ODTENKI
Jaša Koceli
ODTENKI Krstna uprizoritev Režija Scenografija Kostumografija Dramaturgija Izbor glasbe Zvok in luč Fotografa
Jaša Koceli Uroš in Jaša Koceli Jaša Koceli in igralci Neja Petek Jaša Koceli Črt Birsa Neja Garvas Grega Audič
Igrajo dijaki vseh celjskih gimnazij: Zarski Zana Zed Tujek Astra As Aura
Blaž Šef Katarina Kukovič Matija Kukec Alen Podlesnik Sabrina Železnik Žiga Žveplan Nina Kukovič
Premiera: 22. maj 2005
8
ODTENKI ODTENKOV
1 RDEČI ZARSKI: Z mojo dušo na pladnju, Zana, pozdravljam te. ZED: Presrečno tvoj, Zana. ZANA: Se je aklimatiziral? ZARSKI: Kot sveža riba. Uči se, zaenkrat v plitvinah. ZANA: Dobro. Ne pozabita, ta zemlja je zdaj zemlja našega plemena, naš fevd. Hranimo ga v sebi do zadnjega utripa! ZARSKI: Do zadnjega ugriza! ZED: Do zadnjega… Pogleda! ZANA: Naj bije, kot mora biti. Na delo! ZARSKI, ZED: Na delo!
2 ZELENI AURA: Ja bošček. A si našu kej? AS: Nism niti zalutu niti najdu. Spet ista divjina, nč čarobnga. ASTRA: Sam da si tu. Bomo že našl plac. AURA: Ja. Bogi. AS: Punce, punce, punce... Ne zamerit. Že cel dan morm abstinirat, tak da prosm, preskočmo besede. Gremo raj spat. AURA: A da bi šli spat? ASTRA: Misliš prav zares spat? AS: Mislim kristalno čisto spanje. ASTRA: Ktera pa je bolj zaspana od naju? AS: Težk bi reku. Obe se mi zdita totalno neprespani. Lahko noč. ASTRA: Razumem.
3 PRELIVANJA ASTRA: Pa vi? ZANA: Iščemo malo strehe nad našo kulturo. AS: Mi tudi. ZED: Kaj? AS: Iščemo. ZARSKI: Kaj iščete? AS: Ja to, kulturo. ZANA: A je nimate? AS: Mislim, streho za njo… ZANA: Kulturo pa mate? AS: Ja, ja, veliko kulture.
4 TUJEK TUJEK: Vi tu prebivate? ASTRA: Mi tu živimo. TUJEK: A. VSI: Bli smo prvi tu. Mi smo bli prvi tu. TUJEK: Čestitam. VSI: Hvala. TUJEK: Se vam lahko pridružim? VSI: Komu? TUJEK: Rad bi prebival. ZARSKI: Ni več prostora. AS: Ja, polno je. ZANA: Od kod si? TUJEK: Sem.
5 ODTENKI ZANA: Če kri rodi resnico, ni krvava, zato izgled vara. TUJEK: Ja, pustit ljudem dihat je tvegano, vem. ZARSKI: Zdi se, da si ostal brez izbire. ZED: Koga boš izbral? TUJEK: Nikogar ne bom izbral. ZARSKI: Bodi eden izmed nas in nas ne sili v boj. ZANA: Svet je zdaj naš in brez nas ni več sveta. Si slep? TUJEK: Z očmi gledate, a nič ne vidite. ZARSKI: Ko bi vsaj manj vedel in več znal.
8
ODTENKANJA Jaša Koceli ŠE ZADNJIČ SLIKAR
Še poslednjič moram nekaj blazno pametnega napisati o mojih, naših in nikogaršnjih Odtenkih. Polno glavo jih imam že celo večnost in to ni malo. Tekst ni končan in nikoli ne bo. Obstal je na eni stopnji, bilo je treba potegniti črto. Lahko bi bluzil do groba in naprej. Roki so v bistvu v redu. Pač končaš, hehe. Glavna ovira si itak ti sam. Pride jeza, bes, tudi depresija. Pride marsikaj. Včasih celo zadoščenje. A to zelo redko. Kaj torej dobiš, če združiš velike ideje z majhnimi človeškimi možgani? Osebne probleme, seveda. Saj začeti je lahko, ja: »Kaj ko moja predstava ne bi imela določenega časa in prostora, to bi bilo fino, to bi bilo nekaj svežega.« Tako nedolžne besede, pa pol leta posledic. Bil sem kot slepec brez palice, riba brez lusk in sodnik brez piščalke. Ampak ljudje ti verjamejo, ja, to je glavno, tudi ko ne verjameš sebi. Hecno in naporno hkrati. Za nami je sedemdeset vaj. Je bilo vredno? Najbolj neprijetno se počutim, če me kdo vpraša sicer čisto logično vprašanje: »O čem pa govori predstava?« Ne vem, hudiča, ne vem. Bajka in basen skupaj? Pojma nimam. Vedno tudi ne moreš vedeti, če so rože prave ali umetne. Ne vem, kaj je umetnost. Pač je ne vem, včasih jo začutim. Vsaj mislim tako. Zame so vsekakor najlepši trenutki, ko se na kakšni vaji zgodi. Samo zgodi se in ti si tam in to veš. Čisto nezemeljsko. Potem skušaš delček tega občutka izraziti in podariti nekomu, ki ga bo vzel. Samo za to gre. Kaj so Odtenki iskali v meni? Marsikaj. Omamlja me človekovo navdušenje nad urejanjem sveta. Naš, njihov, moj, tvoj, jaz, ti, mi, vsi.
Pravzaprav nihče. Ampak vseeno nekdo. Ali nekaj. V vseh nas je več rasizma, kot si upamo priznati. Vsi drugačni, vsi enakopravni? Seveda. Največji svetovljani so lahko tudi tisti, ki ostajajo doma. Ko greš v svet, se srečaš z omejitvami svoje kulture in nazadnje ostaneš v vati rodne mentalitete. Blagor zapečkarjem, slava njihovim glavam! Svet bi bil tako enostaven, če bi vsak sadil svojo travco in vsako popoldne spil svojo skodelico čaja in pustil sosedu, da stori enako. Iz svetovljanstva se lahko rodijo cele vojne. Preprosta in iskrena fascinacija nad svetom, ki ni tvoj. Človeška radovednost je blazno nevarna zadeva, še posebej ko se sprevrže v navdušenje in zagretost. Tu lahko gredo stvari zelo hitro narobe. Ampak vsaka šola je za nekaj dobra. Prepričan sem, da je prekleto nenormalen tisti posameznik, ki v podzavesti nima trdno zakoreninjenih patriotskih vrednot. Ponosno oklepanje zgodovine in strah pred izgubo identitete sta tako prazni vrednoti, a brez njih bi tudi mi bili prozorni, čeprav si ne priznamo. Gre nekako takole: nekdo zariše črto in ustvari mejo. Na svoji strani si ustvari kupček in odločno stoji za njim: »Ta kupček je moj, to je moj dom!« Precej bedno, pa vendar je to naš smisel. Videti samega sebe je najbolj grozno. Če se ne ozreš, ne vidiš, če vidiš, pa mižiš. Vedno pridejo dnevi, ki te zvozlajo. Želja ni dovolj, hrepenenje pa ubija. Ob vsesplošnem poznavanju in priznavanju barv je strašno dejstvo, da ljudje povečini vidijo samo eno ali dve. Recimo brez rdeče ni sveta, modra pomirja, sive pa nihče ne potrebuje. Znano? Vsakdo ima svoj najljubši odtenek, a si vseeno nismo tako zelo različni. Kdo si želi biti Tujek, mali buda? Vsi. Kdo si upa biti on? Nihče. Vzdolž zraka ni poti in obzorja se ne da zapisati na list. Toda vse se spreminja. Vsi smo samo otočani. Tudi morje, ki je vedno tam, bo enkrat odplavalo. A dokler utripamo, moramo teči z njim. Vse dokler ne utripnemo. In vzletimo.
Blaž Šef REVIZIJA NAŠE UTRGANE PALETE VIDIKOV »Naš svet ni več lep… Je svet ljudi sploh lahko lep drugače kot v umetnosti?« Kaj je še ostalo? Poleg štirizložnic in bebavih tujih izrazov, poleg milijarde nakopičenih beril iz različnih obdobij, od katerih bi moral navaden intelektualec poznati vsaj zgodbice, poleg umetnosti in kvazi-doseganja neslutenih dimenzij, poleg tega ni ostalo čisto nič. Verjamem, da se nas da skrčiti na kratko poročilo iz barvnih grafikonov, sestavljeno v posebni obliki. Številke so tako lepe, ker so tako kratke, preproste in neizpodbitne. Pa najdi nekoga, ki ti ne bo skušal odtegniti tal pod nogami zaradi tvojega osebnega sloga pisanja. Gledališče ima pa sploh za ogromen kalejdoskop pogledov, ki ga motrimo in proučujemo vsak s svojim žarom. Zelena je moja najljubša barva in po resnici ni mi bilo preveč prijetno, ko sem pokasiral vlogo na rdeči strani »skupne domovine«. Ampak dobro, sem pomislil, igralec je profesionalec, četudi to ni povezano z nikakršnim proračunom ali poklicno naravnanostjo. Kapital lahko lomi borzne indekse na krjaveljski način. Nas se to ne tiče. Zeleni so taka hipijevska farsa. Natepavanje, droge in manično veselje, ki sega vse od spolnih organov do zapletenih možganov. Hjah, fino jim gre, brez skrbi, obvez, zadolžitev in ukleščanja v kalupe tradicije. Boemski paradiž. Rdečkarji naj bi predstavljali strogo realnost konzervativnega duha. Religija, fanatizem in iracionalna predanost v nezamenljivem skupku. Tak potencirani Opus Dei z glazuro iz angleške rojalitete. No, to dvoje samo za hec. »Trdno stremimo za svojimi ideali,« v en glas vpijejo Rdeči. Ne popuščajo, borijo se za svoje, materijo
okoli sebe dojemajo kot lastnino, odnose kot običaje. Vse je zapeto do vratu. In čez. Razen redkih trenutkov odmika, ki pa le še poudarijo kontrast. S trkom dveh civilizacij nastane, kot vedno v človeški nič-se-nenaučimo zgodovini, vojna. Otrok konflikta je Tujek, modrooki pobeljeni princ iz drugega sveta, ki mora obojim pokazati, da je, slikovito rečeno, gomila kravjekov za ene hudimano smrdljiva zadevica, za druge pa skladovnica drv. Okej, pretiravam, ampak primer je karseda nazoren. Resnica je relativna, kar ne ustreza nikomur.
Neja Petek KDO BO KOGA An ban, pet podgan, vija, vaja not! Tak je že tisočletja promocijski slogan Njega, mojstra Časa, ki mu še kreativci kova Beigbeder ne sežejo do kolen. Dečko je čudežno relativen in ima tako strašansko trpežen želodec, da prenese vse… Koliko svojih otrok je že požrl ta naš Kronos! Brez števila zmagovalcev in poražencev, tistih z levega in onih z desnega brega. Ampak preden je sistem, pa naj bo organski ali anorganski, zreduciran na krožnik Časa, se vendarle mora nekaj dogajati. In tako se je v vakuumu človeške domišljije zaredil arhetip tekmovalnosti. Še vedno se zagrizeno gremo prastaro igrico »Kdo je in bo koga, kdaj in kako bo kdo padu not?« V Odtenkih so Rdeči Zelene z orgazmičnim užitkom. Če smo iskreni, se največkrat ni problematično identificirati z zmagovalcem. Tu lahko nastane taka dražljiva praznina, da so si še družbeni normativi sposobni razvezati kravato in odpeti suknjič. Cmerave zelene mevže si ne zaslužijo nič drugega kot šok terapijo s kačami! Amen. Mati Sreča si k svojim doječim prsim najprej pritisne močne in neustrašne. In to počne že od pamtiveka, ko dobrega starega Darwina ni bilo še niti v plenicah, kaj šele na papirju.
Človečnjaki od nekdaj koketiramo z Avtoriteto in Resnico, če smo le z njima posiljeni dovolj prefinjeno in agresivno hkrati. To dvoje je namreč nezgrešljiva dobitna kombinacija. Rdeči agresorji v Odtenkih so nerazuzdana, naravi prijazna bitja, ki z največjo gorečnostjo ljubijo Jono in svoje rituale. Zakaj bi človek ubiral zapletene in ukrivljene stranpoti, ko pa lahko sledi čistim, za orientacijo enostavnim linijam? Za Rdeče ni nič bolj naravnega kot to, da nagonsko skrbno poližejo še prste, ko použijejo svojo ambrozijo. Samo to je pomembno, da ni nobene besede, nobenega dejanja, nobene stvari, ki bi šla v nič. Zeleni se napajajo pri koritu urbanega človeka tretjega tisočletja, ki stremi za hipno meseno naslado. Kakšen gens, kakšen rod neki! Seks ja, v mestu in na vasi, zunaj in notri, od spredaj in od zadaj, v vsakem primeru pa zase, ne za druge. In ker ubožci s svojimi senzualnimi antenami nenehno lovijo najboljši signal, nimajo časa za kaj drugega. Rdeči obvladajo starodavno umetnost iskanja zunanjega grešnega kozla, ki poenoti nacijo, Zeleni o tem nimajo pojma. Česar ni zdaj, tega zanje ni. Strategija je v primerjavi z navdihom res bedna. Toda samo zdaj. Potem pa… Ni kaj, ena nič za Rdeče. Še tako utečen sistem iztiri, če se vanj vrine slepi Tujek, ki mu je »naše« in »vaše« španska vas in mu je bivati edini ohlapen življenjski cilj. Tu impro liga Zelenih izenači. Auuuu, kakšna zaušnica za strumno vrsto rdečih napadalcev, ki so prepričani v predvidljivost in v dejstvo, da gol obstaja v vsakem primeru, samo streljati je treba v pravem trenutku. Toda glej ga zlomka! Tujek se ne igra vratarja in ni branilec interesov. Fant preprosto je. Otrok univerzuma. Štrli iz zeleno-rdeče mase kot vznemirljiv artikel z napako. Končno namreč tudi Zeleni pokažejo zdrav apetit po prevladi, ampak »malega bude« sploh nihče ne more z užitkom prebarvati, ker je zaprisežen vegan, ki mu je izbiranje barve mesa tuje. Za Tujka je barva enigma, ker je sploh ne more prepoznati. Hendikep ali privilegij? Pozna zato samega sebe premalo ali preveč?
Pomembno je, da v primeru vojne s Tujkom ne bi bilo pravega efekta! Stvar je v fetišu do težko dobljene zmage, v tej hudo pikantni začimbici individuumovega ega. Najbolj dolgočasno je prebarvati belino in brezbrižnost. Tako dražljivo, tako vražje seksapilno je opazovati prelivanja in boje kontrastov. Vsako leto zgodaj jeseni zelena čarno izgublja svojo bit in na koncu umre, kar je v bistvu počasen posnetek vojne človeškega spoznavnega okvirja. Rdeči v Odtenkih nazadnje s stilom obračunajo z Zelenimi, naravnost vampirsko se jih lotijo. Z užitkom jih popackajo, obarvajo in na koncu prebarvajo. Kako grozljivo lep krešendo! Že z estetskega vidika bi bilo sporno, če bi si na tem svetu žogico miroljubno podajala samo forte in piano. Poleg tega je naraščajoča evforija tako prikladno uspavalo za množice. Zmaga Rdečim prinese občutek sitosti in olajšanja, ampak občutek seveda ni varna konstanta. Če so se prej Rdeči hitro navadili na nekaj vode in gozda več, jim je zdaj pač kmalu domač povečan kup mesa. Finalna fata morgana je prazna, čista in bela. Past? Neizbežnost? Katarza? Zanimiva je teorija, da so tudi barve družbeni konstrukt. Je bela v resnici najbolj črna? Kaj je bolj nevarno in samouničevalno: vnaprej izbrati, sproti, kot veter piha, užitkarsko izbirati, ali sploh ne izbirati in ne izbrati, da ni nikoli ekstremne osredotočenosti in nikoli ekstremne zdolgočasenosti? Adijo slava, adijo zmaga, adijo ljubi principi! Klin se s klinom zbija in Čas ravno Relativnosti z največjim užitkom ukaže »Vija, vaja, not!«.
8
ODTENKARJI BLAŽ ŠEF
Med delom smo pogosto sekali gordijske vozle. Vsako kvatrno soboto je običajno napočil čas za probleme, osebne zamere in sabotaže. Spet pretiravam. Hočem reči, da smo se igralci in režiser med sabo spoznali do te mere, da bi si lahko preprosto, sociološko ali ne, rekli družina. Tu in tam tako visoka stopnja povezanosti povzroča konfliktne izbruhe, vendar je v eksperimentalnem gledališču tesna povezava bistvena. Ne glede na dejstvo, da so tudi moje poklicne ambicije usmerjene v »collegium seraphicum« in ne glede na dejstvo, da imam vse soigralce s tehnično ekipo vred še bolj rad kot sebe jaz sem užival ob izdelavi palete Odtenkov. Upam, da se gledalcem ne bo zmešalo od tanke atmosfere abstrakcije. Če pa že… Tudi v redu, hehe.
KATARINA KUKOVIČ Odtenki so zame mnogo več kot zgolj predstava. Že od samega začetka našega druženja je bilo v zraku čutiti iskrice in tisto prav posebno vzneseno energijo pričakovanja. Prve vaje so v nas nemudoma vzbudile tendenco po razmišljanju o naših tako zelo resničnih vlogah v na videz abstraktnem svetu. Še več: igralsko eksperimentiranje nas ni prisililo le v intenzivno samo-
spoznavanje in iskanje sebe v dramskih subjektih, temveč nas je vedno znova presenetilo, ko smo odkrivali, kdo smo in predvsem kaj vse smo lahko. Počasi smo začeli ostriti naš čut za odgovornost in dojemati tanko mejo med odrsko podobo in tisto iz garderobe. Tudi spoznanja o čudežni moči koncentracije ne gre zanemariti na tej grenko sladki poti do pravih Odtenkov. Če so na začetku odrski značaji v nas živeli zmedeno in brez prave identitete, so zdaj do potankosti izoblikovani. Toda vsakič, ko med uprizoritvijo z nezadržno vnemo izpojemo življenja glavnih dramskih junakov, sproščeni napetosti sledita silen občutek izpraznjenosti in hkrati želja po »še«. Vendar ni le predstava sama bit Odtenkarjev. Nekje na naši poti smo drug drugemu postali gonilna sila, družina. Preprosto: »Mi smo taka sekta.« Smisel smo našli v sami poti, za izpolnitev cilja pa se zdi, da se z vsako predstavo odmika. In ravno sla po novih smislih, po ponovnem druženju in ustvarjanju, je vztrajnostni zakon Odtenkov. ŽIGA ŽVEPLAN Izkušnje so edine, ki zares štejejo. Ne denar, hitri avtomobili, spodnje perilo ali katerakoli druga stvarca. Odtenki. Pač še ena, sveža izkušnja? Sprva je res tako izgledalo. Avdicija, soigralci, tekst… A kar kmalu sem bil priča rojstvu zelenega, hedonističnega pingvina v temačno mavrično meglo z okusom bazilike, ki ji drugi pravijo domišljija. Malce pretiravam, a z Odtenkarji so prav vsake vaje zabavne. Naš almighty guru (beri Jašek) nas vedno nauči kaj življenjsko koristnega. Aaah, pa vse te eksplozije in komolci in bla, bla, bla… Drva so lesena!
SABRINA ŽELEZNIK To je to. Prišli smo do točke, ko gre zares. No, vsaj na pol zares. Še vedno smo eksperimentalni gledališčniki, ki se na odru igramo in si lahko privoščimo čisto vse. Konec koncev je oder edini kraj na svetu, ki dopušča vse. Ravno to se mi zdi najbolj razburljivo in zaradi tega mi gledališče toliko pomeni. Nihče te ne obsoja, kritizira, tvoji napake, izgled, kilogrami, mišljenje niso pomembni. Lahko si strasten kadilec, gej, babica, zarodek, drevo ali pa preprosto človek, ki si zasluži biti. Takšni kot smo mi vsi. Ustvarjamo svoj vsakdanjik, barvamo drug drugemu življenja, počnemo tisto, kar nam je všeč. Vsi Odtenkarji resnično uživamo na odru. Skupaj smo se potili, mučili, se smejali (včasih tudi zabušavali) in nazadnje ustvarili predstavo z življenjskimi sporočili. Čeprav nam sledijo na vsakem koraku, si pred njimi radi zatiskamo oči. Resnici ne moremo uiti. Tudi v Odtenkih je in Odtenki živijo na odru. »Pazi se pazi, da te odtenek ne zapazi, ker če te odtenek zapazi, se pazi, pazi.«
ALEN PODLESNIK Odtenki. Rdeči in zeleni. Solata zelena, paprika velika. In zeleni in rdeči madeži na mojih hlačah. Čeprav uporabljam precej bazično belilo, bodo na njih vedno ostali Odtenki. Na odru pod reflektorji paprika rdeča, solata zmečkana. Črt gleda zviška, kako se igramo Odtenke. Joj, vse bi rad spoznal! Joj, nikogar ne bom izbral! Joj, ker me oboji hočejo zase, se zlijejo v Odtenke! Odtenki. Rdeči in zeleni.
NINA KUKOVIČ Moja je Aura - deklica , ki je zelo čustvena, nežna in sramežljiva , ko gre za ljubezen. Je v skupini Zelenih in nima dovolj samozavesti, da bi se postavila po robu Asu in Astri, ki jo kmalu na nek način zavržeta. Zdi se,
da Aura nikoli ne ve, kaj pravzaprav išče, kaj hoče. Ko Zeleni spoznajo Rdeče s popolnoma drugačnimi ideali, se zgodba malo bolj zaplete. Aura se namreč zaljubi v rdečega dečka, ki ji je karakterno zelo blizu. V svet prelivanj vstopi tudi Tujek, povsem neobremenjen z ideali. Čeprav je slep, vidi veliko bolje kot vsi ostali. V plaho deklico Auro sem se prelevila ničkolikokrat. Počasi mi je lezla pod kožo. Začetki so bili kar naporni, vložiti je bilo potrebno mnogo prostega časa, volje in vztrajnosti, da sem se stopila s tem likom. Auro, njeno mišljenje in občutke, je bilo včasih težko razumeti. Po urah trdega dela in iskanja s pomočjo improvizacije sem jo na nek način začutila in zaživela je v meni.
MATIJA KUKEC V vsakdanjem življenju vedno znova in znova srečujemo skupine z drugačnimi interesi, zato med nami in njimi prihaja do trenj. Mnogokrat zna konflikt razrešiti kakšen tujek. Z vsakim dnem osvajamo nova ozemlja našega življenja, kar ga dela čudovitega in misterioznega v vseh njegovih odtenkih. In prav te izkušnje nam pomagajo pri premagovanju ovir. Verjamem, da eksperimentalni gledališki projekt Odtenki tudi za vas, ki sedite na drugi strani, odkriva veliko čarov gledališkega ustvarjanja. Pa imejte življenje polno dobrih odtenkov! In ne pozabite: pred in po ogledu predstave je vredno prelistati gledališki list. O tveganju in neželenih učinkih se posvetujte z režiserjem ali s kakšnim višjim božanstvom.
ODTENKI Kontakt: odtenki@email.si 041 326 298 Posebna zahvala: Radi Kikelj, vsem staršem mladih igralcev, I. gimnaziji v Celju, gimnaziji Celje - center, gimnaziji Lava in Amaterskemu gledališču Vrbje. Projekt so omogočili:
ODTENKI