Japonska Album

JAPONSKA

avtor:

naslov dela:

prva izdaja, prvi natis:

nosilec avtorskih pravic za SLO copyright (c):

letnica 2014 za Slovenijo založnik:

leto izida: lektura:

fotografije:

uredil/a:

oblikovanje in prelom: tisk:

tekst:

MIRANDA IN NEDJAN BRATAŠEVEC JAPONSKA

PRVA IZDAJA, PRVI NATIS

MIRANDA IN NEDJAN BRATAŠEVEC IZDANA V SAMOZALOŽBI, 2014 2014

PROLINGUA d.o.o. Ptuj NEDJAN BRATAŠEVEC

MIRANDA BRATAŠEVEC JURE BATAGELJ

ARC GROUP - ITALIJA

MIRANDA BRATAŠEVEC

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6-992 BRATAŠEVEC, Miranda

Japonska / [tekst] Miranda in [fotografija] Nedjan Brataševec.

- 1. izd., 1. natis. - Solkan : samozal., 2014 ISBN 978-961-276-974-1 272676352

JAPONSKA

日本国

JAPONSKA Japonska - Nippon, imenovana tudi Dežela vzhajajočega sonca, je vzhodno azijska otoška država med Japonskim morjem in Tihim oceanom. Sestavlja jo 6.852 otokov, glavni med njimi so štirje: Hokaido, Honšu, Šikoku in Kjušu. Razprostira se na površini 377.944 kvadratnih kilometrov in je po velikosti na 63. mestu na svetu. Po številu prebivalcev, ki jih je 127 milijonov, pa je enajsta. Je ena najbolj gosto naseljenih držav, saj živi v povprečju na enem kvadratnem kilometru 337 ljudi. Japonska je parlamentarna monarhija. Je gorata dežela, gosto poraščena z gozdom, ob morju in rekah so rodovitne površine. Na podnebje močno vplivajo monsuni, na jugu je subtropsko, na severu pa zmerno z mrzlimi zimami. Pogosto jo prizadenejo potresi, tsunamiji in tajfuni. Od kmetijstva je najbolj razvito ribištvo in pridelava riža. Je ena najbolj industrijsko razvitih držav na svetu, saj je med vodilnimi proizvajalci motornih vozil, elektronike, železa in jekla, pomembne panoge so tudi ladjedelništvo, kemična industrija, biotehnologija in živilska industrija.

KRATKA ZGODOVINA JAPONSKE Naseljena že v neolitiku, okrog 660 pred našim štetjem osnuje Jimmu Tenno cesarstvo, od 1.6. stoletja našega štetja prodirajo Japonci na Korejo, vedno bolj prihajajo v odvisnost od kitajske kulture, 552 sprejmejo budizem. V 7. stoletju pride do uradniške države po kitajskem vzoru. Na mesto starih plemenskih starešin postavlja cesar svoje uradnike in jim dodeljuje zemljo, razvija se fevdalizem. Do 12. stoletja si pridobi budizem dominanten položaj, okrepi se viteški sloj, posebno pa zraste moč vrhovnega poveljnika, šoguna. Začenjajo se spori med uradniškim in dednim plemstvom (kuge) in vojaškim plemstvom (buke). 1185 je konec uradniškega japonskega cesarstva, na prestol pride šogunska dinastija Minamoto. Cesar je samo še formalni vladar, vso vojaško in civilno oblast ima šogun, kateremu so fevdalci (daimio) vazali, vazali fevdalcev pa so vitezi (samuraji). V 13. stoletju Japonska dvakrat odbije napad Mongolov. 1549 pridejo na Japonsko Portugalci in krščanski misijonarji (Frančišek Ksaverij). 1637/1638 so se zaradi strogih ukrepov uprli kristjani, ki pa so bili premagani in iztrebljeni, Japonska pa je ostala zaprta za svet do 1854, ko je morala odpreti evropskim silam svoja pristanišča. 1867 je moral zadnji šogun Tokugava odstopiti v korist cesarja Mucuhita. S to dvorno revolucijo je bil odpravljen fevdalni sistem, začel se je hiter razvoj kapitalizma. Država se je začela preurejati po evropskem vzoru. Stanovi so se izenačevali, zemljiški partikularizem je bil odpravljen, država pa centralistično razdeljena na province. Razvijala se je industrija in država je spodbujala zasebno podjetništvo. Reorganizirali so šolstvo, gradili železnice, odpirali rudnike. 1875 je Japonska priznala Rusiji Sahalin, toda v zameno je dobila Kurilske otoke, leto prej pa okupirala otočje Riukiu.

1877 je bil strt zadnji upor samurajev.

Konec 19. stoletja je bil na Japonskem čas naraščanja nacionalne zavesti in patriotizma, tako kot zavedanja, da je potrebna zaščita pred tujimi nadvladami. Naraščala je tudi potreba po tujih trgih in virih surovin, zato se je s Kitajsko spopadla za prevlado v Koreji in kasneje še z Rusijo v Mandžuriji. Med prvo svetovno vojno se Japonska ni resneje vpletala v spopade. Dobro je izrabila prevozne in trgovske možnosti in njeno gospodarstvo se je hitro razvijalo, medtem ko so bili zahodni zavezniki zaposleni z vojno. Utrdila si je svoj položaj, postala glavna azijska velesila in pod vplivom gospodarskih krogov vodila

zmerno in miroljubno zunanjo ter demokratično in liberalno notranjo politiko. Vzpon nacionalizma in imperializma je sovpadal z veliko gospodarsko krizo 1929–32. To je bilo obdobje družbenih nemirov, poskusov nasilnih menjav vlad in političnih atentatov. V želji vzpostaviti novi red v Aziji je Japonska 1940. leta podpisala sporazum z Italijo in Nemčijo ter začela z ekspanzijo. V prvih letih vojne so Japonci nizali uspeh za uspehom ter osvajali ozemlja vse do Indije, Avstralije in sredine Pacifika. Z bitko pri Midwayu pa se začne ameriška protiofenziva, ki je postopno razbila japonsko pomorsko premoč in jo z bombardiranjem japonskih mest in podmorniškimi blokadami spravila na kolena. Avgusta 1945 je vojno napovedala še Sovjetska zveza, Američani so vrgli atomski bombi na Hirošimo in Nagasaki, nato pa je cesar Hirohito oznanil brezpogojno kapitulacijo. Povojno ureditev Japonske so vodile ZDA. Japonska je sprejela novo pacifistično ustavo in začela poudarjati človeške pravice ter demokratični sistem. Obdobje skoraj sedemletne okupacije, ko je Japonska podpisala Potsdamsko deklaracijo, je zelo pomembno s sistemskega vidika, saj so Američani takrat določali številne sistemske zakone, ki so ostali v veljavi vse do danes. Prav s političnimi in gospodarskimi reformami so pripravljali temelje za kasnejši hiter gospodarski razvoj. Povojna prepoved oboroževanja je imela pozitivno ekonomsko posledico, da je skoraj v celoti zaustavila neproduktivno vojaško porabo. Razpustitev velikih poslovnih aglomeracij (zaibatsu) in sprejetje antimonopolne zakonodaje je v japonsko gospodarstvo vneslo tržno tekmovalnost in iniciativo. Lastništvo zemlje je bilo z veleposestnikov preneseno na prejšnje najemnike, kar je močno povečalo njihovo motiviranost in posledično tudi produktivnost v kmetijstvu. Legalizirali so sindikate in kolektivne pogodbe ter zaščitili delavce.

3. hiroshima

6. kanazawa

5. Kjoto

4. otok mijajime

7. tokayama

9. tokio

8. hakone

1. osaka 2. kurashiko

OSAKA Z Nedjanom in najinima otrokoma, Krisom in Vanesso, smo se aprila 2013 odpravili na potovanje na Japonsko. Pot smo začeli na letališču v Benetkah. Leteli smo prek Dubaja, in čeprav je imelo letalo skoraj dve uri zamude, smo zaradi ugodnega vetra pristali v Osaki skoraj v predvidenem času. Ko smo se bližali Osaki, smo poleteli skozi zelo goste in temne, skoraj črne oblake, skladno z napovedjo pa nas je v Osaki pričakal dež. Večerjali smo v hotelu. Hrana ni bila tipična, ampak španska, ker sta trenutno na Japonskem zelo priljubljeni italijanska in španska kuhinja. Naslednje jutro sva že zgodaj vstala, in čeprav ura še ni bila štiri, sva se s taksijem odpeljala na ogled mesta. To je bila dobra ideja. Mesto je še povsem spalo. Le tu pa tam je po ulici prikorakal kakšen ponočnjak v napol vinjenem stanju. Tudi avtomobili so bili redki, le prazni taksiji so krožili po mestu. Najin taksi je bil izredno čist, s čipkasto prevleko za naslonjala stolov. Taksistu sva v angleščini poskušala razložiti, da bi si rada ogledala mestno jedro, vendar naju ni razumel. Hotela sva poslikati predvsem Umede, to je nov komercialno-trgovski center, ker sva predpostavljala, da mora biti lep, ko je ponoči osvetljen. Šele ko je Nedjan omenil besedo sakura, je pokimal, da je razumel. Kar nekaj časa smo se vozili po mestu, preden smo prispeli

do kraja, kjer se nama je odprl prekrasen pogled na reko Yodo, ki teče skozi Osako, in na češnjev nasad ob njej. Takrat je bil ravno v polnem cvetju. V japonščini beseda sakura pomeni češnjev cvet.

Vzela sva kamero in fotoaparat ter se odpravila po parku ob reki. Bilo je zares čudovito. Vse v belem cvetju. Češnjeva drevesa so sicer podobna našim, vendar veliko večja in verjetno tudi starejša. V parku sva srečala prve sprehajalce in športnike, ki so tekli in se razgibavali. Prijazno so naju pozdravljali. Jaz sem snemala, Nedjan pa je užival v fotografiranju. Japonci dajo veliko na zdravje in pazijo pri prehrani, toda čeprav dosegajo najvišjo starost na svetu, so skoraj vodilni glede števila samomorov. Med tem časom se je začelo počasi daniti. Prvi sončni žarki so prodirali skozi češnjeve veje in še bolj poudarjali belino in nežnost krhkih cvetov. Ptice so pozdravljale prihajajoče jutro, med njimi pa se je slišalo tudi predirljivo oglašanje vran, ki je bilo zelo podobno glasnemu smehu HA-HA-HA in se je zajedalo globoko v mojo podzavest. Nakazovalo je, da se v tej lepoti jutra skriva tudi druga – notranja podoba, ki se mi je razkrivala med potovanjem. Mesto se je začelo prebujati šele okrog šeste ure zjutraj, takrat so po cestah začeli voziti prvi avtomobili.

LETALIŠČE V DUBAJU Mednarodno letališče Al Maktoum naj bi v desetih letih postalo najprometnejše letališče na svetu. Zanimivo je, da je to visokotehnološko letališče kot prvo letalo sprejelo madžarskega nizkocenovnika Wizz Air s stotimi potniki na krovu, ki so prileteli iz Budimpešte.

Letališče se je sicer odprlo že junija 2010, a je imelo takrat šele eno pristajalno stezo. S polno paro naj bi delovalo šele leta 2017, ker je bil megalomanski projekt zaradi regionalne finančne krize za več let preložen.

Obstoječe dubajsko letališče, ki leži 50 kilometrov severneje, je bilo lani z 58 milijoni potnikov deseto najprometnejše.

SAKURA Čas cvetenja češenj je za Japonce kulturni dogodek z večstoletno tradicijo. V teh dneh se množično zgrinjajo v parke in prihod pomladi počastijo pod nežnimi rožnatimi in belimi oblaki češnjevih cvetov, prirejajo zabave in piknike ter opazujejo kratkotrajno lepoto krhkih cvetov, ki se osujejo že po tednu ali dveh. Češnjev cvet (sakura) je neuradni japonski simbol, cvetenje češenj pa simbolizira hkrati lepoto in minljivost življenja.

Japonci že nekaj dni prej opazujejo češnje, spremljajo vremenske razmere in vnaprej napovedo, kdaj se bodo brsteči popki razprli v nežne cvetove. Tradicija praznovanja cvetenja češenj sega v obdobje Heian (794–1185), ko so njihovo lepoto častili umetniki in plemstvo. V zadnjih letih se sezona cvetenja na Japonskem začenja prej, kot je zgodovinsko povprečje, kar pripisujejo posledicam globalnega segrevanja. Na toplejšem otoku Okinava so se prvi češnjevi cvetovi razprli že konec decembra.

DOBRO JE VEDETI Čeprav se zdi zaradi svoje geografske lege Japonska precej izolirana, ji je z obvladovanjem visoke tehnologije ter močnega sodelovanja vlade in industrije uspelo zagotoviti takšen obseg bruto domačega proizvoda, da jo poznamo kot drugo najbogatejšo državo na svetu. Zanimivo je, da tam deluje več kot polovica vseh delovnih robotov na svetu, vsako leto pa diplomira dvakrat več inženirjev kot v ZDA. Seveda pa so eden izmed razlogov za njen dober ekonomski položaj tudi delovne navade Japoncev, ki zaradi hribovite vulkanske pokrajine večinoma živijo na gosto poseljenih območjih, kar zahteva sobivanje in medsebojno spoštovanje.

KJER SE PREPLETATA TRADICIJA IN MODERNO Na Japonskem je zelo prisotna tradicija, ki se lepo prepleta z modernim. Zato je podoba mesta z visokimi stolpnicami na eni strani ter templji in svetišči na drugi povsem vsakdanja.

Podobno je tudi na ulicah, kjer so nekateri oblečeni v tradicionalna kimona, drugi pa po zadnjih svetovnih modnih smernicah. Zato tudi lahko izbirate med številnimi zahodnimi restavracijami in tradicionalnimi japonskimi, ki ponujajo predvsem tofu, riž, morske jedi in suši.

Vztrepetala je.

Krilo se je zlomilo.

Bo spet vzletela?

Prišla je pomlad.

Ponovno vzcvetela je kot prvi cvet češnje. Šla je mimo.

Ukradel sem njen pogled.

Ni se branila.

Kot dežnih kapelj sledovi solz na licu.

Se bo vrnila?

Miranda Brataševec

OD OSAKE DO KURAŠIKA Po zajtrku se je začelo popotovanje po Japonski. Z avtobusom smo se najprej odpeljali do kraja Okajama, kjer smo si ogledali tamkajšnji grad Okajama-jo, v njegovi okolici pa krasen park Koraku-en, ki spada med tri najlepše parke na Japonskem. Beseda jo v japonščini pomeni grad, en pa park.

Večina gradov na Japonskem je zgrajena z enim osrednjim, glavnim stolpom in več manjšimi opazovalnimi stolpi v obliki pagode. Kakor pri vseh srednjeveških gradovih je tudi okrog japonskih izkopan kanal z dvižnimi mostovi. Ker je zunanjost tega gradu iz črnega materiala, so mu nadeli ime Vranji grad. Sam grad je bil zgrajen v 16. stoletju, med vojno je bil porušen, tako da je sedanja zgradba rekonstrukcija starega gradu. Zanimivi so mi bili strešni napušči, ki so bili pozlačeni in so se v soncu bleščeče svetili ter poživljali črno zunanjost gradu. Preden smo si ogledali park, smo se usedli v tipično japonsko restavracijo in med drugim naročili tudi tipično japonsko jed udon. To so rezanci v zelenjavni juhi z dodatkom sojine omake in koščki mesa ali morskih sadežev.

Že na začetku smo ugotovili, da japonska hrana ni po našem okusu. Sploh ni imela nobenega okusa, bila je brez začimb in seveda tako slabo hranljiva, da smo bili kmalu spet lačni. Domačini so nas zelo čudno gledali in se čudili, ker smo prosili za jedilni pribor, kajti v naši družini nismo najbolj spretni pri uporabi palčk. Problem smo imeli tudi s sedenjem na tleh. Nekaj časa smo imeli noge spodvite in prekrižane, potem pa smo jih pod mizo iztegnili, kar je pri japonskih otrocih izzvalo smeh. Po »izdatnem« kosilu smo si ogledali park. Zares je čudovito urejen: z majhnimi lesenimi mostički čez vijugaste potočke in jezerca, ličnimi uticami in čajankami, z izbiro rastlinja in bonsajev. V parku so bile posajene tudi različne vrste sliv in češenj, ki so bile ravno takrat v polnem cvetju. Škoda le, da je bila trava še rumenkasta, najbrž zaradi tega, ker je bila do nedavnega prekrita s snegom. To je dajalo pokrajini rahlo pust videz. Po parku so se sprehajale tudi ženske, oblečene v gejše, ki so imele ob sebi spremljevalce. Najprej sem mislila, da gre za kakšno tradicionalno poroko, potem pa sem ugotovila, da so tako oblečeni za fotografiranje. Vse skupaj se mi je zdelo precej izumetničeno in nepristno. Vreme je bilo krasno. Zjasnilo se je, pihal pa je hladen veter. Še dobro, da smo bili dobro oblečeni, ker bi nas sicer zeblo.

JAPONSKA TRADICIONALNA ARHITEKTURA Osnovne značilnosti japonske tradicionalne arhitekture so se oblikovale v njenem razvoju. Japonske stavbe in stanovanja so bile v osnovi zgrajene v jasnem in opaznem razvojnem procesu: zaradi kitajskega vpliva ima japonska hiša osnovo v tradicionalni strukturi z lesenimi stebri in tramovi; prostorska razporeditev je odvisna tako od praktičnih ekonomskih kakor tudi verskih potreb. Japonska hiša ne daje samo zaščite in zatočišča, temveč je osnovni element v lokalni skupnosti: tradicionalna »sociološka« enota Japonske ni »nuklearna družina«, temveč ie, tj. razširjena družina in hiša.

Vplivi visoko razvite tempeljske arhitekture kitajskega izvira so vidni v 8. stoletju, predvsem v arhitekturi stanovanj in palač (shinden-zukuri) v obdobju nara in heian. V obdobjih kamakura in muromachi se je arhitektura budističnih templjev začela razlikovati glede na različne sekte. Razširila se je v notranjost in tako vplivala na ljudsko stavbarstvo vasi in majhnih mest (minka) kakor tudi na mestno hišo srednjega razreda in na arhitekturo srednjeveških fevdalnih palač s slogi shoin in sukiya-zukuri.

OBLAČILA

Kimono je tradicionalno japonsko oblačilo za ženske, moške in otroke. Beseda kimono pomeni stvar za obleči. Nekoč je bil kimono običajna obleka, danes pa ga uporabljajo v glavnem za posebne priložnosti, kot so svečane prireditve, prazniki, poroke, pogrebi... Dandanes ga oblečejo pogosteje ženske kot moški. Kimono je obleka v obliki črke T, padajoča do gležnjev, ima ovratnik in široke, dolge rokave. Ovije se ga okrog telesa, vedno levo stran preko desne. Zvezan je na hrbtu s širokim pasom, imenovanim obi.

Yukata je preprost poletni kimono za oba spola.

Keikogi je tradicionalno oblačilo za karate, čeprav mu večina reče kar kimono.

Hakama je oblačilo, ki se obleče čez kimono.

MALO ZA ŠALO, MALO ZARES Na Japonskem obstajajo nekatere vraže, ki naj bi prinašale nesrečo. Tako lahko spanje po kosilu človeka spremeni v kravo, spanje proti severu pa ni priporočljivo, saj so tako pokopana trupla. Znano je tudi, da je treba skriti palec, ko mimo pripelje pogrebni avto, ponoči pa se ne sme žvižgati, da vas med spanjem ne obišče kača. Da vse le ni iz trte izvito, dokazujejo nekateri hoteli in bolnišnice, kjer je soba štiri zaradi nesreče, ki jo prinaša podobnost med njeno izgovorjavo in izgovorjavo besede smrt, pogosto izpuščena.

Naj vse življenje čakam nate, ki te ljubim z vso svojo dušo, dokler mi vranje črnih las ne bo prekrila slana? cesarica Iwa no Hime

PRIPOVEDKA Pred davnimi časi sta v deželi Okajama živela star mož in žena. Mož je vsak dan odšel v gore sekat drva, žena pa je pri reki prala perilo. Ko je nekega dne prala perilo, je po reki priplavala velika breskev. Zgledala je zelo slastna, zato se je žena odločila da jo odnese domov, da jo bosta z možem pojedla. Ko se je mož vrnil domov, je žena prerezala breskev in na njuno presenečenje sta v njej zagledala majhnega dečka. Odločila sta se, da ga poimenujeta Momotarō, kar pomeni breskov deček.

Par je dečka vzgajal da je zrasel velik in močan. Nekega dne se je odločil, da bo šel na Otok ljudožerskih pošasti, premagat pošasti, ki so ropale deželo. Stara žena mu je za na pot pripravila slastne prosene cmoke, imenovane kibi-dango. Na poti je srečal opico, psa in fazana, ki so se mu v zameno za cmoke, pridružili pri boju proti pošastim.

Ko so prispeli na otok, so ugotovili da so vrata v utrdbo zaklenjena. Fazan je poletel v notranjost, zgrabil ključ in spustil ostale noter. Potem so se borili s pošastmi. Fazan jim je kljuval oči, pes jim je grizel noge, opica pa je skočila na njihove hrbte in jih praskala. Kmalu so pošasti prosile za milost. Momotaru so dale vse svoje zaklade in v vas se je vrnil zmagoslaven.

Momotarō in star par so živeli srečno do konca svoji dni.

GEJŠE Japonske gejše so že dolgo fascinirale svet.

Stoletja so se iz svojih domov kot metulji iz kokonov ob mraku podale na čajanke po mestu. Družabni večeri so bili na Japonskem od nekdaj pomemben del posla in prisotnost gejše je pomenila, da gre gostitelju dobro, ker si je lahko privoščil tako glamurozno družbo.

Gejša ni ne žena ne prostitutka. Je umetnica, ki se preživlja z zabavanjem vplivnih mož. Beseda gei v

japonščini pomeni umetnik.

Gejša je izšolana plesalka, glasbenica in pevka kot tudi duhovita sogovornica.

Dramatičnost lahko ustvari že samo z enim zamahom pahljače.

Dolga leta garanja in samodiscipline so gejšo spremenila v prefinjeno bitje, a pod številnimi plastmi kimona in nevtralno masko ličil je ženska iz mesa in krvi s preteklostjo, razočaranji in sanjami. Skrivnosti, ki jih najbolj varuje, so skrivnosti njenega srca.

JAPONSKI VRTOVI Ideja o japonskih vrtovih ni nastala na japonskem.

V obdobju Asuka, ko so japonski trgovci videli vrtove na Kitajskem, so postali tako presunjeni, da so veliko kitajskih kulturnih elementov prinesli na svoja tla. Danes japonski vrtovi še vedno navdihujejo mnogo umetnikov ne le na Japonskem, temveč tudi na zahodu.

Prvi japonski vrtovi so se pojavili na otoku Honshū, osrednjem otoku Japonske.

Znotraj njihove oblike se je odražala karakteristika pokrajine Honshū otoka; vulkanski vrhovi, ozke doline, pobočja gora s slapovi, kaskade, jezera in obale. Na izgled vrtov je vplivalo tudi rastlinstvo, kot so raznolikost rož in vrste dreves.

Pravijo, da sem divjak.

Pa kaj zato!

Ptice so moje prijateljice, poznam vsa drevesa in cvetje.

Na gorski livadi cveto samo zame in šumenje dreves mi razkriva skrivnostni čudež narave.

Zares sem bogat! Prav nič ne zavidam uglajenim dvorjanom v baržunu in svili.

Ničesar nimajo, kar bi odtehtalo mojo srečo.

Muneto

OD KURAŠIKA DO HIROŠIME Pozno popoldan smo prispeli v manjše letoviško mestece Kurašiko, ki velja za japonske Benetke.

Mestece ni ravno majhno, saj ima 450.000 prebivalcev, vendar je v primerjavi z drugimi večmilijonskimi mesti razmeroma majhno. Naš hotel se je nahajal v centru, na Bršljanovem trgu, tako da smo od tam šli kar peš na ogled starega dela mesta, ki ga krasijo ozke ulice z različnimi trgovinami. Nekoč so bila to skladišča riža, ki je prihajal v mesto s čolni. Zares si dobil občutek, kot da si v Benetkah, ker so po kanalih vozili čolni, ki so jih upravljali z enim daljšim veslom. Prevažali so blago ali pa tudi ljudi. Tu pa tam je po vodni gladini zdrsel tudi kakšen prekrasen bel labod ali manjša skupina rac, ki si je zavetje iskala ob dolgih vrbovih vejah, ki so se dotikale vode.

V tem kraju smo si ogledali tudi tipično japonsko hišo in tako dobili dodaten vpogled v njihov način življenja. Presenetilo me je to, da Japonci niso poznali šip oziroma stekla in so bile njihove hišice resnično brez vsakršne izolacije, tako da jih je lahko prepihal vsak vetrič. Kasneje mi je Nedjan razložil, da so papir namesto stekla za pokritje okenskih odprtin izbrali predvsem zaradi pogostih potresov, ker bi se šipe ob močnejših sunkih lahko razbile. Ogrevali pa so se le z majhnim ognjiščem v kuhinji oziroma z železno okroglo pečico v dnevnem prostoru. Zdaj mi je jasno, zakaj so imeli navado, da so šli zvečer v tople vrelce, ki so k sreči na Japonskem zelo pogosti. Tam so se segreli in nato hitro zlezli pod toplo odejo. Zime so na Japonskem, še posebej v hribovitem predelu, zelo mrzle, zapade pa tudi veliko snega. Tudi posebej toplih oblačil niso poznali za mrzla obdobja. Ženske so imele večinoma kar kimone, čez katere so si ogrnile malo debelejši šal ali nekakšne široke jope. Tudi to je eden izmed vzrokov, da so postali bolj kleni in trdoživi. Tisti dan smo si za večerjo zaželeli malo mesa. Poiskali smo restavracijo in naročili teppanyaki. To je japonski način priprave hrane na litoželezni plošči. Ker smo

bili lačni, smo si predstavljali naše porcije. Toliko hvaljeno meso kobe, ki naj bi bilo pripravljeno po posebnem postopku – pravijo, da krave razvajajo s pivom, jih masirajo in jim dajo poslušati glasbo –, pa ni imelo nič drugačnega okusa kot naše. Poleg tega pa tudi restavracija ni bila običajna. Na Japonskem je namreč navada, da se lahko posamezna družina določen dan odloči, da bo skuhala malo več in to ponudila še tujim gostom. V ta namen do sredine vhodnih vrat potegnejo posebno zaveso.

Življenje na svetu je polno trpljenja in ponižanja, a ker žal nimamo kril, nemoremo ubežati.

Yamanone Okura

SAKE Sake ali po japonsko nihonšu je riževo vino, ki vsebuje od 15 do 17 odstotkov alkohola. Od sedmega stoletja, ko so ga pridelovali na kraljevskem dvoru v Kjotu, se je sake do danes razširil po vsej Japonski in ga pridelujejo na 1.600 mestih po državi.

Okus te prozorne alkoholne pijače se močno razlikuje – od blagega sladkega pa do sadnega okusa. Najbolj se prileže nekoliko ohlajen, a se ne čudite, če vam ga bodo kje postregli pogretega.

POLOŽAJ ŽENSKE SAMURAJSKI DRUŽBI

V

Bushido je bil prvenstveno namenjen predvsem moškemu spolu. Bushido največ hvali ženske, ki so se osvobodile slabosti svojega spola in izoblikovale junaštvo dostojno najmočnejših in najhrabrejših moških.

Deklice so bile vzgojene, da skrivajo oz. zatirajo čustva in da znajo rokovati z orožjem (predvsem z nagi-nato).

Ker ženska ni imela svojega gospodarja, se je morala znati braniti sama. S svojim orožjem je ščitila svojo osebno čast in to z enako predanostjo, kot je njen mož ščitil gospodarjevo.

Pravzaprav je bila dekletova čast najvišja vrlina, cenjena bolj kot samo življenje.

Kot hčerke so se žrtvovale za očete, kot soproge za moža in kot matere za sinove.

Zmeraj so bile na uslugo in pripravljene služiti.

Ženska v nobenem drugem družbenem staležu ni imela manj svobode kot v samurajskem. Zanimivo je, da je v nižjih družbenih staležih – obrtniki položaj ženske in moškega bil bolj izenačen. Prav tako je tudi pri višjem plemstvu bila razlika med spoloma manj vpadljiva.

OD HIROŠIME DO MIYAJIME Naslednji dan smo se odpeljali proti Hirošimi. Med potjo smo si ogledali zanimive mostove čez japonske otoke. Med njimi je najzanimivejši skoraj štiri kilometre dolg žično-vzmetni most, ki je tudi najdaljši na svetu in povezuje otoke Awaji z mestom Akashi na obali zaliva Osakineg. Vreme nam je bilo naklonjeno, tako da smo imeli lep pogled na moderne konstrukcije. Preden smo prišli do Hirošime, smo se ustavili tudi v eni izmed poznanih varilnic sakeja v kraju Saijo, kjer je bil možen tudi nakup te njihove riževe alkoholne pijače.

Ob prihodu v Hirošimo so me navdajali precej mešani občutki. Po eni strani sem bila vesela, da smo prispeli na ta zgodovinsko tako pomemben kraj, po drugi pa negotova glede vsega, kar naj bi videla in občutila. Na podlagi vtisov iz drugih japonskih mest sem iskala razlike, ki bi dale vedeti, da sem v zgodovinsko zaznamovanem mestu, a jih v začetku nisem našla. Ljudje na cesti so hiteli vsak po svojem opravku, videz ulic in stavb je bil podoben kot drugod. Mesto se je v začetku zdelo kot vsako drugo. Potem pa smo si ogledali v svetu najbolj prepoznano zgradbo takratnega uničenja, ki so jo poimenovali A-bomb Dome. Leta 1996 so jo uvrstili tudi na Unescov seznam svetovne dediščine.

Skrivljeno jeklo in zdrobljena opeka še vedno nakazujeta na njeno nekdanjo mogočnost, ki je bila še toliko bolj izstopajoča, ker so bile okoliške zgradbe večinoma preproste, zgrajene iz lesa in papirja. V neposredni bližini stoji spomenik mobiliziranim učencem in študentom, od katerih jih je okoli 6.300 umrlo v trenutku eksplozije prve v vojni uporabljene atomske bombe.

Groza se je nadaljevala, ko smo se na poti do muzeja ustavili ob spomeniku miru in umrlim otrokom, tudi legendarni deklici Sadako Sasaki, ki je preživela eksplozijo in se leta zatem zdravila v bolnišnici zaradi levkemije. Požari, ruševine, do nerazpoznavnosti iznakažena trupla in pohabljeni preživeli, ljudje, ki skačejo v reko, da bi se rešili, a utonejo, rdeča, modrikasta in zelenkasta napihnjena trupla v vodi, opotekajoči se ranjenci na poti iz mesta na podeželje, črn dež, živi, pokopani pod ruševinami, zogleneli potniki v tramvaju, koža in meso, ki odstopata od kosti … vse to opominja na nesmiselnost vojn, v želji, da se vse prikazano in opisano ne bi nikoli več zgodilo.

Preden smo šli v hotel, smo si ogledali še feng šui vrt, ki nas je zares očaral z urejenostjo, cvetočimi češnjami, potočki, slapovi. Mislim pa, da bi se Japonci strinjali, da si je treba takšen vrt ogledati v samoti. Potrebna sta mir in tišina, da se lahko posvetiš sebi in ozavestiš namen vrta, ki je sredstvo za notranjo meditacijo, harmonijo in uravnovešanje vseh štirih elementov v sebi.

Zvečer smo šli vsi skupaj na večerjo v restavracijo, ki se je nahajala v nakupovalnem centru v bližini hotela. Tam smo se kot v barčku posedli okrog odprtega štedilnika, natančneje segrete železne plošče, na kateri so nam pripravili neke vrste teppanyaki. Popekli so večje kose slanine in na tanko sesekljano zelje. Posebej so spekli palačinke, nanje pa v plasteh naložili zelje, slanino, na vrh so dodali še na oko spečeno jajce. Od štedilnika je prihajala neznosna vročina, tako da smo bili kot kuhani raki, v hrbet pa nas je mrazilo, ker je po vmesnih hodnikih v blagovnici vlekel prepih.

HIROŠIMA V glavni zgradbi spominskega muzeja miru je z maketo prikazana Hirošima pred eksplozijo in po njej.

Uničenje, ki ga je povzročila, je kljub nazornemu prikazu nedojemljivo.

Ožgana zapestna ura kaže čas eksplozije in smrt lastnika ob osmi uri in 15 minut. Na velikih zaslonih predvajajo posnetke leta usodnega bombnika B-29, gobastega oblaka eksplozije, izjav ameriškega predsednika Trumana ter strahotnih posledic eksplozije.

V glavni zgradbi prikazujejo na videoposnetkih izpovedi preživelih, posledice udarnega in toplotnega vala ter poznejše posledice sevanja in zaščitnih ukrepov.

Ker so bile takratne zgradbe pretežno lesene, je v polmeru dveh kilometrov od hipocentra eksplozije vse gorljivo zgorelo, bliže središču pa je zaradi vročine več tisoč stopinj tako rekoč v hipu izparelo. Risbe, ki so jih napravili preživeli, prikazujejo trenutke med eksplozijo in neposredno po njej, ko fotografij še ni bilo. Požari, ruševine, do nerazpoznavnosti iznakažena trupla in pohabljeni preživeli, ljudje, ki skačejo v reko, da bi se rešili, a utonejo, rdeča, modrikasta in zelenkasta napihnjena trupla v vodi, opotekajoči se ranjenci na poti iz mesta na podeželje, črn dež, živi, pokopani pod ruševinami, zogleneli potniki v tramvaju, koža in meso, ki odstopa od kosti. Pomemben del razstave so izjave miru, ki naj pomagajo, da se vse opisano nikoli več ne bi zgodilo.

PAČINKO Saloni, kjer Japonci igrajo zelo priljubljeno pačinko, so vedno polni in veljajo za oaze sprostitve po napornem in dolgem delovniku. Pačinko je vrsta igre, ki še najbolj spominja na ameriški fliper.

Igralec dobi posodo polno majhnih železnih kroglic, ki jih nato poganja in lovi na poligonu z ovirami, ki je neokusno kričeče barve.

Zaradi natrpanih igralnih aparatov in neuglašenih, žvenketajočih zvokov le malo kateri turist v prostoru zdrži dlje kot uro. A očitno Japonce hrup neverjetno pomirja.

Dokler še lahko uživamo na tem svetu, me nič ne skrbi kaj bom, ko se spet rodim: žužek ali ptica!

Otomo Tabito

JAPONSKE ČEŠNJE V

mestu in parkih so za okras priljubljene japonske češnje.

Sorte japonskih češenj, ki so jih japonski vrtnarji skrižali v več stoletjih, premorejo cvetove od snežno belih prek vseh odtenkov rožnate do ciklamnih odtenkov, nekatere imajo polne cvetove. Vse pa odlikujejo posebno svilnati cvetni lističi. Japonske okrasne češnje sicer uspevajo povsod tam, kjer uspevajo češnje za obiranje plodov. So odporna drevesa nižje rasti z gosto krošnjo. Plodove rodijo le nekatere sorte, vendar niso užitni. Razmnožujemo jih s cepljenjem.

Nežna sapa v mraku ob potoku Nara.

Pred svetiščem se umivajo romarji.

Vse se zdi kakor sen.

Junii Iyetaka

Symbol Panorama 301.EPS

SKUPINSKO DELO JE RECEPT ZA USPEH Na Japonskem je za uspešno podjetje poleg približno desetih milijonov jenov potrebna tudi volja za delo v skupini. Ta ima v celotnem japonskem načinu življenja veliko vlogo, vselej prednost pred individualizmom, saj po njihovem le skupinsko delo prinaša rezultate, obenem pa je pomembna še hierarhija.

Kljub temu se tudi najvišji vodilni odločajo na podlagi soglasja s podrejenimi, s tem pa se ohranja notranja harmonija v skupini. Tudi odnos do dela je poseben, saj je pogosto veljalo, da Japonci po navadi delajo veliko več, kot morajo, da vrata podjetja nikoli niso zaprta ob koncu delovnega časa in da v povprečju izkoristijo manj kot deset dni osebnega letnega dopusta.

Delovni čas je odvisen tudi od položaja v podjetju - višji položaj pomeni daljši delovnik. A tudi ko je delo opravljeno, zaposleni ne hitijo na hitre vlake, ki jih večinoma pripeljejo domov, temveč se skupaj s šefi zabavajo ob različnih igrah, karaokah ali pijači.

To deluje kot mehanizem za sproščanje frustracij. Toda čeprav podjetja pogosto ne poznajo medsebojne borbe zaposlenih za položaje in zaposlujejo ljudi za celotno življenjsko obdobje, so velika predanost delu, nenehno rotiranje zaposlenih na delovnih mestih, ki omogoča razumevanje podjetja kot celote in poznavanje podrobnosti različnih služb ter dolgoletno izobraževanje, ki onemogoča napredovanja na višje položaje, vzrok stresov in celo primerov smrti, t. i. karoshi.

OD MIJAJIMA DO KJOTA Naslednje jutro smo se s trajektom odpeljali na otok Mijajime, kjer se nahaja poznano svetišče Itsukušima. Najbolj prepoznan del svetišča pa tudi najlepši in najpogostejši motiv japonskih in tujih fotografov je tori, ki se nahaja ob morski obali v obliki visokih oranžnih vrat. Zgrajen je bil že leta 1875 in je največji med vsemi na Japonskem. Leta 2004 ga je uničil močan tajfun, vendar so ga hitro obnovili. Še posebej je lep, ko ga zalije plima, ker se zdi, kot da plava v vodi. Mi smo imeli srečo z vremenom.

Bilo je toplo in povsem jasno, tako da smo lahko slikali znamenita vrata v pravi sončni svetlobi. Izvor torijev se povezuje s šintoizmom. Tori ne predstavlja samo vrat v sveto območje svetišča, temveč tudi

petelina. On je tisti, ki s svojim petjem napoveduje prihod sonca, ki se po šintoizmu najbolj časti. Sicer pa šintoisti častijo vsa živa in neživa bitja ter so z naravo neločljivo povezani. Izogibajo pa se dveh tem: smrti in krvi, zato ni na otoku nobene bolnišnice ali porodnišnice, pa tudi pokopališča ne. V templjih ni podob bogov, le ogledala. Stari mit govori o soncu, ki je v morju zagledalo svojo podobo in potem vprašalo vesolje, kdo je pravzaprav to čudovito bitje. To velja tudi za vse nas, da si v ogledalu ogledamo sebe in se v pravem smislu častimo.

Zanimivo je tudi dejstvo, da smo skoraj v vsaki državi, še posebej v bolj eksotičnih, prisotni vsaj na eni poroki. In prav na tem otoku smo bili priča eni izmed tradicionalnih porok. Najprej so posamezni protagonisti, preoblečeni v kostume in z maskami na glavah in obrazu, prikazali in odplesali prizore iz njihove verske mitologije. Sledil je poročni obred, ki je bil zanimiv že zaradi tega, ker so bili poleg ženina in neveste tudi ostali gostje oblečeni v tradicionalna oblačila. Čeprav je obred trajal več kot eno uro in smo zaradi gneče težko sledili dogajanju, pa smo vseeno vztrajali do konca. Čeprav je otok majhen, je na območju 30 kvadratnih kilometrov, kolikor jih otok premore, ohranjene kar nekaj kulturne dediščine, prečudovita narava pa prevzame vsakega turista. Skoraj neverjetno pa se sliši, da so moteč dejavnik na otoku srne. Teh je mnogo in so zelo udomačene. Prosto se sprehajajo po otoku med turisti, ki jih hranijo, tako da so včasih prav vsiljive. Vidi se tudi, da ne živijo v svojem naravnem okolju, ker je njihova dlaka razmršena, brez leska in na določenih delih telesa povsem izpadla.

Celoten tempeljski kompleks je bil zares čudovit, pa tudi njegova okolica, ki so jo krasile cvetoče slive in češnje. Ne morem pa reči, da se me je kaj posebej dotaknilo. Tako se mi je zdelo, kakor da se s kraji in mesti na potovanju ne morem in ne morem povezati. Verjamem pa, da se je vse dogajalo z nekim namenom.

Dobila sem namreč vtis, da so Japonska in njeni prebivalci zelo trdi, vase zaprti in neradi pokažejo svoja prava čustva in misli. Takšne jih je med drugim izoblikovala tudi narava, ki je na tem otočju zelo neizprosna, surovo prvobitna, silna, neredko tudi uničujoča. To jih je naredilo trdožive, hkrati pa brezčutne. Ker skladno z njihovim verovanjem in prepričanji niso hoteli in niti smeli pokazati svojega pravega jaza, so v njih po vsej verjetnosti tlela potlačena čustva: strah, jeza, srditost, prikrita notranja agresivnost, ki se je izkazovala tudi skozi srdite boje med družbenimi razredi, predvsem med plemiškimi stanovi in šoguni. Prav zaradi tega, ker ne delijo radi občutkov z drugimi, doživljajo naravo zelo intimno. Ta težka, neizživeta in prikrita čustva je čutiti po vsej Japonski. Redki so kraji in mesta, kjer sem zaznala pozitivno, navdihujočo energijo. Vse to pa je vplivalo tudi na moje počutje: bila sem brez notranje moči in samozavesti, iztirjena, razočarana, na trenutke žalostna, brez želje po komuniciranju.

V pomladnem vrtu so breskve odete v cvetje, ki siplje rožnato luč na pot pod drevesi in žensko, ki stopa po njej.

Le kratkotrajno je naše življenje, zato živim tu, ob tem gorskem potoku, da najdem Pot Resnice.

Kako žalostna so ta srečanja v sanjah!

Nenadoma se zbudiš, strmiš v mrak in z roko tiplješ v temo.

Otomo Jakamochi

S čim naj primerjam to naše življenje?

Podobno je ladji, ki odpluje ob zori in brez sledu izgine. menih Mensei

ŠINTOIZEM Šintoizem (pot bogov) je prvotna japonska vera, ki se ji je kasneje pridružil tudi budizem. Šintoizem nima ustanovitelja. Propaganda in pridiganje prav tako nista običajna, saj je šintoizem globoko zakoreninjen v japonskemu narodu in tradiciji. Šintoistična verska literatura je zapisana šele po prihodu budizma na Japonsko. Najpomembnejša zapisa sta Kodžiki in Nihondži iz začetka 8. stoletja, ki sta odgovora na kulturne vplive/izzive Kitajske.

Šintoistični bogovi se imenujejo kami. So sveti duhovi, ki prevzemajo oblike stvari in pojmov, pomembnih za življenje, kot je veter, dež, gore, drevesa, reke in plodnost.

Ljudje po smrti postanejo kami, njihove družine pa jih globoko spoštujejo kot kami prednikov. Kami posebnih ljudi so celo spravljeni v nekaterih svetiščih. Boginja Sonca Amaterasu velja za najpomembnejši šintoistični

kami.

V nasprotju z mnogimi monoteističnimi verami, v šintoizmu ni brezpogojnosti.

Ni brezpogojne pravice in krivice, nihče ni popoln. Šintoizem je pozitivno naravnana vera, saj prevladuje mišljenje, da so ljudje načeloma dobri, zlo pa povzročajo hudobni duhovi.

Posledično je namen večine šintoističnih obredov

odganjanje hudobnih duhov z očiščevanjem, molitvami in žrtvovanjem duhovom kami. Šintoistična svetišča so kraji, namenjeni čaščenju in bivanju kami. V večini svetišč redno prirejajo festivale (matsuri), zato da kami pokažejo zunanji svet. Šintoistični svečeniki izvajajo šintoistične obrede in pogosto živijo na svetiščnem zemljišču. Svečeniki lahko postanejo moški in ženske, lahko se poročijo in imajo otroke.

Med obredom svečeniku pomagajo mlade dame (miko) in opravljajo tudi druge naloge v svetišču.

TRADICIONALNA POROKA Na Japonskem poznajo tradicionalne poroke in moderne zahodnjaške poroke, ki v zadnjem času prevladujejo. Tradicionalne poroke so dveh vrst: miai

poroke so dogovorjene, starši ženina in neveste se dogovorijo za poroko svojih otrok brez njihove privolitve; pri renai porokah pa se

mladoporočenca spoznata sama in se tudi sama odločita poročiti. Miai poroke so od 2. svetovne vojne dalje zelo redke. Tradicionalna poroka se odvija v šintoističnem templju, ob prisotnosti številnih gostov. Poročni obred poteka po natančno določenih predpisih. Ženin in nevesta sta oblečena v tradicionalna oblačila – kimone. Nevesta ima med samim obredom oblečen bel kimono, ki pooseblja čistost.

Razorčaran nad svetom si odšel v planine A kam boš zbežal, če tudi tam ne boš premagal mračnih čustev?

Ochika-Uchi no Mitsune

KJOTO Proti večeru je sledil prevoz s hitrim vlakom shinkansen v Kjoto, ki velja za enega izmed najimenitnejših mest na Japonskem, saj ima sedemnajst spomenikov, ki jih uvrščamo med Unescovo svetovno kulturno dediščino. Vožnja je trajala dve uri. Na vlaku se mi je zdelo, da se mi je vibracija dvignila. Zdelo se mi je, kot da sem v drugi dimenziji. Vodič Tomaž, ki sva ga spoznala na potovanju v Tibet, mi je dal poslušati glasbo, ki jo je posvetil svoji ženi Barbari. Iz nje je vela žalost, hkrati pa velika ljubezen. Prav ta pesem je bila ena redkih stvari na celotnem potovanju po Japonski, ki se me je resnično dotaknila, ker je prihajala iz srca.

Po prihodu v mesto je Nedjan z japonsko vodičko Kayo odšel v mesto, da sta si malo ogledala, kje se nahajajo določene trgovine pa tudi kakšna boljša restavracija. Vanessa si je želela, da bi ji kupili pravi, lepo vezen in seveda svilen kimono. Našli smo nekaj trgovin, vendar so bile cene takšnih kimonov pretirano visoke. Potem je naša družinica šla na pico v eno izmed italijanskih restavracij, ker smo se japonske hrane že pošteno naveličali. V restavraciji smo na prosto mesto čakali skoraj dve uri, kajti na Japonskem so, kot sem že omenila, italijanske in španske restavracije zadnji krik mode. Zanimivo je bilo opazovati, kako so nas pustili čakati, čeprav so se mize že izpraznile. Pa ne samo nas tujce, tudi njihove. Tudi na to, kar smo kasneje naročili, smo morali kar nekaj časa čakati, da ne govorim o tem, da so na mojo jed pozabili in sem se počutila še bolj razdraženo. Pa še to, kar še nisem slišala za Japonsko, na koncu so nas hoteli oslepariti. Zaračunali so nam stvari, ki jih sploh nismo naročili. Mislili so, da bomo kot nepoznavalci japonskega jezika to spregledali, ampak Nedjanu nekaj ni dalo miru, pa je natakarja prosil za obrazložitev računa.

To je bilo tudi eno izmed dejanj, s katerim so Japonci pokazali, kakšni pravzaprav so. Samo na zunaj so prijazni, sicer pa tujcev ne marajo, ker se jih bojijo in se pred njimi počutijo ogrožene. Pri vse tem se vidi delovanje njihovega podzavestnega in pogojenega uma, ki je le reakcija na njihov boj za preživetje. Zdi se, da njihov način razmišljanja poteka v pretežni meri v levi polovici možganov, kar ima za posledico pretirano nagnjenost k popolnosti, analitičnosti, logiki in tudi usmerjenost v vedno enake ali ponavljajoče se vzorce razmišljanja, obnašanja in čutenja.

Sicer pa nas je mesto Kjoto zelo prijetno presenetilo, saj je bilo že po arhitekturi mogoče prepoznati, da se tradicija lepo preliva s sodobnostjo. V starem predelu še vedno vidiš stare japonske lesene hiše, ki so si med seboj zelo podobne. Nekoč so v njih pretežno živele gejše, danes pa jih je večina spremenjenih v restavracije in trgovine.

Po večerji smo se odpravili v Gion, ki je poznan kot četrt gejš, in se sprehodili po eni izmed najlepših ulic, ki poteka ob kanalu reke Širakava. Porasla je z vrbami, okrasnimi češnjami in slivami, ki so bile ravno takrat v najbohotnejšem razcvetu. Tudi vrbe so delovale zelo nežno in ženstveno, saj so bile obdane z majhnimi, komaj vzbrstelimi, sveže zelenimi lističi. Večer je bil topel in je spominjal na pozno pomlad – skoraj poletje. Ob kanalu so se vrstile različne restavracije. Tu pa tam smo videli kakšno gejšo, ki v tem mestu opravlja svoj stari poklic. Navadno so se pripeljale v dragih limuzinah in vstopile v enega od tamkajšnjih znanih lokalov, kjer jih je že čakal naročnik storitve.

V Gionu ne uporabljajo besede gejša ampak geiko, ki pomeni otroka umetnosti oziroma žensko, ki pooseblja umetnost. Deklice, ki se odločijo, da bodo opravljale poklic gejše, čaka dolgo šolanje, v začetnem obdobju pa se imenujejo maiko ali gejše pripravnice, ki morajo osvojiti vse veščine tradicionalnega japonskega umetnostnega plesa, glasbe in petja, preden postanejo prave geiko. Gejše ohranjajo kulturno izročilo razvedritve gostov.

Naslednji dan smo si ogledali še nekaj poznanih templjev in svetišč ter drugih znamenitosti. Najprej smo se odpravili do Zlatega paviljona ali Kinkakuja. Vremenska napoved je bila zelo slaba: dež in nevihte. Vodič Tomaž je po internetu spremljal napoved in grozil je tajfun, kar pomeni rdeči alarm za vso Japonsko. V takšnih primerih iz previdnosti ustavijo tudi vse vlake. Japonska je zelo izpostavljena potresom, tajfunom, vulkanom ter drugim vremenskim neugodnostim, kar je posledica neugodnega zemeljskega položaja, izvirajočega iz dveh stikajočih se zemeljskih plošč. K sreči je šel tajfun mimo brez večjih posledic. Je pa začelo močno deževati že dopoldan, ko smo bili na ogledu Zlatega paviljona.

Z dežniki v rokah smo se sprehodili ob majhnem jezeru in parku ter najprej od daleč opazovali paviljon, ki se je svetil v svoji zlati barvi. Nima pozlačene samo strehe, temveč vse vrhnje nadstropje.

Naslednja znamenitost je bil tempelj Ryoanji, ki je poznan po svojem zen-budističnem peščenem vrtu. Na njem je postavljenih petnajst monolitov v petih skupinah, eni po pet, dveh s tremi in dveh z dvema kamnoma. Kjerkoli si sedel in meditiral, pa si jih videl največ štirinajst, kar naj bi pomenilo, da celote ne more videti nihče, samo Stvarnik sam. Vidiš lahko le posamezne dele celote z različnih zornih kotov. V templju je tudi poseben podzemni prostor, ki je v popolni temi. Najprej smo šli po stopnicah navzdol, potem pa smo zavili v rov, ki je imel zelo neravna tla, z leve in desne strani pa je imel ograjo iz vrvi, da si se lahko oprijel. Za obiskovalca predstavlja ta izkušnja test, ali lahko ostane osredotočen na svoje bistvo in ga ne zmede pot v neznano. Priznati moram, da sem bila zaradi splošnega slabega počutja in notranje zmedenosti na potovanju še toliko bolj negotova v svoje notranje vodstvo in sem se lovila za ograjo ali pa se oprijemala Nedjana. Ko smo prišli iz podzemnega rova, smo se posedli okrog vrta in meditirali. Sama sem se počutila zelo nelagodno, ker sem imela premočene noge, mraz in vlaga pa sta mi rezala do kosti. Želela sem si samo, da se vrnemo v hotel.

Za zaključek dneva smo si ogledali še veličasten tempelj Kiyomizu-deru na gori Otowa. Spada med najpomembnejše japonske znamenitosti. V celoti je zgrajen iz lesa in njegova terasa ponuja turistom čudovit pogled na mesto Kjoto. Zanimiva je njegova terasa, saj so v preteklosti posamezniki na njej prišli do pomembnih odločitev v svojem življenju, danes pa skačejo z nje tisti, ki pred seboj ne vidijo več svetle prihodnosti in napravijo samomor.

Do templja smo se povzpeli po ozki ulici z majhnimi trgovinami, ki ponujajo različne japonske spominke. Zanimiva je tudi zato, ker so tam še vedno ohranjene stare tradicionalne hiše in daje utrip življenja iz časa, ko je Kjoto bil prestolnica Japonske. Hodili smo z dežniki, ker je še vedno močno lilo.

Pot navzgor je še oteževal veter, ki je postajal vedno močnejši. Vanessa si je zamislila, da bi se rada naličila in preoblekla v gejšo, ker je vodička omenila, da v tem predelu obstajajo posebni ateljeji, ki se s tem ukvarjajo. Nedjan ji je želel ustreči, tako da smo med vzponom iskali primeren atelje. Pri tem pa smo izgubili sled za člani skupine, ki so nas nekaj časa čakali, potem pa so šli naprej. Za Vanessino preobrazbo v gejšo se potem nismo odločili, ker bi nam vzelo preveč časa in si ne bi utegnili ogledati templja.

Kiyomizu je poznan budistični tempelj, znotraj katerega se nahaja tudi šintoistično svetišče. Harmonija in povezovanje več ver na Japonskem ni redkost, saj tudi v domačem, družinskem življenju povezujejo nekatere prvine budizma s šintoizmom. Na primer obredi, povezani z življenjem, se navezujejo na šintoizem, obredi, povezani s smrtjo in posmrtnim življenjem, pa na budizem.

V šintoistično svetišče v Kiyomizu prihajajo predvsem dekleta, ki si želijo, da bi se jim izpolnile ljubezenske želje. Na ploščadi pred svetiščem se nahajata dva kamna, ki sta približno deset metrov oddaljena drug od drugega. Da bi se želja izpolnila, mora dekle prehoditi razdaljo med kamni z zaprtimi očmi. Tempelj je poznan tudi po sveti vodi, ki izvira v bližini. Ta voda naj ne bi bila samo zdravilna, marveč naj bi prinašala tudi dolgo življenje in uspeh.

Popoldan smo si v mestu ogledali predstavo, ki je prikazovala tradicijo gejše skozi maiko in geiko.

Maiko predstavlja gejšo pripravnico, ki se od starejše gejše razlikuje tudi po kimonu in pričeski. Danes je v Kjotu okrog dvesto deklet, ki vzdržujejo to staro tradicijo. Predstave so pretežno v aprilskem času in jih obiskujejo predvsem domačini. Naš prostor je bil skoraj čisto na vrhu dvorane. Nismo imeli sedežev, ampak malo bolj obloženo talno podlogo. Tam sva sedela z Nedjanom, Kris in Vanessa sta sedela na podobnem prostoru za nama. Poleg naju je bila na istem prostoru tudi mlada japonska družina oziroma natančneje mlada mamica z dvema majhnima otrokoma, starima nekje dve in tri leta. Poskušala sem vzpostaviti stik z otrokoma. Malo sem ju požgečkala in se hotela poigrati z njima, vendar mi ni uspelo. Mati je budno spremljala vsako njuno potezo in videlo se je, da ne odobrava stika s tujci. Sploh pa je bil nemogoč kontakt z očmi. Nikakor me nista hotela pogledati, čeprav sem čutila, da sta me s kotički očes ves čas opazovala. Večkrat sta celo poskušala napraviti prvi korak, vendar je bilo nekaj globljega, kar jima je to prepovedovalo.

Na splošno velja, da Japonci ne marajo stika z očmi oziroma pretiranega buljenja, ker se jim zdi nespoštljivo in neolikano. Stike navežejo in čustva pokažejo takrat, ko se počutijo dovolj varno in so v domačem okolju. Le otroci delujejo naravno, dokler ne odrastejo. Potem tudi oni sprejmejo prepričanje, da je izražanje občutkov nevljudno in neprimerno. Svoje občutke morajo ustrezno »prečistiti« in »predelati«, šele nato jih pokažejo.

Za večerjo smo si zaželeli pico, zato smo poiskali italijansko restavracijo. Edina, ki ni imela čakalne vrste, je bila majhna, zelo preprosta picerija. Tam smo spoznali mladega picopeka, ki je oboževal Italijo.

Pokazal nama je slike s potovanja po Italiji, kjer sta z dekletom pred kakšnim letom obiskala Benetke in druga italijanska mesta. Težava je bila v sporazumevanju, ker fant ni znal angleško, poznal je le nekaj italijanskih besed, ki se jih je naučil na potovanju. Da bi nam ustregel v postrežbi, je posamezne angleške besede vnesel v prevajalnik in tako dobil ustrezne italijanske. Zares se je trudil, pa tudi sprostil se je in razživel. Ko smo odhajali, je še dolgo stal pri vratih in nas pozdravljal.

Preden smo naslednji dan nadaljevali pot z vlakom proti Kanazawi, smo si v Kjotu ogledali še grad Nijo, ki slovi po arhitekturni lepoti in notranjih dekoracijah. Bil je tudi eden od simbolov šogunata

Tokugawa. Ogled zunanjega dela gradu in prekrasnega parka je nekoliko oteževalo vreme, ker je še vedno močno deževalo. Čeprav je bilo v palači prepovedano fotografirati, pa je Nedjan vseeno iskal trenutke, da je na skrivaj napravil kakšen posnetek. V notranjosti gradu je bilo prikazano predvsem življenje šogunov in daimjo – fevdalnih gospodov, ki so spadali pod določeni šogunat, samuraji pa

so jim služili kot vojaki. V zameno za služenje so samuraji dobili zemljo in nižje davke. Samuraju je življenje predstavljalo nenehno pripravljenost na smrt, in raje so si bili pripravljeni vzeti življenje, kot da bi priznali poraz. Tako je bil harakiri ali sepuku ena izmed častnih oblik samomora, ko so si z enim rezom od leve proti desni prerezali trebuh. Šogun je lahko imel več žena in do petnajst ljubic ali konkubin, ki so bile podrejene uradni ženi. Iz vsega prikazanega je bilo razbrati, da je imela ženska na Japonskem v pretežni meri podrejeno vlogo. Volilno pravico je pridobila šele po drugi svetovni vojni.

Najznačilnejša palača celotnega kompleksa pa je palača Ninomaru, kjer so se ohranila zanimiva tla, ki se na vsak korak odzovejo s škripanjem. Na ta način je šogun vedel za vsakogar, ki je stopil v dvorano.

Po ogledu gradu so člani naše skupine odšli na tržnico, mi pa smo poiskali trgovino, kjer so prodajali prave katane, meče samurajev. Po daljšem ogledovanju je Nedjan izbral eno in jo tudi kupil.

SHINKANSEN VLAK Dobra štiri desetletja po tistem, ko so Japonci predstavili najhitrejši redni vlak na svetu, so z vlakom N700 prečko za konkurenco prestavili še nekoliko više, Japonska pa ohranja primat med najhitrejšimi na železnicah.

Z razvojem N700 so začeli leta 2002, ko so odprli raziskovalni center Komaki.

Vlak združuje vse izkušnje, ki so jih na železnicah pridobili z vožnjami z njegovimi predhodniki, hkrati pa združuje tehnologijo, ki je leta 1964, ko so zgradili prvi shinkansen, še ni bilo.

Prvi, še preizkusni N700, so naročili pri Japan Railways Central, dokončan pa je bil marca 2005.

ZEN BUDIZEM Zen budizem je japonska predelava kitajskega č'ana, kar pomeni meditacija in je v središču verskega življenja. Cilj zen meditacije je izpraznitev uma vseh misli; gre za brezoblično meditacijo, ki ne intelektualizira in ne vizualizira. Navezuje se na tradicijo gojenja izkustva praznine (sunjata), ki pomeni

doseganje duhovnega očiščenja z ustavitvijo vseh racionalnih in konceptualnih procesov.

Meditacija v lotusovem položaju je tudi najpomembnejše sredstvo pri doseganju zen razsvetljenja, imenovanega satori, h kateremu pa pomagajo tudi uganke koani.

To so kratka paradoksalna vprašanja, ki jih učitelj zena postavlja svojim učencem in pomagajo bistveno spremeniti način mišljenja pri njih.

Primer koana: kadar ploskneš z dvema rokama, nastane zvok.

Kakšen je zvok ploska ene roke? Iskanje razumskih odgovorov na tovrstna vprašanja je nesmiselno, saj se odgovor nahaja onkraj logike, učencu pa pomaga, da preseže razumsko raven mišljenja.

Zen budizem ima velik vpliv na japonsko družbo, saj je njegov duh viden v dejavnostih, kot so: kultura pitja čaja, judo, mečevanje, lokostrelstvo, umetnost urejanja rož (ikebana), slikarstvo, pesništvo (haiku).

Te dejavnosti niso samo tehnike, temveč imajo velik verski pomen.

ZEN VRTOVI Na Japonskem je urejanje vrtov oblika umetnosti z globokim duhovnim pomenom. Zen vrtovi so poznani kot 'sušni vrtovi' ali 'kamniti vrtovi', Japonci pa jih v svojem jeziku imenujejo 枯山水 'karesansui', kar

v dobesednem prevodu pomeni 'voda suhih gora'.

Kot prostor so namenjen umiritvi in osredotočenju misli, zato ni čudno, da jih na Japonskem najpogosteje srečujemo v okolici budističnih templjev, kjer jih tamkajšnji menihi uporabljajo kot pripomočke za meditacijo in premišljevanje o naravnem redu sveta oziroma dharmi.

Preziram ta svet in nič me ne veže nanj, pa vendar v jeseni, ko je mesec bleščeč in čist, se veselim življenja.

Saigyo - Sato Norikiyo

GEJŠA Obsedenost zahoda s podobo gejše, ki pooseblja popolni seksualni stroj, je pogosto posledica stereotipov o japonski družbi, ki so plod kroničnega nepoznavanja njihove kulture in tradicije. Le malokdo danes ve, da so bile gejše sprva moški in ne ženske. Klasična gejša bo verjetno sčasoma postala mit. Vendar ob siloviti modernizaciji Japonske prave gejše ostajajo zadnje varuhinje klasičnih japonskih vrlin, predvsem estetskih, in zato je človek toliko bolj ogorčen, ko prebira besedila, v katerih je njihova esenca omejena na golo seksualnost.

Zdi se mi, da sta sedanjost in preteklost le sen. Naj še tako razmišljam - ničesar ni, čemur bi rekel stvarnost.

Ukiyono Daibu

KULT MEČA Bushido je naredil meč za emblem zmage in junaštva.

Meč je igral pomembno vlogo v življenju samuraja, smatralo se je, da je meč duša samuraja. Samurajski fant se je že zelo zgodaj naučil, kako se uporablja meč in pri petih letih je dobil svoj prvi meč. S petnajstimi leti se je že lahko ponašal z orožjem, ki je edinstveno v zgodovini človeštva. Orožje, ki ga nosi za pasom je simbol tega, kar nosi v srcu in v mislih.Dva meča, dolgi in kratki – katana

in vakizashi sta zmeraj zraven samuraja, za pasom, ob postelji, ko spi ali pa na najvidnejšem mestu v sobi, vedno pa na dosegu roke.

Japonski oziroma samurajski meči so edinstveno orožje, ki po kakovosti in ostrini rezila daleč prekašajo vsa najboljša rezila skovana v Toledu ali Damasku.

NE ŠTEJE SAMO VSEBINA Ko govorimo o japonskih darilih, tisto, kar šteje najbolj, ni vsebina. Najpomembnejši del obdarovanja je način zavijanja daril, ki se imenuje

tsutsumi. Kako zavijete in zavežete darilo pri njih šteje za izredno simbolično dejanje in pove veliko o tem, kaj čutite do neke osebe, prav tako kot veliko o tem pove način, kako darilo podarite. Zavijanje pri njih šteje za del celotne izkušnje darila, prav tako kot odpiranje in odkrivanje njegove vsebine. V zahodnih kulturah je nasprotno, zavijanje pač tisti del, ko pravo notranjost skrijemo, odvijanje pa je pogosto zelo površno. Japonska darila so privlačna tako na zunanji ravni, hkrati pa nosijo še izraz ljubezni kulture do ravnotežja, narave, novosti in preprostosti.

TRADICIONALNE SLAŠČICE - WAGASHI Na Japonskem sladice danes na splošno imenujejo 'okashi', beseda pa se je pred iznajdbo sladkorja nanašala na sadje in oreščke.

Sladkor so sicer Japonski s trgovanjem predstavili Kitajci, ki so se pridelave sladkorja naučili od Indijcev.

Trgovina s sladkorjem se je postopoma povečevala do te mere, da je sladkor že v Muromachi obdobju (od leta cca. 1337 n.š. do leta 1573 n.š.) postal običajen dodatek v japonski kuhinji. Pod vplivom kitajskih čajev, sladic in 'dim sum' cmočkov se je v obdobju Edo, do tedaj že zelo popularno in japonizirano izdelovanje čajnih slaščic, tradicionaliziralo in rodil se je wagashi, kot ga poznamo danes.

OD KJOTA DO KANAZAWE Takoj po kosilu smo se s taksijem odpravili na železniško postajo, od koder smo imeli predviden odhod vlaka za Kanazawe, vožnja pa je trajala približno dve uri. Skozi okno sem opazovala pokrajino, vendar je delovala zelo pusto in sivo, ker je bilo vreme še vedno deževno. Začela sem brati knjigo japonskega avtorja Murakamija Kafka na obali, ki mi jo je posodil vodič Tomaž. Zelo obsežna knjiga

zanimivega japonskega pisatelja me je tako pritegnila, da je nisem več mogla odložiti. Tomaža sva z Nedjanom poznala že od prej, ker smo pred leti skupaj potovali v Tibet, Nepal in Butan. Od takrat se je precej spremenil. Začel se je zanimati za duhovni razvoj in s tem namenom je prebral tudi veliko knjig.

Prenočili smo v mestecu Kanazawe, v hotelu, ki je bil še kar soliden. Soba je bila velika in postelje udobne.

Zjutraj smo se popeljali do čudovitega gradu, ki ga krasi še lepši park Kenroku-en, ki je poleg Kairaku-ena in Koraku-ena eden od treh najlepših parkov na Japonskem, s prečudovitimi drevesi, bonsaji, cvetočimi češnjami, potočki in majhnimi jezerci. Postaviti ga je dal fevdalni gospod Maeda kot zunanji park veličastnega gradu. Tu sem prvič začutila pozitivno, radostno energijo.

Kasneje smo si ogledali še manjšo samurajsko četrt Nagamachi, ki zna s svojimi ozkimi ulicami in tradicionalnimi hišami pričarati vzdušje nekdanjih časov. Eno izmed hiš, ki je sedaj spremenjena v muzej, smo si tudi ogledali. Tam so nam prikazali obred kuhanja in pitja čaja, ki še vedno zavzema pomembno mesto v japonski kulturi. Ni vseeno, kako primeš skodelico, kako jo odložiš, kam gleda vzorec na skodelici in kako piješ oziroma srebaš. Kultura pitja čaja zahteva tudi to, da iz vljudnosti popiješ vse in ne pustiš ničesar v skodelici. Meni japonska priprava čaja ne ustreza. Čajne liste namreč zmeljejo, približno eno žlico položijo v skodelico in prelijejo z vročo vodo. Nastane nekakšna zelena brozga, ki me je po okusu in barvi bolj kot na čaj spominjala na juho iz koprive. Namesto sladkorja pa servirajo zelo sladko slaščico, ki nekoliko spominja na ratluk.

V samurajski četrti smo spoznali domačinko, ki je živela v eni izmed predelanih samurajskih hiš. Tudi ona je fotografirala, potem pa se nama je približala, ko sva z Nedjanom ostala sama v ozki uličici. Pokazala nama je nekaj lepih posnetkov ulice in dreves v različnih letnih časih. Še posebej lepih je bilo nekaj fotografij zimske idile. Takoj sva zaznala, da hoče z nama vzpostaviti stik. Predstavila se nama je kot Yoko. V slabi angleščini nama je razložila, da je bila pred štiridesetimi leti na poročnem potovanju v Benetkah. Tega si ne bi mislila, ker je delovala zelo mladostno, daleč od tega, da bi imela kakšnih šestdeset let ali celo več. Z Nedjanom sva prišla do zaključka, da so tisti Japonci, ki potujejo po svetu, še posebej v Italijo, bolj odprti in si želijo ponoven stik s tujci.

OD KANAZAWE DO TOKAYAME Pot smo nadaljevali proti mestu Tokayama. Med potjo, ki nas je povsem očarala z idiličnimi prizori klasične Japonske, smo se ustavili še v manjši vasici Širakavago. Zelo priljubljena je pozimi, ko zapade veliko snega. Spada pod Unescovo svetovno kulturno dediščino, celotna vasica predstavlja nekakšen muzej na prostem. Le redkokatere hiše so poseljene, ostale so preurejene v prodajalne spominkov, restavracije ali celo varilnice sakeja. Vse so grajene z lesenimi strehami, ki imajo zelo strm naklon in segajo skoraj do tal, krite pa so s slamo. Tovrsten stil se imenuje gassho-zakuri, ker je podoben

položaju dlani pri molitvi. Nekoliko so me spominjale na naše alpske hiške. Tu smo imeli prosto tudi za kosilo in nakup spominkov. Vnukinji Valeri sem kupila punčko sarubobo. To je njihova tipična punčka v različnih barvah. Vsaka barva predstavlja določeno lastnost: rdeča – obilje in ljubezen, bela – srečo, zelena – zdravje ... Vse punčke pa so brez obraza, da si vsak v svoji molitvi za določenega otroka, vnuka, lahko predstavlja njegov obraz.

Tudi vreme nam je bilo naklonjeno. Bilo je sončno in jasno, čutil se je zelo oster hribovski zrak, tudi veter je začel pihati. Zvečer smo prespali v hotelu v Takayami. Sobe so bile zelo ozke, ležišča pa na tleh. V hotelu so imeli tudi zdravilne kopeli in bazena s termalno vodo. Večina članov skupine se je takoj odpravila v bazena, ki sta bila ločena za moške in ženske, ker je na Japonskem značilno, da gredo v vodo brez oblačil. Z Nedjanom sva se raje odpravila v kopel, ki je bila bolj intimne narave. Kopel je bila nameščena na zunanjem balkonu, voda pa je bila zelo vroča, okrog 45 stopinj Celzija. Čeprav v tako topli vodi navadno ne vzdržiš dolgo, ker ovira cirkulacijo krvi, pa je meni ustrezala, ker sem bila premražena in sem se potem kar lepo segrela. Večerjo smo pojedli v restavraciji v bližini hotela. Prvič smo se najedli mesa. Naročili smo namreč isto kot mlada Japonca pri sosednji mizi. Prinesli so nam surovo meso, mi pa smo si ga sami spekli na manjšem, okroglem žaru. Na Japonskem so zanimivi tudi jedilniki. Le redke restavracije jih imajo v angleščini, zato pa imajo skoraj vsi fotografije jedi, ki jih ponujajo. V nekaterih restavracijah imajo celo pripravljene makete jedi – npr. testenine z rakci, izdelane iz plastike, da si lahko še bolj »plastično« predstavljaš izbrano jed.

Tovrstno predstavitev jedi imajo tudi pred avtomati za hrano. Na Japonskem je možno na avtomatih kupiti čisto vse: od čaja, kave, hladnih napitkov, različne hrane, slaščic ...

Glede na to, da njihovi obroki vsebujejo razmeroma malo kalorij, si privoščijo nekoliko več slaščic. Njihov najobilnejši obrok je zajtrk, kosilo je največkrat kar iz avtomata, z večerjo pa so tudi bolj skromni. Pri njih sploh ni velikih restavracij.

V večini primerov je v njih le nekaj miz. Japonci so namreč deloholiki. Delajo od jutra do večera, potem pa gredo domov samo spat. Preden odidejo domov, se mnogi med njimi, še posebej moški, ustavijo v salonih z neke vrste fliperji, ki jim pravijo pachinko. Tam v velikem kaosu in hrupu z užitkom mečejo žetone in opazujejo frčanje jeklenih kroglic v

barvita polja pred njihovimi očmi. To je postala že prava zasvojenost, droga, s katero iščejo pot iz vsakdanje rutine, ki pa se žal nadaljuje tudi v tovrstni zabavi.

TRADICIONALNA HIŠA Tradicionalna japonska hiša je poznana pod imenom minka. Glavna gradbena elementa sta les in papir.

Mink se večinoma ne dobi več v svoji prvotni obliki.

Glavna razloga zato sta priljubljenost zahodnega sloga gradnje in pogosti požari. Glavne značilnosti mink so: • papirnate stene in drsna vrata poznana kot shoji • za ogrevanje skrbi irori, to je posebna peč v lesenih tleh • kotasu je kombinacija nizke mize in peči • prostor za vhodom, kjer se sezujejo ter pustijo svoje čevlje, imenovan doma • družinski oltarji • futon, tanka blazina za spanje

Za tradicionalne hiše so značilne tudi vbočene strehe z okraski, ki simbolično varujejo hišo ter malo pohištva.

OD TOKAYAME ČEZ JAPONSKE ALPE Naslednje jutro smo se že zelo zgodaj ustavili na njihovi tržnici, da bi si nakupili še nekaj spominkov, vendar je bilo še zgodaj in večina stojnic je bila še zaprtih. Jutro je bilo mrzlo in surovo, mesto pa se sploh še ni prebudilo. Pot smo nadaljevali proti Japonskim alpam.

Skozi okno sem opazovala naravo. Tukaj še ni bilo čutiti vonja pomladi. Verjetno je sneg šele pred kratkim skopnel, tako da je bila trava še povsem rumena, drevje pa pusto in brez listov. Pokrajina je precej gorata, vmes so ozke doline z rekami, ki si utirajo pot skozi ozke soteske. Le njihova turkizna barva je poživljala okolico. Na nekaterih rekah smo opazili jezove za hidroelektrarne, ki so na Japonskem edini naravni vir pridobivanja elektrike. Ker je avtocesta speljana med hribovjem, smo se vozili iz tunela v tunel in velikokrat se je narava popolnoma spremenila, ko smo izstopili iz njega. Opoldne smo se ustavili v obcestni restavraciji, da smo pojedli kosilo. Pri Japoncih je trenutno zelo priljubljeno, da se ustavljajo in prehranjujejo v tovrstnih restavracijah.

Ko smo prišli čez hribovje, se je pokrajina razširila v lepo, široko dolino. Polja so bila obdelana, na njih pa je v pretežni meri rasla ajda, ki je med prvimi pozelenila pokrajino. Lepo je bilo opazovati tudi liste belih češnjevih cvetov, ki jih je veter raznašal naokrog, da se je zdelo, kot da sneži. Nekatere kmetije so še posebej lepo urejene – okrog hiše in pripadajočih hišnih poslopij je postavljena ograja, ki je v spodnjem delu narejena iz okroglih rečnih kamnov, zgornji del pa je lesen. Glavno poslopje ima navadno dve nadstropji, zraven pa se nahaja še nekaj manjših: hlev, orodjarna ipd. Hiše so iz temnega lesa, okrog poslopij pa so posajena različna drevesa, predvsem iglavci, ki dajejo pozimi zavetje, poleti pa senco. Ker je začelo močno pihati, se mi je alergija stopnjevala. Ni me samo žgečkalo v grlu, ampak sem pričela še neznosno kihati.

Vozili smo se tudi mimo poznanega smučarskega središča Nagano, ki je bilo eno izmed središč zimskih olimpijskih iger leta 1998.

Me potjo smo se ustavili na farmi, kjer pridelujejo wasabi, ki je neizogibni dodatek sušija in sašimija, po okusu pa zelo spominja na naš hren. Raste skoraj dobesedno v produ in vodi. Z Vanesso sva ostali na avtobusu, mene je motil veter, ki je pihal v močnih sunkih in dražil moje obnosne votline, Vanessa pa je bila že malo naveličana poti in ogledovanj.

Naslednja postaja je bil grad Matsumoto, ki velja za enega najlepših na Japonskem, hkrati pa je tudi najstarejši srednjeveški grad. Vanessa in Kris sta ostala v avtobusu. Oba sta se že malo naveličala vseh teh ogledov gradov in parkov ter sta seveda komaj čakala, da se odpeljemo v Tokio. Grad je bil res takšen kot vsi ostali. V notranjosti gradu je bil strašen prepih, ker so bile v vseh nadstropjih v zunanji steni na gosto vgrajene bojne line. Bolj zanimiv je bil ogled istoimenskega mesteca, ki je na nas naredilo veliko bolj prijeten vtis kot Takayama. Naša družinica bi vsekakor raje videla, da bi prespali v tem mestecu, toda načrt je bil že narejen in se ga ni dalo spreminjati. V centru nas je pritegnil tudi domač vonj po sveže pečenem kruhu. Japonci ne jedo kruha, ker imajo v ta namen riž, kruh le redko uporabljajo, in če ga, ga navadno zmrznjenega odtalijo. Ampak tu je vonj prihajal iz majhne pekarne v francoskem stilu. Kar zaleteli smo se vanjo in kupili vsak svojo štručko, ki je bila še malo topla in hrustljava. Usedli smo se kar v pekarni in tam pojedli vsak svoj kos. Kar tako, brez dodatkov, kot smo ga jedli, ko smo bili še majhni. Kruh je namreč tako omamno dišal, pa še lačni smo bili.

Tisti večer smo prenočili v kraju Suwa ob istoimenskem jezeru, ki je obdano s prekrasnim hribovjem, v tipičnem japonskem hotelu, ryokanu. Kraj je poznan po ročnih izdelovalcih ur, zato mu rečejo

tudi Vzhodna Švica. V hotelski sobi nismo našli tipičnih postelj, ampak samo tatamije, na katere so zvečer namestili udobne blazine in jih pokrili z mehkimi, puhastimi pregrinjali. Tudi večerja je bila v tradicionalnem japonskem stilu. Najprej je v vsako sobo prišla hostesa, ki nam je pomagala zavezati kimono in nam v tekoči angleščini razložila vse o japonski tradiciji oblačenja ter nas nato povabila na večerjo, kjer se nam je pridružila tudi lastnica hotela. Prijazno hosteso smo hoteli malo nagovoriti in vprašati o njenem izobraževanju v tujini oziroma o njeni tekoči angleščini, vendar na ta vprašanja ni hotela odgovoriti, le nasmehnila se je. Večerja je bila končno zares okusna. Prinesli so različne jedi in nam tudi vsako posebej obrazložili ter povedali, kako se pripravi in kako se jo uživa v kombinaciji z drugimi jedmi. Prinesli so tudi majhen gorilnik, nanj smo položili skodelico z juhico, vanjo pa smo polagali tanke koščke mesa, ki so se takoj skuhali.

Kot priloga pa so bile različne zelenjave, alge, surov losos, rakci in različne omake. Seveda ni manjkal tudi riž, ki je vedno prisoten. Na koncu so servirali še nekakšen puding, pili pa smo lahko sake ali drugo pijačo. Kot skupina smo sedeli v dveh vodoravnih vrstah, seveda na tleh in oblečeni v kimone.

Jaz sem si pod kimono oblekla še dolge hlače in pulover, ker me je zeblo. Poleg Nedjana je sedela ena iz skupine, ki je bila po narodnosti iz Rusije, tako da je Nedjan, ki obvlada ruski jezik, govoril z njo v njenem matičnem jeziku. Povedala je, da se ji Slovenija glede vzpostavitve kontakta zdi kot Japonska. Če pomislim, je mogoče to delno res, le Primorci smo malo drugačni, ker se pri nas čuti vpliv Mediterana in zanj značilne odprtosti. Komunikacija je lažja tudi za tiste, ki obvladajo več jezikov in poznajo nekaj različnih kultur.

Ko smo se vrnili v sobe, smo ob pogledu na po tleh postlana ležišča najprej pomislili, da nam bo trdo in neudobno. Pa ni bilo tako, tla so bila mehko oblazinjena, pokriti pa smo bili s pravim puhom, tako da mi je bilo celo prevroče. Bilo mi je, kot da spim v toplem, varnem gnezdecu.

Zjutraj so nam postregli tudi s tipičnim japonskim zajtrkom. Bil je zares obilen: ribe, rakci, riž, surovo jajce, ki smo si ga vmešali med riž. Malo sem pobrskala, Nedjan in otroka pa niso hoteli nič poskusiti, ker se jim je zdelo preveč težko in obilno za začetek dneva.

KDO SO BILI SAMURAJI? Samuraji so bili bojevniška kasta, ki je vladala Japonski polnih 700 let. Samuraj pomeni v prevodu tistega, ki služi. Drugo ime je bushi – bojevnik. Samuraji so bili v marsičem podobni evropskim vitezom. Medtem, ko so vitezi služili bogu in cerkvi, so samuraji služili svojim gospodarjem, daimyojem. Poslušnost in vdanost gospodarju je smatrana kot prva samurajska vrlina. Ta zahteva se je imenovala

giri ali dolžnost. Iz tega vazalnega odnosa se je razvil ritualni samomor in maščevanje.

Zraven tega pa se je od samurajev zahtevalo, da se nenehno izpopolnjujejo v borilnih veščinah in so na bojiščih neustrašni. Samuraji so se ravnali po svojem kodeksu imenovanem bushido.

Samuraji so prezirali smrt in ko se je samuraj sprijaznil z smrtjo je bil neustrašen in ravnodušen do smrti. Ta ravnodušnost do smrti izhaja iz zen budizma, prav tako pa tudi ritualno pitje čaja pred in po bitki. Običaj pitja čaja so prevzeli tudi predstavniki drugih slojev in se je ohranil do današnjih dni. Iz budizma so prevzeli vero v nespremenljivost usode, pokoravanje neizbežnemu in hladnokrvnost pred nevarnostjo. Visoko se je cenila čast, pod vplivom šintoizma pa je važno vlogo igralo poreklo in ugled družine.

WASABI, JAPONSKI OGENJ Wasabi, ki ga poznamo, kot neizogiben dodatek sušiju in sašimiju, je stara japonska začimba. Legenda pravi, da so rastlino, podobno našemu hrenu, ki pa z njim ni v sorodu, odkrili pred več kot tisoč leti v zakotni dolini pod goro Bahun. Prava umetnost ga je gojiti, saj je za njegovo rast potrebna hladna, ravno prav mineralna voda. Sveža korenina wasabija je redkost in dragocenost celo na Japonskem, ne traja dolgo, zato se vasabi pretežno prodaja in uporablja v obliki paste ali zmlet v prah, ki ga je mogoče »oživiti« z vodo.

Wasabi mora biti pekoč, a pekoč drugače kot čili, saj občutek, da ste pojedli ogenj, prav kmalu izgine, nadomesti pa ga rahlo sladkast okus.

NAJVEČJI VOJSKOVODJE V zgodovini Japonske, ki pomeni nenehne boje za oblast posameznih samurajskih klanov je bilo veliko neustrašnih bojevnikov in znamenitih vojskovodij. Eden takšnih je bil prav gotovo Minamoto Jošie imenovan tudi Hačiman taro ali najstarejši sin boga vojne . Izkazal se je predvsem v spopadih proti plemenom Ainu. Druga znamenita osebnost , nekakšen japonski Robin Hood je Minamoto Jošicune, Yoritomov brat . Izkazal se je v boju proti družini Taire in pripomogel k bratovi zmagi. Vendar je bil zaradi svoje priljubljenosti trn v peti Yoritomu, ki je povzročil njegovo smrt.

Konec 15 st. se je dežela pogreznila v 100 letne državljanske vojne.

Iz tega so Japonsko izvlekli trije veliki vojskovodje: Oda Nobunaga, Toyotomi Hideoshi in Ieasu Tokugava. Tokugava je prišel na oblast in poskrbel da mu Toyotomijev sin s pristaši ni bil več nevaren. Klan Tokugava je bil na oblsti skoraj 300 let vse do obnove cesarske oblasti.

KAKO SO PRIŠLI NA OBLAST? Samurajska kasta se je pojavila kot pomembna sila v obdobju Heinan (794-1185). Manj pomembni člani cesarske družine in nižje plemstvo so zavzeli položaje v provincah. Da bi zaščitili svoje premoženje so, oboroževali sorodnike in lokalno prebivalstvo.

Te enote so predstavljale začetek bojevniške kaste. Sčasoma so se ti bojevniki zbrali okrog prestolnice in se zaposlili kot dvorska straža.

Poimenovani so samuraji in od začetka je ime veljalo le za vojake, ki so bili na dolžnosti v cesarski palači.

Kasneje pa je označevalo vse pripadnike oboroženih enot.

V 11 st. pa je prišlo do krvave vojne med dvema najvplivnejšima samurajskima družinama: Taire in Minamoto. Prvi so želeli zrušiti cesarja, drugi pa so bili na njegovi strani.

Zmagala je družina Taire, ki jo je spodnesel po 25 letih preživeli Minamoto Joritomo, ki so ga Taire pustili živega kot otroka. Taire so bili popolnoma uničene in za zmeraj izbrisane iz japonske družbe. Yoritomo je v Kamakuri ustanovil bakufu in od cesarja dobil naziv Shogun. Samuraji so tako postali vladajoča kasta naslednjih 700 let, vse do obnove cesarske oblasti leta 1867.

JAPONSKA KUHINJA Japonska kuhinja je tradicionalno sestavljena iz riža, miso juhe in drugih jedi, s poudarkom na sezonskih sestavinah. Prav tako so ribe pogost del tradicionalne kuhinje, saj je Japonska otoška dežela in je bila vedno odvisna predvsem od zalog, ki jih je dobila neposredno iz morja. Pogosto opazimo, da je hrana pripravljena na žaru, ali kuhana, prav tako pa je pogost primer uživanja surove hrane, kot sta sashimi

ali sushi. Ocvrta hrana je pripravljena kot tempura, v testu, kot je pivsko testo, ali v moderni različici panirana z kruhovimi drobtinami.

Poleg riža so popularni tudi rezanci, kot sta soba in udon.

Japonska ima veliko kuhanih jedi, kot so ribe v juhi, ali iz govedine sukiyaki ali nikujaga. Tujo hrano, kot je kitajska, pretežno imenujejo ramen ali gyoza.

OD SUWE DO TOKIA Zgodaj zjutraj smo se odpravili v poznani letoviški kraj Hakone, ki leži ob jezeru Ashi, enem izmed petih jezer ob vznožju svete gore Fuji. Gora Fuji predstavlja enega izmed simbolov Japonske, njena slika krasi stene skoraj vsakega japonskega doma. Pokrajina, skozi katero smo se vozili, je bila malo bolj spomladanska in rožnato obarvana, ker so bile breskve v polnem razcvetu. Na tem delu poti smo prvič zagledali goro Fuji. Japonci pravijo, da je sramežljiva, ker je večino časa zavita v oblake. Mi smo imeli srečo, ker je zjutraj deževalo in je bilo nebo jasno, zrak pa čist in se koprene še niso začele delati.

Občudovali smo jo v vsej njeni lepoti. Je popolne stožčaste oblike z belo snežno čepico na vrhu. Vodičko smo prosili za »foto stop«, vendar je bil to cel postopek. Najprej je morala vprašati šoferja za dovoljenje, ta pa se je izgovarjal, da imamo v načrtu postanek čez slabe pol urice ob enem izmed jezerc. Ko smo se ustavili, pa se je pogled na goro že spremenil. Že se je ovila v meglice, tako da smo se morali zadovoljiti s fotografijami, ki smo jih napravili skozi okno avtobusa. Prav v tem se je pokazala slaba organiziranost Japoncev oziroma nepripravljenost, da se zastavljeni načrt spremeni. Toda čeprav me je dražilo v grlu in sem pogosto kihala, sem se dobro počutila, kot da tam »urok« ni deloval, ker je bilo mesto preveč sveto in čisto. Z letoviškega kraja Hakone smo se z gondolo odpeljali na goro Komagatake, da bi uživali v prelepem razgledu na goro Fuji in pokrajino pod njo. Iz nekaterih delov hriba se je kadilo in močno zaudarjalo po žveplu. Da bi od blizu videli te žveplene izvire, smo se povzpeli po urejeni poti, ki nam je vzela kakšnih petnajst minut hitre hoje.

Pri žveplenih vrelcih smo kupili jajca in jih skuhali v vodi, ki je prihajala iz izvirov. Zanimivo, kako je lupina postala povsem črna. Tudi nazaj smo se vračali z žičnico, le da smo se spustili na drugo stran jezera, potem pa z neke vrste trajektom do obale. Hakone je namreč turistični in letoviški kraj na Japonskem, kjer turiste privabljajo na različne načine, tudi z raznovrstnimi zabaviščnimi parki in zanimivimi prevoznimi sredstvi (gusarske ladje, gondole ipd.). Meni se je vse skupaj zdelo nekoliko kičasto. Ko smo prispeli na obalo, nas je že čakal avtobus, ki nas je popeljal proti zadnji ciljni postaji: glavnemu mestu Tokio. Bolj ko smo se bližali mestu, slabše vreme se je obetalo. Črni oblaki so prekrivali nebo in se v rahlem vetru podili na vse strani, vseeno pa je suho vreme vzdržalo do večera.

Potujoč ob morski obali pri Tagu: ozarjeni vrh gore Fudži, pobeljen s sveže zapadlim snegom.

Cvetovi višenj so se razcveteli: v širnih gorah se iz globokih sotesk dvigajo beli oblaki.

Kot beli jasmin je bila videti solza, a po mnogih letih, ki so minila, se je spremenila v rdeči cvet.

Yamabe Akahito

FUDŽI Gora Fudži je simbol dežele vzhajajočega sonca in s 3776 metri najvišja gora na Japonskem. Leži jugozahodno od Tokia v osrednjem delu otoka Honšu in je na jasen dan vidna iz prestolnice. Gora je aktiven stratovulkan, ki je zadnjič izbruhnil med letoma 1707 in 1708.

S svojo skoraj popolno simetrično obliko in zasneženim vrhom je simbol Japonske, pogosto upodobljen v umetniških delih, zlasti grafikah, in na razglednicah.

TOKIO Končno smo prispeli v mesto, kjer se bohotijo super moderni nebotičniki in poslovne zgradbe z večnadstropnimi avtocestami in modernimi železniškimi progami, za katere se zdi, da izginjajo v zgradbah. Preden smo se odpeljali do hotela, smo se ustavili v enem izmed poznanih križišč v predelu nakupovalnega centra Ginze. Ko se je prižgala zelena luč na semaforju, je skozi križišče zgrmelo na tisoče ljudi, predvsem mladih, ki so hiteli vsak po svojih opravkih. Groza. Kot v mravljišču. Počutila sem se kaotično in zmedeno. To ni zame. Vrhunska tehnologija me obremenjuje, ker se ne počutim več kot človek, ampak kot nekakšen neuporaben, vodljiv predmet. To še ne pomeni, da me nekatera večja svetovna mesta ne zanimajo, npr. Sidney, London, Singapur. Vsa mesta imajo neko strukturo, določene prepoznavne zgradbe. Tu se mi je zdelo vse enako, vse tako tuje, hladno, brezizrazno. Naslednji dan se nismo udeležili izleta v mesto Nikko, ker smo se odločili, da si ogledamo dražbo tun in sumo borbo. Z Nedjanom sva vstala že zelo zgodaj, da sva bila že okrog štirih zjutraj na ribji tržnici. V majhni čakalnici je na dražbo čakalo več kot šestdeset ljudi. Ker v prostoru ni bilo dovolj sedežev, smo se posedli kar na tla. Bila sem še zaspana in mrazilo me je. Zunaj je rahlo deževalo in bilo je še povsem temno. Ker je obisk dražbe omejen na sto dvajset obiskovalcev dnevno, je ob petih in pol najprej šla na ogled prva skupina, naša skupina, v kateri sva bila tudi midva, pa šele pol ure kasneje. Najprej smo nekaj časa hodili skozi različne hale, da smo prišli do mesta, kjer se je odvijala dražba tun. Posebni strokovnjaki so pregledovali zmrznjene tune, ki so kot bele vreče ležale po tleh. Kakovost so določili tako, da so odtrgali košček mesa pri repu, ga povohali, pomencali med prsti in nato predlagali ceno. Izklicevalci cene so nato s posebno vrsto klicanja, ki je spominjalo na udarjanje s klopotcem, začeli prodajo. Obiskovalci smo med tem časom hiteli s fotografiranjem in snemanjem. Ko je bilo vsega konec, sva vzela taksi in se odpeljala proti hotelu. Ker se je med potjo zdanilo in sva opazila, da se je nebo zjasnilo in so prvi sončni žarki zaplesali med visokimi nebotičniki, sva se odločila, da greva še malo po mestu oziroma da si greva ogledat kakšno sumo borbo. Glede na pridobljene informacije sva taksistu naročila, naj naju zapelje v mestni predel Ryogoku. Prišla sva ob nepravem času, ker so se to leto sumo borbe odvijale v januarju, maju in septembru. Izvedela pa sva, da je v bližini nekaj prostorov, kjer vadijo, in je na nekaterih mestih dovoljeno, da si jih lahko ogledaš. Imela sva srečo, da sva naletela na enega izmed prostorov, kjer so

nama dovolili, da sva vstopila. Posedla sva se na tatami in v tišini spremljala trening in ogrevalne vaje. Čeprav se mogoče čudno sliši, mi je bilo všeč, veliko bolj kot na ribji dražbi. V prostoru ni bilo čutiti agresije in napadalnosti, ampak čisto zdrav tekmovalni duh mladih borcev. Nekateri so bili zares mladi, saj niso imeli več kot osemnajst do dvajset let. Na splošno so na Japonskem sumo borci zelo čaščeni, skoraj kot bogovi. Tudi ženske jih obožujejo, čeprav so njihova telesa eno samo gibajoče se salo.

Popoldan smo šli vsi skupaj po nakupih. Prvi je bil na vrsti nakup samurajeve obleke, ki ga je Nedjan načrtoval, še preden smo odpotovali na Japonsko. V nakupovalnem središču v Ginzi smo naleteli na trgovino, kjer so prodajali izvirne obleke. Najprej je bila trgovka nekoliko nejevoljna, ker je mislila, da sprašujemo za cene posameznih oprav samo iz radovednosti, ko pa je prepoznala, da mislimo resno, je poklicala šefa in sledila je čisto drugačna postrežba: razlaga artiklov, pogajanja, postrežba s čajem, spremstvo do najbližje banke in celo do lekarne, ker sem zase potrebovala kakšno sredstvo za boleče in dražeče grlo. Nisem še zapisala, da se mi je alergija v Tokiu samo še stopnjevala. V grlu me je tako dušilo, da nisem mogla požirati, na trenutke tudi dihati ne. Kot da bi me nekaj hotelo zadušiti in uničiti!

Kakšno nelagodno počutje. Po uspešnem nakupu izvirne samurajske opreme iz 18. stoletja – čelade z izrezljanim zmajem, oklepa, ščitnikov za roke in noge – smo opravili še nekaj manjših nakupov, potem pa je Kris predlagal, da gremo na večerjo v italijansko restavracijo, ki jo je sam izbral na internetu. Naročil je tudi taksi, ki nas je odpeljal do restavracije, več kot pol ure vožnje s taksijem oddaljene od našega hotela. Izbral jo je, ker naj bi imela čudovit razgled na mesto, čeprav se je kasneje izkazalo, da temu ni tako, pa še hrana je bila zanič. Naslednji dan je bil dan odhoda. Ker smo imeli večerni polet do Dubaja in nato v Benetke, je po načrtu sledil še ogled nekaterih znamenitosti, med njimi tudi ogled palače, kjer prebiva cesarjeva družina. Ogled je bil možen samo od zunaj. Do druge svetovne vojne je imel japonski cesar skoraj božanska pooblastila, šele po letu 1945 se je spremenil v navadnega državljana. Čeprav cesarska družina danes ni priljubljena, imajo Japonci še najraje princa Akišino in njegovo ženo Kiki. Sledil je ogled šintoističnega svetišča Yasukuni, ki je poslednje bivališče vojakov, umrlih v vojnah in japonskih okupacijah. Problem svetišča je v tem, da v njem počivajo tudi številni vojni zločinci in kriminalci, zato japonsko poveličevanje teh sproža v svetu (predvsem v Kitajski) negativne občutke.

Je pa zaradi tega toliko lepše in svetlejše svetišče Asakusa Kannon, ki je tudi eden izmed najstarejših templjev na Japonskem.

Najstarejši in najbolj duhovni predel Tokia danes predstavlja Asakusa.

Največja znamenitost Asakuse je vsekakor budistični tempelj Sensoji, ki je bil zgrajen v 7. stoletju. Do templja vodi Nakamise. To je posebna ulica, ki se prične pri toriju templja in vodi neposredno do vhoda vanj.

Nakamize slovi predvsem po številnih trgovinicah, kjer prodajajo najrazličnejše spominke. Tako se je končalo zanimivo, vendar tudi precej naporno potovanje po deželi vzhajajočega sonca, ki ga lahko v mozaik naših popotovanj vstavimo kot še en kamenček.

TOKIO Tokio je današnja prestolnica Japonske, ki je postal prestolnica šele leta 1868. Pred tem se je Tokio imenoval Edo. To mesto je bilo od 17. stoletja pomembno politično središče, saj je bil tukaj sedež šogunata.

Danes predstavlja Tokyo največje mesto na svetu, saj ima samo mesto več kot osem milijonov ljudi; skupaj z ostalimi predmestji pa tvori največje metropolitansko območje na svetu s približno 35 milijoni ljudi. Sam Tokyo je središče političnega, gospodarskega in izobraževalnega delovanja Japonske.

Edo je bilo do začetka sedemnajstega stoletja relativno nepomembno mesto. To se je spremenilo, ko ga je za svojo prestolnico izbral Iejasu Tokugava, vojščak, ki je prvi poenotil Japonsko in si nadel naslov šogun.

Osrednje mesto bogate pokrajine Muraši je tako postalo tudi osrednje japonsko mesto, saj cesar v Kjotu ni imel nobene moči. Konec devetnajstega stoletja, po državnem udaru, ki je strmoglavil vojaško nadvlado, ki jo je osnoval Iejasu Tokugava in njegovi nasledniki, ter ponovno uveljavil cesarsko moč, se je tja preselil tudi cesar in takrat so Edo preimenovali v današnji Tokio, vzhodno prestolnico.

Takrat je Tokio že bil najpomembnejše politično, gospodarsko in kulturno središče države, in cesarska rezidenca v starem gradu Edo je le potrdila mesto kot prestolnico.

Tokio so dvakrat porušili in ponovno zgradili. Prvič leta 1923, ko ga je zrušil silovit potres, drugič pa proti koncu druge svetovne vojne. V današnjem Tokiu je tako ostalo le malo tradicionalnega.

Po drugi strani pa je to omogočilo razvoj odličnega sistema podzemnih železnic in velikih urbanih središč.

Mesto kljub temu da se prebivalstvo japonske manjša, raste še danes in je ena največjih metropol na svetu. Najdražji in najbolj prestižni predel Tokya je Ginza.

V

tem predelu naj bi en kvadratni meter nepremičnine verjeli ali ne bil vreden kar 100.000 ameriških dolarjev. Ginza je ime dobila po kovanju srebrnih kovancev v 17. stoletju. Leta 1872 jo je prizadel hud požar in večino stavb je do tal pogorelo.

Ponovno jo je zgradil britanski arhitekt, ki je dal ulici značilne elemente britanske in pariške arhitekture. Danes spominja na Newyorški Manhattan predvsem zaradi poimenovanja ulic – avenije. V tem predelu se nahajajo številne trgovine s priznanimi svetovnimi blagovnimi znamkami, številne galerije in nobel restavracije. Največji simbol Ginze je urni stolp, ki je bil zgrajen v angleškem stilu.

BUSHIDO Pot samurajev ali bushido je bil nepisani kodeks osnovnih moralnih načel samurajev. Veljalo je, da je smrt pot samuraja. Ko se je samuraj sprijaznil z mislijo na smrt je postal neustrašen.

Vrednote, ki jih je poudarjal bushido so sledeče: čast, pravičnost, zvestoba, sočutje, resnicoljubnost, vljudnost, pogum, hrabrost, samokontrola, samomor in maščevanje.

Program učenja po pedagogiki bushida je bil sestavljen iz naslednjih enot: mečevanje, lokostrelstvo, jujutsu, jahanje, uporaba kopija, taktika, kaligrafija, etika, književnost in zgodovina.

SUMO Sumo je na Japonskem najbolj priljubljena borilna veščina, sumo borci pa pravi zvezdniki, ki jih obožuje ves narod. Pri sumu tekmujeta dva borca, ki imata okoli bokov oblečen nekakšen predpasnik, drugače pa sta gola. Med sabo se porivata in skušata nasprotnika odriniti tako, da se ta spotakne in pade. Če se nasprotnik dotakne tal s katerim koli drugim delom telesa poleg nog, je premagan. Sumo je nastal na Japonskem, izvira pa iz več različnih orientalskih borilnih veščin.

KAKO JE PRIŠLO DO ZATONA SAMURAJEV Leta 1868 je prišlo do obnove cesarstva t.i. Meiji obnove, kar je pomenilo padec šogunata in samurajev kot vladajoče kaste. K temu so pripomogli predvsem trgovske ekspedicije tujcev predvsem američanov (Perry), ki so prisilili Japonsko, da opusti svojo politiko izolacije. Cesar je spet postal resnični vladar Japonske.

Samuraji so tako izgubili oblast za vedno. Samurajem je bilo prepovedano nositi meče in z uvedbo vsesplošne regrutacije so izgubili monopol vojaške službe. Postopno so uvedene državljanske pravice in ideje parlamentarne vladavine.

Leta 1889 je cesar sprejel Ustavo. Japonska je doživela hiter ekonomski napredek.

Neprecenljiv je soto-zen, zakaj bi bili suĹžnji discipline?

Razkleni zlato verigo in smelo stopaj proti sonÄ?nemu zatonu! menih Gasan

Belo Ä?eĹĄnjevo cvetje, ki je cvetelo tod naokoli, je neopazno izginilo, kot bi se stopil sneg.

Sadamune