Anika gre iskat ogenj

MIRANDA BRATAŠEVEC

Miranda Brataševec

ZAHVALE • slovenski filmski in gledališki igralki Mileni Zupančič za podarjeni glas v uprizorjeni pravljici • vsestranskemu literarnemu ustvarjalcu Niku Grafenauerju, ki spremlja moje stvaritve in jih opremi s kritično besedo • hipnoterapevtki Asji Širovnik za njeno mnenje o pravljici • prijatelju Miranu Brumatu za audio-vizuelno izpeljavo in pomoč pri celotni postavitvi predstave • Juretu Batagelju za oblikovanje tiskovin in pripravo video posnetka • Vanessi Benak, dijakinji umetniške gimnazije Nova Gorica za odigrano vlogo Anike in za pripravo plesne koreografije • Robertu Jarcu za glasbeno spremljavo • mojim prijateljicam Luncam: Adriani Pisk, Jerman Klavdiji, Bojani Furlan, Lilijani Reljić, Jolandi Ukmar, Bogdani Špehonja, Majdi Cencič, Marti Pavlin, Idi Markočič, Zdenki Koršič in Patriciji Likar, da so sodelovale v predstavi • prijateljici Klavdiji Jerman za izdelavo kostumov • Stojanu Bratkoviču za tisk knjigice in vabil

Posebna zahvala gre založniku iz Moskve gospodu Sergeju Kontradovu iz založniške hiše Terra ter mojemu možu, Nedjanu Brataševcu, za pomemben denarni prispevek in vero, da bo pravljica zaživela.

Pravljico napisala: Miranda Brataševec Oblikovanje: Jure Batagelj Tisk: A-media Šemepeter pri Gorici Naklada: 200 izvodov Ilustracije mandal: Miranda Brataševec

POSVETILO Pravljico posvečam hčerki Vanessi z željo, da bi ji bila v spodbudo in pomoč pri iskanju svojega notranjega ognja.

SPREMNA BESEDA NIKO GRAFENAUER

PRAVLJICA O ANIKI, KI JE ŠLA ISKAT OGENJ Nekoč je živela deklica po imenu Anika. Čeprav ji je mama umrla, ko je bila še majhna, pa se je spominjala besed, ki jih je ta izrekla na smrtni postelji: »Anika, nauči se prisluhniti svojemu notranjemu glasu, ki te bo vedno peljal po pravi poti in skozi izkušnje, ki jih boš najbolj potrebovala. Pazi tudi, da nikoli ne izgubiš tistega ognja v sebi, ki te oživlja in osrečuje.« Seveda je Anika z leti pozabila na mamine besede. Živela je skromno z očetom, ki je trdo delal od jutra do večera, da sta lahko preživela. Ni pa poznal nežnosti in ni ji znal izkazovati ljubezni. Anika je rasla v lepo, mlado dekle, za katero se je rad ozrl marsikateri mladenič. Ker so bili doma revni, ji je oče izbral bogatega ženina, ki pa je ni spoštoval, ampak je pogosto grdo ravnal z njo, jo poniževal, žalil in jo imel bolj za služkinjo kot za ženo. Čeprav je Anika vse to potrpežljivo prenašala, pa je globoko v sebi zelo trpela. Počutila se je zelo osamljeno in zapuščeno, tako nebogljeno in nepotrebno. Bila je še zelo mlada, radost in veselje pa sta v njej počasi ugašala. Takrat se je spomnila materinih besed, naj nikoli ne dovoli, da v njej zamre ogenj življenja, naj v njej nikoli ne zamre tista divja strast do življenja in ustvarjanja.

Ljudje na vasi so jo imeli radi, ker je bila z vsemi prijazna in ni nobenemu želela nič slabega.

Bilo je v začetku pomladi. Narava se je začela prebujati, prve cvetlice so se razcvetele in prvi nežni lističi so vzbrsteli na golih grmičkih in drevesih. Bližala se je ostara, dan praznovanja spomladanskega enakonočja. Čas, ko zemlja spet oživi in se prebudi, čas, ko se narava napolni z novimi močmi, čas, ko je premagana tema in ko svetloba z vsakim dnem bolj zažari in napolni vsa živa bitja z novo, ustvarjalno energijo.

Vsako leto so se na polno luno, najbližjo enakonočju, zbrale ženske iz vse vasi ter odšle na gozdno jaso nad vasjo, kjer so zakurile ogenj in izvedle poseben obred.

O tem praznovanju je Anika samo slišala pripovedovati, nikoli pa se ga še ni udeležila. To leto pa jo je najstarejša vaščanka povabila, da se jim pridruži.

Anika je bila zelo vznemirjena in se je skoraj bala, kaj se bo dogajalo. Vse je bilo tako skrivnostno, da je v njej zbujalo veliko pričakovanje. Dogovorile so se, da se dobijo na gozdni jasi nekaj pred polnočjo. Mož ji ni branil, da se udeleži praznovanja, ker je vedel, da so to ženske stvari, v katere ne more posegati.

Anika se je praznično oblekla v belo bluzico z izvezenimi rdečimi nageljni na velikem ovratniku, črno dolgo krilo in si zavezala rdeč nabran predpasnik, ki je imel pri straneh našita dva velika žepa. Potem si je še skrtačila dolge rjave lase in jih spletla v gosto kito, nataknila še lesene cokle, se ogrnila z volnenim šalom in se odpravila po ozki, strmi stezi, ki je vodila proti mestu, kjer so se dogovorile. Čeprav so bili tisti dnevi že prijetno topli, pa so bile noči še vedno hladne. Aniko je nekoliko mrazilo po telesu, pa ne samo od mraza, v njej se je nekaj dogajalo, kar si sama ni znala pojasniti. Srh jo je spreletaval po vsem telesu, še posebej v stegnih, v glavi jo je ščemelo, v trebuhu je čutila rahlo slabost, iz srca pa ji je vela ena sama velika tesnoba. Čeprav je pot dobro poznala, ker je po njej hodila nabirat jagodičje na obronek gozda, pa se v temi ni dobro znašla. Še dobro, da je na nebu vzšla luna, da ji je osvetljevala pot, sicer bi težko stopala po ostrih kamnih in ne bi opazila vej, ki so ji križale pot. Nenadoma je brcnila v večji kamen, ki je bil sredi steze, in skoraj bi padla, z rokami se je ulovila na bližnjo skalo in potem zagledala na tleh nekaj kovinskega. Pogledala je od bliže in ugotovila, da leži na tleh zelo velik, že nekoliko zarjavel ključ. Vzela ga je v roke in si ga ogledala. Tako velikega ključa ni še nikoli videla in ni si znala predstavljati, kakšna vrata lahko odpre, ker na vasi in v njeni bližini ni bilo nobenih vrat, ki bi potrebovala tako velik ključ. Še posebej se ji je zdelo zanimivo držalo, ki je bilo oblikovano v krog, v katerem je bil vdelan cvetlični vzorec. Odločila se je, da ga bo odnesla s seboj, zato ga je spravila v žep predpasnika.

Ko je nadaljevala pot, je že od daleč zagledala ogenj, ki se je počasi razplamteval v svojih zamolklo rdečih barvah in postajal vedno svetlejši in glasnejši, saj je bilo slišati njegovo prasketajočo govorico. Ko se mu je približala, je ob njem zagledala poznane obraze vaških žena.

Toplo so jo sprejele medse in jo povabile, da se jim pridruži pri pletenju naglavnih venčkov.

Narejeni so bili iz pisanih trakov, ki so na eni strani prosto viseli in bili prepleteni s prvim spomladanskim cvetjem. Anika se je po dolgem času počutila sprejeto s tisto ljubeznijo in mehkobo, ki ji ju je dajala njena lastna, prerano umrla mati. Povsem se je umirila in prepustila prijetni toploti, ki je prihajala od ognja, in zdelo se ji je, da ji je ogrela telo in dušo.

Na večji skali, ki je bila na vrhu ploščata in podobna mizici, je Anika opazila, da so bili postavljeni določeni predmeti. Skodela, bel prtiček, za katerega je predpostavljala, da je v njem zavit hlebec kruha, steklenička in majhni kozarčki ter košarica s pobarvanimi in lepo okrašenimi jajci. Ob strani pa je bil prislonjen večji zvonček in okrogel boben, na katerem je bila napeta tanka živalska koža. Aniki se je prostor zdel kot majhen oltarček. Potem je najstarejša vaščanka, okrašena v dolge ogrlice v vijoličnih in modrih barvah ter oblečena v povsem belo, dolgo oblačilo s širokimi dolgimi rokavi, ki so se kot krila razširili od komolcev navzdol, vzela v roke palico in z njo zarisala ris okoli ognja. Vse ostale ženske so tiho obstale in spremljale njene gibe. Nato je s štirimi velikimi, okroglimi kamni označila na travniku vse štiri strani neba. Zatem se je postavila na stran vzhajajočega sonca in začela izgovarjati molitev v prastarem jeziku, ki ga Anika ni dobro razumela, ker ga ni nihče več uporabljal v medsebojnih pogovorih, pa tudi slišala je slabo, ker je vodnica besede izgovarjala polglasno in mrmrajoče.

Skupaj z ostalimi ženskami se je postavila v krog, na glavo so si položile sveže spletene venčke, se prijele za roke in plesaje zapele pesem, ki je bila Aniki vedno tako všeč, ker jo je prepevala tudi njena mati.

Vse je bilo tako skrivnostno in čarobno. Polna luna je že pripotovala na sredino nebesnega svoda. Še zadnji oblački, ki so prikrivali nebo, so se razkropili, kot da bi nanje vplivala lunina moč. Bila je tako velika in svetla. Aniko je spominjala na dobrohoten materin obraz, ki se je

rahlo nasmihal in vabil, da se mu prepusti.

Tedaj je vodja obreda povabila Aniko, naj se ji pridruži v notranjosti kroga. V roke je vzela leseno skodelo, v kateri je bilo mleko, in jo prislonila k Anikinim prsim ter ji nato rekla, naj ga popije. Zatem je vzela v roke hlebec kruha, ga položila na njen trebuh, odlomila košček in ga ponudila Aniki, da ga zaužije. Pri tem je vodja obreda izgovarjala svete besede, ostale pa so ponavljale za njo. Čez nekaj časa je vzela stekleničko in z njeno vsebino napolnila majhne kozarčke. To je bila medica, božanski napoj, ki je imel čudežno moč. Pomagal je premagati strah in se prepustiti božanskemu vodstvu. Ponudila ga je Aniki in vsem ostalim ženskam, preostanek pa je izlila na ogenj. Plameni so švignili visoko v nebo in glasno zaprasketali, kot da bi hoteli potrditi tisto, kar je vodja obreda izgovorila. Potem je z oltarja vzela boben in se umaknila iz kroga. Začela je počasi udarjati po njem, Aniki pa je naročila, naj stopi v notranjost kroga in zapleše okrog ognja, sama pa je vedno hitreje in glasneje udarjala na boben. Anika najprej ni vedela, kaj vse to pomeni, vseeno pa je sledila povabilu in začela počasi premikati svoje telo. Zdelo se ji je, kot da jo nek notranji glas kliče, naj se preda ritmom svoje nerazkrite notranjosti. Prepustila se je zvokom in začela v ritmu krožiti najprej z boki in potem z vsem telesom. Noge so jo kar same nesle, roke je začela dvigovati kvišku in vedno hitreje se je vrtela okoli ognja. Nekaj časa je nad seboj še videla srečen lunin obraz, ki jo je kot magnet vlekel, da se mu prepusti in povsem preda. Nato je vse okrog nje začelo izgubljati svojo obliko, ostale so samo še barve, ki so se prelivale druga v drugo, postajalo je vse temnejše, temnejše ...

Nenadoma se je znašla sredi gozda. Bilo je temno kot v grobu. Niti najmanjša svetloba ni prihajala od nikoder. Drevesa so rasla gosto drugo ob drugem, tako da je zadevala vanje in so ji veje razpraskale že skoraj vse telo. Počasi se je privadila teme, a jo je bilo še vedno neznansko strah. Srce ji je močno razbijalo. Tu in tam je gluho tišino prerezalo prhutanje kril nočnih ptic, ki so letale v bližini. Zaslišala je tudi glasove divjih zveri, ki so jo navdali z nemirom in negotovostjo. V tistem trenutku je zagledala obris neke živali, ki je stala skoraj tik pred njo.

Tako blizu sta si bili, da je začutila njenega duha. V njej je prepoznala volkuljo, ki je imela ob sebi mladička. Čeprav bi najbrž vsak odrevenel od strahu, pa ji je globoko v notranjosti nekaj

reklo, naj ostane mirna, ker se ji ne bo nič zgodilo. Volkulja je napravila nekaj korakov naprej, nato pa se je spet ustavila. Anika je razumela njeno govorico, naj ji sledi. Volkulja se je občasno ustavila, da jo je Anika lahko dohajala, pri tem pa je skrbno pazila svojega mladička, ki je iskrivo poskakoval in raziskoval svet, da ni zašel v goščavo in se izpostavil skritim nevarnostim, ki so pretile z vseh strani temnega sveta.

Včasih je s tačko popraskal mamo volkuljo po zadnjih tacah, da se je ustavila, ker je bil lačen in je hotel malo posesati. Takrat se je mirno ulegla na primeren, mehek prostor, da se je mladiček lahko približal njenim seskom in se nahranil. Medtem ko je mirno pil, ga je z jezikom lizala in čistila, z eno taco pa objemala in na ta način varovala. O, kako lepo ju je bilo opazovati. Kakšna predanost in požrtvovalnost, kakšna skrb in milina. Tudi Anika se je ob njej počutila varno in zaščiteno.

Nato so nadaljevali pot, ki se je nekaj časa vila po ravnini, potem pa spet vzpenjala strmo navzgor, dokler niso prispeli do skalne stene in široke odprtine v njej. Volkulja se je ustavila, potem pa stekla in se izgubila v temno noč. Anika je vedela, da je prišla do mesta, od koder mora pot nadaljevati sama. Stopila je do vhoda v votlino, ki so ga zapirala težka, okovana vrata. Poskušala jih je odpreti, vendar so bila zaklenjena. Takrat se je spomnila, da je v predpasnik spravila stari, zarjaveli ključ, ki ga je našla na tleh. Vtaknila ga je v ključavnico in zares je bil pravi! Odrinila je vrata in stopila nekaj korakov naprej v črno temo. V tistem trenutku ji je zmanjkalo tal pod nogami in padla je v globoko brezno. Padla je na tla in izgubila zavest. Ko je ponovno odprla oči, se je okrog nje vse iskrilo v indigo vijoličnih barvah. Zdelo se ji je kot večerno nebo, na katerem se lesketa in migota na tisoče drobcenih zvezd. Ko je tako občudovala majhne raznobarvne iskrice, je pred seboj zagledala veliko belo sovo, ki jo je opazovala in jo tudi nagovorila: »Anika, prišla si. Čakala sem nate. Opazila sem, da si zaupala in se prepustila svojemu notranjemu glasu in vodstvu. Pred seboj imaš še dve težki preizkušnji. Če ju boš uspešno premagala, boš za nagrado dobila tisto, kar si prišla iskat.« »Vendar jaz ne vem, kaj sem prišla iskat,« ji je odgovorila Anika.

»Ti še ne veš, dobro pa ve tvoja duša. Dokler tega ne boš spoznala in sprevidela, ti dam eno izmed mojih očes.« S perutjo si je iztaknila oko in ga položila v Anikino dlan. »Trdno ga stiskaj v roki in pazi, da ga ne izgubiš, sicer boš za vedno ostala zaslepljena. Sedaj pa pojdi in se ne oziraj za seboj, vedno stopaj le naprej.« Anika je stopila v temen, ozek hodnik, ki se je spuščal strmo navzdol. Čeprav je bila v njem popolna tema, pa je Anika s pomočjo sovinega očesa videla in zaznala prav vse. Videla je vsako oviro na poti, da se ji je lahko izognila ali pa se soočila z njo.

Nato se je hodnik razširil v prostorno okroglo sobo, ki je imela stene pobarvane v okra rdečo barvo. Po tleh je zagledala kose kože, ki jo je spominjala na kačji lev, v zraku pa je bilo slišati čudne vibracije, podobne kačjemu sikanju. V tem ko je pomislila, da mora biti v prostoru kača, jo je zagledala, kako je bila ovita prav ob steni okroglega prostora, da je lahko z usti grizla svoj lastni rep. Anika je ni takoj opazila, ker je bila enake barve kot stena.

Nenadoma je kača sunkovito dvignila glavo in z iztegnjenim jezičkom siknila: »Čeprav si zelo pogumna, Anika, čutim, da se me bojiš, in to od nekdaj.« »Ja, res je,« je priznala Anika, ki je bila povsem trda od strahu, »že od malih nog sem se te bala in sanjala o tebi.« »Veš,« je nadaljevala kača, »to je tvoj podzavestni strah pred lastno močjo.« Potem se je kača še enkrat sunkovito dvignila, kot bi jo hotela pičiti. Anika je odskočila in tedaj ji je iz rok padlo sovino oko. Anika se je bliskovito odzvala in ga takoj pobrala, preden se ga je kača uspela dotakniti. Kača se je pritajeno zahihitala in s priliznjeno prijaznostjo spregovorila: »Dam ti najlepše obleke in najdražji nakit tega sveta, če mi odstopiš tisto vsevidno sovino oko.«

Anika ni dolgo pomišljala, ampak ji je takoj odgovorila. »Ne, ni je stvari, s katero bi ga lahko zamenjala.« Kača ji je še naprej prigovarjala in naštevala vse dragocenosti in zaklade tega sveta, vendar Anike ni omajala. Ko je le spoznala, da je z ničimer ne more kupiti, ji je rekla: »Dobro si se odrezala, zato ti dajem to stekleničko s posebnim napitkom, ki vsebuje čarobno tekočino, pomešano z mojim strupom. Ko boš v največji stiski in se boš borila s silami teme, takrat napravi en požirek in dobila boš moč, da razrešiš nastalo situacijo. Sedaj pa pojdi, kajti pred teboj je še zadnja preizkušnja. Če jo boš uspešno prestala, te nič več ne ustavi na poti k sreči in zadovoljstvu.« Preden je Anika nadaljevala pot, jo je še vprašala: »Mi lahko poveš, zakaj je po tem prostoru toliko kosov tvoje kože?« »To je zato,« ji je odgovorila kača, »ker se z vsakim napredovanjem na višjo raven življenja odenemo v novo oblačilo, ki je vedno bolj čisto in transparentno.« Anika se ji je zahvalila, vzela stekleničko in jo dala v žep predpasnika. Odpravila se je skozi odprtino, ki ji jo je pokazala kača. Odprtina je vodila v zelo ozek tunel, da se je skozenj zelo težko prebijala. Postajal je vedno ožji in tesnejši, tako da se je morala že plaziti po tleh. Pomagala si je samo z eno roko, ker je v drugi še vedno stiskala sovino oko. Po dolgem času se je priplazila do majhnih vrat, ki so vodila v odprt prostor. Bilo je tako temno, da si nikoli ni predstavljala, da je tema tako črna. Tedaj se je spomnila na sovino oko, ga močno stisnila in pred seboj zagledala prostor pravilne kvadratne oblike, sredi njega pa stopnice, ki so polžasto vodile v samo središče. Začela se je spuščati navzdol. Ko je napravila prvi zavoj, je na severni strani opazila lino, skozi katero je prihajala sijoče rdeča svetloba. Postajala je vedno svetlejša, dokler se ni spremenila v ogromen ognjeni zubelj, ki je plapolal vedno višje in ji je že grozil, da jo bo objel v svoj mrtvaški ples. Tako blizu je že bil, da je začutila njegovo toploto in prasketanje. Ko se je že skoraj prepustila njegovi uničujoči in razdiralni sili, ji je notranji glas

rekel, naj napravi požirek čarobnega napoja, ki ji ga je izročila kača. Hitro je potipala po žepu predpasnika in ugotovila, da je steklenička še tam, čeprav se je malo ustrašila, da jo je med plazenjem zdrobila. Napravila je požirek in že se je ogenj umiril. Postajal je vedno šibkejši in šibkejši, potem pa je dokončno ugasnil.

Anika je nadaljevala pot proti središču, ko je nenadoma zaslišala strašno besnenje viharja, ki je prihajal iz odprtine na vzhodni strani prostora. Pihalo je vedno močneje in močneje. Sunki so bili tako siloviti, da se je morala oprijeti ograje na stopnicah, sicer bi jo odneslo skozi odprtino. Ko se je besnenje za trenutek ustavilo, je ponovno vzela stekleničko in napravila požirek.

Ni trajalo dolgo, ko se je silni vihar polegel in povsem umiril. Takrat je lahko nadaljevala pot.

Ko se ji je zazdelo, da so zavoji postajali vedno krajši in krajši, je nenadoma pod seboj začutila tresenje tal in slišala strašno bobnenje. Skozi odprtino na južni strani sobe je zagledala ogromne skale, ki so se valile proti njej, in kazalo je, da jo bodo vsak čas pokopale pod sabo.

Tudi tokrat ji je požirek čarobnega napitka pomagal, da se je tresenje umirilo in strašni prividi izginili. Nadaljevala je pot in že čez čas zaslišala šumenje vode, ki je vedno bolj naraščalo. Tedaj je opazila, da je iz odprtine na zahodni strani začela pritekati voda. Vedno hitreje je naraščala in se vrtinčila. Že je zajela skoraj ves prostor. Ko je že mislila, da je pred njo najhujše in da se bo potopila, je napravila odrešilni požirek in voda se je takoj umirila in začela odtekati.

Izmučena si je Anika nekoliko oddahnila, potem pa je napravila še nekaj zavojev po spirali, ki je vodila v samo središče. Preden je stopila z zadnje stopnice, jo je obdala smrtna tišina. Čeprav ni ničesar dobro razločila, pa se ji je zdelo, da prihajata iz samega središča dve svetli, žareči lučki. Zdelo se ji je, da ni sama, da je še nekdo tam. Približala se je, da bi bolje videla vir te žareče svetlobe, ki jo je tako privlačil, in z grozo ugotovila, da prihaja od para oči. To so bile oči velike, črne zveri – velike, divje črne mačke, velike, črne pume.

V tistem trenutku je strašno zavpila, njen krik pa se je na njeno začudenje spremenil v grozljivo rjovenje. Spremenil se je v rjovenje zverine, ki se bori za svoj prostor. Začutila je to divjo zver v sebi, ki se je prebudila in oživela. Razumela je njeno sporočilo: »Anika, bori se za

svoje življenje, za svoj prostor pod soncem. Ne dovoli nikomur, da bi posegel vanj brez tvojega dovoljenja, da bi si te podredil in se te polastil!!« Anika je prišla v svoje lastno središče, v srž svoje prvobitne, prvinske energije, ki je kot ogenj žarela iz tistih oči. Tako divje in strastno, da je v trebuhu začutila strašno toploto. V njej se je nekaj premaknilo. Prepoznala je rdečo kačo, ki se je prebudila in začela dvigovati. Zdaj ni bilo več ovir na njeni poti, ni bilo več temnih in ozkih prehodov, nič več stopnic in temnih brezen. Pot je bila odprta naravnost navzgor – v svobodo. Počutila se je tako lahko, da je v sebi razprostrla krila in zletela. Takrat je lahko videla stvari in dogodke v povsem drugi perspektivi, pa tudi v vseh dimenzijah, kajti odprlo se ji je notranje oko. Pred seboj je zagledala belo sovo, ji vrnila oko in se ji zahvalila za vse nasvete.

Zatem se je ponovno znašla v krogu okrog ognja. Ženske so se še vedno držale za roke in pele, najstarejša vaščanka pa je lahkotno igrala na boben. Ritem je bil vedno bolj umirjen, nato se je ustavila.

Zacingljala je z zvončkom in obred je bil končan – iniciacija se je zgodila.

Vse ženske, skupaj z voditeljico, so jo objele in stisnile k sebi. Skoraj vse so izjavile, da se jim je zdelo, kot da je za trenutek izginila, tako močno se je vživela v ritem in ples.

Anika ni vedela, kaj naj odgovori, ni vedela, ali naj jim pove, kaj se je z njo zgodilo in na kakšnem potovanju je bila. Toda že v tistem trenutku je vedela, da besede niso potrebne. Njihove oči so govorile namesto njih in delile srečo skupaj z njo. Delile so z njo njen odhod in njen srečen povratek.

Ko se je pozno ponoči vrnila domov in hotela sleči predpasnik, je v njem otipala majhno stekleničko. Nasmehnila se je in nato trdno zaspala.

Od tistega dne dalje se je Aniki spremenilo življenje. Spet je postala radostna in veselila se je

življenja. Vsi so jo še bolj vzljubili, tudi mož je pozitivno sprejel njeno spremembo. Še posebej je bil vesel, ko mu je sporočila veselo novico, da pričakujeta otroka. Občudoval jo je, kako je vsak dan postajala lepša in bolj sijoča. Spreminjala pa se je tudi njena postava, vsak dan je bil njen trebušček bolj okrogel in po devetih mesecih po praznovanju ostare, spomladanskega enakonočja, je na predbožični večer rodila lepo, zdravo deklico.

Ker je Anika vedno rada šivala, se je neke noči, ko ni mogla spati, domislila, da bi lahko svoji deklici sešila punčko iz cunj. Naslednje jutro je zbrala vse krpice, ki jih je imela doma, in začela oblikovati igračko. Najprej ji je napravila trup, nato dodala roke in noge, nazadnje pa še glavo. Vse je napolnila s tanko prejo. Glavo je še posebej lepo oblikovala in na njej izrisala velike, črne oči, nosek in usta. Iz volne ji je spletla dolgo kito. Tudi oblačila ji je sešila: belo bluzico z rdečimi izvezenimi nageljni, črno krilce, rdeči predpasnik pa je okrasila z dvema žepoma. Tudi obula jo je v majhne lesene coklice, ki jih je izrezala iz mehkega lipovega lesa.

Bila je tako lepa in vsaka najmanjša podrobnost je bila tako natančno izdelana, da je končana bila videti kot živa. Vsi na vasi so hodili gledat to čudno igračko in hoteli so, da napravi eno še za njihove otroke. Najprej jih je podarjala, potem pa se je o njeni ustvarjalnosti razvedelo po sosednjih vaseh in začela jih je izdelovati za plačilo. Čeprav je bila vsaka punčka nekoliko drugačna glede na oblačilo in pričesko, pa so vse imele enak obraz in iste oči. Kmalu je imela toliko dela, da ji je začela pomagati tudi sosedova hčerka. Ker so jo začeli spoštovati tudi drugi in so priznali njeno ustvarjalno moč, jo je začel spoštovati tudi lastni mož. Še so prišli trenutki, ko so jo hoteli mož in drugi prizadeti ter jo raniti, se polastiti njene moči ali brez dovoljenja prestopiti njene meje, a se z njimi ni več bremenila. V sebi je poklicala na pomoč divjo mačko, iz stekleničke popila požirek čarobnega napitka ali pa navidezno vzela v roke sovino oko, da je lahko na stvari pogledala tudi iz drugega zornega kota.

Tako je Anika živela srečno do konca svojih dni in bila vsak dan hvaležna za priložnosti, ki so ji bile dane. Predvsem pa je skrbela za ogenj, ki ga je prinesla s seboj, da ne bi nikoli ugasnil.

ANIKA GRE ISKAT OGENJ – razlaga pravljice Pravljica pripoveduje o iniciaciji notranjega ognja v ženski. Preden Aniki umre mati, ko je še majhna deklica, jo posvari, naj se nauči prisluhniti svojemu notranjemu glasu, ki jo bo vedno vodil po pravi poti in skozi izkušnje, ki jih bo najbolj potrebovala. Mati jo tudi opozori na to, naj poskrbi, da nikoli ne izgubi tistega ognja v sebi, ki jo osrečuje in oživlja. Ogenj pomeni stik s prvobitno in prvinsko silo v sebi, ki prebiva v drobovju in ne v glavi. To je ustvarjalni vir, svetloba in noč, življenje in smrt. Spodbuja nas h govorici sanj, dovoljuje nam divje strasti.

Materina smrt pomeni, da mora dekle sprejeti, da vselej čuječna, vedno navzoča zaščitniška mati ni vedno primerna vodnica za instinktivno življenje v prihodnosti. Prevzeti mora nalogo, da zaživi in deluje samostojno, da se začne sama zavedati nevernosti, zarotništva in spletkarjenja. Pustiti mora, da tisto, kar mora umreti, tudi umre.

Anika je dobra, prijazna in skromna, nima pa zgrajene svoje lastne samopodobe in ne zna se dovolj ceniti, zato pa dobi moža, ki je ne spoštuje. Dobi premalo ljubezni, da bi jo lahko poklonila tudi sebi.

Iniciacija se zgodi na večer praznovanja Ostare – prve polne lune po spomladanskem enakonočju. To je čas, ko je tema premagana in ko svetloba z vsakim dnem bolj zažari ter napolni vsa živa bitja z novo, ustvarjalno energijo. To noč se zaključi temna stran njenega življenja in pred njo je nov preporod.

Anikina oblačila so v barvah alkimističnega anlagena: črni, rdeči in beli. Črna je barva plodnega blata, v katerega padejo plodne ideje, istočasno pa barva smrti, temnenja svetlobe. Rdeča pomeni žrtvovanje, jezo, pa tudi strast, življenje in eros. Bela simbolizira rojstvo, čistost, novo, barvo duše.

Anika na lastnem telesu začuti, da se pripravlja neka sprememba: mrazi jo, v trebuhu čuti slabost, v srcu pa veliko tesnobo. Ti znaki na telesu pomenijo, da nam telo, če mu prisluhne-

mo, že samo pove, kaj se dogaja na naši duhovni in čustveni ravni. Anika še ne zaupa dobro svoji notranji moči in intuiciji, saj se v temi slabo znajde.

Najdeni ključ pa ima še poseben pomen, ker predstavlja držalo v obliki kroga s cvetličnim vzorcem – mandalo – simbol, s katerim se sporazumevamo z našo dušo oziroma našo podzavestjo. Po Jungu je namreč nezavedni del človekove psihe sposoben porajati simbole. V nezavednem delu psihe nastopajo arhetipi, ki niso nič drugega kot podedovani vzorci čustvenega in mentalnega vedenja. Simboli pa so vsebine arhetipov, izražene v slikovni obliki. Arhetipi imajo izjemen pomen za posameznika. Oblikujejo njegova čustva ter njegov duhovni in etični nazor, vplivajo na njegov odnos do drugih. Jung je vedel, da so arhetipski simboli v posamezniku razvrščeni po vzorcu celovitosti in da lahko ustrezno razumevanje teh simbolov učinkuje zdravilno. Simbol kot univerzalna govorica kozmosa lahko vpliva na to, da se določena vrata psihičnih območij odpirajo ali zapirajo, ko je to potrebno. Tako lahko simbol določene in ustrezne kvalitete v nekem trenutku na stežaj odpre vrata za kvalitete zavesti, ki jih v danem področju še ni. Tedaj se energija višje zavesti spusti na nižjo raven v obliki močne luči in posveti na vso tisto temno in neozaveščeno vsebino. Če človek ta spoznanja sprejme, rečemo, da se je njegova zavest razširila.

Tudi ogenj, ki je zakurjen na gozdni jasi, je živ element s svojo govorico, ki jo šamanka dobro razume. Šamanka predstavlja žensko, ki odseva notranjo modrost in zrelost. Ko si ženske poveznejo venčke na glavo, se povežejo z nebesno energijo, ki se v obliki mavričnih žarkov, ki jih predstavljajo živopisni trakovi, spuščajo na zemljo.

Začne se obred, s katerim so naši predniki častili naravo in njene skrivnostne sile ter izkazovali povezanost z njo. Danes je vse dogajanje le površinsko, ker smo izgubili tisti pravi prvobitni stik z naravo in s samim seboj. Ne znamo več prisluhniti sebi, še manj pa drugim. Šamanka zariše ris okrog ognja in na ta način označi sveti prostor, ki je zaščiten in znotraj katerega bo potekala komunikacija z različnimi ravnmi bivanja. Označi vse štiri strani neba

in s tem tudi vse štiri naravne elemente, ki jih predstavljajo: sever – ogenj, vzhod – zrak, jug – zemlja in zahod – voda. Postavi se na vzhodno stran in nagovori vzhajajoče Sonce in s tem novo, svežo energijo ter začetek novega ciklusa.

Na oltarčku so predmeti s simbolično vsebino: barvne »pisanke« – okrašena velikonočna jajca, hlebec kruha, skodela z mlekom, steklenica z medico in dvanajst majhnih čašic, zvonček in šamanski boben. Šamanka vzame skledo z mlekom in jo pristavi k Anikinim prsim, nato ji naroči, naj mleko popije. Pomeni, da nosi ženska v sebi hrano, s katero lahko nahrani svojega fizičnega in tudi notranjega, psihičnega otroka. Ko nahrani sebe in si pokloni dovolj nežnosti in ljubezni, jo lahko v polni meri deli naprej. Nato vzame šamanka kruh in ga odlomi, položi na njen trebuh in ji naroči, da ga zaužije. Na ta način je v kruhu prikazan simbol semena, ki je obrodilo. Na enak način naj bi vzklile in obrodile tudi Anikine želje in vizije. Istočasno je kruh simbol fizične plodnosti, ki bo privedla do rojstva otroka. Ko popijemo božansko medico, ki ima čudežno moč, se sprostimo in prepustimo notranjemu vodstvu. Tudi igranje na šamanski boben ima posebno vlogo. Z udarjanjem nanj se ustvarijo vibracije, ki nas spomnijo na prvobitni ritem starih civilizacij, ki so bile povezane s svojo notranjostjo, zvok pa nam omogoči laže potovanje v podzavest. Potovanje skozi gozd pomeni potovanje skozi še neraziskane plasti naše podzavesti. Kar nam je nepoznano, je grozljivo in strašno. Pojavi se volkulja.

Clarissa Estes, jungovska analitičarka in pesnica, meni, da zdravo žensko in zdravo volkuljo odlikujejo skupne psihične lastnosti: ostri čuti, igriv duh, zavedanje svojega ozemlja, iznajdljivost ter povišana sposobnost za požrtvovalnost in vdanost. Ženske in volkulje so po naravi povezovalne in radovedne, vzdržljive, pogumne in močne, najpomembnejše pa je to, da so globoko intuitivne.

Anika spozna tri plasti podzavesti: mentalno, čustveno in fizično.

1. Mentalna raven: nebeška

Prostor ni omejen, širi se v neskončnost.

Barva: bela, z lesketajočimi se iskricami. Pojavi se sova, ki je povezana s skrivnim znanjem, najglobljo modrostjo, sanjami. Je simbol lunarne, ženske energije in noči. Ko sova posodi Aniki eno oko, se ji izostri vid, da lahko spregleda in vidi svoj položaj ter naloge, ki so ji bile zaupane v fizični realnosti.

2. Čustvena raven: astralna

Prostor je okrogel, končno in neskončno se prepletata v cikličnih vzorcih. Barva: rdeča – življenje, strast, močna čustva, ljubezen–sovraštvo, zavist, ljubosumje. Pojavi se kača, ki je simbol kozmične kreativne sile. Izraža se na vseh ravneh manifestacije. Na fizični ravni kot spolna moč, na duhovni pa kot oživljajoča moč, ki je veliki združevalec in zdravilec vseh živih stvari. Kača se prebuja iz globoke teme telesa, materije, v kateri živi, nato se kot Kundalini dvigne, švigne do tretjega očesa, ki se razodeva kot prebujeni ogenj ustvarjalne energije. Sam kačji strup je ogenj duhovne inteligence tretjega očesa. Ko kača grize svoj rep – simbol uroborusa, nakazuje cikličnost ponavljanj. Da lahko človek napreduje na višje duhovne stopnje, se mora spreminjati: na to kaže levitev kače. Ne smemo pa pozabiti, da je kača tudi tista sila v nas, ki nas zapeljuje, preizkuša, manipulira z nami in na ta način vleče v materijo po principu involucije.

3. Fizična raven: individualni jaz v telesu

Prostor je oglat. Poleg prostora nastopi četrta dimenzija: čas ter orientacija v prostoru (štiri strani neba in odgovarjajoči elementi s svojim pozitivnim in negativnim polom.

Ogenj: rdeča barva, akcija, volja, energija, ki je hkrati ustvarjalna in uničevalna, daje nam toploto in svetlobo.

Zrak: zelena barva, predstavlja odnose, komunikacijo, izmenjavo. Je posrednik med ognjem in zemljo ter ju skozi dozorevanje spaja, je povezovalec med nebom in zemljo, med božjim in človeškim, med nezavednim in zavednim. Zrak nas obdari z dojemljivostjo in inteligenco.

Zemlja: rumena barva. Je materialna, trdna substanca, praktična, dobro organizirana, delovna, disciplinirana sila. Je kot maternica, ki spočenja izvire, rudnine, kovine, kristale in ima moč regeneracije.

Voda: modra barva, Predstavlja vir življenja, sredstvo za očiščenje ter možnost preporoda in obnavljanja. Vodni fluid nam odseva iracionalno, subjektivno in intuitivno. Skozi vodo izkusimo svet čustev in svet sanj.

Anika se na poti skozi najtemnejše plasti svoje podzavesti sreča z uničujočo silo posameznih elementov, ki delujejo na vseh ravneh bivanja. Gre pretežno za negativne čustvene in miselne vzorce, ki človeku zastirajo pot do notranje svetlobe.

Ko pride do konca involucijske spirale, se sreča z divjo zverjo – črno pumo – in od same groze zavpije, njen krik pa se spremeni v divje rjovenje. Takrat spozna, da je ta divja zver prvobitna sila v njej, da se je srečala s svojo Divjo žensko, kot bi temu rekla Clarisa Estess. Takrat se dvigne Kundalini. Ko je namreč prišla do konca spirale, je očistila vse čakre, še posebej prve štiri, in takrat je skozi njo v vsej svoji moči neovirano stekla kozmična energija. Takrat se je razbremenila vseh bremen , predvsem navezanosti na stvari, ljudi in še posebej na miselne vzorce, skupaj s trdovratnimi predsodki in enačaji. Ko se dvigne nad bolečinsko jedro, se osvobodi, zavest se razširi in na vse lahko gleda z drugačne perspektive. Na vse gleda objektivno, z zdravo mero presoje in brez čustvene vpletenosti. Odpre se ji tretje oko in na ta način vsi kanali zaznavanja božanskega – kozmičnega principa: jasnovidnost, jasnočutnost, jasnoslušnost in jasnovednost.

Ko šamanka zacinglja z zvončkom, se potovanje v transcendentni svet konča. Anika se ponovno znajde ob ognju. Ni potrebno, da preostalim ženskam razlaga, kaj se ji je zgodilo, ker so

to zaznale in so same pred tem že šle po poti iniciacije.

Po tej izkušnji se Aniki življenje povsem spremeni, ker se spremeni ona sama. Na svet, ljudi okrog sebe ter predvsem nase gleda s povsem drugačnimi očmi. Ugotovi, da ima vsak razlog svoj vzrok ter da je vse postavljeno z določenim namenom; da se učimo in napredujemo na svoji evolucijski poti. Anika telesno in duhovno dozori. Čez devet mesecev rodi hčerko in na ta način prenese svoja spoznanja naprej. V njej se prebudi ustvarjalnost, pred seboj ima ideje in vizije, ki padejo na plodna tla in obrodijo. Ko njeno ustvarjalno silo prepoznajo tudi drugi, ko jo začnejo ceniti in povpraševati po njenih izdelkih – punčkah iz cunj, jo sprejme tudi njen mož. Zanimivo je to, da so vsi obrazi punčk enaki, identični Anikinemu obrazu, še posebej očem, razlikujejo se le po pričeskah in barvi oblekic. To pomeni, da je Anika razmnožila – klonirala svojo energijo in jo razposlala v okolico in svet.

Miranda Brataševec

Zgodba o ženski Duši, ki išče in tudi najde pot vase, k sebi, ter na ta način doseže povezavo z svojo resnično bitjo. Veliko motivov v sami zgodbi se prepleta tako z preteklostjo, kot sedanjostjo, mitologijo kot stradovanimi ustnimi izročili Slovanskih in drugih narodov, saj je mit boginje poznan na različnih koncih sveta.

Je pot od deklice v samo srž Ženske moči, s pomočjo katere lahko osreči ne samo sebe, temveč tudi vse tiste, ki se nahajajo v njeni bližini, saj je le takrat ko najde sebe, ženska sposobna dajti resnično lepoto, kreativnost in ljubezen vsem ki se znajdejo v njenem svetu.

V skaldu z starodavnimi izročili pa je pomebno da so nekateri obredi, ki ta pristop v center ženskega arhtipa omogočijo, in znanja ki jih tam pridobimo, ostanjeo tako skriti kot odkriti samo tkarat ko smo za njih pripravljeni, torej ko deklica zraste v žensko in najde ključ.

Njeno potovanje v krogu žensk nakazuje na to kako izjemen katalizator je solidarna povezanost ženskih duš, ki se medsebojno podpirajo, ter na ta način druga drugi omogočajo prestop v drugo realnost kjer je vse možno, nič ne ostane prikrito. Ta solodarna povezava in podpora omogača varen vstop v kraj kjer lahko ženksa svoje temne snece sprejeme in rasvetli v neskončno svelobo magične transofmacije. Šele takrat pa sledi intergracija naših praiskonskih sposbnosti ustavrjanja in dajanja najvišjih možnih vibracij, ki pozitivno transformirajo tako nas same kot naš svet.

Na tej točki življenje ni več borba (v kateri mož ženo ovladuje z silo) temveč postane harmonija in uglašensot moško-ženskih energij, ki sedaj delujejo v skladu ena z drugo, se doplonjujejo in ustvarjajo ljubeč dom kamor lahko rojeva ženska otroke in kjer lahko ustvarja mariskatero podobo Boginjine pristonosti.

Ta Boginjina kreativna prisotnost, ki jo drugi prepoznavajo v podobi Anikinih punčk, pa postane močan izraz najgobljega dela ženske Duše: sposobnosti ustvarjanja po podobi najvišje energije kreatvinosti, ki sedaj seže izven Anikenga doma, daleč v vse kraje in razsežnosti njen-

ega sveta.

Sedaj je Anika lahko bitje, ki ne samo da je veličastna ženska ki je zabojela vse rasežensoti svojega obstoja, temveč je tudi del skupnosti ženskih energij s katerimi so ustvarja prenos znanja in umetnosti bivanja, ki mu pravimo življenje.

Asja Širovnik, dipl. hipnoterapevtka

DVD