah, najbrž – Z e p p o : Moraš določit in izbrat, kaj se ti ne jebe. Zdej je tako preklet lahko vse poiskat, da vidiš, kaj je zadej za vsako stvarjo, a ne? Ampak to ni pametno, ker neizogibno? Nujno? Vsak delček naših življenj in

POMONA

kulture in hrane in zdravja in oblek, ki jih nosimo, in glasbe, ki jo mamo radi, in frendov, ki jih mamo, in vsega tega – če zadost koplješ po tem, boš videl, da vse te stvari, drobci našega življenja, da vse to temelji na bolečini in šitu in trpljenju. Kot da je danes nemogoče, da bi bil dober človek. Ne moreš več bit dober človek. Tega ni več. So samo ljudje, ki se zavedajo, da povzročajo bolečine, in taki, ki se ne zavedajo. Zato se ne vtikam v to, kdo najema moja poslopja. Ne vem, kaj se v njih dogaja. Nočem vedet. Če vem, potem sem odgovoren. In nekteri od teh ljudi, s kirimi mam opravka, so slabi. Ampak jaz ne izbiram – poslujem z vsemi. Moj oče posluje samo z nekaterimi, ampak oni grejo potem drugam al pa jih ubijejo in potem si kar naenkrat na eni strani, pa sploh nisi vedel, da so strani, pa si na eni, in zdej so vrata odprta in oči maš odprte in kaj se zgodi? O l l i e : Jeklo – Z e p p o : BAM! Jeklena palca v glavo. Zato sem jaz nevtralen, stari. Popolnoma nevtralen sem. Ne vtikam se. Samo sedim zunej in gledam vse, kako se vrtijo v krogu. Sedim zunej, u izi, in gledam. Eni to znajo. To je ene vrste potovanje v času. ... Dej eno to nazaj. Ollie poda kocko. O l l i e : Gospod Zeppo, a to – mislim – nočem bit nevljudna – Z e p p o : Sploh ne, stari. O l l i e : Samo zanima me, kakšno zvezo ma to? Z mojo sestro? Z e p p o : ... A je to dobra ideja, da jo iščeš? Pavza. O l l i e : ... Moram jo najt – Z e p p o : Zakaj?

POMONA

O l l i e : Ker je – Moja sestra je. ... Ne morem je kar – Pustit – Ne morem nehat razmišljat o tem. O tem, kje je. Al pa, kaj se ji je zgodil, al pa – Sanja se mi, more me tlačijo. O tem, kaj se dogaja z njo. In potem se zbudim z vsem temi ranami, kot da se v spanju s kremplji zadiram vsepovsod – Z e p p o : In misliš, da če jo boš iskala, da bo iz tega kej dobrega? Ti rečem, stari. So vrata. In so vrata. In potem si vpleten. In ljudje, ki se vpletejo, dobijo jeklen drog v glavo. Al pa izginejo. Premor. Dej še eno nazaj. Ona poda kocko. Pavza. O l l i e : Denar mam, lahko – Z e p p o : Ne rabim denarja. O l l i e : Ampak – Z e p p o : Ne rabim denarja. Preveč denarja mam. O l l i e : Ampak – Kaj potem – ... Ne vem ... Pavza. Z e p p o : Všeč si mi, stari, a sem jaz teb? O l l i e : Jah – Ja – Mislim – Mal čudn govorite – Z e p p o : Večino noči je vse enak, eno in isto, a bi lahko dobil kej denarja, a bi lahko dobil tisto hišo, sej veš, dolgcajt, in potem prideš ti in se midva dejansko lahko kao pogovarjava, a veš? Ollie se nasmehne. Z e p p o : Ampak si živčna, ti si živčen tip človeka, a veš?

O l l i e : Mogoče, ja, najbrž, moja – moja sestra, ona si upa. Verjetno je zato, sej veste – ... Pavza. Z e p p o : Ljudje zginejo. ... O l l i e : ... Kaj? Z e p p o : ... Precej slišim o tem, da ljudje zginejo. ... O tem se govori. ... Dej še eno nazaj. Ollie poda kocko. Pavza. Z e p p o : A si slišala za Pomono? O l l i e : Pomono? Z e p p o : A veš, kje je to? O l l i e : Nn – A je to kraj? Z e p p o : To je otok. Betonski otok. Tukej. Točno sred mesta. Ozek kos zemljišča med dvema kanaloma. Okrog njega pa tramvajske tračnice pa železniške tračnice in ceste, okrog in okrog. Ena cesta gre noter in ven in na obeh koncih so vrata. Nič ni tam, samo razpokan asfalt pa plevel. Vse zaraščeno. Ulične luči ne delajo. Luknja je. Luknja sred mesta. Tko bo zgledal svet čez par tisoč let. O l l i e : A ste vi lastnik? Z e p p o : Jaz sem lastnik. O l l i e : In zakaj tam ničesar ni? Z e p p o : Ker mi plačajo, da ostane tko. Hočejo, da je tko. Tisti ljudje. Ni razloga, da bi kdorkoli hodil tja. O l l i e : Komu to oddajate? Z e p p o : ...

Pavza. Z e p p o : Precej se govori, da ljudje izginjajo. In Pomono omenjajo v teh pogovorih. Ne vem, zakaj. Ampak če iščeš koga, ki se je izgubil. ... Bi lahko tam pogledala. O l l i e : Hvala v – Z e p p o : Ampak poslušej. ... Ti ne priporočam. ... A veš? ... Ne priporočam. ... Pavza. Dej še eno nazaj. Ollie poda kocko. Figura jo sestavi.

/ drug i Fay je v telefonski govorilnici. Premočena in blatna. Lije. Fay stiska k sebi laptop. Dvigne slušalko. Pavza. Odloži. Pavza. Še enkrat dvigne. Zavrti 999. Pavza. Odloži. Avtomobil pelje mimo – Fay počepne in si zakrije obraz. Pavza.

POMONA

Dvigne slušalko in zavrti drugo številko. Pavza. Fay : Stacy – Ne – ... Ja – A lahko ti – ... Pozna bom. ... Ne vem, kdaj, samo – ... Jaz – Ne vem – Zakaj je še pokonc? Morala bi bit v postelji – Ne – Ne – Plačala ti bom za – Ekstra ti bom plačala, Stacy, moraš ostat – Ker ne morem. Ne morem prit zdej domov – ... Kasnej. Ne vem – Stacy, poslušej – Poslušej – Poslušej me – Ne odgovarjej na telefon, danes zvečer. ... Ne. Ne. Za nobenga – Ker sem jaz rekla – Ker ti jaz rečem – In ne odpirej vrat. Ne odpirej vrat, če bo kdo trkal, kdorkoli bo trkal, ne – ... Ne – Povedala sem ti, da ne more prit k tebi – ... Ne – Ne. Ne.

POMONA

Poslušej – Ne, Stacy, Stacy, zapri že in me poslušej – Ne odpirej vrat. Ne dviguj telefona. Dej jo spat, zagrn zavese, zaklen vrata in okna – Ker ti jaz rečem – Keaton potrka po šipi. Fay skoči in zavpije. Fay : Džizas – Kaj?! V telefon. Počakej, Stacy – Keaton strmi. Fay : Telefoniram. Kaj bi rada? Kaj bi rada?!

/ t ret ji Gale sloni na zaklenjenih vratih, stresa stekleničko tablet v usta, telefonira. G a l e : Ja, še zmerej sem na čakanju, čakam – ne bi smela – ne bi smela bit na faking čakanju – ... ... Ja – Poslušej – Ja – ... Ja. Sem ti že povedala geslo, ne bi smela – Ja. A poslušaš? Hočem, da dvigneš – Ja – Hočem, da dvigneš denar, ves denar z mojga računa – Dvign ves denar z računa – Ja –

Vse – Vzem ga in ga zlož – dej ga na kup, na kup – Hočem, da ga na cesti naložiš na kup – Na cesti – Ja – Hočem, da ga daš na kup in da ga zažgeš, a razumeš? ... Ja. Ja. Hočem, da narediš ogromen kup na cesti in ga zakuriš. Vsega. In če lahko to narediš pred kakšno, kakšno dobrodelno kuhno al pa zavetiščem za brezdomce al čim podobnim – ... Ker te prosim – ... Ker je moj denar – ... Ker ti jaz rečem – ... Ker sem najela faking brate Marx – Ker ne moreš nobenmu zaupat, da bo naredil karkoli in vsi so faking budale in me ne bojo odpeljal tja dol – Ne bojo me! Zajebala sem in ona mi je rekla, vidla sem jo in mi je rekla, da če zajebem in sem zajebala in zdej bojo prišli in so tukej in nobeden ne pride ven, nobeden ne pride ven od tam spodej, ampak me ne bojo odpeljal, nobeden me ne bo odpeljal, ne morejo vzet trupla, ne morejo mi nič narest, če sem si že sama nardila, in ves denar bom vzela, ne dam jim denarja, vzem denar – DA SI NE BI SLUČAJNO DRZNU ME DAT SPET NA ČAKANJE, CRAIG – ... Ti se pomir – Ti se pomir, Craig – Plačan si – Plačan si, da narediš, kar ti jaz – Moj denar je – Ti zajeban –

MOJ je – Kakšno korist mam od tega, da mam računovodjo, če nočeš vodit mojih faking računov, kot jaz hočem – ... ZAŽGI GA. Na CESTI. ZAŽGI. Zunaj kriki in hrup. Vpitje. Gale si stlači v usta še več tablet. G a l e : A me poslušaš? Butanje po vratih. K vratom. Jebite se! Razbijanje po vratih. Jebite se!

/ čet rt i Charlie in Moe pod mostom. Vlažno je in temno, nad njima vozijo ovtomobili. M o e : Dej no. C h a r l i e : Nočem – M o e : Dej no. C h a r l i e : Mora bit – Mogoče midva ne – Moe ga udari. M o e : Dej no. C h a r l i e : Ne morem. Moe ga še enkrat udari. M o e : Dej. C h a r l i e : Nehej – Spet udarec. Charlie ga udari nazaj. M o e : To ni nič. Bolj močno. C h a r l i e : To je največ, kar – To boli – M o e : Jebenti – Se uleže na tla. No. Brcn me. C h a r l i e : Ne – M o e : Brcn me. Sem.

POMONA

Brcn me sem. Charlie ga brcne v glavo. M o e : Še enkrat. Charlie ga še enkrat brcne. M o e : To. Kri. Bolš. C h a r l i e : Dost je ... M o e : To je ta zgodba, tko se je zgodil – C h a r l i e : Zadost je – M o e : Eni ljudje so bli, pretepl so naju, ona je zbrisala – Vzem tole – C h a r l i e : Ne – M o e : Dej – Vzem – Zapri svojo – Prim to. Tukej ob strani me dej. Sem. C h a r l i e : Tega ne bom naredil – M o e : Če ne boš, potem je konc z nama, a je prov? Zadnja šansa. Mora zgledat zares in mora zgledat grozn. Pavza. M o e : Dej. Charlie ga zabode. C h a r l i e : A si v redu – M o e : Še enkrat. V nogo. C h a r l i e : Ne – M o e : Dej. Charlie ga zabode v nogo. Kri. M o e : To. V redu. C h a r l i e : Slabo mi je. M o e : Dej mi to. C h a r l i e : Slabo – Moe ga udari s pestjo. M o e : Bod pr mir. Ga še enkrat udari. Še enkrat. Še enkrat. C h a r l i e : Nehej – Nehej – Še enkrat. Moe zabode Charlieja v bok. Še enkrat. V stegno. Kri. Veliko krvi.

POMONA

M o e : Dost, dost, to je to, to je dost – C h a r l i e : Da ne bi še kej ... M o e : To je to, to je vse ... Used se. Gotovo je – Midva sva gotova – Charlie se sesede na tla. Pavza. M o e : Dihej. Moe odvrže nož. Pavza. C h a r l i e : Precej krvi je ... M o e : To je v redu, to hočeva – mora bit. C h a r l i e : Nisi mislil nehat ... M o e : Nehal sem. Ustavil sem se. Nisem – ... Nehal sem. ... Used se. C h a r l i e : Vse se – Premika – Moe pogleda. Zadel je arterijo. M o e : Okej – C h a r l i e : Vse gre ven. M o e : Vstan. C h a r l i e : Ne ... M o e : Prim se me in vstan. C h a r l i e : ... tih bod ... M o e : Samo – ... čakej – Sleče si srajco in jo zaveže Charlieju okrog noge. M o e : Drž tukej. C h a r l i e : ... ne ... M o e : Tesno drž, tkole. Tkole. Tkole tesno. C h a r l i e : Nehej vpit name ... M o e : Poklical bom, rešilca. C h a r l i e : ... ne – M o e : Ja – C h a r l i e : Tista Punca – M o e : To ni – Ona ne bo – To je boljš, tko bo zgledal še bolj – ...

... Fak. Pavza. Nad njima avtomobili. C h a r l i e : Vse sva zamočila ... M o e : Zrihtala bova – C h a r l i e : ... uh ... M o e : Kaj? C h a r l i e : ... boljš je ... M o e : Tesno pritisn. Drž. Čak, da premislim. C h a r l i e : ... huh ... M o e : Used se. Sed pokonc. C h a r l i e : ... M o e : ... Used se. ... Dej no. Used se. Zbud se. Hej. Hej. ... ... Pavza. Nad njima avtomobili. Moe sede k Charlieju s skrčenimi nogami. Pavza. Drži ga za roko. Nad njima avtomobili.

/ pet i Fay in Ollie. Fay : To je tvoja soba. O l l i e : Okej. Fay : Lahko kej narediš, če hočeš – Če hočeš obesit – Ne vem – O l l i e : Okrasit.

Fay : Lahko jo okrasiš. Če hočeš. O l l i e : V redu je tko. Fay : Samo Gale moraš vprašat. Če bi rada. O l l i e : Če bi rada boljše ... vibracije ... Fay : ... Ja. Pavza. O l l i e : TV – Fay : Nima programov. O l l i e : A je samo – Fay : Samo za DVD-eje je – Včasih bi mogoče radi kej gledal – O l l i e : Za ozadje. Fay : Al so pa nervozni al karkoli. O l l i e : Pomaga za vzdušje ... Fay : Večinoma so precej spraskani. O l l i e : Pa kamera je. Fay : Aha. O l l i e : Za vsak – Fay : Za primer, da bi ti kdo poskušal kej narest. O l l i e : A je kdaj kdo – Fay : Preden sem jaz začela, je en tip eni punci razrezal obraz s steklenico. O l l i e : Blja – Fay : Aha. O l l i e : Džizas. Fay : Ne spomnim se, kako ji je blo ime, ampak pol nosa ji je odrezal. O l l i e : Fak. Fay : In zato je kamera. O l l i e : Seveda, mhm. Fay : Mislim, samo gledajo te. O l l i e : Gledajo te? Fay : Tipi, ki preverjajo kamere. O l l i e : Samo sedijo in gledajo? Fay : Aha. Ne it v tisto sobo. Smrdi po spermi. O l l i e : Kaj? Fay : Res smrdi. Premor. Fay : Aja, in tardeč gumb je pod nočno omarco. O l l i e : Nočno omarco – Fay : Ta mejhna – Ta stvar, mizica zraven postelje. O l l i e : Okej.

POMONA

Fay : Pritisneš na gumb in, sej veš, alarmi. O l l i e : Prov. Fay : In noter so še lubrikanti, pa igračke in za obrisat. Take stvari. O l l i e : Okej. Premor. Fay : Velik bolj varno je kot drugje. Tko vsaj vse rečejo. Tiste, ki so delale drugje. Ollie pokima. Fay : A so ti povedal še druge stvari? O l l i e : Jah, em – Fay : Men so rekl samo, nej ti pokažem sobo. O l l i e : Ne, jah, hvala. Fay : V glavnem bi ti jaz priporočala, da se prepričaš, da grejo najprej pod tuš – Dejansko jim ni treba, ampak jaz zmerej vztrajam. In če nočejo, potem mogoče – jaz slečem zgornji del, potem pa ponavad – Ponavad se potem stuširajo. O l l i e : Prav. Fay : Ker so kar v redu tuši tukej, močni so, tko da sperejo večino smradu al pa koščke hrane al karkoli. O l l i e : Koščke hrane? Fay : Ko sem bla prvi teden tukej, je mel en tip kos piščanca v sramnih dlakah. O l l i e : Kaj? Fay : Jaa, kar eno tako – gnezdo. Ugnezden je bil tam. O l l i e : Kdaj si ugotovila – Fay : Hotela sem mu ga potegnit in sem mislila, tole pa res, a veš, nagravžno smrdi – Bolj nagravžno kot ponavad. In potem sem vidla tisto čudno – Sem mislila, da je kakšen tumor, al – O l l i e : Bljak! Fay : Ja, grdo je blo. O l l i e : Fuj. Fay : Jaa. Premor. O l l i e : Se prav, tuš. Pavza. Fay : Sej jaz sem samo – samo druga vrata na to stran. O l l i e : A ti veš – Premor.

POMONA

Fay : Kaj? Premor. O l l i e : A se da – A se da kako ... Dobit več denarja al – ... Fay : Hm. Lahko delaš stvari – Stvari, ki jih druge – ne bi naredile – O l l i e : Aha – In verjetno – A si ti kdaj – Snemala, em, filme, al – Fay : Ne. O l l i e : Ne. Premor. Fay : Ene druge so. Jaz tega ne delam. O l l i e : Okej. Fay : Mogoče bi ti one povedale glede tega. O l l i e : Okej. ... Pa – Fay – Sori – A veš, kje bi lahko mogoče – Zakašlja. Kje bi dobila, ee – Mislim, jaz že – Ampak mogoče veš, kje so boljše – Fay : Jaz tega ne delam. O l l i e : Ne, seveda ne. Fay : Ne vem tega. O l l i e : Aha. Premor. O l l i e : Sori. Fay : Gale ne mara tega. Nej ne zve, da to – O l l i e : Ne bom – ne bom niti – V redu je. Hvala. Hvala ti. Premor. Fay : ’Redu. Pavza. O l l i e : Kaj je blo s punco, ki je bla prej tukej?

Fay : Ni je več. O l l i e : So jo odpustil, al ...? Premor. O l l i e : Kaj? Fay : ... Njen fant jo je prišel iskat, ker ni prišla domov. Ampak je ni blo tukej. Zginla je. Premor. O l l i e : O. Premor. Fay : To je druga, ki se ji je to zgodil.

/ š est i Keaton in Charlie. C h a r l i e : ... A si prišla zarad – A si videla moj letak? ... A si tukej zarad igre? Dungeons and Dragons? Pavza. Keaton pokima. C h a r l i e : Kul. No. Zdejle si prva. Mogoče, da jih bo kmal več. Ampak pravzaprav je to že četrti teden in ti si prva, ki je sploh prišla, tko da verjetn pravzaprav ne. ... Maš pa velik dragih stvari. ... In kar hodiš okrog z vsem tem, da se vse vid? Ona pogleda dol nase. C h a r l i e : Stavim, da samo tele superge stanejo kakšnih sto. K e at o n : Dvesto.

C h a r l i e : Dvesto. Vau. To je pa velik denarja za ene superge. Mislim, da vse moje obleke skupej ne znesejo dvesto. To, kar mam zdej na seb. Vse skupej. A maš dobro službo? A maš dobr plačano službo? Sori, to je blo grdo. K e at o n : Velik denarja mam. C h a r l i e : Aha, sej se vid. Sori, sem bil grob. Jaz mam kar dobro plačo, ampak ves denar porabim za stripe in take stvari. K e at o n : Maš rad stripe. C h a r l i e : Aha, zbiram jih. En tak hrček sem. Lahko ti jih potem pokažem, če hočeš. Mam tud nekej zlo redkih primerkov. Premor. K e at o n : Kaj pa delaš? C h a r l i e : Ene vrste em – varnostnik sem. K e at o n : Mejhen si. C h a r l i e : Jah. V resnici ne – v bistvu ni fizično delo. Bolj je stalna pripravljenost. ... A si že kdaj igrala Dungeons and Dragons? K e at o n : Ne. C h a r l i e : No, nič hudega, lahko te naučim. Čeprov te moram opozorit, da bova igrala drugač kot ponavad – sam delam igrice, zato ni taka klasična IV izkušnja? A veš, kaj je IV? K e at o n : Ne. C h a r l i e : To pomen igranje vlog. Taka igra je. Vse te lahko naučim. Ni težko. Pravzaprav bi moral reč, ni se težko naučit, je pa težko postat zares dober. Pavza. Kako to, da si hotela prit glih v moj klub? Keaton skomigne z rameni. C h a r l i e : Mogoče si hotela samo koga srečat? K e at o n : Ja. C h a r l i e : Ja, to razumem. Se mi zdi, da je zlo težko spoznat nove ljudi in dobit prjatle.

POMONA

Posebej v mestu. To je glavni razlog, da sem odprl ta klub. K e at o n : Nimaš nobenih frendov. C h a r l i e : Mam enga – mam enga frenda iz službe. K e at o n : Enga frenda maš. C h a r l i e : Aha. Kaj pa ti? Keaton odkima. K e at o n : Nimaš nobenih frendov? Keaton odkima. C h a r l i e : Vau. Pa sem mislil, da mam jaz problem! Ampak ne sekirej se, midva bova zdej postala prjatla. Če igraš IV igrice, ne moreš, da se ne bi sprijateljil. To je zlo družabna zadeva. Tud če sva samo dva. A bi se usedla? Zdej ti lahko razložim igro. Sedeta. C h a r l i e : A bi kej jedla al pila? Keaton odkima. C h a r l i e : No, če bi, mi povej, pa nama bom kej prinesel. Mam limonado pa čips in tako. Pa pomako. Okej. Torej, šla se bova eno igro, ki sem jo sam skreiral, reče se ji ›Cthulhu se zbudi‹. To je taka lovecraftovska igra. A poznaš H. P. Lovecrafta? Keaton odkima. C h a r l i e : No to je pisatelj, pisal je horror pa science fiction zgodbe. Lahko ti posodim knjigo za domov. V bistvu sem igro baziral na nekej junakih in zapletih iz njegovih zgodb. V glavnem na tipu Cthulhuju. Cthulhu je kokr ena ogromna gigantska pošast z glavo od hobotnice. Zgleda tkole, a veš? Super je, a ne? V resnici je hudoben bog. In v zgodbah je eden od Velikih Davnih, ki so – A mi še slediš? Keaton pokima. C h a r l i e : Veliki Davni so zveri, ki so vladale na Zemlji pred nami. Samo da so zdej celo večnost spale. To v osnovi pomen zlo, zlo dolg. V bistvu so to ene vrste metafore za to, da je univerzum do nas apatičen in da življenje po naravi nima smisla, ampak to za igro ni važn.

POMONA

To je samo kontekst. Med igro prideš v stik s člani kulta, ki poskušajo zbudit Cthulhuja, da bi se začelo novo mračno obdobje vladavine kaosa (ne skrb, to ni spoiler), in tvoja naloga je, da preprečiš, da se to zgodi. A razumeš? K e at o n : Kje je tabla. C h a r l i e : Aja, vidiš, to ni taka običajna namizna igra, ja? Tabla je pravzaprav naša fantazija. K e at o n : Moram te premagat. C h a r l i e : Ne, v tej igri se sodeluje v tem smislu, da ti jaz povem zgodbo in predstavim opcije, ti se pa odločiš za eno opcijo. Če ti bo uspelo al ne, pa odloča kocka kot v normalni igri, samo da majo te kocke velik več stranic, veš? A štekaš? K e at o n : Ne. C h a r l i e : Ne sekirej se, boš že sprot poštekala. A začneva? K e at o n : Prov. C h a r l i e : Zabavn bo, boš videla. Tukej je list papirja za tvoj lik, za statistiko, kako dobra si. Kako ti je ime? K e at o n : Keaton. C h a r l i e : Keaton? To je kul ime. Tega sploh ne bom spreminjal. V igri si lahko Keaton, se boš še bolj vživela. Jaz sem Charlie, me veseli. Si pripravljena? K e at o n : Okej. C h a r l i e : Greva. Stojiš sama v gneči na ulici. Ljudje se prerivajo mim tebe, kot da te ni. To je mrzlo in samotno mesto in nisi tam po svoji volji. Prišla si iskat svojo sestro, ki je prišla sem pred nekej tedni in je v skrivnostnih okoliščinah zginla. Anonimen telefonski klic, ki si ga prejela v hotelu, ti je naročil, da greš v taverno po imenu Palača. A greva zdej tja? K e at o n : Okej.

/ s ed mi Charlie vrže kocko. C h a r l i e : Hodiš skoz nakupovalni center K e at o n : Hodiš O l l i e : Hodim skoz nakupovalni center – ime ma, ampak sem ga pozabila – – Šokirana si, kako sterilno je in kako – osamljeno se počutiš. – Ves center je zanka – Sklenjen krog – če kar hodiš in hodiš, nazadnje – prideš tja, kjer si bla na začetku, – ampak tega mogoče ne ugotoviš, ker vse trgovine zgledajo enako – velike, z neonsko razsvetljavo, pisane – zaroletane – z jeklenimi palcami – Lepga dne bi lahko – zaprl vse rolete – ampak pustil center odprt, O l l i e : in grem stavit, da bi ljudje samo hodil in hodil in hodil – okrog in okrog in okrog – in iskal – kakšno odprto trgovino, ne da bi ugotovil, da delajo – kroge. – Težko spoznaš, da se tvoje življenje vrti v krogu. – Hodiš O l l i e : Hodim – v krogu – ne mislim tistih misli O l l i e : o moji sestri – o moškem – moškem v avtu – cesti okrog mesta – o tem, kar ti je povedal – in – zunej postaja temno – ker se dnevi krajšajo – zgodej se stemni

O l l i e : in jaz samo – hodim – in hodim – in hodim – in O l l i e : pogledujem druge ljudi, ki nakupujejo – al hodijo – misliš na svojo sestro – na tistga človeka – na luknjo – na luknjo v srcu mesta – Greš mimo mnogih ljudi – Noben od njih te ne pogleda – Vsi gledajo naravnost naprej, medtem ko krožijo O l l i e : Potem na neki točki – mogoče – že sedmega kroga – mogoče – opaziš O l l i e : Opazim, da ena ženska strmi vame. – Ženska stoji – Stoji pred trgovino s čevlji in drži – Stiska k seb – laptop – nobenih vrečk – nič – ničesar ni kupila – kar bi se videl – njen obraz je spačen – skremžen – in izraža grozo, – pravo grozo – pravi strah – kot da bi ravnokar zagledala – obraz Boga – ali pa kej nepredstavljivega O l l i e : In se ustavim – Ustaviš se – in jo pogledaš O l l i e : gledava se – gleda te – in vsi drugi

POMONA

– nakupovalci in – ljudje O l l i e : grejo mimo med nama, – ti gledaš O l l i e : gledava skoz vrvenje vseh – In ona se premakne – In pride k teb O l l i e : Prerine se skoz ljudi – Morje ljudi – Krog – Prerine se skoz krog – Kot da te pozna – In sikne – Zašepeta O l l i e : Izpljune – Da te pozna – V očeh ogenj in črno – Nekej o odhajanju – Nekej o tem, da je ni O l l i e : Nekej o tem, da so – Te odpeljal – Je rekla – Mislila je – Mislila sem – Pust me – Prišli bojo – Mi je rekla – Jaz sem ji rekla O l l i e : Prestrašena je – Straši – Njene roke na teb – Grabi te – Glasnej O l l i e : Vse bolj glasna je – Pljuva – Vpije – Nekej o njih – Glave se obračajo – Vleče te dol – Dol – Kriči – Dol

POMONA

– drugi nakupovalci se obračajo – Glave se obrnejo O l l i e : Glave se obrnejo in naju gledajo – To žensko – Žensko, ki vpije – In več rok – Rok na njej – Kroženje se ustavi – Pridejo ti pomagat – Presenečena si O l l i e : Zgrabijo jo – Roke na njej – Vlečejo jo – Tepe se za laptop O l l i e : Zbeži, – Ni je več – ni je več. – Duh. – Nakupovalci grejo naprej – Odidejo – Nadaljujejo O l l i e : Jaz pa ostanem tam – ne da bi vedela, kaj – Pretrgala je krog O l l i e : pretgala je tok kroženja in misli – Drugi se rinejo –prerivajo O l l i e : drugi se prerivajo mim mene, ko stojim – Stojiš – Zamrznjena – Krog se razbije – Ampak nadaljuje.

/ os mi Charlie in Moe. Charlie riše dolge trakove s slino po tleh. M o e : Nehej. C h a r l i e : Poskušam narest tisto zadevo – ko– M o e : Nehi. C h a r l i e : Ko nardiš dolgo pot iz sline čist do dol, potem jo pa posrkaš nazaj – M o e : Ne tega delat. Pavza. Nehi. C h a r l i e : A hočeš vedet, kaj je moj fetiš? M o e : Ne. C h a r l i e : Čudaški je. M o e : Nočem vedet. C h a r l i e : Mam tako – M o e : Nočem slišat. C h a r l i e : – tako hudo potrebo, da bi vse zalil s spermo. M o e : ... C h a r l i e : Eno tako, ene vrste nujo, da bi celo mesto prekril s svojo spermo. Se smeje. A ni to čudn? M o e : Je. C h a r l i e : Ves čas razmišljam o tem, kako bi lahko vse v tem mestu prekril s tanko plastjo svoje sperme, čez vse, a veš? M o e : Ne, ne vem. C h a r l i e : In to se mi niti ne zdi seksi, kot da to sploh ni stvar seksa, to me ne napali, če razmišljam o tem – M o e : Pliiz. C h a r l i e : To ni fetiš. To je taka nujna potreba. Kot če moraš it scat al kej tazga, ko samo moraš to narest. Clo tebe. Celo tebe bi prekril s svojo spermo. M o e : Nehi. C h a r l i e : Ampak ja, ne na seksi način, ne bi blo seksi. A veš, kako sem prvič ugotovil, da bi to rad? Ko sem bil res še mejhen, še preden sem začel zares masturbirat, ampak mi je pa vsem kar naprej stal, smo

živel bliz ene bolnice in zadej za bolnico je bil en modroc in je mel luknjo, a veš, iz take pene je bil? No, in sem šel tja, se ulegel na modroc in ga fukal. Se smeje. To je blo, ko sem bil kakšnih enajst al dvanajst al nekej tazga, tko da mi ni blo čist jasn, kaj delam, ampak sem samo ves čas tiča kam vtikal. In ko sem najdu tist modroc, sem kar naprej hodil tja in vtaknil tiča noter in ga fukal, dokler ni špricnila sperma in prepojila tisto peno. In čez nekej časa je pena postala čist strjena. A ni to nagravžn? M o e : ... C h a r l i e : Potem sem pa enkrat, tist modroc je bil pod oknom za bolnico in sem se zmerej sklonil in splazil pod oknom, da me niso videl in sem lahko fukal modroc. Potem sem pa enkrat dejansko pogledal skoz okno, potem ko mi je že prišlo, in je bla v bistvu tista soba – ne vem, kaj je blo narobe z njimi al kaj že – ampak soba je bla polna ljudi, vsi so ležali na stolih z vsemi žicami in cevkami na seb in večinoma so bli starejši ljudje in je bil kot nekakšen oddelek, samo da velikrat ni blo nobenih sester al kogarkol, samo te ljudje so sedel na stolih z vsemi cevkami in žicami. In so me gledal. Ne vem, a so mel raka al nekej – kaj je že tist z ledvicami? M o e : Dializa. C h a r l i e : Dializa. Mogoče so mel to. Zaradi vseh tistih žic. Nekej so mel, v vsakem primeru. In ko sem jih gledal – vsi so mel take res žalostne face, razen ene gospe, ki se mi je smehljala in mi mahala, verjetn zato, ker sem bil mejhen fantek in stare gospe majo rade mejhne fantke, ampak ko sem jih gledal, sem, ne vem zakaj, res hotel, da bi mi prišlo na njihove face. Res se mi je zdel, da bi to moral narest. Pa ne kot kakšen grozen seks al kej tazga, ampak se mi je zdel, ne vem zakaj, da bi jim to mogoče pomagal, da bi jim blo boljš al kaj. Ker vem, da je v spermi v bistvu nekakšna življenjska moč, a ni? Zato sem mogoče mislil, da če bi jih pobrizgal po obrazih, da bi blo vsem tem bolnim al umirajočim al kaj so že bli, boljš.

POMONA

In odkar mi je to prišlo na misel, hočem v bistvu vse zalit s spermo. ... A ni to vird? M o e : Tega nočem poslušat. C h a r l i e : Rad bi samo, da mine čas, pogovor skrajša čas. M o e : To ni pogovor. To si samo ti, ki mi nakladaš o svojem kurcu. C h a r l i e : V bistvu ni o mojem kurcu, ampak je o mojem močefitu. M o e : Super. C h a r l i e : Bolj o mojih jajcih kot o čem drugem. M o e : Okej. C h a r l i e : Kaj misliš, kakšna psihologija je zadej? M o e : Ne vem. C h a r l i e : Da jaz mogoče mislim, da majo moja jajca zdravilne lastnosti? M o e : Ne vem. C h a r l i e : Ker iz jajc pride življenje? M o e : Briga me za vse to. C h a r l i e : Freud bi verjetno mel kej za povedat. Začne spet pljuvati. M o e : To je zdej ona. Nehej. Pride Gale. Charlie poskuša posrkati svojo slino nazaj, ampak mu ne uspe in pljune predse. M o e : Sori. C h a r l i e : Nisem hotu – G a l e : So bli danes tukej? M o e : Ne. C h a r l i e : Všeč mi je tvoj avto – G a l e : Nobenga ni blo? M o e : / Ne. C h a r l i e : Zgleda zlo drag avto. Si predstavljam, da bi Tom Cruise vozil tak avto. Al pa Jezus. Če bi Jezus živel zdej, bi mel tak avto. G a l e : Nej neha govorit z mano. C h a r l i e : Sori – G a l e : Nej neha govorit z mano, al ga bom pa na gobec. M o e : Dej zapri.

POMONA

C h a r l i e : ... G a l e : Hvala. Ti si Moe. Tko ti je ime. Ime ti je Moe, ja? M o e : Aha – G a l e : Ti si resen. On je idiot, se spomnim. Ti si taresen, a ne. M o e : Jaz – G a l e : Si. Od vaju dveh. Si ti taresen. M o e : Jaz ne – G a l e : Tih bod. Si. ... Ena oseba. Ženska. A poslušaš? M o e : Ja – G a l e : Ena oseba ne bi smela več hodit naokrog. ... Ja? M o e : ... Premor. G a l e : Fotko mam in ime mam in ta oseba ne sme več eksistirat. ... Hočem, da jo pokončata. Hočem piko konc te osebe. Hočem, da poskrbita, da je ne bo več. To je amatersko rečeno, ja? Pavza. C h a r l i e : Midva tega ne delava – ... Ne moreva – Tega ne moreva – G a l e : Čist simpl je. C h a r l i e : Ampak – G a l e : Zlo naravnost. Prosim vaju, da nekej naredita in vidva bosta to naredila. ... Lahko jo vržeta s terase al ji pa ovijeta žico okrog vratu al pa, al, nekej – Me ne briga, vseen mi je, kako. To je popolnoma od vaju odvisno. M o e : Midva tega ne delava – G a l e : Delata, kar vama jaz rečem. C h a r l i e : Ampak –

G a l e : Precej denarja dobita za to, da stojita tukej pr teh vratih. Dobita precej več denarja, kot bi ga morala za takole službo. C h a r l i e : Ampak – G a l e : A je res? C h a r l i e : Ja, ampak – G a l e : A ti nisem rekla, da bod tih? A ti nisem rekla? C h a r l i e : Jaz – G a l e : Oči ti bom iztaknila. Zares. Zares ti jih bom. M o e : Tih bod. Pavza. G a l e : Nimata izbire. Izbiro lahko kar prečrtata. Rečem vama, da morata to narest. Torej to naredta. M o e : A ni nobenega – ... Bolj izkušenega človeka. ... Pavza. G a l e : A vidva vesta za tisto Punco? Premor. M o e : Za kakšno punco? G a l e : Tisto Punco. Punco, ki v mestu, polnem punc, ne rab imena. Premor. C h a r l i e : Ona je legenda. Ona je em, urbani mit. Gale vzame iz žepa list papirja, ga zvije in odvrže. G a l e : Okej? C h a r l i e : Tista punca ni resnična – V resnici je ni. G a l e : Takoj. Danes zvečer. Odide. C h a r l i e : Tiste punce v resnici ni, a ne, Moe? Pavza. Ona je kot pošast pod posteljo al kej tazga. Ni prava. A je, Moe? ... To je rekla samo, da bi naju prestrašla. Moe. Pavza. M o e : ... Pober to.

/ devet i Fay in Olli. Ollie je pretepena in krvava. Fay : Jezus – O l l i e : A lahko – Fay : Kaj se ti je zgodil? Pavza. Fay : Kaj se ti je zgodil? O l l i e : O – Oropal so me. Fay : Kje? Hočem reč – Used se. Used – O l l i e : V redu sem – Fay : A si okej? O l l i e : V redu sem – Zgleda hujš ... kot je. Fay : Kje se ti je to zgodil? Tukej zunej? O l l i e : Jaa – Fay : Takoj tukej zunej? O l l i e : V prehodu – Fay : So te zvlekl v prehod? O l l i e : Jaa ... Fay : Z noži? O l l i e : Jaa – Ne – Samo – Fay : A so te udaril? O l l i e : V redu sem. Fay : Si poklicala policijo? O l l i e : Ne – Fay : A hočeš, da – O l l i e : Ne. Fay : Najbrž bi morala – O l l i e : Nočem. ... Itak jih ne bojo ujel. ... To se vsak dan dogaja. Pavza. Fay : Kaj so vzel? O l l i e : ... Fay : Samo denar? O l l i e : Aha –

POMONA

Fay : Kartico? So ti vzel kartico? O l l i e : Ja. Fay : Potem bi morale poklicat v banko – O l l i e : Kaj? Fay : Morava poklicat v banko, da ti prekličejo kartico – O l l i e : Ne – Fay : Da ti ne bojo mogl vzet še več – O l l i e : Sem že – Nardila to. Sem že preklicala. Premor. O l l i e : A grem lahko samo po nekej stvari, sposodila bi si – Za obrisat. Svoje sem porabila. ... Mislim, da je tam alkohol, al – Fay : Izvoli. O l l i e : Hvala. Pavza. Fay : A je bil samo eden? O l l i e : Ne. Fay : A je – O l l i e : Res ne bi – Fay : Oprosti. O l l i e : Ne bi rada govorila o tem. Pavza. Fay : Zgledaš grozn. O l l i e : Hvala. Fay : Ne, mislim – O l l i e : Vem. Fay : Mislim, da ti takile ne bojo pustil delat. O l l i e : Kaj? Fay : Mislim, da ne moreš. O l l i e : ... Šit. Malo zajoče, poskuša to skriti. Pavza. Fay : A so te res ... O l l i e : Kaj. Fay : ... Mislim, da – Te niso – Niso oropal.

POMONA

A ne, da ne. Pavza. O l l i e : ... Fay : V redu je, ni ti treba – Sej veš. Pavza. O l l i e : ... Film sem snemala. Pavza. Fay : Film si snemala? Pavza. O. Pavza. O l l i e : ... Štirje – So me porival sem pa tja po kleti. ... Nej bi blo kot posilstvo – Primer posilstva. To je zgodba. V filmu. Pavza. Fay : Oh. Pavza. O l l i e : Sram me je. Fay : Ne – To je – ... Pavza. Fay : A so – A so ti dobr plačal? O l l i e : ... Premal. ... Premor. Fay : A si komu dolžna denar? O l l i e : ... Fay : Kolk? O l l i e : ... preveč, da bi lahko vrnila. Fay : Za kaj si dolžna? O l l i e : ... Fay : A ne bi mogla – A ne bi mogla kar pobegnit? O l l i e : Najdejo te. Vse najdejo. Premor. Fay : Kaj pa – A maš kakšno družino?

O l l i e : ... sestro mam ... Fay : Sestro – O l l i e : Sestro dvojčico mam ... Fay : Okej, a jo lahko pokličeva? O l l i e : Ne vem, kje je ... Fay : Kako ji je pa ime? O l l i e : ... Ollie. Fay : Ollie? Kot Oliver? Kot fant? Ollie pokima. Fay : Kje pa misliš, da je? O l l i e : Ne vem. Tukej, mogoče. Fay : V Manchestru? O l l i e : Mogoče pa. Fay : Mogoče kaj? O l l i e : Mogoče pa nimam sestre. Premor. Mislim, da jo mam, čutim, kot da jo mam – Spomnim se, da sem vidla kraje, na katerih nisem bla. Zgleda točno tko kot jaz. Ampak mogoče je nimam. Fay : E – A si v redu? Se počutiš – O l l i e : Mislim, da me je prišla sem iskat. Fay : Em – O l l i e : Mislim, da je prišla sem, da bi me našla ... Fay : Potem jo pa poiščiva, pa – O l l i e : Ne bi je rada zapletla. ... Čist sem te popackala s krvjo – Fay : Nič hudga. O l l i e : Vse sem zamrazla. Fay : V redu je. O l l i e : Ti si tud zbežala, a ne? Premor. O l l i e : Povedali so mi. Drugi. O tvojem možu. ... Pr policiji je. ... Te je kdaj našel? Premor. Fay : Še ne. O l l i e : Rekl so, da šparaš, da boš šla – Fay : Nočem govorit o tem. To zdej ni važn –

O l l i e : Jaz bi mu razrezala obraz. ... Ko bi spal. Kožo bi mu odrla. Pavza. O l l i e : A sovražiš tipe, s ktirimi tukej fukaš? Fay : Zakaj ne bi – O l l i e : A jih sovražiš? Vse te tipe, ki hodijo sem. Pavza. Fay : Ne. Včasih sem to mislila. Večinoma mi niso všeč. ... Ampak jih ne sovražim. O l l i e : Jaz pa. Vse jih sovražim. Mislim, da jih vse sovražim. To je kot bolezen, v trebuhu jo čutim. Vsako jutro, ko se zbudim, jo čutim vsepovsod. Ne morem zaspat, ker se obrača v men. Vse to sovraštvo. Mislim, da bi velik lažje zaspala, če bi vedla, da se noben od nas jutr ne bo zbudil. A ti tud tko čutiš? ... Enkrat bom prišla nazaj v to mesto in bom gorela. Plameni bojo bruhal iz mene. In jaz bom tko dolg krožila po ulicah, dokler ne bojo vsi in vse samo še pepel. Vse bom pokončala. Pavza. O l l i e : A mi lahko nekej obljubiš? Fay : ... Kaj? O l l i e : Če bom zginla kot druge. Me ne hod iskat. ... Upam, da me ne bo noben iskal.

POMONA

/ d es e t i Charlie in Moe v avtu. Avto stoji. Dež. Tišina. Charlie izvleče gameboy in se začne igrati. Pavza. M o e : Ugasn to. C h a r l i e : Zakaj? M o e : Delava. C h a r l i e : A ti lahko pokažem svoje pokemone? M o e : Ugasn. Charlie ugasne. Pavza. C h a r l i e : Samo čakava tukej – M o e : Fotko maš, veš, kako zgleda. C h a r l i e : In ko jo vidim – M o e : Greva ven in jo zagrabiva. C h a r l i e : ... a ne bi ti tud pogledal fotke? M o e : Ne. Premor. C h a r l i e : Kaj pa ime – M o e : Ne mi povedat. C h a r l i e : ... a je to zate lažje? ... če, če ne veš imen, al pa – M o e : Kdo bo opravil taglavno. C h a r l i e : ... M o e : Kdo? C h a r l i e : T-ti. M o e : Jaz. Jaz bom. Zakaj pa jaz? C h a r l i e : Ker – M o e : Ker ti ne moreš. Ne bi mogel. ... A bi. Nikol. ... Ti bi samo čakal – Ti bi samo sedel in čakal nanjo, da pride pote. Čakal na svoj konc. Zato pazi na ta košček papirja tukej, pazi na to. To je tvoj džob, a prov? Pavza.

POMONA

C h a r l i e : Sori. Pavza. Kaj se bova pogovarjala? M o e : Nič. C h a r l i e : Ne moreva samo sedet tukej pa bit tih. M o e : Ja, lahko. C h a r l i e : Ampak, morala bi – M o e : Ja, lahko. Pavza. C h a r l i e : A misliš, da je blefirala? Pavza. Ne verjameš ji. Tistega o Punci? ... To je rekla samo zato, da bi midva – ... ... Nje ni, a ne, da ne. Ona je mit. M o e : ... ... Ne vem. Pavza. C h a r l i e : A veš, kaj se govori o njej? M o e : ... C h a r l i e : Govori se, da če jo vidiš, je, kot da bi videl smrt. Noben, ki jo sreča, ne ostane živ. ... Razen, sej veš. Ljudi, ki za njih dela. Vsi drugi, ki so jo kdaj srečal, so zdej mrtvi. ... In ona niti ne ubija, ona je kot sodnik. Ona samo odloča. Ampak ona odloča, kako se bo zgodil. ... A veš? M o e : Ne mislit na to. C h a r l i e : Ne morem, da ne bi mislil – M o e : Če bova opravila džob, nama ni treba skrbet.

C h a r l i e : Še zmerej je džob – še zmerej je to – umor, al – M o e : Nekej je nardila. Da se bo to zgodil. ... So razlogi. Charlie pokima. Pavza. C h a r l i e : Jaz – eee – Hvaležen sem ti. Za to, kar delaš – Zame. M o e : Nič ne delam zate. C h a r l i e : Ne, ampak – Če ti ne bi naredil ... Tega. Kot si rekel – Zame. M o e : Nič ne delam zate. C h a r l i e : Ne, ampak – Če ti ne bi naredil ... Te stvari. Kot si rekel. Jaz ne bi mogel ... Bi bla midva mrtva. ... Sej veš, jaz sem zlo dober v tem, da ne razmišljam, ampak v tem primeru je težko ... Težko, da ne bi mislil na to. ... M o e : Kaj delaš tukej? C h a r l i e : ... kaj? M o e : Kaj delaš v tem avtu z mano? Zakaj si tukej? C h a r l i e : To je moja služba – M o e : Zakaj ne delaš v trgovini al kej tazga? Normalna služba. C h a r l i e : Dobr opravljam svojo službo – M o e : Tvoja služba je, da stojiš z mano na prazni parceli. C h a r l i e : Preprečit morava, da bi ljudje prihajal noter, in dat znak kamionom, da grejo noter – M o e : Kaj je v kamionih? Premor.

Kaj je v njih? Kaj čuvaš? Kaj je tvoja služba? C h a r l i e : Varovanje – M o e : Varovanje česa? C h a r l i e : Samo – Ukradenega blaga, al nekej. M o e : A to misliš? C h a r l i e : To samemu sebi govorim. Al pa ponaredke, ponarejene – M o e : To pripeljejo in spravljajo pod zemljo. C h a r l i e : Aha. M o e : Ponarejene kavbojke morjo met pod zemljo. C h a r l i e : Mogoče – M o e : To govoriš ljudem. C h a r l i e : Ni – M o e : Svojim frendom, svojim – C h a r l i e : Nimam nobenih frendov. M o e : Komurkoli, jebenti – Komurkoli že poveš. Jim rečeš – C h a r l i e : Dva frenda mam. M o e : In jima rečeš, da si varnostnik. C h a r l i e : Ja. M o e : In seb pa rečeš, da ni nič tazga – Enostavno ne misliš na to. C h a r l i e : Ne – M o e : In zdej, ko bova to naredila, tud ne boš razmišljal o tem. Pavza. C h a r l i e : Jaz – M o e : To je zares. Vse to. C h a r l i e : Vem. M o e : Zakaj si se potem zapletel v to? C h a r l i e : Nisem se zapletel, samo delam – M o e : Zakaj. C h a r l i e : Zato. Zato, ker nisem mogel dobit nobene druge službe. ... Premor. M o e : Nobene druge službe. C h a r l i e : Ja. M o e : V nobeni drugi službi te ne bi vzel. C h a r l i e : Ne. M o e : Ne bi mogel filat polic al –

POMONA

C h a r l i e : Ne, ne morem. Sem že probal. M o e : Za kako dolg? C h a r l i e : Sem mislu, da se nočeš pogovarjat. M o e : Zdej se pa ne bi pogovarjal, sprašujem te stvari. C h a r l i e : Ne morem dobit službe, ker mam, kartoteko. Okej? Premor. M o e : Kartoteko. Charlie pokima. M o e : V zaporu – Charlie pokima. M o e : V zaporu si bil. C h a r l i e : Ene vrste – Aha. Ja. Pavza. M o e : Buče. C h a r l i e : Sem. M o e : Buče. C h a r l i e : Pa sem. Premor. M o e : Za kaj. C h a r l i e : ... M o e : Kaj si naredil? C h a r l i e : Nič – M o e : Nič nisi naredil. C h a r l i e : Ne. M o e : Ponavad ne greš v zapor, ker – C h a r l i e : No prov, sem. Pavza. Moj frend. V šoli. Moj frend je v šolo prinesel pištolo. ... Pavza. M o e : Pištolo. Charlie pokima. M o e : In je koga ubil. C h a r l i e : ... dva človeka. Pavza. M o e : In ti si pomagal. C h a r l i e : Ne, nisem pomagal. Ker nisem pomagal – M o e : Zdejle pa pomagaš – C h a r l i e : Nisem pomagal. M o e : Kaj pa potem?

POMONA

C h a r l i e : Samo tam sem bil. ... Slučajno. ... Rekel mi je, nej grem za njim. ... Potem je šel v njihov – Njihov razred – In izvlekel pištolo iz žepa. Eno staro, staro pištolo – ... In je streljal. ... In ker sem bil jaz tam ... So mislil, da sem – Da sva to planirala al kej tazga. ... Mel sem en tak zvezek in sem pisal noter. Polno je blo takih jeznih stvari. Včasih sem bil res besen. Pa so mislil – Sej veš. Pavza. M o e : Noben ti ne bo dal službe, ker maš svojo – C h a r l i e : Moraš prijavit. Premor. M o e : In potem pride nekdo – Slišiš, da – C h a r l i e : Gale. M o e : Gale te nekje stakne – In te da men. C h a r l i e : ... Jaz sem zadolžen za mobilca. ... Jaz moram teč in se skrit in jo poklicat. Če kej zagledava. ... To je moj džob. Pavza. M o e : Kar pejt se svojo igrco. C h a r l i e : Nočem. M o e : V redu je. C h a r l i e : Nočem. M o e : ... Pavza.

C h a r l i e : Kaj misliš, da delajo. M o e : Kaj. C h a r l i e : Kaj je v kamionih. Kaj gre pod zemljo. M o e : ... C h a r l i e : A veš? M o e : Ne, ne vem. C h a r l i e : Ampak maš svojo teorijo. M o e : Ne ... C h a r l i e : Si pa kaj misliš. M o e : ... C h a r l i e : Kaj je? Pavza. M o e : A veš, kaj so to snuff filmi? Filmi s pravimi umori. Pavza. Molče sedita.

/ en a j s t i Fay in Gale. Fay stiska k sebi laptop. G a l e : Kaj delaš tukej. Pavza. Ne bi smela prit sem. Fay : Kje je. G a l e : To je moja pisarna, nimaš kej delat tukej. Si me slišala? Fay : Kje je? G a l e : Kje je kdo? O kom govoriva? ... O tvoji mejhni frendici? Tvoji kompici? Fay : ... G a l e : Ni je več. Šla je. Fay : Šla je.

G a l e : Šla je. Fay : Tko kot druge. G a l e : To ni služba za nedoločen čas. Ljudje grejo. Zakaj maš moj laptop? Fay : Kaj se ji je zgodil? G a l e : Povedala sem ti. Fay : Kar vse. Zdej so že tri. Vse so kar šle. G a l e : Prišla je k men – Fay : Prišla je k teb – G a l e : Prišla je k men in razložila, da gre. Fay : Čez noč. G a l e : Ja, čez noč. Šla je. Fay : Kam. G a l e : Nisem njen varuh. ... Odlož ga. ... Šla je. Ne vem, kam. Samo zato, ker ti nimaš moči, da bi šla – Fay : Niso šle – G a l e : Samo zato, ker si se ti prikovala na to posteljo, ne pomen, da druge – Fay : Druge niso šle. Zginle so. G a l e : Ljudje grejo naprej. To se dogaja. Ko našparaš dovolj denarja, da greš, potem greš. ... Dej ga dol. Pavza. Fay : Vdrla sem sem noter. G a l e : To vidim. Ja, vidim. Fay : Polomila sem vrata, da sem prišla sem. G a l e : In zdej si odpuščena. A lahko to razumeš? Odpuščena si. Niti tega nimaš več. Niti – Fay : Zakaj maš naše krvne skupine. Pavza. V računalniku – G a l e : To je moje / osebno – Fay : V svojem računalniku. Na seznamu so vse naše krvne skupine. Od vseh nas. Od vseh, ki so kdaj delal tukej.

POMONA

Od ljudi, ki so šli – Mislila sem, da so šli, mogoče si njih tud odpeljala – G a l e : Nobenga ne odpeljem – Fay : Vse nas. ... Zakaj maš to? Kako sploh dobiš to – G a l e : Dej mi ga. Fay : Kaj se dogaja tukej. G a l e : Dej ga na mojo mizo in ven – Fay : Kje so vsi? G a l e : Ti – Stopi naprej – Fay : Stop. Ustav se. Kričala bom – G a l e : Poslušej – Fay : Kričala bom in vsi bojo pritekl sem. Stoj tam. Pr mir. Da se nisi premaknila, jebenti! Pavza. Kaj se dogaja. G a l e : Nič se ne dogaja – Fay : Jebi se. ... Čutim, da se. Dobesedno čutim. Točno zdejle. Vsenaokrog. Vsenaokrog tega. To je nekej – G a l e : Zakaj te to briga? Fay : Ti – G a l e : Zakaj se vmešavaš? ... Zakaj se spravljaš v težave? Kar naprej in naprej. Bolečina in beda, bolečina in beda, spet in spet, spet in spet. Prilezeš iz ene luknje in si skoplješ drugo. Kot da to hočeš. Kot da si to želiš. ... In zdej se boš zapletla v tole? Zarad nje. Zarad ene luzerke, ki bi nardila karkoli, če bi ji pomahal z zadost denarja pred nosom? ...

POMONA

Ti je povedala, kakšne filme je snemala? ... Odlož to, pejt ven in pozab. Pavza. Fay : Used se. Used. Premor. Gale sede. Pavza. Fay : Tole bom vzela s sabo. G a l e : Posluš – Fay : Zapri. Nehej nakladat. Tole bom vzela s sabo. Nesla bom na policijo in pokazala, vsem – Tole bom pokazala vsem. A razumeš? ... Prišli bojo sem – G a l e : Ti boš šla na policijo. Fay : Ja. G a l e : Ti, z vsem – Fay : Ja. G a l e : Z vsem, kar se ti je zgodil. ... Naravnost na policijo. ... Naravnost nazaj k njemu. ... Ne bi ti priporočala. Fay : Briga me – G a l e : Ne bi ti priporočala. Fay : Tih bod. Pavza. G a l e : Če boš vzela to, s sabo. Če boš poklicala policijo, če ne boš poklicala policije – Eni ljudje te bojo šli iskat. ... Okej? Eni ljudje bojo hotel vedet, kdo si in kako zgledaš, in jaz jim bom morala povedat, morala jim bom povedat. Okej?

Iskal te bojo. In te bojo našli. Oni – Vsazga najdejo. Ne glede na policijo. Ne glede na to, kako daleč zbežiš. Kako hitr. Kam greš. Vsazga najdejo. Razumeš? ... A me slišiš? ... A me slišiš?

/ d van a j s t i Keaton in Charlie. Keaton vrže kocko. C h a r l i e : Bravo! Vrtljiva vrata se odprejo in ti pobegneš iz žrtvene sobe, stiskajoč k sebi svoj »Necronomicon«. K e at o n : V kiro smer pa grem? C h a r l i e : Dvorana se razdeli na dvoje, boš šla levo al desno? K e at o n : Uh – Uh – Levo – Ne, desno! Charlie vrže kocko. C h a r l i e : Ko tečeš po dvorani, se zaletiš v Velikega duhovna Cthulhujevega kulta – K e at o n : Ne! C h a r l i e kot Duhoven: Ti bedni črv, si mislil, da imaš kakšne šanse nasproti mogočnim Davnim? K e at o n : To, kar delaš, je narobe – C h a r l i e : Narobe? To je pa za crknit smešno človeško pojmovanje. Punči, vesolje se ne meni za narobe. In kmalu se tudi ti ne boš – Potegne zarjavelo kljuko izza halje –

K e at o n : Uh – Uh – C h a r l i e : (Ne pozab, da maš še zmerej pištolo.) K e at o n : Uh – Se zmuznem med njegovimi nogami in tečem naprej! C h a r l i e : Zmuzneš med – Keaton in Charlie vržeta kocko. C h a r l i e : Vau! Zmuzneš se med njegovimi nogami in tečeš; po trenutku zmedenosti plane za tabo in maha s svojo kljuko – Too late, punca! K e at o n : Bejž! C h a r l i e : Začetek nove dobe bo iz vas vseh naredil sužnje! Stene in tla okrog tebe začnejo pokat – K e at o n : Bejž! C h a r l i e : Vstal je! Pripravi sadove svojega telesa na žrtvovanje! K e at o n : Bejž! C h a r l i e : Kamni se začnejo drobit, stene okrog tebe se sesuvajo, zaslišiš brezbožen hrup in se obrneš, da bi videla – K e at o n : Kaj? C h a r l i e : Čakej! ... Lulat moram. Pavza za lulat. Plane ven. Keaton sedi. Popolnoma pri miru in tiho je. Čas teče. Charlie pride nazaj z limonado. C h a r l i e : Limonado sem prinesel. Žejen sem. A si žejna? K e at o n : Prov. On natoči. C h a r l i e : Zgleda taprava, rumena, a vidiš? Starinska. Pijeta. Pavza. Res dobr igraš, ampak bi si pa definitivno lahko privoščila več orožja. K e at o n : Nočem. C h a r l i e : Zato je na razpolago. K e at o n : Ne maram.

POMONA

C h a r l i e : V redu. Ja, to je super pr tej igri, da je neomejeno načinov, kako jo igraš. Pijeta. Pavza. Misliš, da bi drugič delala kej druzga? K e at o n : Kaj. C h a r l i e : Bi šla kdaj v kino? K e at o n : ... C h a r l i e : Lahko bi šla gledat kakšen film. Če hočeš. K e at o n : ... zakaj. C h a r l i e : Zakaj? ... Ker – sva frenda. K e at o n : Aja. ... Ne morem. Pije. C h a r l i e : No, prov. Pije. Pavza. C h a r l i e : Ne bom mogel več dolg igrat. Moram it delat. K e at o n : Zakaj. C h a r l i e : Ker mam službo. Varnostnik sem, sem ti povedal. K e at o n : Za kaj pa si varnostnik. C h a r l i e : Zakaj sem varnostnik al kaj varujem? K e at o n : Kaj varuješ. C h a r l i e : Nekakšno – V bistvu ne vem – K e at o n : Zakaj. C h a r l i e : Skrivnost je. K e at o n : Zakaj. C h a r l i e : Ker – Em – Ne vem, če je, e, legalno al ni. K e at o n : Zakaj. C h a r l i e : Čudn govoriš. K e at o n : ... A res? C h a r l i e : Aha. K e at o n : ... zakaj ni legalno? C h a r l i e : Ne vem, če ni legalno, samo – Men ne povejo, kaj to je, se prav, da mogoče ni legalno.

POMONA

... A veš, kje je Pomona? Premor. K e at o n : ... kaj. C h a r l i e : To je en tak čudaški del mesta, čist v centru. Kot en otok? Mislim, da je bil dok, ampak zdej ni tam nič, samo tak kos zemlje med dvema kanaloma, razpokan cement in plevel pa take stvari. Noben ne pride tja, en tak pozabljen plac. Tam delam. Ponoč je precej skeri, ker ni nobenih luči in je totalno temno – K e at o n : Zakaj delaš tam. C h a r l i e : Zato ker. Delam. Čudn je, vem – K e at o n : Zakaj moraš to varovat. C h a r l i e : Ne varujem vsega – Samo ena cesta pelje noter in ven in jaz in moj frend morava tam stat in preprečit, da bi šli ljudje noter, ker je to privat, a veš, in potem največkrat pride kamion in morava odklenit vrata in ga spustit noter. Čist lahka služba je. Čeprov včasih dolgočasna. Pije. Vsi kamioni, ki pripeljejo, grejo naravnost noter, ker je ena loputa, ki pelje pod zemljo? In potem so tuneli z vsemi tistimi kabli al kaj še od starega doka, ampak zdej so samo tuneli in če greš po njih, menda peljejo v tako ogromno protiletalsko zaklonišče. Kot tiste ogromne jame, ki so jih kopal med vojno. Nisem jih vidu, ampak pravijo, da je to tam spodej. In slišal sem, da je zdej spodej elektrika in vse, kot eno veliko skladišče, vse spedenan – K e at o n : Ne bi smel delat tam. C h a r l i e : Kaj – Zakaj? K e at o n : ... C h a r l i e : Nikol ne grem dol, samo tovornjake spustim noter – K e at o n : Nočem se pogovarjat o tem. Hočem naprej igrat. Pavza. C h a r l i e : Kaj je narobe?

Premor. K e at o n : Hočem igrat. Pavza. Nehej govorit in igraj naprej. C h a r l i e : Prav – Počakej – Em – Se prav – K e at o n : Tečem. C h a r l i e : Aha, tečeš, ampak kamni se krušijo, stene okrog tebe se sesuvajo in potem slišiš nezemski hrup in se obrneš, da bi vidla – Počak – Išče po torbi in si navleče na glavo Cthulhujevo masko. Mogočna grozljiva Cthulhujeva pojava zraste iz tal in uniči grad za tabo – Zlo se je prebudilo! Temni gospodar je vstal in zahteva, kar je njegovo! Oglasi se Keatonin telefon. Ona pogleda. Premor. K e at o n : Moram it. Charlie: O– K e at o n : Zdej moram it. C h a r l i e : Potem mogoče jutr – Keaton gre. Adijo.

/ tri n a j s t i Fay in Moe. Fay : Tuš je takoj tamle, brisače so pa tukej noter. Moe: A– Fay : Kar stuširej se, pa lahko začneva. M o e : Nočem pod tuš. Fay : Se bojim, da moraš pod tuš. M o e : Nočem – Mislim – Fay : Se bojim, da je obvezno. M o e : Ne bi rad – Tega, kar ti misliš, da hočem. Nočem tega.

Fay : Kaj je to? M o e : S-seks. Nočem seksa. Premor. M o e : Sori. Fay : Rad bi masažo. M o e : N-ne. Ne bi. Fay : Kaj potem hočeš? Premor. M o e : Rad bi samo – ... A lahko samo sediva. In se pogovarjava. Mal. Premor. Fay : Okej. Sedeta. Moe sedi tako daleč stran, kot je mogoče. Pavza. Fay : Rad bi samo tkole sedel? M o e : Mal. Fay : In se pogovarjal. M o e : Ja. Fay : Pogovarjal o – M o e : O čemerkoli. Fay : ... M o e : ... Fay : Ja, kokr hočeš – M o e : Maš družino? Fay : O tem se ne pogovarjam. M o e : Zakaj ne? Fay : Ker se ne pogovarjam o osebnih – Osebnih stvareh. M o e : Kaj pa, če bi ti več plačal? Fay : Ne moreš kupit pogovora. M o e : Sej ne, samo – Fay : Prekinila bi. Prekinila bi to. M o e : Oprosti. ... A je to dober plac za delat? Fay : Ne. M o e : Ni. Fay : Seveda ni. M o e : Zakaj ne? Fay : Ker moram seksat s tipi za denar.

POMONA

M o e pokima: Res. Aha. Pavza. Fay : Kaj bi rad? Moe: E– Fay : Tud če je vird, kar reč. Bom pa rekla ne. M o e : Samo dotaknil bi se te. Fay : Dotaknil. M o e : Ja. Fay : Samo dotaknil. Moe prikima. Fay : To je – To ti je. To ti je všeč. Dotikat se. M o e : Ne – Fay : V redu je. M o e : Ne, ni to. Ni, seksualno – Fay : Kaj pa potem? Pavza. M o e : ... Probleme – Mam. Problem mam z, em – Z nasiljem. ... ... V skupini sem. V velik skupinah. Zarad svojih problemov z nasiljem. Premor. Fay : Tukej je precej zavarovano – M o e : Ne – Ne bom – Ne bi. Samo sedim tko daleč stran, ni problem, ne bom – Ne bom se ti niti približal. Tukej bom sedel. Tko daleč stran sem, da se ti ni treba ... ... Sej se že zdravim. V skupino hodim. Sem že rekel. ... Velik nalog dobimo. In, pozitivno razmišljanje. Take stvari. ... Včasih sem bil zlo ... Ampak zdej –

POMONA

Nisem – Nobenmu nič več ne nardim. ... Fay : Potem zdej plačaš ženskam, da se te dotikajo. M o e : Ne, jaz – Ne, da se dotikajo mene, jaz – Fay : Kaj. M o e : Ne morem se več. Dotikat ljudi. Nisem – Hočem reč, nisem se nobenga dotaknu. Že zlo dolg. Ker sem se bal, da bi – ... Počutim se zlo odrezan. Ker se nobenga ne dotikam. Počutim se zlo, huh, nepovezano. Pavza. Fay : Ne smiliš se mi. M o e : Ne – Definitivno – Fay : Ne sočustvujem. M o e : Ne. Pavza. Fay : Koga si prizadel? M o e : ... velik ljudi. ... Svojo družino. Fay : Svojo ženo? M o e prikima: Svojo bivšo ženo. ... Cel kup ljudi. Svoje starše. Brata. Kar ene ljudi – Na cesti. Tepel sem se z ljudmi na cesti. ... Velik sem jih spravil v bolnico. Ne morem jih niti preštet. Premor. Fay : To je nagravžn. M o e : Aha. Fay : To je grozn.

M o e : Aha. Pavza. Si ti kdaj komu kej nardila? Fay : Ne. M o e : Pa teb kdo? Pavza. Fay : ... moj mož. Moe prikima. Fay : Moj mož me je pretepel. In mojo hčerko. ... A lahko to štekaš? M o e : Ne morem ... v bistvu – Ne morem govorit za druge. Ne poznam ga. ... A misliš, da sem jaz tak kot on? Fay : ... ne. Ti si tih. ... On sovraž ženske. Moe prikima. Fay : A ti sovražiš ženske? M o e : Ne. Fay : Cel svet sovraž ženske. M o e : Mogoče. Jaz ne. Mislim, da ne. ... A si zdej na varnem? Fay : Nikol. Nikol nisem varna. Moe prikima. Premor. Fay : Ti misliš, da si drugačen. M o e : Jaz – Fay : Misliš, da si drugačen od drugih moških. A ne? M o e : ... Ljudje v moji skupini – velik od njih – So taki kot tvoj – Fay : Moj mož. M o e : Ja. Fay : Ampak ti si drugačen.

M o e : Nočem ... Premor. M o e : ... Rad bi samo, da se vse to neha. Fay : Ubil bi se. M o e : Ne ... Fay : Kaj pa potem. M o e : Rad bi ... šel spat. In bi se zbudil. In ne bi blo nobenga več. Vsi bi zginl. ... Potem bi lahko umrl. Vedel bi, da je blo vsega konc. Mislim, da bi bil to fantastičen ... Fantastičen mir. Pavza. Fay si sezuje čevelj. Zelo počasi stegne nogo čez prostor med njima. Moe oklevajoč stegne roko. Zadrži dih. Prime jo za nogo. Svet okrog njiju se zruši. /

/ št irinajst i Luči ugasnejo. Ollie je pod zemljo. Z baterijo hodi po dolgem tunelu, težko diha.

POMONA

/ pet n a j s t i Gale in Keaton. Tišina. G a l e : Šla – Je. Z lap – Z mojim laptopom. ... Ampak – Mam dva tipa ... Vse informacije jima bom dala. Povedala jima bom. Našla jo bosta. ... In ne bo pršla daleč – Od prej ma – Njen mož – Ne bo šla na policijo. Če ne bo treba. ... Vsaj ne takoj. Nekej, nekej časa še ne. ... In onadva – Dobra sta. Našla jo bosta. Naročila – naročila jima bom – Opravila bosta s tem. Pavza. Zdej, seveda, veš, kdo je, in – Če bi hotela – Če bi jo ti hotela ... Sama. Če bi jo ti sama – ... Mislim. Sama sem kriva. Sama bom to uredila. Seveda. ... To bom – Ni problem. Rečem ti.

POMONA

Uredila bom to. Pavza. G a l e : Če bi morala še kaj vedet, mogoče – Če še kaj rabiš – ... Če ne – K e at o n : A veš, kaj se zgodi s puncami, ki jih dobijo od tebe. Pavza. G a l e : Si – Si mislim. Pavza. Mislim, mogoče – Ti – One – Mislim, da z njimi snemajo ti-tiste snuff filme. ... Keaton zmaje z glavo. G a l e : Ne, ja. Pavza. Ne, ni to. Potem pa mogoče – Ne, ne vem. ... Pavza. G a l e : A je – K e at o n : Dve stvari nardijo. Pavza. G a l e : Ni mi treba zares – K e at o n : Odpeljejo jih. Te, ki jih dobijo od tebe. Pa še druge. Od vsepovsod. Moške in ženske. Poberejo jim vse organe in jih prodajo. Pavza. Mogoče bojo tvoje tud. Če jim rečem. Rekla jim bom, nej ti jih, in rekla jim bom, nej te ne uspavajo kot druge. Da boš budna, ko ti jih bojo vzel ven. Pavza. A lahko uganeš tadrugo. Pavza. Gale odkima.

K e at o n : Odpeljejo punce, ki jih dobijo od tebe. Pa še druge. Privežejo jih. In dajo vanje otroke. In potem, ko je otrok pripravljen, ga vzamejo ven in prodajo. In potem to nardijo še enkrat. In še enkrat. In še enkrat. In to delajo leta in leta, dokler ne morejo več. Potem jim vzamejo ven organe. Tko da jim mogoče rečeš, da ti nardijo to drugo. Ker je oboje. Rekla jim bom, nej dajo otroka noter vate. Zgledaš, kot da bi mela otroka, ki bi se zlahka prodal. Velik otrok bojo nardil s tabo in po dolgih letih te bojo razrezal, medtem ko boš budna in ti bojo vzel ven, kar bo ostal. Pavza. Bi ti blo to všeč. Pavza. Zdej sem ti povedala in zdej to veš. Zato boš to zdej uredila. G a l e : ... K e at o n : Ker če tega ne urediš do jutri. Te bojo pršli spet obiskat. In jaz jim bom povedala. In bojo pršli in te odpeljal. In jaz jim bom rekla, da moraš bit budna. In boš zlo dolg budna. A ti je jasn.

/ šest najst i Charlie in Moe pod mostom. Dež. Nad njima avtomobili. Fay kleči na tleh pred njima, roke zvezane, čez glavo ima poveznjen nahrbtnik. Pavza. C h a r l i e : A bova kar zdej, al ... Pavza. Kako nameravaš to, to – Izvest. Pavza. Rekla je, da morava dobit laptop. Ni ga mela pr seb. Nisem ga videl – Rekla je, da je to važn. Naročilo je blo, da morava dobit računalnik. Če tole zafrkneva, potem – ... Morava dobit laptop. Pavza. Kje je računalnik? ... Prosim? Premor. Ne more odgovorit s temle na – Moram – Hoče sneti torbo. M o e : Ne delat tega. C h a r l i e : Ampak – M o e : Če ti rečem, jebenti. Pust. Pust to gor. Pavza. C h a r l i e : Ampak s to torbo– S torbo je še slabš – ... Vidim, kako – Diha in blago se premika – M o e : A bi rad, da bi te gledala? C h a r l i e : Sej – Sej gleda – Ne moreva si kar reč, da ne gleda – Ne moreva se delat, da ne – ...

POMONA

Mislim, da tega ne bi smela narest, mislim, da tega zdej ne bi smela narest. ... Mislim, da ne bi smela – Morala bi ... Premor. M o e : Kaj? C h a r l i e : Nekej druzga – Na kakšen drug – M o e : Ni druzga načina. Zapletla se je. C h a r l i e : Tega ne veva – M o e : Ona se je zapletla, midva sva vpletena. Zdej sva tukej. C h a r l i e : Tega ne veva. Ne veva niti, v kaj – V kaj sva vpletena – M o e : Nehej se cmerat. C h a r l i e : ... M o e : Nehej. Pavza. C h a r l i e : Nočem več delat tega ... Ne morem opravljat te službe ... Ne morem se več pretvarjat. Ne morem si samo zatiskat ušes – Nisva varnostnika. Nisva. Ne morem se več prepričat, da bi to verjel – M o e : Pomir se. C h a r l i e : Zdej ne morem več delat tega. Dober človek sem. Poskušam bit – Mislim, da sem – Poskušam – Poskušam bit dober človek. Ampak to ni – M o e : Nehej. C h a r l i e : Kar naprej mislim, da bo vse nekak bolš, ampak ni, samo slabš, zmerej je slabš in če bom to naredu, potem bo še slabš kot to. Pavza. M o e : Ona se je zapletla. Midva sva se zapletla. To se zgodi. C h a r l i e : Ampak – M o e : Če ne bova nardila svojga, potem naju bojo našl v kosih v kanalu. Okej? Sej veš? Prišla bo in naju bo dobila.

POMONA

C h a r l i e : Ona ni zaresna ... M o e : Vse je zares. Vse to. Vse slabo je res. ... In tukej se vse sreča. Temu se ne moreš izognit. ... In men je vseen, kaj se bo zgodil z mano. Ampak ti si v tem. Ti si vpleten. C h a r l i e : Briga tebe zame ... M o e : ... Bi bil vesel, če me ne bi. C h a r l i e : Ne briga te. Tebe za nič ne briga. M o e : ... Če pomislim, da bi te zarad tega ubil, se mi zdi, da ne bi rad, da se to zgodi. ... Že dolg nisem tega čutil, o nobeni stvari. ... Tud če je – C h a r l i e : Ti jo poznaš. Premor. Ko si jo videl, si jo smešn pogledal, ker jo poznaš. ... In vseen boš to naredil. M o e : Jaz ne – C h a r l i e : Vseen boš to naredil, čeprav jo poznaš – M o e : Kakšno zvezo ma to? Kakšno zvezo ma to, da jo poznam? A bi blo boljš, če je ne bi? ... Zakaj bi blo karkoli od tega važn? Vse to. Vse. To je samo še en šit. Utapljanje v morju scalnice. Moral bi bit v zaporu. Al pa mrtev. Še boljš. Zakaj nisem? Zakaj se to ni zgodil? Kakšen zajeban svet je to, da jaz še lahko hodim okrog?

Zakaj bi hotel živet v svetu, kjer jaz lahko hodim okrog? Zakaj bi kdorkoli hotel živet v takem? ... Ampak jaz verjamem vate. Ti si dober – C h a r l i e : Nisem – M o e : Ti si dober. Ti se trudiš bit dober. ... In to je zadost. Zadost je, da se trudiš. Vzame nož iz žepa. M o e : Se prav, če moram to narest, da se ti obdržiš nad vodo, potem je to – Je to v redu – Charlie se napoti, da bi ji snel torbo z glave. M o e : Ne – Ne se je dotikat, jebenti – Charlie sname torbo. Fay z zavezanimi usti gleda Moa. Pavza. Fay opotekaje vstane. Pavza. Fay zbeži stran. Pavza. Charlie si obriše obraz v rokav. Pavza. M o e : Udar me.

/ s ed e m n a j s t i Ollie je globlje v tunelu. Njena baterija osvetli Charlieja. C h a r l i e : Potem ko upoštevaš nasvet tipa iz avta, se usmeriš proti Pomoni in zmuzneš mim dveh stražarjev.

Pusto je in prazno in zaraščeno in nobenga ne vidiš in ne slišiš razen avtomobilov v daljavi. Hodiš po razpokanem betonu, dokler ne stopiš na kovinsko loputo, ki jo prekriva visoka trava. Moe in Gale vržeta kocko. C h a r l i e : Znajdeš se v globokem podzemnem tunelu. Ko pogledaš okrog sebe, se ti zdi, da je to cev za kable, ampak je dovolj visoka, da lahko stojiš. Voda pr nogah je rjava od rje in umazanije. Daleč pred sabo zagledaš medlo luč. O l l i e : Nadaljuj. Zeppo in Keaton vržeta kocko. C h a r l i e : Prodiraš naprej, dokler se luč ne približa, in znajdeš se pred velikimi, jeklenimi vrati. Zgledajo bolj nova kot vse drugo in tesno zaprta. O l l i e : Hm – Vlom v ključavnico – Fay in Charlie vržeta kocko. C h a r l i e : Ne rata ti. O l l i e : Poglej naokrog po tunelu – Moe in Gale vržeta kocko. C h a r l i e : Ne najdeš nič uporabnga. O l l i e : Uh – C h a r l i e : Zaslišiš glasove na drugi strani vrat – O l l i e : Skrij se v senco – Vseh šest vrže kocko. C h a r l i e : Nasloniš se na steno, ko se vrata odprejo, in visok tip v usnjeni jakni pride v tunel kadit. Zeppo in Keaton vržeta kocko. C h a r l i e : Tip odide dol po tunelu v mrak – O l l i e : Požen se noter – Vseh šest vrže kocko. C h a r l i e : Tam je dvoje vrat – ena na tvoji levi in ena pred tabo. O l l i e : Naravnost naprej. Vseh šest vrže kocko. C h a r l i e : Vrata se odprejo v podolgovato sobo z visokim stropom. Videt je kot nekakšen oddelek v bolnici. Bel je in sterilen. Ob steni se vrstijo postelje. Vseh šest vrže kocko. C h a r l i e : V večini postelj ležijo osebe, privezane z jermeni. Nobena od njih se ne premika.

POMONA

O l l i e : Poglej bolj od bliz – Vseh šest vrže kocko. C h a r l i e : Stopiš bliže k eni od postelj in vidiš privezanga mladeniča. Oblečen je v bolniško haljo. Na roko ma pritrjeno kapalko. Čez glavo ma debelo belo nogavico. Cevka je skoz blago speljana v njegov nos. Vseh šest vrže kocko. Pogledaš njegovo telo pod haljo. Številni dolgi rezi so zašiti s šivi. Nekateri še krvavijo. Ob nogi kateter. Vseh šest vrže kocko. Na oddelku je kakšnih sto postelj, na večini so privezani moški al ženske. Druge postelje so prazne. Vseh šest vrže kocko. Na koncu oddelka so še ena vrata. O l l i e : Pejt – Pejt skoz vrata. Vseh šest vrže kocko. C h a r l i e : Prideš v naslednji oddelek, ki je skorej do pike tak, s podobnim številom postelj. Tokrat so pacientke same ženske. Vseh šest vrže kocko. C h a r l i e : Vse ženske so v različnih stadijih nosečnosti. Nekateri trebuhi so napihnjeni kot tik pred zdajci, drugi se zdijo v bolj zgodnjih fazah. Vse zgledajo, kot da spijo al pa niso pri zavesti. Vse majo bele nogavice čez glavo. – Slišiš glasove iz prejšnje sobe – – Pred tabo so vrata v naslednjo sobo – – Glasovi se približujejo – – Greš skoz vrata – O l l i e : Ne, čakej – – Znajdeš se na hodniku. – Še dvoje vrat. O l l i e : Pejt nazaj – – Iščeš svojo sestro – – Greš skoz leva vrata. – Še ena bela soba – Še en oddelek – Vrste in vrste prozornih plastičnih otroških posteljic – Ene so prazne

POMONA

– V drugih so otroci – Dojenčki – Roke in noge migajo po zraku – Na koncu sobe glas vpije – Zbeži – Hitr – Ven od tod – Nazaj ven – Na hodnik – Vrata levo – Iščeš izhod – Iščeš svojo sestro – Vrata so drugačna – Jeklena in težka kot prva – Odpri – Potisni – V zadnjo sobo – Zajame te vročina – Zaslepi te – Smrad ti seže pod lobanjo – Zamaješ se – Pijana od groznega vonja – V sobi je velika peč – Divji plameni – Druga mašina melje – Žvrklja – Velika plastična vedra na kolesih – Polna pepela – S sivim gramozom – Pepel – Polno – Obrn se in pejt stran – Hitr – Iščeš svojo sestro – Dobil te bojo – Ne prestop te točke – Iščeš svojo sestro – Vseh sedem vrže kocko. – Spet bi rada vidla dnevno luč – Nazaj – Nazaj v sobo

Vseh sedem vrže kocko. – Nazaj na oddelek – Oddelek z ženskami – Glasovi v naslednji sobi – Iščeš svojo sestro – Vseh sedem vrže kocko. – Pod posteljo – Skrij se pod posteljo – Glasovi zraven – Iščeš – Dva moška – Polagata novo – Novo pacientko – Tanovo pacientko – Ne boš mogla ven – Jo pripenjata na posteljo – Na to posteljo – Privezana – Z jermeni – Njene obleke padajo mim tebe – Srce se ti ustav – ne moreš dihat – ne moreš pomežiknit – Ne boš prišla živa ven – Mela bi – Srečo – Mela bi srečo Vsi mečejo kocko, spet in spet in spet med naslednjimi replikami. – Mela bi srečo – Začutiš roke okrog svojih gležnjev – Mela bi srečo – Začutiš roko – Roko – Roka vleče – Roka te vleče ven – Mela bi srečo, če bi prišla ven – mrtva. Zadnja kocka se zakotali, vsi se nagnejo, da bi videli številko.

/ o sem najst i Charlie leti visoko nad mestom. C h a r l i e : Vau – Gleda dol, na mesto pod sabo. C h a r l i e : A sem umrl? Zeppo je tukaj. On je galeb. C h a r l i e : Hej. Hej – Oprosti – Z e p p o : Kaj je? C h a r l i e : A sem mrtev? Z e p p o : Kaj? C h a r l i e : A sem mrtev? A sem zdej duh? Z e p p o : Ne vem. Ne poznam te. Ne vem, a si mrtev al nisi. Pavza. C h a r l i e : Kakšne vrste ptič si? Z e p p o : Galeb. C h a r l i e : A sem jaz ptič? Z e p p o : Ne vem. C h a r l i e : ... Ti si galeb? Z e p p o : Sej sem ti povedal. Premor. C h a r l i e : Kako to, da si tukej? Z e p p o : Kaj? C h a r l i e : To ni morje – A ne bi moral bit v bližini morja? Z e p p o : Lahko letim, kjer hočem. C h a r l i e : Sem mislil, da so galebi samo v bližini morja. Z e p p o : Ja, pa me ne briga, kaj misliš. Ti nisi moj šef. Premor. C h a r l i e : Samo vprašal sem. Pavza. Z e p p o : Delam. C h a r l i e : Delaš tukej? Z e p p o : Ja. C h a r l i e : Kaj je tvoja služba? Z e p p o : Poskušam prekrit celo mesto s šitom. C h a r l i e : Vau. Z e p p o : Aha. C h a r l i e : Vse to?

POMONA

Z e p p o : Vse. C h a r l i e : Celo mesto? Z e p p o : Ja. Vse in vsazga bi rad prekril s svojim drekom. Ne boš mogel niti reč, da je blo to kdaj mesto, ker bo lepo prekrito z mojim drekom. C h a r l i e : Impresivno. Jaz mam podoben plan, samo da z močefitom. Z e p p o : S čim? C h a r l i e : Z močefitom. S spermo. Z e p p o : To je vird. Ti si čudak. Pavza. C h a r l i e : Nisem dokončal igre. Z e p p o : Kakšne igre. C h a r l i e : Z eno punco sva igrala mojo igro. Z e p p o : Zmerej je kakšna punca. C h a r l i e : Glih najbolj napet je blo ... Z e p p o : Moral bi jo ubit. C h a r l i e : Kaj? Z e p p o : To osebo. Blo je mišljeno, da jo ubiješ. Boljš bi blo zanjo. Za vse vas bi blo boljš. Premor. C h a r l i e : Nisem mogu. Z e p p o : Zakaj ne. C h a r l i e : ... Z e p p o : Ko je tvoj frend ubil tista dva otroka, si bil vesel. A nisi bil? C h a r l i e : ... Z e p p o : Najprej se sploh nisi zavedal. Ampak si bil vesel. Še zmerej si vesel Samo želiš si, da ne bi videl. Pavza. C h a r l i e : Vsi zgledajo čist mejhni. Z e p p o : Sej so mejhni. C h a r l i e : ... Z e p p o : Oni niso nič.

POMONA

/ devet najst i Pomona. Keaton. Ollie se na slepo živahno opoteka naokrog. Oblečena je v bolniško haljo. O l l i e : Hej. Pavza. Živjo. Pavza. Ravnokar sem pršla ven od spodej. Pavza. A me ne prepoznaš? Premor. Keaton zmaje z glavo. O l l i e : O. ... Pršla sem ven – Tamle je loputa. Tamle sem prlezla ven od spodej. ... Zbudila sem se v postelji, oblečena v tole. Same žice so gledale iz mene. In začutila sem roko na svoji nogi in potegnila me je iz spanca na svetlo. Mislim, da se ne bi smela zbudit, pa sem se. Pavza. O l l i e : Sami ljudje so tam spodej. V posteljah, kot jaz. In vidla sem žensko pod posteljo in potegnil so jo ven izpod postelje in jaz sem bla budna in sem šla. Velik ljudi je tam spodej. ... A ti pokažem? Keaton odkima. Premor. O l l i e : Kako ti je ime? K e at o n : ... keaton O l l i e : Keaton. Hello, Keaton. Jaz pa ne vem, kako mi je ime. ... A si v redu? K e at o n : Moj frend je umrl.

O l l i e : Tvoj frend je umrl? K e at o n : Videla sem ga tam. Pod mostom. Mrtev je. Pavza. O l l i e : Žal mi je. ... Žal mi je za to. Premor. K e at o n : Zdej ne bom zvedla, kako se konča zgodba. O l l i e : Zgodba? K e at o n : Eno igro sva se šla. Z zgodbo. In ni prišel do konca. O l l i e : A. ... To mi je pa žal. K e at o n : Velika zlobna sila se je zbudila in jaz bi jo morala premagat. Ampak zdej ne bom vedla. Pavza. O l l i e : A si žalostna zarad njega? K e at o n : ... Kaj? O l l i e : Če si žalostna? Ker je tvoj frend umrl. Pavza. K e at o n : Ja. ... Sem. ... Pavza. O l l i e : Jaz sem tud žalostna. K e at o n : Zakaj. O l l i e : Ker sem zgubila sestro. K e at o n : Sestro maš. O l l i e : Mislim, da ja. Mislim, da mam sestro, in mislim, da je tukej nekje in da je zdej v težavah. ... Mislim, da je v težavah. ... A veš, kako bi jo lahko našla? Pavza. K e at o n : Ena cesta gre okrog in okrog mesta. O l l i e : Ja. K e at o n : Moraš it in se ponoči postavit na to cesto.

O l l i e : Ja. K e at o n : En moški se vozi s svojim avtom vsako noč. O l l i e : Ja. K e at o n : Pozn ponoč. O l l i e : Ja. K e at o n : In ta moški ve vse o mestu, ker je on sam lastnik večine mesta. O l l i e : Ja. K e at o n : Če ga prosiš, ti bo mogoče znal pomagat. O l l i e : Ja. ... Cesta okrog mesta. Pavza. Tukej je zlo tiho, to pa. Stojita in poslušata. Avtomobili na prometni cesti v daljavi. K e at o n : Morala bi vse zažgat. O l l i e : Kaj? K e at o n : Morala bi vse zažgat do konca. Ampak bi začel spet od začetka. ... Ollie se ji smehlja. ... Pavza. Keaton pobere rubikovo kocko in jo začne sestavljati. Ollie naredi enako. Kmalu vseh sedem oseb sestavlja vsaka svojo kocko. Ko končajo, odvržejo kocke in zapustijo oder. Drug za drugim. Ollie je zadnja. Zažene svojo sestavljeno kocko po tleh. O l l i e : ... Je pa res tiho tukej ... Gre z odra. Konec.

Igralka, ki igra Ollie, igra dve osebi. V prvem, sedmem, štirinajstem in sedemnajstem prizoru igra Ollie. V petem, devetem in devetnajstem prizoru igra njeno sestro dvojčico. Igralki, ki igrata Ollie in Fay, kljub svoji službi ne bi smeli biti seksualno izzivalno ali pomanjkljivo oblečeni.

POMONA

CTHULHU

POMONA

K ATJA ČERNE

BANALNOST ZL A V POMON I

Vsak, ki je kdaj zašel na spletne forume, kot sta Reddit in 4Chan, kjer praktično ni vsebinskih omejitev in lahko uporabniki anonimno objavijo karkoli, ali pa je (name noma, po pomoti ali po naključju) bral komentarje na ra znih spletnih straneh z novicami ali drugačnimi vsebina mi, ve, da je človeštvo, milo rečeno, gnilo. Táko ni postalo čez noč, ampak je bilo že od nekdaj, in najverjetneje tudi vedno bo. Kar pa se je v zadnjih desetletjih, znanih kot in formacijska doba, spremenilo, je to, kako očitno, jasno in vidno je postalo in še postaja to dejstvo. Svet je poln so vraštva, jeze, gneva, paranoje, preganjavice, tesnobe, de presije, (samo)uničevanja, osamljenosti itd. itd. Vse to je skoncentrirano v Pomoni, v dramskem tekstu, ki ne nav kljub, temveč prav zaradi svojih elementov srhljivke, fan tazije, znanstvene fantastike, referenc iz popularne kul ture ter perverzne in temačne underground atmosfere prikaže neverjetno realistično sliko današnjega sveta, vsaj občutenja mlajše generacije. Kje je zlo v Pomoni? Povsod. V vsakem liku, v vsakem prizoru, enkrat bolj, drugič manj očitno prisotno. Vendar je. Ne da se ga locirati in zgostiti v eno samo osebo, s tem bi zlo postalo banalno, neučinkovito in, morda paradoksal no, nerealno. Na prvi pogled se zdita najbolj zla lika v dra mi Moe in Keaton, vsak na svoj način. Moe zaradi svoje nasilnosti in agresivnosti, Keaton pa [spoiler alert!] kot Punca, ki vsem, ki jo vidijo, prinaša smrt. Vendar pa sta to še najbolj iskrena lika. Najmanj govorita, a to, kar povesta, je odkrito in resnično, čeprav še zdaleč ne tudi nedolžno.

Drugi liki pa bolj ali manj spadajo v »banalnost Zla« Han nah Arendt (koncept, ki izvira iz njenih opažanj na sojenju nacistu Eichmannu, pri katerem so v ospredju sledenje za konu, izvrševanje ukazov in nezmožnost samostojnega razmišljanja, na čemer so temeljila njegova dejanja), ki pa jo Žižek dopolni z dvema komponentama, in sicer »z imaginarnim zaslonom zadovoljstev, mitov itd., ki subjektom omogoča, da ohranjajo distanco do grozodejstev, v katera so vpleteni (in jih s tem nevtralizirajo), pa tudi do vednosti, ki jo imajo o njih [...]; in predvsem z realno perverznim (sa dističnim) uživanjem v tem, kar so počeli«. (Žižek, 1997, 62 in 63) Za marsikateri lik zagotovo velja prva Žižkova kom ponenta, in sicer zatiskanje oči in ustvarjanje distance do tega, čemur pripada, da bi pred svojim nadjazom omilil la stno krivdo. Najlepši primer tega je Charlie, ki sicer nikoli ničesar aktivno ne počne, vendar pa je vedno poleg – je po leg streljanja v šoli, straži vhod v Pomono, čeprav se niti za res ne sprašuje, kaj straži ali kaj je v kombijih, ki peljejo mimo njega (govori si, da prevažajo ukradeno robo), znaj de se tudi poleg Moeja, s katerim naj bi skupaj ubila Fay, vendar se seveda zmenita, da bo to storil Moe (kar predla ga prav Charlie). Podobno je z Gale, ki vodi bordel in očit no skrbi tudi za stražarje pri vhodu Pomone – ne zanima je zares, kaj se zgodi z dekleti, ki jih odpeljejo iz njene hiše, ne zanimajo je niti podrobnosti umora Fay, ki ga naroči Moe ju in Charliju. Svojih rok noče umazati. Najbolj očiten pa je Zeppo, ki sam razlaga, kako se ne le nerad vmešava, am pak prav rad ne-vmešava. In čeprav se lahko vsi ti liki tola

POMONA

žijo s tem, da niso fizično vpleteni, da so vpleteni le posre dno ali kot pasivni opazovalci, se s tem slepijo in so morda zato še slabši kot Moe ali Keaton. Ali kot Žižek zaključi svojo knjigo o nasilju: »Včasih je največje nasilje prav v tem, da ne storimo ničesar.« (2007, 173) Eden bolj zanimivih, perverznih in pasivno nasilnih likov je Charlie. V mladosti je jezo, ki se je nabirala v njem, sproščal s pisanjem v zvezek, zaradi katerega so ga tudi obsodili na zaporno kazen, ko je bil »slučajno« (kot sam reče) poleg pri streljanju na svoji šoli. Zatrjuje, da ni imel nič s tem, saj resda ni bil vpleten, vendar pa je v tem dejan sko užival, kot mu v osemnajstem prizoru reče Zeppo. Zdaj svojo jezo in komplekse kanalizira v RPG-ju (role-playing game) Dungeons & Dragons, ki jo priredi po svo je. V igri ima možnost spreminjati svet, v igri ima možnost biti aktiven, kar je nekaj, česar v resničnem življenju ni sposoben. Trdi, da je dober človek in da se trudi biti dober človek, vendar so to le besede, namenjene tako Moeju kot njemu samemu. V resnici ni sposoben umoriti Fay, ker si tega preprosto ne upa in ne gre za zavestno odločitev (kot pri Moeju). Razlika je namreč med človekom, ki ne naredi nič, in med človekom, ki dela dobro. Razlika je tudi med človekom, ki si slabega ne upa storiti, in med človekom, ki bi lahko naredil karkoli, vendar se odloči, da bo pomagal prijatelju. Charlie s tega vidika zagotovo ni dober človek, je pa pasivno in posredno slab. Charlijevi manjvrednostni kompleksi, ki se kanalizi rajo v vlogi Dungeon Masterja, ki v Dungeons & Dragons ustvarja zgodbo in svet ter poleg kocke najbolj vpliva na potek dogodkov, se kažejo tudi v njegovi perverzni fanta ziji, da bi ves svet prekril s svojo spermo. Ekvivalenca tega je pogost zaključek pornografskih filmov, kjer moški eja kulira na ženski obraz (ali kak drug del telesa), kar je »gle dalcem in drugim splošno znano kot način degradacije in nadvlade«. (Whisnant, 2016, 2) Charlie si torej globoko v sebi želi ponižati celoten svet in ga podrediti sebi. Prepri čuje se sicer, da v tej fantaziji ni nič seksualnega in da v re snici želi ozdraviti ljudi (fantazija se namreč začne s pogle dom v bolnišnico), vendar je tudi v tem nekaj globoko po kroviteljskega – prepričan je, da bi njegova sperma lahko »ozdravila« ves svet, kar je pravzaprav enako poniževalno kot prva razlaga.

POMONA

Liki torej niso le ujeti v zaciklanost temačnega sveta Pomone, ampak ga soustvarjajo. In nihče zares ne naredi ničesar, kar bi ta cikel prekinilo ali izboljšalo njihov svet in življenje. Nekateri sicer sanjajo o maščevanju, uničenju – tako na primer govori Ollie (dvojčica) o tem, da bo nekega dne prišla in vse požgala in pokončala. Vse, kar v tekstu iz vemo o tej Ollie, je, da je prišla v Manchester, si našla služ bo kot prostitutka, obenem pa želi zaslužiti veliko denarja, zato sili v snemanje grozljivih pornografskih filmov, čez nekaj časa pa izgine, kot sta očitno že dve dekleti pred njo. Pri njej ni zanimivo samo, kako obupno želi priti do de narja, temveč prav to, na kakšen način ga želi zaslužiti. Po navadi namreč prva misel ljudi, ki so močno zadolženi ni to, da bodo šli snemat pornografske filme, kaj šele takšne, pri kakršnih sodeluje Ollie. Obstajajo tudi drugi načini, kako priti do denarja, sploh ker Ž-razredna pornografija ni ravno znana po bajnih plačah. Vendar: če oropaš ban ko, moraš biti aktiven in nisi več tako očitna žrtev Siste ma. Ollie pa žene sovraštvo. Želi si biti žrtev, presežnega užitka ne dobi toliko iz samega dejstva, da je žrtev, temveč iz sovraštva in gneva, ki ga čuti ob tem. Morda se grdo sli ši, a Ollie si želi, da bi z njo grdo ravnali, zato da jih lahko sovraži in fantazira o njihovem uničenju in svojem mašče vanju, česar pa seveda nikoli ne bo zares naredila. Na koncu drame tudi Keaton govori o požigu in uniče nju vsega (kar seveda učinkuje močneje, saj vemo, kakšno vlogo ima v vsem skupaj), vendar gre dejansko le za »levi čarske sanje o ‘čistem dogodku’, ki se nikoli zares ne dogo di« (Žižek, 2007, 163), kar pomeni, da gre za idejo sodobne verzije Sodnega dne – ko ljudstvo (v tem primeru Keaton) nadomesti Boga kot ultimativni sodnik in spet povrne vse na svoje mesto, popravi krivice in vzpostavi pravičnost. Ideja je lepa, vendar tudi, kot nas je naučila zgodovina, ne izvedljiva. Tega se zaveda tudi Keaton: »Morala bi vse zaž gat. [...] Morala bi vse zažgat do konca. / Ampak bi začel spet od začetka.« (19. prizor) Te besede dobro ponazarjajo občutenje sveta današnjega človeka in zelo preprosto, a učinkovito pojasnjujejo današnjo apatijo, neparticipator nost in apolitičnost, ki izvirajo prav iz občutka nemoči, da bi karkoli lahko zares spremenili. Tudi liki v Pomoni živijo v prepričanju, da radikalen upor ni mogoč, in ga zato niti ne poskušajo izvesti.

Ne moremo pa reči, da liki na noben način ne posku šajo ukaniti Kroga ali Sistema Pomone, ki ga v drami pogo sto označuje zaimek »oni«. Najbolj očiten primer je Moe, ki je pravzaprav edini lik v drami, ki se dejansko trudi, da ne bi bil takšen, kot je, saj se edini dobro zaveda svoje vlo ge v tem svetu in z njo ni zadovoljen. Prav zato je njegov neuspeh toliko bolj tragičen. Poskuša rešiti Charlija, ven dar ga v trenutnem opoju (nekakšni prekinitvi abstinence od nasilja) pravzaprav ubije. S tem ironično vzpostavi svet, v katerem je on eden redkih likov, ki ostane na istem, torej svet, ki ga je želel spremeniti: »Kakšen zajeban svet je to, da jaz še lahko hodim okrog? / Zakaj bi hotel živet v sve tu, kjer jaz lahko hodim okrog? / Zakaj bi kdorkoli hotel ži vet v takem?« (16. prizor) Podoben majhen poskus upora je pri Gale, ki se ubije zato, da je ne bi dobili »oni«. S tem se sicer res reši pred mukami, ki bi jo doletele, vendar pa v svoji glavi tudi pre maga Sistem, v stilu »ne bojo me«. (Zanimivo, da je v tem morbidnem svetu to pravzaprav edini samomor, pa še ta je uporniške in ne depresivne narave.) V obeh primerih gre za »tipično zadovoljstvo histerika, ki uspe odtrgati droben kos uživanja Gospodarju«, (Žižek, 1997, 52) čeprav ga ta Gospodar še vedno zelo očitno nadvladuje. Tovrstni namenski upori proti Sistemu so pravzaprav njemu sa memu inherentni, celo nujni, saj se prav skoznje Sistem (ali zaciklanost v Pomoni) vzpostavlja: »Anarhistični iz bruhi niso transgresije Zakona in Reda; v naših družbah anarhizem že je na oblasti, noseč masko Zakona in Reda – naša Pravica je travestija Pravice, spektakel Zakona in Reda je obsceni karneval.« (Žižek, 2007, 152) Prav ta dva poskusa upora ali rešitve privedeta do edinih vidnih smr ti v Pomoni in s tem ponovno (ali še bolj) vzpostavita ta svet kot morbiden ter poln strahu, grozot in pogube. V tej temačnosti Pomone prevladuje močna osamlje nost, kot iskreno prizna Moe: »Ne morem se več. Dotikat ljudi. / Nisem – / Hočem reč, nisem se nobenga dotaknu. / Že zlo dolg. / Ker sem se bal, da bi – / ... / Počutm se zlo od rezan. / Ker se nobenga ne dotikam. / Počutm se zlo, / huh, / nepovezano.« (13. prizor) Moe se sicer navezuje na svoje težave z nasiljem, vendar dejansko ubesedi to, kar čuti vsak od likov v Pomoni, če se zaveda ali pa ne. Charlie celo sam pove, da je v mestu težko spoznati ljudi in se spoprija

teljiti, njegova potreba po stikih se kaže v konstantnem blebetanju, ki izvira tudi iz njegovega strahu pred tišino. Zato je zelo ponosen na dejstvo, da ima celo dva »frenda«. Keaton prizna, da nima nobenega prijatelja, saj se je kot Punce, ki prinaša smrt, vsi bojijo. Zato so eni lepših tre nutkov v drami, ko Keaton in Charlie igrata, ko se najdeta v svoji osamljenosti in pozabita na zunanji svet in svojo funkcijo v njem. Trenutke prijateljstva, človeškosti, prist nosti, trenutke, ko je nekomu mar za drugega, najdemo tudi v drugih odnosih – med Gale in Fay, med Fay in Ollie, med Moejem in Charlijem. Najbolj pa izstopa trinajsti prizor, v katerem Moe ubesedi svoje občutke osamljeno sti in težave z agresijo brez samopomilovanja in brez izgo vorov, brez bullshita, ki bi prekrival resnico. Iskreno pove tako, kot je. Zato se v tem prizoru pokaže edina prava mo žnost uničenja tega sveta, čeprav poetična in metaforična – in to je iskreni dotik: »Fay si sezuje čevelj. / Zelo počasi stegne nogo čez prostor med njima. / Moe oklevajoč ste gne roko. / Zadrži dih. / Prime jo za nogo. / Svet okrog nji ju se zruši.« (13. prizor) Nežnost brez bullshita ima torej edina moč, da zruši svet. Vi r i i n l i t e r a t u r a : Whisnant, R. Pornography, Humiliation, and Consent. Sexualization, Media, & Society, 2016, julij, september. Dostopno na: http://sme.sagepub.com/content/2/3/2374623816662876.full.pdf Žižek, S. Kuga fantazem. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo, 1997. Zbirka ANALECTA. Žižek, S. Nasilje. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2007. Zbirka ANALECTA.

POMONA

SAMO OLE AMI

UVOD V IG R E IG R AN JA VLOG , POMONA EDITION

Predstavljaj si. Od prevelikega zaleta se spotakneš na stopnicah, ujameš se na jekleni ograji. Vrata, pomisliš, niso bila zaklenjena. Ko dvigneš pogled, te obsije svetloba neštetih monitorjev, vzidanih v stene tega ... jaška? Od tal, dva nivoja pod tabo, do nekaj metrov nad tabo se razteza pravilna mreža zaslonov, vsak gleda v eno sobo. Vse enake, z golimi betonskimi stenami in jogijem na tleh v kotu, nekatere z okni, nekatere brez. V nekaterih vidiš speče osebe, v nekaterih moške, v nekaterih ženske, v nekaterih je težko razbrati. Vsi v svetlomodrih pižamah. Pogledaš svoje identično oblačilo. Spomini se ti začnejo vračati. Kako si se zbudila v taki sobi, panično stekla ven, po hodniku mimo neštetih vrat in se zaletela v tista velika Samo za zaposlene vrata na koncu hodnika. Pogledaš svoja zapestja, nekaj prask, nič hujšega, zdi se, da ti je bolečina zbistrila misli.

»Preden vprašaš, nimam pojma, in ne, ne da se.« »…« »Jaz sem samo varnostnik. Od osmih do štirih. Ne postavljam vprašanj. Napišem poročilo, če se kaj zgodi. Kot zdaj, recimo: 'Ženska iz sobe 302 je pristopila k pultu.' In to je to. Ob štirih pride Denis, ob polnoči Matic in ob osmih spet moj šiht. Ne vem, zakaj ste tukaj, ne vem, kaj se dogaja.« Zagrabi hamburger iz fast food škatle in zagrize vanj. »Če preveč sprašuješ, dobiš nočni šiht.« Sredi kar mastne uniforme opaziš tablico z imenom 'Robi'. »Ne maram preveč teh čikn burgerjev. Ponavad jem čikn nagetse. Jih niso mel. En tip je baje pokupil celo zalogo. Si moreš mislit?« Zagledaš se v oklepljena vrata za njegovim hrbtom. »Edini izhod ven. Biometrični očesni skener.« Njegova leva roka razkrije pištolo, skrito ob boku. »Brez čudnih idej. Rad imam svoje oči.«

Kam zdaj? Jekleno ploščad, na kateri si, v spirali ovija jašek, v rednih intervalih jo sekajo vrata, kot ta, skozi katera si prišla. Tam ne bom ničesar našla, pomisliš. Ostaneta ti dve poti – ali gor ali dol. Nenadoma spodaj zaznaš premikanje. Na dnu jaška, sredi krožnega pulta s tipkovnicami, nekdo sedi. Dol, torej. Izza pulta te gleda debelušna postava z očali, neurejeno brado, kodri in bejzbol čepico.

POMONA

Zavzdihneš. Z očmi begaš po varnostnikovi mizi. Nekaj dni stare prazne škatle nuggetsov. Ogromno listov s tabelicami in čačkami … pošasti? Prepoznaš zmaje. Skice tlorisov. Gradov. Figura s hobotničastimi lovkami namesto brade. Pisane igralne kocke, samo da niso kocke: piramide? »To je moja diendi kampanja.« Robiju zletijo drobtine iz ust, na hitro si obriše roke ob uniformo. »Diendi? Ne poznaš? D&D. Dungeons & Dragons. 'Temnice in zmaji'?« Odpre nekaj knjig, polnih številk, ilustracij pošasti, junakov z meči, tlorisov. Opaziš, da jih je še cel kup na robu pulta. Zelo neurejen kup.

SABINA KOGOVŠEK »Izgleda kot enciklopedija, ampak ... kaj je to?« »To je igra. A veš, kot namizna igra. Kot Monopoly ali Catan. No, to, kar gledaš, ni igra, to so samo pravila. Prava igra se zgodi v domišljiji. Veš, kaj so to role-playing igre – igre vlog?« Seveda ne veš. Če slučajno veš, se prosim delaj, da ne veš. Da gre lahko pripoved naprej. . »V igri vlog, kot je recimo ta, vsak igralec igra svoj lik. Oni so junaki in sodelujejo med sabo kot ekipa. Eden od igralcev – moderator

ali Game Master – pa opisuje celotni svet in igra vse ostale like, ki jih junaki srečajo. Igra izgleda tako, da sedimo za mizo, jaz sem seveda Game Master, ostali igralci prinesejo hrano, kak čips pa napolitanke, Marjetka včasih kaj speče, in potem se pogovarjamo. Jaz recimo rečem: 'Ste v gostilni in vaščani vas gledajo z nezaupanjem, ker imate med sabo goblina (to je tak zloben škrat, Marjetka igra goblina), vi pa želite govoriti z lokalnim ranocelnikom. Kaj boste naredili?' Oni se potem pogovorijo med sabo in mi povedo, kaj hočejo naredit njihovi liki.«

POMONA

»In kaj naredijo?« »Kar hočejo. Karkoli. Recimo, naš škrat, Ivan, je vrgel svoj ogromni ščit na tla in rekel, da če ima kdo kaj proti njihovemu goblinu, mora najprej njega premagat v pitju piva. Legenda.« »Ne razumem, kako to poteka.« »Ivan mi reče, kaj hoče naredit. In to je lahko, karkoli si izmisli. Ni pa nujno, da mu bo uspelo. Za uspeh vržemo kocke, da vidimo, kaj se bo zgodilo. Temu rečemo 'skill check'. Vidiš te tabele, no, vsak karakter ima svoj list, poln statistik: koliko je močan, koliko je gibčen, pameten, če se je učil kakšne veščine, če ima kakšne prirojene sposobnosti. Tako da poiščemo ustrezen bonus, ga prištejemo metu kocke, in če je dovolj, je akcija uspela. Če želiš naredit kaj težkega, mora bit seštevek visok. Za Ivanovega škrata je bilo spit nekaj piv mala malca, ker so škrati žilavi in bolj odporni na strupe, ampak tam pri petnajstem pivu pa postane stvar že težja.« Padeš iz mehurčka, v katerem Robi vzneseno še naprej govori o škratovskemu pitju piva in dramatičnih metih kock. Zasloni gledajo tebe in tvojo svetlo modro pižamo s številko 302. Morda pa ni tako slabo, če bi se zamotila za nekaj časa? Strmiš v pisane igralne kocke na pultu in igralnim kockam podobne oblike. »To so … kocke?« »Ja, glej, tole je dvajsetstrana kocka. Najbolj legendarna. Rečemo ji d20, kar pomeni: kocka 20. Tale dvajsetstrana je d20, potem imamo d8, d6 – navadno šeststrano kocko, dve d10 in d4, tole špičasto reč. Različne kocke kažejo različne verjetnosti. Predvsem so zabavne. In če ti je dolgčas, jih postaviš v stolp.« »In ti, igraš proti igralcem?« »Ne, ne. Vsi igramo skupaj. Oni so junaki, jaz pa ustvarjam svet zanje. Pustolovščine so naša skupna kreacija.« »Kdo zmaga?« »Nihče. Vidiš, igre ni nikoli konec, to je tisto super. Enemu srečanju rečemo seansa, ampak ena zgodba z istimi igralci lahko traja leta. Temu rečemo kampanja. Dobivamo se enkrat na teden ali dva. Moje kampanje niso taki, veš, linearni narativi, ampak bolj peskovniki. Ustvarim svet in oni gredo lahko, kamor hočejo. Glej, tule so moje skice za simbole različnih religij v mojem svetu. Tole so različni arhitekturni slogi. Tole so skice narodnih noš. Tole …« Iz predalov in map začnejo bruhati skice, čačkarije, zapiski, na listih, na ostankih embalaže chicken nuggetsov, na … nočeš vedeti, na čem. O svetu, ki ga ni. Znotraj njegovega mehurčka entuziazma je verjetno obratno: svet, v katerem si, je ta, ki ga zanj ni.

POMONA

»Tega je … ogromno.« »O, ja. Za seanso je lahko en dan dela. Ampak ta služba je super. Osem ur na dan, sedem dni na teden lahko ustvarjam. Res lahko naredim poglobljen svet. No, če imam kdaj ustvarjalno krizo, vzamem eno od že vnaprej pripravljenih kampanj iz tistega kupa knjig tam.« »Pa lahko najdeš igralce za to? Deluje kot huda časovna obveznost.« »Imam srečo s stalno skupino. Ampak niso vse igre take kot diendi. Dungeons & Dragons ima ogromno pravil in poudarek na bojevanju, kar je moji skupini všeč. Tudi zato, ker niso tako zelo kreativni tipi. Da bi razvijali like pa odigrali situacije. Ker imaš tudi igre s par stranmi pravil, ki so bližje gledališki improvizaciji. So tudi igre za samo en večer. So igre brez moderatorja. So igre, kjer se dejansko oblečeš v kostum, skupaj z drugimi igralci, in odigraš svojo vlogo. Tam mi je sicer malo nerodno. Nisem tak, družaben tip, veš.« Pogleda te skozi debele leče. »Oprosti, te to res zanima? Ker jaz lahko o tem govorim ure, veš.« Če želiš izvedeti več o RPG igrah, beri naprej. Sicer preskoči naslednji odstavek. Res. Lahko ga prebereš kasneje. »Prosim. Ustreza mi … ne mislit o tem, kje sem. Kako naj pridem … ven. Nadaljuj.« Je bilo to preveč eksistenčno? Ne zdi se, da bi Robi opazil. Iz predala potegne majhne figurice fantazijskih bojevnikov in jih položi poleg svoje futuristične tipkovnice. Bodo strički kos pravokotnemu kolosu? »Dungeons & Dragons se je razvila iz vojaških iger, kjer so se figurice bojevale po različnih zgodovinskih scenarijih. Napoleonove vojne, ameriška državljanska vojna, take stvari. Avtorja D&D-ja Dave Arneson in E. Garry Gygax sta dala igralcu samo en karakter namesto vojske in ga postavila v srednjeveški fantazijski svet. Zato ima diendi tak poudarek na bojevanju. Iz igre, ki je bila izdana leta 1974, sta se razvila celoten žanr igranja in subkultura. Sledile so igre drugih avtorjev z drugimi tematikami, recimo z znanstveno fantastiko, vesternom ali grozljivko. Tole – « Zdi se ti, da se je Robijeva roka na slepo potopila v kup papirjev in privlekla na plano risbo figure z lovkami namesto brade. In z majhnimi zmajskimi krili.

EVA JESENOVEC » – je Cthulhu iz igre Call of Cthulhu, ki se je zgledovala po kratkih zgodbah nadnaravne grozljivke pisatelja H. P. Lovecrafta. Cthulhu je eden od Velikih Davnih, 'the Great Old Ones', kozmičnih entitet, ki izražajo tako neizrekljivo nadnaravno grozo, da je človeški um ne more prenest. Recimo, če v diendiju junaki srečajo pošast, jo napadejo in skušajo premagat. Če srečaš Velike Davne, jebeno zbežiš, štekaš?« »Zdi se mi … luštkan.« »Dobra risba, ne? Ful je popularen. Lahko kupiš plišaste figurice Cthulhuja na spletu. Veš, meni je fantazijski svet te igre super, am-

pak težko dobim igralce zanj … ljudje danes ne marajo nepremagljive groze.« Ne veš, kaj bi rekla. Z mreže zaslonov okoli tebe strmijo vate speče figure v uniformiranih pižamah. »…« Robi skuša prebiti mučno pavzo. »V devetdesetih je bil ful popularen 'Svet teme' – World of Darkness, ki je namesto bojevanja bolj poudarjal zgodbo, razvoj karakterja in igralčevo domišljijo. Velik hit je bil med darkerji, ker se je odvijal v sodobnem goth rock underground svetu. V prvi igri

POMONA

Vampire the Masquerade si igral vampirja, v naslednjih volkodlake, čarovnike, duhove in ne vem, kaj še vse.« »Sliši se … ohrabrujoče. Bolj kot bežanje pred pošastmi.« »Kul, ne? Ampak rabiš pravo ekipo. No, do leta 2000 je velika večina iger imela dolga pravila in ogromno dodatkov, ker so založniki živeli od tega. Potem je prišel internet in piratski pdf-ji pravil, kar je pokončalo veliko založb. Jaz še vedno kupujem natisnjena pravila, ker mi je všeč, da jih primem, listam po njih in dodajam odtise kavnih skodelic. Dobijo karakter. Hkrati z internetom pa se je razvila tudi neodvisna, 'indie' scena. Brez potreb po tiskanju in posrednikih lahko avtorji direktno prodajajo pdf-je svojih iger po zelo dostopnih cenah. Ker vse, kar rabiš, so pravila. In igralci. Nekaj kock, svinčnik, papir in domišljija.« »Kam pa pridemo brez domišljija.« Robi se gromko zakrohota. Ogromna pljuča, ta tip. »Hej, super si! Vidiš, to mi je všeč, da imava tak, inteligenten pogovor.« »Sokratski.« »Tako, ja! Kje sem bil? Aha, neodvisna scena. Z večjo podporo skupnosti in manjšimi stroški so avtorji lahko eksperimentirali z bolj eksotičnimi tematikami in s samo formo. Razširil se je žanr pripovedovanja zgodb, 'storytelling', kjer igralci ne igrajo toliko svojega lika, ampak napletajo zgodbo. Fiasco, recimo, je taka fajn igra, brez moderatorja, ko igralci soustvarijo eno tako črno komedijo v enem večeru. Tako kot v filmih bratov Coen mali kriminalci in ljudje v težkih zagatah dobijo butast načrt, kako doseči svoje cilje, in seveda gre vse narobe. Igra ima samo par strani pravil, ampak je blizu impro gledališču in zahteva kreativne igralce. Potem so igre z resnimi temami, kot Grey Ranks, kjer igraš najstniške gverilce v varšavski vstaji proti nacistični okupaciji leta 1944. Ali Dogs in the Vineyard, igra o nastanku mormonizma in notranjih etičnih dilemah igralcev. Ali Sagas of the Icelanders slovenskega avtorja Gregorja Vuge, kjer igralci soustvarjajo pripoved o islandskih naseljencih v desetem stoletju1. No, potem so pa tu LARPerji, ki so čisto druga zgodba.« Ne veš, ali čaka, da boš kaj rekla. Ali mora samo zajeti sapo. »Live Action Role Playing pomeni igrat v živo. Dejansko si oblečen v kostum, oklep, s penastim orožjem, da kdo ne nastrada. In po1 Sagas of the Icelanders Gregorja Vuge je eden uradnih »hack«-ov oz. predelav igre Apocalypse World, ki temeljijo na mehanizmih Powered by the Apocalypse, razvitih za to igro. Hvala Gregorju Vugi za informacije in zapiske o RPG igrah, ki so bili eden od virov za odlomek o zgodovini RPG iger.

POMONA

tem v ustreznih prostorih, na gradu, v gozdu, tudi v kavarni, če je tak svet igre, s soigralci odigraš situacije kot igralci na odru. Mi, namizniki, ponavadi samo opišemo, kaj se dogaja. Včasih kak dialog odigramo, če se nam da. Enkrat sem probal LARP-ati kot krčmar. Preveč direktno zame. Raje si predstavljam v glavi, razumeš?« Nekaj časa opazuješ Robija, kako vneto premetava knjige s pravili in lista po njih. Dela nekakšne zapiske. Ne veš, kam naprej. Mogoče …? »Robi? Bi lahko s tabo igrala kakšno teh iger?« »Moje skupine so že pol… aja. Misliš zdaj?« »Ja.« »Kaj kratkega. Malo pravil. Za enega igralca. Lahko bi nekaj fristajlal. Mislim, da bi šlo.« Robi se zagleda v točko direktno nad tvojo glavo. »Oprosti. Ne bo šlo. Ne morem bit tvoj moderator. Ti že imaš moderatorja. Ti že si v igri.« »Kaj?! Je to ta … ta … svet? Te sobe?« Robi odkima. Razmišljaš. »Tekst,« reče Robi. »Ta tekst, ki ga slišim v glavi? Ta tekst, ki ga ravno zdaj berem znotraj narekovajev?« »Ta tekst, ja.« »Ampak tekst ni igra.« »Imaš prav. In nimaš prav. Je drugačne sorte igra. Igre vlog ti dajo vso svobodo, kot igralec lahko narediš, kar hočeš, ker je s tabo živ moderator, ki lahko reagira na vse, kar si izmisliš. Tekst ne more. Tekst predvideva splošnega bralca.« Občutek imaš, da boš znorela. »Kje je v tem, da berem tekst, igra? Lahko grem samo po tirnicah naprej! No, prej sem mogoče preskočila en odstavek. Mogoče ga nisem.« Robi se zamišljeno čoha po bradi. »V kateri osebi je ta tvoj tekst?« »V drugi osebi ednine.« »Ker, je še ena opcija. Si dobila kakšno možnost izbire? Med tem ali onim? Ker potem to ne bi bil samo tekst, ampak 'izberi si svojo pustolovščino', kjer se glede na odločitve pomikaš naprej ali nazaj po poglavjih.« »Trenutno še nič ne kaže.« »Škoda.«

»Pizda!« Nehaj si predstavljati. Odloži ta gledališki list in poišči eno šeststrano kocko, svinčnik in radirko. Napiši na rob strani: PAMET: 0

SREČA: 0

Ko želiš nadaljevati, pojdi na: 1. 1. Predstavljaj si. Stojiš pred Robijevim pultom. Gleda te z ej žal mi je! izrazom. Nad vama nebesni svod iz kontrolnih monitorjev. Panoptikon. Za Robijevim hrbtom nekaj zazvoni. Majhno tovorno dvigalo, ki ga prej nisi opazila. Robi odpre loputo, z začudenjem pogleda paketek v njem, ga odpre, si popravi očala. »Za žensko s številko 302 je. Zate.« »Zame?« »Tu imaš dve tableti. Rdečo in modro. Piše, da si moraš izbrat eno. Piše, da je rdeča za 'več sreče kot pameti'. Modra pa za 'več pameti kot sreče'.« Če izbereš rdečo tabletko, prištej +2 k SREČI. Če izbereš modro tabletko, prištej +2 k PAMETI. Kam zdaj? Opazuješ jašek, v katerem stojiš. Stopnice, po katerih si prišla, vodijo nekam gor. Nadaljujejo pa se tudi dol, v temo. Tretja opcija so oklepljena izhodna vrata za Robijevim hrbtom, z očesnim skenerjem, vezanim na Robijeve šarenice. Kam? - Po stopnicah gor → pojdi na: 2 - Po stopnicah dol → pojdi na: 3 - Pobegniti skozi oklepljena izhodna vrata → pojdi na: 4 2. Po vseh teh stopnicah se znajdeš na ploščadi. Je to vrh stavbe? Ni ti čisto jasno, kako si prišla sem. Jekleni mostič vodi do oklepljene-

ga zabojnika s satelitskimi antenami in navadnimi antenami in sploh veliko antenami. Ne veš, kaj naj bi ta reč bila, a zdi se pomembna. Na žalost se vrata vanjo odprejo le z nekakšno kodo ali uganko, ki je najbolj podobna odrti rubikovi kocki, vdelani v steno. Nisi nekoč znala rešiti kaj takega? Premikaš koščke mehanizma. Ne gre preveč dobro. Odpreš pokrov ob strani in zagledaš žičke. Morda jih lahko prevežeš? Vrzi kocko. Svoji vrednosti za PAMET prištej met kocke. [Npr.: Marjetka ima vrednost pameti +3, s kocko vrže 4. Torej je njen rezultat 7 (4+3=7).] Če je tvoj rezultat 6+ (6 ali več), pojdi na: 8 Če je tvoj rezultat 4 ali 5, ti gre tako dobro, da prištej +1 k PAMETI. Nekaj se zasmodi. Kratek stik. Izgubiš zavest. Pojdi na: 302 3. Stopnice te odpeljejo dol v temo, pod dno jaška, pod to, za kar si mislila, da je dno jaška. Medla svetloba razkrije jašek pod jaškom, ki se skupaj s spiralno kačo stopnic izgublja nekje v globini. Po obodu sten je namesto monitorjev nanizana neskončna vrsta zabojev. Skladišče. Kot v Lovu za izgubljenim zakladom. Malo plastično figurico bojevnika, ki si jo ukradla Robiju, vržeš v jašek. Čakaš na zvok pristanka na dnu, kakršnokoli že je, ki ga ni. Morda bi lahko pogledala, kaj se skriva v zabojih? Ampak kaj, ko so si vsi enaki. Ustaviš se pri enem od zabojev v vrsti. Brisanje prahu z lesenega pokrova razkrije vgravirano kodo: ZOE. Zoe? Privzdigneš pokrov in pokukaš v notranjost. Pesek? Zakaj bi kdo skladiščil pesek? Ko želiš položiti pokrov nazaj, začne iz škatle uhajati moder dim. Zavrtinči se okoli tebe in te objame. Začno se oblikovati podobe obrazov. Kot nekakšni čudni svetlobni duhovi. Eden od duhov se globoko zagleda vate, iz brade se mu oblikujejo lovke, oblije te zona. Spomniš se Robijevih besed: »Če srečaš Velike Davne, jebeno zbežiš.« Jebeno bežiš.

POMONA

MIA SKRBINAC

Zdi se ti, da že celo večnost. Pot navzgor te nikakor ne pripelje nazaj do Robija. Nisi že tekla tu mimo? Kot da se vrtiš v krogih. Z vsakim trenutkom volja odteka iz tebe. Ko vsa odteče, se zgrudiš na stopnice. Podoba Cthulhuja počasi drsi proti tebi. V njegovih očeh je spirala obupa, ki te posrka vase: v njegovih očeh vidiš to stopnišče, vidiš Robija, vidiš monitorje, vidiš vse osebe v njihovih sobah in svetlomodrih pižamah v tem kompleksu. Onkraj kompleksa se ti pogled odpre v vseobsegajoče pokrajine urbanega razpadanja. Horizonti enih in istih ulic, enih in istih mest se razpredajo v neskončnost, v njih tok enih in istih ljudi v enem in istem krogu nakupovanja, trošenja, izkoriščanja, v toku bolečine in šita in trpljenja. Zaobjame te tema. Vrzi kocko. Svoji vrednosti za SREČO prištej met kocke. [Npr.: Ivan ima srečo +3, s kocko vrže 2. Torej je njegov rezultat 5 (2+3=5).] Če je tvoj rezultat 1 ali 6+ (6 ali več), pojdi na: 7 Če je tvoj rezultat 2-5, pojdi na: 302. 4. Medtem ko je Robi z nečim zaposlen in obrnjen stran od tebe, se tiho prikradeš do pulta in zagrabiš olfa nož, ki ga je pustil tam. Počepneš in se tiho plaziš ob obodu pulta. Oblikuješ načrt. Lahko bi recimo planila na Robija, ko se obrne, morda bi z nožem … zagrozila? Ga zapičila vanj? Kaj, če zadeneš arterijo, recimo v nogi, in Robi izkrvavi? Ne opaziš, kdaj je Robi stopil nad tebe. V roki ima pištolo. Gleda olfa nož, ki ga stiskaš v dlaneh. »Tole je pa zeeeelo butasta ideja.« Zamrzneš. Ne veš, bi rekla. Včasih ni kaj reči. »Veš, boli me, da mi ne zaupaš. Lahko bi me vprašala. 'Ej Robi, mi odpreš tale oklepljena vrata?'« Še vedno si tiho. Saj. »Razlog, da ti ne odprem vrat, je, da ti ne bo nič pomagalo.« »?« »Jaz sem tu ujet v krog, razumeš? Vsak dan od osmih do štirih. Potem pride Denis. Potem pride Matic. Potem je spet moj šiht. Ta vrata ne vodijo nikamor. Zato pa špilam RPG igre in si izmišljujem nove svetove. Igre so moja vrata ven. Ampak ti – ti nisi res tu, v tem svetu. Ti si v igri. Ti imaš moderatorja.«

»Tekst?« »Ja, ti si v igri s tekstom. Tebi ni treba pobegniti od tu. Ti moraš samo priti do konca.« Kam zdaj? - Po stopnicah gor → pojdi na: 2 - Po stopnicah dol → pojdi na: 3 6. Konec. 7. Sredi teme se pojavi drobec svetlobe in se počasi približuje. Ko postaja večji, lahko razbereš žensko figuro, ki lebdi v zraku, ovita v oranžno tuniko. Nasmehne se ti. Ko priplava do tebe, te objame vonj jabolk, okoli nje vidiš podobe sadnega drevja. »Kdo si?« vprašaš. Njeni odgovori se pojavijo v tvoji glavi kot podobe: vejice sadnega drevja, sadeži, sadovnjaki, templji, antični Rim. Naenkrat zabliska: 'POMONA'. »Boginja? Sadnega drevja?« Pomona se nasmehne, te nežno prime za roko in potegne v zrak. Letita čez neskončno ponavljajoče se mestne pokrajine in pristaneta v natanko določenem mestu v natanko določenem času. Manchester. Sredi mreže tovarn in dima na vrhuncu industrijske revolucije, na robu centra, med reko in kanalom, leži otok – z imenom Pomona. Rajska oaza za mestno elito, ki se sredi industrijskega okrožja lahko zabava v razprostrtih parkih, paviljonih in ogromni palači. Nenadoma eksplodira kemična tovarna v soseski, eksplozija podre palačo. Parke opustijo, otok postane del mestnih dokov za sto let. Sediš s Pomono na opuščenih dokih, opazujeta, kako je v štiridesetih letih narava prekrila industrijske ruševine. Tu in tam zajadra v sodobno oazo mestna mladina. Otok hecnih kontrastov – gosto grmovje in grafiti, pajki in injekcijske igle, zapuščene ulične svetilke in kolonije ptic. Nisi prepričana, zakaj ti to kaže. Morda, da bi razumela nihanje med silami človeka in narave. Sem in tja, včasih skupaj … kot v sadovnjaku. Podoba zbledi in spet si na stopnišču, obdanem z zaboji. Sama. V žepu pižame najdeš svežo slivo. Med hojo navzdol razmišljaš o napisu na zaboju – ZOE? Spreleti te. To je bila številka 302,

POMONA

gledano od zgoraj. Prištej +5 k SREČI, prištej +5 k PAMETI. Pojdi na: 2. 8. Nekaj naredi *KLIK* in vrata zdrsnejo vstran. Stopiš v … to je kontrolna soba! Po stenah so elektronski zasloni z diagrami celotnega kompleksa, s tlorisi vseh sob, z mapiranimi pozicijami vseh ljudi v kompleksu, z inventarji skladišč in ne veš česa vsega. Najprej sploh ne opaziš krogle rumene svetlobe, ki lebdi sredi sobe. Sestavljena je iz delčkov, ki se premikajo po površini kot kvadratki po rubikovi kocki, prasketa. Zdravo, reče krogla. »Ti – ti vodiš vse to?!« Jaz sem vse to »Kaj si ti?« Tekst, reče tekst. »Tekst? Izgledaš zelo … likovno.« Metaforična manifestacija moje abstraktne narave. »Zakaj vse to? Ta kompleks? Ljudje v teh sobah?« To je vse del moje strukture. Potrebujem ljudi, da lahko obstajam. »Potrebuješ sužnje?« Potrebujem bralce. Moja narava je dialoška. Ko me kdo bere, obstajam. »Sliši se parazitsko.« Vsak bralec soustvarja zgodbo. Gre za partnerstvo. »Meni se zdi, da sem samo sledila besedam po vrsti od začetka do konca.« Pustim ti vrzeli, ki jih lahko zapolniš. Recimo Robijeva uniforma. »Kaj je z njo?« Nikoli nisem napisal, kakšne barve je. »Ne.« Vidiš. Lahko si jo predstavljaš, v katerikoli barvi hočeš. Midva seveda veva, kakšne barve je. »Še vedno je … enostransko.« Ampak prostovoljno. Lahko bi odšla, kadarkoli bi hotela. Spomniš se vsega, kar si tu videla. Doživela. Vsi tisti ljudje v sobah.

POMONA

To je že preveč. Hočeš protestirati. Kadarkoli bi lahko zaprla ta gledališki list. Ga odložila na stran. Počela kaj drugega. Povej mi, kako se je začela ta zgodba? »Zbudila sem se v sobi, tekla po hodniku …« Še pred tem. Pisalo je »predstavljaj si«. Če si bralec ne predstavlja, so te besede samo čačke na papirju. Predstavljanje je dialog med tabo in mano, ki mi daje življenje. Vsak od bralcev si me predstavlja malo po svoje, vsak od njih je v svojem svetu, a jaz sem z vsakim od njih. »Ljudje v sobah … so bralci?« Metaforično. »Nemogoče je, kar sem videla, razložiti s to metaforo.« Če želiš enoznačnost, ne potrebuješ metafor. »Kaj pa Robi? Kakšna je njegova vloga?« Kdo misliš, da me je napisal? »Robi? Ampak… ti ga zaposluješ.« Hierarhije niso več, kar so bile. »In zdaj?« Sredi rumene krogle se pokaže slika šeststrane kocke, ki se vrti in pristane na številki: 6. Pojdi na: kamor hočeš. 302. Osamljena hodiš po nakupovalnem centru. Zdi se ti, da je pot krožna, da si spet tam, kjer si že bila. Mogoče se motiš. Zraven sebe vidiš, kako se ženski obraz spači v izrazu nepredstavljive groze. Zbudiš se. Bile so sanje. Odgrneš prepoteno odejo, vstaneš z jogija v kotu betonske sobe. Stečeš iz sobe 302 po hodniku, se zaletiš v vrata, padeš po stopnicah in se ujameš na jekleni ograji jaška. Na dnu vidiš Robija za pultom, obdanega z monitorji. Stečeš dol do njega. Pojdi na: 1

MANKICA KRANJEC

MIKE CRAWFORD

U S T VA R J A L C I P O M O N E

Jaša Koceli

Darjan Mihajlović Cerar

je maturiral na I. gimnaziji v Celju in končal študij socio logije in študij gledališke režije. V zadnjih treh letih je reži ral osem profesionalnih uprizoritev v različnih sloven skih gledališčih. Večinoma se loteva avtorskih projektov in priredb literarnih besedil. V sezoni 2015/16 je v Lutkov nem gledališču Ljubljana postavil glasbeno predstavo Neli ni več Lutza Hübnerja in uprizoritev Sapfine poezije pod naslovom Lesbos, po Pomoni v ljubljanski Drami pa bo nadaljeval z režijo v SNG Opera in balet Ljubljana. Režiral je v Mestnem gledališču ljubljanskem: uprizori tvi o prvih dadaistih Café Dada (2013/14) in po filmih Jea na-Luca Godarda Do zadnjega diha: Zdaj (2014/15). V sezo ni 2014/15 je v Anton Podbevšek Teatru postavil ikonično slovensko dramo Dogodek v mestu Gogi Slavka Gruma. Njegovo profesionalno pot je zaznamovalo tudi ustvarjanje v Gledališču Glej. V letu 2014 je kot Glej rezi dent zasnoval trilogijo večjezičnih predstav o evropski ur bani mladini Nemo mesto, še prej pa je V Gleju režiral tudi svoj prvenec, avtorsko predstavo po delih pesnika Mirana Jarca Ni obale ni (2013/14). Kot asistent je Jaša Koceli sodeloval v petih institucio nalnih produkcijah s priznanimi režiserji Dušanom Jova novićem, Janezom Pipanom, Ivico Buljanom in Tomažem Pandurjem.

je leta 2010 diplomiral na Fakulteti za arhitekturo Univer ze v Ljubljani z diplomskim delom Razvoj gledališke arhitekture od renesanse do danes. Scenografsko pot je začel s sodelovanjem pri produkcijah Akademije za gledališče, radio, film in televizijo. Od leta 2011 profesionalno deluje kot scenograf. Je stalni sodelavec Jaše Kocelija pri vseh njegovih gledališ kih projektih. Več predstav je naredil tudi z režiserjem Jernejem Kobalom in režiserko Barbaro Hieng Samobor. Kot scenograf je sodeloval pri uprizoritvah več slovenskih gledališč. Med njegove vidnejše projekte spadajo oblikovanje celostne grafične podobe za Mini teater, oblikovanje in stalacije Uzrite prizor! (pasaža MGL, september 2015), sce nografije pri predstavah Samba lantana (MGL 2013/14) in Tri zime (MGL 2015/16) v režiji Barbare Hieng Samobor ter scenografije pri predstavah Do zadnjega diha: Zdaj (MGL, 2014/15) in Dogodek v mestu Gogi (APT, 2015/16) v režiji Jaše Kocelija.

POMONA

JAN PRPIĆ

DARJA ŠTRAVS TISU

Branka Pavlič

Miha Petric

se je po diplomi iz sociologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani vpisala na magistrski študij scenskih umetnosti, smer kostumografija na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Naredila je kostume za vrsto akademijskih produkcij in kratkih filmov. Ustvar jala je v večini slovenskih profesionalnih gledaliških hiš. Je dobitnica študentske Prešernove nagrade za izjemne študijske dosežke za leto 2013 ter Borštnikove nagrade za kolektivno stvaritev za predstavo Vaje za tesnobo v produk ciji SSG Trst. Že nekaj let tudi sodeluje z uspešno generacijo režiser jev, z Jašo Kocelijem, Markom Čehom in Nejcem Gazvo do. Leta 2015 je oblikovala kostume za odmevno baletno predstavo Meso srca za SNG Opera in balet v koreografiji Rosane Hribar in Gregorja Luštka.

je kitarist, skladatelj in pedagog iz Ljubljane. Že odkar pomni, se na več ravneh ukvarja z glasbo. Aktivno sou stvarja v jazz-rock-fusion skupini Moonlight sky, s kate ro so izdali tri albume, v kratkem pa prihaja še četrti. Igra v klasičnem duetu z Ravijem Shrestho, v etno zasedbi z makedonsko pevko Marto Kostursko, v triu Petric Zuber Kožar ter v skupini Hamlet Express. Sodeloval je tudi z glasbeniki, kot so Andraž Polič, Marko Hatlak, Goran Bojčevski, Gal Gjurin in Traja Brizani. Nastopal je na številnih festivalih, klasičnih odrih, v klubih in na protokolarnih dogodkih. Dejaven je pri številnih gledaliških in filmskih projek tih, bodisi kot avtor glasbe ali inštrumentalist. Sodeloval je z Jašo Kocelijem, Janezom Pipanom, Jernejem Koba lom, Barbaro Hieng Samobor, Markom Čehom, Vitom Tauferjem, Markom Manojlovićem, Juretom Breceljnikom in Borisom Bezičem.

POMONA

PETER UHAN

N O VA Č L A N I C A

Eva Jesenovec se je rodila leta 1992 v Ljubljani. Leta 2011 je maturirala na Gimnaziji Poljane, smer kla sična gimnazija. Dramska igra jo je zanimala že v osnovni šoli, šest let je obiskovala dramsko šolo Barice Blenkuš, v gimnazijskih letih pa je igrala v uprizoritvah Mlado meso (režija Ivica Buljan, 2007/08) in Hiša Marije Pomočnice (režija Silvan Omerzu, 2007/08) v Slovenskem mla dinskem gledališču, kjer se je prvič bliže spoznala z gledališčem in z delom igralca. S študijem na AGRFT je začela leta 2011. V študijskih produkcijah je igrala vidnejšo vlo go Mace v predstavi Gozd se svetlika (AGRFT, 2014/15) v režiji Žige Divjaka. V času štu dija je izven akademije igrala vlogo sofija, ta druga v predstavi Sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije v režiji Diega de Bree (MGL, 2015/16) ter vlogo Ruže v predstavi Tri zime (MGL, 2015/16) v režiji Barbare Hieng Samobor. Igrala je tudi glavno vlogo v kratkem filmu Urške Djukić Bon apetit, la vie!/Dober tek, življenje! (2016), ki je na Festivalu slovenskega filma dobil vesno za najboljši kratki film. Leta 2016 je magistrirala na podiplomskem študiju dramske igre (smer umetniška be seda). Njena magistrska predstava je bila uprizoritev Shakespearovih sonetov in magi strsko delo z naslovom Besede so lahke ženske; odnos med igralcem in besedo ali kaj se skriva za mojo interpretacijo Shakespearovih sonetov. V Drami je debitirala z vlogo Ollie v uprizoritvi Pomona Alistairja McDowalla.

N O VA Č L A N I C A

PETER UHAN

NOVI ČLAN

Nik Škrlec je z avtorskim projektom Naj gre vse v π ali kako sem si zapomnil 3141 decimalk septembra 2016 zaključil magistrski študij dramske igre na AGRFT. V času magistrskega študija je igral vlogo Antona Tomaža Linharta v predstavi ATL 220 ali Neznani Linhart (Rozin Teater, Cankarjev dom, 2015/16) v režiji Andreja Rozmana Roze in Sebastijana Stariča, vlogo Pesnika v predstavi Vrtiljak (MGL, 2015/16) v režiji Marka Čeha, vlogo Snoforja v predstavi Snofor (Biteater, 2015/16) v režiji Ajde Valcl, vlogo Profesorja Kurame v pred stavi Dogodivščine izumitelja Kurame (Mini teater, 2015/16) v režiji Tomáša Procházke in vlogo Organov v predstavi Skrivno življenje mojega telesa (Španski borci, 2015/16) v režiji Ajde Valcl. V SNG Drama je debitiral z vlogo Arthurja v uprizoritvi Grad Franza Kafke v sezoni 2014/15. Dodiplomski študij dramske igre je zaključil septembra 2015. Za igro v diplomskih uprizoritvah Zdaj letim! in tisočdevetstoenainosemdeset je njegov letnik dobil skupinsko Prešernovo nagrado. V absolventskem letniku je med ostalim igral vlogo Emila v Emil in detektivi (LGL, 2014/15) in nastopal v uprizoritvah: Jaz Jaz Jaz Jaz (Gledališče Glej, 2013/14) v režiji Jaše Kocelija, In kaj naj zdaj z vsemi temi knjigami (Gledališče Glej, 2014/15) v re žiji Nine Šorak ter v uprizoritvah Fiziki (MGL, 2013/14) v režiji Borisa Kobala, Časovni stroj 2 (MGL, 2013/14) v režiji Barbare Hieng Samobor, Dogodek v mestu Gogi (APT, 2014/15) v režiji Jaše Kocelija, 20 000 milj pod morjem (APT, 2015/16) v režiji Matjaža Po grajca ter v uprizoritvi Evropa (Cankarjev dom in Zavod Imaginarni) v režiji Primoža Ekarta. Charlie v uprizoritvi Pomona Alistairja McDowalla je njegova druga vloga v Drami.

NOVI ČLAN

MAR KO OKOR N

Feres Evripid Alkestida 2013/14 (z Urošem Fürstom)

OB UPOKOJIT VI POMONA

KRISTIJAN MUCK

Z MAR KOM OKOR NOM O B L AGOSTI SPOMINOV

Najinih srečanj in doživetij, najbolj se z Markom seveda spominjava tistih, ki so bolj vesele narave, je bilo v mnogih letih in desetletjih v gledališču kar precej. Kot je značilno za našo komedijantsko življenje, nas vsi ti dnevi povezuje jo v skupno občutje nečesa, kar je živo, spreminjajoče se in obenem strnjeno na posebno občutljiv način. Kdo bi vedel, kolikokrat sva, kajne Marko, delila prije tne in neprijetne, živahne in čudovite ure v čarobnem mraku ter obenem notranji svetlobi na vajah in potem v ostrini luči na predstavah! Vse se je odmaknilo in težko bi ti o vsem tem obnovil celovito zgodbo. O tem na srečo go vorijo stvarni podatki, ki si jih v svojem bogatem in pe strem igralskem življenju zapisoval z dušo in telesom v Drami, v neinstitucionalnih gledališčih, pa na televiziji in seveda radiu. Ej, Marko, ogromno časa mine v življenju igralca od takrat, ko se v odraščajočem otroku zbudi občutje, da je njegov notranji svet lahko spremenjen v nekaj, kar je on sam, a obenem tudi nekaj drugega, dotlej nepoznanega! Ko se pojavi radostna vznemirjenost, ker se lahko preo brazi v nekoga, ki ni on, kljub temu, da sam dobro čuti, kako tisti drugi biva v njegovem razigranem razpolože nju, v vznesenosti telesnih gest, v vrvenju besed, ki spontano vrejo iz njega, in ga spreminjajo v neko nezna no osebo. Ki se razkriva kot presenečenje, da je lahko sam v sebi drugačen kot običajno. Da je tisto, kar je tuje in se pojavlja v njem, vseeno del njega. Nekje v sebi se začne zavedati, da je, preobražen v igro, lahko v nepo

OB UPOKOJITVI

srednem stiku s tistimi, ki so prisotni, ki ga obkrožajo, ki opazujejo njegovo burno zavzetost. Kajne, Marko, ka kšna čudovita odkritja, ko otrok in čez leta igralec spre minja vse, kar obstaja, v lasten svet, obenem pa svoje ne znane lastnosti predaja drugim! In koliko časa mine od tedaj, ko po mnogih letih biva nja v svetu nenehnih spreminjanj v samem sebi, po letih in letih raziskovanja lastne osebnosti, ko z improvizacija mi in iskanji oprijemljivih točk v nenavadnem prostoru in času igre oživljajo osebe, ki bivajo v človeški ustvarjalni imaginaciji, koliko desetletij mine v radostnem, navduše nem, zmagoslavnem, v zbeganem in zgubljenem, v pora zih in ponovnih dvigih potekajočem svetu gledališča, pa do dni, ko se igralci začnemo odmikati od vsega tega, ker je življenje ob vsej vznemirljivi razkošnosti, tako pač je, iz tekajoče se bivanje naših notranjih in zunanjih svetov! Vendar se dogaja, da kot gledalci obstrmimo, kadar igra s svojo notranjo močjo pobegne običajnemu času. Vse, kar smo preživeli, je zajeto v ogromen, megličast lok spominjanja, oblok, ki se pne iz nas v prostorja, ki na nenavaden, v sebi zamaknjen način vsebujejo podobe, z zvoki, besedami, odlomki nekih razgovorov, iztrganimi času. Verjamem, Marko, da je naša preteklost čudovit tok minljivosti, ki se izgublja, a obenem vsakemu posamezni ku omogoča, da živi z njim in v njem tudi tedaj, ko se ži vljenjska igrivost spreminja v zaustavljene, lebdeče tre nutke, iz katerih opazujemo iztekanje sveta in, prav nena vadno, razpletanje lastnih misli.

Igralec živi na odru najbolj neposredno, ko čutimo, da je tam on sam, konkretno, ter obenem kot oseba, ki vse buje občutje o negotovosti sveta in s tem kot žívi paradoks v gledalcu spodbuja vprašanja o bistvu človeške eksisten ce. In tako je bilo pred dobrim letom. V predstavi zadnje ga letnika AGRFT – kakšen slučaj, Marko, kot bi se vrnil v študentska leta – te je režiser Juš A. Zidar v tekstu Čiščenje idiota srbskega avtorja z imenom Milan, a s priimkom, pozor, Marković, zasedel v vlogi z imenom Marko. Na odru je bil Marko Marko. Čudaški lik nekega Marka v predstavi, ki je pronicljivo oživljala zmedo našega časa. V

ŽELJKO STEVANIĆ, VIR: ARHIV UL AGRFT

In tako se dogaja z vsemi, ne le z nami, ki smo slučajno zašli ali se zavestno namenili v svet, ki ga predstavlja ži vljenje gledališča. Vsi ljudje smo teater, ki ga uprizarjamo v tako imenovani areni življenja. Ampak le kdo, kdo je re snično občinstvo, ki naj bi nas obkrožalo, ki verjetno str mi v nežnost in krutost naših dejanj? Morda narava, živa li, rastline, oblaki, luna, zvezde. Ja, tako nekako. Mi, ki smo se zapisali gledališču, poskušamo gladiatorsko areno spreminjati v ustvarjanje nečesa, kar ni le theatrum mun di, temveč teater prividov, v katerih se skriva utopija. Ure sničevanje neverjetnega. Kot večkrat, Marko, me je zaneslo v sanjarije. Nisva veliko govorila o njih, sva se pa razumela. In vem, da sva optimista. Vsi smo, če nam je prizanese no z rušilnimi goni, iskalci tistega, za kar ni besede. Kar obstaja tudi v umetnosti, kar čutimo v nji, in naj bi nekoč postalo resničnost skupnosti. Prepričan sem, da te, Marko, radostijo utrinki, podobe in glasovi, ki se pojavljajo v tvojih spominih in jih čas priza nesljivo oddaljuje. Vselej si znal razumeti ravnanje drugih, nisi se spuščal v malenkostne zamere, a bil si tudi zares pri zadet in ogorčen, če si opazil krivico. Grenkoba, ki od časa do časa navda vsakogar, posebej tistega, ki se zaveda uto pičnosti svojega iskanja, a veruje v njegov smisel, je trdo vratna spremljevalka življenja. Pojavlja se in izginja. A po vseh letih z gledališčem vidim in vem, da se sčasoma sle herni od nas spremeni. Postane drugačen in drug človek kot takrat, ko so se, morda že v otroštvu, pojavljali vzgibi, ki so ga privedli v igralstvo. Osebe, ki jih je pregnetel in zgne tel v svojem življenju, lahko dajo igralcu občutenje o svetu, s katerim lahko živi z mirnim, blagim, humornim odno som do videza o pomembnosti tistega, kar je minljivo. Blag humor, natančno izostren, izvirajoč iz radove dnosti, predanost iskanju neznanega, otožnost ob tem ter razposajen smeh, ko med sodelavci začutiš resnično tova rištvo. To si v mojem spominu na gledališče, Marko. V spominu, ki v nas izpostavlja tisto, kar morda ni pomemb no, in pozablja, kar bi lahko bilo temeljno. Kljub temu se ta čarobni lok pne kot spominjanje v daljavo preteklega časa, ja, kot bi to bil slavolok, svetlo sinja mavrica, ki se skoznjo gibljejo utrinki, podobe, kakršne so se zarisale skozi leta. Nekaj jih bom poskusil opisati.

Marko Marković Čiščenje idiota 2014/15

zadnjem nastopu sedi Marko v naslonjaču, v naročju ima plišastega kužka z imenom Taček, s katerim je resnični Marko nekoč dolga leta kramljal v oddajah za otroke. Vi dez igre o čiščenju idiota pa je bil v tej predstavi spodma knjen s citatom iz nekdanje resničnosti. Predstava, ki raz pada na igrano dogajanje in na pretekla dejstva, je v gle dalčevi podzavesti preraščala v vprašanje o odgovornosti do obstoja resnice.

OB UPOKOJITVI

PETER UHAN

Té s n i k a r Muck Vehikel 2009/10 Gledališče Pekarna je, seveda le v mojem spominu, prvo srečanje s tabo. Nekdanja pekarna, izdelovalnica hra ne, spremenjena v prostor imaginacije. V obdobju tako imenovanih svinčenih časov prostor predstav, ki so vzpo stavljale zavedanje o razliki med namenom in izvršitvijo, med voljo in anarhijo, med disciplino in razkrajanjem. Ab surd, groba realnost, groteska, sarkazem. Leta 1972 smo v Pekarni igrali besedilo Petra Božiča Kako srečen dan, ki ga je režiral Matija Logar. Z Markom sva bila jaz Slepi nogo metaš Ilči oziroma Vodovodni instalater, on Gospod Oton oziroma Neznanec. V teh vlogah sva neznansko uživala. Ludizem, reizem. Dva takratna pojma, s katerima lahko označim bistvo te predstave. Vsi sodelujoči smo bili, naj tako rečem, kdorkoli in skoraj karkoli. In bili vse, kar je lahko vmes, ter obenem eno in drugo. Zapletena ugotovi tev za neko smešnost, v kateri razpada svet in je obenem srhljivost vseh časov, grožnja apokalipse, ki se začenja v posamezniku. Pred kratkim sem besedilo ponovno bral. Kar presenetilo me je, da vsebuje eksplozivno občutje, ki razganja sodobno prepričanje o nepremagljivosti abstrak tnih nosilcev moči, ter da je v tem tako srečnem dnevu Pe tra Božiča tudi slutnja, da zgolj slepo zaganjanje v pojavne oblike katerekoli oblasti ne vodi nikamor, razen v osebni nihilizem in družbeni avtizem. Ne spominjam se, kakšen je bil odziv javnosti. Gledalci so bili vselej navdušeni. Ni pa

OB UPOKOJITVI

bilo tako na gostovanju na nekem festivalu v Črni gori. Znameniti kulturnik Jevrem Brković – imel je tudi v svoji resničnosti prav strašne brke – je protestiral, ker sva z Mar kom na odru opravljala akt, ki je simboliziral spolno zdru ževanje moje in njegove igrane, recimo da moške osebe. Pol čepé sva, oblečena, jaz za tabo, in – kot je rekel sicer lju beznivi Jevrem, »bogami, zašto se ona dvojica trte« – se trtila, kar je elegantno stvaren glagol, skoraj malce onoma topoetičen, ki govori o homoseksualnem telesnem zbliža nju. Vselej, kadar sva se tega spominjala ali komu pripo vedovala o tem, je bilo ob smehu, Marko, tvoje mnenje, da pa, mejdun, sva bila verjetno v zgodovini slovenskega tea tra prva, ki sta na odru počela kaj takega. Naslednja predstava, v kateri sva sodelovala, je bila leto zatem, tudi v Pekarni, Ljubiše Ristića postavitev dveh be sedil avtorja iz takratne skupne države, Mirka Kovača. Bila je nasprotje prejšnji. Z realističnim pristopom, a v sceni, ki je bila razdeljena v štiri prizorišča, dve drugo ob drugem in nad njima prav tako dve, kjer so se istočasno odvijale raz lične akcije oziroma dramsko dogajanje. Igrala sva v pr vem delu dva klavska šoferja, najina žrtev, Jerica Mrzel, je imela pod rjuho polivinilno vrečko z živalsko krvjo, a le en krat ali dvakrat, bilo je prehudo, raje smo kasneje po pred stavi še dolgo spirali s sebe rdečo barvo. V drugem delu pa sva bila tajna agenta ali zasliševalca ali politična likvidator ja, skratka, vselej smo pred predstavo natanko pregledali karabin, s pomočjo katerega smo prikazali, kot da sva obe sila Braneta Grubarja. Ne spominjam se odzivov publike, morda je bila presenečena, da sva Marko in Kristijan, dva tako prijazna fanta, kot so menili nekateri ljudje, tudi okrutna prasca. Našel sem, Wikipediji hvala, kritiko Vena Tauferja. Marko, če se ne spomniš, zelo naju je pohvalil. Ni slučaj, da smo na gostovanju na svetovnem festivalu gleda lišča v Nancyju leta 1975 navdušili znamenito gledališčni co Ariane Mnouchkine. Povabila nas je na svojo predstavo v nekdanji smodnišnici na robu Pariza, v avtomobilih so nas divje vozili po bulvarjih, nakar še sprejem, tam pa šam panjec, sangria, prvič sva jo videla in okušala. Kot smo pr vič, komedijanti iz resne komunistične države, videli v biv ši tovarni tablet, kjer je vso noč bila zabava in ples, transves tite. Značilno, da najprej nisva dojela, kdo so. Tako nedolžne nas je še odrasle dotlej ohranjala bivša država!

Ob tako intenzivnih doživetjih je bilo najino sodelova nje istega leta zatem v SNG Drami manj vznemirljivo. Če prav v predstavi z grozovitim naslovom Živite kot svinje av torja Johna Ardena in v režiji Zvoneta Šedlbauerja. Men da si, vidiš, ne spominjam se, igral sina v neki nemogoči družini. Kako je to čudno, ne vem, kdo si bil, te pa še vi dim, morda v nekih črtastih hlačah. In, kar je res po membno, bil si zelo dober! Beograd. Tam smo bili na gostovanju, uh, tisočkrat. Po predstavi ni šlo brez bedenja vso noč do jutra v bolj ali manj intenzivni alkoholni zanesenosti, v mnogih čuda ških razpravah in seveda zanimivih stikih z igralci nekda nje države bratstva in enotnosti. In, Marko, rad si potem pripovedoval o eni od najinih dogodivščin. Delalo se je svetlo, sončno jutro, utrujenost sva poskušala zatolči s po žirkom rakije v kakšni špelunki. Našla sva jo in v nji nekaj možakov, ki so se nama pridružili ob okušanju žganja, pa tudi prijazno odprli debato o vseh možnih zadevah. Po tem so naju vprašali, s čim se ukvarjava, Slovenca iz Lju bljane, v Beogradu. Podobno vprašanje se je v najinem ži vljenju pojavilo kar pogosto. In vselej je zoprno odgovori ti po resnici, kajti potem je spraševalec postal zasliševalec, večinoma naklonjen, a kako naj preprosto odgovoriš na vedno ista vprašanja, ki se sprožijo o tem čudnem poklicu. Tistega jutra, ko sva z Markom družno z Beograjčani zgo dnjih starejših let zavirala prihod mačka, sem zinil: »Kaj delava? Ah, nas dvojica radimo na jezgru.« To je močno vznemirilo najine sogovornike. Kaj, da sta atomska fizika! Diskusija o jedrski energiji je šla v razne smeri, se poglobi la in bila vse bolj intenzivna. Nekdo je predlagal, da gremo pogledat njegovo privatno livarno, potreboval bi kakšen strokovni nasvet. Skupaj smo se napotili nekaj ulic stran. Tam je bil pred zidom majhen kup premoga in vhod v nek prazen prostor. Nisva vedela, kaj bi, pa sva zastavila vpra šanje: »A gdje vam je gnajs?« Slutil sem, da je to nekakšen kamen, morda celo vrsta premoga. Zdelo se nama je pri merno, da mora biti tako zgnetena beseda vključena v li varske postopke. In, Marko, kolikokrat sva se nasmejala ob tej anekdoti! Nikoli ne bom pozabil tvojega prijazno nesrečnega obraza, ko si na letališču v Santiagu izvedel, da je tvoj kov ček izgubljen. Obljubili so, da ga čez nekaj dni dobiš. Toda

kaj naj človek medtem brez spodnjic? Igralci se na pred stavah znojimo! Dobro, da sem pretirano redoljuben člo vek. Vselej vzamem s sabo kakšne tri spodnje hlače več, kot bi bilo treba. Človek nikoli ne ve. Seveda sva si potem ogledovala mesto, bili smo celo na obali Tihega oceana, obstaja fotografija, na kateri sva skupaj na plaži. A v oble kah. In spet se ne spomnim, ali sva tam tudi kaj plavala. Gotovo sem imel pri sebi vsaj troje kopalk. Si pa, dragi Marko, tudi velik skrivnostnež. Ure in ure lahko s filozofsko vztrajnostjo rešuješ tiste japonske, kako se jim že reče, sudoku križanke. Poskusil si mi razložiti, kako je z njimi. Nič nisem razumel. Ta svoj zagonetni svet si pred nekaj leti živel v predsta vi mojega besedila Vehikel, ki jo je režiral Zvone Šedlbau er. Bil si mož, ki sem ga pred tem resnično srečal. Sam si je naredil v hribih pod Zakojco majhno elektrarno. Pomen koval sem se z njim. Presenečal me je s svojo modrostjo. S tesnobno preroškostjo. Zato sem ga v igri imenoval Tésni kar. Je to ime, Marko, s katerim si bil izjemno resničen, del tebe? Zanesenost v nekakšni samoti? Izumiteljstvo, ki presega realnost mehanizma, ker je močnejše od pameto vanja, s katerim so se te v predstavi lotili trije iz doline, ki so zašli v snežnem metežu? Bil si tisti, ki svoje življenje, če prav v igri, posveti samosvoji, nežno trmasti vlogi iskalca nečesa, s čimer bi naj premagali nemoč, ki nas utesnjuje zaradi vezi zdravorazumarske logike. Zaradi katere se, kljub videzu premoči nad drugimi, vrtimo sami v sebi. Tvoje ustvarjanje, in s tem življenje z občutkom za iskanje utopičnosti, uresničuje tisto, kar bi si želeli vsi. Da je tova rištvo možno. Tvoje obdobje, v katerem po mnogih teatrskih zaple tih, prepletih in razrešitvah le še spremljamo svoje igral ske naslednike, naj bo lepo kot podobe in besede v blagih spominih na neulovljivo, a v ustvarjalnih trenutkih priso tno srečo. Na ogromnem živem loku tvojega igralstva naj se ble ščijo črke: MARKO, ŠE NA DOLGA LETA!

OB UPOKOJITVI

MARJAN RAVNIKAR/ARHIV CTF UL AGRFT

Kadmos Evripid Bakhantke (s Tomažem Pipanom, Nino Skrbinšek in Vladimirjem Jurcem) JOŽE MALLY

AGRFT 1973/74

Col Arden Živite kot svinje 1975/76 (z Nežo Simčič) OB UPOKOJITVI

JENDO ŠTOVIČEK JENDO ŠTOVIČEK

Bale Jovanović Osvoboditev Skopja 1978/74 (z Borisom Cavazzo)

Ivan Rupel Mrzli viharji, jezne domačije 1979/80 (z Andrejem Kurentom) OB UPOKOJITVI

JENDO ŠTOVIČEK

Thomas Michelsberg Hochhuth Zdravnice 1981/82 (z Marijo Benko)

Pleskar Fo Pleskarji nimajo spominov 1982/83 (z Andrejem Nahtigalom) OB UPOKOJITVI

TONE STOJKO TONE STOJKO

Franc Jesih Triko 1985/86 (z Marijano Brecelj) Doktor Strindberg OÄ?e 1984/85 (z Lojzetom Rozmanom)

OB UPOKOJITVI

IGOR ANTIČ

D r. J o s e p h P i l l e r ko t A n s h e Kreft Kranjski komedijanti 1986/87 (z Evgenom Carjem)

IGOR ANTIČ

Cousse Otročarije 1986/87

IGOR ANTIČ

Laszlo Jančar Dedalus 1987/88 (s Poldetom Bibičem in Alešem Valičem)

IGOR ANTIČ

Arturo Recchia de Filippo Velika magija 1987/88 (s Poldetom Bibičem in Lučko Počkaj)

IGOR ANTIČ

Cecco Goldoni Počitniška trilogija 1990/91 (z Alešem Valičem) TONE STOJKO

Edi Lainšček Impresarij 1989/90 (z Andrejem Kurentom in Lenčo Ferenčak)

TONE STOJKO

Chicรณ Suassuna Testament blagega psa 1991/92 (z Igorjem Samoborjem)

OB UPOKOJITVI

TONE STOJKO

Don Balthazar Lopez Frisch Don Juan ali Ljubezen do geometrije 1992/93 (z Igorjem Samoborjem)

Rejnaldo Shakespeare Hamlet 1994/95

OB UPOKOJITVI

PETER UHAN

Oront Molière Šola za žene 2002/3 (z Janezom Škofom)

OB UPOKOJITVI

PETER UHAN TONE STOJKO

Oče Fosse Noč poje pesmi svoje 2002/3

Coventryjski škof Marlowe Edvard Drugi 2004/5 (z Janezom Škofom in Sašo Tabakovićem)

PETER UHAN PETER UHAN

Tine Mirčevska Žrelo 2008/9 (z Borisom Mihaljem in Petro Govc)

Té s n i k a r Muck Vehikel 2009/10 (z Rokom Viharjem)

PETER UHAN PETER UHAN

Perčihin Gorki Malomeščani 2011/12 (s Katjo Levstik)

Sheet Brecht Ustavljivi vzpon Artura Uia 2011/12 (z Zvezdano Mlakar)

PETER UHAN

Gospod Frančič Vice 2014/15

OB UPOKOJITVI

PETER UHAN PETER UHAN

Janez Mislej Panj 2014/15

Klošar Möderndorfer Evropa 2015/16 (z Aljažem Jovanovićem)

100

MAR KO OKOR N Vloge v gledališču Akademija za gledališče, radio, film in televizijo 1970/71 Strindberg Gospodična Julija m. V. Juvan, r. A. Kos [sodelujoči v pantomimičnem intermezzu] 1971/72 Jarc Verbgerij r. T. Peršak (Korn) Grum Pierrot in Pierrette m. V. Juvan, r. M. Bevk (Pierrot) Miller Pogled z mostu m. V. Juvan, r. B. Šprajc (Rodolpho) Goldoni Sluga dveh gospodov m. V. Juvan, r. T. Hadi (Florindo) 1972/73 Weiss Pesem o luzitanskem strašilu m. P. Bibič, r. M. Logar Shakespeare Troilus in Kresida m. P. Bibič, r. B. Vrhovec (Troilus) Molière Don Juan m. P. Bibič, r. T. Wraber (Pierrot) Bond Rešen m. P. Bibič, r. B. Šprajc (Len) Peršak, Kreft Igra m. P. Bibič, r. B. Vrhovec 1973/74 Evripid Bakhantke m. P. Bibič, r. M. Logar (Kadmos) Sartre Zaprta vrata m. P. Bibič, r. H. Zajc (Garcin) Drama SNG v Ljubljani/SNG Drama Ljubljana 1971/72 Sevastikoglou Smrt kraljevega javnega tožilca r. S. Jan (Gost) 1972/73 Büchner Vojček r. P. Lotschak Lombard Zgubljeni koraki r. P. Lotschak (Potnik) 1973/74 Brecht Mož je mož r. U. C. Bennholdt-Thomsen (Vojak [vskok]) Gombrowicz Opereta r. J. Bratkowski (Lakaj) 1974/75 Jesih Vzpon, padec in ponovni vzpon zanesenega ekonomista r. D. Jovanović (Šahist; Boris; Natakar) Najdenov Vanjušinovi otroci r. A. A. Gončarov (Aleksej) Svetina, Povše Ukana r. J. Babič (Drugi oficir OZNE) 1975/76 Brecht, Weill Opera za tri groše r. P. Lotschak (Član bande Matija) Arden Živite kot svinje r. Z. Šedlbauer (Col) 1977/78 [zaposlen od 25. 6. 1977] Shakespeare Timon Atenski r. Z. Šedlbauer (Hortenzij, Drugi ropar) Potrč Kreflova kmetija r. J. Babič (Lebrovkin Štefek) Držić, Rupel Boter Andrash r. M. Uršič (Drejzhe) 1978/79 Jovanović Osvoboditev Skopja r. Lj. Georgievski (Bale) Wedekind Duh zemlje r. Ž. Petan (Dijak Hugenberg)

Molière Sganarel ali Namišljeni rogonosec r. I. Valič (Debelinko) 1979/80 Rupel Mrzli viharji, jezne domačije r. M. Stepanović (Ivan) Kozak Profesor Klepec r. J. Pipan (Načelnik) Božič Komisar Kriš r. B. Šprajc (Jošt) Shakespeare Milo za drago r. G. Paro (Birič Komolec) Titova beseda 1940–1945 – Rojstvo nove Jugoslavije r. B. Šprajc (Recitator) 1980/81 Cankar Hlapci r. M. Korun (Poštar; Kmet [vskok]) Gogolj Revizor r. D. Mlakar (Županov sluga Miško [vskok]; Policaj Držigobec [vskok]) 1981/82 Smole Krst pri Savici r. J. Pipan (Gorazd [alt.]; Lupo [alt.]) Hochhuth Zdravnice r. F. Jamnik (Thomas Michelsberg) 1982/83 Rupel Job r. B. Šprajc (Žlajpa) Fo Pleskarji nimajo spominov r. M. Uršič (Pleskar) Fo Marcolfa r. M. Uršič (Giuseppe) Bulgakov Molière r. Z. Šedlbauer (Marki de Lessac) 1983/84 Partljič Moj ata, socialistični kulak r. J. Babič (Miličnik Edo) Sheridan Šola za obrekovanje r. S. Žigon (Careless) Novak Vlak na domišljijo r. V. Taufer (Mare) 1984/85 Strindberg Oče r. I. Likar (Doktor) Molière Tartuffe r. P. Lotschak (Gospod Loyal) Smole Igra za igro r. M. Korun (Alkibiades) 1985/86 Jesih Triko r. J. Souček (Franc) Čehov Češnjev vrt r. Z. Šedlbauer (Lakaj Jaša [alt.]) Gogolj Kvartopirci r. G. Paro (Švohnjov) 1986/87 Kreft Krajnski komedijanti r. J. Babič (Dr. Joshef Piller/Anshe) Brecht Malomeščanska svatba r. E. Miler (Mlad moški [vskok]) Grum Dogodek v mestu Gogi r. M. Hočevar (Kvirin) Cousse Otročarije r. B. Kobal [monodrama] 1987/88 Smole Antigona r. M. Hočevar (Zbor) de Filippo Velika magija r. B. Kobal (Arturo Recchia; Oreste Intrugli) Jančar Dedalus r. Z. Šedlbauer (Laszlo) 1988/89 Minoli Vilinček z Lune r. J. Vrhunc (Gospod Medo) Mihailović Ko so cvetele buče r. V. Möderndorfer (Stanić) Shakespeare Komedija zmešnjav r. Z. Šedlbauer (Zlatar Angelo) 1989/90 Feydeau Dama iz Maxima r. V. Möderndorfer (Kapetan Chamerot) Zajc Medeja r. J. Babič (Tretji mornar) Lainšček Impresarij r. M. Koležnik (Edi) 1990/91 Goldoni Počitniška trilogija r. M. Uršič (Cecco)

OB UPOKOJITVI

101

1991/92 Gledališki antibarbarus r. G. Paro (Recitator) Synge Svetniški vrelec r. G. Paro (Mat Simon; Svetnik [vskok]) Suassuna Testament blagega psa r. Ž. Petan (Chicó) 1992/93 Molière, Möderndorfer Svatba po sili r. V. Möderndorfer (Prvi zdravnik; Gospod Robert; Prvi meščan) Frisch Don Juan ali Ljubezen do geometrije r. B. Hieng Samobor (Don Balthazar Lopez) 1993/94 Cankar Za narodov blagor r. B. Kobal (Jožef Mrmolja) Shakespeare Kralj Henrik IV. r. G. Paro (Bardolph) 1994/95 Shakespeare Hamlet r. J. Pipan (Francisko; Rejnaldo) Jovanović Uganka korajže r. M. Hočevar (Kuhar) Molière Don Juan ali Kamnita gostija r. B. Cavazza (Gospod Dimanche) 1995/96 Cankar Hlapci r. M. Korun (Pisek) 1996/97 Svetina Tako je umrl Zaratuštra r. J. Pipan (Berač) 1997/98 Shakespeare Macbeth r. J. Pipan (Vratar) Gogolj Revizor r. D. Jovanović (Artemij Filipovič Zemljanika) 1998/99 Linhart Ta veseli dan ali Matiček se ženi r. V. Taufer (Gašper) 1999/2000 Dostojevski, Korun Dostojevski: Idiot r. M. Korun (Ferdiščenko) 2000/2001 Škofjeloški pasijon r. M. Hočevar (Herod; Apostol Peter; Angel; Jud) 2001/2 Vinterberg, Rukov, Hansen Praznovanje r. M. Koležnik (Stric Leif) Głowacki Četrta sestra r. S. Unkovski (Policist) Büchner Woyzeck r. E. M. Binder (Sejmar) 2002/3 Molière Šola za žene r. M. Koležnik (Oront) Fosse Noč poje pesmi svoje r. H. Sigurđsson (Oče) 2003/4 Sofokles Kralj Ojdipus r. M. Korun (Pastir) 2004/5 Dostojevski, Korun Bratje Karamazovi r. M. Korun (Mihail Makarovič) Marlowe Edvard Drugi r. D. de Brea (Coventryjski škof) 2008/9 Shakespeare Kralj Lear r. M. Korun (Curan; Modri vitez; Počasni dvorjan) Mirčevska Žrelo r. A. Kovač (Tine) 2009/10 Sofokles Ajant Koncertna uprizoritev r. J. Ivanc (Zbor salaminskih mornarjev; Vodja zbora) Koltès Roberto Zucco r. P. Calvario (Puncin oče; Melanholični inšpektor; Moški v parku) Muck Vehikel r. Z. Šedlbauer (Tésnikar) 2010/11 Prijatelj Totenbirt r. M. Korun (Škofic) Feydeau Bumbar r. L. M. Škof (Pinchard) Sofokles Ojdip v Kolonu Koncertna uprizoritev r. J. Ivanc (Zbor atiških starcev) 2011/12 Gorki Malomeščani r. M. Koležnik (Perčihin)

102

OB UPOKOJITVI

Seneka Ojdip Koncertna uprizoritev r. J. Ivanc (Kreont; Forbant) Evripid Hekaba Koncertna uprizoritev r. J. Ivanc (Polimestor) Brecht Ustavljivi vzpon Artura Uia r. E. Miler (Sheet) 2012/13 Shakespeare Hamlet r. E. Miler (Tretji igralec) 2013/14 Evripid Alkestida r. B. Liješević (Feres; Admetov služabnik; Zbor) Cankar Kralj na Betajnovi r. E. Miler (Krnec) 2014/15 Toller Hinkemann r. M. Čeh (Bogoslav Nebeščan) Mislej Panj Koncertna uprizoritev r. E. N. Lampič (Janez) Frančič Vice Koncertna uprizoritev r. R. Vidič (Gospod Kozak Kongres Koncertna uprizoritev r. J. Koceli (Samson) Marković Čiščenje idiota r. J. A. Zidar (Marko ) 2015/16 Möderndorfer Evropa r. R. Vidič (Klošar) Mazzini Varni Koncertna uprizoritev r. R. Vidič (Svetovalec) Gledališče Pekarna 1972/73 Božič Kako srečen dan r. M. Logar (Gospod Oton; Neznanec) 1973/74 Kocbek Dan zaklan r. M. Logar (Pisatelj) 1974/75 Kovač Tako, tako! r. Lj. Ristić (Šofer; Kuzma) Eksperimentalno gledališče Glej 1977/78 Evripid Alkestis r. M. Milčinski (Vodja zbora) Cankarjev dom Ljubljana 1991/92 Dekleva Totalka odštekan dan r. B. Kobal 1992/93 Dekleva Bučka na Broadwayu r. B. Kobal (Angelino) 1996/97 Molière, Goldoni, Feydeau, Vetrih Nostalgična komedija r. J. Jamnik Primorski poletni festival 1992/93 Fo Naključna smrt nekega anarhista r. B. Cavazza (Inšpektor Frumencij)

Filmske in televizijske vloge Odkritje kratki, r. G. Schmidt (Fant) Čarovnik kratki, r. F. Rudolf Ali naj te z listjem posujem? kratki igrani, r. G. Schmidt Exitus kratki, r. B. Vrhovec 1975 Revolucija kratki, r. B. Hladnik Žive veze TV-film, r. A. Tomašič 1976 Vdovstvo Karoline Žašler r. M. Klopčič (Lojz) Sedem ponudb TV-igra, r. Franc Uršič (Moški) 1971 1973 1974

Poti in stranpoti TV-nanizanka, r. M. Kragelj (Sin) Mož, ki je imel želvo TV-igra, r. Dušan Mlakar (Študent) 1976/77 Komorna glasba skozi stoletja TV-nadaljevanka, r. I. Prah (moderator + več vlog) 1978 Konec tedna TV-nanizanka, r. Dušan Mlakar (Šuši) 1979 Draga moja Iza r. V. Duletič (Belogardist) 1980 Prestop r. M. Milčinski (Pena) 1982 Pustota r. J. Gale Besedni zaklad kratki r. J. Bevc 1983 Dih r. B. Šprajc Vsako jutro dobro jutro TV-igra, r. Z. Lesić 1985 Recepcija TV-film r. A. Tomašič (Prijatelj) 1986 Kormoran r. A. Tomašič (Natakar) Pisma TV-nanizanka, r. M. Kragelj (Poštar) 1987 Čisto pravi gusar r. A. Tomašič 1987–2000 Radovedni Taček TV-serija (375 oddaj), r. B. Korbar, Z. Lesić et al. 1988 P. S. celovečerni omnibus, r. B. Hladnik, M. Buh, A. Stojan (Stane) 1991 Triangel r. J. Pervanje (Inšpektor) Felix Langus ali Kako ujeti svobodo TV-film, r. A. Tomašič (Direktor) 1992 Predsednik TV-film, r. A. Tomašič (Predsednik vlade v senci) 1994 Tantadruj TV-igra, r. T. Štiglic (Kmet) Razjarnikovi TV-nanizanka, r. I. Šmid (Šofer) 1996 Peter in Petra TV-film, r. F. Arko (Direktor) 2001 Dvojne počitnice TV-nadaljevanka, r. T. Štiglic (Sime) 2002 Pozabljeni zaklad TV-film, r. T. Štiglic (Komandir) 2010 Prvi dan v službi kratki igrani, r. U. Djukić 2014 Inferno r. V. Möderndorfer (Sosed) 2015 Nova dvajseta TV-nadaljevanka, r. F. Skubic, J. Šuligoj in B. Bezić (Stane) Opomba: Če ni navedeno drugače, je našteti film celovečerni igrani film.

Vloge v sinhronizacijah Marko Okorn je sinhroniziral Vilija v Čebelici Maji, Supermeda v Supermedu, Glavco v Smrkcih, Psa v Tomu in Jerryju, Dohtarja v Avtomobilih, Gonza v Muppetkih, like v Japonskih pravljicah, Biskvitkih in druge.

Vloge v radijskih igrah 1973 Lucille Fletcher Žal, napačna zveza

1974 Marjan Marinc Inšpektor Ris ne miruje – 07: Duh v internatu

Marjan Marinc Skrivnost roke v smetnjaku – 01: Vsaka roka roke ne umiva Marjan Marinc Skrivnost roke v smetnjaku – 02: Formalin ni parfum Marjan Marinc Skrivnost roke v smetnjaku – 03: Lepi Peter ni Črni Peter Rudi Šeligo Vlahi 1975 Marjan Marinc Skrivnost stolpnice 03 Frane Puntar Ha Sonja Stopar Izdajalske oborožene skupine med NOB Tone Svetina Ukana Pavel Lužan Salto mortale Jean-Claude Danaud Kako pride do tega Frane Puntar Hojladrija Dušan Ilić Lovec Blisk ni umrl 1976 Hyvarinnen Aarne Čibi piše pravljico Marjan Marinc Poslednji žvižg 1977 Albert Papler Jadransko morje Tomaž Kralj Elektronska ušesa Djurdjević Miodrag Poklici malega Mihca Željko Kozinc Ob petih zjutraj 1978 Hans Christian Andersen Kakor napravi stari, je zmerom prav Iván Mándy Če si med nami, Endre Holman Željko Kozinc Oklepniki in rumena ruta 1979 Marjan Marinc Dediči – 07: Vesela vdova Matjaž Kmecl Slovenski vaški pogreb Ivan Potrč Zločin Janez Vipotnik Rodna letina Mario Vargas Llosa Cucki Peter Breščak O fantku, ki ni hotel priti v Tinine sanje 1980 Žarko Petan Slepa hiša Alena Riegrova Pravljica o steklarčku Lojze Kovačič Hišica dveh zmerjavcev Ivan Fogl Ujet Viktor Konjar Zaprti dosje Miroslav Isaković Atlantida Bill Marshall Umbelin sin František Navara Štiri vrata v mesto Fa Elfriede Czurda Nogometni navijač ali pa se smeji Virginia Woolf Chandra Khanolkar Neuničljivi 1981 Miha Mate Zmajčkov rojstni dan Miroslav Isaković Izginotje Žarko Petan Votli cekini Antonio Skarmeta Šolska naloga Ewa Nowacka Dvojni portret v dežju Gordan Mihić Ubogi mali hrčki

OB UPOKOJITVI

103

1982 Asko Martinheimo Pesniški gumb

Bob Leshoai Jeza prednikov Gert Hofmann Izstop pisatelja Roberta Walserja iz literarnega društva Kajetan Kovič Maček Muri Dragoljub Jeknić Reka Charles Perrault Obuti maček Lucifero Martini Biti človek Janez Vipotnik Enainštirideseto Dimitrij Rupel Sanje starega Murna 1983 Gert Hofmann Ženitni ogledi pisatelja Roberta Walserja na dvorišču pralnice v umobolnici v Bellelayu, kanton Bern Leif Panduro Oskar ali zakon težnosti Tone Peršak Statistična številka Ivo Brešan Slovesna večerja v pogrebnem zavodu Aleksander Marodić Krtek Samovrtek Aleksander Marodić Kričač – 03: Brusconi nastavlja past Kajetan Kovič Tekma Aleksander Marodić Kričač – 09: Sekira in tnalo Aleksander Marodić Kričač – 12: Obračun 1984 Veroslav Rančić Krik Aleksandar Obrenović Sladki vonj preporoda Carlo Collodi, Claus Eidam Ostržek Tom Stoppard Ubit je bil pes Jaša Zlobec Rutinski primer Vladimir Kavčič Termopile Ranko Igrić Pokličite tovariša Medveda Rastislav Durman Človek strelja z blazine Pavel Lužan Izginjevalnik James Harris Zadeva Cooper 1985 Gie Laenen Razpoloženja Nedjeljko Fabrio Mojster Turlakov Slobodan Vezana ženitev Gert Loschutz Janko je res pravi morski volk Igor Likar Če bi čebele pele Slobodan Šnajder Nočni program Ilija Popovski Kako se je pootročil planet Gatnitrak-Omega 1986 Jože Valentič Dolgega dneva potovanje ali iskanje izgubljenih iluzij Antonio Amurri Zvedavost brez naklepa Arsovski Tome Dosje T -198 1987 Ervin Fritz Karantena Aleksander Marodić Zadeva Orlando Aleksander Marodić Bobenček Bum Matjaž Kmecl Zadeva za vse občane 1988 Aleksander Marodić Nenavadni dojenček Darka Čeh Tiha deklica Daša Drndić V imenu očeta Vid Pečjak Novo življenje

104

OB UPOKOJITVI

Milan Jesih Mora radijskega jutra George Lucas Vojna zvezd – 01: Klic v sili Pavel Lužan En cvet ne naredi pomladi 1989 Sonja Grizila Zvezdica hoče v nebo Matthias Riehl Ime mi je Klopotač Zoran Popović Past za Roqueforte Goran Gluvić Cilj Bratko Kreft Krajnski komedijanti 1990 Feri Lainšček Za zaščito pikapolonic Mare Cestnik Roman – Klateške Franček Rudolf Karta v rokavu Saša Vuga Povest o belem zajcu Aleksander Marodić Zlato kladivo Ervin Fritz Ta veseli dan ali Cefizelj se ženi 1991 Središče sveta Ujgurska ljudska Gerhard Rentzsch Trenutki Concha Barral de La Vara Angleško se morate naučiti takoj 1992 Ivan Rob, Mojca Jan Kabaret Woody Allen Smrt Goran Gluvić Trdna vera Boris Višnovec Polet vesoljske ladje Primus – 01 1993 Vinko Möderndorfer Popolnoma resnične kriminalistične štorije – 04: Mrtvi tujec 1994 Alberto Gozzi Na koncu potovanja Myles Dungan Philip Marlowe in Macbethovi umori 1996 Igor Likar Apostoli in zbiralci groze Ivan Cankar Veselica v Blatnem dolu 1997 Vinko Möderndorfer Deklica in zmaj 2005 Andrus Kivirähk Sveti gral 2009 Zakaj ima vsak fižolček bel trebušček Ljudska, Gregor Fon (songi) 2011 Kristijan Muck Poročnik in kurat 2013 Mary R. Higgins Zastoj

Nagrade 2000 Strokovni viktor za najboljšo otroško ali mladinsko

TV-oddajo Revija Stop: Umek Radovedni Taček (TV Slovenija) 1996 Strokovni viktor za najboljšo zabavno in razvedrilno TV-oddajo Revija Stop: Umek Radovedni Taček (TV Slovenija) 1980 Zlata ptica Zveza socialistične mladine Slovenije: Ivan Rupel Mrzli viharji, jezne domačije, Načelnik Kozak Profesor Klepec, Jošt Božič Komisar Kriš, Komolec Shakespeare Milo za drago (DLj) Pripravila M. Kranjc

Pomona is the title of a new British play written in 2014. It is set in the underworld, in the dark periphery of society. Pomona is a mythically surreal vision of society, written in the genre of thriller by Alistair McDowall who ranks as one of the most exciting new British playwrights. Ollie, a young girl, who embarks on a search for her missing twin sister, gets caught in a sequence of events that pull her into a secret, concrete heart of the city, called Pomona. In the underground space of a contemporary city all paths come to a dead end, and give rise to various new ones. McDowall toys with the idea that there are se cret worlds in every city centre (in his case, the city of Manchester). This is a fairly common sci-fi theme. How ever, McDowall develops it by a clever introduction of a role-play, inspired by horror stories by the American au thor H. P. Lovecraft (1890-1937), known as »the father of modern horror genre.« McDowall has created a world that functions at its best in the medium of theatre. His dramatic structure involves means to explore and emphasize its inherent theatrical specifics. Po

106

POMONA

mona is characterized by an idiosyncratic rhythm, form and a necessary cast dynamics that is a rarity in contemporary British playwriting. It presents a longed-for challenge to theatre-makers. Its original idea enraptured British theatre goers and critics alike at its world premiere in 2014. Pomona is like a pulse, extended and fractured, long lasting and never ending. All that is bad is true, and the city can be a truly hellish site. The detective story that evolves in front of the audience follows a schizophrenic sequence of events. Ideas are dispersed in a highly deliberate and tense manner. Jaša Koceli In his meticulously structured play, McDowall makes use of his expressive power of expression, and by doing so ex poses a dark and pessimistic world in which values are debatable, and in which lonely individuals crop rotate in meaningless circles. Pomona is a legitimate portrayal of urban society, written in the genre of the 21st century hor ror story. E. K.

ALISTAIR MCDOWALL

POMONA

(1987)

F I R ST S LOV E N E P R O D U CT I O N

Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana Slovenian National Theatre Drama Ljubljana Season 2016/17 Performance 4 Mala drama / Small stage Opening 11 November 2016

Translator Darja Dominkuš Director Jaša Koceli

Dramaturg Eva Kraševec

Language consultant Tatjana Stanič

Set designer Darjan Mihajlović Cerar Costume designer Branka Pavlič Composer Miha Petric

Light designer Vlado Glavan

Assistant to dramaturg (student) Katja Černe

Assistant to language consultant (student) Klasja Kovačič Assistant stage manager, sound master and video operator Klemen Cedilnik/Primož Klavs Prompter Anica Horvat Chief light master Metod Novak Light master Vlado Glavan/Roman Kosmos Head of property masters Matjaž Grabnar Property masters Marjan Kolarec, Srečo Čamernik, Staša Martinuzzi, Tanja Martinuzzi Hair and make-up stylists Andrea Schmidt, Julija Gongina (head of sylists), Merima Ćehić, Tomaž Erjavec Wardrobe masters Darja Trobec, Lane Sokolovski, Maja Kuhar, Maja Lempl Nukič, Marijana Johnson, Mihaela Kalšan, Mira Jarni (head of wardrobe) Stage foreman Tone Kuzma/Jože Udovč Assistant to stage foreman Andrej Brancelj/Janez Nose Assistant to technical manager Sara Slivnik Technical co-ordinator Alain Frank Technical manager Iztok Vadnjal The set and costumes were made at Gledališki atelje Ljubljana. Cthulhu mask was designed and made by Branko Drekonja. No interval.

POMONA

107

Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana Slovenian National Theatre Drama Ljubljana Season 2016/17 Performance 4 Mala drama / Small stage Opening 11 November 2016

Ollie Fay

Gale

Keaton Zeppo

Charlie Moe

108

POMONA

Eva Jesenovec Sabina Kogovšek/Mia Skrbinac Petra Govc Iva Babić Bojan Emeršič Nik Škrlec Primož Vrhovec

Faks Fax +386 1 252 38 85

Elektronska pošta E-mail drama@drama.si

Cena 4 € V skladu s 13. točko 42. člena Zakona o davku na dodano vrednost davek ni obračunan.

Spletne strani Website http://www.drama.si

Pomona_nasTISK.indd 2

27. 10. 16 14.32

EVA J ESE N OVE C SABINA KOGOVŠEK MIA SKRBINAC PET R A G OVC I VA B A BIĆ BOJAN EMER ŠIČ NIK ŠKRLEC PRIMOŽ VRHOVEC DARJA DOMINKUŠ J A Š A KO C E L I E VA K R A Š E V E C TATJ A NA STANIČ DARJ A N

M I H A J LO V I Ć

C E R A R B R A N K A PA VLIČ MIHA PETRIC V L A D O G L AVA N K A TJ A

Č E R N E

K L A

S J A KOVAČ I Č