Glej, Nemo mesto

, j e l G e No me m o t s

Glej,

JAZ JAZ JAZ JAZ Kako živi »jaz jaz jaz jaz generacija«? Kako so videti drobci njihovih življenj v mestu, če jih sestavimo skupaj v mozaik? Tisoč ljudi pomeni tisoč resnic in ta različnost nas vedno bolj ločuje.

Mesto vidimo bolj jasno, ko se umaknemo z njegovih ulic v temne prostore gledališča. Tu lahko naše urbano okolje postane boben naših hotenj, membrana odnosov in želja, tu se sliši resnični zvok mesta.

Mesto je ogrodje, usoda in ozadje naših življenj.

Kako se sliši mesto, če ga razkosamo, pogoltnemo in odidemo spat? Kaj se dogaja z ulicami, medtem ko spimo? Kam gre mesto, če ga zapustimo? Kako biti sprt z mestom in v njem vseeno živeti?

Kako utišati neznosno brnenje?

Resnica mesta ni nikoli mesto samo, ampak občutek o njem, občutek zanj. Mesto je povsod naokoli, a najbolj živi znotraj nas.

Režija in koncept: Jaša Koceli Avtorji: Aja Zamolo, Rebecca Perry, Camille Faucherre, Mitja Drab Nastopajo: Lena Hribar, Miranda Trnjanin, Nik Škrlec, Filip Samobor Kostumografija: Branka Pavlič Glasba: Miha Petric Projekcija fotografij: Mankica Kranjec Prevajanje iz/v francoski jezik: Eva Mahkovic Prevajanje iz/v angleški jezik: Gašper Torkar Lektorica za francoski jezik: Neja Petek Lektorica za angleški jezik: Barbara Poček Glasovi v offu: Lena Hribar, Miranda Trnjanin, Nik Škrlec, Filip Samobor, Barbara Poček, Neja Petek

— Premiera: 27. marec 2014 —

Glej, List!

Letnik 6

št. 3

november 2014

J e čas, ko seješ, in je čas, ko žanješ, kar se je prijelo.

V Gledališču Glej se letos izteka že druga izdaja programskega sklopa Glej, rezident, ki izbranemu avtorju ali skupini ponuja prostor in čas za neobremenjeno gledališko ustvarjanje ter razvoj projektov čez celo leto. Predstavlja antipod vedno bolj uveljavljenim hitrim produkcijskim modelom, ki poudarjajo učinkovitost končnega izdelka s čim krajšim procesom vaj. Rezident leta 2014, režiser Jaša Koceli, je z Glejevo ekipo sejanje zastavil velikopotezno. S trilogijo Nemo mesto je povezal generacijo Y – pesnike iz evropskih metropol s pesniki, prevajalci, lektorji in gledališčniki iz Slovenije.

Koceliju je s tematiko mesta uspelo povezati različna področja, tako geografska (Slovenijo, Avstrijo, Nemčijo, Francijo, Španijo in Veliko Britanijo) kot umetniška (poezijo, gledališče, glasbo, video, fotografijo). Mesto Ljubljana čez leto prav gotovo ni ostalo nemo, mestni vrvež se je iz Glejevih katakomb prikradel na most in se jeseni zavlekel nazaj vanje.

Poezija mladih pesnikov in pesnic je razprla polja intime v soočenju z mestom, s skupnostjo, katere del je spoznala, da je in jo začela zavestno soustvarjati.

Iz naslovov posameznih delov trilogije je mogoče razbrati tendenco razvoja. Prvi del Jaz jaz jaz jaz se osredotoča na posameznika, drugi del Na most! nakaže prehodni prostor srečevanja, tretji del Prihajamo pa trilogijo sklene v svoji množinskosti.

Rezidenco v Gleju obeležujemo s prikazom vseh delov trilogije Nemo mesto ter tako proslavljamo letošnjo bogato mestno žetev.

4 —

—5—

Foto: Mankica Kranjec

Jaša Koceli

6

RAZBITI SMISEL MESTA

Zgodba ustvarjanja Nemega mesta se približno leto in pol po prvih zametkih počasi izteka.

Ostale bodo predstave, ki jim želim še dolgo življenje.

Izhodiščna ideja za projekt je bila želja, da bi spoznal mlade neznane pesniške glasove iz različnih koncev Evrope, jih povabil k pisanju novih besedil, ki bi jih nato v različnih jezikih skupaj s sodelavci pretopili v gledališko trilogijo. Na začetku je bilo precej branja, poslušanja in odkrivanja mladih poetov, veliko nasvetov in priporočil, na koncu pa sem se odločil za devet neuveljavljenih, a nadarjenih pesnikov iz šestih različnih držav.

Poseben izziv je bilo sodelovanje z njimi na daljavo, saj se nismo osebno poznali in z večino smo bili geografsko ločeni. Poslanih je bilo malo morje e-pisem. Pesnikov nisem želel preveč omejevati, kajti pisanje poezije je zelo osebno in občutljivo početje. Na silo se ne da. Postavil sem konceptualna izhodišča in reflektiral vse, kar so mi poslali.

S tem se je seveda nekoliko otežila priprava uprizoritvenih besedil, a to izhodišče je bilo sprejeto kot dejstvo in sprejemljivo tveganje že na samem začetku.

Tako je bilo za konkretno gledališko delo znotraj projekta potrebnih veliko imaginacijskih izumov, s katerimi sem širil meje razumevanja lastnega načina dela na odru. Treba se je bilo vreči v material z glavo naprej, tvegati, zaupati, iskati, sprejemati odločitve, narediti podpis in postaviti piko na koncu. Po naravi sem tak, da želim stvari izdelati, tako da smo se trudili, da bi bili kljub eksperimentiranjem s formo in načinom dela končni izdelki izvedbeno in estetsko zaokroženi.

Celoletna rezidenca je bila unikatna izkušnja ustvarjanja, saj se je razlikovala od sicer ustaljenega načina dela v gledališčih.

Naredil sem lahko karkoli, kadarkoli, na kakršenkoli način, časa je bilo veliko, zamisli pa brez cenzure. Z vso to svobodo je prišla seveda velika odgovornost, ko sem moral

7

vse svoje ideje tudi izpeljati v okviru zmožnosti: svojega življenja, obsega produkcije in časa ter volje ostalih sodelavcev, brez katerih gledališča ni. Rezidenca je bila zame nekakšna nadaljevalna šola umetniškega menedžmenta. Hitro bi si lahko naložil preveč, a se je vse srečno izteklo.

S projektom nismo želeli odkrivati velike resnice o generaciji Y, temveč raziskovati njene definicije, meje in značilnosti iz različnih perspektiv. Nemo mesto je mozaik vprašanj in misli, ne trudi se iskati popolnoma izdelanih, zaključenih pogledov na stvari, ampak slavi artikulacijo razdrobljenosti. Cilj projekta ni nikoli bil izpostaviti točno določeno idejo, temveč ustvariti svetove okoli različnih osi, ki se hkrati vrtijo. Nemo mesto vidim kot umetniške eseje o moji generaciji in njenem odnosu do sveta skozi kontekst urbanosti.

Verjamem, da je biti v mestu in z njim živeti sladko prekletstvo, ki povezuje in razdvaja.

Mesto je razbita misel, ki se nikoli dokončno ne konča. In ker se kot misel nikoli ne konča, je tudi njegov smisel do konca odprt in razprt. Ranljiv. Pozabljiv.

Z enim zamahom smo želeli zaobjeti večkulturnost in večjezičnost evropskih metropol in upali, da bi ujeli nekaj malega kozmopolitskega duha tudi v Ljubljani. Kako uloviti duh trenutka in preko pesmi spregovoriti o sebi, o nas? Sporočila pesmi so neulovljiva in velikokrat izgubljena v odtenkih. Kako je potem s predstavo, ki je sestavljena iz samih neulovljivosti teh odtenkov? Kako narediti, da se v besedah čuti življenje z ulice, kako ne preveč obtežiti poetičnih stavkov in pomenov, kako zadržati bistvo pesmi? Veliko je načinov branja predstav, ki so nastale. Zgodba je pripovedovana na več ravneh in veselilo me je, ko je gledalec našel svoj odmev v tem, kar je videl, hkrati pa razumem, če se je kdo izgubil ali razumel na popolnoma drugačen način.

Spopadali smo se s tujimi jeziki, ki so se jih igralci večinoma učili na novo, z razdrobljeno dramaturgijo pesmi in poant, s spajanjem posameznika s pomeni mesta in urbanosti, s kombiniranjem abstraktnega s konkretnim in z iskanjem specifičnega načina igre, ker igralci niso predstavljali določenih likov, ampak so bili sleherniki, ki so v nekem trenutku tvorili skupino, v drugem pa posameznike, ki se odbijajo med sabo kot frnikole. Delo je potekalo zelo intuitivno, saj zaradi sprotnega pisanja pesnikov niti ni bilo časa za refleksijo ali temeljitejšo pripravo strukture besedil. Čeprav poezijo razumem kot srčiko umetnosti, je zveza med gledališčem in poezijo kot uprizoritvenim besedilom navkljub sorodnosti kontradiktorna. V gledališču ima namreč posebno mesto replika, dialog. Pesmi je težko lomiti na pogovor. Iskali smo rešitve, na kakšen način besede prizemljiti, jih osmisliti skozi telo in dejanje, jih fizično narediti prisotne in resnične.

Najdragocenejše so izkušnje, ki so se že pretopile v lepe spomine: proces priprave projekta skozi različna obdobja, spoznavanje pesnikov, druženje ob njihovem obisku, užitek ob nastajanju in branju nekaj zares dobre poezije, intenzivno delo s predanimi in nadarjenimi igralci, napol družinsko in sproščeno ozračje v Gleju, pripravljenost in vera v delo, zadovoljstvo sodelavcev ob nastalih uprizoritvah, slikoviti in presenetljivi odzivi gledalcev in tesen stik z več kot tridesetimi ljudmi, ki so prispevali svoje znanje in navdih, da smo lahko skupaj spregovorili o mestih, v katerih živimo.

Velika hvala vsem, bilo mi je v čast.

Se vidimo v mestu!

8

9

NA MOST!

10

Glej,

nt

rezide

2014

— 11 —

11

JAZ JAZ JAZ JAZ

PRIHAJAMO

Izbor pesmi 15 CAMILLE FAUCHERRE The fall Love letter to the city #3 18 REBECCA PERRY Beginning/End Faces Faces Faces Faces 20 AJA ZAMOLO All colours are beautiful Pritisniti na vse zvonce v bloku Kako zapustiti mesto?

23 MITJA DRAB Disciplina Pasja srečanja 25 YASMIN HAFEDH Only Phases 27 REBECCA CIESIELSKI Zwischenstand: gescripted Wir sind die vielen 29 GAŠPER TORKAR Palpitacije II (Nemo mesto remix) 31 ANA SVETEL Kaj razmišljam v parku Perspektiva žabe 33 ADRIÀ TARGA RAMOS Adulación. Trastevere Generación #2

Camille Faucherre

THE FALL (SUICIDE JUMP FROM A PLANE)

En haut Tout est plat Fade Deux dimensions La grise et la verte Une cellule grise centrale Un pourtour verdatre Ça s’oxyde je crois Des découpes naissent Scindent Des veines se dessinnent Mes tempes me font mal Je chute je respire par la bouche enfin Un orange rouille apparait Je peux situer la maison de ma mère Mon école primaire Des parcelles découpent Un pointillé concentrique Chacun son chez soi Les places percent Comme un sucre dans un café nervuré Rondes ou rectangulaires Pour y tourner Ou s’y cogner L’air file entre mes doigts glacés Mes joues élastifiées par la vitesse Je crois etre immobile pourtant Je tombe Les ombres font de l’ombre aux voisins Le relief me fascine J’y découvre l’egoisme des architectes Ça grouille de partout On dirait l’urgence constante L’été indien colore les arbres

— 17 —

Camille Faucherre

Hétérogènes roux Papa est mort dans un platane Au moment où je tenais debout Derrière les verres fumés J’imagine les open spaces Un verre en plastique sur un bureau en teck Les écrans ineitegnables Une nacelle nettoie les vitres du CBD Envie de vomir Donc j’accélère Au balcon de son immeuble 19ème siècle Une créature à la peau nuageuse me regarde passer Le temps d’un baiser volé à mon plongeon Je goute déja la saveur du bitume Pétrolé, chaud et gluant Mes dents voltigent aux alentours J’ai toujours voulu bouffé du macadam. À l’infini

18 —

Camille Faucherre

LOVE LETTER TO THE CITY #3

On va À toi.

Dans toi En toi de toi en toi on t’anime on arrive en toi on te fonde on te bâtit te ceinture de murailles te cerne puis on t’assiège te livre au pillage et à la violence on te court on descend en toi on te dessert et on dîne en toi on étouffe dans toi on est financé par toi parfois même construits par toi fait un tour en toi on habite en toi on te jumelle on marche sur toi on te parcourt on s’empare de toi se promène en toi se rend en toi s’installe dans toi on te réunit parfois on sort et on traine en toi on va en bas de toi on te pleure quand tu es loin on te veut juste parfois à la campagne Je veux que tu disparaisses Et aussi savoir te faire revenir Te kiffer, te quitter Je t’aime aveuglément — 19 —

Rebecca Perry

BEGINNING/END

On any day of the week at least one hundred people will eat the exact same sandwich as you from the exact same shop.

Sometimes I think my day has been identical both forwards and backwards.

This winter has lasted eight months in total.

On my way to work each morning I pass a man who draws on the pavement in chalk, between a post box and a lamppost.

He is working on the same picture eight hours later.

He never seems to stop.

On the train I can smell someone’s house in their hair, a house I will never go to though we are standing closer now than I would stand to my friends.

Two people accidentally touch hands and feel intense embarrassment.

We have a whole world in here and we aren’t even trying to live in it.

20 —

20 —

Rebecca Perry

FACES FACES FACES

We’re haunted by the lives we haven’t lived.

There is me with long red hair walking into a famous steak house.

On the corner there is me with a huge wedding ring, waiting for my athletic husband to arrive and buy me all the clothes I could ever want.

When I dream sometimes there is me in Cambodia – barefoot and comfortable around joyful children, with no sun rash and a pierced nipple.

Thirty five of me walk into a Converse store and each one purchases hi tops in a different colour.

I see thousands of faces every day.

I wonder how many of them could be my best friend.

I wonder how many of them I could fall in love with.

I wonder how many of them are just like me but better, or slightly worse, or near enough exactly the same.

We pass each other like fish in the ocean, or like horses in an open field cowering from the wind and slanting rain.

We wait for the green man, then go.

We stare into our phones, following little blue dots on maps, watching ourselves move from place to place to place.

All the men I’ve loved are still walking these streets.

If they were all laid out in a line I wonder if we would reach the moon.

— 21 —

Aja Zamolo

ALL COLOURS ARE BEAUTIFUL

Tu se zgodbe dotikajo druga druge, včasih le z rameni, včasih si stopajo na prste.

Delijo si vrata, nemogoče je vstopiti le v eno samo, tako neznosno blizu so, kot takrat, ko nekdo zmeša različne barve plastelina in naredi eno veliko kepo, potem sediš na robniku in jočeš, ker veš, da ga nikoli več ne boš mogel razdrobiti na rumeno, modro in rdečo.

22 —

— 22 —

Aja Zamolo

PRITISNITI NA VSE ZVONCE V BLOKU

Nič dokončnega ni v besedah, če ne postanejo prostor kot pripiranje vrat na zidovih, mostovih, z vzgibom, da se zavemo širine obokov, da jo presegamo, na ulicah je mesto najbolj iskreno.

Ceste, pločniki, polagamo roke nanje, prazni prostori, posedamo po tleh in stolih in kolenih.

Treba je začeti na hodnikih, ne da bi vstopali v sobe, ne da bi zapirali vrata, treba je prinesti vse tisto, tudi z one strani avtocestnih obročev, in nazaj – sobe morajo ostati prepišne.

Mečemo vrata s pantov, mestu odpiramo gumbe, rahljamo kravato, vse, da lahko vstopamo kot ljubimci, ko se prebijejo preko jutra.

Možnosti si podajamo kot frnikole, opeke v prostorih, ki si jih moramo jemati, ki nam jih skušajo vzeti. Če je rok dovolj, se zvijajo cigareti, ki v vetru slabo gorijo, dlani gradijo zavetrja, ena ob drugi za hrbtom pod brado, majhne stvari, hišne številke narekujejo zgodbe, več kot jih postrgamo z ometov, bolj se mesto prilega koži.

— 23 —

Aja Zamolo

Kako zapustiti mesto? Kako oditi skozi zadnja vrata, pustiti vse tisto, česar nisem mogla stlačiti v nahrbtnik, ležati po prostorih na vzhodu, nekaj na zahodu in predvsem tam ob železniških postajah. Tam so ptiči peli čez celo noč, vedno sem gledala, kje so skriti zvočniki, nikoli jih nisem našla. Pustiti prijetno nedorečenost, pustiti vso dejanskost po kuhinjah, po vrtovih. Vsi prostori, ki sem jih spreminjala in ki so spreminjali mene. In ko greš, ne jemlji slik s seboj, novi prostori so nov kontekst, ali vsaj ne pričakuj, da se bodo prilegale stenam.

24 —

Mitja Drab

DISCIPLINA

Vsak dan treniram.

Rekel bi, da je podobno treningom v fitnesu ali na bazenu.

Potrebna je ogromna vzdržljivost in železna volja. Čez dan še nekako gre – bolečina se zaradi raznih motenj skrči v komaj opazno, ampak vedno prisotno ščemenje. Kot bi se po drobovju sprehajala majhna, puhasta račka.

Nimam časa misliti nanjo, ko razmišljam, kam bom šel na kosilo in katero knjigo si moram sposoditi v knjižnici.

Skoraj ničesar ne opazim, če sedim s prijatelji na pivu.

Ko sem doma, sam, je drugače. Najhuje pa je zvečer.

Pleksus mi prestreli topovska krogla in včasih se zdi, da iz luknje odtekajo organi.

Takrat se komaj zadržim, da ne zatulim v blazino od krčev, ki mi stresajo telo.

Ampak rečem si – tako mora biti. Potrpi. Saj bo kmalu minilo.

Borec sem. Vsak dan treniram, vestno in predano.

Trening se začne takoj, ko zjutraj odprem oči, in konča, ko zvečer zaspim. Včasih treniram tudi v spanju.

In vsak dan je nekoliko lažje, luknja je manjša, krči popustijo prej in so šibkejši.

Malo po malo. Čakam jutro, ko se bom zbudil pripravljen.

Ko bo moja prva misel letela kamorkoli, samo ne v tvojo smer.

— 25 —

Mitja Drab

PASJA SREČANJA

Srečava se približno enkrat na leto.

Tako pač delujejo pravila slučajnosti.

V restavracijah, pred lokali.

Ko naročaš solato z gamberi.

Ko kupujem cigarete.

Ti se ponavadi smejiš in jaz sem vedno nepripravljen.

Približno enkrat na leto rečeva kako besedo.

Kot psa različnih pasem lajava v jeziku, ki ni isti.

Vsak dan, po ulicah istega malega mesta in to mora zadostovati.

26 —

Yasmin Hafedh

ONLY PHASES

1 You get up and know today – today it’s gonna happen.

Today is a good day, the sun is shining, you got nothing to do, you’ll go out in the evening, you think “I knew it, I knew today is gonna be THAT day”, that particular day you have been waiting for such a long time, that day where you finally will…

And finally, it’s happening, you are happy and knew that it would happen today you are overwhelmed, you feel again, finally! You are happy, excited, nervous, naive, your heart is pounding, you can’t stop grinning…

It’s happening, you don’t have to wait any longer, walk around like a ghost, hell no, you live again, you feel how you stumble, how you fall for you can’t walk anymore after all those drinks, you laugh out loud, you breathe, you feel like a new person and it makes you happy…

You wanna travel the world, want to hug everybody on this planet at the same time, or pay a beer for everyone or something like that…

You want to scream it out “I AM BACK!!!”

You are finally happy again, and you are back, you are awake and you are alert and you are back!

You are creative, you finish your paper, you do everything you should have done a long time ago, you clean up your place, your flat looks nice, you write new stuff, you finally are…

2 You wake up and know today… today is like everyday. You are bored but you won’t admit that say you’re telling yourself everything is fine, everything is good but nothing will be better, it’s routine, today is like everyday…

And you knew today will be like yesterday and yesterday was like the day before yesterday and tomorrow will be the same and you are annoyed by that fact and you watch and you are hurt…

And you want to scream it out – I WANT TO LEAVE. But you stay. And finally, finally you are waiting for something again; you were waiting for that for a long time…

You are angry, you know that, and you aren’t sure whether you really want that but you wanna wait, you don’t need to hurry…

— 27 —

Yasmin Hafedh

And you watch, you watch and you watch but nothing is happening.

But that doesn’t really matter, so many things happened lately, now you can relax, and in the evening you are going out, and you laugh a little bit and you watch and you start crying because you watched things you wouldn’t wanna see, but you said yourself “there’s no need to hurry”, you brought this on yourself and you are hurt.

And you stumble cause you can’t walk anymore and you fall but THIS wound doesn’t really hurt you are bleeding a little bit but whatever you are sad and you don’t want to finish your paper, you’ve got other things to do like being sad and getting drunk…

3 You wake up and you know – actually you don’t know anything.

The things you do know are things you don’t want to know so you try to forget it.

If others can forget about stuff you can too.

It doesn’t even hurt anymore; you don’t really feel anything anymore.

You walk around like a ghost, a ghost that doesn’t feel, a ghost that isn’t able to feel.

You are waiting. You don’t know what for – maybe for a hero, but today heroes aren’t coming anymore to save anyone.

You went to a bar and got drunk and you stumble because you really can’t walk anymore and you just lie down in the streets, you don’t want to move anymore.

It is a big wound but whatever, you don’t feel it, you just see a lot of blood…

You should clean up soon, finish your paper and stuff but you don’t really want to now, you don’t want anything now. Not now.

You are walking around like a ghost, you don’t want to know anything, you don’t want to do anything, you don’t want to…

4 You get up and know today – today it’s gonna happen.

Today is a good day, the sun is shining, you got nothing to do, you’ll go out in the evening, you think “I knew it, I knew today is gonna be THAT day”, that particular day you have been waiting for such a long time, that day where you finally will…

28 —

Rebecca Ciesielski

Zwischenstand: gescripted haben wir unsere Arme aus dem Fenster gehängt, die letzten beziehbaren Götter.

Draußen spielen Passanten Tetris mit den Schritten der anderen, ich suche dein Handgelenk, den Liveticker, 85 Tippspiele pro Basiseinheit. Du glaubst schon, dass man dieses Fernwarten falten kann, bis zu einer gefährlichen Stapelhöhe.

Sicher – was macht das?

Was machen wir in dieser Stadt, mit den abgewürgten Fassaden, den weggesegneten Blicken?

Massenfestspiele bildgebender Kanten verzweigen sich draußen die Abwege.

Aus flächig gestreuten Schritten wächst unsere Realstruktur, unser Besitz und seine Loyalität zu den Mauern.

Nur selten berichtest du von deiner Reise: Das Umland erkennt man am Zerfall seiner Institutionen.

Doch um uns herrscht hartes Landinnen.

Und über uns irren die Breitengrade.

Ich verstehe wenig, fühle dein Handgelenk, will vorsichtig sein, denn ab morgen bin ich Zitat meiner Gehrichtung und du der unscharfe Bildanker von weit.

— 29 —

Rebecca Ciesielski

Wir sind die vielen haben keine Richtung, die bis hinter Zornenden reicht Besitzen viel Freiraum, die Zeit, den Fuß in der Luft bis zum nächstbesten Schritt Wir sind die vielen Zerfallen in Form von Visionen Verbrennungsherde, bis nichts mehr bleibt Wir sind die vielen Jeden Morgen ordnen wir systemische Fehler bis sich mindestens eine mögliche Zukunft beruhigt Immer wählen wir aus den vorhandenen Monstern Weisen dem Tag eine Aktionsgruppe zu Der Pluralismus frisst seine Kinder und wir schlucken schnell Wir sind die vielen In romantischen Momenten höre ich Transaktionen die Erdachse krümmen die splitternden Kanten des Wissens und wie die Welt schneller tropft Wir sind viele Schlängeln uns durch die Massenfestspiele flüchtiger Jacken Nennen das Stadt und Bewegung Mitten im Zukunftserzählen zieht einer den ersten Abfluss der Stadt Wenn das passierte, wenn das passierte, wäre jeder Schritt flüssig, wären wir frei

30 —

Gašper Torkar

PALPITACIJE II (NEMO MESTO REMIX)

Zdaj vsebuje vse, kar je bilo, in vse, kar bo. Zdaj je obdobje, ki ga mislim, in domena, od koder vam ne bom pustil oditi. V zdaj smo odrinjeni.

Vse hočem zdaj. Vsa stanja, vse očitke, vse premike, vsa razumevanja. Hočem, da damo na mizo vse karte, potem hočem, da izpraznimo žepe. Hočem, da se slečemo in damo na mizo vse svoje obleke in potem še vsa svoja telesa in vse svoje misli in potem nas bom, ne vem še kako, ampak nekako, prisilil, da se prenehamo sramovati vsega, kar nas veže skupaj, da iz nečesa izvlečemo glasbo, utihnemo in plešemo.

Tudi če mi bo kdo rekel, da se obnašam kot otrok ali da se naj sprostim in doživljam stvari malo bolj ali manj resno – ne! Hočem biti otroški in ranljiv in sem otroški in ranljiv. Hočem biti otročji in aroganten in sem otročji in aroganten. Hočem, da mi rečete, da sem otrok. Hočem, da me ozmerjate s tem: otrok! To bom nosil kot oklep, ga potem odložil in od vas zahteval, da kaj naredite, da ste fizični; bodite analogni z mano!

In če slišite te besede in vas morda, upam, veseli, ker ste se za trenutek znašli v teh besedah in moji glavi, potem hočem, da veste, da se tudi jaz zavedam vas, kako mi popuščate, kako zrete v mene kot v polprepustno zrcalo. Zavedam se vašega dvoma in trdnega prepričanja: poznam ju, moja stara prijatelja sta. Veseli me, da ju poznate tudi vi in da nas to skupno poznanstvo druži in povezuje in uči. In hej, ti, ni mi žal, da te nagovarjam kot znanca. Ampak a bi si slučajno kdaj želel postaviti kakšno vprašanje skupaj z mano? Bi si slučajno kdaj želel biti skupaj z mano povsem prepričan?

Trenutno sta na svetu dve neverjetno močni sili, nujni potrebi, ki se jima želim in moram podrediti: biti sam in se z vami pogovarjati.

Hočem biti sam in hočem vam govoriti! Hočem, da me prekinete, hočem čisto zares, da me nehate poslušati in da si zatisnete ušesa ali mi vzamete oder, nočem govoriti z njega. Hočem, da me posedete nazaj med ljudi ali me zvlečete na posteljo in se končno ljubite z mano!

Ah, nič ne bo, še vedno smo globoko pogreznjeni v nerodnosti, raje bi zbežali daleč stran, kot pa se dotaknili, še se bomo morali osvajati, poslušati, ignorirati, še bomo morali nadaljevati to igro pantomime, ugibanja in razočaranj.

— 31 —

Gašper Torkar

Upam, da sem z vami, ne zgolj na drugi strani šipe, in da se me lahko, če želite, dotaknete: dovolim vam, spodbujam vas, nagovarjam vas. Hočem, da me pomirite in mi rečete: bodi zdaj tiho.

In mi potem vi kaj poveste ali ste tudi vi zgolj tiho in pustite, da se počasi vsi pogreznemo v zavedanje, da lahko tišina spregovori kot v očeh nasprotnikov pred soočenjem, ljubimcev pred ljubljenjem ali neznancev pred srečanjem.

Vi se odločite za smer, ki naj jo ta tišina, ta pesem ubere! Vem, da me lahko ranite. Vem, da me lahko, če želite, raztrgate, ampak raztrgam lahko tudi jaz vas. Upam, da vas moja odločitev preseneti.

In potem boste na vrsti vi: presenetite tudi vi mene. Samo odločite se! In se igrajte z mano! Oponašajmo živali! Prekinite me med besedo z večjim navdušenjem! Vstopite v mojo sobo, zakaj ne? Sem res tako slaba oseba? Ali vas res tako zelo sovražim? Izzivam vas; hočem, da me udarite; hočem, da pljunete name; hočem, da me sprejmete kot brata in objamete!

Samo ne recite, da je prepozno. Zahtevam čas, hočem še, zdaj. Ampak počasi se zavedam vsega, kar sem povedal, in tega, da me še nihče ni prekinil. Kaj to govori o meni? Kaj to govori o vas? Jaz sem pesem in kot tak se nočem končati. Kot pesem sem tukaj z vami in sem sam. Kot pesem sem zdaj in sem bil in bom, kot pesem me sovražite, kot pesem vas ljubim, poskušam ljubiti, kakorkoli … naj telo naredi razliko. Poglejte vame: ali razumete, da sem pesem in da se kot tak nočem in ne morem končati? Je to slabo?

Če je zima, hočem, da mi v glavo vržete sneženo kepo. Če je poletje, hočem, da me potunkate. In če v prehodnih delih leta, ko je moja svetloba protislovna, obtičim globoko v blatu, me primite močno za lase in povlecite. Mogoče bodo moje kričanje, upiranje in bolečina znak za nadaljevanje … ne – znak za začetek.

32 —

Ana Svetel

KAJ RAZMIŠLJAM V PARKU

Nismo krivi, a vseeno imamo nekaj malega opraviti s tem, da smo se znašli tukaj, na robu nekega parka, nekega mesta, ki ga nihče zares ne pozna.

Na roko si pišemo imena ulic in v pesmih omenjamo tiste, ki jih ne bi radi pozabili, tujim parkom dajemo imena tistih parkov, kjer smo shodili ali prvič peljali kolo, ulovili neko bazično ravnotežje, tako pomembno, da lahko zdaj, dvajset let pozneje, rečemo, da nismo krivi, a da imamo vseeno nekaj malega opraviti s tem, da smo se znašli tukaj, na robu nekega parka, z eno stranjo privezani na prostor, z drugo nase.

— 33 —

Ana Svetel

PERSPEKTIVA ŽABE

Bomo vpisali doktorate o stvareh, ki nas ne zanimajo preveč?

Bomo citirali avtorje, ki nam pravzaprav sploh niso pri srcu?

Se bomo zaposlili na uradih za enake možnosti in postali možnost?

Tu in tam za televizijo dali kakšno izjavo o družbi ali kulturi?

Bomo namesto tega raje celo življenje izrezovali čire na želodcu, izrezovali tuje žalosti, da so postali zgolj možnost? Reševali svojo žalost in občutek praznine, ki bo prišel, enkrat bo zagotovo prišel, s svetlimi, prostornimi stanovanji? Z lepim priborom? Z lepim življenjem?

Ali bomo namesto prve in druge variante raje do onemoglosti pisali pesmi ali pa popravljali prstke na tipkah ali pa vadili jogo v parkih, v vseh evropskih parkih vadili jogo in jedli veganske sladice, bomo potem rekli, tako, pa smo ji ubežali, pa nismo postali možnost, pa nismo postali lepo življenje, pa nam je le uspelo – kako dolgo si bomo takole verjeli, da naša joga ni zgolj telovadba, da nas park, vsi evropski parki pozdravljajo drugače? Koliko pomladi se bomo lahko slepili, da so naše pesmi pomembne? Bomo junija ob avtocestah pobirali žabe, jih nosili na drugo stran, gradili mostove volkovom v Liki, bomo se priklenili na naftne ploščadi in kazali prsi Putinu, papežu, vsem moškim, bomo sovražili? Bomo s sovraštvom nekaj drugega kot možnost, nekaj drugega kot lepo življenje?

Bomo na postajah mahali svojim najbližjim, se poslavljali in spet srečevali, prihajali in odhajali na obiske, na kosila, na čaje, potovali daleč, zbirali najljubše razglede, se polnili s prostori?

Bo to pomagalo? Nam bo pomagal dolg, krepčilen spanec, jutra, ko se ne bomo o ničemer spraševali, nam bo pomagalo, ko bo žaba v vedru potihem rekla, hvala, možnost, da me neseš čez. Se nam bo zdelo, da smo na robu norosti?

Se bomo sesedli in zajokali od sreče, da nas ni še nikoli povozil pijani voznik?

Se nam bo za trenutek zazdelo, da pravkar nekdo nas nosi čez cesto, v lastno otroštvo? V lastno možnost?

Bomo hvaležni? Bomo sploh razumeli, da smo že čez – da smo že možnost, da smo že od začetka samo možnost.

34 —

Adrià Targa Ramos

ADULACIÓN. TRASTEVERE

Cuando me miro la barba, corta aún com un cielo estrellado sin motivos y no sé encontrar nada en él, mientras tu dices que ahí cabría un mundo para contemplarlo; ahora que vés imágenes en mi cara que yo no veré nunca –como los dos nidos donde crío el mundo donde me juras que vives y para mi son un árbol que se enfrenta a un cielo lluvioso, hilvanado de sangre como los dos ojos que enraizan en mi cabeza– vengo a orillas de este río, y me siento en un banco para secar las gotas de la lluvia antes que el agua torrencial, subiendo, me muestre al hombre que yo sé que sabe.

— 35 —

Adrià Targa Ramos

GENERACION #2

Hemos estado solos en los montes de inmensas ciudades y se nos abrían abajo las vistas fabulosas –animal que sólo buscas la belleza barata, las lucecitas de colores.

Recordamos los acordes de una guitarra, los círculos de aqueos alrededor de una hoguera, armaduras relucientes, luna y estrellas.

Hemos estado solos pero nos ha acompañado un pensamiento escrito en las libretas y las libretas huían como pájaros, pero no los pensamientos que se quedaban como el sol en la retina con la noche ya siendo.

Piensas en Atenas, el asfalto caliente lleno de voces y caras y ganas de irse a las islas de los abuelos cuando llegue agosto, en julio que mata infinitos proyectos.

Hemos comentado que somos jóvenes y que este momento es un regalo inexplicable.

Sólo después hemos subido muy arriba, desde el aerópago se veía el Acrópolis.

Aquí empezó la civilización.

Alguna cosa extraña brillaba en el cielo y estalló el polvorín de un nuevo odio.

Y ahí nos miramos con miedo, pero el acuerdo de una guitarra nos tranquiliza aún.

Porque estamos juntos y miramos la misma ciudad que hormiguea, el silencio de nuestras armaduras que estalla de luz, estalla, estalla.

36 —

str 35 Jaša Koceli Gašper Torkar Ana Svetel str 36 Aja Zamolo Mitja Drab Yasmin Hafedh Rebecca Perry str 37 Camille Faucherre Rebecca Ciesielski Adrià Targa Ramos Mankica Kranjec

str 38 Boris Bezić Darjan Mihajlović Cerar Branka Pavlič Miha Petric str 39 Marko Petriček Barbara Poček Grega Mohorčič

— 42 —

— 43 —

Anja Krušnik Cirnski

44

»NE BOJIM SE MESTA, TEMVEČ NJEGOVIH KOORDINAT.«

Nemo mesto – kaj naj bi bilo to? Obnemelo mesto, mesto, ki svojih prebivalcev ne nagovarja, ali mesto, ki molči, da se sploh lahko (po)iščemo?

Kdaj mesto, ki je skorajda sopomenka za zvok, obnemi? Nemo mesto je metafizični paradoks projekta. Mesto, ki obnemi, zahteva našo novo pozicijo, zahteva našo lastno definicijo sebe zavoljo udomačitve, doma.

Trilogijo Nemo mesto odlikujejo elementi, ki jih v gledališču srečamo le redko v tako barvitih in različnih potezah.

Jaša Koceli je k projektu vabil mlade ustvarjalce, natančneje ustvarjalce do tridesetega leta starosti, in pesnike različnih narodnosti.

Sodeloval je s svojimi stalnimi sodelavci: kostumografko Branko Pavlič, scenografom Darjanom Mihajlovičem Cerarjem in glasbenikom Miho Petricem. K projektu pa je povabil tudi druge; posebno mesto je imela konceptualna fotografija Mankice Kranjec. Sodelovalo je osem mladih slovenskih igralcev (Blaž Setnikar, Jernej Čampelj, Barbara Ribnikar, Tina Gunzek, Lena Hribar, Miranda Trnjanin, Nik Škrlec, Filip Samobor) in devet mladih pesnikov (Aja Zamolo, Rebecca Perry, Camille Faucherre, Adrià Targa Ramos, Rebecca Ciesielski, Yasmin Hafedh, Mitja Drab, Ana Svetel in Gašper Torkar), ki so slovenske, avstrijske, nemške, španske, angleške in francoske narodnosti.

Kocelijeve predstave nemalokrat dobijo oznako ‘poetsko’, zato ni nenavadno, da je prišel do uprizarjanja poezije same, ki jo je tokrat povezovala enaka tema: mesto. Uprizarjanje poezije na odru je vedno bolj pogosto, čeprav zahtevno delo; predstave oz. epizode pa navkljub temu niso bile recital, temveč niz situacij, ki izhajajo iz poezije in se v predstavi na poezijo lepijo. Večjezičnost.

Trilogija Nemo mesto v režiji Jaše Kocelija je pravzaprav stilizirana gledališka

miniserija o odraščanju ali pa o antipolih, mogoče celo o medgeneracijskih razlikah, pa tudi o 21. stoletju, predvsem pa o tesnobi in premagovanju le-te. Rezidentske predstave so bile tri predstave-epizode: prva Jaz jaz jaz jaz, Na most! in zaključna Prihajamo.

Seveda ni naključje, da so bile ravno tri, in tudi ni naključje, kako so zastavljene.

Onkraj stalne Kocelije ekipe si poglejmo igralce prve predstave Jaz jaz jaz jaz: Miranda Trnjanin, Filip Samobor, Nik Škrlec in Lena Hribar. Vsi so še vedno študentje, stari komaj nekaj čez dvajset let, šele na začetku kariere, v procesu oblikovanja sebe kot dramskih ustvarjalcev, ki (nehote) spadajo v generacijo Y, o kateri Koceli govori.

Generacijo Y ali milenijsko generacijo definirajo ne le leto rojstva, temveč tudi razvoj tehnologije, hiperproduktivnost kot posledica tega razvoja, hiter način življenja, ogromen dostop do informacij … Vse to Koceli stilizirano povzame v prvem delu. Igralci bolj kot vloge igrajo arhetipske, kdaj stereotipne (brez slabšalnega prizvoka) vedenjske vzorce v situacijah, a zato je toliko bolj transparenten individuum, kar nakazuje že sam naslov te epizode: kolektiva ni, množica se kreira zgolj v naključnih banalnih situacijah. So kostumografska celota, črna celota, ki je kadarkoli lahko karkoli ali katerikoli individuum.

Zaščitni znak predstave-epizode Jaz jaz jaz jaz je postal ‘selfie’ – ne le kot promocija, tudi predstava sama jih je uporabljala kot svoj element. Več kot logično je, da so ga uporabili, saj tovrstne fotografije postajajo vedno bolj priljubljene, čeprav niso nove.

Avtoportret v likovni zgodovini obstaja že stoletja, avtoportret, ‘selfie’, kjer je medij pravzaprav fotoaparat, pa je prvič nastal v dvajsetih letih prejšnjega stoletja.

Sprašujemo se, kaj je novo – novo je

45

objavljanje teh fotografij preko spletnih omrežij in s tem nenehno ciklično ustvarjanje novega jaza.

Druga epizoda oz. predstava, pravzaprav poetični performans (kot je Koceli sam dejal) Na most!, je sklenila most med prvim in drugim bregom, med generacijo Y in generacijo X, ki sta zdaj sovpadli med dvajsetim in tridesetim letom. Performans Na most!, ki naj bi predstavi povezoval (Koceli ju je povezal tudi dobesedno: sodelovalo je vseh osem igralcev in vseh devet pesnikov), je kot tak bistven – bistven tudi zaradi tesnobe. Govori o tem, da »ne bojim se mesta, temveč njegovih koordinat«, da se bojimo nove pozicije v svetu ali mestu, kakor vam je ljubše. Temu Saleclova pravi tesnoba.

Asketska epizoda trilogije je bila posebna tako v formi kot v občutju.

Scenografija je to, kar mesto ponuja: reka, most, luči, nevihtno nebo v ozadju.

Stisnjen med glasbenikom Miho Petricem in vsemi osmimi igralci, ki niso imeli na voljo ničesar drugega kot klopi in mikrofona, se je gledalec poskušal znajti med med glasbo in zvenom besed. To bi bolj kot performans bil recital, če ne bi bil del trilogije, saj ga je v uprizoritvenem slogu zelo malo vezalo na prvi in zadnji del trilogije.

Prva in tretja predstava oz. epizoda sta bili povezani v situacijskosti, napol imporovizacijski tehniki igre, v multimedijski scenografiji, v kostumih, ki dobijo pomen šele v situaciji, bogati mizansceni in navsezadnje v samem prostoru. Paradoksalno je to, da je performans Na most! navkljub močni recitativni formi imel večji dogodek, kakor ostali dve epizodi, to je bil dogodek, dejanje z daljno asociacijo na samomor, a tega ne ponuja kot izhod, rešitev, temveč je bolj utelešanje občutja, apatije.

Zadnja predstava Prihajamo ponuja rešitev, iz jaz jaz jaz jaz se prelevi v množino – prihajamo.’Selfie’ je nadomestila skupinska fotografija, kjer so na sivem ozadju betona in čistih linij živopisano oblečeni igralci (še vedno razdeljeni v matrico moškega in ženskega, ne pa individuuma).

Koncept in predstava se predimenzionirata v skupnost, kolektiv, kjer pride tudi do boja. Če je v prvem delu izraz generacije material, tehnologija, jaz, površje odnosov, je tukaj v ospredju odnos, občutenje sveta.

Igralci tega dela so nekoliko starejši (a še vedno pod trideset): Barbara Ribnikar, Blaž Setnikar, Jernej Čampelj in Tina Gunzek so tisti, ki nam ponudijo rešitev: soočiti se s koordinatami mesta.

Kljub temu da prva in druga predstava učinkujeta kot antipol druga drugi, se dopolnjujeta, nadgrajujeta in povezujeta.

Cela skupina ustvarjalcev teoretično spada v generacijo Y, sebe in vse nas pa pogledajo z distanco in premislekom. Na vprašanje, »kam iz ‘jaza’?«, je odgovor »v skupnost, v ekipo, v kolektiv, v drugega«.

Kako pa priti do tja? Preko mostu, skozi lastna občutja, skozi lastno apatijo, ki jo je enostavno treba sprejeti in tudi prebroditi, da smo lahko živopisani ljudje, nosilci mestnega življenja in življenja mesta.

46

NA MOST!

Indeks sodelavcev pri projektu Nemo mesto Rezident Jaša Koceli, režiser in avtor koncepta Pesniki Gašper Torkar Ana Svetel Aja Zamolo Mitja Drab Yasmin Hafedh Rebecca Perry Camille Faucherre Rebecca Ciesielski Adrià Targa Ramos Igralci Blaž Setnikar Tina Gunzek Barbara Ribnikar Jernej Čampelj Nik Škrlec Lena Hribar Miranda Trnjanin Filip Samobor Umetniški sodelavci Mankica Kranjec, fotografinja Boris Bezić, filmski režiser Darjan Mihajlović Cerar, scenograf Branka Pavlič, kostumografinja Miha Petric, skladatelj Marko Petriček, skladatelj Jan Lovše, montaža videa

Glejevci Barbara Poček Grega Mohorčič Inga Remeta Rok Avbar Marko Bratuš Borut Bučinel Martin Lovšin Anja Pirnat Prevajalci in lektorji Sunčan Stone Ana Pandur Predin Eva Mahkovic Neja Petek Urška Brodar Projekt Nemo mesto podpirajo EUNIC, Veleposlaništvo Kraljevine Španije in Zavod za turizem Ljubljana.

NA MOST!

Gledališče Glej

Gregorčičeva 3 1000 Ljubljana www.glej.si Rezervacija vstopnic: rezervacije@glej.si in +386 1 251 66 79 Nakup možen tudi na www.mojekarte.si Predsednica društva, producentka in koordinatorka programov: Inga Remeta Umetniški vodja: Marko Bratuš Producentka: Barbara Poček Odnosi z javnostmi: Rok Avbar Urednica Glej, Lista!: Urška Brodar Vodja tehnike: Grega Mohorčič Tehnična podpora: Borut Bučinel, Martin Lovšin

Glej, NEMO MESTO Glej, List!

Letnik 6, št. 3, november 2014 Urednica: Urška Brodar Lektorica: Svetlana Jandrić Oblikovanje in prelom: Grupa Ee / Mina Fina – Ivian K. M. – D. Ilić / Izdajatelj: Gledališče Glej Tisk: Stane Peklaj s. p.

Naklada: 300 ISSN 1855-6248 Podpirajo nas: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, GOOJA IT, interaktivni mediji, d.o.o., TAM-TAM d.o.o., Društvo za promocijo glasbe, Super Catering, Igra I2R d.o.o.

Projekt Nemo mesto podpirajo EUNIC, Veleposlaništvo Kraljevine Španije in Zavod za turizem Ljubljana.

50 —

Glej,

NA MOST! Mesto. Reka in most. Točka, s katere vidimo v mestno ožilje. Potopili se bomo vanj in uzrli njegov strašljiv obraz. Ne bomo se ustrašili. Zapihal bo veter in nas ponesel visoko nad most, od koder bomo videli naš jutri. Nato bo milijon neznanih ljudi priveslalo z letečimi kanuji nad Ljubljanski grad. Sporočili nam bodo, da smo samo sanjali. Pljunili bomo čez most in rekli: kakšen blagoslov.

Ne bomo verjeli govoricam, začeli bomo klicati resnične meščane in jim pripovedovati zgodbe. Peli bomo o vseh mogočih zlomljenih srcih in obtolčenih glavah. Poskusili bomo napeljati krik skozi veke spečih in korake budnih in jih povezati, vsaj za hip povezati.

Skupaj bomo priklicali rečne duhove.

Režija in koncept: Jaša Koceli Avtorji: Aja Zamolo, Rebecca Perry, Camille Faucherre, Adrià Targa Ramos, Rebecca Ciesielski, Yasmin Hafedh, Mitja Drab, Ana Svetel, Gašper Torkar Nastopajo: Blaž Setnikar, Jernej Čampelj, Barbara Ribnikar, Tina Gunzek, Lena Hribar, Miranda Trnjanin, Nik Škrlec, Filip Samobor Spremljava s kitaro: Miha Petric

Poklonili se bomo mestu, reki in ljudem ter nato dejali, da se nikdar več ne srečamo.

Slava mestu, našemu zanikrnemu in nepogrešljivemu prijatelju!

— Premiera: 23. maj 2014 —

Glej,

PRIHAJAMO Res da smo pripadniki Y generacije razpršeni, neodločni, nesamozavestni, razvajeni, egocentrični, nezaposljivi, preveč izobraženi, zapleteni in vsesplošno izmuzljivi – mi prihajamo!

Prihajamo v prvo vrsto po udarec, prihajamo po odgovornost, prihajamo po delo, nagrado in poraz, prihajamo skupaj, upamo se igrati in pokazati svojo moč!

Pazite, ker jutri ne bomo več samo na poti, ampak bomo že tu! Osvojili bomo mesto, ko boste vsi spali in sanjali preteklost. Naš big bang je samo tri korake stran.

Režija in koncept: Jaša Koceli Avtorji: Adrià Targa Ramos, Rebecca Ciesielski, Ana Svetel, Gašper Torkar Nastopajo: Blaž Setnikar, Jernej Čampelj, Barbara Ribnikar, Tina Gunzek Scenografija: Darjan Mihajlović Cerar Video: Boris Bezić Avtorja glasbe: Marko Petriček, Gašper Torkar Fotografija: Mankica Kranjec Lektorica za španski jezik: Ana Pandur Predin Lektorica za nemški jezik: Urška Brodar

—Premiera: 28. September 2014 —