Glej, poglej

, j e l G po g j e l

GLEJ, ZDEJ ZDEJ Glej, Nisem V aprilu bo premiero doživela predstava Nisem, pod katero se kot avtorici koncepta podpisujeta režiserka Eva Nina Lampič ter dramatičarka in dramaturginja Simona Hamer. Nastajanje predstave, ki se vrti okrog besede nisem in z njo odpira vprašanja prisotnosti, končnosti in obstoja, spremlja virtualna delovna beležnica. V njej umetniška ekipa sproti beleži razmisleke, ideje ter dokumentira celoten proces ustvarjanja. Spletne zapise in fotografije si splača pred oči prikazati na strani http://nisem-predstava.weebly.com/.

Konceptualna zasnova: Eva Nina Lampič, Simona Hamer Soustvarjalci: Nejc Cijan Garlatti, Simona Hamer, Eva Nina Lampič, Maruša Majer, Dani Modrej Režija: Eva Nina Lampič Nastopata: Nejc Cijan Garlatti, Maruša Majer Produkcija: Gledališče Glej

Glej, Ptice in stare pesmi (Vaje življenja) Na začetku aprila je bil v okviru programa Glej, v angleščini premierno predstavljen avtorski projekt večjega števila manj in bolj znanih imen ljubljanskega gledališkega prostora.

Predstava je opremljena z angleškimi nadnapisi.

Scenarij in režija: Denis Šehić Nastopajo: Eric Dean Scott, Sasha Hajzler, Marko Ujc, Gaja Višnar, Jernej Žakelj, Vesna Kuzmić, Mišo Mićić, Christian Herrera, Dušan Tomić, Olga Kacjan, Silvia Nađ, Andrej Pugelj, Osmir Ružnić Produkcija: Liminal Koprodukcija: Gledališče Glej, Inštitut A.V.A – akademija za vizualne umetnosti

Glej, List!

Letnik 6

št. 1

april 2014

Uvodnik V Glej je prišla pomlad in z njo čas za spremembe.

Novi umetniški se je aklimatiziral in že pridno sestankuje in sestavlja novo sezono, no, kolikor mu dopušča čas. Večino ga namreč porabi za izpolnjevanje raznolikih in mnogoterih formularjev. Namen: pridobivanje sredstev. Črna luknja birokracije terja časovni davek s strani celotne Glejeve ekipe.

Tako se neprestano urijo v potrpežljivosti in vztrajnosti. Inga, Marko, Barbara, Rok in Anja so pravi Glej, borci. Medtem pa smo oblikovalci Grupe Ee – Mina, Ivian, Damjan – in moja malenkost izvedli vsebinsko in oblikovalsko akcijo. V rokah držite prenovljeni Glej, list!, ki odslej služi pregledu večmesečnega dogajanja v Gledališču Glej. Kratki iskrivi teksti o novonastalih projektih, refleksije ustvarjalcev, koncepti, intervjuji in še in še. Hkrati pa stopamo še v korak s časom.

Glej, listi! so od zdaj naprej na voljo tudi na naši spletni strani: www.glej.si, kjer jih lahko prelistate virtualno, pa še okolju prizanesete.

V tem listu preberite intervju z Brankom Jordanom, s katerim sva poklepetala o Svobodi; premislek o predstavi Ebola Jazz iz sklopa Glej, in English avtorja Mitje Lovšeta; zapise Maše Jazbec, ki so nastajali med procesom predstave Alica in predstavitev prvega dela trilogije Nemo mesto z naslovom Jaz, jaz, jaz, jaz našega Glej, rezidenta 2014 Jaše Kocelija. Na koncu smo dodali krajši vpogled v prihodnost, da boste vedeli, kaj vas do poletja še čaka v vašem najljubšem gledališču. Med drugim že poteka ogrevanje za festival Prelet, ki ga Glej organizira skupaj z Mladinskim gledališčem in ponuja izbor predstav obeh inovativnih in v prihodnost zazrtih gledališč.

Glej, pač ne vsega zamudit!

Fotografije: Uroš Abram

4 —

, j e Gl da o b o v S Po motivih Ivana Cankarja: Bela krizantema Avtorja in izvajalca: igralec Branko Jordan in režiser Miha Golob Oblikovanje svetlobe in tehnično vodstvo: Grega Mohorčič Tehnična podpora: Martin Lovšin Izvršna producentka: Inga Remeta Produkcija: Gledališče Glej

Branko Jordan, Urška Brodar —5—

URŠKA: Tema predstave je precej široka, lotila sta se je s pomočjo Cankarjeve Bele krizanteme, kaj sta v tem tekstu našla za predstavo?

BRANKO: Bela krizantema je bila izhodišče in okvir, ki ga je izbral Miha v dogovoru z Glejem. V tem esejističnem besedilu je Cankar nanizal nekaj konkretnih, skoraj dokumentarnih primerov iz »življenja nekega umetnika«, pa tudi nekaj literarnih alegorij, na podlagi katerih Cankar postavlja diagnozo slovenskega kulturnega prostora, stanja duha, kritike, občinstva, kulturne politike, vse v odnosu do sebe samega oziroma do svojega dela, kar seveda vodi v intenzivno introspekcijo glede poslanstva, smisla, vloge in odgovornosti umetnosti oziroma umetnika. Cankar na svojem primeru preprosto popiše, kako »sistem« deluje in kako on to občuti. V tem se seveda predstavi kot žrtev, toda to je neizogibno, saj je delo napisal na točki, ko ni imel ničesar več izgubiti. Očitno je, da je človek šele tedaj, ko nima ničesar izgubiti, sposoben o stvareh govoriti brez zadržkov.

Simptomi in ugotovitve, ki jih zaznava Cankar, v veliki meri korespondirajo z današnjostjo, ker so očitno univerzalni oziroma nenehno ponavljajoči. Tisto, kar se spreminja, so imena in priimki, okoliščine in intenziteta trkov, mehanizem pa, čeprav veliko manj odkrit in neposreden, ostaja.

In ta mehanizem je zelo intriganten.

Dotika se pojmov cenzure, avtocenzure, kanonizacije, zgodovinjenja, (ne)­ sposobnosti neobremenjenega presojanja, delovanja družbenih mrež in tako dalje. To so vse obrobne stvari, ki delujejo same po sebi, na sredi pa je umetnik (vedno drug, vedno s specifično osebno zgodbo, historiatom), s svojimi prizadevanji, hotenji, namerami in izkušnjami.

Jasno je, da se z Mihom še zdaleč nisva znašla na točki, ko nimava ničesar izgubiti, zato se s Cankarjem ne moreva povsem identificirati, pokriti, vseeno pa nama je omogočal odskočno desko za lastno introspekcijo. On v najini predstavi predstavlja splošno, midva pa posamezno.

URŠKA: Začetek Svobode je nekakšen monolog, super je princip, ki sta ga izbrala, in sicer da moški pripoveduje zgodbo iz ženske perspektive – je svoboda ženske drugačna od svobode moškega? Sta se s tem sploh ukvarjala oz. kaj vaju je v zgodbi s pitonom po imenu Publikum pritegnilo?

BRANKO: Cankar je to zgodbo napisal tako, kot jo je; pripoveduje jo »priletna ženska, morda že blizu štiridesetim«.

Seveda je intrigantno, da je za personifikacijo umetnosti izbral žensko.

Toda tudi razumljivo, ker je okolje pritlehno, temačno, po malem perverzno, umetnost je kurba, umetnik brezdelnež, strop je nizek in zakajen. V ženski je prisotna občutljivost, ranljivost, toda tudi erotičnost, privlačnost in kanček perverznosti. Midva sva to preprosto ohranila. Jaz to zgodbo razumem kot iniciacijo, vstop na oder (konkretni in metaforični oder življenja, umetnosti), z vsemi stiskami, tremo, negotovostjo, nemočjo, ko se zazreš v zatemnjeno dvorano, v kateri je občinstvo samo slutnja, nima ne imena ne priimka, ne veš, kaj si misli in kaj doživlja, preprosto čaka, medtem ko ti poskušaš zaživeti, se razgaliti, ustvariti nekaj popolnega, četudi se bojiš, da tvoja umetnost »ni ravno velika«. In potem je vse odvisno od Publikuma, od pomembnega Drugega.

Cankar je bil prepričan, da bo, čeprav utrujen, na koncu preživel.

6

URŠKA: Potem se »iluzija« prekine, Branko, iz vloge izstopaš s pogledi sicer

—7—

že med pripovedjo, a z besedilom šele po približno petnajstih minutah, ravno v tem trenutku sem se ob ogledu predstave tudi sama začela spraševati o tem, kako dolgo je dandanes v gledališču, kakršno je Glej, ki teži k eksperimentu tako v vsebini kot formi, možno igrati samo na eni pripovedni ravni, se ne spuščati v preigravanje ravni fikcije in resničnosti, s pomočjo samorefleksije, komentarjev, nagovarjanja publike … Kako so se različne ravni vzpostavile med procesom vaj in zakaj?

BRANKO: Nekje sredi procesa se je pojavilo vprašanje, kaj in koliko izvirnega Cankarja bova obdržala v sami predstavi.

Vedela sva, da bova morala na neki točki prestopiti iz dramskega, zaprtega prostora in preiti na osebno, recimo temu performativno raven, in to čimbolj jasno, da bova kasneje lažje in mehkeje prehajala iz ene ravni v drugo, od fragmenta do fragmenta, podobno kot je to vpisano že v strukturi Bele krizanteme.

Tako da Publikum ponudiva kot dramsko predjed, potem pa se

8

vprašava, ali je danes sploh še mogoče, da igralec samo pride na oder in samo govori tekst. To je seveda retorično in celo ironično vprašanje, toda dejstvo je, da je tak obrat pričakovan, zaželjen, celo vsiljen od zunaj. Kot nekakšno nenapisano pravilo. Zdi se, da mora predstava, če želi korespondirati z današnostjo v konkretnem prostoru, biti točno takšna. Jaz sicer verjamem, da je možno tudi drugače, toda dejstvo je, da čeprav si seveda vsi želimo nečesa novega, prelomnega, raje delamo in gledamo tisto, kar nam je znano in splošno sprejeto, kot da bi spodbujali (neuspele) poskuse novega. Tako da v posameznih prizorih vedno znova hkrati gradiva po določenih zakonitostih, ki jih vsi poznamo ali prepoznavamo, hkrati pa ironizirava ali preverjava njihovo utemeljenost.

misli svoje, dela svoje, piše svoje, cena pa je seveda izobčenost, izključenost in nenehen spopad z okolico. Zato si želi predvsem miru in če tega nima, vsaj slutnjo zarje, iluzijo, da bo prišel čas, ko bo drugače. To je iluzija, toda očitno samo vera v iluzijo omogoča preživetje. Vsi naposled verjamemo, da so ali bodo stvari enkrat drugačne, boljše. Pravične. Da bomo lahko dihali.

URŠKA: Intriganten je tudi zaključek predstave, za večino gledalcev ostane uganka, saj morajo prej zapustiti dvorano.

Kako to, da sta se odločila za konec 1 na 1? Kakšni so kriteriji izločevanja in kaj sta zdaj po nekaj odigranih predstavah ob tem doživela, slišala sem, da tudi zgražanje kritikov na premieri, ki so se zbali, kako bodo napisali kritike, če niso videli cele predstave?

URŠKA: Cankar je v Beli krizantemi zapisal: »Umetnost je svobodna in vsled te svobode brezpravna.« Svoboda je eden od izrazov, ki se je vkoreninil v zahodni družbi in jo okuži, podobno kot demokracija ali sreča, vlada prava ideologija teh pojmov.

Kaj vama pomeni svoboda, v političnem in intimnem smislu (če je to dvoje sploh mogoče ločevati)?

BRANKO: Sama po sebi je kategorija svobode precej zlorabljena in obrabljena vrednota, nedosegljivi ideal, katerega meje se v vsakem družbenem kontekstu oblikujejo po svoje. Zdi se mi, da nas danes v veliki meri določa prav občutek nesvobode, občutek ujetosti v koordinatne sisteme, ki so neobčutljivi do naših lastnih poteb, želja ali prizadevanj.

Ta občutek zato duši ustvarjalnost, zalet, zanos in brezskbnost. Prizadevati si za svobodo je zelo tvegano in zagotovo ima visoko ceno. V primeru Cankarja, Bele krizanteme, je svoboda že to, da

BRANKO: Ne bi rekel, da je šlo za zgražanje.

Imel sem občutek, da je jih je iskreno zanimalo, kakšen je oziroma bo konec oziroma so želeli videti predstavo v celoti.

Tudi to je preprosto del konvencije. V zvezi s tem se seveda odpira vprašanje, kdaj oziroma kaj je konec predstave.

Kvalifikatorji izločanja so bili na premieri izrazito povezani s stopnjo udeležnosti oziroma vpletenost publike v gledališko prehranjevalno verigo ali pa s stopnjo intimne povezanosti z nama osebno. Bolj ko se je število prisotnih manjšalo, bolj so kvalifikatorji postajali osebni, spontani, na nek način celo banalni. Na koncu ostane samo eden, recimo mu popoln, naključen gledalec. Z vsako ponovitvijo je bil rezultat presenetljiv in zame osebno veliko darilo. Tega sem si na nek način tudi želel. Ostati sam in vendar z nekom, ki je med predstavo postal del mene. Brez časovnih omejitev in brez pravil.

Toda sklepni del je precej »svoboden« in se spreminja z vsako ponovitvijo.

9

, j e Gl la o b E z z Ja

vše ej itja Lo M že Šal : r o e J s , i r ž a in re bnik ara Ri Avtor b r a B še, ej ja Lov t i M že Šal : o o j J a : a p ikar Glasb Nasto a Ribn r a b r Ba no rafija: g tehnič o n m i u e t s b Ko etlo l nje sv a v učine o k B i t u r Obl šin vo: Bo in Lov t r vodst a M ta ora: Reme podp a a g n n č I i ka: Tehn ucent lej d o r p a lišče G a d e l Izvršn G kcija: Produ

10

Glej,

list!

čist nov

— 11 —

11

Fotografije: SunÄ?an Stone

12

D

oma sem in sedim za računalnikom. Moral bi že iti na delo, a poprej še obiščem blog, kjer pisec analizira vsako Bowiejevo pesem. V tokratnem prispevku omenja album, ki bi ga pevec moral izdati, a ga zaradi kopice razlogov nikoli ni. Kljub temu so oboževalci začeli delati naslovnice zanj in eden od njih je celo našel (ali si izmislil) seznam pesmi s te plošče. Ena fraza od tam se mi vtisne v misli – Ebola Jazz. Zveni zlovešče zabavna. Predstavljam si komad s takim naslovom in morebitni spot. Zasmejim se in odidem. Barbari, kasnejši soigralki pri projektu, pošljem kriptičen SMS: Ebola Jazz bi bil dober naslov za predstavo.

Ebola Jazz je zgodba o predstavi, ki se dogaja že dlje časa in kjer so nastopajoči počasi že naveličani drug drugega. Kljub temu nadaljujejo s svojim delom, ker so profesionalci in ker se spodobi, da se ne ustavijo. Toda v tokratni reprizi se opazi, da eden od nastopajočih ni čisto pri stvari in njegovi zasebni problemi ga mečejo ven. Zaradi tega je videti, da se bo celotna zadeva sesula.

Story Slam, Srečam Erica. Mislim, da se nisva videla že tri leta, od tiste avdicije. Običajni pogovori – kako si, kaj delaš in podobno. Omeni mi, da je zadolžen za Glej, in English in sam se mu predlagam. Ha, bravo jaz in moj občutek za čas. »I have many ideas,« mu rečem v svoji angleščini. Ena od idej je samo naslov.

Ebola Jazz. Ericu je všeč, vendar nočem narediti tega. Samo fraza je, nič drugega. Lahko bi sicer projiciral to besedno zvezo, toda to ni gledališče. Kljub temu mi je žal, da ne bom naredil projekta s tem naslovom. Naredil bi pa Eliotov The Waste Land, ker sem ga želel narediti že dolgo nazaj. Ericu je tudi to v redu. Tekom večera grem še na oder Daktarija in povem svojo mladostniško eskapado, ko sva se s sošolcem pretvarjala, da sva Tomi iz Siddharte in njihov menedžer (sam sem bil slednji).

Začelo se je kot rekviem za prihodnost, ki je ni bilo. Dosti teksta je namreč nastalo iz drobcev nerealiziranih projektov. Dober primer za to sta songa, ki sta bila mišljena kot pesmi za določeno glasbeno skupino, vendar nato ni bilo iz tega nič. Ostala sta zaprta v predal, dokler se nisem spomnil nanju za ta kabaret. S tem delom sem dobil priložnost, da lahko svoje žalovanje za neuresničeno prihodnostjo pokopljem. Dokončno? To je pa vprašanje za kdaj drugič.

Barbara in jaz vadiva za The Waste Land. Odpirajo se možnosti, verbalno se postavljajo prizori, nato pride e-pošta s strani Eliotovih dedičev. »Oh, najbrž so potrdili,« se zasmejim in

13

nt , ellige t n i e uit s, ff as q o geniu s e a m m o i c all h » He ven c e unk t h g i im dr h r a e you m uh en yo s.« h t t e y st e n d u j l l a and it

pregledam pošto. »How about you don’t do this at all?« Tole niso njihove točne besede, temveč parafraza, kajti originalnega sporočila ne smem uporabiti, ker bi s tem tvegal tožbo. Da, to je napisano v drobnem tisku elektronskega sporočila. Prepričujem jih, a vse, kar dobivam nazaj, so variacije na ne. Med enim moledujočim tipkanjem se v možgane prikrade znana misel. Ebola Jazz se ti ponuja.

V redu, to je dobra fraza, ampak kaj naj naredim s tem? To ni dovolj. Ebola Jazz. Glej, če si bom to ponavljal, ne bo delovalo, no! Ebola Jazz. No, prav, poskusimo takole. Ebola Jazz, Ebola Jazz, Ebola Jazz, Ebola Jazz, Ebola Jazz. To je dober naslov za kakšen kabaretni performans. Kabaretni?! Da, to bo to! Barbari rečem, da zapuščava Pusto deželo ter greva izvajat ebolan jazzovski jam. »Poetično.« mi odvrne.

Projekt funkcionira tudi kot katalog meni všečnih stvari. Notri se tako srečajo Jacques Brel, Leonard Cohen, Scott Walker, David Bowie, Brian Eno, Groucho Marx, Charlie Chaplin, Monty Python ter še mnogi drugi. Ob pijači razglabljajo o svetu in o njegovih absurdnostih, ki nas frustrirajo in zabavajo. Skušajo doumeti, a ne pridejo do rešitev. Namesto njih poiščejo uteho v šalah in pesmih.

Sledi obdobje, ko se mešajo tekst in vaje. Napišem del teksta in nato ga secirava kot kirurga. Sprva so stvari sila nerodne. Ni gotovosti, ki je bila prisotna pri The Waste Landu, in kar naenkrat se prikrade strah, da bo šlo vse narobe. Toda na eni vaji, mislim, da tisti, kjer sva imela že celo besedilo, se začenja vse ujemati.

Stvari dobijo smisel in opazi se, da gredo v smer, ki jo hočeva.

Barbara in jaz sva navdušena, a manjka nama še ena oseba.

Logično, glasbenik! Kabaretne predstave ne moreš narediti brez glasbenika in Barbara mi omeni Jožeta Šaleja, ki bi bil pravi mož za to. Nisem prepričan, da bo imel čas, ker je zmeraj zaseden, a on je za. »Resno?« »Mhm,« mi prikima. »Ampak predstava bo kmalu, ti pa imaš še premiero v drugem teatru.«

14

»Kaj še čakamo?« me vpraša in predstava začenja dobivati končno podobo.

Projekt imenujem kabaret z napako, ker ni čisto pravi kabaret.

Drži, dosti elementov te zvrsti je prisotnih, tj. Barbara in jaz pojeva ter pleševa, vendar ne bi si drznil trditi, da gre za pravi kabaret, kajti ne poznam njegove točne enciklopedične definicije. Projekt je tako moje razumevanje kabareta z dodanimi primesmi varieteja in music halla, ki sta prisotna v anglosaksonskem svetu, in kolikor vem, obe formi izhajata iz kabareta. Ali ni mogoče obratno?

Vaje potekajo do tedna pred premiero normalno naprej. Ne zgodi se nič nenavadnega razen tega, da imam eliotovske težave z določenim songom, toda nadomestim ga z lastnim besedilom in je to to. Teden pred premiero postanem hudo nervozen. Tukaj ne govorim o tem, da me malo dajejo ‘živčki’, temveč o popolnem kolapsu. Na eni od vaj padem v nezavest in začenjam zganjati paniko. Zmeraj sem tak pred vsako premiero, a ker sem tokrat poleg režiserja in pisca še performer, je huje. Barbara in Jože me pomirjata, vendar se mi zdi, da bi tokrat rabil večkratne doze prozaca in valiuma. Poleg tega me začenja skrivnostno boleti noga. Moram se umiriti. Dan pred premiero se po vaji odpeljem v stanovanje, ga počistim, poslušam Bowieja in grem spat.

Ubadamo se z zdolgočasenostjo in naveličanostjo ter ostalimi norostmi sodobnega sveta. Pri tem ne iščemo formul za olajšanje teh tegob. Iznajdemo druge tegobe in vas povabimo, da se naslajate nad njimi.

Premiera ... čakam ... prestopam ... noga ... zdrava ... publika ... glasovi ... prikimamo ... gremo ... začnemo ... izvedemo ... razturamo ... konec ... poklon ... zmaga.

Vinko Moerderndorfer je v eni svojih komedij dejal, da je ironija edino zdravilo zoper blaznost in naša predstava se poslužuje tega leka. Da, svet je krut, ampak ha ha ha, gremo pokat vice.

Smo pred ponovitvijo. Barbara, Jože in jaz se pogovarjamo o svojih najljubših at y o u h t s i y pesmih. Barbara mi tor he this s f da svoj ‘mhm’ pogled, o ause l c a , r f l o o m w ker vedno omenjam »The pset a o c ke t r u r a e h v t iste izvajalce, in Jože wi d ne . at y o u shoul pogleda na uro. Čas je, k c a n i g ht b d e o m o o G c da gremo. Spogledamo ll. m i g ht .« at i s a h se in vsi naenkrat rečemo: T . r e nt s r a e p h r c ou laun »Ebola Jazz!« ngle y

Time

Lovše Mitja

t o st r

a

15

Glej, Alica Po motivih Lewisa Carrolla: Alica v Čudežni deželi Avtorji: Rok Kravanja, Benjamin Krnetić, Matic Lukšič, Maša Jazbec, Tjaša Črnigoj Režija: Tjaša Črnigoj Nastopajo: Rok Kravanja, Benjamin Krnetić, Matic Lukšič Dramaturgija, lektoriranje: Maša Jazbec Sodelavka za scenografijo: Tina Mohorović Sodelavec za kostumografijo: Andrej Vrhovnik Svetovalec za gib: Klemen Janežič Sodelavec za oblikovanje svetlobe in tehnično vodstvo: Martin Lovšin Branje uvodnega besedila Davida Mameta: Tomaž Gubenšek Snemanje in montaža zvoka uvodnega besedila Davida Mameta: Aljaž Bastič Izvršna produkcija: Inga Remeta Produkcija: Gledališče Glej

16 16 —

17

» Ženska se ne rodi, ampak to šele postane. «

ALICA GRE V SVET …

Dobre stvari so tri, pravijo. Na odru Čudežne dežele stojijo trije igralci.

Brez igralke. Alica pa je bojda samo ena. In to ni Alica – vsaj ne takšna, kot ste jo poznali do sedaj.

Ta članek ni namenjen teoretiziranju. Vsaj teoretiziranju o tem, kaj vse predstavlja Alica Lewisa Carrolla za sodobno družbo, ne.

Ta članek poskuša strniti skoraj dvomesečno delo neke skupine in mu podati celostno podobo. Želi prikazati vsaj delček tistega, s čimer so se spoprijemali ustvarjalci predstave tekom ustvarjalnega procesa. In morda, zgolj morda komu po ogledu predstave in po branju tega skromnega zapisa pade na misel, da za nekim celostnim gledališkim delom, pa naj bo gledalcu rezultat tega dela všeč ali ne tako zelo, stoji zmes volje, radovednosti in predanosti ustvarjalcev. Ker ne gre vedno za denar, za dobiček, za »papirnato sranje«, ki leze vsem v nos, včasih gre za naivno vero v umetnost in kulturo. Pika.

Izhodiščna točka za nastajanje predstave Alica sta bili dve besedi: ritual prehoda. Najprej se pojavi prvo vprašanje: kako lahko do literarnega dela dostopamo na »obredni« način? Kaj nam lahko točno določeno literarno delo, v tem primeru Alica v Čudežni deželi avtorja Lewisa Carrolla oz. Charlesa Dodgsona, ki se je v dobrem stoletju in pol uveljavilo kot domišljijska enciklopedija in metaforična zakladnica nesmislov, ponudi za raziskovanje pojma ritual? Verjeli ali ne, ritual stopa v korak z domišljijo. Kaj sledi?

Pojem čudežne dežele.

Medtem ko se je mnogo teoretikov, gledaliških ali ne, spraševalo o globljem problemu strukturiranosti Aličine Čudežne dežele in njenih prebivalcev, še več jih je praskalo po nevidnem mejniku avtobiografskosti in osebnostne razklanosti samega avtorja, se pomembnejši zasuk vrši na samem površju, pri domišljiji. Seveda, pojem domišljije to pot še ostaja zgolj abstrakcija, a ravno to je povod za nadaljnje raziskovanje.

Ne glede na to, ali Alico v Čudežni deželi beremo kot poznavalci (z določenim vedenjem o življenju in delovanju njenega avtorja Lewisa Carrolla oz. Charlesa Dodgsona, z nabranim poznavanjem študij s področja psihoanalize, feminizma, sociologije kulture, filozofije ali literarne teorije) ali ne, smo najprej soočeni s samim besedilom. Spretnost povezovanja besed in besednih zvez zapeljeta v zgodbo o majhni deklici, ki po pristanku v Čudežno deželo spoznava nov (sanjski) svet, predvsem pa samo sebe. Postavljena je na začetek poti, ki jo mora šele prehoditi, da na koncu sama odvrže vse nepotrebne predznake, se odločno odreče ukazujočim igralnim kartam iz sanj in se prebudi v t. i. resničnost. Ravnokar opisano osnovno nit zgodbe pa lahko približamo prej omenjenemu ritualu prehoda, ki ga je v okvire socioloških študij prvi vpletel Arnold van Gennep. Tako Alica tekom svojega potovanja, mitičnega pohoda po Čudežni deželi postane udeleženka, izvrševalka rituala s tremi fazami: fazo ločitve oz. prepada, liminalno fazo oz. pozabo distance ter fazo ponovne vključitve. S tovrstnim ritualom se nasploh vzpostavlja predvsem element socializacije

19

» Vem samo, kdo sem bila, ko sem davi vstala, ampak odtlej sem se že nekajkrat spremenila. «

posameznika znotraj določenega okolja, v Aličinem primeru pa gre za podobno prehodnost, podobno spiralno in osmozno strukturo oddaljevanja resničnosti in približevanja fantazijskega in seveda obratno.

Potem ko se skupina sooči z odhodom igralke naslovne vloge, na odru ostaneta dva igralca. Ker struktura oz. postavitev dveh igralcev znotraj dramskega dela kliče po ostrih okvirih gledališča absurda (s tem se navezujemo predvsem na nekatera dramska dela Samuela Becketta in Eugèna Ionesca), se pojavi potreba po tretjem. Sama spiralna metodologija zdaj že močno zakoreninjene karakteristike predstave skupino ob misli, da bi poiskala drugo, nadomestno igralko, ustavi. Iz nastale situacije je treba izčrpati največ, kar se da. Čudežna dežela torej ostaja, naslovna Alica pa je iz nje pobegnila. Razpre se vprašanje: kako spol vpliva na Čudežno deželo? Mar je Čudežna dežela, ta čud(ež)ni domišljijski svet, odvisen od pojmov moškosti in ženskosti? Kdo ali kaj pomeni moški? Kdo ali kaj pomeni ženska? Se iskanje osebne identitete, sprejetosti oz. nesprejetosti posameznika v neko določeno okolje vrši na ravni teh nasprotnih si polov? Ali se je smiselno obračati k Josephu Campbellu, ameriškemu raziskovalcu primerjalne mitologije in religije, ki v svojem raziskovanju svetovnih mitov opaža, da so venomer moški osebki tisti, ki se podajajo v (nevarne) spirale, na nepredvidljiva pota mita, medtem ko je ženskam prepuščena skrbna naloga podajanja

mitov v pripovedi, njihovega oživljanja preko pripovedovalskega dejanja? Vprašanje vsekakor zahteva novo branje. V roke bo treba vzeti tudi ostalo strokovno literaturo. Feministični spisi so kot nalašč za tovrstno preizkušanje.

Kakšni miselni tokovi se sprožijo, ko moški igralec izreka besede, kot so: »ženska se ne rodiš, ampak to šele postaneš«? (iz dela: Beauvoir, Simone de. Drugi spol. Ljubljana: Krtina, 2013) Namen je provokativen, a predvsem na besedilni ravni. Kako izzvati samo besedilo, kako se otresti določenih stereotipov o feminističnih gibanjih in pretresti to znano poved znova in znova na nov, morda celo šokanten način, kot je tudi ona sama pretresala drugo polovico dvajsetega stoletja?

Seveda ne smemo zaobiti ostalih pomembnih stebrov, na katere se opira predstava. Pojem tesnobe vstopa že na začetku, pri čemer samo branje dela besedila ameriškega gledališkega teoretika Davida Mameta poteka s predhodnim orisom Kierkegaardovega pojmovanja krivde, greha in tesnobe, kasneje se skupina na nekaterih mestih spogleduje še z nekaterimi psihoanalitskimi spisi Mladena Dolarja, Dejana Aubrehta in Renate Salecl. Sicer manjši delež v raziskovanju t. i. ustvarjalnega materiala, a ta še zdaleč ni zanemarljiv, ima Gilles Deleuze s svojima deloma Kritika in klinika (Deleuze, Gilles.

Kritika in klinika. Ljubljana: Študentska založba, 2010) ter Logika smisla (Deleuze, Gilles. Logika smisla.

Ljubljana: Krtina, 1998).

Ker si želi skupina pridobiti

21

čim več znanja s karseda različnih področij, lista po Slovarju simbolov (Chevalier, Jean. Gheerbrant, Alain. Slovar simbolov: miti, sanje, liki, običaji, barve, števila.

Ljubljana: Mladinska knjiga 1993), se sprašuje po nedolžnosti v otroški literaturi (Burcar, Lilijana. Novi val nedolžnosti v otroški literaturi: kaj sporočata Harry Potter in Lyra Srebrousta? Ljubljana: Sophia, 2007) in se nadalje še odloči za odmik od iskanja Nabokove Lolite v Alici, tj. za odmik od povezovanja tematskih vzporednic Lewisove Alice s pedofilijo.

Kljub temu pa se skupina ne odpove dalijevski možnosti dojemanja Alice, kjer v delih Salvadorja Dalíja z osnovno figuro deklico vpeljuje tudi močno ukoreninjeno žensko strast, demoničnost in misterioznost.

Predstava Alica se giblje na treh jezikovnih ravneh. Prva raven je govor, ki ga uporabljamo vsak dan – na ulici, v kavarni, med družinskim kosilom, med prepiranjem, med ljubimkanjem, na vajah tekom ustvarjalnega procesa.

Da, gre za pogovorni jezik, ki je med izrekanjem posameznega igralca na odru obogaten z vsemi narečnimi, slengovskimi, slogovnimi drobci. Drugo raven zaseda knjižni jezik teoretičnih spisov. Še več, gre za jezik feminističnih spisov, ki so tekom zgodovine svojega vključevanja v moderno družbo pridobili takšen ali drugačen predznak. In tretja raven? Tretja raven je Lewis Carroll, pravzaprav prevod njegove edinstvene govorice. Na tem mestu gre za preizkušanje ubeseditvenih možnosti Carrollovega svojstvenega besednjaka. Kako se obnašajo njegove besedne, tudi asociacijske in sanjske skovanke v slovenskem jeziku, kako (za)živi prevod njegovega kultnega dela v slovenščini in kako se ta ponaša na gledališkem odru – to, to nas zanima. In ta igra jezika nas privlači. Če lahko v upodobitveni, tj. slikarski, kiparski (in v tema dvema

podobni, seveda) umetnosti govorimo o razstavljanju, ekspozicioniranju, se v predstavi Alica, vsaj (a ne samo) na jezikovnih ravneh izrisuje nasprotje slednjemu. A ne zgolj zato, ker ima gledališka umetnost svoje načine vzpostavljanja estetskih občutkov. Želim opozoriti predvsem na postavljanje, pozicioniranje besed. Kako se postavi besedo, kako se jo vzpostavi na osi igralec–gledalec?

Dragi gledalec, ali tipaš jezik? Ali ga slišiš? Ali ga vidiš? Ali ga vohaš? Ali ga okušaš?

Ali po vseh teh različnih preobratih predstava Alica navsezadnje doseže zadnjo fazo ponovne vključitve? Z veliko verjetnostjo bi si upali reči: da. Po vstopu, po začetni odločitvi o vstopu v t. i. Čudežno deželo, ko si tretji igralec pridržuje pravico do iniciacije, imenovanja samega sebe z imenom (in pojmom) Alica, po liminalni fazi preizkušanja, prestajanja ključnih in marsikdaj odklonilnih izkušenj, naposled le nastopi faza ponovne vključitve. Tisti tretji je lahko Alica.

In kakšno mesto zaseda gledalec?

Povabljen je na čajanko z domišljijo, na preizkušanje lastnih imaginacijskih razsežnosti, na večno borbo med racionalnim in iracionalnim. Predvsem pa gre za to, da skupaj z Alico, kakršnakoli ta že je, pade v svet predstave. Pade, ga izziva in se z njim poigra.

22

Maša Jazbec

Fotografije: Sunčan Stone

sem o d k o, la, a m t a s s v i »Vem sem dav se že o m bila, k k odtlej se enila.« ampajkrat sprem neka

Glej, rezident Jaša Koceli — 24 —

Glej, Jaz Jaz Jaz1. delJaz trilogije Nemo mesto

Režija in koncept: Jaša Koceli Avtorji/pesniki: Aja Zamolo, Rebecca Perry, Camille Faucherre, Mitja Drab Nastopajo: Lena Hribar, Miranda Trnjanin, Nik Škrlec, Filip Samobor Kostumografija: Branka Pavlič Glasba: Miha Petric Avtorica fotografij in projekcije: Mankica Kranjec Prevajanje iz/v francoski jezik: Eva Mahkovic Prevajanje iz/v angleški jezik: Gašper Torkar Lektorica za francoski jezik: Neja Petek Lektorica za angleški jezik: Barbara Poček Glasovi v offu: Lena Hribar, Miranda Trnjanin, Nik Škrlec, Filip Samobor, Barbara Poček, Neja Petek Oblikovanje svetlobe in tehnično vodstvo: Grega Mohorčič Izvršna producentka: Barbara Poček Produkcija: Gledališče Glej Predstava je v treh jezikih, angleškem, francoskem in slovenskem; opremljena je s slovenskimi nadnapisi.

to s e m Nemo

— 26 —

Projekt Nemo mesto je nastal v sklopu Glejeve rezidence 2014 in združuje več kot trideset soustvarjalcev: režiserja Jašo Kocelija in več njegovih tesnih sodelavcev, pesnike iz različnih delov Evrope, slovenske igralce in druge ustvarjalce. Vsi sodelujoči se uvrščajo v t.i. generacijo Y, stari so okoli 30 let in manj. V letu 2014 skupaj ustvarjajo trilogijo gledaliških uprizoritev na različne teme življenja mladih v urbanem okolju različnih evropskih mest.

Prvi del trilogije je predstava Jaz Jaz Jaz Jaz, drugi del bo poetični dogodek Na most v maju 2014, tretji del pa sledi v oktobru 2014. Uprizoritve bodo v petih različnih jezikih.

Skozi leto bodo sledili tematskemu loku raziskovanj od posameznika k skupini, od egoizma do soodvisnosti, od intimnega k javnemu. Prva predstava Jaz Jaz Jaz Jaz govori o fenomenu individualizacije življenj in fetišizaciji izvirnosti in posebnosti življenja neke mlade osebe. Dogodek Na most bo vmesna stopnja prehajanja od popolne brezbrižnosti in zaprtosti do stika s sovrstniki, zadnja predstava z delovnimi naslovom Za vse pa bo postavljala vprašanja o možnostih povezovanja, skupnega nastopa in delovanja, oblikovanja iniciative.

Projekt Nemo mesto podpirata Evropska mreža kulturnih inštitutov v Sloveniji – EUNIC in Veleposlaništvo Kraljevine Španije v Ljubljani.

— 27 —

Štiri perspektivne mlade pesnike iz Ljubljane, Londona in Pariza smo izzvali, naj pišejo o temah skozi pogled na mesto, v katerem živijo. Da govorijo o stvareh, za katere jim je mar, ki jih motijo, veselijo ali vznemirjajo. Z blagimi priporočili in usmerjanjem smo skupaj iskali pot do zgodb, tem in idej.

Dobili smo različne kose življenjskih drobcev, ki so zelo pristni, hkrati pa zelo različni. So pesmi o sodobnem urbanem življenju skozi oči mladih opazovalcev. Nekatere vznemirjajo, provocirajo, napadajo, druge izpovedujejo, božajo, svetijo. Skozi njih smo dobili vpogled v intimne miselne svetove iz različnih kulturnih okolij. Če jih kaj druži, jih to, da svojo poezijo izražajo na prozni način in da opisujejo doživljanje skozi oči posameznika.

Naslednja naloga je bila besedila povezati, jih sestaviti v smiselno zaporedje in iz njih narediti zgodbo.

Ta proces seveda še kar traja in bo zaključen s premiero. Nastaja predstava, ki poizkuša ujeti ritem mesta, ujeti občutek njegove identitete, ga razdrobiti in po predelanih kosih vrniti gledalcem.

Kako so videti drobci naših življenj v mestu, če jih skozi umetnost sestavimo skupaj v mozaik? Tisoč ljudi pomeni tisoč resnic in ta različnost nas ločuje, a tudi osmišlja. Mesto lahko vidimo bolj jasno, ko se umaknemo z njegovih ulic v temne prostore gledališča.

Izhodišče predstave je, da živimo v obdobju glorifikacije posameznika in njegovega življenja. Svet slehernega človeka je unikaten in poseben. Postajamo množica kompleksnih posameznikov, skupnosti se vedno bolj rahljajo. Naši čustveni svetovi so vedno bolj razvejani, vedno težje

jih je spajati s svetovi drugih. Ustvarja se iluzija brezštevilnih življenjskih izbir na mnogih področjih, meritev uspeha je zelo težka in izmuzljiva. Občutek stalnega manka povzroča iskanje nečesa, na kar se da navezati, v kar se da verjeti.

Naša generacija je izgubljena v poplavi sodobnega sveta in se uči plavati z novimi tehnikami.

Fascinira nas delovanje mestnega organizma, njegovi zvoki in nekakšno nenehno brnenje, ki nikoli ne potihne.

Mesto vedno slišiš, čeprav ne veš, kaj določnega naj bi to bilo. Mesto obstaja kot nekakšna narava 21. stoletja. Drevesa so prometni znaki in luči, sonce so neonski napisi, živali so vozila, klorofil ljudje.

Fotosinteza se dogaja ob prometnih konicah. Živimo v velikem koktejlu fascinantnih negotovosti. Mesto je ogrodje, usoda in ozadje naših življenj.

Za notranjo dinamiko ustvarjanja smo si izbrali potek dneva: jutro, dan, večer in noč. Za hitrost predstave in njen mehanizem smo izbrali vožnjo podzemne železnice od začetne do končne postaje, kot mentalni evropski metro. Ljubljana bo tako prvič dobila podzemno, pa čeprav samo v predstavi. V gledališču je vse možno.

Projekt ustvarjamo v več jezikih, ker se svet s selitvami ljudi pospešeno globalizira, in kljub temu, da so ti procesi Slovenijo v grobem obšli ali še ne čisto ujeli, se v Ljubljani vendarle poznajo. Treba se je kulturno širiti navzven in radovedno sprejemati tuje kulturne lovke. Ali je Ljubljana polnokrvno evropsko mesto?

Je naša prestolnica manjša kozmopolitska metropola ali ji še vedno manjka tuje evropske krvi? Z Nemim mestom

28

Mitja Drab Disciplina Vsak dan treniram.

Rekel bi, da je podobno treningom v fitnesu ali na bazenu.

Potrebna je ogromna vzdržljivost in železna volja. Čez dan še nekako gre – bolečina se zaradi raznih motenj skrči v komaj opazno, ampak vedno prisotno ščemenje. Kot bi se po drobovju sprehajala majhna, puhasta račka.

Nimam časa misliti nanjo, ko razmišljam, kam bom šel na kosilo in katero knjigo si moram sposodit v knjižnici.

Skoraj ničesar ne opazim, če sedim s prijatelji na pivu.

Ko sem doma, sam, je drugače. Najhuje pa je zvečer.

Pleksus mi prestreli topovska krogla in včasih se zdi, da iz luknje odtekajo organi.

Takrat se komaj zadržim, da ne zatulim v blazino od krčev, ki mi stresajo telo.

Ampak rečem si – tako mora biti. Potrpi. Saj bo kmalu minilo.

Borec sem. Vsak dan treniram, vestno in predano.

Trening se začne takoj, ko zjutraj odprem oči in konča, ko zvečer zaspim. Včasih treniram tudi v spanju.

In vsak dan je nekoliko lažje, luknja je manjša, krči popustijo prej in so šibkejši.

Malo po malo. Čakam jutro, ko se bom zbudil pripravljen.

Ko bo moja prva misel letela kamorkoli, samo ne v tvojo smer.

— 29 —

30 —

Fotografije: Mankica Kranjec

dodajamo en majhen kamenček v mozaik nove globalne identitete mesta, Ljubljano in Slovenijo si želimo risati po zemljevidu sveta, ga loviti in sprejemati.

Zanima nas, kako pripovedovati različne zgodbe enega mesta in enake zgodbe različnih evropskih mest, in to vse naenkrat. Se to da?

Na odru bodo nastopili štirje igralci.

Eden večjih izzivov je, kako doseči, da so ves čas vsi na odru, a da je hkrati vsak sam s sabo in v stiku z mestom. Da je mesto najpomembnejši Drugi v njihovih odnosih, mimo drugih oseb, njihov najtesnejši sopotnik. Če bi morali izpostaviti en kulturni fenomen, ki bi zajemal bistvo te predstave, je to definitivno t. i. selfi – fotografski portret, ki ga sami naredimo s sabo. Selfi je postal nekakšen znak za duh časa, pravcati logotip naše,

prve prave internetne generacije, in dediščina, ki jo prenašamo na naše naslednike. Kako zelo posebno in zanimivo življenje živimo. Ko pritiskamo na sprožilec, si potrdimo, da živimo in da se nam dogaja, kar želimo. S podobami se prepričujemo, da je življenje, ki ga vidimo, naše, da so ljudje, ki jih gledamo, naši, da so trenutki, ki jih beležimo, resnični in izvirno vtisnjeni v spomin.

Da živimo obdobje, ko bomo pustili za sabo neizbrisno sled, večno črto naših pogledov. Prižgali bomo luč, tukaj smo, živimo. Naša podoba je naš glas, naš krik v prihodnost. Naše zagotovilo, da gremo naprej in se ne ustavljamo. Da ne gledamo nazaj. Danes je samo trenutek za odriv naprej! Naš korak pomeni, da je vsak dan nova priložnost.

Jaz Jaz Jaz Jaz je zgodba o različnih posameznikih iz naše generacije in hkrati njena izpoved.

V Ljubljani, 20. 3. 2014

Jaša Koceli, starejši pripadnik generacije Y, letnik 1984

32 —

Rebecca Perry Beginning/End On any day of the week at least one hundred people will eat the exact same sandwich as you from the exact same shop.

Sometimes I think my day has been identical both forwards and backwards.

This winter has lasted eight months in total.

On my way to work each morning I pass a man who draws on the pavement in chalk, between a post box and a lamppost.

He is working on the same picture eight hours later.

He never seems to stop.

On the train I can smell someone’s house in their hair, a house I will never go to though we are standing closer now than I would stand to my friends.

Two people accidentally touch hands and feel intense embarrassment.

We have a whole world in here and we aren’t even trying to live in it.

— 33 —

Gledališče Glej

Gregorčičeva 3 1000 Ljubljana www.glej.si Rezervacija vstopnic: rezervacije@glej.si in +386 1 251 66 79 Nakup možen tudi na www.mojekarte.si Predsednica društva, producentka in koordinatorka programov: Inga Remeta Umetniški vodja: Marko Bratuš Producentka: Barbara Poček Odnosi z javnostmi: Rok Avbar Urednica Glej, Lista!: Urška Brodar Poslušaj – delavnica gledališke glasbe: Katarina Avbar Vodja tehnike: Grega Mohorčič Tehnična podpora: Borut Bučinel, Martin Lovšin

Glej, POGLEJ Glej, List!

Letnik 6, št. 1, april 2014 Urednica: Urška Brodar Lektorica: Svetlana Jandrić Oblikovanje in prelom: Grupa Ee / Mina Fina – Ivian K. M. – D. Ilić / Izdajatelj: Gledališče Glej Tisk: Stane Peklaj s. p.

Naklada: 500 ISSN 1855-6248 Podpirajo nas: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, ŠOU v Ljubljani, STIKS – Društveno stičišče, GOOJA IT, interaktivni mediji, d.o.o., TAM-TAM d.o.o., Društvo za promocijo glasbe, Super Catering, Igra I2R d.o.o.

Glej, kot Gledališče Glej Gledališče Glej je leta 1970 nastalo kot odgovor na inštitucionalizirane gledališke prakse ter za svojo osnovo vzelo odprte in eksperimentalne gledališke kode. Tradicije Glej ne opušča niti več kot štirideset let kasneje, saj s svojim odprtim pristopom, nekonvencionalnimi gledališkimi predstavami in vsebinami ostaja drugačno. Jedro Glejeve ekipe sestavljajo ljudje, ki se ne bojijo misliti drugače in ki uresničujejo vizijo umetniških vodstev, katerih razmišljanje seže onkraj ustaljenih norm slovenskega gledališča. Tako ne preseneča, da je ravno Glej tisto slovensko gledališče, ki je prvo začelo z inštitucijo gledališkega prvenca (prve profesionalne produkcije mladih avtorjev izven Akademije), razvilo program gledališke rezidence in spodbudilo sodelovalnje pri povezovanjih kot sta Evropska noč gledališč in Abonma Transferzala.

22.—29.maj

Glej, 8. GLEDALIŠKI FESTIVAL PRELET Med 22. in 29. majem bo na različnih prizoriščih v Ljubljani potekal osmi gledališki festival Prelet, ki ga že tretje leto zapovrstjo skupaj organizirata Slovensko mladinsko gledališče in Gledališče Glej. Festival je leta 2007 kot pregled svoje produkcije pričelo SMG, v letu 2012 pa je k sodelovanju povabilo Glej. Obe gledališči si delita podobne razmisleke o umetnosti in njeni družbeni vlogi. Letos bo festival potekal v sodelovanju z Generalno skupščino ICORN (Mednarodne mreže mest zatočišč za preganjane pisatelje ICORN), ki bo v tem času potekala v Ljubljani, podprla ga bo pa tudi Mestna občina Ljubljana.

Na Preletu si bodo obiskovalci lahko ogledali tudi šest predstav Gledališča Glej, med njimi pa posebno mesto zavzema premiera Glejevega rezidenta Jaše Kocelija, ki bo uprizorjena 23. maja na Čevljarskem mostu v Ljubljani.

Letošnji festival bo obogatil tudi spremljevalni program v priljubljenem klubu Daktari, ki bo družabna točka festivala. Istočasno bo v Ljubljani potekal še sestanek mreže EEPAP (Vzhodnoevropska mreža za uprizoritvene umetnosti) o vplivu učinkovanja strategije javnih razpisov na umetniško ustvarjalnost in umetniške izdelke.

Glej, Na most, drugo dejanje projekta Nemo mesto, ki ga v svojem rezidenčnem letu pripravlja režiser Jaša Koceli, bo potekalo v času festivala Prelet na Čevljarskem mostu. Predvidoma 23. maja ob 21. uri se bo v središču prestolnice združilo osem pesnikov in osem igralcev, ki bodo pripoved generacije Y predstavili v angleškem, francoskem, španskem, nemškem in slovenskem jeziku.