UKAZI IN PRIKAZI

Zadnja razstava v ciklusu štirih obsežnih interdisciplinarnih mednarodnih razstav v okviru projekta Tvegaj spremembo z naslovom Napeta sedanjost se odvija v skritih nivojih sistemskih infrastruktur in je med vsemi do sedaj najtežje berljiva in posledično zahteva največ investiranega časa za razumevanje sodobnega umetniškega dela.

Vprašanje infrastrukture postaja bolj in bolj kompleksno. Včasih smo se ukvarjali z voznimi redi vlakov, avtobusov, ladij in letal ter ročnim knjiženjem. Zdaj se ukvarjamo z distribucijo podatkov, produktov, procesiranjem in se zazdi, da smo se zazankali v nek učinkovit in hkrati neučinkovit perpetuum mobile v osvajanju novih tehnologij, ki bi nam naj olajšali delo in komunikacijo. Veliko časa namenjamo nakupovanju in pronicanju v delovanje le-teh, saj nam omogočajo sistemsko vključevanje, mednarodno in globalno vključevanje. Po drugi strani pa nas zapirajo v sisteme trde digitalizacije tako na lokalni, državni, evropski in globalni ravni. Zagotavljajo dosledno in natančno izvajanje pravnih, ekonomskih in družbenih pravil z nezadostnim upoštevanjem in vedno bolj skrčenim potencialom človekovih individualnih vidikov.

Do leta 2023 bomo vsi Evropejci imeli elektronske vozniške izkaznice in do 2027 bi naj vsi sedeli v senzorsko in avtomatsko upravljanih avtomobilih. Tako načrtuje avtomobilska industrija, skupaj z evropsko gospodarsko in tehnološko politiko, svoj obstoj in rast. Kar pomeni, da se bomo s starejšimi in slabše opremljenimi avtomobili vedno težje legalno vključevali v cestno infrastrukturo. Ko sta si Fritz Lang in Thea von Harbou zamislila Metropolis kot eklektični futuristični prostor, sta kot infrastrukturo za prevozna sredstva namestila mostove, ki povezujejo med seboj visoke nebotičnike; vlaki, avtomobili in zrakoplovi so med seboj razvrščeni v estetskem redu, ki razkriva zunanjo, prikazno plat infrastrukture, slikovito in vizualno kot svobodna umetniška kompozicija, kjer se mehko prelivajo vozila, plovila in pešci, brez kakršnihkoli trkov, ki so de facto zaustavili razvoj letečih avtomobilov. Z današnjega aspekta deluje njuna zamisel po svoji infrastrukturni zamisli naivno in poenostavljeno, verjetno si res ne bi mogla predstavljati, da bi leteči avtomobili zahtevali natančno določeno infrastrukturo za eksponencialno rast udeležencev prometa v 4D prostoru.

Njuna in druge distopije, prikazi, kako bo delovala družba prihodnosti, so pogosta tema znanstveno- -fantastičnih knjižnih in filmskih stvaritev, kot so 1984 Georgea Orwella, Krasni novi svet Aldousa Huxleya in Fahrenheit 451 Raya Bradburyja; opozarjajo na družbo, okolje, politiko, ekonomijo, religijo, psihologijo, etiko, znanost in tehnologijo. Distopiki gledajo pesimistično na vladajočo elito, kot brezobzirno, zato se za opozicijo postavlja »upor«, ki želi spremembo v družbi. Sodobna realnost zrcali širši pojem diktature po eni strani privatizacije življenjskih pogojev, od zemlje do vode, po drugi strani globalnih ukazov velikih korporacij. Razlika med ukazom, renderiranjem in prikazom je približno taka: ukaz je suh in digitalno trd, kompleksni ukazi se dolgo preračunavajo, optimizirajo, sintetizirajo in izvršujejo, v meritvah so vedno manjša odstopanja in prikaz je zgolj zunanja, vidna oblika digitalnega ukaza in njene izvršbe, ki marketinško božansko zavaja. Če je 1984 izpostavila na črnem trgu izdelke, ki so nevarni, je ta podzemna dejavnost že davno priplavala na površino in postala najmočnejši tržni trend, od orožja do kemijskih in bioloških strupov, s katerimi je poplavljeno globalno tržišče.

Pogled na tehnologijo, ki je edina struktura vseh infrastruktur danes, se je od 70. let prejšnjega stoletja do danes spremenil, tehno-utopija, ki temelji na napredku v znanosti in tehnologiji in ki bi bi naj prinesla utopijo, se razblinja. Idealna družba, kjer so zakoni, vlada in družbeni pogoji zgolj v službi koristi in dobrega počutja vseh prebivalcev, postavljena v bližnjo ali daljno prihodnost, se vedno bolj oži.

Sodobni umetniški razmisleki analizirajo stanje človeškega bitja in duha, ki se je znašel v nekem danem prostoru bivanja. Tega si ni nujno sam izbral, morda je bil vanj potisnjen ali rojen, z identiteto in kulturo vanj naravno vraščen ali prisilno prilagojen. Umetniki še vedno rišejo skelete in koncepte, pripovedujejo (ne)razumljive zgodbe, igrajo se s čutili telesa, si nadenejo različne identitete, da bi analizirali prikaze in se dokopali do globine ukazov. Da bi razumeli tekoči pojavni svet in človeka v njem. Še vedno traja proces umetniško interdisciplinarnega raziskovalnega dela, kot ga je v povezovalnem in utopističnem renesančnem duhu zastavil Leonardo da Vinci. 